21.10.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 285/69

A.

ker je Evropska unija vodilna svetovna darovalka razvojne in človekoljubne pomoči, a se je na svetovni ravni delež uradne razvojne pomoči, namenjen kmetijstvu, zlasti pomoči Evropske unije, od osemdesetih let dalje nenehno zmanjševal, tako da je padel s 17 % leta 1980 na 3,8 % leta 2006; ker se bo svetovno povpraševanje po hrani do leta 2050 predvidoma povečalo in se bo morala povečati tudi svetovna proizvodnja hrane ob sočasnem pritisku na naravne vire,

B.

ker sklepna izjava s svetovnega vrhunskega srečanja o varnosti preskrbe s hrano 2009 ne vsebuje zadostne analize razlogov za neuspeh pri izkoreninjanju lakote niti ne daje konkretnih predlogov za učinkovitejši boj proti lakoti; ker bi po podatkih FAO za zagotovitev zanesljive preskrbe s hrano za svetovno prebivalstvo, ki bo leta 2050 doseglo 9 milijard, zadostovala investicija 30 milijard EUR letno,

C.

ker je Evropska unija še vedno med glavnimi pridelovalci hrane, vendar je tudi velika uvoznica kmetijskih proizvodov, saj je njena raven preskrbe z več osnovnimi kmetijskimi proizvodi precej nižja od praga samozadostnosti; ker dvig cen živalske krme povečuje proizvodne stroške, zaradi česar lahko pride do zmanjšanja proizvodnje iz živinoreje,

D.

ker utegnejo postati večja nihanja cen blaga izrazitejši in reden pojav na svetovnem trgu; ker visoke cene hrane ne pomenijo samodejno višjih dohodkov za kmete, predvsem zaradi hitre rasti stroškov kmetijske pridelave ter vedno večje razlike med proizvodnimi stroški in potrošniškimi cenami,

E.

ker so se svetovne zaloge hrane zmanjšale na kritično nizko raven, od enoletne zaloge hrane po drugi svetovni vojni na le 57-dnevno zalogo leta 2007 ter 40-dnevno zalogo leta 2008,

F.

ker izčrpane zaloge, tudi v EU, negativno vplivajo na program nujne pomoči v hrani, ki ima sedaj manj hrane za razdeljevanje; ker ima ta težava in kriza zaradi svetovnih cen hrane takojšnje in resne posledice, saj se je po podatkih FAO število lačnih ljudi na svetu v letu 2009 povečalo na 1 milijardo, kar pomeni, da trenutno zaradi podhranjenosti in kronične lakote trpi vsaka šesta oseba,

G.

ker zaradi lakote in revščine vsako leto umre več kot 40 milijonov ljudi, med njimi vsakih šest sekund tudi otrok; ker tak tok dogodkov po svetu neti nemire in izgrede ter dodatno destabilizira države in regije po vsem svetu; ker so se predstavniki iz 185 držav na svetovnem vrhunskem srečanju o hrani leta 1996 zavezali, da bodo do leta 2015 prepolovili število lačnih; ker družinski kmetovalci, pastirji in podeželski delavci predstavljajo več kot polovico svetovnega prebivalstva in so prve žrtve lakote,

H.

ker podnebne spremembe močno vplivajo na kmetovanje, na primer v obliki manjšega pridelka zaradi pomanjkanja vode za lokalne kmetijske dejavnosti v najrevnejših državah,

I.

ker kmetijstvo v državah v razvoju zaposluje in omogoča preživljanje več kot 70 % delovne sile, v številnih afriških državah pa več kot 80 %, in so zaradi tega politike za razvoj podeželja nujne za učinkovito spopadanje z revščino in lakoto; ker Svetovna banka ocenjuje, da se z rastjo v kmetijskem sektorju dvakrat učinkoviteje zmanjšuje revščina kot z rastjo v drugih sektorjih,

J.

ker Evropska unija zagotavlja več kot 50 % svetovne razvojne pomoči, vključno s prispevki držav članic; ker to potrjujejo tudi sedanji prispevki prek instrumentov ES (približno 1,8 milijarde EUR: 1 milijarda EUR v okviru novega instrumenta za hitro odzivanje na hitro naraščajoče cene hrane v državah v razvoju, preostanek pa prek obstoječih instrumentov razvojne in človekoljubne pomoči),

K.

ker se čedalje večji delež izkrčenih zemljišč in kmetijskih virov uporablja za pridelavo krme za živali, mesa in biomase za agrogorivo, kar je v precejšnji meri pripomoglo k špekulacijam s kmetijskimi proizvodi na svetovni ravni,

1.

poudarja, da število ljudi, ki trpijo zaradi lakote in revščine, presega milijardo in da je to nesprejemljiv udarec za življenja šestine svetovnega prebivalstva; opozarja, da so kriza zaradi pomanjkanja hrane ter finančna in gospodarska kriza, poleg drugih dejavnikov, pred kratkim še dodatno okrepile učinke dolgotrajnega nezadostnega vlaganja v kmetijstvo in razvoj podeželja in da dosedanja prizadevanja ne izpolnjujejo razvojnih ciljev tisočletja; opozarja, da so potrebni skupni ukrepi, s katerimi bi obrnili ta trend in v okviru nacionalne varnosti preskrbe s hrano postopoma uresničili pravico do ustrezne hrane;

2.

poudarja, da ima vsakdo pravico dostopa do dovolj varne in energijsko bogate hrane; poziva k oblikovanju sveta, ki ne pozna lakote, in poudarja, da je treba za dejanski boj proti lakoti oblikovati celovite politike, ki bodo pospešile trajnostno kmetovanje in sisteme za pridelavo hrane ter tako izboljšale možnosti držav v razvoju, da preskrbijo svoje prebivalce; poziva države, naj izvajajo „Prostovoljne smernice za postopno uresničitev pravice do zadostne hrane v okviru nacionalne varnosti preskrbe s hrano“, ki jih je oblikovala FAO, in podpira praktično uporabo teh smernic na podlagi načel sodelovanja, preglednosti in odgovornosti; pozdravlja glavne zaveze z vrhunskega srečanja v Rimu, a je hkrati razočaran nad pomanjkanjem posebnih obvez o financiranju in skromno udeležbo visokih predstavnikov skupine G8; v zvezi s tem poziva vse države članice, naj podvojijo svojo zavezanost prvemu razvojnemu cilju tisočletja (prepolovitev števila lačnih do leta 2015) in potrdijo svetovni cilj izkoreninjenja lakote in podhranjenosti do leta 2025 oziroma čim prej;

3.

poudarja pomen skupne kmetijske politike (SKP) kot sredstva za zanesljivo pridelavo hrane v Evropski uniji; meni, da je SKP od svojega začetka leta 1962 državljanom EU omogočila zanesljivo preskrbo s hrano, poleg tega pa tudi varovanje in krepitev podeželskega okolja, standardi EU za proizvodnjo hrane pa so najvišji na svetu; poudarja, da mora kmetijstvo v Skupnosti tudi v prihodnosti ohraniti takšno vlogo;

4.

poudarja, da cene kmetijskih proizvodov od leta 2007 močno nihajo in so od sredine 2007 do sredine 2008 strmo naraščale, temu pa je sledilo močno povišanje porabniških cen; opozarja, da je naglemu dvigu cen osnovnega blaga sledil hiter padec cen blaga na nevzdržno raven; je še naprej zaskrbljen, da bi lahko ob okrevanju svetovnega gospodarstva cene hrane spet nihale, saj mnogi strukturni problemi ostajajo nerešeni, med drugim pomanjkanje naložb in visoko povpraševanje v nekaterih regijah;

5.

zaskrbljeno opazuje vedno višje cene kmetijske pridelave (npr. višje cene gnojil in semen ), zaradi katerih so se povišali stroški, za katere pa vsi kmetje (zlasti v živinoreji) niso prejeli enakega nadomestila, in znatno zmanjšale možnosti za povečanje dohodkov za kmete prek zvišanja cen osnovnih dobrin, s čimer se manjša spodbuda za povečanje trajnostne pridelave; je zaskrbljen, ker bi lahko precejšnje povišanje stroškov kmetijske pridelave povzročilo manjšo porabo in morebiti tudi manjšo pridelavo, kar bi še povečalo krizo s preskrbo hrane v Evropi in svetu;

6.

opozarja, da je bilo zaradi nihanja cen v zadnjih letih, tako najvišjih kot najnižjih stanj, zagotavljanje varne preskrbe s hrano še posebej negotovo; poudarja, da bodo kmetje ustavili pridelavo, če ne bodo prejeli pravičnega plačila za svoje pridelke; ponovno potrjuje, da kmetije v EU glede na svetovno proizvodnjo pridelajo med 17 in 30 odstotkov pšenice, mleka in govedine; poudarja, da bo v prihodnjih letih ohranjanje donosnih kmetij v Evropski uniji izjemno pomembno za preskrbo s hrano v EU in svetu;

7.

opozarja na dolgoročne strukturne razloge za nedavni porast cen osnovnih kmetijskih proizvodov, vključno z nenehno rastočim svetovnim povpraševanjem in vztrajnim zmanjševanjem naložb v kmetijsko proizvodnjo; ugotavlja, da so med temi dejavniki višje cene energije, zlasti cena nafte, močno vplivale na svetovno kmetijsko proizvodnjo (in sicer so se povišali stroški kmetijske proizvodnje in distribucije hrane) in na pogostost kriz zaradi pomanjkanja hrane v revnih državah (zaradi višjih stroškov prevoza v teh državah);

8.

upošteva, da bo morala proizvodnja narasti za 70 %, da bo mogoče nahraniti svetovno prebivalstvo, ki bo po pričakovanjih leta 2050 preseglo 9 milijard; poudarja, da se več kot 860 milijonov ljudi na svetu spopada s kronično lakoto; ugotavlja, da bi se utegnilo po predvidevanjih Svetovne banke v primerjavi z letom 2008 zaradi višjih cen hrane ter trenutne krize na področju goriva in preskrbe s hrano še dodatnih 130–155 milijonov ljudi znajti v še hujši revščini;

9.

meni, da bi morala skupna kmetijska politika ostati temelj politike EU za varno preskrbo s hrano in da jo je treba še bolj prilagoditi vprašanjem varne preskrbe s hrano v Evropi in na svetovni ravni; spričo izjemnega nihanja cen blaga in posledično prihodkov kmetij svari pred umikom tržnih podpornih ukrepov in zmanjšanjem plačil v podporo kmetijam;

10.

poudarja pomen mednarodnega sodelovanja in solidarnosti, pa tudi potrebe po preprečitvi enostranskih ukrepov, ki niso v skladu z mednarodnim pravom in Ustanovno listino OZN ter ogrožajo varnost preskrbe s hrano; poziva k sprejemu uravnoteženih trgovinskih sporazumov, saj so bistvena prvina svetovnega odziva za zagotavljanje varne preskrbe s hrano;

11.

odločno poziva Komisijo in države članice, naj med pogajanji v Köbenhavnu obravnavajo tudi pravične finančne mehanizme in koncepte za porazdelitev bremena zaradi prilagajanja podnebnim spremembam, pri čemer naj posebno pozornost namenijo podpori podnebju prijaznih načinov kmetovanja kot usklajenemu orodju za boj proti lakoti, prav tako naj sprejmejo usklajene ukrepe za zaustavitev nadaljnjega poslabšanja rodovitnosti tal in biotske raznovrstnosti, ki sta bistvena elementa sistemov za pridelavo hrane, povečajo splošno učinkovitost in zmanjšajo izgube v svetovnih prehrambenih verigah ter izboljšajo dostop do lokalnih trgov;

12.

se strinja s stališčem Organizacije za prehrano in kmetijstvo (FAO), da so zaradi vse višjih cen hrane najbolj prizadete neto uvoznice hrane, veliko teh držav pa je med najmanj razvitimi na svetu; ponovno poudarja, da sta revščina in odvisnost od uvoza hrane vodilna vzroka za nezanesljivo preskrbo s hrano; se zaveda, da se na mednarodnih trgih dejansko trguje le z majhnim odstotkom svetovne proizvodnje hrane, ki vedno pogosteje izvira iz majhnega števila držav izvoznic;

13.

je zaskrbljen nad sedanjo svetovno finančno krizo, zaradi katere bi se lahko zmanjšala finančna sredstva, namenjena kmetijstvu; poziva Komisijo, naj preuči učinke finančne krize na kmetijski sektor ter obravnava predloge za zagotovitev stabilnosti sektorja, tudi glede dostopa do posojil in jamstev za kredite; opozarja na dejstvo, da je kriza zaradi pomanjkanja hrane tesno povezana s finančno krizo, pri čemer je mogoče, da so likvidnostne injekcije centralnih bank, s katerimi so želele preprečiti stečaje, povečale špekulativne naložbe v blago; poziva Mednarodni denarni sklad in Forum za finančno stabilnost, naj ocenita ta stranski učinek in ga upoštevata pri predlogih za globalne rešitve;

14.

meni, da je lahko skupna kmetijska politika pomemben dejavnik politike EU za varnost preskrbe s hrano danes in po letu 2013 in da mora odigrati pomembno vlogo v razvojni politiki, zlasti pri zunanji politiki za varnost preskrbe s hrano; meni, da so delujoči ekosistemi, plodna tla, stabilni vodni viri in raznoliko podeželsko gospodarstvo nujno potrebni za dolgoročno varnost preskrbe s hrano; meni tudi, da lahko skupna kmetijska politika poleg tega, da zagotavlja proizvodnjo hrane v Evropski uniji, prispeva k reševanju povečanega povpraševanja po hrani po vsem svetu, ne da bi izkrivila razmere na trgu; zahteva ukrepe, s katerimi bi stabilizirali lokalne in regionalne sisteme kmetovanja, ki temeljijo na trajnostnih načinih kmetovanja in zagotavljajo strateške zaloge hrane;

15.

meni, da je finančni instrument za hitro odzivanje na hitro naraščajoče cene hrane v državah v razvoju nujen prvi korak k reševanju takojšnjih potreb tistih, ki jih je kriza zaradi pomanjkanja hrane najbolj prizadela; meni, da bi morala Komisija opraviti revizijo porabe denarja ter zagotoviti njegovo trajnostno porabo na področjih, na katerih so potrebe največje, ter da bi morala Parlamentu redno posredovati poročila;

16.

poziva Komisijo, naj okrepi svoje sedanje programe za zagotavljanje zanesljive preskrbe s hrano v Evropi in po svetu; poziva k povečanju sredstev, namenjenih tematskemu programu za varnost preskrbe s hrano (2007–2010), za katerega je sedaj na voljo 925 milijonov EUR za celotno programsko obdobje; poziva Komisijo, naj pripravi celovito oceno učinka politik in programov EU na področju kmetijstva, razvoja in trgovine, da bi zagotovili skladen, trajnostni pristop politike k svetovni varnosti preskrbe s hrano;

17.

ponovno poudarja, da je varnost preskrbe s hrano odgovornost držav in da mora biti vsak načrt za reševanje izziva varne preskrbe s hrano premišljen, usklajen, zasnovan in voden na državni ravni, prav tako pa mora temeljiti na posvetu z vsemi ključnimi interesnimi skupinami; poudarja, da je varnost preskrbe s hrano prednostna naloga, njena pomembnost pa bi morala biti izražena v nacionalnih programih in proračunih; poudarja tudi, da je dobro upravljanje ključnega pomena in da se je treba spopasti s korupcijo na nacionalni ravni; meni, da mora boj proti lakoti temeljiti na priznavanju pravice do neodvisnosti pri preskrbi s hrano, ki je opredeljena kot zmožnost države ali regije, da demokratično izvaja lastne politike, prednostne naloge in strategije glede kmetijstva in prehrane;

18.

meni, da so stalne raziskave trajnostnih sistemov kmetovanja bistvenega pomena; poudarja pomen javno financiranih raziskovalnih programov, tehnološke platforme EU za ekološke kmetijske raziskave in sedmega okvirnega programa za raziskave in tehnološki razvoj; poziva k izvajanju programov za prenos tehnologije v države v razvoju, kjer je to mogoče; poziva vlade držav članic FAO, naj upoštevajo priporočila mednarodnega sveta IAASTD o zamenjavi pristopov k prenosu tehnologije od zgoraj navzdol s participativnimi in inovativnimi pristopi od spodaj navzgor, ki se bodo osredotočali na kmete;

19.

meni, da v državah v razvoju večjo kmetijsko proizvodnjo resno ovira pomanjkljiv dostop malih kmetov do posojil in mikrokreditov za naložbe v semena, gnojila in namakalne sisteme; nadalje opozarja na vprašanje jamstev za posojila, ki v večini primerov niso mogoča; poziva Evropsko investicijsko banko, naj preuči, kako oblikovati programe, s katerimi bi lokalnim proizvajalcem hrane v državah v razvoju pomagali z jamstvi za posojila, da se omogoči dostop do kreditov in mikrokreditov;

20.

je sklenil, da se ustanovi stalna delovna skupina na visoki ravni o prispevku EU k doseganju svetovne varnosti preskrbe s hrano, da bi določili skupen pristop h glavnim izzivom na področju trajnostnega kmetijstva, ribištva in razvoja podeželja, ki jih je opredelila Komisija;

21.

ugotavlja, da je svetovna kriza zaradi pomanjkanja hrane ena največjih groženj miru in varnosti po svetu; v zvezi s tem pozdravlja nedavna prizadevanja Komisije, da bi raziskala načine za reševanje vprašanja zanesljive svetovne preskrbe s hrano; poziva države članice, naj podprejo take pobude na nacionalni in lokalni ravni;

22.

poudarja, da to, da tuji vlagatelji kupujejo kmetijska zemljišča, zlasti v Afriki, ne vpliva nujno slabo na lokalno varnost preskrbe s hrano niti ne vodi v netrajnostno rabo zemljišč; poudarja, da so lahko učinki tudi pozitivni, saj utegnejo biti zemljišča uporabljena za pridelavo; odločno poziva FAO in države članice, naj si prizadevajo za skupna pravila in zakonodajne pobude, s katerimi bi priznali, da imajo prebivalci posameznih držav pravico do nadzora nad kmetijskimi zemljišči in drugimi naravnimi viri, izjemno pomembnimi za njihovo varno preskrbo s hrano;

23.

naroča svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.