52011DC0919

POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU

Prvo poročilo o učinkih prenove programa posebnih ukrepov v kmetijstvu za manjše egejske otoke v letu 2006

UVOD

Otočje, ki ga sestavlja 61 manjših egejskih otokov[1], je zelo razdrobljeno, ima pa tudi precejšnje zemljepisne in naravne omejitve. Ti otoki, za katere so značilni oddaljenost, otoška lega, majhnost, gorska topografija in težavno podnebje, se zaradi svojega posebnega in trajnega položaja soočajo z velikimi družbeno-gospodarskimi težavami, kot so težave pri preskrbi z osnovnimi prehranskimi in kmetijskimi proizvodi za vsakodnevno porabo ali kmetijsko proizvodnjo ter težave pri ohranjanju konkurenčnosti lokalnih kmetijskih proizvodov.

Manjši egejski otoki so zaradi posebnih značilnosti in omejitev, po katerih se razlikujejo od preostalega dela EU, torej upravičeni do posebnih ukrepov v kmetijstvu.

Ti posebni ukrepi so del skupne kmetijske politike, njihov namen pa je predvsem ustvariti ugodne pogoje za njeno izvajanje.

Manjši egejski otoki so v okviru teh posebnih ukrepov, ki dopolnjujejo izvajanje prvega stebra skupne kmetijske politike v Grčiji, upravičeni do posebnega programa pomoči za lokalno proizvodnjo in preskrbo z osnovnimi proizvodi, tako imenovanega programa za manjše egejske otoke.

ZGODOVINA IN GLAVNI ELEMENTI PROGRAMA

Evropski svet je na zasedanju na Rodosu 2. in 3. decembra 1988 priznal posebnost družbeno-gospodarskih težav, s katerimi se soočajo egejski otoki, in posledično nujnost izvedbe ukrepov za odpravo teh težav.

Na podlagi Uredbe Sveta (EGS) št. 2019/93 z dne 19. julija 1993 o uvedbi posebnih ukrepov za manjše egejske otoke glede nekaterih kmetijskih proizvodov[2] za „ odpravljanje težav […], ki jih povzročata oddaljenost in izoliranost manjših egejskih otokov “, (člen 1 navedene uredbe) so bili za manjše egejske otoke leta 1993 tako uvedeni posebni ukrepi.

Uredba se je prvotno uporabljala samo za „manjše otoke“ v smislu otokov, katerih stalno prebivalstvo ni presegalo 100 000 prebivalcev. Vendar se je področje uporabe posebnih ukrepov s poznejšimi zakonodajnimi spremembami, med drugim z Uredbo Sveta (ES) št. 1405/2006 z dne 18. septembra 2006 o posebnih ukrepih za kmetijstvo v korist manjših egejskih otokov[3], razširilo na „manjše otoke“ ne glede na število prebivalcev, in sicer na „ vse otoke v Egejskem morju, razen otokov Kreta in Evia “ (člen 1(2) navedene uredbe).

Glavni cilji Uredbe Sveta (EGS) št. 2019/93 so bili:

- odgovoriti na družbeno-gospodarske težave manjših egejskih otokov;

- ublažiti naravne omejitve, ki ovirajo preskrbo (oddaljenost, otoška lega, majhnost);

- zmanjšati proizvodne stroške in cene do končnega uporabnika;

- podpreti nekatere lokalne proizvodne panoge (živinorejo, sadjarstvo in zelenjadarstvo, pridelavo oljk, vinarstvo, čebelarstvo).

Za izpolnitev teh ciljev so bili tako oblikovani instrumenti programa za manjše egejske otoke:

1. posebni režim preskrbe za zmanjšanje stroškov preskrbe s proizvodi, ki se uporabljajo za prehrano ljudi, lokalno predelavo ali kot kmetijski vložki, z dodelitvijo pomoči za preskrbo s proizvodi Skupnosti v mejah potreb lokalnega trga;

2. ukrepi za podporo lokalni proizvodnji so namenjeni podpiranju tradicionalnih dejavnosti, izboljševanju kakovosti in razvijanju lokalnih proizvodov v skladu z zahtevami trga na manjših egejskih otokih in za oživljanje nekaterih kmetijskih dejavnosti, ki so del tradicije in naravnih danosti na teh otokih. Ti ukrepi se izvajajo kot pomoč za proizvodnjo, predelavo in/ali trženje proizvodov;

3. izjeme v zvezi s strukturnimi ukrepi (odstopanja od pravil, ki omejujejo ali prepovedujejo dodelitev nekaterih oblik strukturne pomoči).

Pravna podlaga teh posebnih ukrepov, ki so bili pozneje predmet več zakonodajnih prilagoditev, je primarna zakonodaja o skupni kmetijski politiki, od 1. decembra 2009 in začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe sta to člena 42 in 43 PDEU.

Leta 2006 je bil program za manjše egejske otoke prenovljen. Uredba Sveta (EGS) št. 2019/93 z dne 19. julija 1993 je bila razveljavljena in nadomeščena z Uredbo Sveta (ES) št. 1405/2006 z dne 18. decembra 2006.

Glavna razloga za to prenovo sta bila:

4. prenova skupne kmetijske politike iz leta 2003 (Uredba Sveta (ES) št. 1782/2003 z dne 29. septembra 2003 o shemah neposrednih podpor za kmete[4]), ki je na novo določila usmeritve skupne kmetijske politike in uvedla prenovo skupnih tržnih ureditev, na katere se je nanašal program za manjše egejske otoke;

5. priznanje dejstev, da bilanc preskrbe in ukrepov za podporo lokalni proizvodnji zaradi togega upravljanja programov ni bilo mogoče pravočasno prilagoditi potrebam zadevnih območij in da je takšno togo upravljanje oviralo sodelovalni pristop.

Glavni cilji in instrumenti programa s prenovo iz leta 2006 niso bili spremenjeni. Glavni novosti sta bili uvedba programskega pristopa in prenos odgovornosti za zasnovo programov, prilagojenih lokalnim potrebam[5], ter za spreminjanje[6], upravljanje in spremljanje takih programov na države članice. Cilj te novosti je omogočiti večjo prožnost pri upravljanju posebnih režimov preskrbe in ukrepov za podporo lokalni proizvodnji ter poenostaviti postopke za njihovo spreminjanje.

Treba je opozoriti, da imata program za manjše egejske otoke in program možnosti za oddaljene in otoške regije (program POSEI, namenjen najbolj oddaljenim regijam) sicer podobna pristopa („posebni ukrepi“, cilji, struktura) in sta zajeta v iste proračunske postavke, vendar se z zakonodajnega vidika program za manjše egejske otoke obravnava ločeno od programa POSEI.

V primerjavi s programom POSEI, ki ustreza prvemu stebru skupne kmetijske politike za najbolj oddaljene regije v okviru posebnega odstopanja, program za manjše egejske otoke dopolnjuje (top-up) shemo enotnega plačila, do katere so egejski otoki tako kot preostala Grčija upravičeni v okviru prvega stebra skupne kmetijske politike, in sicer za reševanje posebnih težav teh otokov (za kratek pregled plačil v okviru sheme enotnega plačila in programa za manjše egejske otoke glej Prilogo 2).

Druga pomembna razlika je ta, da je program POSEI v okviru instrumenta posebnega režima preskrbe oproščen plačila dajatev na izdelke, uvožene neposredno iz tretjih držav,[7] medtem ko program za manjše egejske otoke ni upravičen do tega mehanizma odstopanja od carinske ureditve Unije.

Grčija se je med prenovo skupne kmetijske politike leta 2003 odločila, da se ne bo izognila izvajanju sheme enotnega plačila na manjših egejskih otokih, tako da se ta od leta 2006 uporablja v vseh sektorjih.

Vendar lahko manjši otoki na podlagi programa za manjše egejske otoke obdržijo vezane pomoči, namenjene ohranjanju posebnih vrst kmetovanja, ki so pomembne za varovanje okolja, izboljšanje kakovosti in trženje.

Brez te možnosti vezave bi obstajala resna nevarnost opuščanja lokalnih pridelav in negativnih posledic na gospodarski, socialni in okoljski ravni (ohranjanje podeželja).

Na primer, v sektorju oljčnega olja, ki je za otoke bistvenega pomena, se s to možnostjo delne vezave prepreči opuščanje oljčnih nasadov.

PRAVNA PODLAGA POROčILA

Člen 17(3) Uredbe Sveta (ES) št. 1405/2006 določa, da „ [n]ajkasneje 31. decembra 2011 in nato vsakih pet let Komisija predloži Evropskemu parlamentu in Svetu splošno poročilo, iz katerega je razviden učinek ukrepov, sprejetih na podlagi te uredbe, vključno s primernimi predlogi, kjer je to ustrezno .“

V tem poročilu so še zlasti upoštevani podatki o zadevnih trgih do leta 2010, finančno izvajanje programov do finančnega leta 2011 in študija o oceni ukrepov, izvedenih v okviru programa za manjše egejske otoke od leta 2001 (v nadaljnjem besedilu: ocenjevalna študija), ki jo je za Komisijo izvedla svetovalna agencija Oréade–Brèche, objavljena pa je bila februarja 2010 na naslovu: http://ec.europa.eu/agriculture/eval/reports/posei/index_fr.htm.

UčINEK PRENOVE IZ LETA 2006

Načrtovanje programov in partnerstvo

Grčija in nosilci dejavnosti so pozdravili povečanje odgovornosti in pristojnosti nacionalnih in regionalnih organov pri načrtovanju njihovih programov ter sodelovanje zainteresiranih strani pri oblikovanju ukrepov.

Pozitivno je bila zlasti sprejeta večja prožnost pri postopnem prilagajanju programa dejanskim lokalnim potrebam, ki se izraža v letnih prilagoditvah. V okolju, ki je zaradi tržnih in podnebnih tveganj teh regij ranljivo, je s tako prožnostjo podporne ukrepe dejansko mogoče hitro prilagoditi dejanskim potrebam otokov. Program za manjše egejske otoke je bil po prvi odobritvi leta 2006 spremenjen dvakrat, leta 2008 in 2010.

V ocenjevalni študiji je ugotovljeno zmanjšanje upravnega bremena po letu 2007. Vendar je to breme po mnenju nacionalnih in lokalnih organov še vedno preveliko in prezapleteno zaradi velikega števila otokov in ker na nekaterih otokih ni upravnega osebja (predvsem je oteženo izvajanje pregledov).

Na splošno je upravno breme programa za manjše egejske otoke še vedno precejšnje v primerjavi s finančnim obsegom programa (predvsem posebni režim preskrbe in vprašanje manjših pošiljk).

Z načrtovanjem programov so se povečala bremena nacionalnih in regionalnih organov, pa tudi služb Komisije.

Posebni režimi preskrbe

Splošni učinek posebnega režima preskrbe

Ocenjevalna študija je pokazala, da je po mnenju nacionalnih in regionalnih organov ter tudi nosilcev dejavnosti na vseh otokih posebni režim preskrbe bistvenega pomena za preskrbo, kar kaže na pomembnost ohranitve tega instrumenta.

Splošni pozitivni učinek posebnega režima preskrbe je izboljšanje pogostosti in rednosti preskrbe otokov skozi vse leto (reden dotok krme), in to kljub občasnim primanjkljajem zaradi omejenih prevoznih in skladiščnih zmogljivosti.

V ocenjevalni študiji je bilo kljub temu ugotovljeno, da je instrument manj učinkovit za bolj oddaljene otoke („satelitski“ otoki iz skupine B) kot za otoke, ki so blizu celine (otoki iz skupine A).

Na splošno se uporaba posebnega režima preskrbe na manjših egejskih otokih od prenove v letu 2006 zmanjšuje. Država članica se je namreč odločila omejiti proračunska sredstva, namenjena posebnemu režimu preskrbe, da bi povečala proračunska sredstva, namenjena ukrepom podpore lokalni proizvodnji.

Zmanjševanje uporabe posebnega režima preskrbe je izrazito predvsem pri proizvodih, namenjenih prehrani ljudi (žito in moka). Od prenove v letu 2006 in uvedbe obveznosti, da morajo imeti vlagatelji zahtevkov za pomoč sedež na manjših egejskih otokih, veliko manjših izvajalcev dejavnosti (pekov) ne prejme pomoči zaradi, po eni strani, prevelikih upravnih stroškov instrumenta posebnega režima preskrbe glede na pridobljeno finančno korist in, po drugi strani, zaradi pomanjkljivega obveščanja upravičencev.

Istočasno je iz ocenjevalne študije razvidna sprememba porazdeljenosti posebnega režima preskrbe glede na namembnost v korist proizvodov, namenjenih za živalsko krmo. Naloga države članice je torej, da z upoštevanjem pomena živinoreje na otokih izpopolni prednostne naloge instrumenta posebnega režima preskrbe.

Zagotovljena preskrba z osnovnimi proizvodi

Ocenjevalna študija je pokazala, da potrebe z vidika izbranih proizvodov in z vidika upravičenih otokov s posebnim režimom preskrbe niso zadovoljene enotno.

Ugotovljeno je tudi, da so s posebnim režimom preskrbe bolje zadovoljene potrebe po proizvodih, namenjenih za živalsko krmo, kot pa potrebe po osnovnih proizvodih za prehrano ljudi.

Poleg tega so s posebnim režimom preskrbe bolje zadovoljene potrebe otokov, ki so najmanj oddaljeni od celinskih pristanišč (otoki iz skupine A), kot pa potrebe najbolj oddaljenih „satelitskih“ otokov (nekateri otoki iz skupine B).

Nadomestilo za dodatne stroške

Po ugotovitvah ocenjevalne študije so nekateri otoki zaradi razdrobljenosti otočja zelo oddaljeni od preskrbovalnih pristanišč. Nastali stroški se glede na oddaljenost otokov zato zelo razlikujejo od enega otoka do drugega.

Posebni režim preskrbe tako omogoča izravnavo dodatnih stroškov preskrbe z vsemi izbranimi proizvodi samo za otoke iz skupine A.

Ker imajo oddaljeni „satelitski“ otoki iz skupine B precej višje prevozne stroške, je s posebnim režimom preskrbe mogoče pokriti samo 50 % stroškov.

Prenos ugodnosti na končnega uporabnika

Iz ocenjevalne študije je razvidno, da ta ugodnost na končnega uporabnika ni bila prenesena enotno med obema skupinama otokov.

S pomočmi v okviru posebnega režima preskrbe se zelo neenotno krijejo stroški prevoza do otokov, kar vpliva na cene, ki jih plača uporabnik. Ugodnost je na končnega uporabnika tako bolje prenesena na otokih iz skupine A in manj oddaljenih otokih iz skupine B kot na „satelitskih“ otokih iz skupine B.

V smislu vpliva na cene je posebni režim preskrbe po letu 2007 omogočil precejšnje znižanje cen krme, tako da se cene približujejo cenam v Grčiji. Na cene hrane posebni režim preskrbe ni imel splošnega učinka.

Pošiljanje predelanih proizvodov naprej in izkrivljanje trga

Kot je navedeno v uvodni izjavi 5 Uredbe (ES) št. 1405/2006, so količine, za katere velja posebni režim preskrbe, omejene na potrebe preskrbe manjših egejskih otokov, zato ta režim ne ovira pravilnega delovanja notranjega trga in ne povzroča izkrivljanja trgovine z zadevnimi proizvodi.

Odpošiljanje ali izvoz teh izdelkov z manjših egejskih otokov sta zato prepovedana. Vendar sta dovoljena, kadar so ugodnosti, ki izhajajo iz posebnega režima preskrbe, povrnjene ali kadar se pri predelanih proizvodih s tem omogoči regionalna ali tradicionalna trgovina v skladu s členom 5 navedene uredbe.

Ocenjevalna študija je pokazala, da se proizvodi, upravičeni do posebnega režima preskrbe, na manjše egejske otoke ne odpošiljajo ponovno, zato regionalna trgovina ni motena.

Kljub temu je spremljanje na tej ravni pomanjkljivo. Naloga države članice je, da izboljša spremljanje proizvodov, ki vstopajo na geografsko območje manjših egejskih otokov in z njega izstopajo.

Ohranjanje in razvoj kmetijskih dejavnosti

Posebni režim oskrbe ima bistveno vlogo pri ohranjanju struktur lokalne proizvodnje, pri čemer:

- podpira donosnost lokalne živinoreje;

- pripomore k ohranitvi dejavnosti pekarstva in mlinarstva (prehrana ljudi).

Posebni režim preskrbe tako omogoča zniževanje cen živalske krme in posledično tudi zniževanje proizvodnih stroškov živinorejcev.

Podpora lokalni proizvodnji

Ohranjanje in razvoj lokalne kmetijske pridelave

Kar zadeva ukrepe podpore lokalni proizvodnji, je bila ocenjevalna študija osredotočena na tri sektorje: oljke, med in mastiks s Kiosa. Ti sektorji so za manjše egejske otoke reprezentativni, saj prejemajo dve tretjini sredstev, namenjenih ukrepom podpore lokalni proizvodnji. Poleg tega je študija omejena, saj za več sektorjev ni statističnih podatkov. Naloga države članice je, da omogoči zanesljivo zbiranje podatkov za vse sektorje, ki jih zadevajo ukrepi podpore lokalni proizvodnji.

V smislu analize učinkov ukrepov podpore lokalni proizvodnji na konkurenčnost vseh treh obravnavanih sektorjev je študija pokazala, da se s pomočmi povečujejo prihodki kmetijskih gospodarstev. Od prenove leta 2006 je bilo z ukrepi podpore lokalni proizvodnji mogoče ohraniti prihodke proizvajalcev, saj se je z njimi lahko pokril del proizvodnih stroškov.

Kmetijstvo na manjših egejskih otokih je kot zelo družinska dejavnost usmerjeno v lokalno porabo. Poleg tega so jedro tega kmetijstva tradicionalne dejavnosti in kakovostni proizvodi.

Cilj ukrepov podpore lokalni proizvodnji v okviru programa za manjše egejske otoke je podpreti tradicionalno proizvodnjo s prizadevanjem za kakovost in s ciljem ohraniti te dejavnosti, za katere se šteje, da imajo bistveno vlogo na gospodarski, socialni in okoljski ravni.

V razmerah, v katerih so gospodarske priložnosti redke in kmetijska gospodarstva zelo majhna, te pomoči pomagajo ohranjati ali spodbujati dejavnosti, ki brez tega morda ne bi bile več zanimive za proizvajalce.

Po mnenju Grčije je glede na pomen tradicionalnih proizvodnih dejavnosti in kakovostnih proizvodov z visoko dodano vrednostjo na gospodarski, socialni in okoljski ravni (ohranjanje topografije in namakanje), pa tudi kulturni ravni (kakovostni proizvodi so za otoke sredstvo identitete), ključno, da se ohranijo pomoči, vezane na proizvodnjo.

Brez možnosti delne vezave bi namreč obstajala resna nevarnost, da bi upravičenci programa opustili pridelavo, predvsem dejavnost v sektorju oljčnega olja, ki je na otokih prevladujoča kmetijska dejavnost.

FINANčNO IZVAJANJE

Podatki o finančnem izvajanju programa za manjše egejske otoke od leta 2007 do 2010 (finančna leta 2008–2011) so v Prilogi 1.

Razen dodatnega državnega financiranja v višini 547 000 EUR, dodeljenega na podlagi člena 11 Uredbe št. 1405/2006, financiranje programa v celoti zagotavlja Unija (člen 12 navedene uredbe).

Grčija se je po prenovi iz leta 2006 odločila omejiti proračunska sredstva, namenjena posebnemu režimu preskrbe (zmanjšanje količine proizvodov, ki so lahko upravičeni do instrumenta), da bi povečala proračunska sredstva, namenjena ukrepom podpore lokalni proizvodnji. Kljub tej odločitvi se zdi, da so se proračunska sredstva, namenjena posebnemu režimu preskrbe, na manjših egejskih otokih v tem obdobju izvajala učinkovito (povprečna stopnja izvajanja: 94 %).

V zadnjih letih so se dodeljena finančna sredstva črpala tudi z nekaterimi ukrepi podpore lokalni proizvodnji. Vendar je ob 88-odstotni povprečni stopnji izvedbe še veliko finančnega manevrskega prostora.

Položaj bi se lahko izboljšal s prerazporeditvijo razpoložljivih proračunskih sredstev med ukrepe, pri katerih obstaja tak manevrski prostor.

Poleg tega ima Grčija na podlagi člena 11 Uredbe (ES) št. 1405/2006 pravico dodeliti dodatna državna sredstva za ukrepe podpore lokalni proizvodnji.

Vendar zgornja meja, ki je v členu 12(3) Uredbe št. 1405/2006 določena na podlagi pretekle izvedbe v obdobju 2001–2003, pri posebnem režimu preskrbe povzroča določeno togost.

Zato je bilo predlagano, naj se ta zgornja meja poveča v smislu proračunske nevtralnosti, da se omogoči prožnejša prerazporeditev sredstev med ukrepe podpore lokalni proizvodnji in program posebnega režima preskrbe v okviru dodeljenih proračunskih sredstev (glej točko 7.1).

REVIZIJA IZVAJANJA PROGRAMA ZA MANJšE EGEJSKE OTOKE PO LETU 2006

Revizijske službe Komisije so preverile potrditev obračunov za manjše egejske otoke v letih 2007 in 2010.

Ugotovitve teh revizij na splošno kažejo, da se je položaj v primerjavi s tistim iz prejšnjih let izboljšal, čeprav se obenem še vedno pojavljajo pomanjkljivosti v zvezi s pomočmi za oljčne nasade (revizija iz leta 2007) in upravnimi pomočmi (revizija iz leta 2010).

Ugotovitve teh preverjanj se obravnavajo v okviru postopka potrditve obračunov, ki še poteka. Kljub temu je treba opozoriti, da veliko število shem pomoči, ki zadevajo zelo številne majhne upravičence, povzroča finančne in upravne stroške, ki glede na pridobljene koristi niso zelo ugodni.

PREDLOGI ZA IZBOLJšANJE

Predlagane spremembe zakonodaje EU

Evropska komisija je zaradi razvoja programa v zadnjih letih in glede na to, da je pred kratkim začela veljati Lizbonska pogodba, že decembra 2010 sprejela predlog prenovitve Uredbe Sveta (ES) št. 1405/2006 , da se posodobijo in poenostavijo nekatere določbe in da se uredba uskladi z novimi zahtevami PDEU.

Zlasti je bila predlagana sprememba člena 12(3) v smislu povečanja največje letne zgornje meje posebnega režima preskrbe v okviru obstoječe dodelitve finančnih sredstev, da bi se preprečila koncentracija finančnega okvira, predvidenega za posebne režime preskrbe, po namembnosti in omogočila prožnejša prerazporeditev sredstev med ukrepe podpore lokalni proizvodnji in posebni režim preskrbe, ne da bi se povečala skupna proračunska sredstva. Tako bi bilo mogoče prerazporediti finančna sredstva, kar bi med drugim omogočilo boljše kritje dodatnih stroškov „satelitskih“ otokov (glej točko 4.2.3).

Komisija je zaradi boljše izvedljivosti ocene izvajanja programa po državah članicah predlagala spremembo člena 17(2) navedene uredbe. V okviru spremembe naj bi se rok za predložitev letnega poročila o izvajanju ukrepov iz programa podpore v predhodnem letu Komisiji prestavil s 30. junija na 31. julij, da bi grški organi v poročilu lahko upoštevali končno stanje odhodkov za ukrepe podpore lokalni proizvodnji.

Sicer pa prenova skupne kmetijske politike, ki jo je pred kratkim sprejela Komisija, nima posebnih posledic za delovanje programa za manjše egejske otoke.

Priporočila državi članici

Glavno vlogo pri izvajanju tega programa ima Grčija. Razmisliti bi morala o tem, kako odpraviti pomanjkanje upravne enovitosti na zelo razdrobljenem otočju, da bi se pokrile potrebe vseh upravičencev programa in bi se omogočil širši nadzor nad izvajanjem programa (glej točko 4.1).

Bistveno je tudi to, da država članica vzpostavi sistem, ki bo omogočil zanesljivo zbiranje podatkov za vse sektorje, ki jih zadevajo ukrepi podpore lokalni proizvodnji, da se državni upravi in Komisiji omogoči redno spremljanje (glej točko 4.3.1).

Da se prepreči kakršno koli neenako obravnavanje med otoki, ki jih zadeva program, je naloga države članice, da izpopolni razvrščanje otokov z upoštevanjem vseh okoliščin, povezanih z oddaljenostjo (dvojna ali celo trojna prizadetost zaradi otoške lege). Če bi se še naprej uporabljala obstoječa razvrstitev (skupina A za najmanj oddaljene otoke, skupina B za najbolj oddaljene otoke), bi bilo treba dodati eno ali dve skupini za zelo oddaljene otoke (satelitski otoki iz skupine B).

S tako spremembo razvrstitve bi bilo mogoče bolje upoštevati različne prevozne stroške, ki vplivajo na preskrbo in tudi na razvoj lokalne proizvodnje. Poleg tega bi to povzročilo boljše zadovoljevanje potreb in realnejši vpliv na cene življenjskih potrebščin (glej točke 4.2.2 do 4.2.4).

Ker je od leta 2006 opazen trend porazdeljenosti posebnega režima preskrbe glede na namembnost (odločitev Grčije, da nameni prednost preskrbi s proizvodi živalske krme), je naloga države članice, da izpopolni prednostne naloge instrumenta z upoštevanjem pomena živinoreje na otokih in izboljša spremljanje proizvodov, ki vstopajo na geografsko območje manjših egejskih otokov in z njega izstopajo (glej točko 4.2.1).

Glede na ugotovljeno nezadostnost učinkov programa na cene hrane (glej točko 4.2.4) je država članica pozvana k razmisleku o boljši porazdelitvi razpoložljivih sredstev za zagotovitev njihove učinkovitosti .

Država članica je prav tako pozvana k objavi rednih poročil na podlagi ključnih kazalnikov , ki so jih službe Komisije določile za splošno oceno napredka programa za manjše egejske otoke skozi leta.

Na koncu je treba poudariti, da se za prvotno opredelitev programa za manjše egejske otoke in njegovo letno prilagoditev zahteva sodelovalni pristop vseh zainteresiranih strani. Predvidena sprememba člena 34 Uredbe Komisije (ES) št. 1914/2006, s katero naj bi se prestavil končni datum za predložitev sprememb , bo zagotovila več časa za posvetovanje z zadevnimi nosilci dejavnosti.

SKLEPNE UGOTOVITVE

Šteje se, da se program za manjše egejske otoke od prenove v letu 2006 in prehoda na decentraliziran programski pristop izvaja učinkovito in da zadovoljivo izpolnjuje posebne potrebe manjših egejskih otokov.

Program tako z dohodkovno podporo kmetom in preskrbo z bistvenimi proizvodi ob zmanjšanju dodatnih nastalih stroškov zagotavlja ohranitev tradicionalnih kmetijskih sektorjev.

Komisija na podlagi razpoložljive analize in trenutnega stanja meni, da je finančni okvir, dodeljen programu za manjše egejske otoke, omogočil uresničitev splošnih ciljev programa.

Komisija in država članica morata nadaljevati prizadevanja za čim boljše izvajanje programa, predvsem za uresničitev ciljev ublažitve dodatnih stroškov preskrbe in ohranitve tradicionalnih dejavnosti na otokih.

Med ostalimi ključnimi cilji programa za manjše egejske otoke bi morali biti zagotavljanje kakovosti proizvodnje, ohranjanje identitete otokov in varovanje okolja.

PRILOGA 1

FINANČNO IZVAJANJE PROGRAMA ZA MANJŠE EGEJSKE OTOKE (PMEO) 2007–2010 (v EUR)[8]

2007 (proračunsko leto 2008) | 2008 (proračunsko leto 2009) | 2009 (proračunsko leto 2010) | 2010 (proračunsko leto 2011) |

Shema enotnega plačila in druge neposredne pomoči* | 57 995 090 | 61 952 513 | 60 502 718 |

Program PMEO (ukrepi PLP)** | 16 618 664 | 15 441 855 | 17 835 324 |

Skupaj | 74 613 754 | 77 394 368 | 78 338 042 |

PMEO/Skupaj | 22,3 % | 20,0 % | 22,8 % |

* Znesek izdatkov za pomoči, predvidenih v okviru sheme enotnega plačila (ločene pomoči) + drugi zneski izdatkov za različne neposredne pomoči (plačilo za posebne vrste kultur in kakovostno proizvodnjo, prehodna plačila, pomoči za ječmen, pomoči za sviloprejke…).

** Znesek izdatkov za neposredne pomoči, predvidene v okviru programa PMEO (ukrepi PLP).

[1] Seznam otokov je v preglednici 7 Programa podpore za manjše egejske otoke, ki ga je predložila Grčija, odobrila pa ga je Komisija na podlagi Uredbe (ES) št. 1405/2006.

[2] UL L 184, 27.7.1993, str. 1.

[3] UL L 265, 26.9.2006, str. 1.

[4] UL L 270, 21.10.2003, str. 1.

[5] Program za manjše egejske otoke, ki ga je opredelila Grčija, je bil odobren z Odločbo Komisije C(2006) 6889 z dne 22. decembra 2006, izvajal pa se je od leta 2007.

[6] Program za manjše egejske otoke je bil spremenjen dvakrat, z odločbama Komisije C(2009) 2880 z dne 21. aprila 2009 in C(2010) 9189 z dne 20. decembra 2010.

[7] Odstopanje od člena 28 PDEU, ki določa: „Unija vključuje carinsko unijo, ki zajema vso blagovno menjavo in med državami članicami prepoveduje carine pri uvozu in izvozu ter vse dajatve z enakim učinkom, poleg tega pa uvaja skupno carinsko tarifo v odnosih s tretjimi državami“.

[8] Zneski finančnega izvajanja, navedeni v tem dokumentu, izhajajo iz letnih poročil o izvajanju, ki jih Komisiji predložijo DČ v skladu s členom 17(2) Uredbe Sveta (ES) št. 1405/2006 v zvezi s posebnim režimom oskrbe in obvestili o upravičenih zahtevkih za pomoč ter zadevnih zneskih (člen 32(2)(b) Uredbe Komisije (ES) št. 1914/2006) za ukrepe podpore lokalni proizvodnji. Enaki so izdatkom za posamezni ukrep v zadevnem koledarskem letu (leto izvajanja) in morda niso popolnoma enaki zneskom izdatkov, ki jih je za posamezna proračunska leta registrirala Komisija.