52011DC0637

KAZALO

1........... Zmanjšanje revščine v hitro spreminjajočem se svetu....................................................... 3

2........... Človekove pravice, demokracija in drugi ključni elementi dobrega upravljanja.................. 5

3........... Vključujoča in trajnostna rast za človekov razvoj............................................................. 7

3.1........ Socialna zaščita, zdravstvo, izobraževanje in delovna mesta............................................. 8

3.2........ Poslovno okolje, regionalno povezovanje in svetovni trgi.................................................. 8

3.3........ Trajnostno kmetijstvo in energija..................................................................................... 9

4........... Diferencirana razvojna partnerstva................................................................................... 9

5........... Usklajeno delovanje EU............................................................................................... 11

6........... Boljša usklajenost politik EU......................................................................................... 12

7........... Sprejetje agende za spremembe.................................................................................... 12

1. Zmanjšanje revščine v hitro spreminjajočem se svetu

Nahajamo se v odločilni fazi – smo pred novimi globalnimi izzivi, približujemo se letu 2015, ko naj bi bili doseženi razvojni cilji tisočletja, priprave za naslednji večletni finančni okvir so v polnem teku – in EU mora izbrati pravo kombinacijo politik, orodij in sredstev za uspešen in učinkovit boj proti revščini v okviru trajnostnega razvoja. Komisija predlaga agendo za spremembe, s katero bi okrepili solidarnost Evrope do držav v razvoju po svetu v okviru tega boja.

Kot navaja Lizbonska pogodba, je podpora državam v razvoju pri izkoreninjenju revščine glavni cilj razvojne politike EU in prednostna naloga na področju njenega zunanjega delovanja v podporo interesom EU za stabilen svet z več blaginje. Razvojna politika pomaga tudi pri reševanju drugih globalnih izzivov in prispeva k strategiji Evropa 2020.

EU je že veliko naredila, da bi prispevala k zmanjšanju revščine in zlasti podprla doseganje razvojnih ciljev tisočletja. Vendar se huda revščina v velikem delu sveta nadaljuje. Zaradi vrste globalnih šokov so številne države v razvoju ranljive. Ob nenehni rasti svetovnega prebivalstva je treba storiti več, da bomo kos globalnim izzivom, kot so preprečevanje konfliktov, varnost, varstvo okolja in podnebne spremembe, ter da bomo lahko zagotavljali globalne javne dobrine, kot so varnost preskrbe s hrano, dostop do vode in komunalne infrastrukture, varnost preskrbe z energijo in migracije.

Medtem so ljudska gibanja v Severni Afriki in na Bližnjem vzhodu pokazala, da je doseganje ustreznega napredka pri uresničevanju razvojnih ciljev tisočletja bistveno, a ne zadostuje. To vodi do dveh sklepov: prvič, cilji razvoja, demokracije, človekovih pravic, dobrega upravljanja in varnosti so med seboj povezani; drugič, ključno je, da družbe mladim nudijo prihodnost.

Razvojna politika EU mora upoštevati večjo diferenciacijo med državami v razvoju. Medtem ko je nedavno več partnerskih držav samih postalo donatoric, se druge soočajo z vedno bolj nestabilnimi razmerami. EU mora zdaj proučiti nove načine sodelovanja z njimi in spodbujati bolj vključujočo mednarodno agendo za razvoj.

EU lahko tesneje sodeluje tudi z zasebnim sektorjem, fundacijami, civilno družbo ter lokalnimi in regionalnimi organi, saj postaja njihova vloga na področju razvoja vse pomembnejša.

Na ravni EU je razvojna politika z Lizbonsko pogodbo postala sestavni del zunanjega delovanja EU. Vzpostavitev funkcije visokega predstavnika (podpredsednika), ki mu pomaga Evropska služba za zunanje delovanje, prinaša nove možnosti za učinkovitejše razvojno sodelovanje in več skupnega odločanja.

EU nikakor ni le 28. v vrsti evropskih donatoric. Komisija izvaja 20 % skupne pomoči EU, poleg tega pa to pomoč usklajuje, sklicuje sestanke in sprejema odločitve. EU je gospodarska in trgovinska partnerica, njen politični dialog, varnostna politika in številne druge politike – od trgovinske, kmetijske in ribiške do okoljske, podnebne, energetske in migracijske politike – pa imajo velik vpliv na države v razvoju. To večplastno vlogo mora prenesti v različne kombinacije politik, prilagojene posamezni partnerski državi. Da bi bile EU in njene države članice polno učinkovite, morajo govoriti v en glas in delovati usklajeno za doseganje boljših rezultatov in izboljšanje prepoznavnosti EU.

V težkih gospodarskih in proračunskih časih je še toliko bolj pomembno zagotoviti, da se pomoč porablja učinkovito, da daje najboljše možne rezultate in da se uporablja kot vzvod za zagotavljanje nadaljnjih sredstev za financiranje razvoja.

Zato je Komisija leta 2010 izvedla posvetovanje o razvojni politiki EU[1], v okviru katerega se je potrdila relevantnost obstoječega okvira politike, hkrati pa izkazala potreba po večjem učinku.

Potrebne so spremembe na več področjih. EU si mora predvsem prizadevati, da svojo pomoč osredotoči na partnerske države, v katerih ima lahko največji učinek, svoje razvojno sodelovanje pa bi morala usmeriti zlasti v podporo:

– človekovim pravicam, demokraciji in drugim ključnim elementom dobrega upravljanja;

– vključujoči in trajnostni rasti za človekov razvoj.

Za zagotavljanje največje dodane vrednosti bi morala ta prizadevanja spremljati:

– diferencirana razvojna partnerstva,

– usklajeno delovanje EU in

– boljša usklajenost politik EU.

Komisija predlaga agendo za spremembe, ki bi dala naslednje rezultate:

· večji delež državnih in regionalnih programov sodelovanja EU, namenjenih prednostnim področjem politike, ki so navedena v poglavjih 2 in 3 tega dokumenta;

· osredotočenost dejavnosti EU v vsaki državi na največ tri sektorje;

· večji obseg in delež pomoči EU državam, ki pomoč najbolj potrebujejo in v katerih ima lahko EU dejanski učinek, vključno z nestabilnimi državami;

· večji pomen vidikov, povezanih s človekovimi pravicami, demokracijo in dobrim upravljanjem, pri določanju kombinacije instrumentov in načinov dodeljevanja pomoči za posamezno državo;

· neprekinjeno podporo socialni vključenosti in človekovemu razvoju, čemur bi bilo namenjenih vsaj 20 % pomoči EU;

· večjo osredotočenost na naložbe v dejavnike vključujoče in trajnostne gospodarske rasti, ki predstavlja temelj prizadevanj za zmanjšanje revščine;

· večji delež pomoči EU prek inovativnih finančnih instrumentov, vključno s tistimi, ki omogočajo kombiniranje nepovratnih sredstev in posojil;

· večji poudarek ukrepom, ki bi državam v razvoju pomagali zmanjšati njihovo izpostavljenost globalnim šokom, kot so podnebne spremembe, degradacija ekosistema in virov, rast cen energije in kmetijskih proizvodov ter njihovo nihanje, in sicer z osredotočenostjo naložb na trajnostno kmetijstvo in energijo;

· reševanje izzivov varnosti, nestabilnosti in tranzicije;

· skupne odzivne strategije EU in držav članic, ki bodo temeljile na razvojnih strategijah samih partnerskih držav, in sicer s sektorsko delitvijo dela;

· skupen okvir EU glede poročanja o rezultatih;

· boljšo usklajenost politik za razvoj, kamor sodijo tudi novi tematski programi, ki ustvarjajo sinergije med globalnimi interesi in izkoreninjenjem revščine.

Predlagana agenda za spremembe si ne prizadeva na novo napisati osnovnih načel politike. Prav tako ne zmanjšuje pomena globalnega cilja izkoreninjenja revščine, ki ga EU zasleduje v okviru trajnostnega razvoja v skladu z evropskim soglasjem o razvoju[2]. Zaveze EU glede financiranja razvoja, doseganja razvojnih ciljev tisočletja in učinkovitosti pomoči ostajajo trdne, kar velja tudi za ambicije EU, da deluje kot politična voditeljica in najpomembnejša donatorica.

Razvojno sodelovanje EU bo še naprej potekalo v okviru razvojnih strategij partnerskih držav v skladu z načeloma lastne odgovornosti in partnerstva. EU si prizadeva za večje vzajemno angažiranje s partnerskimi državami, kar vključuje tudi vzajemno odgovornost glede doseganja rezultatov. Z dialogom na ravni držav znotraj usklajenega donatorskega okvira bi bilo treba jasno določiti, kje in kako EU posreduje. Del prizadevanj bo tudi doseganje učinkovitejšega sodelovanja v okviru večstranskega sistema.

2. Človekove pravice, demokracija in drugi ključni elementi dobrega upravljanja

Dobro upravljanje z vidika politike, gospodarstva, sociale in okolja je bistveno za vključujoč in trajnosten razvoj. Podpora, ki jo EU daje upravljanju, bi morala imeti vidnejšo vlogo v vseh partnerstvih, predvsem prek spodbud reformam, temelječim na rezultatih, in poudarka na zavezah partnerskih držav na področju človekovih pravic, demokracije in pravne države ter njihovih zavezah, da bodo uresničevale zahteve in potrebe svojega prebivalstva.

Ker so gonilo dolgoročnega napredka lahko le notranje sile, bodo šla prizadevanja v smeri pristopa, ki bo osredotočen na politični dialog in dialog o politiki z vsemi zainteresiranimi stranmi. Kombinacija in raven pomoči bosta odvisni od razmer v posamezni državi, vključno z zmožnostjo države, da izpelje reforme.

Podpora upravljanju je lahko v obliki programov ali posredovanja pri projektih, s čimer se podprejo akterji in procesi na lokalni, nacionalni in sektorski ravni. Splošna proračunska podpora EU bi morala biti vezana na razmere na področju upravljanja in politični dialog s partnersko državo ter bi morala potekati v sodelovanju z državami članicami[3].

Če država ne bi dosledno spoštovala danih zavez na področju človekovih pravic in demokracije, bi morala EU okrepiti svoje sodelovanje z nedržavnimi akterji in lokalnimi organi ter uporabiti oblike pomoči, ki dajejo potrebno podporo revnim. Hkrati bi morala EU nadaljevati dialog z vladami in nedržavnimi akterji. V nekaterih primerih bo upravičeno strožje pogojevanje.

Kljub poudarku na rezultatih in vzajemni odgovornosti bo EU še naprej upoštevala tudi nestabilne razmere in dejstvo, da je v takih razmerah učinek počasnejši ali težje merljiv. EU bi si morala prizadevati nestabilnim državam pomagati, da vzpostavijo delujoče in odgovorne institucije, ki nudijo osnovne storitve in podpirajo zmanjševanje revščine. Odločitve o proračunski podpori takim državam bodo sprejete za vsak primer posebej, pri čemer se bodo upoštevali koristi, stroški in tveganja.

V središču ukrepanja EU bi morali biti:

· demokracija, človekove pravice in pravna država. EU bi morala še naprej podpirati demokratizacijo, svobodne in poštene volitve, delovanje institucij, medijsko svobodo in dostop do interneta, zaščito manjšin, pravno državo in pravosodne sisteme v partnerskih državah;

· enakost spolov in krepitev vloge žensk kot akterjev v razvoju in pri vzpostavljanju miru[4], ki bosta vključena v vse razvojne politike in programe EU v okviru njenega akcijskega načrta za enakost spolov iz leta 2010;

· upravljanje javnega sektorja za boljšo kakovost storitev. EU bi morala podpreti nacionalne programe za izboljšanje priprave politik, upravljanja javnih financ, vključno z vzpostavitvijo in okrepitvijo revizijskih in nadzornih organov in ukrepov ter organov in ukrepov za boj proti goljufijam, kot tudi institucionalnega razvoja, vključno z upravljanjem človeških virov. Pri tem so bistvene nacionalne reforme in fiskalna politika v podporo revnim;

· davčna politika in upravljanje. EU bo v svojih programih za posamezne države še naprej spodbujala poštene in pregledne nacionalne davčne sisteme v skladu z načeli EU o dobrem upravljanju na področju davkov ter mednarodne pobude in poročanje po državah za okrepitev finančne preglednosti;

· boj proti korupciji. EU bi morala partnerskim državam pomagati v boju proti korupciji, in sicer s programi upravljanja, ki krepijo podporo, ozaveščanje in poročanje na tem področju ter izboljšujejo zmogljivosti kontrolnih in nadzornih organov ter sodstva;

· civilna družba in lokalni organi. V okviru „strukturiranega dialoga“[5] bi morala EU okrepiti svoje vezi z organizacijami civilne družbe, socialnimi partnerji ter lokalnimi organi, in sicer prek rednega dialoga in uporabe dobrih praks. Podpreti bi morala oblikovanje organizirane lokalne civilne družbe, ki bi lahko delovala kot nadzornik in partner v dialogu z nacionalnimi vladami. EU bi morala razmisliti o načinih, kako mobilizirati strokovno znanje lokalnih organov, denimo prek mrež odličnosti in dejavnosti sodelovanja (twinning);

· naravni viri. EU bi morala povečati podporo nadzornim procesom in organom ter še naprej podpirati reforme upravljanja, ki spodbujajo trajnostno in pregledno upravljanje naravnih virov, vključno s surovinami in morskimi viri, ter storitev ekosistemov, pri čemer bi bilo treba posebno pozornost nameniti odvisnosti revnih od teh virov in ekosistemov, zlasti lastnikov malih kmetijskih gospodarstev.

· povezava med razvojem in varnostjo. EU bi morala zagotoviti, da se njeni cilji na področju razvojne politike, vzpostavljanja miru, preprečevanja konfliktov in mednarodne varnosti (vključno s kibernetsko varnostjo) med seboj krepijo. Doreči bi morala akcijski načrt o varnosti, nestabilnosti in razvoju[6] ter ga začeti izvajati.

3. Vključujoča in trajnostna rast za človekov razvoj

Vključujoča in trajnostna gospodarska rast je ključna za dolgoročno zmanjšanje revščine, pri čemer so vzorci rasti enako pomembni kot stopnje rasti. EU bi zato morala spodbujati bolj vključujočo rast, v kateri lahko ljudje sodelujejo pri ustvarjanju blaginje in delovnih mest ter imajo od tega koristi. Pri tem je bistveno spodbujanje dostojnega dela, ki zajema ustvarjanje delovnih mest, zagotavljanje pravic na delovnem mestu, socialno varstvo in socialni dialog.

Razvoj ni trajnosten, če škoduje okolju, biotski raznovrstnosti in naravnim virom ter povečuje izpostavljenost naravnim nesrečam oz. ranljivost v zvezi z njimi. Razvojna politika EU bi morala spodbujati okolju prijazno gospodarstvo, ki lahko ustvarja rast in delovna mesta ter pomaga zmanjševati revščino, tako da ceni naravni kapital in vlaga vanj[7], predvsem s podporo tržnim priložnostim na področju čistejših tehnologij, energetske učinkovitosti in učinkovite rabe virov ter nizkoogljičnega razvoja, hkrati pa spodbuja inovacije in uporabo IKT ter zmanjšuje netrajnostno rabo naravnih virov. Prispevati bi morala tudi k izboljšanju zmožnosti držav v razvoju, da se spopadejo s posledicami podnebnih sprememb.

Javni akterji bi morali sklepati partnerstva z zasebnimi podjetji, lokalnimi skupnostmi in civilno družbo. Socialna odgovornost podjetij na mednarodni in nacionalni ravni lahko pomaga pri preprečevanju t. i. konkuriranja z zniževanjem standardov na področju človekovih pravic ter mednarodnih socialnih in okoljskih standardov ter prispeva k spodbujanju odgovornega ravnanja podjetij v skladu z mednarodno priznanimi instrumenti.

EU bi svojo podporo vključujoči in trajnostni rasti morala osredotočiti na:

· tiste sektorje, ki predstavljajo temelje rasti in pomagajo zagotavljati, da je ta rast vključujoča; tu gre predvsem za socialno zaščito, zdravstvo in izobraževanje;

· dejavnike, ki omogočajo vključujočo in trajnostno rast; tu gre predvsem za stabilnejše poslovno okolje in tesnejše regionalno povezovanje;

· tiste sektorje, ki imajo močen multiplikacijski učinek na gospodarstva držav v razvoju in prispevajo k varstvu okolja ter preprečevanju podnebnih sprememb in prilagajanju nanje; tu gre predvsem za trajnostno kmetijstvo in energijo.

3.1. Socialna zaščita, zdravstvo, izobraževanje in delovna mesta

Pristop EU k človekovemu razvoju bi moral biti celovitejši. To zajema podporo zdravemu in izobraženemu prebivalstvu, zagotavljanje, da ima delovna sila znanja in spretnosti, ki ustrezajo potrebam na trgu dela, razvoj socialne zaščite in zmanjševanje neenakih možnosti.

EU bi morala spodbujati sektorske reforme, ki izboljšujejo dostop do kakovostnih zdravstvenih in izobraževalnih storitev ter krepijo lokalne zmogljivosti odzivanja na globalne izzive. Izkoristiti bi morala celoten nabor svojih instrumentov pomoči, predvsem „pogodbe o sektorskih reformah“, ter okrepiti strateški dialog.

Prizadevati bi si morala za razvoj in krepitev zdravstvenih sistemov, zmanjševanje neenakosti pri dostopu do zdravstvenih storitev, spodbujanje usklajenosti politike in povečanje zaščite pred globalnimi grožnjami za zdravje, tako da bi bili rezultati na področju zdravja boljši za vse.

EU bi morala okrepiti svojo podporo kakovostnemu izobraževanju, da bi mladi pridobili znanja in spretnosti za dejavno sodelovanje v razvijajoči se družbi. Z gradnjo zmogljivosti in izmenjavo znanja bi morala podpreti poklicno usposabljanje, ki bi omogočilo zaposljivost ter izvajanje raziskav in uporabo njihovih rezultatov.

EU bi morala podpreti agendo za dostojno delo, sheme in osnovne ravni socialne zaščite ter spodbujati politike, ki omogočajo regionalno mobilnost dela. EU bo podprla usmerjena prizadevanja za polno izrabo medsebojne povezanosti med migracijami, mobilnostjo in zaposlovanjem.

3.2. Poslovno okolje, regionalno povezovanje in svetovni trgi

Za gospodarsko rast je potrebno ugodno poslovno okolje. EU bi morala podpreti razvoj konkurenčnih lokalnih zasebnih sektorjev, tudi z gradnjo lokalnih institucionalnih in poslovnih zmogljivosti, spodbujanjem malih in srednjih podjetij ter zadrug, podporo reformam zakonodajnega in regulativnega okvira ter njihovemu uveljavljanju (vključno z uporabo elektronskih komunikacij kot sredstva v podporo rasti v vseh sektorjih), lajšanjem dostopa do poslovnih in finančnih storitev ter spodbujanjem kmetijskih, industrijskih in inovativnih politik. To bo državam v razvoju, zlasti najrevnejšim, tudi omogočilo, da izkoristijo priložnosti, ki jih nudijo globalno povezani trgi. Ta prizadevanja morata spremljati bolje usmerjena pomoč trgovini ter pospeševanje trgovine.

Za uspešnost držav v razvoju je prav tako bistvenega pomena, da privabijo in zadržijo pomembne zasebne domače in tuje naložbe ter izboljšajo infrastrukturo. EU bi morala razviti nove načine sodelovanja z zasebnim sektorjem, da bi predvsem okrepila delovanje in sredstva zasebnega sektorja za zagotavljanje javnih dobrin. Proučiti bi morala možnosti vnaprejšnjega financiranja z nepovratnimi sredstvi in mehanizme za delitev tveganj, da bi spodbudila javno-zasebna partnerstva in zasebne naložbe. Vlagati bi morala samo v tisto infrastrukturo, v zvezi s katero naložbe zasebnega sektorja niso možne po tržnih pogojih.

EU bo še naprej razvijala mehanizme kombiniranja, s katerimi bi spodbudila finančna sredstva za razvoj, ti mehanizmi pa bodo temeljili na pozitivnih izkušnjah, ki jih EU že ima denimo s skladi EU za spodbujanje naložb ali skrbniškim skladom EU za infrastrukturo v Afriki. V izbranih sektorjih in državah bi se moral višji odstotek razvojnih sredstev EU zagotavljati prek obstoječih ali novih finančnih instrumentov, kot so mehanizem kombiniranja nepovratnih sredstev in posojil ter drugi mehanizmi za delitev tveganj, da bi se spodbudila dodatna sredstva in tako povečal učinek. Ta proces bi morala podpreti platforma EU za sodelovanje in razvoj, ki bi vključevala Komisijo, države članice in evropske finančne ustanove.

Regionalni razvoj in povezovanje lahko dasta zagon trgovini in naložbam ter spodbujata mir in stabilnost. EU bi morala podpreti prizadevanja za regionalno in celinsko povezovanje (vključno s pobudami jug–jug), ki bi temeljilo na politikah partnerjev na področjih, kot so trgi, infrastruktura in čezmejno sodelovanje pri zadevah, povezanih z vodo, energijo in varnostjo. Vprašanja v zvezi s pomanjkanjem konkurenčnosti se bodo reševala v okviru dejavnosti EU za pomoč trgovini, katerih obseg je že zdaj precejšen in raste, sporazumov o gospodarskem partnerstvu in drugih sporazumov o prosti trgovini, sklenjenih z državami v razvoju.

3.3. Trajnostno kmetijstvo in energija

Podpora EU na področju kmetijstva in energije bi morala državam v razvoju pomagati, da se zaščitijo pred šoki (kot sta omejenost virov in ponudbe ter nihanje cen), ter tako omogočiti postavitev temeljev za trajnostno rast. Cilj prizadevanj bi morala biti odprava neenakosti, predvsem zagotavljanje boljšega dostopa do zemlje, hrane, vode in energije za revne, a brez škode za okolje.

V zvezi s kmetijstvom bi EU morala podpreti trajnostne prakse, vključno z varovanjem storitev ekosistemov, pri čemer bi imele prednost lokalno razvite prakse, poudarek pa bi bil na malih kmetijskih in podeželskih gospodarstvih, oblikovanju skupin proizvajalcev, dobavne in tržne verige ter na prizadevanjih vlad, da omogočijo odgovorne zasebne naložbe. Še naprej si bo prizadevala krepiti prehranske standarde in upravljanje varne preskrbe s hrano ter zmanjševati nihanje cen hrane na mednarodni ravni.

Na področju energije bi EU morala ponuditi tehnologije in strokovno znanje ter razvojna sredstva, osredotočiti pa bi se morala na tri glavne izzive: nihanje cen in varnost preskrbe z energijo, podnebne spremembe, vključno z dostopom do nizkoogljičnih tehnologij, ter dostop do varnih, dostopnih, čistih in trajnostnih energetskih storitev[8].

EU bi v obeh sektorjih morala podpreti razvoj zmogljivosti in prenos tehnologij, tudi v zvezi s strategijami za ublažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje.

Cilj EU so dolgoročna partnerstva z državami v razvoju, ki bi temeljila na vzajemni odgovornosti.

4. Diferencirana razvojna partnerstva

EU si mora prizadevati, da bodo njena sredstva usmerjena tja, kjer so najbolj potrebna za boj proti revščini in kjer bi lahko imela največji učinek.

Pomoč v obliki nepovratnih sredstev ne bi smela biti del geografskega sodelovanja z naprednejšimi državami v razvoju, ki so že dosegle krivuljo trajnostne rasti in/ali so sposobne ustvarjati dovolj lastnih sredstev. Po drugi strani pa številne države glede zagotavljanja osnovnih storitev za svoje prebivalstvo ostajajo močno odvisne od zunanje podpore. Vmes so države, katerih različne situacije zahtevajo različne kombinacije politik in ureditve sodelovanja. Diferenciran pristop EU k dodeljevanju pomoči in oblikovanju partnerstev je zato ključen za doseganje največjega možnega učinka in dodane vrednosti.

EU bi morala še naprej priznavati, kako pomembna je podpora razvoju v lastni soseski[9] in v podsaharski Afriki[10]. V vseh regijah bi morala več sredstev kot v preteklosti nameniti državam, ki ta sredstva najbolj potrebujejo, vključno z nestabilnimi državami.

Natančneje, razvojna pomoč EU bi se morala dodeljevati glede na:

– potrebe države: te bi se ocenjevale z več kazalniki, pri čemer bi se med drugim upoštevali gospodarski in socialni/človeški trendi razvoja ter krivulja rasti, pa tudi kazalniki ranljivosti in nestabilnosti;

– zmogljivosti: te bi se ocenjevale v povezavi s sposobnostjo posamezne države, da ustvarja dovolj finančnih sredstev, predvsem domačih, in dostopom te države do drugih virov financiranja, kot so mednarodni trgi, zasebne naložbe ali naravni viri; upoštevati bi bilo treba tudi absorpcijsko sposobnost posamezne države;

– zaveze in uspešnost države: v dobro bi bilo treba šteti naložbe države v izobraževanje, zdravstvo in socialno zaščito, njen napredek na področju okolja, demokracije in dobrega upravljanja ter trdnost njene gospodarske in fiskalne politike, vključno s finančnim poslovodenjem;

– možen učinek EU: ta bi se ocenjeval na podlagi dveh horizontalnih ciljev, ki sta:

(1) povečanje obsega, v katerem bi sodelovanje z EU lahko pospešilo in podprlo politične, gospodarske, socialne in okoljske reforme v partnerskih državah;

(2) povečanje spodbujevalnega učinka, ki bi ga pomoč EU lahko imela na druge vire financiranja razvoja, zlasti na zasebne naložbe.

EU bi morala v okviru celovitega političnega dialoga in dialoga o politikah z vsemi partnerskimi državami opredeliti najustreznejšo obliko sodelovanja, ki bi vodila do sprejetja objektivnih in na dejstvih temelječih odločitev o najučinkovitejši kombinaciji politik, ravni pomoči, ureditvi pomoči ter uporabi novih in obstoječih finančnih orodij. Pri tem bi upoštevala lastne izkušnje pri upravljanju tranzicije.

To lahko za nekatere države pomeni manj ali nič razvojne pomoči EU v obliki nepovratnih sredstev in vzpostavitev drugačnega razvojnega sodelovanja, ki bi temeljilo na posojilih, tehničnem sodelovanju ali podpori tristranskemu sodelovanju.

Ko gre za nestabilne razmere, bi bilo treba določiti posebne oblike podpore, da si država opomore in se utrdi, predvsem prek tesnega sodelovanja z mednarodno skupnostjo in ustreznega usklajevanja s humanitarnimi dejavnostmi. Cilj prizadevanj bi morala biti čim večja lastna odgovornost države tako na nacionalni kot lokalni ravni, da bi se zagotovila stabilnost in kratkoročno zadovoljile osnovne potrebe, hkrati pa okrepili upravljanje, zmogljivosti in gospodarska rast, pri čemer osnovni element ostaja oblikovanje države.

Tak način odločanja v zvezi z vsako državo posebej bi EU omogočil prožnost pri odzivanju na nepričakovane dogodke, predvsem na naravne nesreče ali nesreče, ki jih povzroči človek.

5. Usklajeno delovanje EU

Razdrobljenost in razpršenost pomoči je še vedno pogost pojav, celo vedno bolj, in to kljub znatnim prizadevanjem v zadnjem času za usklajevanje in harmonizacijo donatorskih dejavnosti. EU mora prevzeti dejavnejšo vlogo voditeljice, kot to predvideva Lizbonska pogodba, in predstaviti predloge za povečanje učinkovitosti evropske pomoči.

Skupno načrtovanje pomoči EU in držav članic bi zmanjšalo razdrobljenost pomoči ter povečalo njen učinek sorazmerno glede na raven zavez. Cilj je zagotoviti poenostavljen in hitrejši postopek načrtovanja, ki bi se izvajal pretežno na terenu.

Če je partnerska država oblikovala lastno strategijo, bi jo EU morala podpreti, tako da bi z državami članicami pripravila skupne večletne programske dokumente, kadar je to mogoče. Če partnerska država nima lastne strategije, si bo EU prizadevala za pripravo skupne strategije z državami članicami.

Rezultat takega pristopa bi bil enoten skupni programski dokument, v katerem bi bile navedene sektorska delitev dela in finančne dodelitve po sektorjih in donatorjih. EU in države članice bi morale tak dokument upoštevati pri pripravi svojih dvostranskih načrtov izvajanja. Sodelovanje bi moralo biti omogočeno tudi donatorjem zunaj EU, ki bi pristopili k procesu v določeni državi.

Da bi spodbudili lastno odgovornost države, bi moralo biti skupno načrtovanje usklajeno s strateškimi cikli partnerskih držav, kadar je to mogoče.

V operativnem smislu bi morale EU in države članice uporabiti načine dodeljevanja pomoči, ki olajšajo skupno ukrepanje, kot so proračunska podpora (v okviru „enotne pogodbe EU“), skrbniški skladi EU in delegirano sodelovanje.

Pri delitvi dela med državami Komisija spodbuja države članice, da pri vstopanju in umiku iz procesa delujejo bolj pregledno, v skladu s Kodeksom ravnanja EU o delitvi dela[11]. Potreben je usklajen pristop, vključno z usklajevalnim mehanizmom za delitev dela med državami.

EU bi morala razviti skupen okvir za merjenje in sporočanje rezultatov razvojne politike, tudi kar zadeva vključujočo in trajnostno rast. V skladu z operativnim okvirom za učinkovitost pomoči[12] bo sodelovala s partnerskimi državami in drugimi donatorji pri oblikovanju celovitih pristopov k nacionalni in vzajemni odgovornosti ter preglednosti, vključno prek krepitve zmogljivosti na področju statistike.

Preglednost je temelj učinkovite in odgovorne pomoči. Komisija, ki je sprejela standard v okviru mednarodne pobude za pregledno pomoč, je že ena najpreglednejših donatoric. Skupaj z državami članicam bi morala ta prizadevanja nadaljevati.

6. Boljša usklajenost politik EU

EU ima vodilno vlogo pri programu usklajenosti politik za razvoj in si bo še naprej prizadevala za ocenjevanje učinka svojih politik na razvojne cilje. Okrepila bo dialog na ravni držav o usklajenosti politik za razvoj ter še naprej spodbujala ta pristop na globalni ravni, da bi pomagala oblikovati okolje, ki bo podprlo prizadevanja najrevnejših držav.

Prihodnji večletni finančni okvir bi moral okrepiti usklajenost politik za razvoj. Kot instrumenti za boj proti globalnim izzivom so predvideni tematski programi, ki bodo politike EU prevedli v razvojno sodelovanje in hkrati pomagali izkoreniniti revščino.

EU mora okrepiti skupni pristop k varnosti in revščini, po potrebi s prilagoditvijo svojih pravnih podlag in postopkov. Pobude EU na področju razvojne, zunanje in varnostne politike bi morale biti povezane, da se ustvari skladnejši pristop k miru, oblikovanju države, zmanjševanju revščine in temeljnim vzrokom konfliktov. EU želi zagotoviti gladek prehod od humanitarne pomoči in odzivanja na krize na dolgoročno razvojno sodelovanje.

Kar zadeva razvoj v povezavi z migracijami, bi morala EU državam v razvoju pomagati pri krepitvi njihovih politik, zmogljivosti in dejavnosti na področju migracij ter mobilnosti za maksimiranje razvojnega učinka okrepljene regionalne in globalne mobilnosti ljudi.

7. Sprejetje agende za spremembe

Komisija poziva Svet, da podpre predlagano agendo za spremembe:

– s katero bi EU dobila zelo učinkovito razvojno politiko in prakse za prihodnje desetletje ter vodilno vlogo pri oblikovanju celovite mednarodne agende za razvoj do leta 2015 in po njem;

– ki podpira spremembe, potrebne v partnerskih državah za doseganje hitrejšega napredka pri zmanjševanju revščine in uresničevanje razvojnih ciljev tisočletja.

Službe Komisije in Evropska služba za zunanje delovanje bodo zagotovile, da se vodilna načela iz tega sporočila vedno bolj odražajo v preostanku tekočega programskega cikla in prihodnjih programskih dokumentih ter tudi v predlogih o sestavi, zakonodaji in načrtovanju prihodnjih finančnih instrumentov za zunanje delovanje.

Države članice so prav tako pozvane k izvajanju agende za spremembe.

[1]               COM(2010) 629 – http://ec.europa.eu/europeaid/how/public-consultations/5241_en.htm.

[2]               2006/C 46/01.

[3]               COM(2011) 638.

[4]               SEC(2010) 265 konč.

[5]               http://ec.europa.eu/europeaid/who/partners/civil-society/structured-dialogue_en.htm.

[6]               Sklepi Sveta št. 14919/07 in 15118/07.

[7]               COM(2011) 363 konč.

[8]               Ob upoštevanju tekočih pobud, kot je skupina ZN na visoki ravni o trajnostni energiji za vse.

[9]               COM(2011) 303.

[10]             Tudi s skupno strategijo Afrika-EU.

[11]             9558/07.

[12]             18239/10.