52010DC0668

[pic] | EVROPSKA KOMISIJA |

Bruselj, 18.11.2010

COM(2010) 668 konč.

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU

Strategija priprave nekaterih sosednjih držav na pristop h konvencijama ES–EFTA iz leta 1987 o skupnem tranzitnem postopku in poenostavitvi formalnosti pri blagovni trgovini

EN

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU

Strategija priprave nekaterih sosednjih držav na pristop h konvencijama ES–EFTA iz leta 1987 o skupnem tranzitnem postopku in poenostavitvi formalnosti pri blagovni trgovini

1. RAZšIRITEV KONVENCIJ – CILJI IN SPLOšNI POGOJI

1.1. Konvenciji iz leta 1987 o skupnem tranzitnem postopku in poenostavitvi formalnosti pri blagovni trgovini[1] imata zaenkrat štiri pogodbenice (Evropsko unijo, Islandijo, Norveško, Švico[2]), ki predstavljajo 30 držav. Že od samega začetka sta se izkazali kot instrument za olajševanje trgovanja z uvedbo skupnega postopka za pretok blaga pod carinskim nadzorom, saj sta odpravljali ozka grla na mejnih prehodih, ter s harmonizacijo formata carinske deklaracije za izvozne, uvozne in tranzitne postopke.

1.2. Komisija se je v odziv na priporočila preiskovalnega odbora Evropskega parlamenta o tranzitu v Skupnosti iz februarja 1997 zavezala, da do reforme in informatizacije skupnih tranzitnih postopkov in tranzitnih postopkov Skupnosti ne bo predlagala novih širitev konvencij. Zakonodajni del reform tranzitnih postopkov je bil uveden 1. julija 2001. Vzpostavljen je ustrezni operativni okvir, informatizacija tranzita je uvedena, sprejeta pa je bila tudi nadaljnja zakonodaja, iz katere izhaja, da se standardni tranzitni postopek izvaja elektronsko[3].

1.3. Komisija je leta 2001 predlagala strategijo[4] o pristopu nekaterih takratnih držav kandidatk za članstvo v EU[5] h konvencijama, ki je določala pogoje, ki jih mora država izpolniti pred pristopom. Sporočilo se je osredotočalo na države kandidatke za članstvo v EU, saj je pristop h konvencijama obravnavalo kot del skupne strategije članstva v EU, posebno pozornost pa je namenilo zgodnji uvedbi novega računalniškega tranzitnega sistema (NCTS).

Po širitvi EU leta 2004 je Turčija, ki nadaljuje s pripravami za pristop h konvencijama v bližnji prihodnosti, edina država, ki jo trenutno zajema sporočilo iz leta 2001.

1.4. Treba je potrditi možnost pristopa h konvencijama za države kandidatke za članstvo v EU, ki v sporočilu iz leta 2001 niso zajete (Hrvaška in Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija) ter za potencialne kandidatke.

1.5. Zdaj je v skladu s predpogoji iz sporočila iz leta 2001 ter izvedbo v celoti delujočega informatiziranega tranzitnega sistema, ki omogoča boljši nadzor operativnega tveganja, mogoče obravnavati pristop dodatnih sosednjih držav h konvencijama, da bi se olajšalo trgovanje.

Širitev konvencij na dodatne države, ki te konvencije lahko izvajajo, je v očitnem interesu Unije in evropskih trgovcev, v regiji pa bo spodbujala tudi usklajevanje z ustrezno pravno ureditvijo EU. Da bi se ohranjal regionalen značaj konvencij, bi sporočilo moralo opredeliti države, ki se uvrščajo med potencialne pogodbenice, ter določiti pregled, s katerim se bo čez pet let ocenilo, ali se med potencialne pogodbenice uvrščajo še katere druge države.

1.6. Komisija bo tem državam še naprej pomagala pri pripravah na pristop h konvencijama pod najboljšimi možnimi pogoji. Ko se bo odločalo o pripravljenosti države za pristop, se bodo še posebej upoštevali najnovejši razvoj dogodkov v Uniji glede izvajanja posodobljenega Carinskega zakonika Skupnosti, morebitne posledice tega za konvenciji ter ustrezni vidiki pogajanj z zadevno državo o poglobljenem in celovitem sporazumu o prosti trgovini.

2. NAčRT STRATEGIJE ZA šIRITEV KONVENCIJ

2.1. Širitev konvencij iz leta 1987 o skupnem tranzitnem postopku in poenostavitvi formalnosti pri blagovni trgovini na nove partnerje, ki so jih sposobni izvajati, je v interesu Unije in evropske trgovine. Spodbujala bo olajševanje trgovanja in zmanjševanje zastojev na mejah.

Širitev konvencij je v skladu s Sporočilom o evropski sosedski politiki[6], ki izpostavlja, da približevanje zakonodaje na carinskem področju ter vzpostavljanje in modernizacija zmogljivosti, vključno z informatizacijo, prispevajo k olajševanju trgovanja.

2.2. Da bi se ohranjal regionalen značaj konvencij, bi sporočilo moralo opredeliti določeno skupino držav kot potencialne pogodbenice, ter določiti pregled, s katerim se bo čez pet let proučilo, ali se med potencialne pogodbenice uvrščajo še katere druge države.

Kot leta 2001 je treba tudi zdaj poskrbeti za vzpostavitev vodenega postopka širitve konvencij, da se kar najbolje izkoristijo razpoložljiva sredstva in upoštevajo izkušnje iz delovanja skupnega tranzitnega postopka na širšem zemljepisnem območju. Zato se predlaga opredelitev omejene skupine držav, katerih vključitev v skupni tranzitni sistem Uniji prinaša največje koristi, pod pogojem, da izpolnjujejo merila za pristop.

To skupino bi morale sestavljati kandidatke in potencialne kandidatke za članstvo v EU, države v okviru Pobude za vzhodno partnerstvo (Armenija, Azerbajdžan, Belorusija[7], Gruzija, Moldavija in Ukrajina), ki izrecno predvideva razvoj načrta za pristop h konvencijam[8], ter Rusija, pri kateri cilj olajševanja trgovanja predstavlja sestavni del načrta za skupni gospodarski prostor, ki sta ga EU in Rusija sklenili vzpostaviti[9].

2.3. Kot je izpostavljeno v sporočilu iz leta 2001[10], je lahko država povabljena k pristopu h konvencijama, če je sposobna na pravni, operativni in informatizacijski ravni izvajati celotno pravno ureditev glede skupnega tranzita in poenostavitve formalnosti, ki velja v času povabila k pristopu. Zato mora biti nacionalna zakonodaja usklajena s konvencijama; carinska služba mora biti sposobna izpolnjevati praktične in finančne zahteve ter imeti računalniški tranzitni sistem (NCTS).

2.4. Poleg tega bo Komisija v imenu Unije in v sodelovanju z drugimi pogodbenicami konvencij pripravila niz ukrepov za zagotavljanje splošne skladnosti priprav z izvajanjem carinskih instrumentov s področja zakonodaje in integrirane uporabe na upravni ravni.

2.5. Ti ukrepi vključujejo podelitev statusa neuradnega opazovalca pri skupnih odborih in delovnih skupinah za skupni tranzit in poenostavitev formalnosti, če ta status še ni podeljen[11]. To bo zadevnim državam v pomoč pri pripravah za izvajanje pravne ureditve o skupnem tranzitnem postopku in poenostavitvi formalnosti, pomagalo pa bo tudi pri nadaljnjem razvoju konvencij, zlasti v povezavi s projektom Unije za e-carino. Te države bodo tudi upravičene do pobud v zvezi s tranzitom (izobraževalni seminarji, izmenjava uradnikov), ki bodo organizirane v okviru programa „Carina 2013“. Ocenjen bo njihov položaj glede pravne ureditve konvencij v zvezi z informatizacijo carine, da se bolje opredelijo napredek, ki ga je treba doseči, in zahteve, ki jih je treba izpolniti.

3. SKLEP

3.1 Komisija Svet in Evropski parlament vabi, da podpreta predlagano strategijo o širitvi konvencij ES–EFTA o skupnem tranzitnem postopku in poenostavitvi formalnosti pri blagovni trgovini na kandidatke in potencialne kandidatke za članstvo v EU, države v okviru Pobude za vzhodno partnerstvo, Rusijo in, če je to potrebno zaradi carinske unije med Belorusijo, Rusijo in Kazahstanom, tudi na Kazahstan.

3.2 Zato morajo trenutne pogodbenice pred vsako odločitvijo skupnih odborov ES-EFTA o povabilu katere koli države k pristopu opraviti oceno stanja pripravljenosti te države za izvajanje skupnega tranzitnega sistema v trenutni in informatizirani obliki.

[1] Objavljeni v UL L 226, 13.8.1987, str. 1, in UL L 134, 22.5.1987, str. 2.

[2] Za namene konvencij se Lihtenštajn šteje kot del carinskega območja Švice.

[3] Uredba Komisije (ES) št. 1192/2008, UL L 329, 6.12.2008, str. 1 in Sklep št. 1/2008 Skupnega odbora ES-EFTA za skupni tranzitni postopek, UL L 274, 15.10.2008, str. 1.

[4] COM(2001) 289 konč.

[5] Estonija, Latvija, Litva, Bolgarija, Romunija, Slovenija in Turčija.

[6] COM(2004) 373 konč.

[7] Vzpostavitev carinske unije med Belorusijo, Rusijo in Kazahstanom bo morda zahtevala sočasen pristop teh držav h konvencijama.

[8] Delovni dokument služb Komisije, ki spremlja Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu - Vzhodno partnerstvo (COM(2008) 823).

[9] Sporočilo za javnost, 15. vrh EU–Rusija, 10. maj 2005, 8799/05 (Presse 110).

[10] Glej točko 1.2.

[11] Trenutno imajo ta status naslednje države: Belorusija, Hrvaška, Gruzija, Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija, Moldavija, Rusija, Srbija, Turčija in Ukrajina.