52009DC0440

[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 28.8.2009

COM(2009) 440 konč.

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Europeana – naslednji koraki {SEC(2009) 1124}

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Europeana – naslednji koraki

1. UVOD

Europeana – evropska spletna knjižnica, muzej in arhiv – je vrata odprla novembra 2008 kot del Komisijine pobude za digitalne knjižnice. Njen namen je zagotoviti dostop do evropske kulturne in znanstvene dediščine na internetu za vse. Evropski parlament[1] in Svet[2] sta poudarila pomen Europeane kot odličnega primera kulturne dediščine držav članic na internetu kot tudi to, da dostop do te dediščine zagotavlja vsem. Hkrati sta poudarila gospodarski potencial, ki ga ima spletna dostopnost naših kulturnih zakladov kot vir kreativnosti ter novih produktov in storitev na področjih, kot sta turizem in učenje.

V tem dokumentu so obravnavani naslednja razvojna faza Europeane in njena usmerjenost v prihodnosti ter glavni izzivi za prihajajoča leta glede 1) bogatitve Europeanine vsebine z gradivom javnega sektorja in avtorsko zaščitenim gradivom, ki sta visoke kakovosti in zelo pomembna za uporabnike ter 2) vzdržnega modela za financiranje in upravljanje. Namen tega je, da se z Europeano in potrebnimi politikami za digitalizacijo, spletno dostopnost in digitalno hrambo evropski kulturi zagotovi trajna razpoznavnost na internetu ter da naša skupna in raznolika dediščina postane sestavni del prihodnje evropske informacijske infrastrukture.

Da bi lahko Komisija zbrala prispevke o tem, kako ta cilj najbolje doseči, začenja posvetovanje na podlagi vprašanj delovnega dokumenta služb Komisije, ki je priložen temu sporočilu. Zainteresirane strani poziva, da pripombe na eno oziroma vsa vprašanja predložijo do 15. novembra 2009.

2. EUROPEANA: STRATEGIJA ZA SPLETNO DOSTOPNOST EVROPSKE KULTURNE DEDIščINE

2.1. Ozadje politike

Pobuda za digitalne knjižnice v okviru i2010 se je začela izvajati septembra 2005. Temeljila je na predhodnih dejavnostih, ki jih je podprla Komisija, da bi zagotovila spletno dostopnost evropske kulturne dediščine, nastala pa je kot odziv na pismo (z dne 28. aprila 2005), v katerem je šest predsednikov držav in vlad predsedniku Evropske komisije in predsedniku Evropskega sveta predlagalo ustanovitev evropske digitalne knjižnice.

Za splošno javnost je Europeana najvidnejši rezultat te pobude. Je skupna dostopna točka do obsežnih in vedno številčnejših vsebin, ki so jih digitalizirale in dale na splet kulturne ustanove v državah članicah. Vendar je Europeana samo vrh ledene gore. Njena ustanovitev in rast ne bi bili mogoči, če si države članice ne bi neprekinjeno prizadevale za digitalizacijo, spletno dostopnost in digitalno hrambo. Komisija je sodelovala z državami članicami, da bi ta vprašanja uvrstila na dnevni politični red ter zagotovila enako usmerjenost politik v Evropi. Leta 2006 je Komisija sprejela priporočilo[3], v katerem je določila vrsto konkretnih ukrepov, ki bi jih bilo treba sprejeti, in sedaj spremlja, kako države članice v sodelovanju s skupino strokovnjakov iz držav članic to priporočilo in z njim povezane sklepe Sveta izvajajo.

Komisija je tudi olajšala doseganje soglasja med zainteresiranimi stranmi pri praktičnih rešitvah glavnih vprašanj o spletni dostopnosti kulturnega in znanstvenega gradiva. To delo je organizirala Skupina o digitalnih knjižnicah na visoki ravni ter vanj vključila kulturne ustanove, predstavnike imetnikov pravic in tehnoloških podjetij ter znanstvenike. Eden od rezultatov je bil mehanizem za licenciranje digitalizacije del, ki se ne tiskajo več, in skupen projekt med založbami in znanstveniki, s katerim se bodo merili učinki javnega dostopa do objavljenih znanstvenih del. Te dejavnosti politike so podkrepljene z obširnimi tehničnimi dejavnostmi, ki se sofinancirajo v okviru programa e Vsebine plus , programa za konkurenčnost in inovativnost ter sedmega okvirnega programa za raziskave in razvoj.

Europeana pripomore k širjenju kultur držav članic in poudarja skupne elemente tako, da naši bogati kulturni in raznoliki kulturni dediščini zagotavlja dobro razpoznavnost na internetu. S stalnimi virtualnimi razstavami del, ki se organizirajo po vsem kontinentu, povečuje pomembnost posameznih digitaliziranih zbirk.

Na spletni strani lahko iščemo informacije v različnih formatih (besedilo, zvok, avdiovizualni format ali slika) in primerjamo različne poglede na našo skupno evropsko zgodovino in dediščino v različnih državah.

Poleg tega Europeana spodbuja in se osredotoča na nadaljnje pobude za digitalizacijo v državah članicah, tako da zagotavlja pregled nad že digitaliziranim gradivom v Uniji in področji, kjer je treba še veliko postoriti.

Prednost Europeane za uporabnike je v tem, da lahko ti prek enkratnega vmesnika in v maternem jeziku najdejo digitalizirano kulturno vsebino zanesljivih kulturnih ustanov po vsej Evropski uniji in da lahko to gradivo uporabljajo na delu, med prostim časom in za študij.

2.2. Trenutno stanje

Europeana prek večjezičnega vmesnika zagotavlja neposreden dostop do enkratne podatkovne zbirke več kot 4,6 milijona digitaliziranih knjig, časopisov, filmskih posnetkov, zemljevidov, fotografij in dokumentov iz evropskih knjižnic, arhivov, muzejev in avdiovizualnih arhivov. Njihovo število bo v prihodnjih letih hitro naraščalo. Javni interes za Europeano je bil dobro viden ob njeni javni predstavitvi novembra 2008.

Trenutno več kot 1 000 kulturnih ustanov prispeva vsebine v Europeano (neposredno ali prek agregatorjev), več kot 150 institucij pa sodeluje v njenem partnerskem omrežju. Obseg in potencial sodelovanja med različnimi vrstami kulturnih ustanov, ki sta bila dosežena z Europeano, sta brez primere. Vedno obsežnejši seznam kulturnih ustanov, ki ponujajo dostop do vsebin prek te storitve, priča o moči tega potenciala in predanosti evropski viziji. Europeana zagotavlja neposreden dostop do raznolikih evropskih kulturnih zbirk ter hkrati ohranja razpoznavnost teh ustanov za končnega uporabnika. Sodelovanje bi lahko razširili na druge pobude svetovnega obsega, npr. na svetovno digitalno knjižnico.

Za nadaljnji razvoj Europeane že obstaja organizacijska struktura. Spletno stran dnevno ureja Pisarna Europeane, ki jo gosti Nizozemska narodna knjižnica. Pisarna Europeane se trenutno širi, da bi lahko vzdrževala in posodabljala leta 2008 zagnani prototip, in si prizadeva za prvo veliko javno predstavitev spletne strani Europeane 1.0 leta 2010.

V prihodnjih letih bo spletna stran postopno nadgrajena z novimi funkcijami in storitvami, obstoječe pa bodo izboljšane. Največja pozornost bo namenjena iskalnim funkcijam in vmesnikom. Posebna pozornost bo namenjena razvoju storitev Web 2.0, ki naj bi pripomogle k nastajanju interesnih skupnosti ter izboljšanju večjezičnih funkcij. Predlogi za izboljšanje spletne strani so bili zbrani v nedavno opravljeni raziskavi med uporabniki Europeane, v kateri je sodelovalo več kot 3 000 oseb in iz katere je bil razviden pozitiven odziv na storitev. Med nadgradnjo spletne strani bo Europeana še naprej delovala kot laboratorij za preizkušanje novih idej in raziskovalnih dosežkov. Europeano je treba še naprej predstavljati javnosti, da bodo državljani o tej storitvi bolje ozaveščeni.

3. VEč VSEBINE ZA EUROPEANO

Pogoj za uspešen nadaljnji razvoj Europeane je povečanje njenih zbirk. Cilj Komisijine politike je, da bo prek Europeanine strani do leta 2010 dostopnih 10 milijonov objektov . To število naj bi v nadaljnjih letih še naraslo.

Polnjenje Europeane je pogojeno s trajno digitalizacijo po vsej Evropi in dodajanjem metapodatkov digitaliziranim objektom, ki izpolnjujejo najvišje standarde. Komisija je države članice zato pozvala, da v tem pogledu poglobijo prizadevanja in zagotovijo, da je digitalizirana vsebina prek Europeane lahko dostopna, vključno z ustanovitvijo nacionalnih ali tematskih agregatorjev[4].

3.1. Vrste vsebin

V splošnem države članice v Europeano še vedno ne prispevajo enako veliko, tako kar zadeva število objektov kot tudi vrste gradiva (glej del 2 delovnega dokumenta, priloženega temu sporočilu). Najbolj si je za dodajanje vsebin Europeani prizadevala Francija, saj je dodala okrog 47 % vseh digitaliziranih objektov. Nekatere druge države članice so prispevale le nekaj objektov. Ta položaj se bo postopoma izenačil, saj bo Europeani po vsej Evropi dodanih vedno več zbirk.

V tej prvi fazi so nekatere države članice (npr. Poljska, Madžarska) prispevale v Europeano zlasti knjige, medtem ko so se druge države članice (Finska, Luksemburg, Estonija) osredotočile zlasti na časopise in revije ali (v primeru Romunije) muzejske slike. Tako je nastal paradoksen položaj, ko so prek Europeane dostopna klasična dela evropske književnosti v različnih jezikih ne pa tudi v izvirnem jeziku. Goetheja boste npr. našli v francoskem, poljskem in madžarskem jeziku, ne pa tudi v nemškem.

Takšna situacija je pri uporabnikih sprožila komentarje in vprašanja. Katere vsebine bodo digitalizirane in dodane Europeani, določajo države članice in njihove kulturne ustanove v skladu z njihovimi kulturnimi in/ali informacijskimi politikami. Kljub temu so pri določenih kategorijah gradiva potrebna posebna prizadevanja, da bodo izpolnjena pričakovanja uporabnikov glede tega, kar bodo našli v Europeani.

3.2. Avtorsko zaščitena vsebina

Eden od glavnih izzivov za Europeano je vanjo vključiti avtorsko zaščiteno gradivo ter tako preprečiti nastanek „črne luknje 20. stoletja“, tj. stanje, v katerem je na spletu dostopno veliko kulturnega gradiva izpred leta 1900, vendar zelo malo gradiva iz bližnje preteklosti. To zahteva dobro sodelovanje med kulturnimi ustanovami in imetniki pravic, pri čemer je treba spoštovati zakonodajo o avtorskih pravicah. To sodelovanje lahko zajema sporazume med nacionalnimi kulturnimi ustanovami in imetniki avtorskih pravic ali povezave Europeane do strani imetnikov avtorskih pravic.

Dober primer za zadnjo vrsto partnerstva je spletna stran Francoske narodne knjižnice Gallica2, ki omogoča prost dostop do gradiva javnega sektorja in vsebuje povezave do avtorsko zaščitene vsebine francoskih založb. Založbe se odločijo, koliko vsebine želijo dati na voljo prek Gallice2, uporabniki pa si lahko na njihovih spletnih straneh priskrbijo dela v celoti. Podoben model bi se lahko uporabil pri Europeani. Prednost, ki jo imajo uporabniki, je v tem, da nimajo samo neposrednega spletnega dostopa do gradiva javnega sektorja, ampak lahko zlahka najdejo tudi želeno avtorsko zaščiteno gradivo. Prednost, ki bi jo imele pri tem založbe, bi bila večja razpoznavnost njihovih del za evropsko občinstvo.

V več evropskih državah, npr. na Nizozemskem in v Nemčiji, uporabljajo imetniki avtorskih pravic in kulturne ustanove drug model, ki kulturnim ustanovam omogoča, da za digitalizacijo kulturnega gradiva in zagotavljanje javnega dostopa zahtevajo pristojbino. To zadeva zlasti avtorsko zaščitene knjige, ki se ne tiskajo več, in starejše časopise.

Za razvoj Europeane je bistvenega pomena, da takšne licence zagotovijo dostopnost gradiva po vsej EU. Francoski agregator je moral preklicati svoje fotografije v Europeani, saj je imel pravico do širjenja gradiva samo na lastnem ozemlju. Obstajajo tudi drugi primeri, ko so kulturne ustanove sprejele licence, ki omejujejo širjenje gradiva na naslove IP v nacionalni domeni. Takšni dogovori se sprejmejo iz finančnih razlogov – licenca, ki obsega celotno Evropo, je lahko namreč dražja – ali pa so povezani s pravnimi vprašanji. Vendar obstaja nevarnost, da bodo evropsko digitalizirano kulturno dediščino na internetu razdrobili v nacionalne silose. Poleg tega se postavlja vprašanje, ali so javno financirane kulturne ustanove v EU dolžne vsem evropskim državljanom zagotoviti enak dostop do svojih storitev na internetu.

Eno od področij, na katerem je treba nujno doseči napredek, da se poenostavi digitalizacija in zagotovijo vsebine, dostopne prek Europeane, je področje „osirotelih del“, tj. del, pri katerih je nemogoče ali zelo težko ugotoviti imetnike avtorskih pravic. Komisija je v priporočilu o digitalizaciji in digitalni hrambi iz leta 2006 države članice pozvala, da uvedejo mehanizme za odpravljanje težav z „osirotelimi deli“. Od takrat je večina držav članic dosegla le malo napredka. V okviru skupine na visoki ravni za digitalne knjižnice so memorandum o soglasju o smernicah za poglobljeno iskanje imetnikov avtorskih pravic pri „osirotelih delih“ podpisale različne zainteresirane strani.

Temu je sledila Zelena knjiga o avtorskih pravicah v gospodarstvu znanja[5] iz leta 2008, ki vsebuje vrsto vprašanj, med drugim tudi o tem, ali je potrebna zakonodaja o „osirotelih delih“ na evropski ravni in kako obravnavati s tem povezane čezmejne vidike. Komisija bo na podlagi rezultatov posvetovanja pripravila oceno učinka o načinu reševanja vprašanja „osirotelih del“, v kateri bo preučila različne pristope, s katerimi bi se lahko poenostavila digitalizacija in širjenje „osirotelih del“.

Pred kratkim je bila namenjena večja pozornost vprašanju „osirotelih del“ zaradi sodne poravnave, dosežene v zvezi z Googlovim iskalnikom knjig, ki zadeva veliko teh del. O poravnavi so 12. maja 2009 razpravljali ministri Sveta za izobraževanje, mladino in kulturo ter 28. maja 2009 ministri Sveta za konkurenčnost. Komisija je bila pozvana, naj predloži analizo učinkov poravnave, ki jo trenutno pripravlja.

Na področju digitalizacije starejših del je ameriška zakonodaja o avtorskih pravicah bistveno drugačna. Zaščita avtorskih pravic je bila v Evropi in Ameriki usklajena na 70 let po avtorjevi smrti, vendar pa je v ameriški zakonodaji za mejni datum določeno leto 1923 (dela, objavljena pred letom 1923, se štejejo za gradivo javnega sektorja). Zato se lahko v ZDA veliko gradiva evropskega izvora, ki je nastalo pred letom 1923, digitalizira in da na voljo brez licence, medtem ko ostaja za evropske državljane prek storitev, kot je Europeana[6], nedostopno. Praktična posledica tega je, da imajo ZDA širši dostop do digitalnih knjig kot Evropa, zato bi se morale preučiti rešitve med imetniki pravic in kulturnimi ustanovami, s katerimi bi se ta problem odpravil. Te rešitve bi lahko bile hitrejše uvajanje registrov „osirotelih del“ in del, ki se ne tiskajo več (kar se je začelo izvajati že v okviru projekta ARROW) ali pragmatična uporaba mejnega datuma, tako da bi uvedli nižji prag za poglobljeno iskanje del, objavljenih pred določenim datumom.

3.3. Vsebine javnega sektorja

Večina gradiva, ki je prek Europeane dostopno v digitalnem formatu, je gradivo javnega sektorja, kar pomeni, da zanj ne velja ali ne veljajo več avtorske pravice in da ima dostop do gradiva načeloma vsak. To gradivo je za državljane in podjetja pomemben vir pri nadaljnji uporabi informacij ter gonilna sila ustvarjalnosti v internetni dobi. Zato je Komisija poudarila, da mora gradivo javnega sektorja ostati dostopno tudi po spremembi formata. To pomeni, da mora ostati dostopno po digitalizaciji, prenesti pa ga je treba tudi na splet.“[7]

Vendar v praksi temu ni vedno tako. Medtem ko nekatere kulturne ustanove izrecno navajajo, da je gradivo, ki ga dodajajo Europeani, javno dostopno, druge uveljavljajo pravice do digitaliziranih kopij in/ali zaračunavajo nalaganje. Nekatere ustanove uporabljajo vodne znake, v enem primeru pa je treba plačati za ogled gradiva v razumni velikosti. Te različne prakse odražajo različne pristope v EU, ki so včasih posledica vedno večjega pritiska na kulturne ustanove, naj povečajo neposredne prihodke iz premoženja. Da se za digitalizirana dela javnega sektorja zahteva plačilo, tudi odraža dejstvo, da digitalizacija ni brezplačna. Hkrati pa to zelo omejuje kulturni in gospodarski potencial gradiva.

S pravnega vidika se postavlja vprašanje, ali z digitalizacijo kot tako nastajajo nove pravice. Običajno to ne velja. Vendar pa stopnja izvirnosti, potrebna za nastajanje avtorskih pravic na evropski ravni ni usklajena, tako da se lahko odgovori na to vprašanje med državami članicami razlikujejo[8]. Ta stopnja je lahko za različne vrste digitalizacije različna (npr. skeniranje knjig je popolnoma drugačno kot drago predvajanje 3D objektov).

Načelno vprašanje je, ali je sprejemljivo, da je gradivo javnega sektorja, ki so ga javne ustanove digitalizirale z javnim denarjem, nedostopno, namesto da bi bilo splošno razširjena pridobitev informacijske družbe. Zadnji pristop je v skladu s politiko Skupnosti o ponovni rabi informacij javnega sektorja ter priporočilom ministrov OECD o povečanem dostopu in učinkovitejši rabi informacij javnega sektorja[9]. To vprašanje je bistvenega pomena za delovanje Europeane, saj pogoji uporabe za spletno stran sledijo politiki sodelujočih ustanov.

Podobna vprašanja se postavijo, če javne ustanove zasebnim podjetjem za digitalizacijo in koriščenje enkratnih sredstev javnega sektorja dodelijo izključne sporazume v zameno za materialne ugodnosti. Taki sporazumi ustvarjajo tveganje za nedostopnost gradiva javnega sektorja, vendar pa so lahko edini način za financiranje digitalizacije. Na to problematiko je opozorila že Skupina za digitalne knjižnice na visoki ravni v poročilu o javno-zasebnih partnerstvih za digitalizacijo, v katerem je priporočila, da „mora vsebina javnega sektorja v analognem svetu ostati javno dostopna tudi v digitalnem okolju. Če je treba dostop uporabnikov in uporabo omejiti, da se digitalna vsebina zagotovi vsem, potem morajo te omejitve veljati samo določeno obdobje.“[10]

4. FINANCIRANJE IN UPRAVLJANJE

Ministri Sveta EU, pristojni za kulturo, so v sklepih o Europeani z dne 20. novembra 2008 poudarili, da je treba za storitev zagotoviti model za trajno financiranje in upravljanje. Ministri so pozvali Fundacijo za evropsko digitalno knjižnico, Evropsko komisijo in države članice, naj pri tem sodelujejo, v Skupini strokovnjakov držav člani za digitalizacijo in digitalno hrambo pa so o tem potekale razprave. V okviru trenutnega posvetovanja bo razprava o tem, kako Europeani v prihodnosti zagotoviti potrebno avtonomijo, odprta za širši krog zainteresiranih strani.

Za nadaljnji razvoj Europeane obstaja veliko različnih modelov, od modela popolnega financiranja Skupnosti do modela, pri katerem storitve zagotavlja predvsem zasebni sektor. Pri dokončno sprejetem modelu za financiranje in upravljanje je treba upoštevati poslanstvo Euopeane, da zagotovi najširši dostop do kulturnih zbirk, evropsko področje uporabe, značaj strani in pomembno vlogo kulturnih ustanov, ki v njene zbirke dodajajo gradivo. Poleg tega je treba upoštevati dejstvo, da so stroški za Pisarno Europeane le majhen del skupnih naložb, ki jih opravijo države članice in Evropska unija, da bi zagotovile dostopnost evropske kulturne dediščine na internetu.

4.1. Financiranje razvojne faze (2009(2013)

V začetni fazi je Evropska komisija finančno sodelovala pri ustvarjanju Europeane s projektom EDL-net, ki je bil sofinanciran v okviru programa e Vsebine plus . Projekt, ki je razpolagal z 1,3 milijona evrov sredstev, je bil končan na začetku leta 2009.

Od leta 2009 do sredine leta 2011 bo razvoj Europeane sofinanciran s 6,2 milijona evrov prek projekta Europeana 1.0, ki je bil izbran v okviru programa e Vsebine plus . V tej bo finančno sodelovalo tudi več držav članic[11] in nekatere kulturne ustanove.

Do konca leta 2013 lahko Komisija še naprej podpira razvojno fazo Europeane v okviru programa za konkurenčnost in inovativnost. Poleg tega jo bodo v tej fazi sofinancirale tudi države članice in/ali jo bo na začetku sponzoriral zasebni sektor.

4.2. Srednjeročno financiranje (od leta 2013 dalje)

Za obdobje po letu 2013 je treba preučiti nadaljnje možnosti za financiranje Europeane, pri katerih bi bila finančna sredstva Skupnosti uravnotežena z drugimi sredstvi ter ne bi več sledila trenutnemu financiranju, vezanemu na projekt. Dodatna finančna sredstva bi lahko zagotovila javno-zasebna partnerstva ali države članice z bolj strukturirani prispevki. Tudi stran sama bo imela verjetno nekaj prihodkov, vendar bodo ti pokrili le zelo majhen delež skupnih stroškov, nastalih z zagotavljanjem storitve. Da bi končni uporabniki plačevali za iskanje vsebin v Europeani in ostale funkcije, ki jih nudi stran, ni mogoče, saj bi to močno zmanjšalo obiske uporabnikov in ne bi ustrezalo njenemu prvotnemu namenu.

Javno-zasebna partnerstva za Europeano

Javno-zasebna partnerstva za Europeano bi bila lahko različno oblikovana. Prvi model je zasebno sponzorstvo, saj se Europeana širi in privlači vedno več uporabnikov. Sponzoriranje bi lahko temeljilo na človekoljubnih namenih ( model, ki se že uporablja v ZDA. Sponzorstvo bi se lahko ponudilo tudi v zameno za protistoritev, npr. za oglaševanje.

Prakse v državah članicah se glede komunikacije v komercialne namene na spletnih straneh, ki zagotavljajo javne storitve, kot je Europeana, razlikujejo. Te so lahko različne tudi glede na vrsto komunikacije v komercialne namene, saj je logotip podjetja v ozadju ni isto kot oglasna pasica, ki oglašuje določen produkt.

Drugi vir prihodkov bi lahko bilo plačevanje za povezave, ki jih zagotavlja Europeana do vsebin ustanov (zasebnih in javnih), ki s temi vsebinami ustvarjajo prihodke. To pomeni, da bi se uvedla pristojbina za usmerjanje na strani s plačljivo vsebino. Vendar pa javno-zasebno partnerstvo na podlagi takih povezav ne pomeni nujno tudi finančnih odnosov. Partnerstvo med Narodno knjižnico Francije in francoskimi založbami prek Gallice 2 je primer, kjer je zagotavljanje teh povezav del javnih nalog strani.

Drug model, kako izboljšati lastnosti strani, so tehnološke rešitve in sposobnosti zasebnih podjetij za podpiranje Europeane. Zasebni partnerji bi se lahko izbirali z izbirnim postopkom (v skladu z evropskimi predpisi o javnem naročanju) ali pa bi prispevali v okviru zgoraj opisanih sponzoriranih povezav.

Lahko bi se preučili obsežni nadaljnji modeli za partnerstva , kjer bi bil zasebni sektor neposredno vključen v delovanje Europeane in zbiranje sredstev za delovanje strani. Pri takih modelih bi se morale upoštevati številne omejitve. Europeana mora še naprej slediti ciljem kulturne in informacijske politike, ki so vzrok za njen obstoj. V to bi morale privoliti tudi kulturne ustanove, ki prispevajo vsebine, saj imajo one digitalno gradivo, ki je osnova za storitev. Poleg tega bi morali biti takšni modeli oblikovani tako, da bi preprečevali izkrivljanje konkurence.

Javna sredstva za Europeano

Vzdržno financiranje javnega sektorja bi bilo upravičeno zaradi pomembnosti Europeane kot gonilne sile kulturne politike, ki bi z združevanjem v večjezično skupno vstopno točko dodala vrednost razdrobljenim, pogosto slabo razpoznavnim kulturnim zbirkam po svetu. Poleg tega bi majhne javne naložbe v Europeano zelo dobro spodbujale kreativne in gospodarske dejavnosti na področjih, kot sta učenje in turizem.

Javno financiranje bi se lahko zagotovilo z različnimi viri. Ena od možnosti, ki jo je preučila in hkrati zavrnila Fundacija za evropsko digitalno knjižnico je, da bi finančna sredstva prispevale kulturne ustanove , ki prispevajo vsebine. Te ustanove so sestavljene iz nacionalnih in evropskih združenj, agregatorjev in posameznih ustanov iz različnih sektorjev. Heterogenost te skupine pomeni oviro pri oblikovanju sistema prispevkov, ki bi bil pošten za vse udeležence.

Večji prispevki držav članic bi se lahko zagotovili z dvema osnovnima modeloma. Prvi pristop bi temeljil na pripravljenosti posameznih držav članic, da prispevajo, kot jih je to nekaj storilo v začetni fazi. Ta možnost bi bila lahko hitra in prožna, vendar bi hkrati za Europeano pomenila veliko negotovost, saj so proračunska sredstva lahko vsako leto različna. Poleg tega ta pristop državam članicam ne določa jasno, kaj se od njih pričakuje.

Drugi model bi temeljil na porazdelitvenem ključu, po katerem bi vsaka država članica prispevala glede na svoj BDP. S tem modelom bi vse države članice prevzele odgovornost za razvoj Europeane, vendar pri tem modelu obstaja tveganje, da bi bili skupni stroški formalizacije modela in porazdelitvenega ključa dokaj visoki. V nekaterih primerih bi bili prispevki manjših držav članic nižji od stroškov določanja njihovega deleža.

Prispevek Skupnosti po letu 2013 bi bil upravičen zaradi dodane vrednosti, ki bi jo zagotovil Europeanini spletni strani, kot tudi dejstva, da bi odražal enotnost Evrope v vsej njeni kulturni raznolikosti. Trenutno financiranje projekta, ki temelji na javnih pozivih, ni primerno za finančno načrtovanje. Nadomestne možnosti za osnovno financiranje Europeane je treba preučiti glede na razpoložljive instrumente politike.

4.3. Upravljanje

Delovanje Europeane nadzoruje Fundacija za evropsko digitalno knjižnico, ki je bila ustanovljena 8. novembra 2007. Člani fundacije so evropska združenja knjižnic, arhivi, muzeji in avdiovizualni arhivi ter pomembne posamezne kulturne ustanove. Za članstvo v fundaciji morajo ustanove zagotavljati vsebine oziroma jih zastopati ter upoštevati standarde in politiko spletne strani.

Zaradi finančnih prispevkov, ki so jih Europeani namenile nekatere države članice, se postavlja vprašanje o njihovem vplivu na upravne organe fundacije. Komisija in države članice niso del Europeanine formalne strukture za upravljanje. Obveščene so o napredku in prek „skupine za financiranje in orientiranje“, ki je del trenutne skupine strokovnjakov iz držav članic, zagotavljajo prispevke izvršnemu odboru fundacije. To je tudi v skladu z zamislijo, da morajo biti za delovanje strani odgovorni člani kot glavni ponudniki vsebin ter nosilci znanja in izkušenj. Poleg tega ima Komisija pogodbeno razmerje s fundacijo prek pogodb o subvencijah za projekte, pri katerih fundacija sodeluje.

Zaradi pričakovanega povečanja zaradi novih članov namerava Fundacija za evropsko digitalno knjižnico spremeniti trenutno strukturo za upravljanje. Po razpravi o srednjeročni usmeritvi Europeane, ki bo vključevala tudi financiranje in s tem povezane odgovornosti, jo bo treba po potrebi še dodatno prilagoditi.

5. SKLEPNE UGOTOVITVE

Europeana je v kratkem času postala referenčna točka za evropsko kulturo na internetu, kar pomeni, da si evropske kulturne ustanove prizadevajo zagotoviti večjo dostopnost do naše skupne in raznolike kulturne dediščine.

Potrebna so še nadaljnja prizadevanja, ki bodo temeljila na dosedanjih dosežkih in tesnem sodelovanju vseh zainteresiranih strani, da bo obljuba o lahkem spletnem dostopu do knjig, slik, zemljevidov, fotografij, časopisov, video- in avdioposnetkov po vsej Evropi izpolnjena.

V tem dokumentu so poudarjeni glavni izzivi, ki jih bo prinesel nadaljnji razvoj Europeane, in obravnavana vprašanja, na katera naj bi odgovorile zainteresirane strani.

[1] Resolucija Parlamenta „i2010: na poti do evropske digitalne knjižnice“, 27.9.2007.

[2] Sklepi Sveta z dne 20. novembra 2008 o Europeani, UL C 319, 13.12.2008, str. 18.

[3] Priporočilo Komisije 2006/585/ES o digitalizaciji in digitalni hrambi, UL L 236, 31.8.2006, str.28.

[4] Sporočilo z naslovom Do evropske kulturne dediščine s klikom na miško, 11.8.2008.

[5] COM(2008) 466/3.

[6] Google je v zadnjih napovedih o razpoložljivosti Google Iskanje knjig prek mobilnih telefonov opozoril, da je prek storitve državljanom ZDA na voljo več kot en milijon knjig javnega sektorja. V sporočilu za medije, ki ga je Google objavil v Evropi, je navedel, da je ga je na voljo samo pol milijona knjig.

[7] Sporočilo z naslovom Do evropske kulturne dediščine s klikom na miško, str. 7.

[8] Merilo za izvirnost je bilo določeno za fotografije, podatkovne zbirke in računalniško programsko opremo.

[9] Seul, 18. junija 2008.

[10] http://ec.europa.eu/information_society/activities/digital_libraries/doc/hleg/reports/ppp/ppp_final.pdf

[11] Francija, Nemčija, Nizozemska, Španija, Italija, Finska, Irska, Litva, Madžarska.