19.12.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 325/60

—

poudarja, da je zmanjšanje industrijskih emisij najpomembnejše v primeru onesnaževanja zraka; direktiva o industrijskih emisijah je pomemben evropski ukrep, ki državam članicam omogoča, da do leta 2020 dosežejo svoje cilje glede emisij;

—

meni, da direktiva glede onesnaževanja zraka ni dovolj ambiciozna in izraža razočaranje zaradi nizkih mejnih vrednosti emisij (glej prilogo I) velikih kurilnih naprav; Odbor želi opozoriti, da so še vedno precejšnje razlike med mejno vrednostjo emisij v predlogu ter tistimi iz ustreznega dokumenta BREF (referenčni dokumenti o najboljših razpoložljivih tehnologijah) za velike kurilne naprave; te vrednosti je treba uskladiti in povečati;

—

priporoča vključitev praktičnega sistema revizije, ki bi omogočil delno revizijo direktive (npr. tehničnih poglavij in mejnih vrednosti emisij) v postopku soodločanja; Odbor je zaskrbljen zaradi prihodnjih prilagoditev zakonodaje glede na seviljski proces (glej prilogo I), ki ni pravni postopek, določen v Pogodbi, in zanj ni določen demokratični pregled;

—

nasprotuje predlogu Komisije, da se v okviru postopka komitologije sprejmejo merila za odobritev odstopanj na temelju lokalnih razmer:

Poročevalec

:

G. Cor LAMERS (NL/EPP), župan občine Houten

1.

opozarja, da imajo lokalne in regionalne oblasti v različnih državah članicah zelo pomembno vlogo pri izvajanju okoljske in industrijske politike ter da imajo širše pristojnosti pri politikah preprečevanja in izvajanju nadzora nad onesnaževanjem;

2.

močno podpira preprečevanje onesnaževanja in načelo „onesnaževalec plača“, zato se strinja s tem ciljem direktive o industrijskih emisijah;

3.

poudarja pomen ukrepov, ki temeljijo na virih. Bistvenega pomena je opredeliti vzroke onesnaževanja ter se z emisijami ukvarjati pri viru in na najgospodarnejši in okolju najprijaznejši način;

4.

opozarja, da je v mestnih in podeželskih območjih kakovost zraka, vode in tal vprašanje, ki neposredno vpliva na vsakdanje življenje državljanov. Precejšen delež ključnih onesnaževal še vedno nastaja v velikih industrijskih obratih v EU;

5.

opozarja, da imajo politike za čisti zrak in vodo čezmejno razsežnost, zaradi česar je treba ukrepati na ravni EU. Zato pozdravlja direktivo o industrijskih emisijah, ker je sredstvo za zmanjšanje industrijskih emisij pri viru.

6.

je trdno prepričan, da predlog vključuje ukrepe, ki so potrebni in imajo precejšen potencial za doseganje koristi za okolje. Glede na to pozdravlja izboljšave pri uporabi dokumentov BREF (referenčni dokumenti o najboljših razpoložljivih tehnologijah – glej prilogo I), ki jih predlaga direktiva, saj bo to povečalo koristi za okolje;

7.

poudarja, da je zmanjšanje industrijskih emisij predvsem pomembno v primeru onesnaževanja zraka. Direktiva o industrijskih emisijah je pomemben evropski ukrep, ki državam članicam omogoča, da do leta 2020 dosežejo svoje cilje glede emisij. Zato je vključitev nižje kategorije kurilnih naprav z močjo od 20 do 50 megavatov (mW) pomemben vidik nove direktive;

8.

meni, da direktiva glede onesnaževanja zraka ni dovolj ambiciozna:

9.

izraža zaskrbljenost, da bi lahko direktiva imela le kratkoročne koristi. Zelo je zaskrbljen zaradi možnosti, da bodo dolgoročne koristi omejene (glej točko 17).

10.

poudarja, da bi morala dovoljenja za CPNO (celovito preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja – glej prilogo I) tudi v prihodnje temeljiti na celovitem pristopu, ki upošteva okolje, proizvodnjo, tehnično izvedljivost, stroškovno učinkovitost in (enako pomembne) lokalne razmere;

11.

strinja se z Evropsko komisijo, da se direktiva CPNO ne izvaja ustrezno v vseh državah članicah. Izvajanje direktive CPNO je bilo težavno, dokumenti BREF pa niso bili vedno uporabljeni, tudi zaradi svoje tehničnosti in težavnosti;

12.

ugotavlja, da dovoljenja bolje odražajo navedene centralizirane in poenotene standarde in zahteve. Čeprav se to zdi pozitivno, postaja na podlagi vpogleda v dovoljenje vedno težje ugotoviti, kaj podjetje dela, proizvaja, obdeluje ali izboljšuje;

13.

meni, da je bila direktiva o industrijskih emisijah (ki vključuje pregled direktive CPNO) predstavljena le nekaj tednov po roku za izvedbo sedanje zakonodaje o CPNO, ki je bil določen za 31. oktober 2007. Z drugimi besedami, pregled je bil opravljen, preden je sedanja zakonodaja o CPNO lahko pokazala svojo izvedljivost in učinkovitost ter – kar je še bolj pomembno – preden se lahko v celoti oceni njen vpliv na zmanjšanje emisij.

14.

meni, da je konsolidacija sedmih direktiv v eno zelo ambiciozen pristop; morda bi bil večfazni pristop ali okvirna direktiva s hčerinskimi direktivami boljša izbira. Okvirna direktiva bi ustvarila možnosti za vključitev drugih neposredno povezanih direktiv, kot je direktiva o primestnih odpadnih vodah, s čimer ne bi ovirali prihodnjih pregledov okvirne direktive;

15.

zagovarja načelo boljše priprave zakonodaje. Zdi se, da je predlog Komisije za konsolidacijo sedmih direktiv skladen s tem načelom. Direktiva nekoliko poenostavlja postopke izdajanja dovoljenj. Odbor kljub temu meni, da različni deli direktive niso v celoti konsolidirani in da zaradi razlik med direktivo in dokumenti BREF, ki jih je še vedno precej, ne bodo rešene vse praktične težave;

16.

se sprašuje, ali so v tem predlogu odpravljene obstoječe nedoslednosti in dvoumne opredelitve. Ni na primer jasno, kakšne učinke bo imela nova opredelitev NRT (najboljše razpoložljive tehnike namesto najboljše razpoložljive tehnologije). Uporaba pojma „tehnologija“, ki zajema širše vidike kot pojem „posamezna tehnika“, bo omogočila boljšo povezavo s poslovnimi naložbami, prispevala k zagotavljanju enakih konkurenčnih pogojev, s čimer bodo omogočene ustvarjalnejše rešitve za okoljske izzive;

17.

je resno zaskrbljen zaradi morebitnih posledic konsolidacije za prihodnje revizije. Predlog zdaj vključuje več različnih področij strokovnega znanja. Dolžina in zlasti kompleksnost bosta otežila, če ne onemogočila, revizijo direktive v prihodnosti ter prilagajanje zakonodaje prihodnjim potrebam in tehnološkim spremembam s strožjimi operativnimi zahtevami, kot so mejne vrednosti emisij;

18.

razume, da Komisija s povezovanjem direktive in dokumentov BREF poskuša rešiti problem težavnosti prihodnjih revizij. Direktiva določa minimalne standarde, ki jih je treba izpolniti, dokumenti BREF, ki se lahko zlahka revidirajo, pa bodo zagotovili skladnost sistema s tehnološkimi spremembami in strožjimi mejnimi vrednostmi za povezane emisije (NRT-PVE, glej prilogo I). Odbor ima resne pomisleke glede prihodnjih razlik, ki lahko nastanejo med NRT-PVE (v dokumentih BREF, ki se lahko revidirajo) in mejnimi vrednostmi emisij (v direktivi). Obstaja precejšnja nevarnost, da bi lahko sistem zastaral, to pa ne bi prispevalo veliko k prihodnjemu razvoju na področju okolja;

19.

priporoča vključitev praktičnega sistema revizije, ki bi omogočil delno revizijo direktive (npr. tehničnih poglavij in mejnih vrednosti emisij) v postopku soodločanja. Odbor je zaskrbljen zaradi prihodnjih prilagoditev zakonodaje glede na seviljski proces (glej prilogo I), ki ni pravni postopek, predviden v Pogodbi, in zanj ni določen demokratični pregled.

20.

izraža zadovoljstvo zaradi nedavnih izboljšav dokumentov BREF in meni, da so koristni kot referenčni dokumenti. Glavni del dokumentov BREF je vendarle na voljo le v angleškem jeziku, kar lahko povzroči težave regionalnim in lokalnim organom za nadzor in izdajanje dovoljenj. Zato zahteva, da se najpomembnejša poglavja dokumentov BREF prevedejo v vse jezike EU, na primer tista, ki opredeljujejo najboljšo razpoložljivo tehnologijo (NRT, glej prilogo I) za posamezno panogo;

21.

meni, da ni upravičeno, da se dokumenti BREF v EU ne uporabljajo pogosteje, in priporoča pogostejšo uporabo. Zato podpiramo novi status dokumentov BREF in nadaljevanje njihove obvezne uporabe pri izdajanju dovoljenj. Po razlagi Odbora je novi status dokumentov BREF bolj obvezujoč, saj bi morali biti ti dokumenti (ki so trenutno le referenčni dokumenti, ki jih je treba uporabljati, vendar niso obvezujoči) zdaj v vseh praktičnih vidikih obvezni;

22.

ugotavlja, da obstajajo možnosti za izboljšanje dokumentov BREF. V nekaterih primerih manjkajo inovacije in izboljšave, ki so primerne za proizvodni proces. Tako se na primer za kaznovanje podjetij trenutno uporabljajo spreminjajoče se oblike nadzora vzorčenja, ki bi se lahko uporabljale tudi za izboljšanje tehnik. Drugi primer je neskladje med poglavjem direktive o hlapnih organskih spojinah in ustreznim dokumentom BREF. Zaradi tega obstaja zaskrbljenost, da najčistejši pristop ne bo vedno prednostno obravnavan. Lokalne oblasti bi morale po možnosti stalno spodbujati inovacije za izboljšanje lokalnega okolja, kakovost dokumentov BREF pa bi morala biti dovolj visoka, da bodo ti dokumenti v pomoč pristojnim organom;

23.

meni, da bo novi status dokumentov BREF spodbudil skladnost politik glede izdajanja emisijskih dovoljenj, s tem pa tudi prispeval k vzpostavljanju enakih pogojev konkurence za evropska podjetja;

24.

meni, da je seviljski proces (glej prilogo I) nujen in dobro uveljavljen proces. Dokumenti BREF nastajajo in se spreminjajo v Sevilli v okviru srečanj uradnikov Evropske komisije in strokovnjakov iz držav članic, podjetij in nevladnih organizacij. Sodelovanje med temi stranmi je bistvenega pomena za ugotavljanje novih najboljših razpoložljivih tehnologij in za pripravo novih ali revidiranih dokumentov BREF. Zato je v direktivi ta proces treba še razširiti, kot je bilo sicer narejeno v tem primeru;

25.

ugotavlja, da predstavniki lokalnih in regionalnih oblasti niso vključeni v seviljski proces, in zahteva, da te predstavnike povabijo k sodelovanju pri seviljskem procesu. Regionalne in lokalne oblasti, ki izdajajo dovoljenja in/ali so pristojne za inšpekcijske preglede, imajo pomembno znanje o najboljših razpoložljivih tehnologijah, zato lahko sodelovanje njihovih predstavnikov izboljša seviljski proces;

26.

želi opozoriti, da lahko novi status BREF negativno vpliva na seviljski proces (glej prilogo I). Doseganje konsenza o najboljših razpoložljivih tehnologijah bo zaradi novih značilnosti dokumentov BREF večji izziv, saj se lahko države članice, podjetja in nevladne organizacije odločijo za strateško ravnanje pri določanju dokumenta BREF. Podjetjem bi manj inovativni standardi v dokumentih BREF zaradi proizvodnih stroškov ustrezali, toda v tem primeru bi lahko seviljski proces postal počasen in nepregleden politični proces namesto iskanje najboljših tehničnih rešitev;

27.

meni, da bi lahko bili dokumenti zaradi teh razmer slabši. Rezultat bi bil zastarel in šibek instrument, ki ne spodbuja inovativnosti ali izboljšuje kakovosti okolja, temveč pravzaprav slabi izvajanje nove direktive o industrijskih emisijah.

28.

podpira cilj nove direktive o industrijskih emisijah okrepiti skladnost politik, povezanih z izdajanjem dovoljenj za onesnaževanje;

29.

želi poudariti, da se pristojnosti lokalnih in regionalnih oblasti za izdajanje dovoljenj med državami članicami razlikujejo. Na Danskem so na primer za izdajanje dovoljenj pristojne tako lokalne oblasti kot nacionalna vlada. Na Nizozemskem dovoljenja onesnaževalcem izdajajo občine in province, v Združenem kraljestvu pa se z onesnaževanjem zraka iz glavnih virov ukvarja centralna vlada. Sodelovanje lokalnih in regionalnih oblasti pri tej politiki v vsej EU večinoma poteka tako, da se standardi določijo na ravni nacionalne vlade, izvajajo pa se na podnacionalni ravni;

30.

poudarja, da inovacije na področju čistejše proizvodnje nastajajo v lokalnih skupnostih. Razvoj čistejše proizvodnje vključuje več akterjev, kot so nevladne organizacije, podjetja in pristojni organi. Trenutno so lokalni organi pogosto le opazovalci. Direktiva bi morala predvideti možnosti sodelovanja med različnimi akterji (lokalne uprave in podjetja), kar bi omogočilo krepitev inovativnosti. Zglede za to lahko najdemo na Nizozemskem in Danskem ter v vzhodnoevropskih državah, kot na primer v Romuniji;

31.

poudarja potrebo po določeni prilagodljivosti. Lokalne okoliščine so različne in obrati v EU zaradi različnih lokalnih razmer delujejo različno, četudi proizvajajo podobne izdelke. Lokalne in regionalne oblasti ustvarjajo svojemu geografskemu območju prilagojene rešitve. Na regionalni in lokalni ravni si ves čas prizadevajo za ravnotežje med ustreznim varstvom okolja in gospodarskimi interesi. Čeprav je izboljšanje okolja splošni politični cilj, v vsakdanjem življenju regionalne in lokalne oblasti odločajo o različnih okoljskih parametrih in pogosto sprejemajo kompromise med okoljskimi vplivi različnih ukrepov. Pri izdajanju dovoljenj je še posebej pomembno prilagodljivo odobravanje odstopanj od mejnih vrednosti emisij, povezanih z najboljšimi razpoložljivimi tehnologijami (NRT-PVE), zlasti za regije v tistih državah članicah, v katerih so prostovoljni sporazumi tradicionalni in v katerih upravna presoja ni opredeljena z zakonodajo;

32.

kljub temu je trdno prepričan, da je treba prilagodljivost omejiti; zagotoviti je treba ravnotežje med ohranjanjem enakih pogojev konkurence in sprejemanjem odločitev na lokalnih ravni. Odbor zato izraža zadovoljstvo zaradi vključitve mejnih vrednosti emisij v to direktivo, ki bo vodila do splošnega varovanja okolja v vsej EU. Prilagodljivost se lahko zlorabi, zato Odbor pozdravlja dejstvo, da postopek obravnave na lokalni ravni vključuje dovolj jamstev, da se to ne bo zgodilo, saj lahko izdajatelji dovoljenj uporabijo odstopanje le na podlagi ocene vpliva (člen 16(3)), poleg tega pa morajo utemeljitev dati na razpolago javnosti (člen 26(3f));

33.

nasprotuje predlogu Komisije, da se v okviru postopka komitologije sprejmejo merila za odobritev odstopanj na temelju lokalnih razmer (člen 16 (3)) zaradi naslednjih razlogov:

34.

podpira idejo o spodbujanju inovativnosti, vendar se sprašuje, ali nova direktiva za to postavlja trdne temelje;

35.

pozdravlja dejstvo, da bo treba dovoljenja preverjati pogosteje. Stalno prilagajanje pogojev za dovoljenja bo prispevalo k uvajanju čistejših tehnologij in tako k zmanjšanju vpliva industrijskih emisij na okolje. Za omogočanje inovacij je treba izpolniti dva pogoja: prvi je pravna varnost, ki zagotavlja razpoložljivost investicijskega kapitala. Upoštevati bo treba poslovne cikle; države članice v obdobju osmih let običajno ne spreminjajo pogojev za dovoljenja. To morajo odražati določbe o prilagajanju pogojev za dovoljenja novim oziroma dopolnjenim dokumentom BREF (člen 22(3)). Drugi pogoj je zagotovitev možnosti odstopanja, s čimer bi omogočili primerno testiranje nastajajočih ali novih tehnologij. Odbor meni, da se zdi časovna omejitev, ki jo nalaga člen 16(5), v nekaterih primerih prekratka, vsaj v prvih štirih letih po pripravi novega dokumenta BREF;

36.

zaskrbljeno ugotavlja, da bi lahko novi status dokumentov BREF oviral inovativnost v industriji, ker bi bilo poplačilo za trajnostnost omejeno. Za evropska podjetja ne bi bilo spodbudno, da pridobijo ali ohranijo vodilni položaj pri novih, čistejših tehnologijah, zato bo težje obravnavati ostale okoljske težave v EU;

37.

pričakuje, da se bo direktiva izvajala tako, da ne bo posredno spodbujala znatnega preseljevanja obstoječih podjetij v „onesnaževalne oaze“ v tujini;

38.

želi poudariti, da je vključitev nižje kategorije kurilnih naprav z močjo od 20 do 50 megavatov (mW) pomemben vidik nove direktive, vendar je glede kmetij vprašljivo, ali bo vključitev več manjših živalskih farm omogočila dovolj koristi za okolje, ki bi upravičile povečanje obsega upravnih bremen.

39.

meni, da poleg usklajevanja zakonodaje tudi boljša priprava zakonodaje zahteva stroškovno učinkovitost in zmanjšanje upravnega bremena. Odbor se sprašuje, ali sedanji predlog izpolnjuje te zahteve;

40.

izraža zaskrbljenost zaradi številnih zahtev glede inšpekcije, nadzora, pregleda pogojev za dovoljenja in poročanja o skladnosti;

41.

meni, da so inšpekcijski pregledi ključni del ustreznega izvajanja direktive. Pozdravlja, da je to navedeno v tej direktivi. Kljub temu pa ni jasno, v kakšni meri naj to obravnava direktiva in ne priporočilo za minimalna merila za okoljske inšpekcijske preglede. To bi prav tako omejilo morebitna neskladja med direktivo in priporočilom za minimalna merila za okoljske inšpekcijske preglede, ki je trenutno v postopku revizije;

42.

meni, da predlog kaže na to, da bi moralo letno poročanje o skladnosti z najboljšimi razpoložljivimi tehnologijami (člen 8) vključevati tudi primerjavo z najboljšimi razpoložljivimi tehnologijami (člen 24). Zdi se, da je to nepotrebno upravno breme. Pogoji za dovoljenja morajo temeljiti na najboljših razpoložljivih tehnologijah, zato bi zadostovalo poročanje o skladnosti s pogoji za dovoljenja. Pri večini podatkov, pridobljenih s spremljanjem, je veliko negotovosti, zato poročanje o teh podatkih ne bo vodilo do večjih izboljšav tehnologij, ki se uporabljajo. Zato je vprašljivo, ali bi to prispevalo k boljši pripravi zakonodaje;

43.

opozarja, da države članice vsaka tri leta poročajo o skladnosti z direktivo. Čeprav se to izvaja le vsaka tri leta, predstavlja znatno upravno breme tako za lokalne kot tudi regionalne oblasti. Zato svetujemo, da države članice vodijo notranjo evidenco z vsemi ustreznimi podatki, o katerih se Komisija redno posvetuje. To bo v skladu z boljšo pripravo zakonodaje in bi moralo nadomestiti sistem poročanja;

44.

ugotavlja, da mora izvajalec ob dokončnem prenehanju dejavnosti povrniti lokacijo v prvotno stanje, ki je opisano v izhodiščnem poročilu (člen 23). Po razlagi Odbora to pomeni, da so tla bolj čista kot pred začetkom dejavnosti. Prav tako meni, da je treba onesnaženost tal sanirati v skladu z naslednjo fazo funkcionalne uporabe zemljišča. To bi bilo bolj skladno z načelom „plača onesnaževalec“;

45.

meni, da predlog zahteva stalno spremljanje tal in podtalnice – pred in med delovanjem obrata. Vendar bo dovoljenje že prej temeljilo na zadovoljivi zaščiti tal in podtalnice. V posebnih primerih bi lahko bilo (in bi morali biti) upravičeno dodatno spremljanje, kar pa ne bi smelo biti obvezujoče za vse primere;

46.

se strinja, da je treba javnosti zagotoviti dovolj informacij o obratih CPNO. Poudarja, da morajo biti podatki vedno na voljo, vendar le na zahtevo;

47.

ne more odobriti predlagane uporabe postopka komitologije za uvajanje več meril, kot so spremljanje tal in podtalnice ter merila za analize tveganja. Strinja se, da bi morala biti ta merila določena v direktivi ter da bi o njih morali razpravljati zdaj, ko poteka zakonodajni postopek.