52007DC0666

[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 31.10.2007

COM(2007) 666 konč.

SPOROČILO KOMISIJE

Povečanje rasti produktivnosti: ključna sporočila Evropskega poročila o konkurenčnosti za leto 2007 {SEC(2007)1444}

SPOROČILO KOMISIJE

Povečanje rasti produktivnosti: ključna sporočila Evropskega poročila o konkurenčnosti za leto 2007

1. UVOD

To sporočilo povzema glavne izjave Evropskega poročila o konkurenčnosti za leto 2007[1]. Osredotoča se na produktivnost, ki je ključna gonilna sila dolgoročne konkurenčnosti in blaginje.

Poročilo o konkurenčnosti je bilo preoblikovano leta 2006, da bi prispevalo k čvrsti analitični podpori mikroekonomskega stebra lizbonske strategije, ob nadaljnjem preučevanju bolj specifičnih vidikov konkurenčnosti evropske industrije.

Po pregledu zadnjega razvoja v zvezi z rastjo, produktivnostjo in zaposlovanjem na ravni EU in v glavnih gospodarskih sektorjih, poročilo letos pregleduje mikroekonomske reforme na podlagi načrta rasti in zaposlovanja z vidika njihove zmožnosti višanja produktivnosti in se zlasti osredotoča na usposobljenost, kot dejavnik konkurenčnosti. Poročilo ocenjuje relativne prednosti in slabosti evropskih industrij in se sklene z dolgoročno vizijo evropskega proizvajanja, da bi predvidelo nastajajoče trende in izzive ter preverilo, ali so obstoječe politike v skladu z njimi. Analiza tega poročila je podprta z izboljšano dostopnostjo podatkov – daljših časovnih serij in objavo prvih podatkovnih nizov EU KLEMS[2] – kar omogoča doseganje novih spoznanj.

2. SPLOšNA USPEšNOST NA PODROčJU KONKURENčNOSTI

Obsežno izboljšanje evropskega gospodarstva

Moč oživitve gospodarstva v Evropi je večja, kot je bilo pričakovano lani: bruto domači proizvod (BDP) EU je leta 2006 zrasel za 3,0 % – najvišja stopnja rasti po letu 2000. To oživitev sta podpirali pospešena rast produktivnosti in zaposlovanja. Povečano rast produktivnosti podpira močnejša rast skupne faktorske produktivnosti (SFP) (glej okvir).

Ta oživitev je obsežna; skoraj vse nove države članice in države članice z relativno nizkimi BDP na prebivalca in stopnjami produktivnosti dohitevajo druge v smislu gospodarske rasti in rasti produktivnosti. Oživitev je vidna v raznih sektorjih gospodarstva. Pri rasti BDP EU je zlasti pomembna vloga storitvenih sektorjev, tudi zaradi njihove velike teže v skupnem gospodarstvu. Vsi proizvodni sektorji, razen tobačnega, so leta 2006 rasli bistveno hitreje kot v prejšnjih petih letih, kar je prispevalo k pozitivnemu obratu skupne rasti EU.

Vrzel v produktivnosti EU–ZDA se je začela manjšati ...

Podatki o razvoju evropskega gospodarstva v primerjavi z ZDA, ki pomenijo merilo uspešnosti mejne produktivnosti, potrjujejo, da se je leta 2006 vrzel produktivnosti dela v primerjavi z ZDA zmanjšala, po tem ko se je v zadnjem desetletju neprestano večala. To je pomembno, saj nenazadnje sodobnejši podatki, ki so na voljo samo za proizvodnjo[3], potrjujejo, da se je ta razvoj v prvi polovici leta 2007 nadaljeval.

Vendar se pri ocenjevanju spodbudnega razvoja ne sme pozabiti na dejstvo, da stopnja produktivnosti dela v ZDA ostaja okrog 39 % višja, kot je v EU, če se izrazi kot BDP na zaposlenega in 26 % (2005) višja v smislu BDP na uro dela. Analiza kaže, da to v glavnem povzročajo razlike v skupni faktorski produktivnosti (glej okvir) in dodatno v kakovosti človeškega kapitala[4]. Poleg tega kaže, da je velik del dohitevanja posledica cikličnih dejavnikov, vključno z upočasnitvijo rasti produktivnosti v ZDA v letu 2006.

Podatki na sektorski ravni prispevajo nekatera dodatna spoznanja v primerjavi razvoja produktivnosti med EU in ZDA. Potrjujejo na primer, da je nižja rast produktivnosti dela v gospodarstvu EU v zadnjem desetletju v glavnem posledica slabše združene uspešnosti posameznih sektorjev EU in ne sektorske sestave gospodarstva (mešanice industrij), ki je dejansko nekoliko ugodnejša za EU. Zlasti razlika rasti EU–ZDA odraža nizko uspešnost v storitvenem sektorju v EU, zlasti v maloprodaji, distribuciji ter finančnih in poslovnih storitvah.

Okvir: Vloga skupne faktorske produktivnosti Skupna faktorska produktivnost je glavni vir vrzeli produktivnosti med EU in ZDA. Je del rasti produktivnosti, ki jo ustvarjajo nematerialni dejavniki, kot so tehnični napredek ali organizacijske inovacije, namesto povečanih vložkov, kot je kapital. To postavlja skupno faktorsko produktivnost v vlogo najcelovitejšega merila učinkovitosti gospodarstva. Na sektorski ravni analiza strukturnih razmerij med različnimi kazalniki uspešnosti kaže, da je rast skupne faktorske produktivnosti ključna gonilna sila sektorske uspešnosti, ne glede na to ali je izražena v smislu rasti dodane vrednosti, produktivnosti dela, mednarodne trgovine, tujih neposrednih naložb ali rasti zaposlovanja. Med politikami, ki so najpomembnejše za rast skupne faktorske produktivnosti, so politike, oblikovane za pospeševanje tehnološkega razvoja, inovacije in povečane naložbe v raziskave in razvoj, uporaba IKT, konkurenca in reforma proizvodnega trga. Te politike so v osrčju mikroekonomskega stebra lizbonske strategije in kažejo, da lahko trenutni proces reform znatno prispeva k spodbujanju skupne faktorske produktivnosti in gospodarske rasti. |

... z nekaterimi znaki, da lahko prispevajo tudi drugi dejavniki kot ugodna konjunktura

Med tem ko so razlogi za večanje vrzeli v produktivnosti EU–ZDA v zadnjem desetletju strukturni, je še vedno prezgodaj za oceno ali je sedanje manjšanje vrzeli posledica samo konjunkturnega razvoja ali prvi znak novega vzorca.

Analiza služb Komisije[5] kaže, da je ob pozitivnem obratu, ki je v bistvu konjunkturnega značaja, možno tudi strukturna komponenta, povezana s preteklimi strukturnimi reformami, ki so jih vzpostavile države članice EU, zlasti na trgu dela. To stališče podpirajo tudi zvišanje sektorske produktivnosti, kot pri omrežnih dejavnostih in zvišanje ravni usposobljenosti delovne sile. Pričakuje se, da bo tako strukturno povečanje produktivnosti postalo vidno v prihodnosti, saj učinki zadnjih reform – zlasti reform, vzpostavljenih s prenovljeno lizbonsko strategijo – začenjajo delovati vedno močneje.

3. GONILNE SILE KONKURENčNOSTI

Produktivnost in mikroekonomski steber lizbonskega načrta

Večanje dolgoročnega potenciala gospodarske rasti z večanjem rasti produktivnosti je eden temeljnih ciljev prenovljene lizbonske strategije in pomemben odziv na izzive globalizacije, staranja, hitrega tehnološkega napredka in potrebe po reševanju problema podnebnih sprememb. Steber mikroekonomske politike lizbonske strategije zajema več področij politike, pomembnih za povečanje produktivnosti:

- Povečane naložbe v raziskave in razvoj lahko znatno povečajo rast produktivnosti, zlasti če so elementi trikotnika znanja, raziskave in razvoj, inovacije ter izobraževanje in usposabljanje, medsebojno dobro povezani, tudi glede znanstvenega osebja, ki je na voljo.

- Naložbe v IKT so zelo donosne v smislu povečanja produktivnosti, če jih spremljajo primerne organizacijske spremembe in naložbe v usposobljenost.

- Povečana konkurenca na odprtih trgih z ustreznim regulativnim okvirom ima pozitivne učinke na produktivnost in zaposlovanje z izboljšanjem (statične) učinkovitosti razporejanja, učinkovitosti proizvodnje (organizacija dela) in dinamične učinkovitosti (inovativni proizvodi in postopki). Vendar je učinek konkurence na inovacije bolj nejasen in je odvisen od struktur trga in oddaljenosti udeležencev na trgu od tehnološke meje. Konkurenca je zlasti pomembna za države in industrije blizu tehnološke meje, da ohranijo svojo prednost.

- Spodbujanje podjetništva z olajšanjem ustanovitve in rasti podjetij, kakor tudi izboljšanjem pogojev za majhna in srednja podjetja, da izrabijo možnosti enotnega trga, omogoča preoblikovanje novih idej v proizvode in storitve z dodano vrednostjo in njihovo trgovanje na mednarodnem trgu, s pomembnim pozitivnim učinkom na produktivnost.

- Znatno povečanje proizvodnje in potrošnje se lahko doseže z zmanjšanjem nepotrebnih upravnih stroškov, kot so nesorazmerno zahtevna upravna bremena, s čimer se osvobajajo zmogljivosti za bolj produktivne namene. Koristi bodo imela zlasti majhna in srednja podjetja, pri katerih taki režijski stroški predstavljajo večji delež njihovih skupnih stroškov.

- Zmanjšanje davčnih ovir za pravne osebe in povezanih stroškov usklajevanja ter olajšanje prestrukturiranja skupinskih podjetij pospešuje delovanje enotnega trga. Sprejetje skupne konsolidirane osnove za davek na pravne osebe bi tudi pozitivno vplival na BDP EU.

Zahteve za pospešeno prilagajanje zahtevajo mehanizme za olajšanje prehajanja med delovnimi mesti. Bolj splošno, kohezijska politika EU igra v tem okviru pomembno vlogo s prispevanjem k boljšemu delovanju notranjega trga in podpiranjem izboljšav produktivnosti in konkurenčnosti v državah in regijah, katerih razvoj je v zaostanku ali so pod vplivom industrijskega prestrukturiranja.

Ocena zadnjih reform držav članic na trgih proizvodov in storitev, kakor tudi glede boljšega urejanja in politike za majhna in srednja podjetja, kaže, da je bil z reformami na teh področjih na splošno dosežen opazen napredek, čeprav je še vedno treba veliko storiti. Ta napredek se v podatkih, ki merijo gospodarsko uspešnost, še ne odraža v celoti.

Vprašanja usklajevanja

Upravljanje politik nacionalnih reform v EU je pomemben element strategije za rast in delovna mesta. Obstaja več razlogov, zakaj lahko usklajevanje gospodarskih reform držav članic prinese dodatne koristi. Med tem ko se države lahko vzajemno učijo, lahko skupna prizadevanja in usklajevanje vzpodbudijo prizadevanja za reforme in presežejo odpor proti reformam na nacionalni ravni. Najbolj pomembno pa je, da usklajeno izvajanje lahko ustvari koristi, ki jih ne bi bilo, če bi se reforme izvajale enostransko.

Empirična analiza mednarodnega prelivanja nacionalnih reform, predstavljenih v poročilu, potrjuje, da usklajeni ukrepi v veliko primerih prinašajo koristi, ki so bistveno večje od koristi pri enostranskem ukrepanju. Skoraj polovica možnih zvišanj BDP, ki bi jih države članice ustvarile z dosego ciljev intenzivnosti raziskav in razvoja, bi bilo na primer posledica čezmejnega prelivanja znanja.

Dodatne koristi izhajajo iz dopolnjevanja med politikami. Večja usposobljenost ter raziskave in razvoj na primer dvigajo realne plače, kar bi po drugi strani moralo zvišati stopnjo aktivnosti. Zmanjšanje upravnih bremen s pomočjo nižjih pribitkov ustvarja močne sinergije s ciljem zaposlovanja, tako da prispeva k zmanjšanju uravnotežene brezposelnosti.

Odprtost trgov in produktivnost gresta z roko v roki

Povečanje odprtosti trga (obsega menjave v primerjavi z BDP) in tujih neposrednih naložb (TNN) ponazarja pospešitev globalizacije. Medtem ko so se deleži globalnega trga prerazporedili v korist nastajajočim gospodarstvom, je bila EU-27 relativno uspešna pri ohranjanju svojega položaja. Med leti 1996 in 2005 se je delež EU-27 v skupnem svetovnem izvozu zmanjšal s 23,3 na 22 %, delež ZDA se je zmanjšal z 19,1 na 15,2 %, Japonske pa s 13,7 na 10,5 %.[6] [7]

Trgovinski rezultati EU pri storitvah so bili spodbudni: EU-15[8] je med leti 1996 in 2005 več kot podvojila rast svojega izvoza pri storitvah, medtem ko je bila rast njenega uvoza počasnejša. Posledično je EU-15 v devetih letih skoraj početverila svojo trgovinsko bilanco pri storitvah. V istem obdobju se je trgovinska bilanca pri storitvah ZDA zmanjšala za 26 % na 50 milijard EUR (trgovinska bilanca EU-25 je leta 2005 znašala 56,9 milijard EUR). Nasprotno je Japonska leta 2003 pri storitvah poročala o trgovinskem primanjkljaju 30 milijard EUR.

Prepogosto se globalizacijo povezuje z izgubo delovnih mest v sektorjih, ki nazadujejo. Posledični socialni stroški in strah so upravičeni in zahtevajo ustrezen odziv politike. Vendar pa ne smejo povzročiti, da se prezrejo močni pozitivni učinki, ki jih odprtost in integracija v svetovne trge pomenita za gospodarsko uspešnost države. Poročilo ponazarja pozitiven odnos med skupno produktivnostjo in globalizacijo, pri čemer uporablja odprtost trgov kot nadomestilo in povzema empirične izsledke o odnosu med produktivnostjo in globalizacijo.

Vzročne zveze niso zmeraj nedvoumne. Intenzivnejša konkurenca pri uvozu vzpodbuja produktivnost, kar krepi konkurenco in povečuje izvoz. To po drugi strani prinaša nadaljnje povečanje učinkovitosti. Empirične raziskave v poročilu poudarjajo čvrstost tega odnosa. To ponazarja moč mehanizmov v igri: specializacija, prednosti zaradi velikosti, ukinitev manj učinkovitih podjetij in večja sposobnost sprejemanja tehnoloških napredkov in novih idej, razvitih drugod po svetu. Vsi ti dejavniki skupaj kažejo, da lahko odprtost trgovine igra pomembno vlogo pri dviganju rasti produktivnosti. Empirične analize na primer kažejo, da v povprečju povečanje odprtosti gospodarstva za 1 %, merjeno v razmerju uvoza z dodano vrednostjo, pomeni povečanje produktivnosti dela za 0,6 % v naslednjem letu. Ti rezultati kažejo, da lahko povečana trgovina znotraj EU, kot rezultat izboljšanega enotnega trga, in ambiciozna zunanja politika – kot je razvojni program iz Dohe, ki pomeni novo generacijo sporazumov o prosti trgovini, ki z ukinitvijo ovir za izvoz EU izenačujejo trgovinski odnos s Kitajsko in strategija pospešenega dostopa do trga – znatno prispevata k rasti produktivnosti v EU. Vendar je treba poudariti, da lahko le gospodarstva, ki z lahkoto preusmerijo proizvodne dejavnike med podjetji, kot tudi iz industrij z upadanjem v industrije z rastjo, v celoti izkoristijo odprtost. To so tudi bistveni predpogoji za obvladovanje težavne prilagoditve, ki je potrebna v posebnih sektorjih in regijah, ki imajo znaten vpliv na javnost glede sprejemanja globalizacije. Poleg tega je, da se izkoristi prednost odprtosti, bistveno varstvo pravic intelektualne lastnine na mednarodni ravni.

Dodatno usposabljanje kot dejavnik konkurence

Usposobljenost prispeva neposredno k mednarodni konkurenčnosti in produktivnosti, saj bolje izobražena delovna sila povečuje učinkovitost dela in sposobnost podjetij za privzemanje novih tehnologij in idej. Empirične raziskave na primer kažejo, da bi podaljšanje šolanja za eno leto dolgoročno povečalo produktivnost za 8 do 10 %[9]. Dodatno usposabljanje poteka v vseh gospodarskih sektorjih, tudi v sektorjih z nizko stopnjo usposobljenosti. Empirične analize kažejo, da dosegajo sektorji, ki zaposlujejo večji delež visoko ali srednje usposobljenih delavcev, večjo rast produktivnosti, večji delež nizko usposobljenih delavcev v sektorju pa povzroča negativen vpliv na rast produktivnosti. Poleg tega je usposobljenost pomembna za približevanje tehnološki meji. Po pričakovanjih je to približevanje hitrejše v industrijah z visoko stopnjo usposobljenosti. Nazadnje višji delež visoko ali srednje usposobljenih delavcev pospešuje rast izvoza.

Na ravni posameznih industrij analiza kaže, da dodatno usposabljanje znotraj industrije bolj prispeva k povečanju potrebe po visoko usposobljenih delavcih, kot pa premika zaposlenost med sektorji ali industrijami. Kljub temu pa obstaja splošen premik zaposlenosti od industrij z nizko stopnjo usposobljenosti k industrijam z visoko ali srednjo usposobljenostjo, ta premik pa se pojavlja v vseh skupinah držav EU.

Na podlagi tega se vrzeli usposobljenosti lahko razlagajo kot problem prilagoditve, ki se pojavi po povečanju povpraševanja po nekaterih spretnostih (ali po zmanjšanju njihove ponudbe). V takem položaju bi bila vloga vlade lahko v izravnavanju procesa prehajanja, pri čemer je vloga politik, značilnih za sektor, verjetno bolj omejena. Drugič, če so vrzeli v usposobljenosti zapuščina preteklosti, se morajo politike osredotočiti na ukrepe, da se gospodarstvu pomaga doseči boljše razmerje usposobljenosti. Vendar obravnava nesorazmerja pri usposobljenosti ni le naloga vlade. Številna evropska podjetja bodo morala obravnavati nesorazmerje pri usposobljenosti v svojih strategijah podjetja.

Prizadevanja v okviru strategije za rast in delovna mesta za pospešitev kopičenja človeškega kapitala, kot je na primer zmanjšanje števila mladih osipnikov in spodbujanje visokošolskega vpisa v matematiki, znanosti in tehnologiji, morajo podpirati vse večje povpraševanje po spretnostih, povezanih s tehničnimi spremembami, ki temeljijo na usposobljenosti. Visoka stopnja zaposlenosti, zlasti žensk, bo prav tako pomagala zmanjšati vrzeli v usposobljenosti. Medtem ko politike izobraževanja v glavnem ostajajo v nacionalni pristojnosti, pa bo imelo izobraževanje najboljših raziskovalcev v EU koristi od pobud po vsej EU, kot je razvoj Evropskega inštituta za tehnologijo in povečana mobilnost raziskovalcev.

4. KONKURENčNOST EVROPSKIH INDUSTRIJ

Trenutno stanje

Na splošno je konkurenčnost evropskih industrij, v katerih majhna in srednja podjetja igrajo pomembno vlogo, velika. Vendar pa to prikriva zelo spremenljivo uspešnost na ravni posameznih industrij, tako po državah kot med sektorji. Za obdobje do leta 1995 EU kaže nizko uspešnost v smislu rasti dodane vrednosti, dela in skupne faktorske produktivnosti, v smislu trgovskih rezultatov pa je v dobrem stanju. Tuje neposredne naložbe se hitro širijo v vse smeri s hitrejšo rastjo pasivnih tujih neposrednih naložb.

Pri ocenjevanju relativnih prednosti in slabosti po sektorju, sektorji rudarstva in, med proizvodnimi sektorji, proizvodnja usnja in obutve, oblačil, tekstilnih izdelkov, jedrskega goriva in tobaka, nazadujejo, ne le glede zaposlenosti, temveč tudi dodane vrednosti. Nasprotno pa so razen vodnega prometa vse industrije z najvišjimi stopnjami rasti dodane vrednosti v Evropski uniji – komunikacijska oprema, pisarniški stroji in računalniki, kot tudi telekomunikacije in računalniške storitve – povezane z novimi informacijskimi in komunikacijskimi tehnologijami.

V primerjavi z ZDA obstaja največja vrzel v sektorski uspešnosti pri proizvodnji pisarniških strojev in računalnikov, trgovini na drobno in na debelo, zračnem prometu in finančnih storitvah. Zadnji trije sektorji storitev so vsi bolj občutljivi na velikost gospodarstva in je bolj verjetno, da imajo prednosti na večjih integriranih trgih v ZDA. Nasprotno pa se v EU kažejo niše višje rasti na izbranih področjih proizvodnje visoke tehnologije, zlasti farmacevtskih izdelkov in omrežnih dejavnosti.

Višja storitvena vsebina v evropski proizvodnji

Dolgoročno[10] bo Evropo, medtem ko je še zmeraj med najbogatejšimi regijami na podlagi BDP na prebivalca, v smislu skupne velikosti gospodarstva prehitelo nekaj nastajajočih gospodarstev. To se bo zgodilo zaradi demografskih dejavnikov in relativno visoke rasti produktivnosti, ko jo nastajajoča gospodarstva dohajajo. Do leta 2050 bo Azija najverjetneje postala najpomembnejši trg in pol rasti.

Analize kažejo, da bo v naslednjih desetletjih proizvodnja še naprej igrala poglavitno vlogo v gospodarstvu EU, tako da bo prispevala neposredno k rasti blaginje in produktivnosti in ustvarjala pomembno povpraševanje po raziskavah in storitvah visoke usposobljenosti, ki se prelivajo na ostalo gospodarstvo[11]. Hkrati se pričakuje, da bo proizvodnja v ožjem pomenu neposredno zaposlovala manj ljudi kot danes in bo predstavljala relativno manjši del celotnega gospodarstva.

Gibanja zaposlenosti in relativne velikosti se ne sme zamenjati s stagnacijo ali nazadovanjem. Do neke mere odražata učinek razlik v rasti produktivnosti. Poleg tega so ta gibanja statističnega značaja, tj. razdrobljenost vrednostne verige povzroča, da so se dejavnosti, ki so bile predhodno razvrščene kot proizvodne, premaknile v storitveni sektor. Proizvodnja s svojimi povezanimi storitvenimi sektorji ostaja ključni steber gospodarstva EU v 21. stoletju, ne samo zaradi stalnega gospodarskega pomena, temveč tudi zato, ker je bistveni del sistema inovacij v modernem gospodarstvu.

Analize kažejo, da bodo najuspešnejša od teh podjetij vodila omrežja globalne vrednosti, ki zagotavljajo storitve načrtovanja, trženja ter raziskav in razvoja ter jih združevala s sestavnimi deli iz zunanjih virov. Zato se bo storitvena vsebina proizvodnje in tudi celotnega paketa, prodanega s končnim izdelkom, verjetno nadalje večala. To ustvarja nove priložnosti za prihodke in koristne dolgoročne povezave s strankami. Vendar pa tudi povečuje možnost zunanjega izvajanja. Zato bodo obstoječe statistične razvrstitve dejavnosti v proizvodnji oziroma storitvah vedno bolj izgubljale pomen in potrebne bodo nove vrste analiz razvoja podjetij in trga.

Ni jasno do kolikšne mere bodo nastajajoče tehnologije (elektromehanični mikrosistemi, napredni materiali, bio in nanotehnologije) uresničile svoje zaznane možnosti, čeprav je treba poudariti, da so njihove možnosti zelo pomembne in bi lahko v naslednjih desetletjih veliko prispevale k rasti produktivnosti in inovacijam. Vendar pa je verjetno, da se bo pomen znanja upravljanja povečal in da bodo uspešni poslovni modeli prihodnosti v tem smislu boljši. Intelektualni kapital in nematerialni dejavniki bodo verjetno še pridobili na pomenu. To bo verjetno povzročilo bolj zapletene organizacijske pristope, z visoko stopnjo sodelovanja in povezovanja z dobavitelji, strankami, konkurenco in z večjo uporabo zunanjih virov znanja kot so raziskovalne ustanove in univerze.

Ta razvoj bo posvetil posebno pozornost usposobljenosti. Zlasti socialne spretnosti, kot so skupinsko delo, učenje, izmenjava znanj in komuniciranje, zagotavljanje ne le blaga, temveč tudi storitev, sposobnost interdisciplinarnega mišljenja, bodo postale ključnega pomena, zlasti za majhna in srednja podjetja, ki želijo sodelovati v globalnih omrežjih. Te spretnosti bodo morda postale potrebne tudi za zagotavljanje storitev na lokalnih trgih.

Dinamična specializacija, tj. če se obstoječa konkurenca ne le nadaljuje, temveč še okrepi, kaže, da bo Evropa ohranila močan položaj v veliko sektorjih srednje-visoke in visoke tehnologije (kemikalije, vključno s farmacevtskimi izdelki, strojništvo, avtomobili, letalska in vesoljska industrija, vgrajena elektronika). To bo zahtevalo pomembna prizadevanja pri raziskavah in razvoju za neprestano širitev tehnološke meje v teh industrijah, da se ohrani konkurenčna prednost. Tudi proizvodi visoke kakovosti v tradicionalnih sektorjih lahko nudijo čvrsto podlago, pri kateri igrajo tehnološke inovacije skupaj z oblikovanjem in trženjem pomembno vlogo.

Veliko bo tudi odvisno od sposobnosti evropskih podjetij, da izkoristijo priložnosti, ki jih ponujajo globalni izzivi, kot sta staranje in podnebne spremembe. Ker se bo morala Evropa zgodaj spoprijeti s temi izzivi obstaja dejanska priložnost za vzpostavitev vodilnega trga za proizvode, na primer v zvezi z zdravstvenim varstvom, dnevnimi potrebščinami, prostim časom in okoljskimi tehnologijami.

Pomen okvira horizontalnih politik za proizvodnjo

Z bolj količinsko naravnanim pristopom na podlagi modela je mogoče oceniti učinek politik, katerih cilj je izboljšati pogoje splošnega okvira za konkurenčnost, in njihov relativni pomen v takšni dolgoročni perspektivi. Rezultati takega pristopa so zelo odvisni od specifikacij in predpostavk modela; vendar dajejo koristne podatke o smeri in obsegu dobičkov, ustvarjenih s spremembami politik. Ključni dejavnik dolgoročne rasti in produktivnosti je stopnja odprtosti EU in svetovnega gospodarstva. Kljub temu pa imajo lahko druge strukturne reforme politik pomembne učinke.

Obravnavane politike so dodatno usposabljanje, boljše upravljanje in manj upravnih bremen za podjetja, raziskave in razvoj ter inovacije, konkurenčnejši enotni trg in okoljske politike v obliki povečane energetske učinkovitosti. Njihov posamični učinek na BDP do leta 2025 se giblje v območju od 0,5–0,6 % (spretnosti[12]) do 3,0–3,5 % (raziskave in razvoj), druge strukturne politike pa so vmes. Njihov skupni vpliv znaša okoli 8 % do 9 %.

Med obravnavanimi politikami imajo raziskave in razvoj ter politike inovacij in krepitev notranjega trga najmočnejši in najpozitivnejši učinek na proizvodnjo. Izboljšanje okvira horizontalnih politik bo pomagalo upočasniti zmanjševanje relativnega obsega proizvodnje v Evropi. Rezultati na podlagi modela potrjujejo, da bi nekateri proizvodni sektorji z ugodnim zunanjim okoljem, kot so kemikalije, guma ali plastične mase, kombinirani stroji in oprema lahko približno ohranili njihove sedanje deleže v gospodarstvu EU. V smislu deleža EU v svetovni proizvodnji, brez izboljšanih okvirnih pogojev do leta 2025 noben sektor v EU ne bo ohranil svoje relativne pomembnosti. V prisotnosti navedenih politik, sektorji, kot so transportna oprema, lesna in druga proizvodnja, energetski nosilci, storitve raziskav in razvoja, kemikalije, guma in plastične mase, prevozne storitve in druge poslovne storitve, ohranjajo ali skoraj ohranjajo svoj delež v globalni proizvodnji. Ta analiza potrjuje, da so gospodarske reforme zlasti pomembne za sektorje, ki so izpostavljeni trgovini, kot je proizvodnja.

5. POVZETEK

Ključna sklepna ugotovitev tega poročila je poudariti osrednjo vlogo, ki jo ima produktivnost kot vir dolgoročne rasti. Nezadovoljiva produktivnost EU v zadnjem času, kot tudi zadnje izboljšanje, se v veliki meri lahko razložita z razvojem skupne faktorske produktivnosti. To ima jasne posledice za politike, tj. pomembnost raziskav in inovacij, kot tudi politik usposabljanja in izobraževanja ter gospodarskih reform, ki razširjajo splošno poslovno okolje in olajšajo strukturne spremembe in prerazporeditev sredstev. Usklajeni ukrepi na teh področjih v večini primerov povzročijo večje koristi kot enostranski ukrepi. Glavna gonilna sila večje gospodarske učinkovitosti je konkurenca, bodisi s pomočjo odprtosti trga, okrepljenega enotnega trga, zlasti pri storitvah, s stalno liberalizacijo omrežnih dejavnosti ali reformo proizvodnega trga.

Prihodnost ponuja evropski proizvodnji priložnost, da še naprej igra glavno globalno vlogo v okviru, v katerem bodo bistvena sredstva znanje in usposobljenost. Izvajanje zgoraj navedenih politik in reform bo osrednjega pomena pri uresničevanju te perspektive.

[1] Delovni dokument služb Komisije SEC(2007), Evropsko poročilo o konkurenčnosti 2007.

[2] Cilj raziskovalnega projekta za podatkovno zbirko izračunov rasti in produktivnosti EU KLEMS je ustvariti podatkovno zbirko o ukrepih gospodarske rasti, produktivnosti, ustvarjanja delovnih mest, naložb in tehnoloških sprememb na ravni industrije za vse države članice Evropske unije od leta 1970 do danes.

[3] Proizvodnja in celotno gospodarstvo kažeta zelo podobne in sinhrone vzorce rasti produktivnosti, čeprav so stopnje rasti proizvodnje na splošno višje.

[4] Vendar porabi EU več kapitala na delavca, kar zmanjšuje vrzel produktivnosti dela v primerjavi z ZDA.

[5] Glej EU Economy Review 2007 in s tem povezano Sporočilo „Moving Europe's productivity frontier“, ki bo v kratkem objavljeno.

[6] Z izključitvijo trgovine znotraj EU. „Svetovnem“ se nanaša na skupino držav, ki zagotavlja 86 % skupnega svetovnega izvoza (da bi se zagotovila časovna primerljivost deležev z ohranjanjem stabilnosti držav poročevalk).

[7] Če se ti rezultati obravnavajo ločeno, se lahko prekomerno interpretirajo, tj. izgube tržnega deleža izvoza bi lahko povzročile, da se sklepa na zmanjšanje konkurenčnosti, medtem ko bi bili lahko v igri drugi dejavniki (kot so večja rast ali potrošnja).

[8] Podatki o trgovini storitev EU-27 ali EU-25 od leta 1996 niso na voljo.

[9] Canton, E. (2007), Social returns to education: Macro-evidence, De Economist (izide decembra 2007).

[10] Na podlagi pregleda literature o napovedih in študijah prihodnosti, katerih ogrodje so trije zadnji vseevropski projekti napovedi za prihodnost proizvodnje v Evropi FutMan, ManVis in Manufuture.

[11] En euro proizvedenega blaga, ki se proda, zahteva med 22 (Nizozemska) in 36 centov (Nemčija) vložkov iz tržnih storitev (podatki o vložkih–dobičkih za leto 2000).

[12] Oblikovane politike so dosežek ciljev, sprejetih leta 2004 za leto 2010 (največ 10 % mladih osipnikov, vsaj 85 % 22-letnikov z višjo sekundarno izobrazbo, 20-odstotno zmanjšanje števila 15-letnikov z doseženo nizko bralno pismenostjo, vsaj 12,5-odstotno sodelovanje v vseživljenjskem učenju in 15-odstotno povečanje števila diplomantov na področju znanosti in tehnologije). Njihov gospodarski učinek se bo povečal le zelo postopoma, ko bodo med delovno silo prihajali vse bolje izobražene generacije.