52008PC0790

[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 26.11.2008

COM(2008) 790 konč.

2008/0231 (CNS)

Predlog

DIREKTIVA SVETA (Euratom)

o vzpostavitvi okvira Skupnosti za jedrsko varnost

{SEC(2008) 2892}{SEC(2008) 2893}

OBRAZLOŽITVENI MEMORANDUM

1. OZADJE PREDLOGA

1.1. Razlogi za predlog in njegovi cilji

Cilj tega osnutka direktive o vzpostavitvi okvira Skupnosti za jedrsko varnost je ponovno začeti postopek za vzpostavitev skupnega okvira EU za jedrsko varnost s posodobitvijo in nadomestitvijo predloga Komisije za direktivo Sveta (Euratom) o določitvi osnovnih obveznosti in splošnih načel o varnosti jedrskih objektov[1], ki je vključen v začetni paket na področju jedrske varnosti.

Zaradi obnovljenega zanimanja za jedrsko energijo, ki so ga izrazile številne države članice, z možnostjo več podaljšanj življenjske dobe objektov in gradenj novih elektrarn, je čas za pripravo tega spremenjenega predloga še posebej primeren. Jasno je, da se posledice radioloških nesreč ne ustavijo na mejah ter ne vplivajo le na zdravje delavcev in državljanov, ampak imajo tudi obsežne gospodarske posledice za industrijo proizvodnje energije. Z vključitvijo mednarodno priznanih načel jedrske varnosti v zavezujočo zakonodajo Skupnosti bi se prebivalstvu EU zagotovila dodatna raven jamstva, saj bi bila zagotovljena pravna varnost.

V tem okviru spremenjeni zakonodajni predlog temelji na: a) tehničnem delu Združenja zahodnoevropskih upravnih organov za jedrsko varnost (WENRA), ki je bilo za obstoječe jedrske objekte zaključeno leta 2006, ob sodelovanju vseh evropskih upravnih organov za jedrsko varnost; b) načelu, da lahko le močni in neodvisni upravni organi zagotavljajo neprekinjeno varno delovanje jedrskih elektrarn v EU; c) vključitvi načel glavnih mednarodnih instrumentov, ki so na voljo, v zakonodajo Skupnosti, in sicer Konvencije o jedrski varnosti[2], ki je bila sklenjena pod okriljem Mednarodne agencije za atomsko energijo (IAEA), ter dela na področju varnosti, ki ga opravlja IAEA[3].

Njegov osnovni pristop je, da se sklop skupnih načel s področja jedrske varnosti, ki so že vključena v Konvencijo o jedrski varnosti, ureja na ravni Skupnosti ter dopolni z dodatnimi varnostnimi zahtevami za nove jedrske reaktorje, za katere se države članice spodbuja, da jih razvijajo v skladu z načelom stalnega izboljševanja varnosti, na podlagi varnostnih ravni, ki jih je razvilo Združenje zahodnoevropskih upravnih organov za jedrsko varnost, ter v tesnem sodelovanju z evropsko skupino na visoki ravni za jedrsko varnost in ravnanje z jedrskimi odpadki. Na podlagi desetih načel za ureditev jedrske varnosti, ki jih je sprejela, bo skupina postala osrednja točka za sodelovanje med upravnimi organi, ki so zadolženi za varnost jedrskih objektov v državah članicah, in bo prispevala k razvoju okvira EU za jedrsko varnost.

Splošni cilj predloga je doseči, vzdrževati in stalno izboljševati jedrsko varnost v Skupnosti ter izboljšati vlogo upravnih organov. Področje uporabe predloga je načrtovanje, izbira lokacije, gradnja, vzdrževanje, delovanje in razgradnja jedrskih objektov, za katere zakonodajni in regulativni okvir zadevnih držav članic zahtevata upoštevanje varnosti. Pravica vsake države članice, da se sama odloči, ali bo uporabljala jedrsko energijo ali ne, je priznana in se popolnoma spoštuje.

S tem okvirom Skupnosti za jedrsko varnost naj bi se uresničilo več operativnih ciljev, in sicer izboljšanje vloge nacionalnih upravnih organov, primarno odgovornost imetnika dovoljenja za varnost pod nadzorom upravnega organa, povečanje neodvisnosti upravnega organa, zagotavljanje visoke ravni preglednosti pri vprašanjih v zvezi z varnostjo jedrskih objektov, uvedbo sistemov za upravljanje, redne varnostne preglede, razpoložljivost strokovnjakov s področja jedrske varnosti ter dajanje prednosti varnosti.

1.2. Splošno ozadje

Zanimanje za jedrsko energijo se ponovno povečuje zaradi več dejavnikov.

EU je največja proizvajalka jedrske električne energije na svetu z dobro razvito jedrsko industrijo, ki vključuje celoten gorivni cikel z lastno tehnološko podlago in visoko usposobljeno delovno silo. Jedrska energija je zdaj glavni vir energije z nizkimi emisijami ogljika v številnih državah članicah EU, ki zagotavlja več kot tretjino električne energije v EU ter se je izkazala za stabilen in zanesljiv vir, ki je dobro zaščiten pred nihanji cen v primerjavi s trgi za nafto in plin. Stalna uporaba jedrske energije bi zato prispevala k varnosti oskrbe z energijo v EU ter k omejevanju emisij CO2, vendar se še vedno srečuje s številnimi odprtimi vprašanji, ki jih je treba rešiti. Jedrska energija ima pomembno vlogo v energetski mešanici EU; podpira jo trdna zavezanost pri raziskavah in spodbujanju tehnološkega razvoja s ciljem nadaljnjega izboljšanja jedrske varnosti in zanesljivosti.

Stalno izboljševanje varnosti jedrskih objektov je pogoj za sprejemanje jedrske energije. Z nadgrajevanjem obstoječega dela, opravljenega pod okriljem IAEA, in njegovim vključevanjem v okvir Skupnosti bi se dodala vrednost nacionalnim pristopom. Medsebojno povezovanje nacionalnih sistemov in sistema Skupnosti bo zagotovilo ohranitev visoke ravni varnosti jedrskih objektov v EU ter izboljšalo preglednost regulativnih mehanizmov EU. Dolgoročno bo to izboljšalo zaupanje javnosti v postopek sprejemanja odločitev na ravni EU, kar zadeva vprašanja jedrske varnosti, zagotovilo pa bo tudi pravno varnost.

1.3. Obstoječi instrumenti Skupnosti, ki zagovarjajo uskladitev jedrske varnosti na ravni EU

Z razvojem evropske jedrske industrije je zbliževanje na ravni Skupnosti postalo nujno za podporo državam članicam pri njihovem prizadevanju za uskladitev varnostnih praks. Svet v resoluciji z dne 22. julija 1975 o tehnoloških problemih jedrske varnosti[4] priznava, da je bila naloga Komisije nastopati kot katalizator pri pobudah na področju jedrske varnosti, sprejetih na mednarodni ravni. Ta resolucija se, čeprav „ upošteva prerogative in odgovornosti, ki so jih prevzeli nacionalni organi “, sklicuje na uskladitev varnostnih zahtev v okviru zaželenega usklajenega pristopa na ravni Skupnosti.

Na podlagi tega je bila leta 1992[5] sprejeta druga Resolucija Sveta, v kateri je Svet ponovno potrdil namene iz Resolucije iz leta 1975 ter pozval države članice, naj nadaljujejo in okrepijo usklajeno prizadevanje za uskladitev varnostnih vprašanj.

Poleg tega se je podpora za pripravo zakonodaje Skupnosti o jedrski varnosti skozi leta stalno odražala v sklepih Sveta[6] in poročilih Evropskega parlamenta[7]. Vendar do zdaj na področju jedrske varnosti še ni bila sprejeta zavezujoča zakonodaja Skupnosti.

1.4. Usklajenost predloga z drugimi politikami in cilji Unije

Resnično vez med zaščito pred sevanjem in jedrsko varnostjo je Sodišče Evropskih skupnosti priznalo v svoji sodbi v zadevi C-29/99, na podlagi katere „ za opredelitev pristojnosti Skupnosti ni primerno določiti umetnega razlikovanja med varovanjem zdravja prebivalstva in varnostjo virov ionizirajočega sevanja “. Sodišče je prav tako potrdilo, da je Komisija pristojna za pripravo priporočil za uskladitev ukrepov, ki jih zahtevata člena 18 in 19 Konvencije o jedrski varnosti v zvezi z načrtovanjem, gradnjo in delovanjem jedrskih objektov, za katere lahko veljajo določbe, ki jih države članice določajo za zagotovitev skladnosti s temeljnimi standardi. Razvoj pristopa Skupnosti na področju jedrske varnosti bi prispeval k polnemu uresničevanju ciljev pravnega reda Skupnosti na področju zaščite pred sevanjem, in sicer zaščite delavcev in prebivalstva pred nevarnostmi, ki jih povzroča ionizirajoče sevanje, ne da bi pri tem po nepotrebnem omejil koristno uporabo praks, ki povzročajo izpostavljenost sevanju.

1.5. Začetni paket o jedrski varnosti

Komisija je 30. januarja 2003 po prejemu mnenja skupine strokovnjakov, ustanovljene na podlagi člena 31 Pogodbe Euratom, sprejela dva predloga direktiv, ki obravnavata varnost jedrskih objektov ter ravnanje z izrabljenim gorivom in radioaktivnimi odpadki[8].

Potem ko je Evropski ekonomsko-socialni odbor 26. marca 2003 podal svoje mnenje, sta bila oba predloga posredovana Svetu. V skladu s postopkom iz člena 31 Pogodbe Euratom je Svet zahteval mnenje Evropskega parlamenta, ki je sprejel mnenje o predlogih na svojem plenarnem zasedanju 13. januarja 2004.

Hkrati se je o obeh predlogih razpravljalo v Svetu, in sicer med italijanskim in irskim predsedovanjem. Ker ni bilo mogoče doseči večine, ki bi omogočila sprejetje ali zavrnitev obeh predlogov, je bilo dogovorjeno, da se sklepi Sveta pripravijo s soglasjem. Svet je osnutek sklepov o jedrski varnosti ter varnosti ravnanja z izrabljenim jedrskim gorivom in radioaktivnimi odpadki sprejel junija 2004[9], kar je omogočilo oblikovanje delovne skupine Sveta za jedrsko varnost. Natančna predstavitev postopkovnih vidikov v zvezi z začetnim paketom o jedrski varnosti je vključena v poročilo o oceni učinka[10], ki je priloženo tej pobudi.

Obstoječi predlog direktive, ki obravnava varnost jedrskih objektov, bo umaknjen in nadomestil ga bo nov predlog.

2. POSVETOVANJE Z ZAINTERESIRANIMI STRANMI IN OCENA UčINKA

2.1. Posvetovanje z zainteresiranimi stranmi glede potrebe po zakonodajnem okviru Skupnosti za jedrsko varnost

Sedanji spremenjeni zakonodajni predlog je rezultat obsežnega in dolgotrajnega postopka posvetovanja, ki se je začel leta 2004 med irskim predsedovanjem. Delovna skupina Sveta za jedrsko varnost, skupina na visoki ravni in Evropski forum za jedrsko energijo so nadaljevali z delom na tem področju.

Med postopkom priprave začetnega paketa o jedrski varnosti je na pobudo Komisije potekalo obsežno posvetovanje z zainteresiranimi stranmi glede priložnosti za vzpostavitev zakonodajnega okvira o jedrski varnosti, ki je dopolnilo posvetovanja na podlagi zakonodajnega postopka, določenega v Pogodbi Euratom (mnenja skupine strokovnjakov, ustanovljene na podlagi člena 31 Pogodbe, ter Evropskega ekonomsko-socialnega odbora). Posvetovanja so potekala tudi z mednarodnimi organizacijami, kot sta IAEA in Agencija za jedrsko energijo OECD. Komisija je prav tako izkoristila svoje sodelovanje na različnih mednarodnih srečanjih, da je predstavila svoje načrte za ureditev EU na področju jedrske varnosti.

Evropski forum za jedrsko energijo, ustanovljen leta 2007, v katerem sodelujejo ključni nosilci odločanja in organizacije na nacionalni ravni in na ravni EU, je že prispeval k izboljšanju razumevanja skupnih pristopov, ki so potrebni za nadaljnji razvoj varnosti jedrskih objektov. V sklepih s srečanj foruma v Pragi in Bratislavi leta 2008 je poudarjena odločna podpora foruma sprejetju zakonodaje EU o jedrski varnosti na podlagi „ skupnih temeljnih varnostnih načel za jedrske objekte “.

Poleg tega je bilo na podlagi delovanja različnih strokovnih skupin, ki se ukvarjajo z jedrsko varnostjo, zagotovljeno tehnično ozadje, ki podpira osnovna načela, predlagana v sedanjem osnutku spremenjene direktive. Na ravni EU je bilo razvitih več različnih ravni in vrst dejavnosti, pri čemer so sodelovale strokovne skupine, ki vključujejo predstavnike varnostnih organov držav članic, ki dejavno prispevajo k usklajevanju praks na področju jedrske varnosti.

2.2. Pregled strokovnih skupin na področju usklajevanja pristopov k jedrski varnosti na ravni EU

2.2.1. Delovna skupina upravnih organov za jedrsko varnost in delovna skupina za varnost reaktorjev

Da bi nadaljevali z uresničevanjem ciljev Resolucije Sveta iz leta 1975 o tehnoloških problemih jedrske varnosti, je Komisija ustanovila dve strokovni skupini, ki se ukvarjata z varnostjo jedrskih objektov. Delovna skupina upravnih organov za jedrsko varnost, ki se je nazadnje sestala junija 2005, vključuje predstavnike upravnih organov za jedrsko varnost iz držav članic EU ter držav kandidatk iz Srednje in Vzhodne Evrope. Delovna skupina za varnost reaktorjev, ki je vključevala vse upravne organe in industrijo EU, je prenehala delovati leta 1998.

2.2.2. Dogovarjanje o evropskih regulativnih nalogah (CONCERT)

Skupina CONCERT, ustanovljena leta 1992, je predstavljala forum, ki je združil upravne organe za jedrsko varnost iz EU, srednje- in vzhodnoevropskih držav ter novih neodvisnih držav, da bi si izmenjevali izkušnje in izboljšali napredek programov pomoči in sodelovanja na splošno. Skupina se je zadnjič srečala leta 2005.

2.2.3. Združenje zahodnoevropskih upravnih organov za jedrsko varnost

Poseben poudarek je treba nameniti dejavnosti, ki jo opravlja Združenje zahodnoevropskih upravnih organov za jedrsko varnost, tj. organizacija, ki vključuje voditelje in višje uradnike upravnih organov za jedrsko varnost iz 17 evropskih držav.

Za uskladitev varnostnih pristopov sta bili ustanovljeni dve delovni skupini z nalogo analizirati sedanji položaj in različne varnostne pristope, primerjati posamezne nacionalne zakonodajne pristope z varnostnimi standardi IAEA, ugotoviti razlike ter predlagati nadaljnje delo za možno odpravo razlik, ne da bi bila pri tem ogrožena končna raven varnosti.

Januarja 2006 so bila objavljena poročila o varnostnih referenčnih ravneh, ki so bila nato v letih 2007 in 2008 revidirana[11]. Člani Združenja zahodnoevropskih upravnih organov za jedrsko varnost so opredelili več skupnih varnostnih referenčnih ravni za jedrske reaktorje, da bi do leta 2010 uskladili nacionalne zahteve. Vsaka pobuda Skupnosti na področju jedrske varnosti mora izkoristiti tehnični napredek, dosežen v Združenju zahodnoevropskih upravnih organov za jedrsko varnost. Razen tega je delovna skupina Sveta za jedrsko varnost ocenila poročila Združenja zahodnoevropskih upravnih organov za jedrsko varnost o usklajevanju varnostnih pristopov za jedrske reaktorje ter sklenila, da je „ metodologija Združenja zahodnoevropskih upravnih organov za jedrsko varnost sistematičen, dokumentiran in logičen pristop k usklajevanju “.

2.2.4. Delovna skupina Sveta za jedrsko varnost

Na podlagi sklepov Sveta iz leta 2004 o jedrski varnosti ter varnem ravnanju z izrabljenim gorivom in radioaktivnimi odpadki, ki pozivajo k „ obsežnemu posvetovanju “ z zainteresiranimi stranmi, se je začel obsežen postopek posvetovanja, katerega cilj je bil določiti nove instrumente, ki lahko učinkoviteje prispevajo k nadaljnjemu izboljševanju jedrske varnosti ter varnosti ravnanja z izrabljenim gorivom in radioaktivnimi odpadki na podlagi Pogodbe Euratom ter v skladu z načeli boljšega sprejemanja zakonodaje. Na podlagi tega je bila ustanovljena delovna skupina Sveta za jedrsko varnost[12].

Končno poročilo delovne skupine Sveta za jedrsko varnost[13], ki vključuje splošne sklepe in priporočila, je Svet odobril 13. decembra 2006. Natančna metodologija, organizacija dela in zbiranje podatkov, natančni rezultati zbiranja podatkov in analize ter utemeljitev sklepov in priporočil so predstavljeni v poročilih, ki so jih pripravile tri ustanovljene podskupine[14]. Pri delu delovne skupine Sveta za jedrsko varnost je sodelovalo 70 strokovnjakov iz držav članic in Komisija. Sklepi teh poročil ponujajo zanesljivo tehnično ozadje za pristop, ki ga predvideva sedanji osnutek direktive o vzpostavitvi okvira Skupnosti za jedrsko varnost.

2.2.5. Skupina na visoki ravni

Komisija je 10. januarja 2007 sprejela osnutek usmeritvenega jedrskega programa, v katerem je predlagala ustanovitev skupine na visoki ravni za jedrsko varnost, ravnanje z jedrskimi odpadki in njihovo razgrajevanje. Pozneje so ta predlog potrdili in podprli vsi najvišji forumi EU (kar se kaže v sklepih zasedanja Evropskega sveta v Bruslju marca 2007[15], sklepih Sveta iz maja 2007 o jedrski varnosti ter varnem ravnanju z izrabljenim gorivom in radioaktivnimi odpadki[16] ter v poročilu Evropskega parlamenta iz leta 2007 o 50 letih evropske jedrske politike[17]).

Skupina na visoki ravni je bila uradno ustanovljena s Sklepom Komisije 2007/530/Euratom[18] iz julija 2007. Sklep skupini na visoki ravni podeljuje nalogo, da pomaga institucijam EU pri postopnem razvoju skupnega dogovora in sčasoma dodatnih evropskih pravil na področjih varnosti jedrskih objektov ter varnega ravnanja z izrabljenim gorivom in radioaktivnimi odpadki.

Skupina na visoki ravni vključuje voditelje nacionalnih upravnih organov ali organov za jedrsko varnost iz 27 držav članic. Z ustanovitvijo skupine na visoki ravni se bo delo Združenja zahodnoevropskih upravnih organov za jedrsko varnost razširilo na bolj uraden okvir, v sodelovanju s predstavniki držav članic EU, ki ne proizvajajo jedrske energije.

Predlagani osnutek direktive vključuje posebne določbe o ukrepih, ki jih mora izvajati skupina na visoki ravni, ki bo imela ključno vlogo s podporo določanju instrumentov za vzdrževanje in nadaljnje izboljšanje jedrske varnosti v Skupnosti. Zato bo Komisija, ko bo Svet sprejel to direktivo, spremenila prvotne naloge skupine, določene v Sklepu Komisije 2007/530/Euratom, da bodo ustrezno odražale njene odgovornosti v zvezi z izvajanjem Direktive.

2.3. Ocena učinka

Priložena ocena učinka posodablja oceno učinka v zvezi s prejšnjim predlogom o jedrski varnosti, ki je vključen v paket na področju jedrske varnosti[19] ter temelji na tehničnih sklepih in priporočilih iz poročil delovne skupine Sveta za jedrsko varnost, pa tudi na obveznostih in zahtevah iz Konvencije o jedrski varnosti ter temeljnih varnostnih načelih IAEA.

V oceni učinka so analizirane štiri možne politike : pri možni politiki št. 0 se ohrani nespremenjen sedanji položaj; pri možni politiki št. 1 se predvideva priprava zakonodaje Skupnosti o vzpostavitvi skupnih varnostnih standardov za obstoječe jedrske objekte; možna politika št. 2 vključuje sprejetje zakonodaje Skupnosti, ki vzpostavlja le skupen okvir, katerega cilj je doseganje in vzdrževanje visoke enotne ravni jedrske varnosti v Skupnosti s sklicevanjem na široko priznana načela jedrske varnosti, poznejše izvedbene ukrepe pa bo pripravila skupina na visoki ravni; možna politika št. 3 temelji na sklopu mednarodno priznanih načel jedrske varnosti (pristop, ki se predlaga v okviru možne politike št. 2), dopolnjenih z dodatnimi varnostnimi zahtevami za nove jedrske reaktorje, pri čemer se države članice spodbuja k razvoju takšnih zahtev v skladu z načelom stalnega izboljševanja varnosti in na podlagi varnostnih ravnih, razvitih v Združenju zahodnoevropskih upravnih organov za jedrsko varnost in v tesnem sodelovanju s skupino na visoki ravni. Zato je ocena možnih politik pokazala, da je najbolj učinkovita rešitev za vzpostavitev skupnega pristopa Skupnosti k jedrski varnosti tista, ki je predvidena z možno politiko št. 3.

3. PRAVNI ELEMENTI PREDLOGA

3.1. Povzetek predlaganih ukrepov

Cilj tega predloga je ponovno začeti postopek za vzpostavitev skupnega okvira EU za jedrsko varnost, katerega cilj je doseganje in vzdrževanje visoke primerljive ravni jedrske varnosti po vsej Skupnosti, tako da se zamenja zadevni prvotni predlog, ki je vključen v paket na področju jedrske varnosti. Predlog se navezuje na določbe Konvencije o jedrski varnosti, ki določa natančen pravni okvir, ki pomeni temelj za usklajen sistem jedrske varnosti, ter podpisnice katere so vse podpisnice Pogodbe Euratom in države članice EU.

3.2. Pravna podlaga

Pravna podlaga za ta predlog je člen 31 Pogodbe Euratom v povezavi s členom 32 Pogodbe. Člen 31 opredeljuje postopek za sprejemanje temeljnih varnostnih standardov, določenih v členu 30 za varovanje zdravja delavcev in prebivalstva pred nevarnostmi, ki izvirajo iz ionizirajočega sevanja. Člen 32 izrecno navaja, da je temeljne standarde mogoče dopolniti v skladu s postopkom iz člena 31.

3.3. Subsidiarnost in sorazmernost

Jedrska energija ima pomembno vlogo pri prehodu na gospodarstvo z majhnimi emisijami ogljika in zmanjšuje odvisnost EU od zunanje dobave energije. Države članice se same odločijo, ali bodo v svojo energetsko mešanico vključile tudi jedrsko energijo. Vloga Evropske unije je, da zagotovi razvoj tega vira energije ob najvišji ravni varnosti.

Vse države članice EU so podpisnice Konvencije o jedrski varnosti, ki predstavlja mednarodno priznano skupno platformo za razvoj jedrske varnosti. Države članice EU so že uvedle ukrepe, ki jim omogočajo doseganje visoke ravni jedrske varnosti znotraj EU. Vendar zaradi različnih zgodovinskih ozadij, pravnih okvirov, tipa in števila reaktorjev ter različnih pristopov k urejanju do zdaj še niso bila določena skupna pravila na področju jedrske varnosti za celotno Skupnost.

Pristop sedanjega predloga državam članicam omogoča, da v celoti izkoristijo načelo subsidiarnosti, ker ustvarja zakonodajni okvir za jedrsko varnost, ne da bi pri tem določil podrobnosti. Razen tega je osnutek direktive namenjen okrepitvi vloge in neodvisnosti nacionalnih upravnih organov, s čimer nadgrajuje njihove pristojnosti, ter vloge nacionalnih organov pri izvajanju dogovorjenih ukrepov. Z direktivo se načelo nacionalne odgovornosti za varnost jedrskih objektov popolnoma upošteva, pri čemer se v zvezi z varnostjo novih jedrskih reaktorjev države članice spodbuja k razvoju dodatnih varnostnih zahtev v skladu s stalnim izboljševanjem varnosti na podlagi varnostnih ravni, razvitih v Združenju zahodnoevropskih upravnih organov za jedrsko varnost in v tesnem sodelovanju s skupino na visoki ravni. Poleg tega države članice ohranijo pravico, da na nacionalni ravni uvedejo strožje varnostne ukrepe, kot so določeni v osnutku direktive.

4. GLAVNE DOLOČBE PREDLOGA

4.1. Odgovornost in okvir za varnost jedrskih objektov (člen 3)

Člen o odgovornosti za varnost jedrskih objektov odraža eno od temeljnih načel jedrske varnosti, ki je vključeno tudi v člen 9 Konvencije o jedrski varnosti: za varnost jedrskih objektov skozi njihovo življenjsko dobo je primarno odgovoren imetnik dovoljenja pod nadzorom upravnega organa. Razen tega bo varnostne ukrepe in kontrole, ki jih je treba izvajati v jedrskem objektu, določil izključno upravni organ, izvajal pa jih bo imetnik dovoljenja.

Na podlagi drugega odstavka morajo države članice vzpostaviti in vzdrževati zakonodajni in regulativni okvir za jedrsko varnost. To določbo že upoštevajo vse države članice in ne bi smela predstavljati nobene težave pri izvajanju.

4.2. Upravni organi (člen 4)

Besedilo krepi vlogo nacionalnih upravnih organov in njihovo neodvisnost, tako da nadgrajuje njihove pristojnosti. Da bi olajšali sprejemanje samostojnih odločitev, ki dajejo prednost jedrski varnosti, je treba zagotoviti dejansko neodvisnost upravnega organa od vseh drugih organizacij, katerih naloga je spodbujanje ali upravljanje jedrskih objektov ali utemeljevanje družbenih koristi, prav tako pa je treba zagotoviti, da se na ta organ ne izvajajo neustrezni pritiski. Podobna določba že obstaja v Konvenciji o jedrski varnosti (člen 8(2)). Upravni organ, kateremu se zagotovijo zadostna pooblastila, sposobnosti ter finančni in človeški viri za izpolnjevanje njegovih odgovornosti in dolžnosti, bo zadolžen za nadzor in urejanje varnosti jedrskih objektov ter zagotavljanje izvajanja varnostnih zahtev, pogojev in predpisov.

Upravni organ bo odgovoren za podelitev dovoljenj in spremljanje njihove uporabe v zvezi z izbiro lokacije, načrtovanjem, gradnjo, začetkom obratovanja, delovanjem ali razgradnjo jedrskih objektov.

Upravni organ bo moral skrbeti za to, da bodo imeli imetniki dovoljenj dovolj zaposlenih z ustreznimi kvalifikacijami za upravljanje obratov.

Za stalno izboljševanje regulativne infrastrukture bosta upravni organ in nacionalna regulativna struktura predmet rednih mednarodnih strokovnih pregledov.

V okviru te določbe bodo nacionalni upravni organi in regulativni sistemi predmet rednih misij za mednarodne strokovne preglede Mednarodne regulativne revizijske službe IAEA, poleg tega pa se zavežejo, da bodo vsakih deset let pripravili vsaj samoocenjevalno poročilo.

4.3. Preglednost (člen 5)

Določbe člena 5 odgovarjajo na nujnost, da se zagotovi dostop do zanesljivih informacij ter da se javnosti omogoči sodelovanje pri preglednem postopku odločanja.

4.4. Varnostne zahteve in predpisi za jedrske objekte (člen 6)

Člen 6 ponavlja in krepi obveznost držav članic, da spoštujejo varnostne temelje[20] IAEA ter mednarodno dogovorjene obveznosti in zahteve Konvencije o jedrski varnosti.

Poleg tega se države članice, kar zadeva varnost novih jedrskih reaktorjev, spodbujajo, naj razvijejo dodatne varnostne zahteve v skladu s stalnim izboljševanjem varnosti na podlagi varnostnih ravni, razvitih v Združenju zahodnoevropskih upravnih organov za jedrsko varnost in v tesnem sodelovanju s skupino na visoki ravni.

V zvezi s tem je treba poudariti, da bo, potem ko bo Svet sprejel besedilo Direktive, Komisija ustrezno prilagodila naloge skupine na visoki ravni, kot jih določa sklep Komisije o ustanovitvi te skupine.

4.5. Obveznosti imetnikov dovoljenja (člen 7)

Ta člen povzema odgovornosti imetnikov dovoljenj za izpolnjevanje zahtev, določenih v členu 6, ter poudarja njihove dolžnosti za vzpostavitev in izvajanje sistemov za upravljanje ter zagotovitev zadostnih finančnih in človeških virov za jedrsko varnost.

4.6. Nadzor (člen 8)

Ocene jedrske varnosti, preiskave, nadzor in izvršilne ukrepe, ki jih izvaja upravni organ, je treba izvajati skozi celotno življenjsko dobo objektov, tudi med njihovo razgradnjo. To je drugo skupno dogovorjeno načelo. Za okrepitev pooblastil evropskih upravnih organov ta direktiva določa razširjena regulativna pooblastila v interesu varnosti. V primeru resnih ali ponavljajočih se kršitev varnostnih predpisov, je upravni organ pooblaščen, da odvzame dovoljenje za delovanje, odredi prekinitev delovanja katerega koli objekta, če meni, da varnost ni v celoti zagotovljena. Obveznost za oceno in preverjanje varnosti je določena tudi v členu 14 Konvencije o jedrski varnosti.

4.7. Strokovno znanje o jedrski varnosti (člen 9)

Razpoložljivost strokovnjakov za jedrsko varnost je izjemno pomembno vprašanje, ki se pojavi na vsakem mednarodnem srečanju na temo jedrske varnosti. V preteklih desetletjih ni bilo usposobljenih dovolj strokovnjakov, zato se pojavlja tudi problem zaradi staranja varnostnega osebja in inšpektorjev, med katerimi se jih bo veliko kmalu upokojilo. To je področje, na katerem lahko Skupnost prispeva s spodbujanjem meddržavnega sodelovanja in usposabljanja. Obveznost za zagotovitev razpoložljivosti zadostnega števila ustrezno usposobljenega osebja priznava tudi člen 11(2) Konvencije za jedrsko varnost.

4.8. Dajanje prednosti varnosti (člen 10)

V skladu z načelom dajanja prednosti varnosti imajo države članice možnost, da na nacionalni ravni določijo varnostne ukrepe, ki so strožji kot ukrepi, določeni v osnutku direktive.

5. SKLEP

Zato se od Sveta zahteva, da:

odobri priloženi predlog za direktivo Sveta (Euratom) o vzpostavitvi okvira Skupnosti za jedrsko varnost.

2008/0231 (CNS)

Predlog

DIREKTIVA SVETA (Euratom)

o vzpostavitvi okvira Skupnosti za jedrsko varnost

SVET EVROPSKE UNIJE JE –

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo in zlasti členov 31 in 32 Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Komisije, pripravljenega po prejemu mnenja skupine oseb, ki jih je imenoval Odbor za znanstvene in tehnične zadeve izmed strokovnih izvedencev iz držav članic[21],

ob upoštevanju mnenja Evropskega parlamenta[22],

ob upoštevanju mnenja Ekonomsko-socialnega odbora[23],

ob upoštevanju naslednjega:

(1) Člen 2(b) Pogodbe določa, da Skupnost določi enotne varnostne standarde za varovanje zdravja delavcev in prebivalstva ter zagotavlja njihovo uporabo.

(2) Člen 30 Pogodbe določa, da se v Skupnosti določijo temeljni standardi za varovanje zdravja delavcev in prebivalstva pred nevarnostmi, ki izvirajo iz ionizirajočih sevanj.

(3) V ta namen Direktiva Sveta 96/29/Euratom z dne 13. maja 1996 o določitvi temeljnih varnostnih standardov za varstvo zdravja delavcev in prebivalstva pred nevarnostmi zaradi ionizirajočega sevanja[24] določa temeljne varnostne standarde. Določbe te direktive so bile dopolnjene z natančnejšo zakonodajo.

(4) Z Odločbo Sveta 87/600/Euratom z dne 14. decembra 1987 o ureditvah Skupnosti za pospešeno izmenjavo informacij ob radiološkem izrednem dogodku[25] je bil določen okvir za obveščanje in zagotavljanje informacij, ki jih nato uporabljajo države članice za zaščito prebivalstva ob radiološkem izrednem dogodku. Direktiva Sveta 89/618/Euratom z dne 27. novembra 1989 o obveščanju prebivalstva o ukrepih zdravstvenega varstva, ki jih je treba sprejeti, in o pravilih ravnanja v primeru radiološkega izrednega dogodka[26] je državam članicam naložila obveznost, da v primeru radiološkega izrednega dogodka obvestijo prebivalstvo.

(5) Čeprav sistem za zaščito pred sevanjem, ki izhaja iz obstoječih temeljnih varnostnih standardov ob upoštevanju sedanjega strokovnega znanja, zagotavlja visoko raven varstva zdravja prebivalstva, ga je treba nadalje dopolniti, da se zagotovijo vzdrževanje, razvoj in stalno izboljševanje visoke ravni varstva jedrskih objektov. Ohranjanje visoke ravni varnosti od načrtovanja do razgradnje je obvezen pogoj za popolno uresničitev ciljev varovanja zdravja iz člena 2(b) Pogodbe. V ta namen je treba vzdrževati učinkovito obrambo pred radiološkimi tveganji, poleg tega pa je treba preprečevati nesreče, ki imajo lahko radiološke posledice.

(6) Medtem ko se lahko vsaka država svobodno odloča glede svoje energetske mešanice, se je po obdobju razmisleka povečalo zanimanje za gradnjo novih objektov in nekatere države članice so se odločile, da izdajo dovoljenja novim objektom. Razen tega se pričakuje, da bodo imetniki dovoljenj v prihodnjih letih vložili zahtevke za podaljšanje življenjske dobe jedrskih elektrarn.

(7) V ta namen je treba razviti najboljše prakse, ki bodo upravne organe vodile pri njihovem odločanju o podaljšanju življenjske dobe jedrskih objektov.

(8) Države članice so že uvedle ukrepe, ki jim omogočajo doseganje visoke ravni jedrske varnosti znotraj Skupnosti.

(9) Stalno izboljševanje jedrske varnosti zahteva, da vzpostavljeni sistemi za upravljanje in imetniki dovoljenj zagotavljajo visoko raven varnosti za prebivalstvo.

(10) Temelji in zahteve, ki jih določi Mednarodna agencija za atomsko varnost sestavljajo okvir praks, na katerem bi morale temeljiti nacionalne varnostne zahteve. Države članice so znatno prispevale k izboljšanju teh temeljev in zahtev.

(11) Nacionalni varnostni organi držav članic, ki imajo na svojem ozemlju jedrske elektrarne, so sodelovali znotraj Združenja zahodnoevropskih upravnih organov za jedrsko varnost ter opredelili številne skupne varnostne referenčne ravni za jedrske reaktorje, da bi do leta 2010 uskladili nacionalne zahteve.

(12) Kljub obstoječi uskladitvi se postopki in prakse za jedrsko varnost še vedno razlikujejo med posameznimi državami članicami. Trenutno te razlike med ukrepi ne zagotavljajo, da bi se zahteve glede varovanja zdravja iz člena 2(b) Pogodbe v Skupnosti izvajale na najbolj skladen način. Evropska skupnost za atomsko energijo se je s podpisom Konvencije o jedrski varnosti, ki je začela veljati 24. oktobra 1996, zavezala spoštovanju mednarodno priznane visoke ravni jedrske varnosti[27]. Da bi Skupnost lahko zagotovila upoštevanje načel te konvencije na ravni Skupnosti ter uporabo enotnih varnostnih standardov, kot določa člen 2(b) Pogodbe, je treba temeljne standarde za varstvo pred sevanjem dopolniti s skupnimi varnostnimi načeli.

(13) Pravilno in pravočasno obveščanje javnosti o pomembnih vprašanjih glede jedrske varnosti mora temeljiti na visoki ravni preglednosti v zvezi z vprašanji, povezanimi z varnostjo jedrskih objektov.

(14) Nacionalna odgovornost držav članic za varnost jedrskih objektov je temeljno načelo, na podlagi katerega je bila na mednarodni ravni pripravljena ureditev jedrske varnosti, kot jo potrjuje Konvencija o jedrski varnosti. Ta direktiva naj bi spodbujala to načelo nacionalne odgovornosti ter načelo primarne odgovornosti za varnost jedrskih objektov, ki jo ima imetnik dovoljenja pod nadzorom njegovega nacionalnega upravnega organa.

(15) Da se zagotovi učinkovito izvajanje varnostnih zahtev za jedrske objekte, morajo države članice upravne organe ustanoviti kot neodvisne organe. Upravnim organom je treba zagotoviti ustrezne pristojnosti in sredstva, da lahko opravljajo svoje dolžnosti.

(16) Da se zagotovi učinkovito izvajanje te direktive, morajo države članice redno poročati Komisiji. Ob upoštevanju zahtev Konvencije o jedrski varnosti so primerna poročevalna obdobja treh let.

(17) Za stalno izboljševanje jedrske varnosti lahko Komisija, če je to ustrezno, predloži predloge za sprejetje s strani Sveta.

(18) Evropska skupina na visoki ravni za jedrsko varnost in ravnanje z jedrskimi odpadki je bila ustanovljena[28], da bi prispevala k uresničevanju ciljev Skupnosti na področju jedrske varnosti. V ta namen mora podpirati razvoj instrumentov, ki so potrebni za vzdrževanje in stalno izboljševanje jedrske varnosti ter jih je treba uporabljati pri načrtovanju, izbiri lokacije, gradnji, vzdrževanju, delovanju in razgradnji jedrskih objektov, za katere zakonodajni in regulativni okvir zadevnih držav članic zahtevata upoštevanje varnosti.

(19) Upravni organi, ki so zadolženi za varnost jedrskih objektov v državah članicah, morajo sodelovati predvsem prek evropske skupine na visoki ravni za jedrsko varnost in ravnanje z jedrskimi odpadki, ki je razvila deset načel za urejanje jedrske varnosti. Evropska skupina na visoki ravni za jedrsko varnost in ravnanje z jedrskimi odpadki naj bi prispevala k okviru Skupnosti na področju jedrske varnosti s ciljem nenehnega izboljševanja.

SPREJEL NASLEDNJO DIREKTIVO:

Člen 1 Cilj in področje uporabe

1. Namen te direktive je doseganje, vzdrževanje in stalno izboljševanje jedrske varnosti v Skupnosti ter izboljšanje vloge nacionalnih upravnih organov.

2. Uporablja se za načrtovanje, izbiro lokacije, gradnjo, vzdrževanje, delovanje in razgradnjo jedrskih objektov, za katere zakonodajni in regulativni okvir zadevnih držav članic zahteva upoštevanje varnosti.

3. Ta direktiva ne posega v Direktivo Sveta 96/29/Euratom.

4. Ta direktiva ne posega v pravico vsake države članice, da se odloči, ali bo imela svoj civilni jedrski program ali ne.

Člen 2 Opredelitve pojmov

V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve:

(1) „jedrski objekt“ pomeni objekt za proizvodnjo jedrskega goriva, raziskovalni reaktor (vključno s podkritičnimi in kritičnimi sklopi), jedrsko elektrarno, skladišče izrabljenega goriva, objekt za bogatenje ali zmogljivost za ponovno predelavo;

(2) „jedrska varnost“ pomeni doseganje ustreznih delovnih pogojev z ukrepi, sprejetimi za preprečevanje nesreč ali blažitev njihovih posledic, katerih rezultat je varstvo delavcev, prebivalstva ter zraka, vode in prsti pred nepotrebnimi nevarnostmi sevanja iz jedrskih objektov;

(3) „radioaktivna snov“ pomeni vsako snov, ki vsebuje enega ali več radionuklidov, katerih delovanja ali koncentracije ni mogoče zanemariti, kar zadeva zaščito pred sevanjem;

(4) „razgradnja“ pomeni upravne in tehnične ukrepe, ki se sprejmejo, da se omogoči odstranitev nekaterih ali vseh regulativnih kontrol iz jedrskega objekta, razen kontrol odlagališča ali nekaterih jedrskih objektov, ki se uporabljajo za odlaganje ostankov, ki ostanejo pri rudarjenju in obdelavi radioaktivnih snovi, ki so zaprte in se ne razgradijo;

(5) „radioaktivni odpadek“ pomeni radioaktivno snov v plinasti, tekoči ali trdni obliki, za katero država članica ne predvideva nobene uporabe več, in ki jo kot radioaktivni odpadek nadzoruje upravni organ v skladu z zakonodajnim in regulativnim okvirom države članice;

(6) „izrabljeno gorivo“ pomeni jedrsko gorivo, ki je bilo obsevano v reaktorski sredici in trajno odstranjeno iz nje; izrabljeno gorivo lahko velja za vir, ki se lahko uporabi v ponovni predelavi ali pa se nameni za končno odlaganje brez predvidene nadaljnje uporabe in se obravnava kot radioaktivni odpadek;

(7) „ionizirajoče sevanje“ pomeni prenos energije v obliki delcev ali elektromagnetnih valov z valovno dolžino 100 nanometrov ali manj ali s frekvenco 3 x 1015 Hz ali več, ki lahko posredno ali neposredno proizvaja ione;

(8) „upravni organ“ pomeni vsak organ ali organe, ki jih država članica pooblasti za podeljevanje dovoljenj v tej državi članici in za nadzor nad izbiro lokacije, načrtovanjem, gradnjo, začetkom obratovanja, delovanja ali razgradnje jedrskih objektov;

(9) „dovoljenje“ pomeni vsako dovoljenje, ki ga prosilcu odobri upravni organ, da mu podeli odgovornost za izbiro lokacije, načrtovanje, gradnjo, začetek obratovanja, delovanje ali razgradnjo jedrskih objektov;

(10) „novi jedrski reaktorji“ pomenijo jedrske reaktorje, ki dobijo dovoljenje za delovanje po začetku veljavnosti te direktive.

Člen 3 Odgovornost in okvir za varnost jedrskih objektov

1. Za varnost jedrskih objektov je še naprej primarno odgovoren imetnik dovoljenja pod nadzorom upravnega organa. Varnostne ukrepe in kontrole, ki jih je treba izvajati v jedrskem objektu, določi izključno upravni organ, izvaja pa jih imetnik dovoljenja.

Imetnik dovoljenja ima primarno odgovornost za varnost skozi življenjsko dobo jedrskih objektov, dokler se jih ne izvzame iz regulativnega nadzora. Te odgovornosti imetnika dovoljenja ni mogoče preložiti na druge.

2. Države članice vzpostavijo in vzdržujejo zakonodajni in regulativni okvir za upravljanje varnosti jedrskih objektov. To vključuje nacionalne varnostne zahteve, sistem za izdajo dovoljenj za jedrske objekte in njihov nadzor ter prepoved njihovega delovanja brez dovoljenja ter sistem regulativnega nadzora, vključno s potrebnim izvrševanjem.

Člen 4 Upravni organi

1. Države članice zagotovijo, da je upravni organ resnično neodvisen od vseh organizacij, katerih naloga je spodbujati, upravljati jedrske objekte ali utemeljevati družbene koristi, ter ne sme biti pod nobenim vplivom, zaradi katerega bi bila lahko ogrožena varnost.

2. Upravnemu organu se zagotovijo ustrezna pooblastila, pristojnosti ter finančni in človeški viri, da lahko izpolnjuje svoje odgovornosti in opravlja svoje dolžnosti. Ta organ nadzoruje in ureja varnost jedrskih objektov ter zagotavlja izvajanje varnostnih zahtev, pogojev in varnostnih predpisov.

3. Upravni organ podeljuje dovoljenja in spremlja njihovo uporabo pri izbiri lokacije, načrtovanju, gradnji, začetku obratovanja, delovanju ali razgradnji jedrskih objektov.

4. Upravni organi zagotovijo, da imajo imetniki dovoljenj dovolj zaposlenih z ustreznimi kvalifikacijami.

5. Upravni organ in nacionalni regulativni sistem sta vsaj vsakih deset let predmet mednarodnega strokovnega pregleda, katerega cilj je stalno izboljševanje regulativne infrastrukture.

Člen 5 Preglednost

Države članice javnost obveščajo o postopkih in rezultatih nadzora jedrske varnosti. Zagotovijo tudi, da upravni organi javnost učinkovito obveščajo o dogajanju na svojih področjih pristojnosti. Dostop do informacij se zagotovi v skladu z ustreznimi nacionalnimi in mednarodnimi obveznostmi.

Člen 6 Varnostne zahteve in predpisi za jedrske objekte

1. Države članice spoštujejo varnostne temelje IAEA (Varnostni temelji IAEA: Temeljna varnostna načela, varnostni standardi IAEA, serija št. SF-1 (2006). Upoštevajo obveznosti in zahteve, ki so vključene v Konvencijo o jedrski varnosti (IAEA INFCIRC 449 z dne 5. julija 1994).

Zlasti zagotovijo, da se izvajajo vsa veljavna načela, določena v varnostnih temeljih IAEA, da se zagotovi visoka raven varnosti jedrskih objektov, vključno z, med drugim, učinkovitimi ureditvami proti možnim radiološkim nevarnostim, preprečevanjem nesreč in odzivom nanje, obvladovanjem staranja, dolgoročnim ravnanjem z vsemi proizvedenimi radioaktivnimi snovmi ter obveščanjem prebivalstva in organov sosednjih držav.

2. Kar zadeva varnost novih jedrskih reaktorjev, si države članice prizadevajo za razvoj dodatnih varnostnih zahtev v skladu s stalnim izboljševanjem varnosti na podlagi varnostnih ravni, razvitih v Združenju zahodnoevropskih upravnih organov za jedrsko varnost in v tesnem sodelovanju z evropsko skupino na visoki ravni za jedrsko varnost in ravnanje z odpadki.

Člen 7 Obveznosti imetnikov dovoljenj

1. Imetniki dovoljenj načrtujejo, zgradijo, upravljajo in razgradijo svoje jedrske objekte v skladu z določbami iz člena 6(1) in (2).

2. Imetniki dovoljenja vzpostavijo in uvedejo sisteme za upravljanje, ki jih upravni organ redno preverja.

3. Imetniki dovoljenj zagotovijo dovolj finančnih in človeških virov za izpolnjevanje svojih obveznosti.

Člen 8 Nadzor

1. Upravni organ v jedrskih objektih opravlja ocene jedrske varnosti, preiskave, kontrole in po potrebi izvršilne ukrepe skozi celotno življenjsko dobo objektov, tudi med razgradnjo.

2. V primeru resnih ali ponavljajočih se kršitev varnostnih predpisov v jedrskem objektu lahko upravni organ odvzame dovoljenje za delovanje.

3. Upravni organ lahko odredi prekinitev delovanja katere koli jedrske elektrarne, če meni, da varnost ni v celoti zagotovljena.

Člen 9 Strokovno znanje s področja jedrske varnosti

Države članice zagotovijo ustrezno izobraževanje in usposabljanje za stalno teoretično in praktično usposabljanje na področju jedrske varnosti, in sicer ločeno ter prek meddržavnega sodelovanja.

Člen 10 Prednost za varnost

Države članice lahko določijo varnostne ukrepe, ki so strožji od ukrepov, ki so določeni v tej direktivi.

Člen 11 Poročanje

Države članice Komisiji predložijo poročilo o izvajanju te direktive, in sicer najpozneje [tri leta po začetku veljavnosti], nato pa vsaka tri leta. Komisija na podlagi prvega poročila pripravi poročilo Svetu o napredku pri izvajanju te direktive, po potrebi pa priloži tudi zakonodajne predloge.

Člen 12 Prenos

Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje do [dve leti po datumu iz člena 13]. Komisiji takoj sporočijo besedilo navedenih predpisov in korelacijsko tabelo med navedenimi predpisi in to direktivo.

Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.

Države članice Komisiji sporočijo besedilo temeljnih predpisov nacionalnega prava, ki jih sprejmejo na področju, ki ga ureja ta direktiva.

Člen 13 Začetek veljavnosti

Ta direktiva začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Člen 14 Naslovniki

Ta direktiva je naslovljena na države članice.

V Bruslju,

Za Svet

Predsednik

[1] COM(2003) 32 konč. in COM(2004) 526 konč.

[2] INFCIRC/449.

[3] Varnostni temelji IAEA: Temeljna varnostna načela IAEA, varnostni standardi IAEA, serija št. SF-1 (2006).

[4] UL C 185, 14.8.1975, str. 1.

[5] UL C 172, 8.7.1992, str. 2.

[6] Sklepi Sveta o jedrski varnosti ter varnosti ravnanja z izrabljenim gorivom in radioaktivnimi odpadki (10823/04); Sklepi Sveta o jedrski varnosti ter varnem ravnanju z izrabljenim gorivom in radioaktivnimi odpadki (8784/07).

[7] Maldeikisovo poročilo o 50 letih pogodbe Euratom (A6-0129/2007) ter Reulovo poročilo o konvencionalnih virih energije (A6-0348/2007).

[8] COM(2003) 32 konč.

[9] 10823/04.

[10] SEC(2008) 2892.

[11] http://www.wenra.org.

[12] Delovno skupino Sveta za jedrsko varnost je ustanovila delovna skupina Sveta za jedrska vprašanja na podlagi sklepov Sveta o jedrski varnosti ter varnem ravnanju z izrabljenim gorivom in radioaktivnimi odpadki (10823/04).

[13] 15475/2/06 REV2.

[14] 15475/2/06 REV 2 ADD 1, 15475/2/06 REV 2 ADD 2, 15475/2/06 REV 2 ADD 3.

[15] 7224/1/07 REV 1.

[16] 8784/07.

[17] A6-0129/2007.

[18] UL L 195, 27.7.2007, str. 44–46.

[19] COM(2003) 32.

[20] Varnostni temelji IAEA: Temeljna varnostna načela, varnostni standardi IAEA, serija št. SF-1 (2006).

[21] UL C […], […], str. […].

[22] UL C […], […], str. […].

[23] UL C […], […], str. […].

[24] UL L 159, 29.6.1996, str. 1.

[25] UL L 371, 30.12.1987, str. 76.

[26] UL L 357, 7.12.1989, str. 31.

[27] V zvezi s tem se uporablja medinstitucionalni sporazum o medinstitucionalnem sodelovanju v okviru mednarodnih konvencij, katerih podpisnice so Evropska skupnost za atomsko energijo in njene države članice.

[28] UL L 195, 27.7.2007, str. 44–46.