52009DC0174

[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 21.4.2009

COM(2009) 174 konč.

POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU IN EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU

o uporabi Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah

POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU IN EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU

o uporabi Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah

1. Uvod

1.1. Ozadje

Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah („Bruselj I“ – v nadaljnjem besedilu: Uredba)[1] je podlaga za evropsko pravosodno sodelovanje v civilnih in gospodarskih zadevah. Določa enotna pravila za reševanje sporov o pristojnosti in lajša prosti pretok sodb, sodnih poravnav in javnih listin v Evropski uniji. Uredba je nadomestila Bruseljsko konvencijo o pristojnosti in izvrševanju sodb v civilnih in gospodarskih zadevah iz leta 1968, kakor jo je spremenilo več konvencij o pristopu novih držav članic k tej konvenciji (v nadaljnjem besedilu: Bruseljska konvencija)[2].

Evropska skupnost in Danska sta sklenili sporazum o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, ki zagotavlja uporabo določb Uredbe na Danskem od dne 1. julija 2007[3]. Luganska konvencija iz leta 1988, ki ureja isto vsebino, zavezuje države članice, vključno z Dansko, na eni strani ter Islandijo, Norveško in Švico na drugi strani[4]. Navedeno konvencijo bo v bližnji prihodnosti nadomestila konvencija, sklenjena med Skupnostjo, Dansko in zgoraj navedenimi državami[5].

1.2. To poročilo

To poročilo je bilo pripravljeno v skladu s členom 73 Uredbe na podlagi splošne študije o dejanski uporabi Uredbe, ki jo je naročila Komisija[6]. Nadalje je Komisija naročila študijo glede analize veljavnih nacionalnih predpisov o pristojnosti, ki se uporabljajo v zadevah, kadar toženec nima stalnega prebivališča v državi članici (v nadaljnjem besedilu: subsidiarna pristojnost)[7]. Poleg tega je Komisija naročila tudi študijo[8] o oceni vpliva, če bi Skupnost ratificirala Haaško konvencijo o sporazumih o izbiri sodišča[9]. To poročilo upošteva tudi študijo o izvrševanju sodnih odločb v Evropski uniji, ki ga je Komisija naročila leta 2004[10]. Končno je leta 2005 evropska pravosodna mreža v civilnih in gospodarskih zadevah na podlagi vprašalnika, ki ga je pripravila Komisija, zagotovila podatke o praktični uporabi Uredbe.

To poročilo želi Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru predstaviti oceno o uporabi te uredbe. Priložena mu je zelena knjiga, ki vsebuje predloge o možnih prihodnjih ukrepih glede vprašanj, ki jih zastavlja to poročilo. Oba dokumenta služita kot podlaga za javno posvetovanje o izvajanju Uredbe.

2. Uporaba Uredbe na splošno

2.1. Statistični podatki o uporabi Uredbe

V večini držav članic ni sistematičnega zbiranja statističnih podatkov glede uporabe Uredbe. Vendar pa je bilo mogoče zbrati nekaj podatkov iz osrednjih podatkovnih zbirk ministrstev za pravosodje nekaterih držav članic, neposrednih stikov s sodišči v državah članicah, pogovorov z drugimi zainteresiranimi stranmi, komercialnih in akademskih podatkovnih zbirk ter objav v pravni literaturi.

Razlikovati je treba med pravili o pristojnosti na eni strani ter pravili o priznavanju in izvrševanju sodnih odločb na drugi strani. Na splošno se Uredba najbolj uporablja v gospodarskih središčih in obmejnih regijah. Pravila o pristojnosti se na splošno uporabljajo v relativno majhnem številu zadev, in sicer v obsegu od manj kot 1 % vseh civilnih zadev do 16 % v obmejnih regijah[11]. Pravila o priznavanju in izvrševanju se uporabljajo bolj pogosto, vendar pa ni bilo mogoče pridobiti izčrpnih podatkov o številu sodnih razglasitev izvršljivosti. Število se giblje od zelo nizkega (npr. 10 razglasitev leta 2004 na Portugalskem) do višjega (npr. 420 razglasitev leta 2004 v Luksemburgu) in ponovno doseže najvišjo vrednost v obmejnih regijah (npr. 301 razglasitev pri Deželnem sodišču Traunstein v Nemčiji s sedežem v bližini meje z Avstrijo).

2.2. Splošna ocena Uredbe

Uredba se na splošno šteje za zelo uspešen instrument, ki lajša reševanje čezmejnih sporov z učinkovitim sistemov pravosodnega sodelovanja na podlagi splošnih pravil o pristojnosti, usklajevanja vzporednih postopkov in pretoka sodnih odločb. Sistem pravosodnega sodelovanja iz Uredbe se je uspešno prilagodil spreminjajočemu se institucionalnemu okolju (od medvladnega sodelovanja do instrumenta evropskega povezovanja) in novim izzivom življenja v modernem gospodarstvu. Kot taka je Uredba med izvajalci visoko cenjena.

Splošno zadovoljstvo z izvajanjem Uredbe ne izključuje možnosti izboljšav njenega delovanja.

3. Posebna ocena posameznih elementov Uredbe

3.1. Odprava eksekvature (priznanja izvršljivosti tujih sodnih odločb)

Na podlagi političnega mandata Evropskega sveta v programih iz Tampereja (1999) in Haaga (2004)[12], mora biti glavni cilj pregleda izvajanja Uredbe odprava postopka eksekvature v vseh zadevah, ki jih ureja Uredba.

Glede veljavnega postopka eksekvature splošna študija kaže, da bo pred sodišči v državah članicah postopek na prvi stopnji na podlagi popolne vloge povprečno trajal predvidoma od 7 dni do 4 mesece. Vendar pa bo postopek na podlagi nepopolne vloge trajal dlje. Vloge so pogosto nepopolne in pravosodni organi zahtevajo dodatne informacije, zlasti prevode. Večina vlog za razglasitev izvršljivosti je uspešnih (med 90 in 100 %). Pravna sredstva se vložijo le zoper 1 do 5 % odločb. Postopki v zvezi s pravnimi sredstvi lahko trajajo od enega meseca do treh let, odvisno od različnih procesnih kultur v državah članicah in obsega dela sodišč.

V zadevah, v katerih se izpodbija razglasitev izvršljivosti, se zavrnitev priznanja in izvršbe najpogosteje izpodbija zaradi neustrezne vročitve v nasprotju s členom 34(2). Vendar pa splošna študija kaže, da je danes takšno izpodbijanje redko uspešno[13]. Glede javnega reda študija kaže, da se ta izpodbojni razlog pogosto uveljavlja, vendar se mu redko ugodi. Če se mu ugodi, se to večinoma zgodi v izjemnih primerih z namenom varstva procesnih pravic toženca[14]. Zdi se, da sodišča v civilnih in gospodarskih zadevah v zvezi z vsebinsko odločitvijo tujega sodišča zelo redko uporabijo izjemo javnega reda. Drugi razlogi za zavrnitev se uporabijo redko. Nezdružljivosti sodb se z izvajanjem pravil Uredbe o litispendenci in sorodnih pravdah vsaj na evropski ravni v veliki meri izogiba. Glede nadzora določenih pravil o pristojnosti je treba razmisliti, če le-ta še vedno ustreza prepovedi preverjanja pristojnosti tujih sodišč; poleg tega je praktični pomen pravila omejen s tem, da je sodišče v vsakem primeru vezano na dejansko stanje, ki ga ugotovi sodišče v državi članici izvora.

3.2. Izvajanje Uredbe v mednarodnem pravnem redu

Kot naslednica Bruseljske konvencije Uredba izhaja iz položaja toženca v sodnem postopku. V tem oziru se večina pravil o pristojnosti Uredbe uporablja le, kadar ima toženec stalno prebivališče v državi članici. Če toženec nima stalnega prebivališča v državi članici, Uredba napotuje na nacionalno pravo (v nadaljnjem besedilu: subsidiarna pristojnost) razen v primerih, ko imajo sodišča države članice izključno pristojnost v skladu s členoma 22 in 23 Uredbe ali v določenih vrstah sporov na posebnih pravnih področjih (npr. znamka Skupnosti)[15].

Izvajanje Uredbe v mednarodnem pravnem redu je predmet številnih predhodnih vprašanj, naslovljenih na Sodišče ES. V zadevi 412/98 ( Josi ) je Sodišče pojasnilo, da se pravila o pristojnosti Uredbe (pred tem Konvencije) uporabljajo v sporu med tožencem s stalnim prebivališčem v državi članici in tožnikom s stalnim prebivališčem v tretji državi. Posledično se lahko toženci s stalnim prebivališčem v državah članicah zanesejo na varstvo, ki jim ga v sporih s strankami s stalnim prebivališčem v tretjih državah nudi Uredba. V zadevi C-281/02 ( Owusu ) je Sodišče odločilo, da so pravila Uredbe (zlasti temeljno pravilo o pristojnosti sodišč na območju stalnega prebivališča toženca) po naravi obvezujoča, zato se njihovi uporabi na podlagi nacionalnega prava ni mogoče odpovedati. To velja ne le v razmerju do drugih držav članic, ampak tudi kadar je spor povezan s tretjo državo in ni v ničemer povezan z drugimi državami članicami. Poleg tega je izvajanje Uredbe glede na tretje države preučilo Sodišče v svojem mnenju 1/03. Sodišče je v tem mnenju zlasti predlagalo, naj se pravila o pristojnosti iz Uredbe uporabljajo, kadar ima toženec stalno prebivališče v državi članici v zadevah, v katerih navezne okoliščine za izključno pristojnost iz členov 22 in 23 Uredbe napotujejo na tretjo državo (brez t. i. „ effet réflexe “).

Pomanjkanje usklajenih pravil o subsidiarni pristojnosti povzroča neenak dostop do sodnega varstva za državljane Skupnosti. Študija o subsidiarni pristojnosti kaže, da je tako zlasti v primerih, ko je stranki pred sodišči tretjih držav kršena pravica do poštenega zaslišanja ali ustreznega sodnega varstva. Študija prav tako kaže, da lahko pomanjkanje skupnih pravil o pristojnosti v postopkih zoper tožence iz tretjih držav ogrozi uporabo obvezne zakonodaje Skupnosti, na primer o varstvu potrošnikov (npr. časovni zakup), trgovskem zastopanju, varstvu podatkov ali odgovornosti za izdelke. V državah članicah brez dodatnega varstva sekundarne pristojnosti potrošniki ne morejo začeti postopkov zoper tožence iz tretjih držav. Enako velja na primer tudi za zaposlene, trgovske zastopnike, žrtve kršitev konkurenčnega prava ali odgovornosti za izdelke ter za posameznike, ki nameravajo uveljavljati pravice iz zakonodaje EU na področju varstva podatkov. Na vseh navedenih področjih, za katera velja obvezna zakonodaja Skupnosti, so lahko tožniki iz Skupnosti prikrajšani za varstvo, ki jim ga nudijo pravila Skupnosti.

Poleg tega lahko pomanjkanje skupnih pravil o učinkovanju sodb tretjih držav v Skupnosti v določenih državah članicah privede do priznanja in izvršbe sodb tretjih držav, tudi če takšne sodbe kršijo obvezno pravo Skupnosti ali če pravo Skupnosti določa izključno pristojnost sodišč držav članic.

Nazadnje študija o subsidiarni pristojnosti kaže, da pomanjkanje usklajenih pravil, ki določajo primere, v katerih se lahko sodišča držav članic na podlagi Uredbe izrečejo za nepristojna v korist sodišč tretjih držav, povzroča veliko zmed in negotovosti.

3.3. Izbira sodišča

Pravo, ki se uporabi za sporazume o izbiri sodišča . Kljub temu, da člen 23 Uredbe v skladu z razlago Sodišča ES ureja podrobne pogoje glede veljavnosti sporazumov o izbiri sodišča, je temeljitost teh pogojev negotova. Študija kaže, da v nekaterih primerih (poleg enotnih pravil iz Uredbe) soglasje strank subsidiarno postane predmet nacionalnega prava, ki ga določajo napotitve na lex fori ali lex causae . To vodi do neželenih posledic, da se lahko sporazum o izbiri sodišča v eni državi članici šteje za veljavnega, v drugi pa za neveljavnega.

Izbira sodišča in litispendenca . Izraženi so bili pomisleki, da Uredba izključnih sporazumov o izbiri sodišča ne bo zaščitila v zadostni meri. Ti pomisleki so posledica možnosti, da lahko ena od strank takšnega sporazuma le-tega krši tako, da začne postopek pred sodišči države članice in s tem ovira postopek pred izbranim sodiščem, če se postopek pred izbranim sodiščem začne pozneje od postopka pred sodiščem, ki je prvo začelo postopek. Sodišče ES je v zadevi C-116/02 ( Gasser ) potrdilo, da pravilo Uredbe o litispendenci določa, da mora sodišče, ki je postopek začelo pozneje, prekiniti postopek, dokler se sodišče, ki je prvo začelo postopek, ne izreče o svoji pristojnosti. Sodišče je v zadevi C-159/02 ( Turner ) nadalje potrdilo, da so procesni instituti nacionalnega prava, ki lahko okrepijo učinek sporazuma o izbiri sodišča (kot so prepoved začetka postopka v isti zadevi pred drugim sodiščem – anti-suit injunctions), v neskladju z Uredbo, če neupravičeno posegajo v presojo sodišč drugih držav članic o njihovi pristojnosti v skladu z Uredbo.

Posledični vzporedni postopek lahko vodi do zamud, ki škodijo pravilnemu delovanju notranjega trga. V nekaterih primerih lahko stranka takšne zamude izrabi za učinkovito onemogočanje veljavnega sporazuma o izbiri sodišča in si s tem ustvari nepošteno komercialno korist[16]. Vzporedni postopki povzročajo dodatne stroške in pravno negotovost. Poroča se tudi, da upniki posojil podjetjem stremijo k prezgodnjemu začetku postopkov, da bi zagotovili pristojnost sodišča, določenega v sporazumu, kar ima negativne gospodarske posledice glede uporabe klavzul o (navzkrižni) ugotovitvi neplačila v posojilnih pogodbah. Navedeno ravnanje se zlasti obsoja v posebnih okoliščinah, ko je npr. postopek, ki je bil začet prvi, omejen na odločanje o negativnem ugotovitvenem zahtevku (negative declaratory relief), zaradi česar se ustavi postopek meritornega odločanja.

Haaška konvencija o sporazumih o izbiri sodišča . Komisija je predlagala podpis Haaške konvencije o sporazumih o izbiri sodišča, ki je bila sklenjena 30. junija 2005 pod okriljem Haaške konference o mednarodnem zasebnem pravu[17]. Konvencija se bo uporabljala v vseh primerih, v katerih bo vsaj ena od strank prebivala v državi pogodbenici, ki ni država članica EU, Uredba pa se uporablja v primerih, v katerih ima vsaj ena stranka stalno prebivališče v državi članici. Posledično je treba zagotoviti usklajeno izvajanje pravil Konvencije in pravil Uredbe. Glavno vprašanje je, ali je primerno ohranjati dva različna pravna sistema, celo z usklajevanjem pristojnosti med sodišči držav članic glede na to, ali ima ena od strank stalno prebivališče v tretji državi[18]. Ob upoštevanju vprašanj vzporednega postopka Konvencija ne vsebuje neposrednih pravil o litispendenci ; sodišče, določeno v sporazumu, lahko nadaljuje postopek kljub začetku vzporednega postopka pred drugim sodiščem. Vsako drugo sodišče mora prekiniti ali ustaviti postopek, razen če nastopijo v Konvenciji taksativno določene okoliščine.

3.4. Industrijska lastnina

Izvajanje pravil Uredbe v zadevah industrijske lastnine povzroča težave za imetnika takšnih pravic in subjekte, ki želijo te pravice izpodbijati. Prva težava zadeva izvajanje pravila o litispendenci . Spori v zvezi z industrijsko lastnino so eno od področij, na katerem so se stranke poskušale izogniti pristojnosti pristojnega sodišča tako, da so začele postopek pred drugim sodiščem, ki ponavadi, ne pa vedno, ni bilo pristojno, po možnosti v državi, v kateri so postopki v zvezi s pristojnostjo in/ali meritornim odločanjem dolgotrajni. Takšne taktike (v nadaljnjem besedilu: torpedi) lahko pomenijo zlorabo zlasti, če je namen postopka, ki je bil začet prvi, razglasitev nezavezanosti, kar nasprotni stranki učinkovito preprečuje, da bi pristojno sodišče v postopku meritorno odločilo. To lahko vodi celo do primera, ko sploh ni mogoče uveljavljati odškodninskih zahtevkov: na primer kadar se sodišče, pri katerem se vloži tožba zaradi kršitve patenta, izreče za nepristojno, ker je bila pred tem v drugi državi članici vložena ugotovitvena tožba, je možno, da postopka v zvezi s kršitvijo patenta posledično ne bo mogoče nadaljevati in da sodišče, pred katerim teče postopek v zvezi z ugotovitvenim zahtevkom, ni pristojno za odločanje o tožbi zaradi kršitve patenta.

Torpedi se ne uporabljajo le v zvezi z ugotovitvenimi zahtevki, ampak tudi v zvezi z zahtevki iz nasprotnih tožb, ki temeljijo na ničnosti pravice industrijske lastnine, kot je patent v tožbah zaradi kršitve patenta. Toženci v postopku kršitve patenta lahko učinkovito ustavijo ta postopek, tako da kot obrambo uveljavljajo ničnost patenta[19]. Ker je treba tožbo zaradi kršitve patenta vložiti pri sodišču države članice, v kateri je bil patent registriran, mora sodišče, ki odloča o kršitvi, prekiniti tekoči postopek do odločitve v postopku v zvezi z veljavnostjo patenta. To lahko povzroči veliko zamudo, zlasti če toženec (hitro) ne vloži tožbe v zvezi z veljavnostjo patenta. Poleg tega se pozitivni ugotovitveni zahtevek glede veljavnosti za žrtev kršitve pravice industrijske lastnine ne uporablja v vseh državah članicah.

Naslednja težava, o kateri se poroča v zvezi s patentnimi spori, je nemožnost vložitve tožbe zoper več kršiteljev evropskega patenta, če kršitelji pripadajo skupini podjetij in delujejo usklajeno[20]. Obveznost vložiti tožbo pri vseh pristojnih sodiščih bi žrtvam povzročila visoke stroške in ovirala učinkovito obravnavanje zahtevkov.

3.5. Litispendenca in sorodne pravde

V nekaterih primerih so bili izraženi pomisleki tudi glede uporabe pravil Uredbe o litispendenci in sorodnih pravdah.

Ob upoštevanju izključne pristojnosti iz člena 22 Uredbe študija ne kaže neposredne dejanske potrebe po določitvi izjem od pravila prednosti. Kljub temu se je o uporabi torpedov poročalo na drugih posebnih področjih, kamor med drugim sodijo zadeve v zvezi s posojili podjetjem in konkurenco. Posledično je treba razmisliti, ali obstaja splošna potreba po izboljšanju veljavnega pravila o litispendenci , da bi preprečili zlorabo procesnih institutov in zagotovili zadovoljivo sodno varstvo v Skupnosti.

Ob upoštevanju pravila o povezanih tožbah zahteva, da obe pravdi že tečeta pred sodišči, in sklicevanje na nacionalno pravo glede pogojev za združitev povezanih pravd ovirata učinkovito združitev pravd na ravni Skupnosti. Na podlagi Uredbe pred sodišči ene države članice trenutno ni mogoče združevati pravd, zlasti pravd več tožnikov zoper istega toženca[21]. Takšna združitev je pogosto potrebna, na primer pri uveljavljanju kolektivnih odškodnin za potrošnike in v odškodninskih tožbah zaradi kršitve protimonopolnih pravil ES[22]. Če se sodišče, pred katerim se je v skladu s členom 28(2) postopek začel pozneje, izreče za nepristojno, tudi to vodi do (začasnega) negativnega spora o pristojnosti, če se sodišče, pred katerim se je postopek najprej začel, v zadevni pravdi izreče za nepristojno.

Ena izmed večjih novosti Uredbe je bila uvedba opredelitve trenutka, ko se šteje, da se postopek začne, za namene pravil litispendence in sorodnih pravd. Na splošno se zdi, da je veljavnost te opredelitve zadovoljiva. Kljub temu pa je njena razlaga na nekaterih mestih nedoločna in jo bo morda treba pojasniti, na primer glede organa, pristojnega za vročanje, datuma in časa vložitve tožbe pri sodišču ali glede izdaje potrdila organa, pristojnega za vročanje.

3.6. Začasni ukrepi

Začasni ukrepi ostajajo področje, kjer raznolikost nacionalnih procesnih predpisov držav članic otežuje prosti pretok takšnih ukrepov.

Prva težava se pojavi v zvezi z zaščitnimi ukrepi, ki jih sodišče izda, ne da bi bil toženec pozvan k udeležbi v postopku, in ki naj se izvršijo, ne da bi bila sodna odločba predhodno vročena tožencu. V zadevi C-125/79 ( Denilauler ) je Sodišče ES odločilo, da takšni enostranski ( ex parte ) ukrepi ne sodijo na področje uporabe sistema priznavanja in izvrševanja iz Uredbe. Vendar ni popolnoma jasno, ali je takšne ukrepe moč priznati in izvršiti na podlagi Uredbe, če ima toženec možnost, da tak ukrep izpodbija.

Druga težava se pojavlja v zvezi z zaščitnimi ukrepi za pridobivanje informacij in dokazov. V zadevi C-104/03 ( St. Paul Dairy ) je Sodišče ES odločilo, da ukrepa, ki nalaga zaslišanje priče zato, da se vlagatelju da možnost, da se odloči o vložitvi tožbe, pojem začasen ne zajema, kar velja tudi za zaščitne ukrepe. Ni popolnoma jasno, v kakšnem obsegu so takšni nalogi na splošno izključeni s področja uporabe člena 31 Uredbe. Predlagano je bilo, da bi bil boljši dostop do sodnega varstva zagotovljen, če bi Uredba za takšne ukrepe poleg pristojnosti sodišč, ki so stvarno pristojna za izdajo takšnih ukrepov, določila tudi pristojnost sodišč države članice, v kateri so iskani dokazi in informacije. To je zlasti pomembno v zadevah intelektualne lastnine, v katerih je treba dokaze o domnevni kršitvi zavarovati s preiskovalnimi nalogi, odvzemom koristi, pridobljenih s kršitvijo pravice intelektualne lastnine ( saisies contrefaçon ), ali podrobnim opisom pravice intelektualne lastnine ( saisies description )[23] in v pomorskih zadevah.

Poroča se o nadaljnjih težavah v zvezi z uporabo pogojev, ki jih je določilo Sodišče ES v zadevah C-391/95 ( Van Uden ) in C-99/96 ( Mietz ) za izdajo začasnih ukrepov, ki jih naloži sodišče, ki ni stvarno pristojno. Zlasti ni jasno, kako je treba razlagati „dejansko povezavo med vsebino ukrepa, ki naj se izda, in krajevno pristojnostjo“. Tako je predvsem, kadar gre za ukrep za zagotovitev vmesnih plačil ali kadar se ta ukrep na splošno ne nanaša na rubež premoženja.

Končno je bila zahteva, da je treba v primerih vmesnih plačil odobriti njihovo poplačilo, vzrok za nastanek težav z razlago in lahko vodi do visokih stroškov, če se šteje, da se lahko takšno poplačilo zavaruje le z bančno garancijo vlagatelja.

3.7. Razmerje med Uredbo in arbitražo

Arbitraža ne spada na področje uporabe Uredbe. Razlog za izključitev je, da priznavanje in izvrševanje arbitražnih sporazumov in arbitražnih odločb ureja Newyorška konvencija iz leta 1958, katere pogodbenice so vse države članice. Kljub širokemu področju uporabe izjeme pa se Uredbo v določenih primerih razlaga, kot da podpira arbitražo in priznavanje/izvrševanje arbitražnih odločb. Sodbe, ki vključujejo arbitražne odločbe, se pogosto (vendar ne vedno) priznajo in izvršijo v skladu z Uredbo. Začasni ukrepi v zvezi z vsebino arbitražnega postopka se lahko odobrijo na podlagi člena 31, če vsebina spora sodi na področje uporabe Uredbe[24].

Študija kaže, da je razmerje med Uredbo in arbitražo vzrok za težave. Čeprav je izvajanje Newyorške konvencije iz leta 1958 na splošno zadovoljivo, pa sodni in arbitražni postopki potekajo vzporedno, kadar veljavnost arbitražne klavzule priznava arbitražni senat, ne pa tudi sodišče; procesni instituti nacionalnega prava, namenjeni krepitvi učinkovitosti arbitražnih sporazumov (kot je prepoved začetka postopka v isti zadevi pred drugim sodiščem – anti-suit injunctions), so v neskladju z Uredbo, če neupravičeno posegajo v določitev pristojnosti sodišč drugih držav članic, pristojnih v skladu z Uredbo[25]; ni enotne določitve pristojnosti v postopkih, ki so arbitražnim postopkom podrejeni ali podporni[26]; priznavanje in izvrševanje sodb, ki jih sodišča izdajo kljub arbitražni klavzuli, je negotovo; priznavanje in izvrševanje sodb o veljavnosti arbitražnih klavzul ali razveljavitvi arbitražnih odločb je negotovo; priznavanje in izvrševanje arbitražnih odločb je negotovo; poleg tega se priznavanje in izvrševanje arbitražnih odločb, ki ju določa Newyorška konvencija, štejeta za počasnejša in manj učinkovita od priznavanja in izvrševanja sodb.

3.8. Druga vprašanja

Poleg glavnih točk, obravnavanih zgoraj, se zastavljajo naslednja vprašanja.

3.8.1. Področje uporabe

Kar zadeva področje uporabe, ni bilo poročil o dejanskih težavah pri izvajanju razen glede že obravnavane arbitraže. Razlagalne sodbe Sodišča ES dajejo primerne smernice za razlago pojmov „civilne in gospodarske zadeve“ ter izključitve s področja uporabe Uredbe. Kljub temu pa splošna študija opozarja na težave pri dejanskem izvajanju člena 71 glede razmerja med Uredbo in različnimi konvencijami.

3.8.2. Druga vprašanja o pristojnosti

Ob upoštevanju pojma „stalno prebivališče“ poročilo kaže, da v praksi ni težav, kadar sodišča uporabijo nacionalni pojem „stalno prebivališče“ na podlagi člena 59(1) Uredbe. Vendar pa se uporaba prava druge države članice pri ugotavljanju, ali ima stranka stalno prebivališče v tej državi članici (člen 59(2)), šteje za težavno.

Izvajanje določenih pravil o pristojnosti bi se lahko izboljšalo. Sodišče ES je na primer v zadevi C-462/06 ( Glaxosmithkline ) potrdilo, da se člen 6(1) ne uporablja v zvezi z delovnimi spori. Poleg tega študija kaže na morebitno potrebo po razlogih za neizključno pristojnost glede na kraj lege premičnega premoženja. Ob upoštevanju izključne pristojnosti glede stvarnih pravic študija sporoča potrebo po sporazumih o izbiri sodišča v zvezi z najemom poslovnih prostorov in potrebo po določeni prožnosti v zvezi z najemom počitniških domov, da bi se izognili sporom pred sodiščem, ki je daleč za vse stranke. Ob upoštevanju izključne pristojnosti na področju prava družb se zastavlja vprašanje o področju uporabe pravila o izključni pristojnosti in o odsotnosti enotne opredelitve pojma „sedež“ družbe, ki vodi do možnih pozitivnih in negativnih sporov o pristojnosti.

Težave povzroča tudi neenotna uporaba člena 6(2) in člena 11 o postopkih tretjih oseb na podlagi člena 65. Zlasti se obravnavajo različno tretje osebe in stranke, ki uveljavljajo zahtevke zoper tretjo osebo, in sicer odvisno od nacionalnih procesnih predpisov držav članic. Poleg tega sodišča težko upoštevajo učinek sodb, ki jih izdajo sodišča drugih držav članic na podlagi obvestila tretje osebe.

V pomorskih zadevah se poroča o težavah pri usklajevanju postopkov za vzpostavitev skladov za zavarovanje odgovornosti in postopkov za ugotavljanje odgovornosti posameznika. Poroča se tudi, da je sklicevanje na pravo, ki se uporabi za prevozno pogodbo, da bi določili navezno okoliščino sporazuma o pristojnosti iz nakladnice za tretjo osebo, imetnico nakladnice[27], neupravičeno.

V potrošniških zadevah vrste potrošniških kreditnih pogodb, ki jih določa člen 15(1)(a) in (b) Uredbe, ne ustrezajo več razvijajočemu se trgu potrošniških kreditov, kjer so se razvile številne druge vrste kreditnih proizvodov, kar se odraža v Direktivi 2008/48/ES o potrošniških kreditnih pogodbah[28].

Končno se v zvezi z delom, ki poteka na področju kolektivnih odškodnin za potrošnike na ravni Skupnosti, zastavlja vprašanje, ali bi bilo treba za te posebne pravde razviti posebna pravila o pristojnosti.

3.8.3. Druga vprašanja v zvezi s priznavanjem in izvrševanjem

Evropski parlament je v svoji resoluciji z dne 18. decembra 2008 od Komisije zahteval, naj obravnava vprašanje prostega pretoka javnih listin.[29] Splošna študija poroča tudi o težavah pri prostem pretoku kazni. Končno študija predlaga nekaj načinov za omejitev stroškov postopkov izvrševanja.

[1] UL L 12, 16.1.2001, str. 1.

[2] UL C 27, 26.1.1998, str. 1.

[3] UL L 299, 16.11.2005, str. 62.

[4] UL L 319, 25.11.1988.

[5] UL L 339, 21.12.2007, str. 1.

[6] Študijo (v nadaljnjem besedilu: splošna študija) so pripravili prof.dr. B. Hess, prof.dr. T. Pfeiffer in prof.dr. P. Schlosser. Na voljo je na:

http://ec.europa.eu/justice_home/doc_centre/civil/studies/doc_civil_studies_en.htm

[7] Študijo je pripravil prof.dr. A. Nuyts. Na voljo je na:

http://ec.europa.eu/justice_home/doc_centre/civil/studies/doc_civil_studies_en.htm

[8] Študijo je pripravil GHK Consulting. Na voljo je na:

http://ec.europa.eu/dgs/justice_home/evaluation/dg_coordination_evaluation_annexe_en.htm

[9] Glej predlog Komisije za podpis Konvencije COM(2008) 538 in SEC(2008) 2389 z dne 5. septembra 2008.

[10] Študija o učinkovitejšem izvrševanju sodnih odločb v Evropski uniji: preglednost nad dolžnikovimi sredstvi, rubež sredstev na bančnih računih, začasni izvršilni in zaščitni ukrepi. Študijo je pripravil prof.dr. B. Hess in je na voljo na:

http://ec.europa.eu/civiljustice/publications/docs/enforcement_judicial_decisions_180204_en.pdf

[11] Statistika na podlagi podatkov, večinoma zbranih v letih od 2003 do vključno 2005.

[12] Zaključki Sveta so bili vključeni v Program vzajemnega priznavanja v civilnih zadevah (UL C 12, 15.1.2001) in Akcijski načrt za izvajanje Haaškega programa – COM(2006) 331.

[13] To je zlasti posledica izbrisa zahteve po pravilnem vročanju iz Uredbe, kar je zmanjšalo možnosti zlorabe na strani tožencev.

[14] Glej na primer zadevo C-7/98 ( Krombach ).

[15] Uredba (ES) št. 40/94 o znamki Skupnosti, UL L 11 z dne 14.1.1994, str. 1.

[16] Vendar je treba opozoriti na to, da ni razpoložljivih statistik, ki bi kazale na pogostost takšnega ravnanja.

[17] COM(2008) 538, z dne 5. septembra 2008.

[18] Obsežna analiza različnih primerov, ki jih urejata Haaška konvencija in Uredba, je na voljo v zgoraj navedeni študiji vpliva, zlasti v Prilogi IV študije (opomba 8).

[19] Zadeva C-315/01 ( GAT ).

[20] Zadeva C-539/03 ( Roche Nederland ).

[21] Člen 6(1) trenutno dovoljuje le skupinske pravde zoper različne tožence.

[22] Glej Zeleno knjigo o kolektivnih odškodninah za potrošnike (COM(2008) 794 z dne 27. novembra 2008) in Belo knjigo o odškodninskih tožbah zaradi kršitve protimonopolnih pravil ES – (COM(2008) 165 z dne 2. aprila 2008).

[23] S tem v zvezi glej člena 7 in 9 Direktive 2004/48/ES.

[24] Zadeva C-391/95 ( Van Uden ).

[25] Glej zadevo C-185/07 ( West Tankers ).

[26] Glej zadevo C-190/89 ( Marc Rich ). Primeri takšnih podrejenih postopkov so postopki, namenjeni imenovanju ali razrešitvi arbitrov, določanju sedeža arbitraže, podaljševanju rokov ali imenovanju sodnih izvedencev za zavarovanje dokazov.

[27] Glej zadevo C-387/98 ( Coreck Maritime ).

[28] Direktiva 2008/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o potrošniških kreditnih pogodbah in razveljavitvi Direktive Sveta 87/102/EGS (UL L 133, 22.5.2008, str. 66).

[29] Glej Resolucijo Evropskega parlamenta z dne 18. decembra 2008 s priporočili Komisiji o evropskih javnih listinah, ki je na voljo na:http://www.europarl.europa.eu/sides/getDoc.do?pubRef=-//EP//TEXT+TA+P6-TA-2008-0636+0+DOC+XML+V0//EN.