52012DC0022

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU IN EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU

Trgovina, rast in razvoj Prilagoditev trgovinskih in naložbenih politik državam, ki najbolj potrebujejo pomoč

1. Namen

Svetovne gospodarske razmere so se v zadnjem desetletju korenito spremenile, kar je imelo velik vpliv na trgovinske, naložbene in razvojne politike. Izjemno nizke tarife in reorganizacija mednarodne trgovine po svetovnih dobavnih verigah pomenijo, da se trgovinske politike vedno bolj osredotočajo na regulativna vprašanja in vprašanja, ki se segajo čez meje. Države v razvoju so se korenito spremenile. Nekaterim državam, kot so Kitajska, Indija ali Brazilija, je uspelo izkoristiti odprte in vedno bolj integrirane svetovne trge, tako da so zdaj med največjimi in najkonkurenčnejšimi svetovnimi gospodarstvi. Druge države pa so še vedno v zaostanku in v nevarnosti za še večjo marginalizacijo. Zlasti najmanj razvite države, ki so večinoma v Afriki, se soočajo z mnogimi težavami in najbolj zaostajajo pri doseganju razvojnih ciljev tisočletja.

Zaradi tega je pojem „države v razvoju“ kot skupine vedno manj pomemben, zato je treba trgovinske, naložbene in razvojne politike prilagoditi. Vendar pa je vprašanje razvoja in posebne vloge trgovine za razvoj še vedno pereče. EU ima posebno odgovornost kot največja trgovska sila na svetu, največja trgovska partnerica številnih najmanj razvitih držav in drugih držav z nižjimi ali nižjimi srednjimi dohodki ter največja ponudnica razvojne pomoči na svetu (vključno s programi, povezanimi s trgovino).

V skladu s Sporočilom iz leta 2010 o trgovini, rasti in svetovnih zadevah[1] to sporočilo posodablja Sporočilo iz leta 2002 o trgovini in razvoju[2] z namenom, da se upoštevajo spremembe v gospodarski situaciji, pregleda, kako je EU izpolnila svoje zaveze, in predstavi, kam je treba v naslednjem desetletju usmeriti trgovinske in naložbene politike za razvoj. To sporočilo potrjuje glavna načela iz leta 2002, poudarja pa tudi potrebo po večjem razlikovanju med državami v razvoju, da se osredotoči na tiste, ki najbolj potrebujejo pomoč, in da se izboljša učinkovitost naših instrumentov. Podarja tudi potrebo, da naši partnerji iz držav v razvoju izvedejo reforme na domačih tleh ter da druga razvita gospodarstva in gospodarstva v vzponu sledijo našim pobudam za odpiranje trgov za države, ki najbolj potrebujejo pomoč.

V tem sporočilu je pet konkretnih predlogov za okrepitev sinergij med trgovino in razvojnimi politikami. Učinkovita trgovinska politika je ključna za okrepitev rasti in delovnih mest v Evropi in tujini ter širjenje vrednot in interesov EU po celem svetu. Lahko je tudi močno gonilo za razvoj, kar je v skladu z načelom EU o usklajenosti politik za razvoj[3]. Učinkovita razvojna politika je nujna za oblikovanje boljših pogojev za trgovino in razvoj v državah v razvoju ter za zagotovitev pravične porazdelitve njunih koristi za izkoreninjenje revščine. V sporočilu „agenda za spremembe“[4] je kot gonilo vključujoče rasti in trajnostnega razvoja obljubljena večja podpora za krepitev poslovnega okolja, spodbujanje regionalnega povezovanja in izkoriščanje priložnosti, ki jih ponujajo svetovni trgi. EU pri svojem zunanjem delovanju vodijo temeljne vrednote, ki so podlaga za njen lasten obstoj, vključno s spoštovanjem in spodbujanjem človekovih pravic[5].

2. SVET SE SPREMINJA 2.1. Korenito preoblikovanje svetovne gospodarske ureditve

Svetovno gospodarstvo se spreminja, kot še nikoli doslej. Številnim državam je uspelo izkoristiti potencial odprtega trgovinskega sistema, s čimer so v primerjavi s tradicionalnim izvozom blaga okrepile izvoz proizvedenih izdelkov in storitev ter izrabile nespremenjene stopnje rasti BDP. Kitajska je postala največja izvoznica na svetu takoj za EU, po obsegu pa je njeno gospodarstvo na tretjem mestu, in sicer za EU in ZDA. Indija, Brazilija in druga gospodarstva v vzponu so na podobni poti. Te države so privabile neposredne tuje naložbe, tako da zdaj spadajo med ključne svetovne vlagatelje. Gospodarstva v vzponu vodijo svetovno rast ter imajo pomembno vlogo na mednarodnem gospodarskem in političnem prizorišču. Krepijo svojo prisotnost v revnejših državah in povezave z njimi. Države v razvoju kot celota prvič v novejši zgodovini predstavljajo več kot polovico svetovne trgovine. Svetovna gospodarska in finančna kriza je še pospešila prehod gospodarske moči od razvitih držav na gospodarstva v vzponu, ki zdaj predstavljajo del rešitve za krizo.

Trgovinski rezultati držav v razvoju

Vir: MDS

Zaradi teh sprememb na stotine milijonov ljudi ne živi več v revščini, nekaterim državam v razvoju pa tega ni uspelo doseči. Zlasti najmanj razvite države so bile še bolj marginalizirane[6]. Čeprav sta se v nekaterih takih državah znatno povečala BDP in trgovina, gre vzrok iskati v nenadnem porastu izvoza nafte in blaga, vpliv na zmanjšanje revščine pa je omejen. Številne najmanj razvite države so postale bolj odvisne od nekaj izvoznih proizvodov, zlasti primarnih proizvodov[7]. Ne glede na to je bil v nekaterih najmanj razvitih državah, kot sta Bangladeš in Kambodža, zabeležen občuten napredek, ki ga ustvarja njihova specializacija za proizvode nizke tehnologije, zlasti tekstila. Nekatere afriške države, ki ne izvažajo nafte/blaga, so v zadnjem desetletju prav tako dobro napredovale in so storitve celo razširile. Povprečno letno povečanje izvoza Ruande od leta 2001 je znašalo 19 %, delno zaradi rezultatov programa za spodbujanje izvoza kmetijskih proizvodov, kot je kava, in za privabljanje turizma, to pa sta spremljala visoka stopnja gospodarske rasti in stalno izboljševanje kazalnikov človekovega razvoja. Drug primer so Zelenortski otoki, ki nimajo več statusa najmanj razvite države, temveč so leta 2007 napredovali na stopnjo države z nižjimi srednjimi dohodki zaradi dobrega makroekonomskega upravljanja in vodenja, vključno s progresivnim odpiranjem trgovine in integracijo v svetovno gospodarstvo.

Uspešnost najmanj razvitih držav in držav v vzponu se je razlikovala zlasti glede obsega domačih reform in njihove integracije v svetovno gospodarstvo.

2.2. Posledice trgovinskih in naložbenih politik za razvoj

Odprtost za trgovino je ključni element uspešnih strategij za rast in razvoj. Nobeni državi še ni uspelo dolgoročno ohranjati rast brez integracije v svetovno gospodarstvo. Dostop do tujih trgov omogoča večjo ekonomijo obsega in specializacijo, dostop do cenejših in raznovrstnih zmogljivosti, vključno z učinkovitejšimi storitvami, pa odpira nove proizvodne zmogljivosti. Neposredne tuje naložbe pomembno prispevajo h gospodarski rasti in izvozni uspešnosti (npr. tuje podružnice danes predstavljajo 75 % kitajske trgovine). Odprta mobilnost za ljudi lahko prispeva k prenosu spretnosti in naložbam v države v razvoju, zlasti ob upoštevanju vloge skupnosti v diasporah[8].

Vendar trgovina, čeprav je nujno potrebna za razvoj, ne zadostuje. Trgovina lahko spodbuja rast in zmanjšanje revščine, kar je odvisno od strukture gospodarstva, primerne razvrstitve ukrepov liberalizacije trgovine in dopolnilnih politik. Domače reforme so nujne za ohranitev rasti, ki temelji na trgovini in naložbah. Gospodarsko uspešnost najmanj razvitih držav pogosto ovirajo slabo razvejana gospodarstva in izvozne podlage, neustrezna infrastruktura in storitve ali pomanjkanje ustreznih spretnosti ter tudi politični dejavniki, povezani s slabim upravljanjem, korupcijo in goljufijami, pomanjkanje zaščite človekovih pravic in preglednosti, šibka upravna zmogljivost, neučinkovite davčne politike in veliko število davčnih utaj, nezadostni instrumenti redistribucije, slabi socialni in okoljski političnimi okviri, netrajnostno upravljanje z naravnimi viri, ogrožanje varnosti in pomanjkanje stabilnosti.

Da bo trgovina podpirala razvoj, je potrebno veliko več kot le znižanje tarif. Sodobne in v razvoj usmerjene trgovinske politike morajo obravnavati širok razpon vprašanj, vse od olajševanja trgovine na lokalni in regionalni ravni do tehnične, družbene in okoljske ureditve, spoštovanja temeljnih pravic, ukrepov v podporo naložbam, zaščite pravic intelektualne lastnine, ureditve storitev, konkurenčnih politik in preglednosti ter dostopa do trga pri javnih naročilih. Napredek pri teh vprašanjih lahko izboljša preglednost, predvidljivost in odgovornost, ki so ključne za vključujoč razvoj in izkoreninjenje revščine, kar pa zgolj znižanje tarif ne more doseči. Potrebne so tudi aktivne politike za zmanjšanje škodljivih učinkov odprte trgovine.

Vedno večja raznolikost držav v razvoju pomeni večje razločevanje pri oblikovanju in izvajanju politik EU. Gospodarstva v vzponu in revnejša gospodarstva imajo različne potenciale, potrebe in cilje, zato potrebujejo različen pristop politike. Politiko je treba oblikovati pazljivo, da bo odražala različne položaje. Prednost morajo imeti države, ki imajo brez zunanje pomoči omejene možnosti za dolgoročno rast in trajnostni razvoj, zlasti najmanj razvite države in druge države, ki so najbolj potrebne pomoči, kar je že bilo predlagano na področju razvojne politike[9]. Hkrati se vedno bolj posvečamo gospodarstvom v vzponu, kot je navedeno v Sporočilu iz leta 2010 o trgovini, rasti in svetovnih zadevah. Vendar se razmerja med nami spreminjajo, vse manjši je poudarek na razvoju ter vse večji na novih oblikah partnerstev, ki temeljijo na vzajemnih interesih in koristih ter enakomerno porazdeljenih svetovnih odgovornostih[10].

3. Dosedanji dosežki

V sporočilu iz leta 2002 o trgovini in razvoju so bile dane zaveze, s katerimi se državam v razvoju omogoči boljši dostop do trga EU, zagotovi primerno financiranje pomoči, povezane s trgovino, in trgovino umesti v središče razvojnih strategij. V zaveze so bili vključeni trgovinski sporazumi za spodbujanje večjega dostopa do trga, za podporo regionalnem povezovanju in izboljšanje trgovinskih pravil za spodbujanje razvoja. Trg EU je za države v razvoju najbolj odprt. Če ne štejemo goriv, od najmanj razvitih držav uvozimo več kot ZDA, Kanada, Japonska in Kitajska skupaj. Svoje zaveze smo uresničili, pogosto pa smo na svetovni ravni zaorali ledino. Vendar je potreben nadaljnji napredek.

3.1. Inovativne avtonomne sheme

V okviru splošnega sistema preferencialov (GSP)[11] smo vzpostavili dve novi preferencialni shemi:

· Pobuda „Vse razen orožja“ iz leta 2001 je bila radikalna, saj je v celoti odprla trg EU najmanj razvitim državam brez kakršne koli tarife ali kvote. Deset let pozneje se je ta pobuda izkazala kot učinkovito gonilo za izboljšanje izvoza najmanj razvitih držav na naš trg. Uvoz EU iz najmanj razvitih držav se je povečal za 25 % hitreje kot uvoz iz neupravičenk preferencialnih režimov (opazen primer je izvoz tekstila iz Bangladeša)[12]. Po drugi strani pa je vpliv na diverzifikacijo izvoza mešan. Še vedno se lahko izboljšajo stopnje izkoriščanja. Konkurenca naprednejših preferencialnih partnerjev (ki pritegnejo več kot 40 % preferencialnega izvoza po GSP) in erozija preferencialov sta postali močnejši, kar nakazuje potrebo po reformi sistema GSP (glej točko 4.1.1).

· Shema GSP+, vzpostavljena leta 2006 je zelo inovativno orodje trgovinske politike EU za podporo trajnostnemu razvoju, ki je specifično usmerjena v ranljive države v razvoju. Dodatni preferenciali so močna pobuda za države, ki so se zavezale k izvajanju temeljnih mednarodnih konvencij o človekovih pravicah, pravicah delavcev, varstvu okolja in dobrem upravljanju. Trenutno je upravičenih 16 držav[13], s shemo pa se je okrepil njihov izvoz v EU, kar je praktično vsem prineslo ustrezen prihodek. Prihodnji izziv je razširitev meril in pobud dostopa ter okrepitev spremljanja učinkovitega izvajanja temeljnih mednarodnih konvencij.

Zelo smo si prizadevali tudi za olajšanje uporabe obstoječih preferencialnih shem:

· Nova pravila o poreklu GSP, ki veljajo od leta 2011[14], obravnavajo kritike, da države v razvoju zaradi togih pravil o poreklu ne morejo v celoti uporabljati preferencialov EU. Nova pravila so enostavnejša in jih je lažje izpolnjevati. Nudijo povečane možnosti oskrbovanja z viri ter nove možnosti za regionalno in transregionalno povezovanje med državami. Najmanj razvitim državam so v korist tudi nadaljnje fleksibilne določbe, ki presegajo določbe večine drugih razvitih držav iz njihovih shem, podobnih GSP. Izboljšana pravila so bila predlagana tudi v pogajanjih za sporazume o gospodarskem partnerstvu (SGP) (glej točko 3.3).

· Leta 2004 je Komisija začela s spletno storitvijo, imenovano služba EU za pomoč izvoznikom[15], ki potencialnim izvoznikom v državah v razvoju zagotavlja informacije o praktičnih vidikih pridobitve dostopa do trga EU. Gre za podrobne informacije o uvoznih tarifah EU, pravilih o poreklu, carinskih postopkih, tehničnih zahtevah itd. Takega orodja drugje po svetu ni, najmanj razvite države pa bi ga lahko več uporabljale.

3.2. Na čelu pomoči za trgovino (Aid for Trade – AfT)

· EU in države članice so vodilne pri globalnih prizadevanjih AfT, ki predstavlja več kot tretjino svetovnih tokov. V letu 2007 je EU sprejela skupno strategijo z državami članicami EU. Podvojili smo prizadevanja in v letu 2009 dosegli 10,5 milijarde EUR, kar je preseglo naše cilje. Več kot tretjina razvojne pomoči EU zdaj podpira potrebe, povezane s trgovino. Skrbi pa nas, da najmanj razvite države prejmejo le omejen delež AfT (22 %). Prizadevali smo si za okrepitev učinkovitosti s spodbujanjem boljše usklajenosti s trgovinskimi priložnostmi, vključno s povečanjem mednarodne usklajenosti in spremljanja, zavedamo pa se, da je tudi tukaj potreben nadaljnji napredek.

Skupna pomoč EU za trgovino (EU in države članice EU)

3.3. Nova dvostranska in regionalna prizadevanja

Po Sporazumu iz Cotonouja so se leta 2002 začela pogajanja z afriškimi, karibskimi in pacifiškimi državami (AKP) za sklenitev SGP. Podpisan je bil obsežen regionalen SGP, začasno pa se je uporabljal s skupino karibskih držav CARIFORUM. Dogovorili smo se o vmesnih SGP z drugimi državami in regijami, da bi zagotovili kontinuiteto blagovne menjave po izteku preferencialov iz Cotonouja konec leta 2007. Pogajanja za izboljšane sporazume zdaj potekajo z vsemi regijami. Ker vmesni SGP še niso bili ratificirani, so bili decembra 2007[16] sprejeti začasni ukrepi. Septembra 2011 je Komisija predlagala ohranitev teh dogovorov glede dostopa do trga po letu 2013 samo za tiste države, ki sprejemajo ustrezne ukrepe za ratificiranje zadevnega SGP[17].

S Sporočilom Globalna Evropa[18] iz leta 2006 se je začel nov niz pogajanj za sporazume o prosti trgovini z naprednejšimi državami in regijami v razvoju. Pogajanja z Indijo in državami Mercosurja so v teku. Zaradi počasnega napredka z ASEAN, ki temelji na medregijskem pristopu, pogajanja s Singapurjem in Malezijo zdaj napredujejo dvostransko. Končali smo tudi pogajanja za obsežne sporazume o prosti trgovini s Perujem, Kolumbijo in Srednjo Ameriko ter tudi z Ukrajino.

EU si je nenehno prizadevala spodbujati regionalno povezovanje, s čimer bi zlasti premagala slabosti majhnih in razdrobljenih trgov, da bi bile države privlačnejše za neposredne tuje naložbe in za spodbujanje gospodarske rasti. Sporazumi s Srednjo Ameriko in CARIFORUM so v veliki meri podpirali procese regionalnega povezovanja, vendar smo pri tem spoznali potrebe po prilagoditvi našega pristopa v primerih, kadar politična volja ali regionalne zmogljivosti niso bile dovolj močne. V nekaterih primerih moramo napredovati na dvostranski ravni, ki je vmesni korak k dolgoročnem cilju medregijskih sporazumov, in sicer tako, da se drugim regionalnim partnerjem ne preprečuje sodelovanja, ko bodo za to pripravljeni. Znatno financiranje smo namenili regionalnemu povezovanju, čeprav rezultati pogosto niso izpolnili pričakovanj. Ključna težava je omejena zmogljivost regionalnih organizacij, da pripravijo predloge projektov, ki so izvedljivi in uživajo podporo članov.

3.4. Mešana globalna slika

EU je imela ključno vlogo pri začetku kroga pogajanj iz Dohe za večstranske trgovinske sporazume v letu 2001. Vendar 10 let pogajanj ni prineslo končnega dogovora. Tudi vmesni sporazum o paketu ukrepov za najrevnejše države se zdi težko dosegljiv. Zelo smo si prizadevali za napredek pri pogajanjih, predlagali tudi ponudbe brez primere, ki bi državam v razvoju prinesle precejšnje koristi tako glede dostopa do trga kot panog za kmetijske subvencije. Večkrat smo predlagali kompromis. Vendar zaradi strukturnih težav in pomanjkanja predanosti nekaterih članic STO ni bilo mogoče skleniti sporazuma o ključnih elementih.

Zaveza za prepoved protekcionizma na začetku svetovne gospodarske in finančne krize, ki jo je EU močno podpirala, je bila uspešnejša, še vedno pa je potrebna pazljivost[19]. EU je prav tako podpirala pridružitev več držav v razvoju k STO (nedavno npr. za Samoo in Vanatu).

4. Naloge za naslednje desetletje

Na podlagi nedavnih dosežkov in prizadevanj ter tudi izkušenj, pri katerih ni prišlo do pričakovanega napredka, bo EU okrepila prizadevanja za pomoč tistim državam, ki najbolj potrebujejo pomoč, da bodo izkoristile ugodnosti vedno bolj integriranih svetovnih trgov. Uspeh pa bo temeljil zlasti na lastni odgovornosti držav v razvoju in pripravljenosti, da izvedejo potrebne domače reforme. V večstranskem okviru je potrebno storiti še marsikaj, saj si morajo druge pomembne trgovinske sile prizadevati tudi v imenu držav, ki pomoč najbolj potrebujejo.

4.1. Kaj lahko ponudi Evropa

EU se mora osredotočiti na najrevnejše in najranljivejše države ter se prepričati, da so ta prizadevanja prilagojena njihovim potrebam in omejitvam, pri tem pa mora zagotavljati usklajenost in komplementarnost med trgovino, razvojem in drugimi politikami.

4.1.1.   Bolj osredotočeni preferenciali

Komisija je predlagala reformo sheme GSP za zagotovitev, da ustrezni preferenciali koristijo tistim državam, ki so najbolj potrebne pomoči[20]. Pregled upošteva vedno večje razlike med državami v razvoju in njihovimi potrebami ter predlaga, da se merila upravičenosti in mehanizmi gradacije pregledajo za zagotovitev, da imajo samo najmanj razvite države ter države z nižjimi in nižjimi srednjimi dohodki koristi od sistema v sektorjih, v katerih je pomoč potrebna. Okrepljena bo tudi predvidljivost za gospodarske subjekte, temeljila pa bo na odprti shemi in preglednejših procesnih postopkih za potrebne prilagoditve z ustreznimi prehodnimi obdobji.

Paket za spodbujanje trgovine za male gospodarske subjekte v državah v razvoju

Mala podjetja so steber gospodarstev v mnogih državah v razvoju, zlasti v obsežnem neformalnem sektorju, vendar se v nesorazmerno veliki meri soočajo z zapletenimi upravnimi postopki ter pomanjkanjem informacij, usposabljanja, povezav ali dostopa do financ. Za obravnavo teh vprašanj bodo upoštevane naslednje pobude:

· razširitev praktičnih informacij o trgovinskih politikah in trgu. Poleg službe EU za pomoč izvoznikom bomo podprli večstransko pobudo za preglednost v trgovini in podobne informacije zagotovili na vseh trgih. To je še zlasti uporabno za trgovino jug-jug in regionalno trgovino.

· olajšanje uporabe orodij intelektualne lastnine za male proizvajalce in kmete, da lahko kar najbolje izkoristijo ekonomsko vrednost blaga, in sicer z razvojem in zaščito identifikacije in kakovosti izdelka, uporabo blagovnih znamk, geografskih označb in modelov[21].

· železniška omrežja za diasporo malih trgovcev v EU (npr. o trgovinskih postopkih, standardih, dostopu do financiranja), da se prispeva k razvoju v njihovih državah porekla.

· spodbujanje dialoga z malimi in srednjimi podjetji v okviru finančnega foruma za MSP o Afriki, vzpostavljenega leta 2011, in memoranduma o soglasju, podpisanega s Komisijo Afriške unije 30. novembra 2011.

· olajševanje dostopa do financiranja za male izvoznike/trgovce iz držav v razvoju. Pripravljeni smo podpreti delo mednarodnih finančnih institucij na tem področju ter pregled potreb, ki ga izvaja G20 v državah z nizkimi dohodki[22].

· razširitev poenostavljenih postopkov za pridobitev dokazila o poreklu. Trgovinski preferenciali se sorazmerno malo uporabljajo za male transakcije, delno zaradi velikega razmerja med stroški in koristmi pridobitve dokazila o poreklu. Reforma pravil o poreklu iz leta 2011 za GSP omogoča poenostavljeni postopek, ki temelji na samocertificiranju vseh pošiljk na podlagi predhodne registracije izvoznika. Če bo sistem dobro deloval, bomo obravnavali možnost razširitve na druge ureditve preferencialov.

· podpora sodelovanju malih podjetij v trgovinskih shemah, ki proizvajalcem zagotavljajo dodano vrednost, vključno s tistimi, ki upoštevajo trajnost (npr. pravična, etična ali ekološka trgovina) in merila geografskega porekla pri razvojnem sodelovanju s tretjimi državami. S tem lahko proizvajalci na učinkovit način razlikujejo svoj izdelek od drugih, imajo več pogajalske moči in pridobijo cenovne premije.

4.1.2.   Bolje usmerjena pomoč za trgovino

Še naprej bomo spodbujali države v razvoju, da v svoje razvojne strategije vključijo trgovino. V tem okviru je lahko AfT ključnega pomena, še naprej pa si bomo prizadevali za izboljšanje načrtovanja in izvajanja.

· Izboljšanje komplementarnosti med trgovino in razvojnimi politikami. Kadar ukrepi trgovinske politike ustvarjajo boljše priložnosti za naše razvojne partnerje (npr. SGP, nov sistem GSP, nova pravila o poreklu), bomo pripravljeni ponuditi AfT v pomoč pri realizaciji teh priložnosti. Instrumenti, kot so sektorski programi ali proračunska podpora, bi lahko pripomogli h gospodarskim reformam, ki so potrebne za izkoriščanje trgovinskih in naložbenih priložnosti[23]. Poleg geografskih programov bodo lahko novi tematski programi spremljali odpiranje novih trgov[24].

· Poudarek na najmanj razvitih državah. Ohraniti moramo učinkovito podporo okrepitvi zmogljivosti za identifikacijo, prioritiziranje in izvajanje Aft, ki bo temeljila na okrepljenem integriranem okviru za več donatorjev, ki najmanj razvite države podpira pri razvoju trgovine.

· Poudarek na malih subjektih. Zagotoviti moramo, da imajo mali subjekti, vključno z malimi kmeti, ustrezen dostop do AfT, da se jim olajša vključevanje v zunanje trge.

· Okrepitev gospodarskih partnerstev, regulativnih dialogov in poslovnega sodelovanja. EU lahko s posredovanjem svojih izkušenj pomaga partnerskim državam pri upravljanju njihovih domačih reform (glej točko 4.2) in dostopu do trga EU. Nov partnerski instrument, ki ga je predlagala Komisija, lahko podpira take pobude, zlasti v gospodarstvih v vzponu, ter pomaga pri razvoju novih oblik sodelovanja v državah, ki so uspele izboljšati svoj položaj z dvostransko razvojno pomočjo.

· Pregled našega pristopa k podpiranju regionalnega povezovanja. Še naprej se moramo osredotočati na okrepitev zmogljivosti regionalnih in nacionalnih uprav, odgovornih za integracijo, hkrati pa moramo ta vprašanja obravnavati bolj strateško v našem političnem dialogu z državami v razvoju. Za olajševanje trgovine in povezovanje bi se lahko oblikovali posebni regionalni programi AfT. Pripravljeni smo podpirati regionalne organizacije, ki posodabljajo svojo sestavo, da bodo ustreznejše za gospodarsko in politično realnost.

· Pripravljanje ljudi na spremembe. Politike v povezavi s spretnostmi in izobraževanjem, pravicami delavcev in socialno zaščito so zlasti pomembne pri najrevnejšem in najranljivejšem delu prebivalstva, vključno z ženskami in otroki, zlasti v povezavi s trgovinskimi reformami. To dimenzijo je zato treba v celoti integrirati v razvojno sodelovanje EU, kar je v skladu z nadaljnjo podporo dostojnemu delu, človekovim pravicam in socialni zaščiti[25].

· Izboljšanje učinkovitosti pomoči. Pri izvajanju AfT se morajo upoštevati načela in zaveze, dogovorjene na forumih o učinkovitosti pomoči na visoki ravni[26]. Kot je bilo dogovorjeno na forumu v Busanu, se mora AfT osredotočiti na rezultate in učinke, oblikovati proizvodne zmogljivosti, pomagati obravnavati tržne nepopolnosti, okrepiti dostop do trgov kapitala in spodbujati pristope za zmanjševanje tveganj, s katerimi se srečujejo akterji na zasebnem trgu. Bistvenega pomena je boljša usklajenost donatorjev EU. Treba bo tudi izboljšati sodelovanje s tradicionalnimi donatorji, ki niso iz EU, in novimi donatorji. Kot je bilo dogovorjeno v Busanu, se bomo osredotočili na izvajanje zavez na ravni države in podprli novo vključujoče svetovno partnerstvo za učinkovito razvojno sodelovanje[27].

4.1.3.   Instrumenti komplementarnosti za okrepitev neposrednih tujih naložb

Čeprav so neposredne tuje naložbe v državah v razvoju in iz teh držav v zadnjem desetletju narastle, so v veliki meri zaobšle države, ki najbolj potrebujejo pomoč, zaradi slabih gospodarskih obetov in neugodnih naložbenih pogojev. Vlagatelji potrebujejo stabilno, pregledno in predvidljivo regulativno okolje. EU lahko pomaga izboljšati poslovno okolje z AfT in vrsto instrumentov, povezanih z neposrednimi tujimi naložbami, ki so bili razširjeni z Lizbonsko pogodbo, ki je naložbe postavila v okvir trgovinske politike, ki je v izključni pristojnosti EU[28].

· Določbe v sporazumih o prosti trgovini EU omogočajo vlagateljem večjo pravno varnost glede dostopa do trga in pogojev, v skladu s katerimi lahko poslujejo. Vključili smo sektorje (npr. telekomunikacije, prevoz, bančništvo, energetika, okoljske storitve, gradbeništvo in distribucija), ki pomagajo pri ustvarjanju ugodnih razmer za podjetja in pri razvoju infrastrukture. EU v teh pogajanjih izkazuje prožnost in upoštevanje potreb naših partnerjev. Zajeti so le sektorji, ki so izrecno navedeni, pravica držav, da regulirajo in vstavljajo omejitve, pa je zaščitena.

· Zaščita naložb, odobrena z dvostranskimi sporazumi o naložbah, lahko tudi okrepi potencial neposrednih tujih naložb, saj zagotavlja dodatna jamstva in povečuje pravno varnost za vlagatelje. Države članice EU že imajo obširno omrežje dvostranskih sporazumov o naložbah z državami v razvoju. Postopoma nameravamo uporabiti sporazume o zaščiti naložb na ravni EU, ali kot del tekočih pogajanj za sporazume o prosti trgovini ali kot samostojne sporazume. Pripravljeni smo preučiti zahteve partnerskih držav v razvoju, ki se zanimajo za to možnost.

· Mehanizmi kombiniranja EU se lahko uporabijo za izboljšanje domačih in tujih naložb v državah v razvoju[29]. Subvencije bi se kombinirale npr. s posojili ali tveganim kapitalom, da se podpre finančna sposobnost strateških naložb. Prizadevali si bomo za večji delež pomoči prek takih inovativnih finančnih orodij na podlagi novih finančnih instrumentov, ki jih zajema večletni finančni okvir za obdobje 2014–2020[30]. Uporaba takih tehničnih instrumentov bo ocenjena za vsak posamezen primer v državah, v katerih je vzdržnost zadolževanja slaba. Drugi instrumenti, ki jih bomo obravnavali, vključujejo jamstva, zasebni kapital ter javno-zasebna partnerstva. Prizadevali si bomo za sodelovanje z Evropsko investicijsko banko in agencijami za financiranje razvoja držav članic ali drugimi takimi agencijami. Pri trgovinskih in naložbenih sporazumih je potrebna tudi večja usklajenost.

4.1.4.   Obsežni in prilagojeni dvostranski/regionalni sporazumi

Ob upoštevanju agende Globalna Evropa[31] si bomo prizadevali za obsežne sporazume o prosti trgovini in še naprej upoštevali stopnjo razvoja naših partnerjev ter ponujali prožne pristope, ki bodo prilagojeni potrebam in zmogljivostim vsake države.

Prizadevali si bomo za zaključek pogajanj o SGP z vsemi zainteresiranimi državami AKP in regijami, kar je v skladu s ciljem Sporazuma iz Cotonouja o podpori okrepitvi regionalnega povezovanja, ter o modernizaciji našega gospodarskega razmerja in uporabi trgovine za spodbujanje gospodarske rasti. Čas je ključnega pomena za zagotovitev varnosti in predvidljivosti za subjekte. Prej bodo sklenjeni taki sporazumi, prej bodo zagotavljali razvojne koristi[32]. Če bodo države AKP tako želele, lahko SGP vključujejo zaveze za storitve, naložbe in področja, povezana s trgovino, ki so opredeljeni v Sporazumu iz Cotonouja kot pomembni gonilniki rasti. Če obsežnih in regionalnih sporazumov ne bo mogoče sprejeti, se lahko uvedejo sporazumi, ki se razlikujejo po regijah, ki izpolnjujejo določeno obveznost, in rokih, potrebnih za izpolnitev teh obveznosti. Potrjujemo ponudbo glede prostega dostopa do trga EU in izboljšanih pravil o poreklu za tiste države AKP, ki so v preteklosti prejele trgovinske preferenciale iz Cotonouja, pri čemer se AKP deloma in postopoma liberalizirajo. Predložili smo in še vedno smo pripravljeni prilagoditi pragmatične rešitve obstoječih ovir pri pogajanjih, ki slonijo na osnovnem načelu, da morajo SGP uresničiti vizijo iz Sporazuma iz Cotonouja za spodbujanje razvoja v državah in regijah AKP. Državam, ki niso pripravljene sprejeti obveznosti trgovinskih sporazumov, ki so skladni s STO, lahko koristi prinese GSP, če so za to upravičene. Vendar to ne bi imelo takega razvojnega potenciala kot SGP, zlasti glede regionalnega povezovanja, okrepitve naložb in izboljšanja poslovnega okolja.

V odziv na arabsko pomlad je EU prav tako najavila partnerstvo za demokracijo in skupno blaginjo, ki presega dostop do trga in nadalje utrjuje povezovanje z državami južnega Sredozemlja ter spodbuja človekove pravice, dobro upravljanje in demokratične reforme[33]. Začeli bomo pogajanja za poglobljene in celovite sporazume o prosti trgovini z Egiptom, Tunizijo, Jordanijo in Marokom. Glede vzhodnih sosed bo EU gradila na tesnejših trgovinskih stikih z Armenijo, Gruzijo in Moldavijo. Glavni cilj je pomoč pri vzpostavitvi območja skupne blaginje, ki bo državam obeh regij omogočila priložnost sodelovanja na domačem trgu EU, ko bodo izpolnjeni pogoji[34].

4.1.5.   Trgovinska agenda za spodbujanje trajnostnega razvoja, ki temelji na vrednotah

Eden od osnovnih ciljev EU je zagotoviti, da sta gospodarska rast in razvoj tesno povezana z družbeno pravičnostjo, vključno s temeljnimi delovnimi standardi, in trajnostnimi okoljskimi praksami, vključno z zunanjo politiko. Ta prizadevanja so zlasti pomembna v okviru razvoja, v katerem se države soočajo s precejšnjimi izzivi.

Shema GSP+ je vodilni instrument EU na področju trgovinske politike, ki podpira trajnostni razvoj in dobro upravljanje v državah v razvoju. Komisija je predlagala privlačnejšo shemo z odpravo gradacije za upravičenke, sprostitvijo gospodarskih meril pri vstopu in omogočanjem državam, da se kadar koli prijavijo. Hkrati bodo mehanizmi spremljanja in umika okrepljeni, da bodo zagotovili učinkovito izvajanje zavez, ki so jih sprejele države upravičenke.

Nedavni sporazumi EU o prosti trgovini vsebujejo določbe o trgovini in trajnostnem razvoju. Cilj je spodbuditi partnerske države k sodelovanju, ki vključuje civilno družbo, ter okrepiti usklajenost z nacionalnimi in mednarodnimi standardi glede dela in okolja. Določbe omogočajo tudi neodvisen in nepristranski pregled. Ob začetku veljavnosti teh sporazumov bomo morali zagotoviti, da se ti mehanizmi uporabljajo učinkovito in zagotavljajo ustrezno podporo razvojnemu sodelovanju.

Zavezani smo k boljšemu ocenjevanju učinka trgovinskih pobud EU in njenih trgovinskih partnerjev, vključno z državami v razvoju[35]. Zagotovili bomo, da se bodo pri analizah, ko bo razvita nova politika (ocene učinka), med pogajanji za sporazum (ocene učinka o trajnosti) ali med izvajanjem sporazuma (naknadne analize), obravnavali vsi pomembni gospodarski, socialni, okoljski vplivi in človekove pravice ter gradili na posvetovanjih z ustreznimi zainteresiranimi stranmi. Take analize bi tudi morale pomagati pri oblikovanju spremljajočih ukrepov AfT.

Sprejeli smo ukrepe za spodbujanje trajnostnega upravljanja nekaterih ključnih naravnih virov, kot so les in ribe, s katerimi se trguje v EU[36]. Našim razvojnim partnerjem bomo pomagali pri izvajanju teh shem, tako da bodo kar najbolj izkoristili svoj potencial za trajnostno rast. Sodelovali bomo tudi z drugimi državami, ki so pomembni trgi za naravne vire, in tako spodbujali podobne standarde.

Spodbujali bomo odpravo tarifnih in netarifnih ovir na blago in storitve, ki so lahko koristne za okolje. To bo podprlo naša prizadevanja za zagotovitev boljšega dostopa do zelene tehnologije za države v razvoju.

Trgovinske pobude niso nastale samo na podlagi vladnih ukrepov, temveč so tudi posledica prehoda trga na bolj trajnostne izdelke. Zasebne sheme, povezane s trajnostjo (npr. pravična, etična ali ekološka trgovina), lahko na učinkovit način spodbujajo trajnostno in vključujočo rast v državah v razvoju[37]. Javni organi lahko promovirajo te pobude. Okrepili bomo podporo proizvajalcev iz držav v razvoju, ki sodelujejo v shemah trajnostne trgovine, in sicer z nadaljnjim aktiviranjem sodelovanja, vključno z ukrepi AfT, izboljšanjem spremljanja povezanih dejavnosti in nadaljevanjem spodbujanja partnerskih držav za promocijo pravične in etične trgovine. Nameravamo še naprej olajševati pravične in etične nakupe javnih organov v Evropi v okviru naslednjega pregleda direktiv o javnih naročilih.

Družbena odgovornost podjetij ima vedno pomembnejšo vlogo na mednarodni ravni, saj lahko podjetja prispevajo k vključujoči in trajnostni rasti z večjim upoštevanjem človekovih pravic ter družbenih in okoljskih učinkov njihovih dejavnosti. Podjetja spodbujamo, da na tem področju sprejmejo mednarodno priznane smernice in načela[38], kot so smernice OECD za večnacionalna podjetja, ter naše trgovinske partnerje, da jih upoštevajo. V sporazume vključujemo tudi določbe za spodbujanje odgovornega poslovnega ravnanja vlagateljev.

4.1.6.   Pomoč ranljivim državam, da izboljšajo vzdržljivost in odziv na krizo

Najmanj razvite države in druge ranljive države so bolj dovzetne za krize, ki lahko ogrozijo njihova dolgoročna prizadevanja za razvoj, kar velja zlasti za tiste, katerih strategija za rast večinoma sloni na izvozu. Šok zaradi cen blaga po svetu ali naravne nesreče na domačih tleh lahko povzročijo precejšnje težave s plačilno bilanco, če se zmanjšajo prihodki iz izvoza ali zvišajo uvozni stroški. Pomagamo lahko pri krepitvi odpornosti na zunanje šoke in zmogljivost odzivanja:

· Naravne nesreče lahko zelo negativno vplivajo na dobavne verige ter trgovinske in gospodarske dejavnosti. Po poplavah iz julija 2010 je EU predlagala odobritev dodatnih preferencialov za Pakistan, iz izkušenj pa vemo, da ta pristop ni sprožil dovolj hitre reakcije. Prišlo je tudi do pomislekov glede morebitnega učinka preusmerjanja trgovine na druge revne države. V prihodnosti si bomo v novih pravilih GSP o poreklu za države, ki jih je prizadela kriza, prizadevali za uporabo začasnih odstopanj od zahtev glede pravil o poreklu. Za izboljšanje pripravljenosti na naravne nesreče si bomo prizadevali ranljive elemente v trgovini upoštevati v ocenah potreb, opravljenih v okviru politike EU o humanitarni pomoči. EU prav tako pomaga razvijati inovativni indeks na podlagi zavarovanja proti vremenskim tveganjem v partnerskih državah, učimo pa se tudi na uspešnih primerih prenosa z vremenom povezanih tveganj na finančne trge, na primer uporabo obveznic za katastrofe za zavarovanje proti finančnemu tveganju za vladni proračun, povezan s potresom.

· V več državah v razvoju se odvijajo konflikti, ki so pogosto povezani z nadzorom naravnih virov. Komisija je pripravila osnutke direktiv, namenjene spodbujanju razkrivanja plačil vladam za ekstraktivno in gozdarsko industrijo, ki bo veljalo za podjetja, ki kotirajo na borzah EU[39], in druga velika podjetja EU[40]. To je prvi korak k preglednejšemu naložbenemu okolju, ki lahko zmanjša tveganje korupcije in izogibanja davkom. Iz izkušenj procesa Kimberley, Pobude za preglednost v ekstraktivni industriji, izvrševanja zakonodaje, upravljanja in trgovanja na področju gozdov ter uredbe o lesu bomo raziskali načine, kako izboljšati preglednost celotne dobavne verige, kar bo vključevalo tudi vidike primerne skrbnosti. Hkrati bomo spodbujali večjo podporo in uporabo nedavno posodobljenih smernic OECD za večnacionalna podjetja ter priporočila OECD o primerni skrbnosti in odgovornem upravljanju dobavne verige, kar moramo spodbujati tudi v državah, ki niso članice OECD. Hkrati bomo še naprej sodelovali s partnerji iz držav v razvoju ter jim zagotavljali podporo pri trajnostnem rudarstvu, geološkem znanju in dobrem upravljanju naravnih virov[41].

· Nestabilnost cen blaga ima posledice na vladnih proračunih partnerskih držav. Za zaščito proti izpadu prihodka lahko partnerskim državam pomagamo izkoristiti mehanizme zavarovanja, ki temeljijo na trgu, kot je blagovni terminski trg. Na podlagi mehanizma FLEX za ublažitev (V-FLEX) iz leta 2009, ki je pripomogel pri ublažitvi učinkov svetovne prehrambne in finančne krize v državah AKP, si bomo prizadevali za vzpostavitev nove sheme za blaženje šokov, ki bo osredotočena na zunanje šoke, ki zadevajo več držav[42].

4.2. Domače reforme in dobro upravljanje sta ključ za rast, ki temelji na trgovini

Glavna spodbuda gospodarski rasti je v prvi vrsti domača. Dobro upravljanje je nujno za razvoj zasebnega sektorja in kakršno koli rast na podlagi trgovine in naložb. Začne se s stabilnimi političnimi institucijami in praksami, neodvisnim sodstvom, varovanjem človekovih pravic, preglednostjo javnih financ, pravil in institucij ter trdnim stališčem glede goljufije in korupcije. Politike, predpisi in institucije, ki podpirajo razvoj zasebnega sektorja, dostojnega dela in izvozne konkurenčnosti, so prav tako bistvenega pomena. Domače reforme so potrebne za izboljšanje dobavne zmogljivosti in kapitalskih donacij (vključno s človeškim kapitalom), zmanjšanje prevoznih stroškov, povečanje produktivnosti kmetij in industrij, izboljšanje izvajanja nekaterih delovnih in okoljskih standardov ter okrepitev naložbenega okolja. Nujne so za ublažitev morebitnih izgub tarifnih prihodkov in za omogočanje potrebnih prilagoditev z učinkovitim obdavčevanjem, z orodji redistribucije in varnostnimi mrežami. Prav tako so domače reforme ključnega pomena za preoblikovanje koristi gospodarske rasti v učinkovito izkoreninjanje revščine.

Ta proces lahko podprejo zunanja pomoč in trgovinski sporazumi. Podporniki reform v mnogih državah si prizadevajo za sklenitev dvostranskih ali regionalnih trgovinskih sporazumov, da bodo utrdili lastno domačo agendo in ohranili domače reforme. Zaradi učinkovitosti morajo taki sporazumi vključevati pravila, ki spodbujajo preglednost, predvidljivost in odgovornost.

Lastna odgovornost je nujni pogoj za uspeh. Rešitev se ne da vsiliti od zunaj. V bistvu morajo države v razvoju odločati same. Peru, Kolumbija, Srednja Amerika in države CARIFORUM so se, namesto da bi se zanašale na enostranske trgovinske preferenciale, odločile za kakovostno spremembo in sklenile ambiciozne sporazume z EU, ki v njihova gospodarstva vnašajo strukturne spremembe. Ti sporazumi bodo pomagali konsolidirati nekatere najpomembnejše reforme, ki so jih države Latinske Amerike izvajale od časa politik nadomestitve uvoza. To jasno ponazarja, da je politična volja pomembnejša od stopnje razvoja, saj države, kot so Honduras, Nikaragva ali Haiti, niso med najbogatejšimi.

4.3. Večstranska agenda do leta 2020

Trden večstranski trgovinski sistem je odločilnega pomena za dolgoročne interese držav v razvoju, tako za njihove pravilnike kot za dostop do trga, ki ga zagotavlja na vseh ključnih trgih. Trgi se vedno pogosteje nahajajo v državah v razvoju. Prvič v novejši zgodovini je trgovina jug-jug prekosila trgovino sever-jug, čeprav so ovire za trgovino jug-jug bistveno večje kot za dostop do trgov razvitih držav[43]. Zato so večstranska pogajanja ključnega pomena. Uspešno moramo zaključiti tekoča pogajanja, vzpostaviti trden temelj za prihodnja pogajanja in izpopolniti večstranski sistem, da bo učinek trgovine za razvoj še večji.

4.3.1.   Realizacija razvojne dimenzije razvojne agende iz Dohe

Večstranska agenda je še vedno prednostna naloga EU. Razvojna agenda iz Dohe je obtičala na mrtvi točki, vendar ima na splošno za države v razvoju in najmanj razvite države preveč potenciala, da bi jo opustili. EU ostaja pri zavezah iz razvojne agende iz Dohe in posebnega paketa za najmanj razvite države. Verjamemo, da bi morale članice STO v letu 2012 in naslednjih letih nadaljevati pogajanja, kjer je to izvedljivo, da se vključijo na primer zakonsko določene teme, kot so olajševanje trgovine, netarifne ovire in reševanje sporov, ki so zelo pomembne za razvoj.

Sporazum o olajševanju trgovine prinaša precejšnje razvojne koristi, saj zagotavlja usklajene reforme v vseh članicah STO za olajševanje trgovine na domačem trgu in tudi na izvoznih trgih. Čeprav imajo od tega koristi vse članice STO, je to še zlasti uporabno za države v razvoju in predvsem za države brez morja. Izvajanje bi bilo prilagojeno potrebam in zmogljivostim vsake države, po potrebi pa bi ga podprla zunanja pomoč. Koristi od zgodnjega zaključka teh pogovorov bi imeli vsi.

Še naprej si bomo prizadevali za konkretne rezultate, ki koristijo najmanj razvitim državam. Ne moremo biti zadovoljni s tem, da nekatere članice STO ne izvajajo obstoječih določb o dostopu brez carin in brez kvot, ki so nujne za oblikovanje novih in varnih trgovinskih priložnosti za najmanj razvite države. Prav tako je pomembno doseči pozitiven rezultat v pogajanjih o kmetijstvu za bombaž. Na podlagi nedavnih reform glede pravil o poreklu si bomo prizadevali za večjo skladnost pri preferencialnih pravilih o poreklu za najmanj razvite države, kar vključuje večjo preglednost, preprostost in boljši dostop do trga. Dodelitev storitev za najmanj razvite države, sprejeta na osmi ministrski konferenci STO decembra 2011, po kateri lahko članice STO najmanj razvitim državam odobrijo preferencialni dostop do trga storitev, je prvi korak k realizaciji paketa za najmanj razvite države.

Poleg pogajanj za razvojno agendo iz Dohe in z namenom, da sistem koristi čim več državam, bomo še naprej podpirali in olajševali pristop najmanj razvitih držav k STO in aktivno prispevali k pregledu smernic za pristop, da bodo do julija 2012 v ta namen predložena ustrezna priporočila. Pot pristopa je pomemben proces in gonilo reform, je pa običajno dolga in zahtevna. Ob ohranjanju celovitosti pravil STO bomo še naprej ostali ustrezno zadržani glede odpiranja trga in pomagali najmanj razvitim državam pri sprejetju in izvajanju novih pravil. Pri ocenjevanju potreb in zahtev najmanj razvitih držav glede izvajanja sporazuma STO o pravicah intelektualne lastnine (TRIPS), povezanih s trgovino, bomo podpirali zahteve za podaljšanje prejšnjega roka za izvedbo v letu 2013 ter ustrezno tehnično pomoč.

4.3.2.   Postavitev trdnega temelja za prihodnost

Naša prva prednostna naloga mora biti ohranitev in okrepitev večstranskega trgovinskega sistema. Kakršna koli oslabitev STO bi škodila najmanjšim in najšibkejšim članicam. To je zlasti kritično v času krize, ko je zatekanje k protekcionizmu še bolj privlačno.

Trenutni zastoj razvojne agende iz Dohe pomeni temeljno slabost strukture STO, ki se ni tako hitro prilagodila gospodarski realnosti. Velik prehod v relativni gospodarski moči med velikimi trgovinskimi partnerji še ni v celoti razviden v sistemu STO. Neravnovesje med prispevki, ki jih velika gospodarstva v vzponu namenjajo večstranskemu trgovinskemu sistemu, in koristmi, ki iz tega izhajajo, je vedno večje. To je vedno bolj očitno v revnejših državah, ki vidijo vedno večji razkorak med sabo in gospodarstvi v vzponu. Ta tendenca je bila jasna že na začetku razvojne agende iz Dohe, od takrat pa se je še povečala ter se bo povečevala tudi v prihodnje.

Vprašanje razlikovanja in vloge gospodarstev v vzponu je treba obravnavati v prid večstranskemu sistemu in v korist razvoju. Države v vzponu morajo pokazati več vodstva in sprejeti več odgovornosti za odpiranje svojih trgov najmanj razvitim državam s preferencialnimi shemami ter tudi na nediskriminatorni podlagi za ostale članice STO, med katerimi je 80 % držav v razvoju.

Po našem mnenju to ne pomeni, da bo zaradi razvojne agende iz Dohe prišlo do popolne vzajemnosti zavez z razvitimi državami, temveč večjo sorazmernost njihovih prispevkov s koristmi, ki jih sistem prinaša.

4.3.3.   Reševanje nastajajočih izzivov

Državam v razvoju koristijo trdna in izvršljiva večstranska pravila. Trgovinske ovire v sodobnem svetovnem gospodarstvu se vedno manj nanašajo na tarife in vedno bolj na nepotrebno obremenilne ali vzajemno nezdružljive regulativne ukrepe, s katerimi se običajno precej bolj spopadajo najrevnejše države v razvoju in države z omejenimi upravnimi zmogljivostmi.

Več pozornosti bo treba nameniti medsebojnemu vplivu trgovine na druga vprašanja, ki so zelo pomembna za najrevnejše države v razvoju. Tak primer je že nastal glede medsebojne povezave med trgovino in varnostjo preskrbe s hrano, zlasti po še ne izpolnjenih pozivih G20 in ZN za dokončno odpravo omejitev glede izvoza hrane ali davkov za nakup hrane Svetovnega programa za prehrano v humanitarne namene. Storiti pa je mogoče še več, npr. za izboljšavo preglednosti izvoznih omejitev, povezanih s prehrano, ustrezno premisliti o njihovih učinkih in se posvetovati z drugimi članicami STO. Revne države v razvoju se soočajo tudi z drugimi svetovnimi izzivi, kot so zagotavljanje zadostne in zanesljive oskrbe z energijo, prilagajanje gospodarskih sistemov spreminjajočim se svetovnim podnebnim razmeram in pomanjkanju naravnih virov ter tudi spodbujanje in varovanje konkurenčnosti podjetij na svetovnem trgu. Članice STO bodo morale v prihodnjih letih več pozornosti nameniti tem vprašanjem. Učinkovito sodelovanje z državami v vzponu pa bo ključnega pomena.

5.         Sklep

Vzpon hitro rastočih gospodarstev jasno ponazarja, da je razvoj mogoč in da odprti trgi v vedno bolj integriranem svetovnem gospodarstvu igrajo pomembno vlogo v tem procesu. Še vedno pa mnogo držav v razvoju zaostaja. Te potrebujejo pomoč, kar pomeni, da mora EU ohraniti in nadgraditi svoje trdne zaveze in večji poudarek nameniti državam, ki pomoč najbolj potrebujejo.

Podpora je v obliki partnerstev, ki v interesu konsolidacije dolgoročnih koristi trgovine in naložb tudi državam v razvoju prinašajo možnost izbire in odgovornosti. V zvezi s tem sta lastna odgovornost in dobro upravljanje ključnega pomena. Zagotovili bomo podporo z razvojnim sodelovanjem ter ponudili trgovinske in naložbene sporazume, s katerimi se podpirajo in ohranjajo institucionalne spremembe, ki so nujno potrebne za razvoj.

V prihodnosti se morajo vse strani prilagoditi prenosu gospodarske moči, ki ga je moč opazovati v zadnjem desetletju. Danes je trgovina jug-jug prvič presegla trgovino sever-jug. Številne razvite države in države v vzponu morajo biti za trgovino z revnejšimi državami v razvoju ravno tako odprte kot EU. Zato so zagotovo potrebna večstranska dejanja, vključno z razvojno agendo iz Dohe in naslednjimi programi, in temeljit pregled podlage za večstranska pogajanja. Velike države v vzponu morajo bolj sprejemati vlogo voditelja in nositi odgovornost v večstranskem trgovinskem sistemu zaradi sistema samega in v korist svetovnemu razvoju.

Na konferenci o najmanj razvitih državah maja 2011 v Istanbulu je bil zastavljen ambiciozen cilj, in sicer podvojitev deleža svetovnega izvoza najmanj razvitih držav do leta 2020. Pristop iz tega sporočila lahko prispeva k tem cilju. To se mora odražati v večjih mednarodnih srečanjih, zlasti na UNCTAD XIII aprila 2012 v Dohi in konferenci Rio+20 za trajnostni razvoj junija 2012, ki morata oblikovati novo pot k zelenem gospodarstvu.

[1]               „Trgovina, rast in svetovne zadeve: trgovinska politika je temeljna sestavina strategije EU 2020“, COM(2010) 612, 9.11.2010.

[2]               „Trgovina in razvoj: pomoč državam v razvoju pri izkoriščanju prednosti trgovine“, COM(2002) 513, 18.9.2002.

[3]               Člen 208 Pogodbe o delovanju Evropske unije zahteva, da EU upošteva cilje razvojnega sodelovanja pri politikah, ki lahko vplivajo na države v razvoju, glavni cilj pa je izkoreninjenje revščine.

[4]               „Povečanje učinka razvojne politike EU: agenda za spremembe“, COM(2011) 637, 13.10.2011.

[5]               „Človekove pravice in demokracija v središču zunanjega delovanja EU – za učinkovitejši pristop“, COM(2011) 886, 12.12.2011.

[6]               Skupaj so v letu 2010 predstavljale 0,6 % svetovnega BDP v primerjavi z 0,7 % v letu 2000.

[7]               V povprečju trije izvozni proizvodi predstavljajo več kot 75 % vsega izvoza. V 8 najmanj razvitih državah je ta delež več kot 95-odstoten.

[8]               „Globalni pristop k vprašanju migracij in mobilnosti“ COM(2011) 743, 18.11.2011, in predlog direktive o pogojih za vstop in prebivanje državljanov tretjih držav v okviru premestitev znotraj podjetja, COM(2010) 378, 13.7.2010.

[9]               COM(2011) 637.

[10]             Sklepi Evropskega sveta, 16.9.2010.

[11]             Shema GSP je bila pregledana leta 2006, da bi zajela več izdelkov, poenostavila pravila in povečala predvidljivost. Reforma je okrepila izvoz in neposredne tuje naložbe držav upravičenk ter podprla diverzifikacijo mnogih držav.

[12]             CARIS, vmesna ocena GSP EU, 2010.

[13]             Armenija, Azerbajdžan, Bolivija, Zelenortski otoki, Kolumbija, Kostarika, Ekvador, Salvador, Gruzija, Gvatemala, Honduras, Mongolija, Nikaragva, Panama, Paragvaj, Peru.

[14]             Uredba Sveta (ES) št. 1063/2010, 18.11.2010.

[15]             www.exporthelp.europa.eu

[16]             Uredba Sveta (ES) št. 1528/2007, 20.12.2007.

[17]             COM(2011) 598, 30.9.2011.

[18]             „Globalna Evropa: konkurenca v svetu“, COM (2006) 567, 4.10.2006.

[19]             Glej osmo poročilo EU o potencialnih ukrepih omejevanja trgovine (oktober 2010–september 2011): http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2011/october/tradoc_148288.pdf.

[20]             COM(2011) 241, 10.5.2011.

[21]             Glej prihodnje Sporočilo Komisije „Strategija za zaščito in uveljavljanje pravic intelektualne lastnine v tretjih državah“.

[22]             Vrh držav G20 v Cannesu – končna izjava: „Okrepimo kolektivno delovanje v dobro vseh za izgradnjo skupne prihodnosti“, 4.11.2011.

[23]             „Prihodnji pristop k proračunski podpori EU za tretje države“, COM(2011) 638, 13.10.2011.

[24]             Tematski program za „svetovne javne dobrine in izzive“ instrumenta za razvojno sodelovanje, ki ga je Komisija predlagala v Poročilu „Evropa v svetu: nov pristop k financiranju zunanjega ukrepanja EU“, COM(2011) 865, 7.12.2011, med drugim predvideva podporo opredelitvi in izvajanju trgovinskih politik in sporazumov, pomoč pri integraciji v večstranski trgovinski sistem, spodbujanje naložbenih razmerij med EU in partnerskimi državami in regijami.

[25]             COM(2011) 637.

[26]             V Rimu leta 2003, Parizu leta 2005, Akri leta 2008, Busanu leta 2011.

[27]             Partnerstvo za učinkovito razvojno sodelovanje iz Busana, četrti Forum na visoki ravni o učinkovitosti pomoči, Busan, Republika Koreja, 29.11.2011–1.12.2011.

[28]             V Sporočilu „Za dosego celovite evropske mednarodne naložbene politike“, COM(2010) 343, 7.7.2010, je Komisija navedla cilje prihodnje naložbene politike EU.

[29]             Kot so Skrbniški sklad EU za infrastrukturo za Afriko, Sklad za spodbujanje naložb v sosedstvo, Sklad za spodbujanje naložb v Latinski Ameriki in Sklad za spodbujanje naložb v Srednjo Azijo.

[30]             COM(2011) 865.

[31]             COM(2006) 567, 4.10.2006.

[32]             Ko države AKP sklenejo SGP, se mu lahko druge države AKP pridružijo.

[33]             „Partnerstvo za demokracijo in skupno blaginjo z državami južnega Sredozemlja“, COM(2011) 200, 8.3.2011.

[34]             „Nov odziv na spremembe v sosedstvu“, COM(2011) 303, 25.5.2011.

[35]             COM(2010) 612.

[36]             „Uredba o lesu“ (Uredba (EU) št. 995/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. oktobra 2010) in „Uredba proti nezakonitemu, neprijavljenemu in nereguliranemu ribolovu“ (Uredba Sveta (ES) št. 1005/2008 z dne 29. oktobra 2008).

[37]             „Prispevek k trajnostnemu razvoju: vloga pravične trgovine in nevladnih sistemov zagotavljanja trajnosti, povezanih s trgovino“, COM(2009) 215, 5.5.2009.

[38]             „Obnovljena strategija EU za družbeno odgovornost podjetij za obdobje 2011–14“, COM(2011) 681, 25.10.2011.

[39]             Direktiva 2004/109/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. decembra 2004 o uskladitvi zahtev v zvezi s preglednostjo informacij o izdajateljih, katerih vrednostni papirji so sprejeti v trgovanje na reguliranem trgu, in o spremembah Direktive 2001/34/ES.               

[40]             Predlog direktive o letnih računovodskih izkazih, konsolidiranih računovodskih izkazih in povezanih poročilih nekaterih oblik podjetij, COM(2011) 684.

[41]             Sporočilo „Reševanje izzivov na blagovnih borzah in na področju surovin“, COM(2011) 25, 2.2.2011.

[42]             Večletni finančni načrt glede financiranja sodelovanja EU za države AKP ter čezmorske države in ozemlja za obdobje 2014–2020 (11. Evropski razvojni sklad).

[43]             Je skoraj trikrat večja po ocenah iz P. Kowalski in B. Shepherd (2006), „South-South Trade In Goods“, OECD Trade Policy Working Papers, št. 40.