27.3.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 79/58

1.

posebej poudarja, da bodo lokalne in regionalne oblasti še naprej v prvi vrsti pri izvajanju evropske zakonodaje o bistvenih elementih Skupnega evropskega azilnega sistema (Common European Asylum System, CEAS) in ponavlja priporočila iz svojega prvega mnenja, sprejetega na 74. plenarnem zasedanju (CdR 177/2007 fin);

2.

v tem drugem mnenju o Skupnem evropskem azilnem sistemu obravnava nekatera nadaljnja vprašanja, povezana z akcijskim načrtom, še posebej zakonodajne predloge, ki so na voljo, ob čemer ponavlja prvotne ugotovitve;

3.

izraža zaskrbljenost, da dokumenti, ki so predmet mnenja, lokalne in regionalne razsežnosti ne obravnavajo ustrezno. Vključitev lokalne in regionalne razsežnosti je potrebna tako za učinkovito izvajanje CEAS II kot za usklajenost z načelom subsidiarnosti.

4.

Odbor regij pozdravlja priznanje, da mora biti usklajevanje na tem političnem področju povezano z izboljšanjem standardov, vendar le pogojno. Opozarja zlasti, da lahko nastanejo posledični stroški za lokalne in regionalne oblasti;

5.

poudarja, da bi moral CEAS, kolikor se nanaša na prosilce za azil in begunce, še naprej temeljiti na načelih Konvencije ZN o beguncih iz leta 1951 in da ne bi smeli dovoliti neposrednih ali posrednih poskusov zniževanja teh standardov;

6.

pozdravlja dejstvo, da je bistvena značilnost načrta politike in z njim povezane zakonodaje poenotenje pristopov k azilu in oblikam subsidiarne zaščite. To je pomembno, ker upošteva omejitve opredelitve begunca in dejstvo, da številni prosilci mednarodne zaščite (npr. osebe, ki bežijo pred naravnimi nesrečami) niso nujno begunci v ožjem pomenu besede. Treba je zagotoviti enako obravnavo teh oseb glede pogojev in postopkov sprejema in dodeljenega statusa;

7.

meni, da je z uspešno uskladitvijo mogoče ublažiti nesorazmerno veliko breme, ki ga nekaterim lokalnim in regionalnim oblastem povzroča njihova geografska ali obmejna lega v povezavi z razlikami med nacionalnimi pristopi. Če so pogoji in postopki sprejema ali uporaba meril za priznanje mednarodne zaščite v eni državi članici strožji kot v drugi (ali so takšni videti), lahko to privede do sekundarnega preseljevanja znotraj EU. To oteži izvajanje CEAS in lahko prekomerno obremeni nekatere države ter njihove lokalne in regionalne oblasti;

8.

poudarja, da so glavni razlogi za prisilno preseljevanje razmere zunaj EU in ne toliko v njej;

9.

priporoča, da bi morale države članice v primerih, v katerih so lokalne in regionalne oblasti pristojne za stanovanjsko, socialno, zdravstveno in izobraževalno politiko ter dostop do trga dela, priznati potrebo po solidarnosti in delitvi bremena na podnacionalni ravni;

10.

meni, da bodo zato, da bi bila politika uskladitve na evropski ravni uspešna, lokalne in regionalne oblasti morda potrebovale bodisi dodatno neposredno evropsko podporo bodisi zagotovilo, da bodo prejele sorazmeren delež sredstev, dodeljenih državam članicam;

11.

priznava, da obstajajo nesorazmerne obremenitve zaradi geografske lege obmejnih območij EU in demografskih značilnosti, ki lahko zmanjšajo učinkovitost usklajevanja, zato soglaša, da mora biti nadaljnje usklajevanje nacionalnih standardov s CEAS povezano z okrepljenim praktičnim sodelovanjem, da bodo pristojnosti glede azila pravično porazdeljene med državami članicami in regijami;

12.

izraža zaskrbljenost, da načrt politike ne obravnava delovanja agencije EU za nadzor mej Frontex, in sicer niti glede usklajevanja niti praktičnega sodelovanja. Večja pozornost, ki jo predlogi CEAS namenjajo človekovim pravicam nasploh, še zlasti človekovim pravicam ranljivih oseb, bi se morala odražati v pravilih o Frontexu;

13.

poudarja, da je treba izboljšati komuniciranje na lokalni in regionalni ravni glede razlike med prisilno in prostovoljno migracijo ter razlike med prejemniki mednarodne zaščite in prosilci zanjo, da se državljanom posredujejo utemeljena in pozitivna sporočila o upravičencih do mednarodne zaščite.

14.

Odbor regij podpira to, da direktiva o minimalnih standardih za sprejem združuje standarde za sprejem tako za prosilce za azil kot za osebe, ki prosijo za subsidiarno zaščito;

15.

opozarja, da v okviru uskladitve standardov za sprejem socialna pomoč na stanovanjskem in socialnem področju, v zdravstvu, izobraževanju in pri dostopu do trga dela prosilcem za azil nikakor ne sme biti dodeljena na višji ravni kot domačemu prebivalstvu;

16.

meni, da je treba predlagana zagotovila v zvezi s človekovimi pravicami, vključno z ukrepi za ranljive osebe, uporabljati v vseh oblikah postopkov, tudi v vseh oblikah eksteritorialnih postopkov, predvidenih v točki 5.2.3 načrta politike. Nadaljnje korake na tem področju bo treba skrbno preučiti, kar še posebej velja za njihovo zakonitost, učinkovitost in primernost;

17.

Odbor regij izrecno pozdravlja določbo v členu 8(1), da ni dovoljeno pridržati osebe že samo zato, ker je zaprosila za mednarodno zaščito. To je OR zahteval v členu 16 svojega prvega mnenja o CEAS. Odbor priznava, da imajo pristojni organi lahko utemeljene razloge za pridržanje nekaterih prosilcev, npr. takih, za katere obstaja verjetnost pobega.

18.

Odbor regij soglaša, da bi ta predlog lahko koristil tako prosilcem za azil kot državam članicam, čeprav priznava, da je ta predlog za nekatere države članice sporen, zlasti za tiste, v katerih narašča brezposelnost, in tiste, ki so pod pritiskom zaradi svoje geografske lege. Odbor pozdravlja, da tudi člen 15(2) prenovljene direktive o minimalnih standardih za sprejem prosilcev za azil jasno določa, da „države članice določijo pogoje za zagotovitev dostopa na trg dela“;

19.

ponavlja svoja stališča o politiki vključevanja, ki jih je navedel v točkah 34–38 svojega prvega mnenja o CEAS, in opozarja na svoje mnenje z dne 11. oktobra 2007 o uporabi globalnega pristopa k migraciji na južni morski meji EU ter v vzhodnih in jugovzhodnih regijah, ki mejijo na EU (CdR 64/2007 fin); sklepe tenerifske konference o vlogi regij in mest pri upravljanju migracijskih tokov, ki sta jo oktobra 2007 na Kanarskih otokih skupno pripravila OR in vlada Kanarskih otokov; svoje mnenje z dne 15. junija 2006 o varstvu manjšin in protidiskriminacijskih politikah v razširjeni Evropi (CdR 53/2006), v katerem je bila obravnavana politika vključevanja; svoje mnenje z dne 12. februarja 2009 o lokalnih in regionalnih oblasteh na čelu politik vključevanja (CdR 212/2008) in sklepe atenskega seminarja oktobra 2008 o vlogi regij in mest pri vključevanju priseljencev, ki sta ga pripravila Odbor regij ter lokalno združenje občin in skupnosti Atike;

20.

ponavlja priporočilo iz točke 4 svojega prvega mnenja o CEAS, da bi morala evropska zakonodaja zahtevati, naj se v vsaki državi članici vzpostavi sistem mrež regionalnih oblasti, da bi priseljence vključevali ozaveščeno.

21.

Odbor regij meni, da je zahteva po razširitvi veljavnosti nacionalnih predpisov o socialni zaščiti na prosilce za azil problematična, in namesto tega v okviru prizadevanj za zagotovitev osnovne oskrbe predlaga premislek o enotnih evropskih minimalnih standardih;

22.

ugotavlja, da so določbe o materialnih pogojih še posebej pomembne za lokalne in regionalne oblasti, ki imajo pomembno vlogo pri izvajanju stanovanjske, socialne, zdravstvene in izobraževalne politike. Če je državam članicam pri izvajanju teh standardov dana možnost lastne presoje, morajo lokalnim in regionalnim oblastem zagotoviti, da bodo za izvajanje dodatnih nalog prejele sorazmerno finančno podporo;

23.

ugotavlja, da je treba usposabljati uradnike lokalnih in regionalnih oblasti, od katerih se zahteva ugotavljanje upravičenosti do sredstev, predlagano v teh določbah, da se tako zagotovi, da se od prosilcev za mednarodno zaščito ne bo po nepotrebnem zahtevalo plačevanja prispevkov k stroškom materialnih pogojev za sprejem ali zdravstvene oskrbe.

24.

Odbor regij ponovno izraža resno zaskrbljenost glede ranljivih oseb (členi 29–33 prvega mnenja OR o CEAS) in pozdravlja napredek pri obravnavi tega vprašanja. Posebno pozornost je treba nameniti zdravstvenim potrebam prosilcev za mednarodno zaščito v razmerah, zaradi katerih so utrpeli telesne poškodbe, podhranjenost ali duševno travmo. Ker se zdravstvene storitve pogosto nudijo na lokalni ali regionalni ravni, je treba preučiti, opredeliti in zmanjšati bremena posameznih regij;

25.

Odbor regij meni, da bi uskladitev obravnave oseb, katerih prošnje za azil so bile zavrnjene, lahko prispevala k zmanjšanju sekundarnega preseljevanja. Vendar je treba omogočiti sprejemanje ukrepov za spodbujanje teh oseb k prostovoljnemu odhodu. Ti ukrepi ne bi smeli vplivati na nujno zdravstveno pomoč ali podporo za preživetje osebam iz te skupine;

26.

poudarja, da vsiljenega pomanjkanja in odrekanja zdravstvene oskrbe nikoli ne bi smeli uporabljati za izvajanje ukrepov priseljevanja in azila za izgon oseb, katerih prošnje za mednarodno zaščito so bile zavrnjene.

27.

Odbor regij pozdravlja, da direktiva o minimalnih standardih za sprejem in drugi prenovljeni instrumenti CEAS II zdaj vsebujejo jasno opredelitev mladoletnika, in sicer, da to „pomeni državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki je mlajša od 18 let“. Treba je tudi pozdraviti, da vsak od teh instrumentov predvideva dodatna jamstva za mladoletnike. Medtem ko bodo osebam, ki so opredeljene kot mladoletne, ti standardi koristili, pa niso dovolj zaščiteni tisti prosilci za mednarodno zaščito, katerih starost je sporna za državo članico, ki prosilca sprejema, obravnava, odloča o njegovi prošnji ali uporablja dublinska merila;

28.

poudarja, da bodo materialni pogoji sprejema tisti del CEAS, s katerim bodo prosilci za mednarodno zaščito najprej prišli v stik. Zato je zelo pomembno, da se prosilci v primerih, ko je njihova starost sporna, obravnavajo kot mladoletniki, dokler se ne dokaže nasprotno (ob potrebnem upoštevanju pravic in varnosti drugih prosilcev za mednarodno zaščito); da se vedno obravnavajo humano in s spoštovanjem njihovega dostojanstva ter da se za postopke določanja starosti uporabljajo zakonska jamstva, zlasti če se uporabi zdravniški pregled. Če se starost prosilca na tej stopnji oceni napačno, se lahko zgodi, da se mu neupravičeno odreče višje ravni zaščite, ki bi jih zakonodaja CEAS II sicer določala za mladoletnike;

29.

priznava, da so nekatere lokalne in regionalne oblasti izredno obremenjene z zagotavljanjem storitev za mladoletnike brez spremstva ali veliko število mladoletnikov, ter priporoča, da se tovrstnim oblastem zagotovijo ustrezna sredstva.

30.

Odbor regij poudarja, da je prenovljena dublinska uredba posebnega pomena za regije, saj je mogoče prosilce za azil v skladu z dublinskim sistemom prepeljati v prvo državo članico, v katero so vstopili, kar pomeni pritisk za države članice in regije na zunanjih mejah EU in glavnih vstopnih točkah;

31.

podpira cilj, da se izboljša učinkovitost sistema, a samo tam, kjer je skladen z uporabo usklajenih standardov in postopkov sprejema in priznavanja statusa. To zagotavlja, da države članice, ki predajajo državljane tretjih držav drugi državi članici, ne bodo kršile lastnih obveznosti, določenih v mednarodni zakonodaji o človekovih pravicah, ki zajemajo pravico do spoštovanja družinskega življenja, največje koristi otrok in prepoved vračanja, vključno z posrednim vračanjem, v skladu s členom 19 Listine EU o temeljnih pravicah, členom 33 Konvencije ZN o beguncih iz leta 1951 in členom 3 Konvencije ZN proti mučenju iz leta 1984. Določbe v predlogu uredbe bi morale začeti veljati šele, ko bodo v celoti izvedene prenovljene direktive o minimalnih standardih za sprejem, o postopkih in o pogojih za priznanje;

32.

pozdravlja člen 6 o zaščiti pravic mladoletnikov brez spremstva, ki delno obravnava skrbi Odbora, izražene v členih 29–33 prvega mnenja o CEAS. Treba je uvesti učinkovito zaščito za druge ranljive osebe, kot so nosečnice in invalidi. Poleg tega bi morala uredba obravnavati obstoječe pomanjkljivosti pri ohranjanju družinske skupnosti;

33.

pozdravlja določbo v členu 27, da ni dovoljeno pridržati oseb že samo zato, ker so prosilci za mednarodno zaščito. To odraža predlog OR v členu 16 prvega mnenja o CEAS;

34.

podpira postopke, predlagane v členu 31, da se uporaba določb te uredbe začasno prekine, če se država članica sooča s posebno nujnim položajem, ki izjemno močno obremenjuje njene zmogljivosti za sprejem;

35.

predlaga, da se vzpostavi uradna oblika komuniciranja med regijami in Evropsko komisijo, da se opozori na primere, ki bi lahko privedli do zahteve, da Komisija uporabi lastno presojo v skladu s členom 31(2), če razmere v državi članici kot celoti ne zadostujejo kot dokazno gradivo, ki se zahteva v členu 31(1). Da pa bi preprečili pretirano uporabo teh določb, bi morala Komisija skrbno spremljati položaj in presoditi, ali gre za resnično stisko, ali pa bi neupoštevanje direktive o minimalnih standardih za sprejem prosilcev za azil in direktive 2005/85/ES moralo zahtevati sprožitev postopka za ugotavljanje kršitev v skladu s členom 226 Pogodbe ES.

36.

Odbor regij pozdravlja ugotovitev, da je treba uskladitev standardov za sprejem povezati z „boljšimi standardi“ v obravnavi prošenj za mednarodno zaščito. Prednost tega je krajši čas, potreben za sprejetje posameznih odločitev. Dolga obdobja za presojo lahko negativno vplivajo na fizično in duševno stanje prizadetih, kar lahko znatno obremeni lokalne in regionalne vire. Četudi je sprejemanje odločitev del nacionalnega (in ne regionalnega) sistema, lahko zavlačevanje prekomerno obremeni lokalne in regionalne oblasti, kjer potekajo zaslišanja ali sodni postopki.

37.

Odbor regij pozdravlja ugotovitev, da je treba uskladitev standardov za priznanje povezati z „boljšimi standardi“. Zaradi humanitarnega vidika vsake zakonodaje o vprašanju beguncev morajo imeti rešitve problema nedoslednosti pri priznavanju beguncev prednost pred rešitvami problema sekundarnega preseljevanja, ki ga povzročajo razlike pri zagotavljanju socialne varnosti in dostopu do trga dela. Posledice nepravične zavrnitve mednarodne zaščite so še posebej hude;

38.

pozdravlja večji poudarek, namenjen subsidiarni zaščiti. Odbor zlasti pozdravlja poudarek o izboljšavah v uporabi t.i. alternative notranjega leta v točki 3.3 načrta politike. Te „alternative“ se ne sme nikoli uporabiti za prikrivanje vračanja;

39.

ugotavlja, da bo izboljšanje kakovosti sprejemanja odločitev o azilu in subsidiarni zaščiti, ki vključuje izmenjavo dobre prakse o razlaganju veljavne in predlagane zakonodaje, zmanjšalo število pritožb (ki jih je v nekaterih državah veliko). Prispeva lahko tudi k povečanju prostovoljnega vračanja prosilcev, katerih prošnje za mednarodno zaščito so bile zavrnjene. Uspeh na teh dveh področjih bo zmanjšal nesorazmerno breme regij zaradi zagotavljanja podpore osebam, ki so izključene iz nacionalne podpore;

40.

ponavlja, da imajo razseljene osebe pravico, da zaprosijo za mednarodno zaščito, celo če so v EU vstopile nezakonito, in zato vztraja, da načina vstopa v EU ne bi smeli uporabljati proti prosilcem za mednarodno zaščito, zlasti ne proti žrtvam trgovine z ljudmi;

41.

ugotavlja, da „verodostojnost“ ni sestavni del mednarodne ali evropske opredelitve begunca, da pa je veliko prošenj za mednarodno zaščito kljub temu zavrnjenih iz razlogov verodostojnosti. Osebe, katerih prošnje za mednarodno zaščito so bile zavrnjene, lahko pred odhodom iz EU potrebujejo precejšnjo pomoč lokalnih in regionalnih oblasti, zato je pomembno, da prošnje niso neupravičeno zavrnjene iz razlogov verodostojnosti;

42.

priporoča, naj prenovljena direktiva o pogojih za priznanje jasneje določi, da določbe o verodostojnosti (trenutno člen 4(5)) dopolnjujejo opredelitev begunca: določajo okoliščine, v katerih je nepodprte posameznikove izjave mogoče dopustiti kot dokaz in prispevati k dokaznemu standardu, ki se zahteva za dokazovanje dejstev, ki utemeljujejo mednarodno zaščito.

43.

Odbor regij poudarja, da so potrebne mreže za izmenjavo informacij in dobre prakse o vprašanjih azila na lokalni in regionalni ravni, ter zagotavljanje primerne finančne podpore za dejavnost mrež;

44.

pozdravlja odločitev o ustanovitvi Evropskega urada za podporo azilu (European Asylum Support Office, EASO), in meni, da bo aktivno prispeval k izboljšanju mednarodnih standardov in skladnejšemu pristopu;

45.

meni, da bi bilo treba Odbor regij vključiti v člen 17 predlagane uredbe pod „druge organe Skupnosti“ (člen 49);

46.

poudarja. da je treba opraviti raziskovalne in primerjalne študije za izboljševanje baze podatkov tako politike kot prakse in da bodo lokalne in regionalne uprave imele pri zagotavljanju tega ključno vlogo. Lokalne in regionalne oblasti bi morale biti omenjene v povezavi z „izmenjavami informacij in dobrih praks“ (člen 3) ter „zbiranjem in izmenjavami informacij“ (člen 11);

47.

želi pojasnilo o predlaganem ureditvenem okviru in kazalcih za merjenje učinkovitosti razvoja politike in izvajanja storitev;

48.

priporoča, da se razvijejo programi financiranja, do katerih imajo lahko dostop lokalne in regionalne oblasti, da se tako izboljša ozaveščenost javnosti o vprašanjih azila na področjih, kjer bi to lahko izboljšalo obveščanje skupnosti in vključevanje vanje. Posvetovalni forum bi moral vključevati lokalne in regionalne oblasti ter Odbor regij;

49.

priporoča nadalje, da bi moral EASO imeti ključno vlogo pri vzpostavljanju odnosov s tretjimi državami, nevladnimi organizacijami in mednarodnimi telesi;

50.

močno poudarja prispevek lokalnih in regionalnih oblasti za doseganje visokih standardov praktičnega upravljanja področja prosilcev za azil in beguncev v praksi. Razvoj usposabljanja osebja na mejah, v sprejemnih središčih in ustanovah za preselitev je poleg tega ključnega pomena za spodbujanje programov za mednarodno zaščito;

51.

izraža resno zaskrbljenost, ker v upravnem odboru EASO niso zastopane lokalne in regionalne oblasti, in priporoča, naj se upravne ureditve za EASO okrepijo z vključitvijo predstavnikov OR ter naj se uvedejo redna posvetovanja.

52.

Odbor regij ugotavlja, da je solidarnost med državami priznana kot eden ključnih elementov predlogov, zlasti kar zadeva amandmaje k II. dublinski uredbi, da pa predlogi državam članicam še vedno puščajo precej prostora za lastno presojo o izvajanju politik. Pomembno je priznati, da potreba po solidarnosti in delitvi bremena ne obstaja le med državami članicami, temveč tudi znotraj posameznih držav;

53.

ponovno izraža zadovoljstvo s praktično podporo, ki sta jo državam članicam ponudila Evropski sklad za begunce in Evropski sklad za vračanje, kar je izrazil že v členu 46 svojega prvega poročila o skupnem evropskem azilnem sistemu. Ti skladi bodo posebnega pomena za uspešno izvajanje direktiv o sprejemu in postopkih. Odbor želi dobiti zagotovilo, da bodo imele lokalne in regionalne oblasti neposreden dostop do teh skladov in vlogo spremljanja dodeljevanja podpore prek njih;

54.

zaenkrat pozdravlja možnost skupne obravnave posebnih primerov v EU pod pogojem, da se strogo spoštujejo človekove pravice in načelo, da je treba vsak primer obravnavati posebej.

55.

Odbor regij ugotavlja pomen prostovoljnih preselitev in pozdravlja predloge za izboljšave. Odbor želi potrditev, da bodo vzpostavljeni mehanizmi za posvetovanje z lokalnimi in regionalnimi oblasti o tem zaradi njihove pomembne vloge pri uspešnem vključevanju beguncev in drugih upravičencev do mednarodne zaščite. Odbor ugotavlja, da imajo lahko regije, če bo ureditev prostovoljne preselitve dobra, koristi od konstruktivno vodenega preseljevanja.

56.

Odbor regij pozdravlja sporočila Evropske komisije o tej temi in meni, da bo ta pobuda okrepila solidarnost pri praksah glede ponovne naselitve ter izboljšala standarde v vseh državah članicah, zlasti v zvezi z vlogo lokalnih oblasti pri sprejemu, ponovni naselitvi in vključevanju ponovno naseljenih oseb;

57.

še posebej pozdravlja oblikovanje strokovne skupine za ponovno naselitev in poudarja pomembno vlogo lokalnih in regionalnih oblasti v postopkih sprejemanja in ponovne naselitve. Zato meni, da bi moral biti njihov prispevek pri ugotavljanju potreb, določanju letnih prednostnih nalog in izmenjavi dobrih praks priznan kot strokovno znanje interesnih skupin v tej skupini;

58.

zahteva, da se lokalnim in regionalnim oblastem, ki morajo imeti ključno vlogo pri uspešnem izvajanju programa EU za ponovno naselitev, zagotovi zadostna sredstva iz naslova financiranja, ki ga je predlagala Evropska komisija v podporo ponovno naseljenim osebam.