52009PC0338

[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 8.7.2009

COM(2009) 338 konč.

2009/0101 (CNS)

Predlog

OKVIRNI SKLEP SVETA

o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih

{SEC(2009) 915} {SEC(2009) 916}

OBRAZLOŽITVENI MEMORANDUM

1. Uvod

1. Namen predloga Okvirnega sklepa Sveta je določiti skupne minimalne standarde glede pravice do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih v Evropski uniji. Predlog je predviden kot prvi v vrsti ukrepov, ki naj bi nadomestili predlog Komisije iz leta 2004 za Okvirni sklep Sveta o določenih procesnih pravicah v kazenskih postopkih na celotnem območju Evropske unije (COM(2004) 328 z dne 28.4.2004), ki je bil umaknjen po uradnem obvestilu Svetu in Evropskemu parlamentu. O navedenem predlogu kljub triletnim razpravam v delovni skupini Sveta ni bilo mogoče doseči soglasja, zato je bil dokončno opuščen junija 2007 po brezplodni razpravi na zasedanju Sveta za pravosodje. Sprejetje pristopa korak za korakom se zdaj razume kot splošno sprejemljiv način delovanja; postopno bo tudi pomagalo okrepiti medsebojno zaupanje. Ta predlog bi bilo zato treba razumeti kot del obsežnega svežnja zakonodaje, ki bo skušal zagotoviti minimalen nabor procesnih pravic v kazenskih postopkih v Evropski uniji. Poleg pravice do brezplačnega tolmačenja in prevajanja so bile pravice, zajete v predlogu iz leta 2004, pravica do pravnega svetovanja, pravica do obveščenosti o pravicah (obvestilo o pravicah), pravica ranljivih obdolžencev do posebne pozornosti, pravica do komuniciranja s konzularnimi organi in pravica do komuniciranja z družino. Komisija se je odločila, da se bo v tem predlogu osredotočila na pravico do tolmačenja in prevajanja, saj je bila to v razpravah o predlogu iz leta 2004 najmanj sporna pravica, o njej so bili na voljo tudi podatki in raziskave.

2. Ta predlog želi izboljšati pravice obdolžencev, ki ne razumejo in ne govorijo jezika postopka. Obstoj skupnih minimalnih standardov v povezavi z navedenimi pravicami bi moral olajšati uporabo načela vzajemnega priznavanja.

3. Kar zadeva pravno podlago, predlog temelji na členu 31(1) Pogodbe o Evropski uniji. Člen 31(1)(c) določa, da lahko EU razvije „skupne ukrepe“ za zagotavljanje skladnosti predpisov, kolikor je to potrebno za izboljšanje sodelovanja. Za pravosodno sodelovanje, zlasti vzajemno priznavanje, mora obstajati medsebojno zaupanje. Za okrepitev medsebojnega zaupanja in s tem sodelovanja je potrebna določena stopnja usklajenosti.

4. Pravica do tolmačenja in prevajanja, ki izhaja iz Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), je temeljna pravica osebe, ki je obdolžena kaznivega dejanja in ki ne razume jezika postopka, da se seznani z bistvom in vzroki obtožbe, ki jo bremeni, in sledi postopku. Obdolženec mora imeti možnost, da razume, česa je obdolžen. Treba je zagotoviti prevode bistvenih procesnih dokumentov. V skladu z EKČP je treba obdolžencu brezplačno zagotoviti tolmačenje in prevajanje.

5. Ocena učinka

V zvezi s predlogom je bila opravljena ocena učinka, ki jo vsebuje dokument SEC(2009) 915. Oceno učinka je pregledal odbor za oceno učinka in jo potrdil 27. maja 2009. Priporočila odbora in njihovo upoštevanje so v odstavku 25 ocene učinka (http://ec.europa.eu/governance/impact/practice_en.htm). Določene so bile naslednje možnosti:

(a) ohranitev trenutnega stanja ne bi zahtevala nobenih ukrepov EU. Lahko se pričakuje, da se bodo trenutne okoliščine, v katerih se od držav članic pričakuje, da bodo izpolnjevale svoje obveznosti iz EKČP, nadaljevale kot do zdaj, in sicer z opaznim neravnovesjem med organi pregona in obdolžencem, ki je doslej oviralo vzajemno priznavanje. Navedeno bi imelo zanemarljive gospodarske posledice.

(b) nezakonodajni ukrepi, kot so priporočila, bi spodbudili izmenjavo med državami članicami in pomagali določiti najboljšo prakso. Ta možnost bi vodila do večjega zavedanja o standardih EKČP z razširjanjem in priporočanjem praks, ki pomagajo pri spoštovanju njenih določb. Navedeno ne bi doseglo nadaljnjega zbliževanja pravnih standardov.

(c) nov instrument, ki bi urejal vse pravice ob upoštevanju predloga iz leta 2004. Izvajanje s strani držav članic, spremljanje s strani Komisije in odločanje na najvišji stopnji pred Sodiščem ES bi pomagali premostiti razlike pri izvajanju EKČP in spodbujati medsebojno zaupanje. Gospodarski vpliv bi bil dvostranski, prvič stroški uvedbe storitev za zagotavljanje spoštovanja pravic in drugič prihranek zaradi zmanjšanih stroškov pritožb.

(d) ukrep, omejen na čezmejne primere, bi pomenil prvi korak. Potreben bi bil previden razmislek, da se vsako morebitno vprašanje diskriminacije med vrstami obdolžencev v čezmejnih postopkih v primerjavi s postopki pred domačimi sodišči ustrezno obravnava. Kot pri prejšnji možnosti bi bil gospodarski vpliv dvostranski, prvič stroški uvedbe storitev za zagotavljanje spoštovanja pravic in drugič prihranek zaradi zmanjšanih stroškov pritožb, vendar v manjšem obsegu kot pri prejšnji možnosti, saj je njegov obseg manj ambiciozen;

(e) med možnostmi ima največ podpore pristop korak za korakom, ki se začne z ukrepi glede dostopa do tolmačenja in prevajanja ter vključuje okvirni sklep, ki od držav članic zahteva, da zagotovijo minimalne standarde le za dostop do tolmačenja in prevajanja. Gospodarski vpliv bi bil dvostranski, prvič stroški uvedbe storitev za zagotavljanje spoštovanja pravic in drugič prihranek zaradi zmanjšanih stroškov pritožb.

Ocena učinka je kombinacijo možnosti (b) in (e) opredelila kot najustreznejši pristop, ki krepi sinergije med zakonodajnimi in nezakonodajnimi ukrepi. Zato bi moral temu okvirnemu sklepu slediti dokument o najboljših praksah.

2. OZADJE

6. Člen 6 Pogodbe o Evropski uniji določa, da Unija spoštuje temeljne pravice, kakršne zagotavlja Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) in kakor izhajajo iz skupnih ustavnih tradicij držav članic. Poleg tega so Evropski parlament, Svet in Komisija decembra 2000 podpisali in slovesno razglasili Listino o temeljnih pravicah Evropske unije.

7. V zaključkih predsedstva zasedanja Evropskega sveta v Tampereju[1] je navedeno, da bi moralo vzajemno priznavanje postati temelj pravosodnega sodelovanja, vendar poudarja, da bi vzajemno priznavanje „…in potrebno približevanje zakonodaje olajšalo […] sodno varstvo pravic posameznikov“[2].

8. Sporočilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu z dne 26. julija 2000 o vzajemnem priznavanju pravnomočnih sodb v kazenskih zadevah[3] navaja, da „je zato treba zagotoviti, da obravnava obdolžencev in pravice obrambe ne le ne trpijo zaradi izvajanja načela [vzajemnega priznavanja], ampak da se jamstva v postopku le še izboljšajo“.

9. To je bilo potrjeno v programu ukrepov za izvajanje načela vzajemnega priznavanja odločb v kazenskih zadevah[4] (v nadaljnjem besedilu: program ukrepov), ki sta ga sprejela Svet in Komisija. Program je poudaril, da je „vzajemno priznavanje zelo odvisno od več parametrov, ki določajo njegovo učinkovitost“.

10. Ti parametri vključujejo mehanizme za varstvo pravic osumljencev (parameter 3) in opredelitev skupnih minimalnih standardov, ki so potrebni, da bi se olajšala uporaba načela vzajemnega priznavanja (parameter 4). Ta predlog okvirnega sklepa predstavlja utelešenje navedenega namena krepitve varstva pravic posameznika.

3. Pravica do prevajanja in tolmačenja, kot jo določa EKČP

11. Člen 5 EKČP – Pravica do svobode in varnosti – določa:

„(1) Vsakdo ima pravico do prostosti in osebne varnosti. Nikomur se ne sme odvzeti prostost, razen v naslednjih primerih in v skladu s postopkom, ki je predpisan z zakonom: (…)

(f) zakonit odvzem prostosti osebi z namenom … izročitev.

(2) Ob odvzemu prostosti je treba vsakogar takoj poučiti v jeziku, ki ga razume, o vzrokih za odvzem prostosti in česa ga dolžijo.“

(…)

(4) Vsakdo, ki mu je bila odvzeta prostost, ima pravico začeti postopek, v katerem bo sodišče hitro odločilo o zakonitosti odvzema prostosti in odredilo njegovo izpustitev, če je bil odvzem prostosti nezakonit.“

Člen 6 EKČP – Pravica do poštenega sojenja – določa:

„(3) Kdor je obdolžen kaznivega dejanja, ima naslednje minimalne pravice:

(a) da ga takoj in nadrobno seznanijo v jeziku, ki ga razume, z bistvom in vzroki obtožbe, ki ga bremeni;

(…)

(e) da ima brezplačno pomoč tolmača, če ne razume ali ne govori jezika, ki se uporablja pred sodiščem.“

Listina o temeljnih pravicah Evropske unije te pravice določa v členu 6 in členih od 47 do 50.

12. Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v zvezi s členom 6 EKČP odločilo, da ima obdolženec pravico do brezplačnega tolmačenja, in sicer celo v primeru obsodbe, pravico do prejema dokumentov obtožnice v jeziku, ki ga razume, da mora tolmačenje omogočiti, da obdolženec v zadostni meri razume potek postopka, in da mora biti tolmač usposobljen. Da ima obdolženec pravico do brezplačnega tolmačenja, celo v primeru obsodbe, je bilo odločeno v zadevi Luedicke, Belkacem in Koç proti Nemčiji [5]. V zadevi Kamasinski proti Avstriji[6] je bilo določeno, da mora zagotovljeno tolmačenje dosegati dovolj visoke standarde, da obdolžencu omogoči poznavanje zadeve proti njemu in njegovo obrambo. Pravica se nanaša na dokumentacijo in predkazenske postopke. ESČP je odločilo, da mora biti standard tolmačenja „ustrezen“ in da je treba osebo o podrobnostih obtožbe seznaniti v jeziku, ki ga razume ( Brozicek proti Italiji[7] ). Pravosodni organi morajo dokazati, da obdolženec govori jezik sodišča ustrezno, obdolžencu pa ni treba dokazati nasprotnega[8]. Tolmač mora biti usposobljen, sodnik pa mora varovati poštenost postopka ( Cuscani proti Združenem kraljestvu[9] ).

4. Posebne določbe

13. Predlog osnutka Okvirnega sklepa določa temeljne obveznosti, temelji pa na EKČP in sodni praksi ESČP. Forum za razmislek o večjezičnosti in usposabljanju tolmačev Komisije[10] je pripravil poročilo s priporočili glede kakovosti tolmačenja in prevajanja. Navedeno poročilo je plod srečanj foruma za razmislek, ki ga je sklical Generalni direktorat Komisije za tolmačenje leta 2008, da bi ugotovili, ali je treba ukrepati in če, kako. Forum je sklenil, da potreba obstaja, in izdal priporočila o tem, kako povečati dotok usposobljenih in kvalificiranih tolmačev v kazenskih postopkih. Priporočila so vključevala obstoj pravnega tolmačenja v učnem načrtu ter sistem akreditacije, overjanja in registracije sodnih tolmačev.

Člen 1 – Področje uporabe

14. Področje uporabe obsega vsako osebo, obdolženo kaznivega dejanja, v kazenskem postopku do pravnomočne obsodbe (tudi v pritožbenem postopku). V tem sklepu izraz „obdolženec“ opredeljuje takšno osebo. Izraz je predviden kot neodvisen, ne glede na to, kako je navedena oseba opredeljena v nacionalnih postopkih.

15. Ker je sodna praksa ESČP razjasnila, da osebe, ki se jih zasliši v zvezi s kaznivimi dejanji, ne glede na to, ali so uradno obtožene, varuje člen 6 EKČP, osebe, ki se jim odvzame prostost ali se jih pridrži v zvezi z obtožbo kaznivega dejanja, ta določba prav tako zajema. Te pravice se začnejo uporabljati s trenutkom, ko je oseba obveščena, da je osumljena storitve kaznivega dejanja (npr. ob odvzemu prostosti ali pridržanju).

Člen določa, da se predlog uporablja tudi za primere evropskega naloga za prijetje. Uporaba za primere evropskega naloga za prijetje je pomembna, saj Okvirni sklep v zvezi z evropskim nalogom za prijetje ureja te pravice le na splošno. V tem oziru pomeni predlog nadaljnji razvoj člena 5 EKČP.

Člen 2 – Pravica do tolmačenja

16. Ta člen določa osnovno načelo, da je treba med preiskavo in v času sojenja zagotoviti tolmačenje, tj. med policijskim zaslišanjem, med postopkom pred sodiščem in na vsakem vmesnem zaslišanju ali ob vložitvi pravnega sredstva. Pravica je razširjena tudi na pravno svetovanje obdolžencu, če njegov odvetnik govori jezik, ki ga obdolženec ne razume.

Člen 3 – Pravica do prevajanja bistvenih dokumentov

17. Zaradi varovanja poštenosti postopka ima obdolženec pravico do prevajanja bistvenih dokumentov. V zadevi Kamasinski proti Avstriji[11] je ESČP navedlo, da se pravica do tolmačenja uporablja za „dokumentacijo“ in da se mora obdolženec seznaniti s svojim primerom v ustreznem obsegu, da se lahko brani[12]. Bistveni dokumenti v kazenskih postopkih morajo tako obsegati obtožnico in vso koristno dokumentacijo, kot so izjave ključnih prič, potrebne, da se obdolženca „nadrobno seznani z bistvom in vzroki obtožbe, ki ga bremeni“ v skladu s členom 6(3)(a) EKČP. Prevajanje bi bilo treba zagotoviti tudi za vsak priporni nalog ali nalog za omejitev prostosti in za sodbo, kar je nujno, da lahko oseba izvršuje svojo pravico do pritožbe (EKČP Protokol 7, člen 2).

Glede postopka za izvršitev evropskega naloga za prijetje, je treba prevesti tudi evropski nalog za prijetje.

Člen 4 – Države članice nosijo stroške tolmačenja in prevajanja

18. Ta člen določa, da stroške tolmačenja in prevajanja nosijo države članice. Da ima obdolženec pravico do brezplačnega tolmačenja celo v primeru obsodbe, je bilo odločeno v zadevi Luedicke, Belkacem in Koç proti Nemčiji [13].

Člen 5 – Kakovost tolmačenja in prevajanja

19. Ta člen določa temeljne pogoje za zagotavljanje kakovosti tolmačenja in prevajanja. S tem povezana priporočila so v poročilu Foruma za razmislek o večjezičnosti in usposabljanju tolmačev[14].

Člen 6 – Protiregresijska klavzula

20. Namen tega člena je zagotoviti, da določanje skupnih minimalnih standardov v skladu s tem okvirnim sklepom ne znižuje standardov v posameznih državah članicah in da se ohranjajo standardi, določeni v EKČP. Države članice imajo popolno svobodo glede določanja višjih standardov, kot so dogovorjeni v tem okvirnem sklepu.

Člen 7 – Izvajanje

21. Ta člen od držav članic zahteva, da do x /xx/ 20xx prenesejo Okvirni sklep v nacionalno zakonodajo in da do istega dne Svetu in Komisiji pošljejo besedilo določb, s katerimi prenašajo ta okvirni sklep v nacionalno zakonodajo.

Člen 8 – Poročanje

22. Komisija v XX mesecih po začetku izvajanja Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo z oceno obsega, v katerem so države članice sprejele potrebne ukrepe, da bi izpolnile cilje tega okvirnega sklepa, ki ga po potrebi spremljajo zakonodajni predlogi.

Člen 9 – Začetek veljavnosti

23. Ta člen določa, da Okvirni sklep začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije .

5. Načelo subsidiarnosti

24. Cilja predloga države članice same ne morejo doseči v zadostni meri, saj je namen predloga krepiti zaupanje med njimi in je zato pomembno, da se vse države članice strinjajo o skupnih minimalnih standardih, ki se uporabljajo po vsej Evropski uniji. Predlog bo z namenom okrepiti medsebojno zaupanje približal bistvena procesna pravila držav članic glede tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih. Predlog je zato usklajen z načelom subsidiarnosti.

6. Načelo sorazmernosti

25. Predlog je usklajen z načelom sorazmernosti v tem, da ne presega minimuma, ki je potreben za doseganje navedenega cilja na evropski ravni.

2009/0101 (CNS)

Predlog

OKVIRNI SKLEP SVETA

o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih

SVET EVROPSKE UNIJE JE –

ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji in zlasti člena 31(1)(c) Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Komisije,

ob upoštevanju mnenja Evropskega parlamenta,

ob upoštevanju naslednjega:

(1) Evropska unija si je zadala cilj ohranjati in razvijati območje svobode, varnosti in pravice. V skladu z zaključki Evropskega sveta iz Tampereja z dne 15. in 16. oktobra 1999, ter zlasti s točko 33 teh zaključkov mora načelo vzajemnega priznavanja v Evropski uniji postati temeljni kamen pravosodnega sodelovanja v civilnih in kazenskih zadevah.

(2) Dne 29. novembra 2000 je Svet v skladu z zaključki iz Tampereja sprejel program ukrepov za uvedbo načela vzajemnega priznavanja v kazenskih zadevah[15]. V uvodu programa ukrepov je zapisano, da je načelo vzajemnega priznavanja „oblikovano z namenom, da bi okrepilo sodelovanje med državami članicami in povečalo varstvo pravic posameznika“.

(3) Izvajanje načela vzajemnega priznavanja odločb v kazenskih zadevah temelji na predpostavki, da države članice zaupajo v kazenskopravne sisteme drugih držav članic. Obseg izvajanja vzajemnega priznavanja je v veliki meri odvisen od številnih parametrov, ki vključujejo „mehanizme za varovanje pravic […] obdolžencev“[16] in skupne minimalne standarde, potrebne za lažje izvajanje načela vzajemnega priznavanja.

(4) Vzajemno priznavanje lahko učinkovito deluje le v duhu zaupanja, kjer ne le sodni organi, ampak tudi ostali udeleženci v kazenskih postopkih priznavajo odločbe sodnih organov drugih držav članic kot enakovredne svojim lastnim, kar pomeni „ne le zaupanje v ustreznost pravil partnerjev, ampak tudi zaupanje v pravilno izvajanje teh pravil“[17].

(5) Čeprav so vse države članice pogodbenice Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), izkušnje kažejo, da to samo po sebi vedno ne zagotavlja zadostne stopnje zaupanja v sisteme kazenskega pravosodja drugih držav članic.

(6) Člen 31(1) Pogodbe o Evropski uniji določa „zagotavljanje skladnosti predpisov, ki se uporabljajo v državah članicah, kolikor je to potrebno za izboljšanje [pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah]“. Skupni minimalni standardi morajo voditi do okrepljenega zaupanja v sisteme kazenskega pravosodja vseh držav članic, kar mora po drugi strani voditi do učinkovitejšega pravosodnega sodelovanja v ozračju medsebojnega zaupanja.

(7) Takšne skupne standarde je treba uporabljati na področju tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih. Z namenom okrepiti potrebno zaupanje med državami članicami ta okvirni sklep določa temeljne skupne standarde glede tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih v Evropski uniji, ki odražajo tradicije držav članic pri izvajanju ustreznih določb EKČP.

(8) Pravica do tolmačenja in prevajanja je za tiste, ki ne razumejo jezika postopka, določena v členih 5 in 6 EKČP, kot to razlaga sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice. Določbe tega okvirnega sklepa lajšajo dejansko izvrševanje navedenih pravic.

(9) Določbe tega okvirnega sklepa morajo zagotoviti, da se pravice obdolženca, ki ne govori in razume jezika postopka, da razume obtožbe, ki ga bremenijo, in da razume potek postopka, kar mu omogoča izvrševanje njegovih pravic, varujejo z zagotavljanjem brezplačne in točne jezikovne pomoči. Pomoč je po potrebi treba razširiti na razmerje med obdolžencem in njegovim odvetnikom.

(10) Ustrezno pomoč je treba zagotoviti tudi obdolžencem z motnjami sluha ali govora.

(11) Obveznost skrbeti za interese obdolžencev, ki ne morejo razumeti postopka ali mu slediti, omogoča pošteno sojenje. Organi pregona in sodni organi morajo zato zagotoviti, da lahko obdolženci v morebitno slabšem položaju učinkovito izvršujejo svoje pravice. Navedeni organi morajo biti pozorni na vsako morebitno ranljivost obdolžencev in sprejeti ustrezne ukrepe za zagotavljanje navedenih pravic. Vedno mora biti tako tudi, če je obdolženec mladoleten ali invalid, katerega invalidnost vpliva na njegovo dejavno sodelovanje v postopku.

(12) Države članice morajo poskrbeti za usposabljanje za sodnike, odvetnike in drugo ustrezno sodno osebje, da se zagotovi kakovost tolmačenja in prevajanja.

(13) Ta okvirni sklep spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, priznana v Listini o temeljnih pravicah Evropske unije. Zlasti si prizadeva za krepitev pravice do svobode, pravice do poštenega sojenja in pravic obrambe.

(14) Ker cilja doseganja skupnih minimalnih standardov države članice ne morejo doseči enostransko, temveč je to mogoče doseči le na ravni Unije, lahko Svet sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 2 Pogodbe o Evropski uniji in člena 5 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti. V skladu z načelom sorazmernosti, kot je določeno v slednjem členu, ta okvirni sklep ne presega okvirov, ki so potrebni za doseganje navedenega cilja –

SPREJEL TA OKVIRNI SKLEP:

Člen 1 Področje uporabe

1. Ta okvirni sklep določa pravila glede pravic do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih in postopkih za izvrševanje evropskega naloga za prijetje.

2. Navedeni pravici se uporabljata za vsakogar od trenutka, ko ga pristojni organi države članice obvestijo, da je osumljen storitve kaznivega dejanja, do konca postopka (v nadaljnjem besedilu: obdolženec).

Člen 2 Pravica do tolmačenja

1. Države članice skrbijo za to, da se obdolžencu, ki ne razume in govori jezika zadevnega kazenskega postopka, zagotovi tolmačenje z namenom varovati poštenost kazenskega postopka. Tolmačenje se zagotovi v postopku pred preiskovalnimi in sodnimi organi, vključno s policijskim zaslišanjem, na vseh potrebnih srečanjih med obdolžencem in njegovim odvetnikom, med zaslišanjem pred sodiščem in na katerem koli potrebnem vmesnem zaslišanju.

2. Države članice zagotovijo, da se po potrebi obdolžencu tolmačijo tudi pravni nasveti, ki jih prejme med kazenskim postopkom.

3. Države članice predpišejo postopek za ugotavljanje, ali obdolženec razume in govori jezik kazenskega postopka.

4. Države članice zagotovijo pravico do pritožbe zoper odločitev o ugotovitvi, da ni potrebe po tolmačenju.

5. Pravica do tolmačenja obsega pomoč osebam z motnjami sluha ali govora.

6. Države članice glede postopka za izvrševanje evropskega naloga za prijetje zagotovijo, da se vsakomur, zoper kogar teče tak postopek in ki ne razume in govori jezika postopka, zagotovi tolmačenje med takšnim postopkom.

Člen 3 Pravica do prevajanja bistvenih dokumentov

1. Države članice skrbijo za to, da se obdolžencu, ki ne razume jezika zadevnega kazenskega postopka, zagotovi prevajanje vseh bistvenih dokumentov z namenom varovati poštenost kazenskega postopka.

2. Bistveni dokumenti, ki se prevedejo, obsegajo nalog za prijetje, s katerim se osebi odvzame prostost, obtožnico, bistvena dokazila in sodbo.

3. Obdolženec ali njegov odvetnik lahko vloži utemeljeno zahtevo za prevod dodatnih dokumentov, vključno s pravnimi nasveti odvetnika obdolženca v pisni obliki.

4. Države članice zagotovijo pravico do pritožbe zoper odločitev o zavrnitvi prevajanja dokumentov iz odstavka 2.

5. Države članice glede postopka za izvrševanje evropskega naloga za prijetje zagotovijo, da se vsakomur, zoper kogar teče tak postopek in ki ne razume jezika evropskega naloga za prijetje, zagotovi prevod navedenega dokumenta.

Člen 4 Države članice nosijo stroške tolmačenja in prevajanja

Države članice nosijo stroške tolmačenja in prevajanja, ki izhajajo iz uporabe členov 2 in 3.

Člen 5 Kakovost tolmačenja in prevajanja

1. Tolmačenje in prevajanje se zagotovita v takšni obliki, ki zagotavlja, da lahko obdolženec v polnosti izvršuje svoje pravice.

2. Države članice sodnikom, odvetnikom in drugemu ustreznemu sodnemu osebju nudijo usposabljanje, da se obdolžencu omogoči, da razume potek postopka.

Člen 6 Protiregresijska klavzula

Ta okvirni sklep v nobenem primeru ne pomeni omejevanja ali odstopanja od katere koli pravice in procesnih jamstev, ki jih morda jamčijo Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali predpisi katere koli države članice, ki zagotavljajo višjo stopnjo varstva.

Člen 7 Izvajanje

Države članice sprejmejo ukrepe, potrebne za izpolnitev določb tega okvirnega sklepa, najkasneje do ……..[18].

Države članice do istega dne pošljejo Svetu in Komisiji besedilo vseh določb, ki v njihov pravni red prenašajo obveznosti, ki jim jih nalaga ta okvirni sklep.

Člen 8 Poročilo

Komisija do ………. [19]Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo o oceni obsega, v katerem so države članice sprejele potrebne ukrepe za uskladitev s tem okvirnim sklepom, po potrebi skupaj z zakonodajnimi predlogi.

Člen 9 Začetek veljavnosti

Ta okvirni sklep začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije .

V Bruslju,

Za Svet

Predsednik

[1] 15. in 16. oktober 1999.

[2] Zaključek 33.

[3] COM(2000) 495, 29.7.2000.

[4] UL C 12, 15.1.2001, str. 10.

[5] 28. november 1978, serija A, št. 29. „46. Sodišče zato ugotavlja, da je običajni pomen izraza […] ,brezplačen‘ v členu 6(3)(e) […] potrjen z namenom in ciljem člena 6. Sodišče sklepa, da varovana pravica iz člena 6(3)(e) vključuje za kogar koli, ki ne more govoriti ali razumeti jezika sodišča, pravico do brezplačne pomoči tolmača brez naknadne zahteve za plačilo tako nastalih stroškov.“

[6] 19. december 1989, serija A, št. 168.

[7] 19. december 1989, (10964/84) [1989] EKČP 23.

[8] „41 […] italijanske sodne oblasti bi morale sprejeti ukrepe, da bi zagotovile upoštevanje pogojev iz člena 6(3)(a) (čl. 6(3)(a)), razen če bi imele možnost ugotoviti, da ima vlagatelj zadostno znanje italijanščine, da bi razumel pomen obvestila o obtožbah zoper njega. Nobeden od dokazov iz dokumentov v spisu niti izjave prič, ki so bile zaslišane 23. 4. 1989, tega ne potrjuje. Zato je prišlo do kršitve člena 6(3)(a) (čl. 6(3)(a)).“

[9] 24. september 2002 – št. 3277/96.

[10] http://ec.europa.eu/commission_barroso/orban/docs/FinalL_Reflection_Forum_Report_en.pdf

[11] 19. december 1989, serija A, št. 168.

[12] “74. Pravica do brezplačne pomoči tolmača se ne nanaša samo na ustne izjave na samem sojenju, ampak tudi na dokumentacijo in predkazenske postopke. Odstavek 3(e) (člena 6(3)(e)) pomeni, da ima oseba, „obdolžena kaznivega dejanja“, ki ne razume ali ne govori jezika, ki se uporablja pred sodiščem, pravico do brezplačne pomoči tolmača za prevajanje in razlago vseh tistih dokumentov in izjav v postopku zoper njo, ki so potrebni, da razume ali da se njene izjave prevedejo v jezik sodišča z namenom zagotoviti pošteno sojenje. […] Vendar odstavek 3(e) (člena 6(3)(e)) ne zahteva pisanih prevodov vseh pisnih dokazov ali uradnih dokumentov v postopku. Zagotovljena pomoč tolmača mora obdolženemu omogočiti, da se seznani s svojim primerom in da se brani, predvsem s tem, da lahko pred sodiščem predstavi svojo različico dogodkov. Da bi bila pravica, zagotovljena v odstavku 3(e) (člena 6(3)(e)), dejanska in učinkovita [practical and effective], obveznost pristojnih organov ni omejena na golo postavitev tolmača, ampak se lahko razširi tudi na kasnejše preverjanje ustreznosti zagotovljenega tolmačenja, vendar samo v primerih ustrezne obveščenosti teh organov (glej sodbo v primeru Artico).“

[13] „46. Sodišče tako ugotavlja, da običajni pomen izraza […] ,brezplačen‘ iz člena 6(3)(e) […] potrjujeta tudi predmet in namen člena 6. Sodišče odloča, da pravica, ki jo ščiti člen 6(3)(e) vsakomur, ki ne zna govoriti ali ne razume jezika, ki se uporablja na sodišču, zagotavlja pravico, da dobi brezplačno pomoč tolmača, ne da bi se kasneje od njega zahtevalo povračilo tako nastalih stroškov.“

[14] Glej opombo 10 zgoraj.

[15] UL C 12, 15.1.2001, str. 10.

[16] UL C 12, 15.1.2001, str. 10.

[17] COM(2000) 495 konč., 26.7.2000, str. 4.

[18] 24 mesecev po objavi tega okvirnega sklepa v Uradnem listu Evropske unije .

[19] 36 mesecev po objavi tega okvirnega sklepa v Uradnem listu Evropske unije .