52007DC0447

[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 25.7.2007

COM(2007) 447 konč.

POROČILO KOMISIJE

Drugo poročilo o napredku skupnega referenčnega okvira

POROČILO KOMISIJE

Drugo poročilo o napredku skupnega referenčnega okvira

1. UVOD

To poročilo povzema napredek pri oblikovanju skupnega referenčnega okvira od objave prvega poročila o napredku leta 2005 in izpolnjuje obveznost rednega poročanja o tem napredku.

2. POTROšNIšKO POGODBENO PRAVO PONOVNO PREDNOSTNA NALOGA

Komisija je v svojem prejšnjem poročilu napovedala, da bo pri oblikovanju skupnega referenčnega okvira prednostno obravnavala vprašanja, povezana s potrošniškimi pogodbami, da bi zagotovila pravočasni prispevek k pregledu pravnega reda Skupnosti o varstvu potrošnikov.

Svet za konkurenčnost[1] je temu sledil in zatrdil, da bo teme, neposredno povezane s pregledom, prerazporedil in obravnaval prej, kot je bilo doslej predvideno. Pri organiziranju delavnic leta 2006 so imele prednost teme, povezane s potrošniškim pogodbenim pravom[2]: potrošniška prodaja, predpogodbene informacije, nepravični pogoji, pravica do odstopa od pogodbe in pravica do odškodnine. Ugotovitve raziskovalcev o teh vprašanjih in razprave na delavnicah so skupaj z rezultati drugih priprav pomenile prispevek k Zeleni knjigi o pregledu pravnega reda Skupnosti o varstvu potrošnikov, ki jo je Komisija sprejela 7. februarja 2007.

Med obdobjem, ki ga to poročilo zajema, je raziskovalna mreža, financirana v okviru šestega okvirnega programa, v skladu s sporazumom o dodelitvi nepovratnih sredstev še naprej pošiljala osnutke za pripravo skupnega referenčnega okvira.

Za zagotovitev prednostne obravnave dokumentov, povezanih s pravnim redom Skupnosti o varstvu potrošnikov, so jih raziskovalci razdelili v tri kategorije:

„Revizija pravnega reda Skupnosti“ : dokumenti s področja pogodbenega prava, ki se obravnavajo v okviru pravnega reda EU o varstvu potrošnikov, in dokumenti, ki lahko pojasnijo, razširijo ali spremenijo sedanji pravni red EU o varstvu potrošnikov. To v zvezi s predpogodbenimi informacijami na primer zadeva dokumente o „predpogodbenih dolžnostih obveščanja“.

„Neposredno pomembne“ : dokumenti s področja splošnega pogodbenega prava, ki so neposredno pomembni za pravni red EU o varstvu potrošnikov, tj. koncepti nacionalnega pogodbenega prava, ki so predvideni v sedanjem pravnem redu EU. To v zvezi s pravico do odstopa od pogodbe na primer zadeva dokumente o „času sklenitve pogodbe“.

„Bistveno ozadje“ : dokumenti s področja splošnega pogodbenega prava, ki zagotavljajo bistveno ozadje, na podlagi katerega je treba vzpostaviti določbe pravnega reda EU. To v zvezi s predpogodbenimi informacijami na primer zadeva dokumente o „načelu dobre vere in pravičnega ravnanja“.

Na delavnicah so bili dokumenti v zvezi z „revizijo pravnega reda Skupnosti“ obravnavani kot prednostna naloga, razprava o „neposredno pomembnih“ dokumentih pa je potekala, če je bilo dovolj časa. Kategorija „bistveno ozadje“ je bila v glavnem informativne narave.

Mreža strokovnjakov zainteresiranih strani (mreža CFR), ki sedaj vključuje 176 predstavnikov podjetij in potrošnikov ter delavcev v pravosodju iz evropskih držav, je sodelovala na delavnicah in prispevala svoja stališča o osnutkih raziskovalcev.

Mreža strokovnjakov držav članic, ki vključuje strokovnjake s področja pogodbenega prava, ki so zastopali države članice, se je sestala dvakrat.

3. VSEBINSKA VPRAšANJA, OBRAVNAVANA NA DELAVNICAH O SKUPNEM REFERENčNEM OKVIRU

3.1. Delavnice o potrošniškem pogodbenem pravu EU

V nadaljnjem besedilu so navedena glavna vprašanja, obravnavana na delavnicah o varstvu potrošnikov. Komisija bo ta vprašanja upoštevala med izdelavo skupnega referenčnega okvira ter med pregledom pravnega reda Skupnosti o varstvu potrošnikov.

Pojem potrošnika in poslovnega subjekta

Glavna obravnavana vprašanja so vključevala:

● pravne osebe: udeleženci so dosegli splošen dogovor, da mora opredelitev potrošnika zajemati samo fizične osebe;

● večnamenske transakcije: obravnavana je bila možnost vključitve transakcij z več kot enim namenom, ki deloma ne spadajo v poslovne sfere kot so potrošniške transakcije;

● razmerje med predlaganimi opredelitvami potrošnika in poslovnega subjekta: nekateri strokovnjaki zainteresiranih strani so menili, da se morata opredelitvi potrošnika in poslovnega subjekta med seboj ujemati in se vzajemno izključevati.

Nepravični pogoji

Obravnavana vprašanja so vključevala:

● obseg uporabe preizkusa nepravičnosti: obravnavana je bila vključitev individualno dogovorjenih pogojev. Mnenja strokovnjakov zainteresiranih strani so se pri tem vprašanju razhajala;

● v zvezi z izključitvijo glavnega predmeta in primernosti cene iz preizkusa nepravičnosti so strokovnjaki zainteresiranih strani menili, da pogodbeni pogoji ne bi smeli vključevati nadzora nad primernostjo cene.

Predpogodbene informacije

Obravnavana so bila naslednja vprašanja:

● dolžnost obveščanja o blagu in storitvah: strokovnjaki zainteresiranih strani so menili, da je predlagano splošno pravilo, ki zahteva popolno razkritje vseh zadevnih informacij, ki bi jih druga stran morda potrebovala, da bi lahko sprejela odločitev na podlagi celovitih informacij (zlasti informacije v zvezi z oceno pričakovane kakovosti in izvedbe storitve), preobsežno in da lahko vodi do pravne negotovosti. Poudarili so možnost osredotočanja na posamezne sektorje (npr. zavarovalno pogodbeno pravo, finančne storitve);

● dolžnost zagotavljanja informacij ob sklepanju pogodbe s potrošnikom, ki je v posebno podrejenem položaju: strokovnjaki zainteresiranih strani so pozitivno ocenili to določbo, ki na splošno določa okoliščine, v katerih je podjetje v skladu s pravnim redom Skupnosti dolžno obveščati potrošnika. Po njihovem mnenju je treba to določbo uporabiti kot skupno podlago ali smernico pri določanju kataloga bistvenih predpogodbenih potrošniških informacij;

● pravna sredstva za kršitev dolžnosti obveščanja: strokovnjaki zainteresiranih strani so izpostavili, da je za potrošnike izredno pomembno, kakšne so posledice kršitve obveznosti predpogodbenega obveščanja. Raziskovalci v osnutku kot pravno sredstvo za kršitev dolžnosti obveščanja predlagajo podaljšanje obdobja za razmislek pri pogodbah, od katerih ima potrošnik pravico odstopiti. Vprašanje sklepanja pogodb na podlagi napačnih ali zavajajočih informacij v tem okviru ni bilo posebej obravnavano.

Prva delavnica o potrošniških prodajah

Obravnavana so bila naslednja vprašanja:

● možna razširitev pojma blaga na druge vrste premoženja, kot je predvideno v členu 1:105 osnutka raziskovalcev[3]; več strokovnjakov zainteresiranih strani je menilo, da mora pojem zajemati tudi „ programsko opremo “ in bolj splošno gledano tudi pravice intelektualne lastnine. Komisija je raziskovalce pozvala, naj premislijo, katero blago bi moralo biti vključeno v opredelitev in kakšne uskladitve bi bile potrebne;

● dobava – čas dobave – povezava s prenosom tveganja: obravnavana je bila možnost uvedbe pravil o prenosu tveganj. Mnenja so se razhajala. Izpostavljeno je bilo, da je Svet to vprašanje temeljito obravnaval med sprejetjem Direktive 1999/44/ES o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij;

● primeren trenutek za ugotavljanje skladnosti: po splošnem mnenju je prenos tveganj primeren trenutek za oceno skladnosti. Raziskovalci so se strinjali, da je treba pojasniti, da je v nekaterih primerih, npr. pri poškodbi blaga zaradi napačne embalaže, prodajalec v skladu z Dunajsko konvencijo o mednarodni prodaji blaga odgovoren za napake, ki se pojavijo po prenosu tveganj.

Druga delavnica o potrošniških prodajah (pravna sredstva)

Delavnica se je osredotočila na pravna sredstva v primeru kršitve pogodbe. Obravnavana vprašanja so vključevala:

● hierarhijo pravnih sredstev v primeru neskladnosti: nekateri strokovnjaki zainteresiranih strani se niso strinjali s hierarhijo pravnih sredstev, saj bi morali po njihovem mnenju potrošniki imeti možnost izbire med pravnimi sredstvi, ne da bi jim bilo treba pred prekinitvijo pogodbe najprej uporabiti vse druge možnosti. Drugi strokovnjaki zainteresiranih strani so zagovarjali interese prodajalca in podprli ohranitev hierarhije pravnih sredstev, kakor je določeno v Direktivi 1999/44/ES o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij;

● primeri, v katerih je možna prekinitev pogodbe: med drugim je bilo obravnavano, koliko mora storitev zamujati, preden se pogodba prekine, ali bi bilo smiselno uvesti rok za izvedbo storitev in kateri primeri bi se lahko šteli za neizvedbo storitve, saj opredelitev tega koncepta povzroča težave;

● obveščanje prodajalca o napakah, ki jih kupec odkrije/bi jih kupec moral odkriti: poleg splošnih vprašanj, npr. zakaj bi to sploh morala biti dolžnost in zakaj bi izvajanje pravnih sredstev moralo biti odvisno od obveščanja, je bilo obravnavano bolj določeno vprašanje obdobja obveščanja. Nekaj strokovnjakov je menilo, da sta dve leti sprejemljivo obdobje, vendar drugi niso bili tega mnenja.

Pravica do odstopa od pogodbe

Obravnavana so bila horizontalna pravila o uveljavljanju in učinkih pravice do odstopa, oblikovana na podlagi določb direktive o prodaji od vrat do vrat[4], direktive o prodaji na daljavo[5] in direktive o časovnem zakupu[6]. Glavna vprašanja so bila:

● obseg uporabe: predlagana pravila bi se uporabljala, kadar bi ena pogodbena stranka imela zakonsko pravico odstopiti od pogodbe. Strokovnjaki zainteresiranih strani so poudarili, da je treba razjasniti, da se pravila uporabljajo samo za transakcije med podjetji in potrošniki;

● uveljavljanje pravice do odstopa od pogodbe: v skladu s predlaganim pravilom pogodbeni stranki, ki ima pravico do odstopa, uveljavljanja te pravice ni treba utemeljiti oz. ji ni treba izpolnjevati posebnih zahtev. Nekateri strokovnjaki zainteresiranih strani so izpostavili, da zaradi jasnosti in pravne varnosti uveljavljanje te pravice brez predpisanega postopka ne sme biti ena od možnosti in da morajo veljati minimalne zahteve;

● obdobje za odstop od pogodbe: nekateri strokovnjaki zainteresiranih strani so spodbijali smiselnost uvedbe enotne dolžine vseh obstoječih obdobij za razmislek ter menili, da je predlagano 14-dnevno obdobje predolgo. Nekateri so zagovarjali ohranitev obstoječih razlik na tem področju;

● roki za odstop od pogodbe: večina strokovnjakov zainteresiranih strani se je strinjala, da je zaradi pravne varnosti poslovnih subjektov treba določiti rok, do katerega je možno uveljaviti pravico do odstopa.

Pravica potrošnikov do odškodnine in odgovornost proizvajalcev

Najpomembnejša obravnavana vprašanja so bila:

● pojem objektivne odgovornosti v primerjavi s pojmom krivde: predlagani predpis, ki predvideva objektivno odgovornost in številne izjeme (krivda žrtve, krivda tretje pogodbene stranke ali višja sila ), so spodbijali nekateri strokovnjaki zainteresiranih strani, ki menijo, da mora biti element krivde pogoj za škodno odgovornost;

● vključitev izgubljenega prihodnjega dobička in nedenarne izgube: večina strokovnjakov zainteresiranih strani se je strinjala, da mora pojem škode zajemati dejansko izgubo in izgubljeni prihodnji dobiček; niso pa dosegli soglasja glede vprašanja, ali mora pojem škode prav tako zajemati nedenarno izgubo;

● odgovornost proizvajalcev: to vprašanje je bilo obravnavano kot zelo pomembno, saj je danes večina transakcij čezmejnih, potrošniki pa imajo prebivališče redkokdaj v isti državi kot proizvajalec (ali prodajalec) kupljenega blaga. Vendar to vprašanje povzroča veliko pravnih in praktičnih težav. Po mnenju strokovnjakov zainteresiranih strani bi moral potrošnik svoje pravice uveljavljati samo v razmerju do proizvajalca in ne v razmerju do vsakega posrednika v poslovni verigi. Niso se strinjali, da bi morali odgovornost nositi tudi posredniki in pooblaščenci proizvajalca, ki imajo prebivališče v državi članici potrošnika. Druga obravnavana vprašanja so vključevala dokazno breme, rok za uveljavljanje potrošnikove pravice in odgovornost v primeru prodaje rabljenega blaga.

3.2. Delavnice o preostalem pravnem redu EU na področju pogodbenega prava

Pred odločitvijo o prednostni obravnavi pravnega reda Skupnosti o varstvu potrošnikov so bile organizirane številne delavnice o pravnem redu Skupnosti na področju pogodbenega prava, ki ni povezan z varstvom potrošnikov. Glavna vprašanja, obravnavana na delavnicah, so navedena v nadaljnjem besedilu.

Zavarovalno pravo

Naslednje točke so primeri določenih obravnavanih vprašanj:

● dolžnost razkrivanja podatkov (vložnik): potekala je razprava, kdo bi moral biti odgovoren za razkrivanje podatkov. Nekateri strokovnjaki zainteresiranih strani so menili, da mora biti zavarovalnica dolžna postaviti vsa zadevna vprašanja, drugi pa so menili, da mora biti vložnik dolžan razkriti zadevne informacije, ki niso zahtevane. Argumenti so vključevali ogromen vseobsegajoči vprašalnik in možnost tveganja, da vložnik ostane brez zavarovanja, če pozabi omeniti za zavarovalnico pomemben podatek. Obe možnosti bi lahko ljudi odvračali od sklepanja potrebnih zavarovanj;

● dolžnost razkrivanja podatkov (zavarovalnica): v skladu z osnutkom raziskovalcev bi morala zavarovalnica izpostaviti razlike med zavarovanjem, ki ga zahteva vložnik, in ponujenim zavarovanjem. Mnogi strokovnjaki zainteresiranih strani so menili, da bi to vključevalo dolžnost svetovanja, kar bi bilo drago in nezaželeno. Prav tako bi lahko bilo zelo subjektivno. Podprli pa so dolžnost pojasnitve zavarovalne police, pri čemer bi se vložnik sam odločil, ali je ustrezna;

● rok za razveljavitev pogodbe: strokovnjaki zainteresiranih strani so se na splošno strinjali, da je predlagani enomesečni rok za preklic pogodbe v primeru kršitve dolžnosti razkrivanja podatkov prekratek, in menili, da se v primeru goljufije rok za preklic pogodbe ne bi smel uporabljati.

E-trgovanje

Spodaj so navedeni primeri določenih obravnavanih točk:

● nezaželene pogodbe: raziskovalci in strokovnjaki zainteresiranih strani so razpravljali, ali bi morala prepoved dobave nezaželenega blaga ali storitev potrošniku, kadar takšna dobava vključuje zahtevo po plačilu, prav tako veljati za pogodbe med posameznimi podjetji;

● pravica do odstopa od pogodbe: strokovnjaki zainteresiranih strani so ugotovili, da opredelitve v določbi niso dovolj izdelane in da je določbo treba izpopolniti. Podprli so 14-dnevno pravico do odstopa od pogodbe. Spodbijali so predlog, da bi moralo biti uveljavljanje te pravice odvisno od pripravljenosti potrošnika, da krije lastne stroške; razpravljali so, ali bi morala ta pravica veljati tudi za pogodbe med posameznimi podjetji;

● opredelitev pojmov „prispelo, poslano in odpremljeno“ v elektronski komunikaciji: raziskovalci in strokovnjaki zainteresiranih strani so razpravljali o vprašanju, v katerem trenutku se sporočilo obravnava kot poslano ali prejeto. Sklenili so, da je potrebnih več pojasnil in da je treba upoštevati mednarodne instrumente na področju e-trgovanja.

3.3. Delavnice o splošnem pogodbenem pravu

Glavna vprašanja, obravnavana na delavnicah o splošnem pogodbenem pravu, so navedena v nadaljnjem besedilu. Komisija bo ta vprašanja upoštevala med izdelavo skupnega referenčnega okvira.

Vsebina in učinek pogodbe

Naslednje točke so primeri določenih obravnavanih vprašanj:

● izjave, ki vodijo do pogodbenih obligacijskih razmerij: strokovnjaki zainteresiranih strani so poudarili, da je treba jasno opredeliti, v katerih primerih določena izjava „ vodi do pogodbenega obligacijskega razmerja “. Obravnavano je bilo, ali bi morala predlagana določba, kar zadeva zavezujoče predpogodbene izjave, povezane s kakovostjo ali uporabo blaga ali storitev, zajemati samo pogodbena razmerja med podjetji in potrošniki ali tudi pogodbena razmerja med posameznimi podjetji;

● pogoji pogodbe: obravnavana sta bila narava in učinek implicitnih pogojev. Strokovnjaki zainteresiranih strani so menili, da se je treba nenatančnim določbam izogibati. Raziskovalci so izpostavili, da nejasnost v tej določbi ne bi povzročila škode, saj naj bi se ta določba uporabljala kot privzeto pravilo za posebne pogodbe, pri katerih v določenih predpisih ni implicitnih pogojev;

● določbe v korist tretje stranke: obravnavano je bilo vprašanje glede učinkov pogodbe v korist tretje stranke in sklenjeno je bilo, da je potrebna nadaljnja proučitev okoliščin, v katerih se tretja stranka lahko zanese na določbo.

Pooblastila pooblaščencev

Raziskovalci so izpostavili, da je treba osnutek o pooblastilih pooblaščencev predelati, da bi se upoštevale zadnje spremembe v državah članicah in po možnosti vključila določena pravila o varstvu potrošnikov. Na delavnici so bila obravnavana številna druga vprašanja, zlasti:

● uporaba terminologije „ pooblaščenec “ in „ zastopnik “: strokovnjaki zainteresiranih strani so izpostavili, da je treba uskladiti terminologijo in da je treba izraze uporabljati samo skladno s skupnim referenčnim okvirom. Raziskovalci so pojasnili, da bo v prilogo k skupnemu referenčnemu okviru vključen seznam opredelitev uporabljenih izrazov

● razlika med neposrednim in posrednim zastopništvom: raziskovalci so pojasnili, da lahko samo neposredni zastopnik prevzame zavezujoče dejavnosti glavnega zavezanca, saj deluje „ v imenu “ glavnega zavezanca, medtem ko posredni zastopnik deluje „ po naročilu “ glavnega zavezanca. Namen posrednega zastopništva je zaščita glavnega zavezanca, denimo v primerih, v katerih zastopnik po sklenitvi pogodbe ni zmožen plačila. Nekatere zainteresirane strani so dvomile v smotrnost tega pravila. Sklenjeno je bilo, da je treba nadalje proučiti interese, ki jih je vredno zaščititi v primerih neizvajanja storitev ali zastopnikove nezmožnosti plačila.

4. ZGRADBA SKUPNEGA REFERENčNEGA OKVIRA – REZULTATI DELAVNIC Z ZAINTERESIRANIMI STRANMI IN DRžAVAMI čLANICAMI

Začetne razprave o zgradbi skupnega referenčnega okvira so potekale na dveh delavnicah; na eni s strokovnjaki zainteresiranih strani, na drugi pa s strokovnjaki držav članic. Na delavnici s strokovnjaki zainteresiranih strani 29. novembra 2005 so udeleženci prišli do soglasja, da bi moral skupni referenčni okvir vključevati teme, neposredno povezane z obstoječim pravnim redom EU na področju pogodbenega prava, skupaj s vprašanji splošnega pogodbenega prava, pomembnimi za pravni red Skupnosti. Strokovnjaki zainteresiranih strani so prav tako zahtevali nadaljnje opredelitve in izpostavili potrebo po alternativnih formulacijah za nekatere opredelitve/vzorčna pravila. Strokovnjaki zainteresiranih strani so tudi menili, da je treba v osnutku skupnega referenčnega okvira jasneje izpostaviti razliko med pogodbenimi razmerji, sklenjenimi med posameznimi podjetji ter pogodbenimi razmerji med podjetji in potrošniki.

Strokovnjaki držav članic so na delavnici 9. decembra 2005 prišli do podobnih zaključkov, ki so se vendarle rahlo razlikovali. Večina držav članic se je zavzela za zajetje potrošniškega pogodbenega prava skupaj z deli splošnega pogodbenega prava, pomembnimi za pravni red Skupnosti o varstvu potrošnikov. Nekateri so želeli vključiti tudi druge dele splošnega pogodbenega prava, drugi pa so se želeli osredotočiti izključno na pravni red Skupnosti na področju varstva potrošnikov.

5. PRISPEVEK K PRIPRAVAM

5.1. Prispevek evropskega debatnega foruma

Prvi evropski debatni forum, ki sta ga gostila takratno britansko predsedstvo Sveta in Komisija ter na katerem so se prvič zbrali raziskovalci, mreža CFR, mreža strokovnjakov držav članic, visoki predstavniki podjetij in potrošnikov ter ministri, visoki uradniki in člani Evropskega parlamenta, je potekal 26. septembra 2005 v Londonu. Ta konferenca je potrdila potrebo po prednostni obravnavi oblikovanja skupnega referenčnega okvira, tako da lahko najprej učinkovito prispeva k pregledu pravnega reda EU o varstvu potrošnikov.

Tej konferenci je sledil drugi evropski debatni forum 26. maja 2006 na Dunaju, ki ga je gostilo takratno avstrijsko predsedstvo Sveta in na katerem je bilo ponovno poudarjeno, kako pomembno se je osredotočiti na vprašanja varstva potrošnikov v EU. Udeleženci so se prav tako strinjali, da bi moral skupni referenčni okvir zajemati tudi teme splošnega pogodbenega prava. Na tretjem evropskem debatnem forumu 1. marca 2007 pod nemškim predsedstvom Sveta je predsedstvo ugotovilo, da obstaja splošna podpora za skupni referenčni okvir, kar evropskim zakonodajalcem zagotavlja instrumente, vključno s pravnim redom Skupnosti, in da so odločitve o vsebini skupnega referenčnega okvira pomembne v političnem smislu.

5.2. Prispevek drugih institucij

5.2.1. Svet

Svet za konkurenčnost je v svojih sklepih z dne 29. novembra 2005 podprl pristop iz prvega poročila o napredku in zlasti prednostno obravnavanje vprašanj, povezanih s pregledom pravnega reda EU o varstvu potrošnikov. Poudaril je, da se je treba „osredotočiti na praktična vprašanja, da se zagotovijo resnične koristi za potrošnike in podjetja“ ter da je treba „ razlikovati med pogodbami med podjetji in potrošniki ter pogodbami med posameznimi podjetji “. Prav tako je pozdravil zagotovitev Komisije, da ne namerava predlagati evropskega civilnega zakonika.

5.2.2. Evropski parlament

Evropski parlament je 23. marca 2006 sprejel resolucijo, v kateri je pozdravil prvo poročilo o napredku ter izrazil podporo projektu skupnega referenčnega okvira. Evropski parlament je poudaril, da mora skupni referenčni okvir „ slediti jasnim smernicam, določenim z zakonodajo ES “, in menil, da se skupni referenčni ovir dokončno lahko sprejme šele po politični odobritvi Evropskega parlamenta in Sveta. Parlament je Komisijo pozval, da v vsaki fazi oblikovanja skupnega referenčnega okvira kar najtesneje sodeluje s Parlamentom in se z njim posvetuje zlasti o osnutku zgradbe skupnega referenčnega okvira in pred vsakim nadaljnjim ukrepom v načrtu. Podobno kot Svet je Parlament Komisijo opozoril, da mora razlikovati med pravnimi določbami, ki se uporabljajo za pogodbe med posameznimi podjetji ter pogodbe med podjetji in potrošniki, in da mora to dvoje sistematično ločevati.

Nenazadnje resolucija napoveduje ustanovitev parlamentarne delovne skupine, sestavljene iz članov Odbora za pravne zadeve Evropskega parlamenta ter Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov Evropskega parlamenta. Ta delovna skupina zagotavlja forum za razpravo o temah, ki jih obravnavajo raziskovalci in zainteresirane strani ter za katere je po mnenju Evropskega parlamenta treba določiti politične smernice. Srečanja delovne skupine organizira projektna skupina, ki jo sestavljajo uradniki Evropskega parlamenta. Komisija sodeluje na teh srečanjih. Organiziranih je bilo že več srečanj. Obravnavane teme vključujejo vprašanja, kot so pojma potrošnik in poslovni subjekt ter nepravični pogoji v pogodbah.

V odgovor na zahtevo v resoluciji Evropskega parlamenta po oblikovanju diagrama poteka, ki bi jasno opredelil vse različne udeležence pri izdelavi skupnega referenčnega okvira, je Komisija sestavila diagram poteka v Prilogi.

Evropski parlament je 7. septembra 2006 sprejel še eno resolucijo o evropskem pogodbenem pravu, v kateri je izrazil podporo pripravi obširnega projekta skupnega referenčnega okvira, ki zajema tudi vprašanja splošnega pogodbenega prava, ne samo potrošniško pogodbeno pravo, in ki ga Komisija mora nadaljevati sočasno s pregledom pravnega reda Skupnosti.

6. SKLEPI

Kar zadeva potrošniško pogodbeno pravo EU, bodo zadevne ugotovitve glede skupnega referenčnega okvira po potrebi vključene v pregled pravnega reda EU na področju potrošniškega pogodbenega prava. V zvezi s tem je Komisija 7. februarja 2007 sprejela Zeleno knjigo, ki opisuje možnosti za morebitno revizijo pravnega reda EU na področju potrošniškega pogodbenega prava.

Skupni referenčni okvir je glede na svoj prvotni koncept „orodje“ ali priročnik, ki ga Komisija in zakonodajalec EU lahko uporabita pri revidiranju obstoječe in oblikovanju nove zakonodaje na področju pogodbenega prava. Glede na trenutni časovni okvir bodo raziskovalci svoj osnutek skupnega referenčnega okvira predstavili do konca leta 2007. Komisija bo morala zelo skrbno izbrati tiste dele tega osnutka, ki se ujemajo s skupnimi zakonodajnimi cilji. Proces izbire bo moral potekati ob posvetovanju z drugimi institucijami in zainteresiranimi stranmi. Komisija bo zagotovila, da bodo deli osnutka raziskav, izbrani za skupni referenčni okvir (in morda spremenjeni), skladni med seboj in z nadaljevanjem Zelene knjige. Komisija bo po analizi rezultatov posvetovanja, izoblikovanju lastnega osnutka skupnega referenčnega okvira in izvedbi ocene lahko predložila svoj pristop v obliki Bele knjige.

Druga tema pa je obseg skupnega referenčnega okvira, ki ga je treba določiti za usmeritev nadaljnjega oblikovanja skupnega referenčnega okvira. Pri tem je treba upoštevati zlasti, katera druga področja pravnega reda EU o pogodbenem pravu in neposredno povezana vprašanja splošnega pogodbenega prava bi moral poleg potrošniškega pogodbenega prava skupni referenčni okvir vključevati.

Med oblikovanjem skupnega referenčnega okvira in tekočim posvetovanjem je veliko strani (strokovnjaki mreže CFR, številne države članice) zagovarjalo vključitev nekaterih vprašanj splošnega pogodbenega prava, ki so pomembna za obstoječi pravni red EU o pogodbenem pravu.

Evropski parlament je že v resoluciji iz leta 2006 izpostavil, kako pomemben je ta projekt, in Komisijo kot celoto pozval, da pri tem projektu sodeluje. Nadalje je Komisijo pozval, da izkoristi tekoče raziskave, katerih rezultate lahko kasneje uporabi tudi na drugih področjih, ne samo na tistih, ki so strogo povezana s pravnim redom EU o varstvu potrošnikov, in sicer za oblikovanje sistema civilnega prava Skupnosti. V septembrski resoluciji je še enkrat izrekel podporo pripravi obširnega projekta skupnega referenčnega okvira o vprašanjih splošnega pogodbenega prava in ne samo o področju varstva potrošnikov, ki ga mora Komisija nadaljevati sočasno s pregledom pravnega reda Skupnosti.

Komisija meni, da je skupni referenčni okvir boljši ureditveni instrument. Gre za dolgoročnejši projekt, katerega namen je zagotoviti doslednost in dobro kakovost zakonodaje ES na področju pogodbenega prava. Uporabljal bi se za zagotavljanje jasnih opredelitev pravnih izrazov, temeljnih načel in skladnih sodobnih pravil pogodbenega prava pri revidiranju obstoječe in pripravljanju nove sektorske zakonodaje, kadar bi bilo to potrebno. Njegov namen ni obsežno usklajevanje zasebnega prava ali priprava evropskega civilnega zakonika.

Glede na interese Sveta in Parlamenta in glede na njuno željo, da bi bila dejavno vključena v projekt, je primerno, da je Komisija seznanjena s stališči obeh institucij. Evropski parlament je že v svojih resolucijah izrazil svoje stališče o tej zadevi. S predložitvijo tega poročila o napredku Komisija zdaj pričakuje stališče Sveta o nadaljnjem oblikovanju skupnega referenčnega okvira, ki bi lahko zajemalo številne delavnice, povezane z drugimi vidiki pravnega reda EU o pogodbenem pravu, kot so zahteve glede informacij, trženja in distribucije v okviru zakonodaje na področju finančnih storitev ali zamude pri plačilih (vključno s vprašanjem klavzule o pridržku lastninske pravice), ter povezane s vprašanji splošnega pogodbenega prava, kot so uradne zahteve, veljavnost in razlaga pogodbe v primeru goljufije, napake in napačnega prikazovanja.[pic]

[pic]

[1] Svet Evropske unije za konkurenčnost, 28. in 29. november 2005, 14155/05 (Press 287).

[2] Med obdobjem, ki ga to poročilo zajema, je bilo organiziranih 11 delavnic, od katerih pet ni specifično obravnavalo vprašanj s področja varstva potrošnikov: vsebina in učinki pogodbe, težave, povezane z e-trgovanjem, pooblastila pooblaščencev, zgradba skupnega referenčnega okvira, zavarovanje.

[3] Elektrika, informacije in podatki (vključno s programsko opremo) ter druge oblike nematerialne lastnine.

[4] Direktiva Sveta 85/577/EGS z dne 20. decembra 1985, UL L 372, 31.12.1985, str. 31.

[5] Direktiva 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 1997, UL L 144, 4.6.1997, str. 19.

[6] Direktiva 94/47/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. oktobra 1994, UL L 280, 29.10.1994, str. 83.