52012DC0405

KAZALO

1........... Uvod.............................................................................................................................. 3

2........... Struktura instrumenta za stabilnost................................................................................... 3

3........... Izvajanje instrumenta za stabilnost................................................................................... 4

4........... Pregled ukrepov v okviru instrumenta za stabilnost v obdobju 2007–2011....................... 5

5........... Stanje instrumenta za stabilnost v letu 2011..................................................................... 7

6........... Odzivanje na krizne razmere ali porajajoče se krize (člen 3 uredbe o instrumentu za stabilnost) 8

6.1........ Odzivanje na krizne razmere v okviru instrumenta za stabilnost v letu 2011....................... 8

6.2........ Kdo sodeluje pri ukrepih kriznega odzivanja v okviru instrumenta za stabilnost?............... 8

7........... Pomoč v okviru stabilnih razmer za sodelovanje (člen 4 uredbe o instrumentu za stabilnost) 8

7.1........ Ogrožanje javnega reda in miru (člen 4(1) uredbe o instrumentu za stabilnost).................. 8

7.2........ Zmanjševanje tveganj v zvezi s kemičnimi, biološkimi, radiološkimi in jedrskimi snovmi (člen 4(2) uredbe o instrumentu za stabilnost)................................................................................................. 8

7.3........ Izgradnja zmogljivosti pred in po nastopu krize (člen 4(3) uredbe o instrumentu za stabilnost)   8

8........... Sklepne ugotovitve......................................................................................................... 8

POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Letno poročilo o instrumentu za stabilnost za leto 2011

1.           Uvod

To peto letno poročilo se predloži Evropskemu parlamentu, Svetu, Ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij v skladu z zahtevami za poročanje iz člena 23 Uredbe (ES) št. 1717/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. novembra 2006 o vzpostavitvi instrumenta za stabilnost[1].

Instrument za stabilnost je pomembno orodje v pristojnosti visoke predstavnice/ podpredsednice, ki ji omogoča ciljno usmerjanje virov za podpiranje celovitih pristopov EU, namenjenih preprečevanju, blaženju in odpravljanju posledic kriz ter varnostnih groženj po svetu. To poročilo prinaša pregled uporabe instrumenta za stabilnost v letu 2011.

Poročilo dopolnjujeta dva delovna dokumenta služb Komisije, ki zagotavljata celovite in podrobne posodobljene informacije o splošnem izvajanju (i) nujnih ukrepov kriznega odzivanja v okviru instrumenta za stabilnost, ki so se v letu 2011 začeli izvajati in/ali so že potekali, ter (ii) dolgoročnejših programov v okviru instrumenta za stabilnost.

Ukrepe v okviru instrumenta za stabilnost, opisane v tem poročilu, izvaja vrsta izvajalskih organov, vključno z agencijami Združenih narodov, drugimi mednarodnimi in regionalnimi organi, organi držav članic EU, nevladnimi organizacijami in drugimi organizacijami civilne družbe.

2.           Struktura instrumenta za stabilnost

Instrument za stabilnost je eden ključnih instrumentov zunanje pomoči, ki EU omogoča prevzemanje vodilne vloge pri preprečevanju obstoječih kriznih razmer ali porajajočih se kriz po svetu ter odzivanju nanje.

Kot je povzeto v nadaljevanju, so v členih 3 in 4 uredbe o instrumentu za stabilnost opredeljene vrste dejavnosti, za katere se ta instrument lahko uporabi.

V členu 3 je predvidena „pomoč kot odziv na krizne razmere ali porajajočo se krizo“. Ta pomoč lahko vključuje odzivanje na resne politične in konfliktne razmere, večje naravne nesreče ter včasih kompleksno kombinacijo obeh scenarijev. Kadar se pojavi priložnost za preprečitev, blažitev ali rešitev krize, se taka pomoč v okviru instrumenta za stabilnost, ki je omejena na primere, ko ni mogoče dovolj hitro ali na primeren način uporabiti osnovnih instrumentov zunanje pomoči[2], zagotovi v obliki takojšnjih izjemnih ukrepov pomoči[3]. V nekaterih primerih se po teh ukrepih kriznega odzivanja naknadno izvajajo še programi vmesnega odziva[4].

Ukrepi v okviru instrumenta za stabilnost pogosto dopolnjujejo humanitarno pomoč EU, poleg tega pa instrument zagotavlja tudi ključne prispevke k pristopu, ki združuje pomoč, obnovo in razvoj[5]. Poleg tega lahko ukrepi v okviru instrumenta za stabilnost dopolnjujejo operacije skupne varnostne in obrambne politike EU[6] ter druge ukrepe, pa tudi dodatno ključno prispevajo k celovitemu pristopu EU na področju kriznega odzivanja.

Ukrepi v okviru instrumenta za stabilnost dopolnjujejo osnovne instrumente pomoči, ki zaradi svojega obsega, strateškega načrtovanja in programskih ciklov pogosto niso primerni za odzivanje v kriznih razmerah ali ob porajajočih se krizah. Prav dejstvo, da je nabor instrumentov EU za zunanje ukrepanje tako širok, je pomembna prednost Unije, saj ji omogoča, da v različnih situacijah zagotavlja prilagojen odziv.

Različni manjši ukrepi kriznega odzivanja v okviru instrumenta za stabilnost se financirajo prek mehanizma, vzpostavljenega s sklepom o financiranju iz instrumenta za stabilnost, ki EU omogoča zagotavljanje hitre in prilagodljive podpore za različne vrste ukrepov v višini do največ 2 milijona EUR za posamezen ukrep. Gre za mehanizem za strateško svetovanje, tehnično pomoč, mediacijo, spravo in druga področja pomoči v korist tretjih držav, ki jih prizadenejo krizne razmere (PAMF).

V členu 4 uredbe o instrumentu za stabilnost je predvideno programsko načrtovanje komponente instrumenta, ki zajema dolgoročnejše programe v okviru instrumenta za stabilnost in se uporablja za ukrepanje na treh glavnih področjih:

· nadregionalne grožnje za zaščito in varnost (člen 4(1) uredbe o instrumentu za stabilnost),

· zmanjševanje tveganj v zvezi s kemičnimi, biološkimi, radiološkimi in jedrskimi snovmi (člen 4(2) uredbe o instrumentu za stabilnost) ter

· izgradnja zmogljivosti pred in po nastopu krize (člen 4(3) uredbe o instrumentu za stabilnost)[7].

3.           Izvajanje instrumenta za stabilnost

Z uveljavitvijo Lizbonske pogodbe je bila leta 2011 ustanovljena Služba za instrumente zunanje politike (FPI). Gre za novo službo Komisije, ki deluje vzporedno s prav tako novo evropsko službo za zunanje delovanje (ESZD). ESZD je funkcionalno neodvisen organ Unije[8]. Obe službi sta v pristojnosti visoke predstavnice/podpredsednice Catherine Ashton; za FPI je pristojna kot podpredsednica Evropske komisije.

Člen 9 Sklepa o vzpostavitvi ESZD določa, da je upravljanje programov Unije za zunanje sodelovanje v pristojnosti Komisije in da visoki predstavnik zagotavlja splošno politično usklajevanje instrumentov za zunanjo pomoč, vključno z instrumentom za stabilnost. ESZD tako zagotavlja politično usmerjanje za dejavnosti v okviru člena 3 uredbe o instrumentu za stabilnost ter pri pripravi ukrepov sodeluje s FPI, ki je odgovorna za izvedbo dogovorjenih ukrepov. ESZD zagotavlja tudi strateško načrtovanje dejavnosti programov v okviru člena 4 v obliki strateških dokumentov in večletnih indikativnih programov. Ustrezne letne akcijske načrte pa določata in izvajata GD DEVCO[9] (člen 4(1) in (2) uredbe o instrumentu za stabilnost) in FPI (člen 4(3) uredbe o instrumentu za stabilnost). ESZD in GD DEVCO sodelujeta pri dejavnostih v okviru člena 4(1) in (2) uredbe o instrumentu za stabilnost in se dogovorita o ukrepih za reševanje številnih varnostnih groženj in drugih globalnih izzivov. Ti ukrepi dopolnjujejo druge ukrepe, ki se izvajajo v okviru geografskih instrumentov EU.

4.           Pregled ukrepov v okviru instrumenta za stabilnost v obdobju 2007–2011

V petih letih obstoja se je instrument za stabilnost uveljavil kot mehanizem EU za odzivanje na konflikte in krize po svetu, reševanje varnostnih groženj na nacionalni in regionalni ravni ter krepitev zmogljivosti za krizno odzivanje in preprečevanje konfliktov.

V obdobju 2007–2011 bilo v okviru komponente za kratkoročno krizno odzivanje instrumenta za stabilnost zagotovljenih 670 milijonov EUR za približno 203 ukrepe kriznega odzivanja po vsem svetu. Geografska pokritost za obdobje 2007–2011 je prikazana na Sliki 1.

Slika 2 prikazuje, kako so bila sredstva razporejena po ukrepih kriznega odzivanja (člen 3 uredbe o instrumentu za stabilnost) in dolgoročnejših programih (člen 4 uredbe o instrumentu za stabilnost) v tem obdobju.         

5.           Stanje instrumenta za stabilnost v letu 2011

Od razpoložljivega proračuna za instrument za stabilnost v letu 2011[10], za katerega so bile obveznosti v celoti prevzete (282 milijonov EUR, tj, skoraj 15 % več kot leto prej), so bile dodelitve razporejene takole:

· 188 milijonov EUR za krizne razmere ali porajajoče se krize, kar pomeni 43-odstotno povečanje v primerjavi z letom prej,

· 30 milijonov EUR za odzivanje na nadregionalne grožnje,

· 49 milijonov EUR za zmanjševanje tveganj zaradi kemičnih, bioloških, radioloških ali jedrskih snovi ter

· 15 milijonov EUR[11] za izgradnjo zmogljivosti pred in po nastopu krize.

Svet je bil o načrtovanju novih ukrepov kriznega odzivanja na podlagi člena 3 uredbe o instrumentu za stabilnost in napredku pri izvajanju tekočih ukrepov obveščen prek rednih obvestil, predloženih Političnemu in varnostnemu odboru. Delovna skupina za konflikte, varnost in razvoj, ki je bila ustanovljena znotraj Odbora Evropskega parlamenta za zunanje zadeve v okviru demokratičnega nadzora nad instrumentom za stabilnost, je sklicala pet srečanj s predstavniki Komisije in ESZD.

Kar se tiče geografske pokritosti, je iz Slike 3 razvidno, da so različne krize v podsaharski Afriki v letu 2011 zahtevale velik prispevek iz instrumenta za stabilnost za podporo pomembnim prizadevanjem za stabilizacijo regije. Poleg tega se je v letu 2011 zaradi dogodkov v sklopu „arabske pomladi“ zelo izrazito povečal delež skupnega financiranja v okviru instrumenta za stabilnost, dodeljen za bližnjevzhodno in severnoafriško regijo. Trdno zavezanost EU k podpiranju južnosredozemske regije v skladu s skupnim sporočilom visoke predstavnice in Komisije z dne 8. marca 2011 z naslovom Partnerstvo za demokracijo in skupno blaginjo z državami južnega Sredozemlja potrjujejo tudi načrtovane prerazporeditve iz skupnega proračuna instrumenta za stabilnost v proračun Evropskega instrumenta sosedstva in partnerstva, in sicer v višini 60 milijonov EUR za leto 2012 ter 70 milijonov EUR za leto 2013.

Čeprav je bilo v več drugih regijah v letu 2011 v okviru instrumenta za stabilnost uvedenih manj novih ukrepov, se je v teh regijah skozi vse leto 2011 nadaljevalo izvajanje številnih ukrepov, ki so se začeli izvajati v letu 2010. V zvezi z dolgoročnejšimi programi se je leta 2011 končalo obdobje, ki ga zajemajo strateški dokument o instrumentu za stabilnost za obdobje 2007–2011 in ustrezna večletna indikativna programa za obdobji 2007–2008 in 2009–2011.

Posamezni primeri projektov, ki so se v letu 2011 izvajali v okviru instrumenta za stabilnost, so navedeni v naslednjih dveh razdelkih.

6.           Odzivanje na krizne razmere ali porajajoče se krize (člen 3 uredbe o instrumentu za stabilnost)

6.1.        Odzivanje na krizne razmere v okviru instrumenta za stabilnost v letu 2011

Podrobne informacije o vseh ukrepih v okviru instrumenta za stabilnost, ki so se izvajali v letu 2011, so navedene v delovnem dokumentu služb Komisije, ki dopolnjuje to letno poročilo. Naslednji izbor dejavnosti, ki so se izvajale v letu 2011, kaže na velik obseg in raznolikost kriz, za katere je bil uporabljen instrument za stabilnost v različnih delih sveta:

· „arabska pomlad“ – poleg neposredne podpore mirnim volitvam je bil poudarek na okrepljenem sodelovanju civilne družbe v tranzicijskih procesih (v Tuniziji, Egiptu in Libiji), vključno s posebnim poudarkom na podpiranju vloge žensk. V Jemnu je bilo zaradi nemirnih razmer treba ustaviti izvajanje ukrepov, ki vključujejo državne organe pregona, drugi ukrepi, katerih cilj je okrepiti vlogo civilne družbe, pa so se še naprej izvajali;

· palestinskemu prebivalstvu je bila zagotovljena obsežna pomoč, vključno z nujnimi subvencioniranimi najemninami za pomoč pri preprečevanju izbruha novih konfliktov v palestinskih begunskih taboriščih v Libanonu, kar je prispevalo k zmanjšanju tveganja za stopnjevanje in širjenje nemirov v že tako krhkem okolju Bližnjega vzhoda in širše sredozemske regije. Izvajati se je začel nujen sveženj podpore za družbenogospodarsko stabilizacijo v Gazi, ki naj bi podpiral ustvarjanje delovnih mest in povečal razpoložljivo zalogo vode. Sprejeta je bila nadaljnja odločitev za nadgradnjo prehoda Kerem Šalom za lažji pretok blaga med Izraelom in Gazo;

· na področju sprave in prehodnih pravosodnih ureditev je bilo zagotovljeno financiranje posebnemu sodišču za Libanon, ki raziskuje okoliščine umora nekdanjega ministrskega predsednika Haririja;

· kriza zaradi suše v Afriškem rogu je v letu 2011 zahtevala obsežno akcijo pomoči. Za dopolnitev humanitarnih prizadevanj EU in drugih akterjev je bil v okviru instrumenta za stabilnost uveden ukrep za oživitev etiopskega kmetijstva, namenjen ponovni vzpostavitvi trgov in proizvodnih zmogljivosti. Ker je suša vplivala tudi na varnostno-politično ravnotežje v Somaliji, so bila zagotovljena sredstva za odstranjevanje min in s tem povezane ukrepe, ki naj bi utrli pot prizadevanjem za oživitev in obnovo v Mogadišu ter drugih delih države, ki prej niso bili dostopni;

· zagotovljena je bila dodatna podpora celovitemu pristopu EU k reševanju problema piratstva ob obalah Afriškega roga, in sicer s financiranjem skupnih programov EU in UNODC, ki podpirajo sodne postopke zoper pirate. Z zagotavljanjem te podpore se je okrepil tudi pogajalski položaj EU glede sporazumov o izročanju z državami v regiji, ki so bili ključni za uspeh protipiratske pomorske operacije Atalanta v okviru skupne varnostne in obrambne politike EU;

· nova država Južni Sudan je prejela podporo pri reševanju lokalnih in notranjedržavnih groženj za stabilnost med Sudanom in Južnim Sudanom, predvsem v bližini skupnega mejnega območja;

· instrument za stabilnost je bil uporabljen tudi glede na razvoj političnih dogodkov in spremembe v političnih/varnostnih ravnotežjih moči. Primeri vključujejo programe v Slonokoščeni obali, ki zagotavljajo podporo novi vladi predsednika Ouattare in nedavnim volitvam, pa tudi podporo reformi varnostnega sektorja v Demokratični republiki Kongo;

· v regiji delte reke Niger v Nigeriji je bil uveden program za podporo ponovnemu vključevanju nekdanjih pripadnikov vojaških skupin s tem spodbujanje stabilnosti;

· zagotovljen je bil pomemben prispevek ukrepom, ki podpirajo strategijo EU za Sahel, vključno s podporo dejavnostim, ki ustvarjajo dohodek in delovna mesta;

· uvedenih je bilo več ukrepov za zmanjšanje naraščajočih napetosti med skupinami prebivalstva, ki bi lahko prerasle v meddržavne konflikte. V okviru enega od teh programov so bili izvedeni ukrepi za zmanjšanje napetosti med Kirgizi in Uzbeki v dolini Fergana v Srednji Aziji, drugi program pa je bil namenjen izboljšanju odnosov med Haitijci in gostiteljskimi dominikanskimi skupnostmi v Dominikanski republiki;

· sprejetih je bilo več ukrepov za zagotavljanje nujne podpore volitvam na Haitiju, v Kazahstanu in Belorusiji, v Afganistanu pa je instrument za stabilnost podprl neodvisno volilno komisijo za razvoj in utrditev zmogljivosti za prihodnje volitve ter

· v Kolumbiji je bil uveden projekt za podporo vzpostavitvi okvira za proces resnice, pravice in sprave, namenjen reševanju problema ugrabitev in prisilnih izginotij.

6.2.        Kdo sodeluje pri ukrepih kriznega odzivanja v okviru instrumenta za stabilnost?

Ukrepi kriznega odzivanja v okviru instrumenta za stabilnost se pripravljajo v tesnem sodelovanju z različnimi partnerji: civilno družbo, javnimi upravami, državami članicami EU, institucijami EU, tretjimi državami in drugimi partnerji. Ključno vlogo imajo tudi delegacije EU, ki skrbijo za zgodnje opozarjanje ter razvijajo koncepte in možne načine ukrepanja. V letu 2011 je bilo izvajanje večine novih ukrepov preneseno na delegacije EU[12], saj je njihovo razumevanje lokalnih potreb in zahtev bistveno za uspeh dejavnosti. To omogoča hitro sklepanje pogodb z izvajalskimi organi in natančno spremljanje izvajanja teh pogosto občutljivih projektov na kraju samem. Tako so bile delegacije EU v letu 2011 odgovorne za 85 % prevzetih obveznosti in 82 % plačil v okviru instrumenta za stabilnost.

Delegacijam EU, katerih delovna obremenitev v zvezi s programi instrumenta za stabilnost je še posebej visoka, je še vedno na voljo namensko osebje, ki se financira iz proračuna za upravno podporo instrumenta za stabilnost. Število zaposlenih na terenu v delegacijah EU v okviru instrumenta za stabilnost je ostalo nespremenjeno (21); od tega je sedem regionalnih uradnikov za načrtovanje kriznega odzivanja, ki sedežu pomagajo pri opredeljevanju učinkovitih ukrepov, ter 14 vodij projektov na tistih delegacijah, ki v okviru instrumenta za stabilnost upravljajo obsežne in/ali kompleksne portfelje.

Slika 4 prikazuje različne izvajalske partnerje pri ukrepih kriznega odzivanja v okviru člena 3 uredbe o instrumentu za stabilnost. Nedržavni akterji so izvrševali 44 % proračuna instrumenta za stabilnost, agencije Združenih narodov pa 42 %. Pomembno vlogo Združenih narodov je mogoče pojasniti z nestabilnimi okolji, v katerih se uporablja instrument za stabilnost. Njihovi organi so pogosto med redkimi organizacijami, ki so v zadevnih državah dovolj močno zastopane, da se lahko s pomočjo svojih trdnih lokalnih mrež hitro odzovejo na krizne razmere. Izvrševanje s strani vlad tretjih držav se je v letu 2011 povečalo na 5 % (v primerjavi s 3 % v letu prej). Glede na število ukrepov pa največ projektov v okviru instrumenta za stabilnost upravljajo mednarodne in lokalne nevladne organizacije.

7.           Pomoč v okviru stabilnih razmer za sodelovanje (člen 4 uredbe o instrumentu za stabilnost)

Komisija zagotavlja pripravo letnega načrtovanja in upravljanja pomoči v okviru stabilnih razmer za sodelovanje na podlagi člena 4 uredbe o instrumentu za stabilnost. Letni akcijski programi v okviru instrumenta za stabilnost so bili v letu 2011 sprejeti, kot sledi: za člen 4(1) (varnostne in druge grožnje za javni red in mir) septembra 2011; za člen 4(2) (zmanjševanje tveganj v zvezi s kemičnimi, biološkimi, radiološkimi in jedrskimi snovmi) oktobra 2011 ter za člen 4(3) (izgradnja zmogljivosti pred in po nastopu krize) junija 2011. Podrobne posodobljene informacije o izvajanju ukrepov na podlagi člena 4(1), 4(2) in 4(3) uredbe o instrumentu za stabilnost na voljo v delovnem dokumentu služb Komisije II, ki dopolnjuje to letno poročilo.

7.1.        Ogrožanje javnega reda in miru (člen 4(1) uredbe o instrumentu za stabilnost)

Programi, zasnovani v okviru nadregionalnih groženj, se osredotočajo na krepitev zmogljivosti v tesnem posvetovanju z državami upravičenkami. Običajno se varnostne zmogljivosti okrepijo na nacionalni, regionalni in končno tudi nadregionalni ravni. S prilagojenim pristopom se opredelijo ključne države v regiji ter okrepijo zmogljivosti lokalnih organov pregona in varnostnih enot, in sicer z vzpostavitvijo ali okrepitvijo specializiranih medagencijskih enot. Nato se vzpostavijo regionalne usklajevalne funkcije, po možnosti z uporabo obstoječih struktur, za spodbujanje regionalnega in nadregionalnega sodelovanja. Spodbuja se izmenjava informacij prek regionalnih informacijskih sistemov. Zajeta so različna področja: reševanje problematike nezakonite trgovine in organiziranega kriminala na kokainskih in heroinskih poteh, nezakonita trgovina s strelnim orožjem in eksplozivnimi snovmi, krepitev pomorske varnosti in zaščite na ključnih pomorskih poteh ter krepitev zmogljivosti v regijah, ki jih ogroža terorizem.

V letu 2011 je bilo za ukrepe na zgoraj navedenih področjih namenjenih 30 milijonov EUR, skupno pa je bilo izvršenih za 9,2 milijona EUR plačil. Do konca leta 2011 je bilo iz specializiranih javnih ali poljavnih organizacij v državah članicah EU prek sistema pomoči strokovnjakov[13] zaposlenih več kot 100 strokovnjakov, ki so združili moči in dali na razpolago svoje tehnično in strokovno znanje in izkušnje ter zagotovili tehnični prispevek pri opredelitvi in podrobnem načrtovanju ukrepov v okviru instrumenta za stabilnost. Sodelovali so tudi pri pripravi letnega akcijskega programa za leto 2012 ter pripravljalnih ukrepih za celovito izvajanje dejavnosti, določenih v prejšnjih letnih akcijskih programih. Med drugim so bila zajeta naslednja področja:

· leta 2011 sta bili vzpostavljeni prvi dve projektni skupini za prestrezanje droge na letališčih na Zelenortskih otokih in v Senegalu, namenjeni podpiranju boja proti organiziranemu kriminalu na kokainski poti (40 držav, 6 milijonov EUR v letu 2011 od skupaj 19 milijonov EUR). Na 22 letališčih je potekala enotedenska akcija, imenovana COCAIR, med katero je bila zasežena precejšnja količina droge;

· pri podpori boju proti organiziranemu kriminalu na heroinski poti se je delo nadaljevalo v desetih državah, vključno z Iranom, Pakistanom in Afganistanom;

· v program ključnih pomorskih poti v vrednosti 14,5 milijona EUR (4,5 milijona EUR v letu 2011), je vključenih 17 obalnih držav v zahodnem Indijskem oceanu, jugovzhodni Aziji in Gvinejskem zalivu. Program krepi zmogljivosti za izmenjavo informacij in organe pregona obalnih držav, da bi z bojem proti piratstvu in oboroženim ropom na morju omogočili varnejši pomorski promet;

· več projektov, namenjenih preprečevanju terorizma in boju proti terorizmu, podpira prizadevanja za boj proti terorizmu, vključno z izvajanjem strategije Združenih narodov. Za boj proti terorizmu v Sahelu je bila podpisana pogodba v vrednosti 6,7 milijona EUR, namenjena izboljšanju zmogljivosti za izmenjavo informacij, predvidevanju terorističnih dejanj in odzivanju nanje, tako na operativni kot pravosodni ravni. Cilj sodelovanja s Pakistanom je izboljšati sistem kazenskega pravosodja v Pandžabu. V jugovzhodni Aziji se instrument za stabilnost uporablja pri skupni protiteroristični pobudi EU–UNODC;

· kibernetska kriminaliteta je razmeroma nova pojavna oblika obstoječih svetovnih in nadregionalnih groženj, proti kateri se ni več mogoče učinkovito boriti brez upoštevanja njene kibernetske razsežnosti (3 milijone EUR je namenjenih za okrepitev zmogljivosti organov pregona, pravosodnih in civilnih organov ter za spodbujanje dostopa do t. i. konvencije iz Budimpešte in njenega izvajanja). Glede na to, da so najpomembnejši infrastrukturni operacijski sistemi mrežno povezani, bi imeli potencialni destabilizacijski učinki kibernetskega napada ali večje naključne odpovedi ključnih informacijskih in komunikacijskih omrežij lahko katastrofalne posledice. Zato bo kibernetska varnost obravnavana v okviru instrumenta za stabilnost (1,5 milijona EUR je namenjenega za nadregionalno sodelovanje ter za izvajanje mednarodnih standardov na področjih iz ozaveščanja glede tveganj, analize ranljivosti, pripravljenosti na izredne razmere, obveščanja in obvladovanja posledic);

· ponarejena zdravila so velika grožnja za javno zdravje in varnost, saj običajno vsebujejo sestavine, ki so slabe kakovosti ali napačno dozirane ali pa preprosto neučinkovite, v nekaterih primerih pa celo strupene. Čeprav gre za grožnjo svetovne razsežnosti, so ji še zlasti izpostavljene države v razvoju (5 milijonov EUR je namenjenih za okrepitev pravnega okvira – predvsem s konvencijo „Medicrime“ – ter zmogljivosti za odkrivanje in analizo sumljivih zdravil, pa tudi zmogljivosti za policijske preiskave in kazenskega pravosodja za razbijanje globaliziranih kriminalnih mrež);

· za okrepitev zmogljivosti za preprečevanje nezakonite trgovine z osebnim in lahkim orožjem, boj proti njemu in nadzor nad njim, je EU še naprej podpirala usklajevanje in izvajanje mednarodnih protokolov in konvencij v podsaharski Afriki, Južni in Srednji Ameriki (v letu 2011 7,3 milijona EUR v 41 državah) ter

· v letu 2011 so agencije držav članic nadaljevale z zagotavljanjem strokovnega znanja ter izkoriščanjem sinergij prek sistema pomoči strokovnjakov za dolgoročno načrtovanje in izvajanje programov in ukrepov v okviru instrumenta za stabilnost (prednostni nalogi 1 in 2) (2,5 milijona EUR v skladu z letnim akcijskim programom za leto 2011), v okviru katerega je bilo od leta 2008 izvedenih več kot 100 misij.

7.2.        Zmanjševanje tveganj v zvezi s kemičnimi, biološkimi, radiološkimi in jedrskimi snovmi (člen 4(2) uredbe o instrumentu za stabilnost)

V preteklosti so bile dejavnosti na večini področij osredotočene na nekdanjo Sovjetsko zvezo. V letu 2010 si je EU prizadevala razširiti geografski obseg dejavnosti v okviru programa. Program zdaj zajema tudi Sredozemlje, Bližnji vzhod, jugovzhodno Azijo, Srednjo Azijo, Južni Kavkaz, in Afriko. Poleg držav nekdanje Sovjetske zveze je bilo vključenih približno 40 novih držav.

Program zmanjševanja tveganj v zvezi s kemičnimi, biološkimi, radiološkimi in jedrskimi snovmi zajema naključna, naravna ali škodljiva tveganja v zvezi s temi snovmi in je namenjen izboljšanju varnosti in kulture varnosti prek širjenja najboljših praks in povečanja splošne ravni ozaveščenosti o varnosti in zaščiti. Pred letom 2010 so bila različna področja krita ločeno[14]. Od leta 2010 dalje EU v okviru instrumenta za stabilnost po vsem svetu ustanavlja centre odličnosti za zmanjševanje tveganj v zvezi s kemičnimi, biološkimi, radiološkimi in jedrskimi snovmi, ki postopoma zagotavljajo enotno in integrirano platformo za ukrepe na vseh področjih nadzora meja/nedovoljene trgovine, nadzora nad izvozom, biološke varnosti in biološke zaščite itd. Ti centri odličnosti so namenjeni okrepitvi politik za zmanjševanje zadevnih tveganj z razvojem prilagojenih svežnjev podpore (19 ukrepov v petih regijah, v letu 2011 v vrednosti 21,5 milijona EUR). Centri odličnosti bodo eden glavnih instrumentov za izgradnjo zmogljivosti in oblikovanje usklajenih regionalnih politik ter krepitev sodelovanja med nacionalnimi in regionalnimi zmogljivostmi na tem področju. V letu 2011 je EU ustanovila centre odličnosti v jugovzhodni Aziji (Filipini), v jugovzhodni Evropi/na Južnem Kavkazu/v Ukrajini (Gruzija), v Severni Afriki (Alžirija), na atlantski obali ob Afriki (Maroko) ter na Bližnjem Vzhodu (Jordanija). Prvih pet regionalnih sekretariatov centrov odličnosti je začelo delovati konec leta 2011. Poleg tega so bili vzpostavljeni stiki s Srednjo Azijo, državami Sveta za sodelovanje v Zalivu in podsaharsko Afriko.

Druga področja, ki jih podpira program, vključujejo:

· podporo in sodelovanje v okviru dejavnosti nadzora nad izvozom blaga z dvojno rabo, v okviru katere so se uspešno izvajali programi z več kot 28 državami po svetu. Okrepljeno je bilo sodelovanje s sistemom ZDA za nadzor nad izvozom in varnost meja (EXBS);

· za okrepitev varnosti in zaščite pred biološkimi nevarnostmi je bilo sprejetih več ukrepov (3,5 milijona EUR v letu 2011) za zagotovitev zmogljivosti v različnih srednjeazijskih, kavkaških in afriških državah. Skupaj z Evropskim centrom za preprečevanje in obvladovanje bolezni se je začel izvajati program na področju zdravja ljudi v 17 državah zunaj EU (3 milijone EUR konec leta 2010);

· za podporo pobudam na področju večstranskih jedrskih zagotovil je bila z MAAE podpisana pogodba, ki predvideva podporo banki za nizko obogateni uran za uporabo jedrske energije (10 milijonov EUR v letu 2011). Banka za nizko obogateni uran v lasti MAAE, ki jo tudi upravlja, bo državam, ki uvajajo civilne jedrske programe, zagotavljala varno jedrsko gorivo, kar bo zmanjšalo s tem povezana tveganja nadaljnjega širjenja;

· prek namenskih centrov STCU in ISTC v Kijevu in Moskvi se je še naprej zagotavljala podpora za preusposabljanje in alternativne možnosti zaposlovanja znanstvenikov in inženirjev, ki so bili prej zaposleni na področjih, povezanih z orožjem, iz držav nekdanje Sovjetske zveze. V Iraku se je nadaljevalo vključevanje znanstvenikov, ki so bili prej zaposleni na področjih, povezanih z orožjem, v obsežne dejavnosti razgradnje, razstavljanja in dekontaminacije jedrskih naprav ter

· v Srednji Aziji, jugovzhodni Aziji in Severni Afriki se izvajajo ukrepi za boj proti nezakoniti trgovini s kemičnimi, biološkimi, radiološkimi in jedrskimi snovmi ter proti goljufivim finančnim praksam. Z MAAE je bila podpisana pogodba, ki predvideva prispevek k novemu laboratoriju za jedrski material, ki naj bi ga uporabljale službe MAAE za analizo v zvezi z nadzornimi ukrepi v Seibersdorfu v Avstriji (5 milijonov EUR v letu 2011).

7.3.        Izgradnja zmogljivosti pred in po nastopu krize (člen 4(3) uredbe o instrumentu za stabilnost)

Letni akcijski program za leto 2011[15] je vključeval osem tematsko razvrščenih dejavnosti, in sicer v okviru t. i. partnerstva za izgradnjo miru v okviru instrumenta za stabilnost, v katerem sodelujejo organizacije civilne družbe, regionalne in mednarodne organizacije ter države članice EU in ki je namenjeno izgradnji zmogljivosti pred in po nastopu krize (glej Sliko 5).

Številni ukrepi, ki so se izvajali skozi vse leto, so podpirali prizadevanja ESZD na področju kriznega upravljanja/odzivanja in preprečevanja konfliktov, zlasti prednostne naloge odbora za krizno upravljanje in novoustanovljene skupine za preprečevanje konfliktov. Ta pomoč je vključevala zagotavljanje prispevka organizacij civilne družbe k analizi konfliktov ter informacij s terena na visoki ravni in strokovnega znanja o zgodnjem opozarjanju in preprečevanju konfliktov v skladu s sklepi Sveta iz junija 2011[16]. Nekaj primerov glavnih dosežkov v letu 2011:

· dialog s civilno družbo in izgradnja zmogljivosti z lokalnimi nedržavnimi akterji: v okviru mreže za dialog s civilno družbo[17], ki je forum za dialog med EU in nedržavnimi akterji o vprašanjih, povezanih z izgradnjo miru, je bilo organiziranih trinajst srečanj o tematskih vprašanjih (npr. preprečevanje konfliktov in zgodnje opozarjanje, reforma varnostnega sektorja in ženske, mir in varnost) ter specifičnih temah po posameznih državah ali konfliktih (npr. o bližnjevzhodni in severnoafriški regiji[18], Slonokoščeni obali, Gospodovi odporniški vojski (LRA)), katerih namen je prispevati k procesom oblikovanja politik EU;

· za izgradnjo zmogljivosti na primarni ravni so se v šestih državah začele izvajati dejavnosti v okviru dvanajstih projektov, ki izhajajo iz civilne družbe, in sicer na področjih mediacije in dialoga, človekove varnosti in vloge žensk. Še en ukrep na področju zgodnjega opozarjanja je bil namenjen vzpostavljanju enotnega razumevanja dejavnikov tveganja, zaradi katerih se nestabilne razmere lahko stopnjujejo v konflikte, in možnih ukrepov, s katerimi bi bilo to mogoče preprečiti;

· mediacija in dialog: EU je podpirala pomožno ekipo strokovnjakov za mediacijo v okviru enote za mediacijo (MSU) oddelka Združenih narodov za politične zadeve (DPA), da bi Združenim narodom, državam članicam EU ter drugim mednarodnim, regionalnim in podregionalnim organizacijam lahko hitro zagotavljala strokovno znanje in izkušnje na področju mediacije. Dva strokovnjaka v enoti MSU, ki ju financira EU, sta opravila šestnajst ločenih misij v osmih državah[19]. Eden od ukrepov v okviru instrumenta za stabilnost v Keniji je bil namenjen odpravi temeljnih vzrokov za povolilno nasilje leta 2007[20] in je prispeval k okrepitvi zmogljivosti za nedržavne akterje pri posredovanju v sporih med skupnostmi;

· naravni viri ter ocena potreb za ukrepanje po konfliktih in nesrečah (PCNA/PDNA): Strokovnjaki enote ZN za mediacijo za naravne vire in konflikte so izvedli obsežne raziskave delov porečja Nila in zemljiških sporov med avtohtonimi skupinami prebivalstva v Čilu in Panami. Pomagali so tudi pri pripravljalnih dejavnostih za nacionalni dialog v bližnjevzhodni in severnoafriški regiji. V okviru partnerstva med EU in ZN za preprečevanje konfliktov ter trajnostno upravljanje zemljišč in naravnih virov so bile pripravljene praktične smernice o zemljiščih, ekstraktivnih industrijah, pomanjkanju obnovljivih naravnih virov in razvoju zmogljivosti. Na podlagi partnerstva med EU, Združenimi narodi in Svetovno banko glede PDNA/PCNA je urad UNDOCO[21] razvil spletna orodja za strokovnjake, ki opravljajo misije za ocenjevanje potreb. Razviti so bili tudi skupni programi usposabljanja/informiranja – za 170 zaposlenih iz partnerskih in drugih večstranskih organizacij je bilo organizirano uvodno usposabljanje, 73 strokovnjakov pa je opravilo program nadaljnjega usposabljanja;

· izgradnja miru in človekove pravice s poudarkom na mladih in ženskah: v treh regijah Bosne in Hercegovine je bila v okviru projekta z naslovom „Mladi za mir“[22] izvedena cela vrsta dejavnosti, vključno s krepitvijo mladinskih organizacij in usposabljanja za izgradnjo miru in razvoj skupnosti;

· v Demokratični republiki Kongo so bile aktivistke deležne pomoči pri vključevanju v preiskave zadev v zvezi z množičnimi posilstvi v Fiziju, ki jih je zagrešila redna vojska (FARDC). Rezultat je bila prva obsodba poveljnika FARDC s strani posebnega mobilnega sodišča za obravnavo posilstev. Podobne obsodbe so bile izrečene tudi v bližini krajev Kalehe in Maniema. Na javnih informativnih srečanjih za ozaveščanje o Resoluciji Varnostnega sveta ZN št. 1325 je sodelovalo več kot 1 000 žensk, viden rezultat pa sta bila večja politična udeležba in vpliv žensk na zadevnih območjih[23];

· sodelovanje z regionalnimi organizacijami: V okviru Generalnega sekretariata Lige arabskih držav je bil vzpostavljen operativni center za krizno odzivanje, v katerem trenutno poteka intenziven program usposabljanja za uradnike Generalnega sekretariata, ki so vključeni v dejavnosti zgodnjega opozarjanja, analize kriz in upravljanje kriznega odzivanja. Ta projekt je prispeval k redni in okrepljeni komunikaciji med ESZD in Generalnim sekretariatom Lige arabskih držav v zvezi z različnimi krizami in drugimi skupnimi vprašanji EU in Lige arabskih držav;

· mednarodni dialog o izgradnji miru in oblikovanju države: EU od leta 2009 podpira dialog, ki poteka pod okriljem OECD[24], v letu 2011 pa je podpirala zlasti delo Sekretariata in štirih delovnih skupin za dialog, pa tudi organizacijo mednarodnih srečanj. Na zasedanju v Monrovii junija 2011 so se sodelujoči dogovorili o končnih izdelkih znanja in razpravljali o osnutku mednarodnega akcijskega načrta, predstavljenega decembra 2011 na četrtem forumu o učinkovitosti pomoči na visoki ravni v Busanu;

· medagencijski projekt v Nepalu, Ugandi in Demokratični republiki Kongo je bil namenjen pripravi, spremljanju in ocenjevanju ukrepov izgradnje miru. V njem je sodelovalo 21 organizacij, vključno z mednarodnimi NVO, lokalno civilno družbo in vladnimi organi, ki so izmenjali najboljše prakse ter

· sodelovanje z državami članicami EU: Dveletni program, ki se financira iz instrumenta za stabilnost, z naslovom „Nova pobuda Evrope na področju usposabljanja za civilno krizno upravljanje“ (ENTRi), je namenjen krepitvi usposobljenosti osebja za delo v mednarodnih misijah civilnega kriznega upravljanja, hkrati pa naj bi spodbujal interoperabilnost in usklajevanje partnerskih pristopov k usposabljanju. V prvem letu je konzorcij ENTRi, ki ga sestavlja 13 izvajalcev usposabljanj iz držav članic EU, organiziral 17 tečajev (usposabljanje pred napotitvijo na misijo in specializacija), ki se jih je udeležilo 340 strokovnjakov iz 49 držav.

8.           Sklepne ugotovitve

Ukrepi v okviru instrumenta za stabilnost, ki so se izvajali v letu 2011 kot dopolnitev drugih ukrepov EU v okviru regionalnih in tematskih razvojnih instrumentov, humanitarne pomoči in misij skupne varnostne in obrambne politike, so znatno prispevali k prizadevanjem EU za podporo preprečevanju konfliktov, ohranjanju miru, odzivanju na krize in krepitvi mednarodne varnosti skladno s členom 21 Pogodbe o Evropski uniji. V petem letu delovanja in s proračunom, ki se je v tem času več kot podvojil (s 139 milijonov EUR v letu 2007 na 282 milijonov EUR v letu 2011, je instrument za stabilnost dokazal svojo trdnost in sposobnost, da prispeva k pravočasnemu in dinamičnemu odzivanju EU na najrazličnejše izzive po vsem svetu. Med njimi so bili v letu 2011 izzivi, povezani s posledicami arabske pomladi na Bližnjem vzhodu in v Severni Afriki, ter vse kompleksnejšimi razmerami v celotni regiji Afriškega roga.

Zrelost instrumenta za stabilnost potrjujejo tudi ugotovitve poročila o oceni splošne ravni programov instrumenta za stabilnost, ki ga je pripravilo neodvisno svetovalno podjetje in je bilo objavljeno julija 2011. Poročilo zajema obdobje od začetka izvajanja instrumenta dalje in ugotavlja, da je „instrument za stabilnost pomembno prispeval k izboljšanju splošne ustreznosti, učinkovitosti in uspešnosti ukrepov EU na področju kriznega odzivanja in pripravljenosti“. Poročilo se zaključi z ugotovitvijo, da „instrument za stabilnost pomembno prispeva k usklajenosti arhitekture EU za mir, varnost in razvoj ter k svetovnemu miru in stabilnosti. K uspešni vlogi EU ključno prispeva dokazana sposobnost instrumenta za stabilnost, da zagotavlja hitro, pravočasno in katalitično odzivanje na krizne razmere“[25].

[1]               UL L 327, 24.11.2006, str. 1.

[2]               Instrument za predpristopno pomoč (IPA); Evropski instrument sosedstva in partnerstva (ENPI); instrument za financiranje razvojnega sodelovanja (DCI); Evropski razvojni sklad (ERS); evropski instrument za demokracijo in človekove pravice (EIDHR) itd.

[3]               Največ 18-mesečno trajanje s pospešenimi postopki za sprejetje in izvedbo programov, katerih vrednost ne presega 20 milijonov EUR, kakor je določeno v Uredbi Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 z dne 25. junija 2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti, kakor je bila spremenjena (v nadaljnjem besedilu: finančna uredba), in Uredbi Komisije (ES, Euratom) št. 2342/2002 z dne 23. decembra 2002 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje finančne uredbe (v nadaljnjem besedilu: izvedbena pravila).

[4]               Programi, ki nadgrajujejo „izjemne ukrepe pomoči“ in so namenjeni vzpostavljanju pogojev za izvajanje politik EU na področju sodelovanja. Trajanje teh programov je lahko daljše, vendar je tudi njihovo sprejemanje zamudnejše zaradi daljših postopkov odločanja, vključno s komitologijo.

[5]               LRRD – Linking Relief, Reconstruction, and Development.

[6]               SVOP (EU).

[7]               Znana tudi kot „partnerstvo za izgradnjo miru“ v okviru instrumenta za stabilnost.

[8]               Sklep Sveta z dne 26. julija 2010 o organizaciji in delovanju Evropske službe za zunanje delovanje (2010/427/EU), UL L 201.

[9]               Generalni direktorat za razvoj in sodelovanje – EuropeAid (Evropska komisija).

[10]             Glej poglavje „Instrument za stabilnost: pregled obveznosti in plačil v letu 2011“ v delovnem dokumentu služb Komisije II, ki dopolnjuje to poročilo.

[11]             Vključuje dodelitev Evropskega parlamenta v višini 1 milijona EUR za pilotni „Program za dejavnosti vzpostavljanja miru, ki jih vodijo nevladne organizacije“.

[12]             Pravna in finančna odgovornost za porabo sredstev EU, vključno s pooblastili za podpisovanje in po potrebi spreminjanje pogodb, se prenese s sedeža Evropske komisije na zadevne delegacije EU.

[13]             Prek sistema pomoči strokovnjakov lahko sodelujejo strokovnjaki iz javnih ali poljavnih organizacij iz celotne EU. Od leta 2008 so strokovnjaki iz okoli 60 organizacij v 17 državah članicah izvedli več kot 100 misij.

[14]             Npr. nadzor nad izvozom blaga z dvojno rabo, nezakonita trgovina, preusmerjanje nekdanjih strokovnjakov za orožje, kultura varnosti in zaščite.

[15]             Evropska komisija je letni akcijski program za leto 2011 sprejela 30. junija 2011 (http://www.eeas.europa.eu/ifs/docs/c_2011_4451_en.pdf).

[16]             Sklepi Sveta o preprečevanju konfliktov, 3101. seja Sveta za zunanje zadeve v Luxembourgu, 20. junij 2011.

[17]             Mrežo za dialog s civilno družbo upravlja Evropski urad za zvezo na področju izgradnje miru (EPLO).

[18]             MENA (Middle East and North Africa) .

[19]             Vključno z Jordanijo (podpora misiji UNAMI), Kazahstanom (podpora misiji UNRCCA na območju Aralskega jezera), Kenijo (reševanje somalijskih vprašanj iz Nairobija), Kirgizistanom (podpora vladi v Kirgizistanu pri razvoju nacionalnega programa za preprečevanje konfliktov) in Katarjem (podpora mirovnim pogovorom o Darfurju).

[20]             Ukrep „Krepitev zmogljivosti nedržavnih akterjev za preprečevanje in reševanje sporov na območjih, ki jih je prizadelo povolilno nasilje v Keniji“, je upravljala fundacija Konrad Adenauer Stiftung e.V.

[21]             Urad ZN za usklajevanje razvojnih operacij (UN Development Operations Coordination Office).

[22]             Ta ukrep je upravljala organizacija Care International.

[23]             „Politična udeležba žensk iz Afganistana, Demokratične republike Kongo in Liberije v mirovni in varnostni politiki“.

[24]             Mednarodna mreža za vprašanje konfliktov in nestabilnosti (INCAF) v okviru OECD.

[25]             International Conflict and Security Consulting: „Evaluation of the Crisis Response and Preparedness Components of the European Union’s Instrument for Stability“, julij 2011.