52007DC0071

[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 26.2.2007

COM(2007) 71 konč.

SPOROČILO KOMISIJE SVETU, EVROPSKEMU PARLAMENTU IN EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU

o delu Skupnega foruma EU za transferne cene na področju izogibanja sporom in postopkov reševanja sporov ter v zvezi s smernicami o vnaprejšnjih cenovnih sporazumih v EU {SEC(2007) 246}

VSEBINA

1. Cilj in kontekst 4

2. Dejavnosti Skupnega foruma EU za transferne cene od marca 2005 do septembra 2006 5

2.1. Istočasne davčne preiskave 5

2.2. Izvedensko mnenje ali mediacija 5

2.3. Predhodno obveščanje, predhodno posvetovanje ali predhodno soglasje 5

2.4. Vnaprejšnji cenovni sporazumi 6

2.5. Katere so najbolj izpostavljene točke smernic EU o vnaprejšnjem cenovnem sporazumu? 6

3. Konvencija o arbitraži in s tem povezana vprašanja 7

4. Prihodnji delovni program Skupnega foruma za transferne cene (JTPF) 8

5. Sklepi Komisije 8

PRILOGA 10

1. Pravni okvir 10

2. Organizacija postopkov vnaprejšnjega cenovnega sporazuma v državah članicah 10

3. Vključitev v program vnaprejšnjega cenovnega sporazuma 11

4. Provizije 11

5. Mejne vrednosti kompleksnostikompleksnost 11

6. Dokumentacija 12

7. Izvajanje postopka vnaprejšnjega cenovnega sporazuma 12

7.1. Stopnja pred vložitvijo vloge/neuradna vloga 13

7.2. Uradna vloga za vnaprejšnji cenovni sporazum 13

7.3. Ocenjevanje in pogajanja o vnaprejšnjem cenovnem sporazumu 14

7.4. Uradni sporazum o vnaprejšnjem cenovnem sporazumu 16

8. Vnaprejšnji cenovni sporazumi: posebna področja 16

8.1. Transakcije in udeleženci pri vnaprejšnjem cenovnem sporazumu 16

8.2. Kritične predpostavke 16

8.3. Znižanje dajatev 17

8.4. Objava statistike 17

8.5. Enostranski vnaprejšnji cenovni sporazumi 17

8.6. Olajševanje vnaprejšnjih cenovnih sporazumov za mala in srednje velika podjetja 18

Cilj in kontekst

1. Obstoj različnih sklopov nacionalnih pravil za oblikovanje transfernih cen v EU, ki določajo, da je treba transakcije med davkoplačevalci pod skupnim delničarskim nadzorom obdavčiti tako kot transakcije med neodvisnimi davkoplačevalci, ogroža pravilno delovanje notranjega trga in je veliko upravno breme za davkoplačevalce.

2. Za iskanje pragmatičnih rešitev te težave je Komisija oktobra 2002 ustanovila Skupni forum EU za transferne cene (Joint Transfer Pricing Forum – JTPF). Komisija je v dveh sporočilih poročala o delu JTPF. V prvem sporočilu[1] je predstavljen Kodeks ravnanja[2] glede Konvencije o odpravi dvojnega obdavčevanja („Konvencija o arbitraži[3]“) za zagotovitev njenega učinkovitejšega delovanja. V drugem sporočilu[4] pa je predstavljen Kodeks ravnanja[5] glede zahtev v zvezi z dokumentacijo za transferne cene v EU – Dokumentacija za transferne cene v EU (EU TPD). Kodeks ravnanja glede EU TPD določa pravila o obsegu in vrsti dokumentacije, ki jo bodo države članice zahtevale in sprejele za namene lastnih pravil za oblikovanje transfernih cen.

3. Spori med davkoplačevalcem in davčno upravo v zvezi s transfernimi cenami pogosto povzročijo dvojno obdavčevanje in s tem spore med davčnimi upravami glede odprave te dvojne obdavčitve. Čeprav mora Kodeks ravnanja glede učinkovitega izvajanja Konvencije o arbitraži, ki so ga sprejele države članice decembra 2004, načeloma pomagati pri odpravi dvojnega obdavčevanja transfernih cen v EU v največ treh letih, je zelo zaželeno, da se takšni spori med davčnimi upravami že na začetku preprečijo.

4. Zato je glavni cilj tega tretjega sporočila, da z uvedbo smernic o vnaprejšnjih cenovnih sporazumih v EU že na začetku prepreči spore glede transfernih cen in s tem povezano dvojno obdavčevanje. Vnaprejšnji cenovni sporazumi so sporazumi med davčnimi upravami držav članic EU o določanju, kako se bodo obdavčevale prihodnje transakcije med povezanimi davkoplačevalci, nastanjenimi v dveh ali več državah članicah. Smernice temeljijo na najboljši praksi, ki jo je opredelil JTPF.

5. Komisija meni, da so smernice o vnaprejšnjih cenovnih sporazumih učinkovito orodje za izogibanje sporom ter prinašajo pomembne koristi davčnim upravam in davkoplačevalcem. Vnaprejšnji cenovni sporazumi bodo vnaprej zagotovili varnost v zvezi z metodologijo določanja transfernih cen in tako poenostavili ali preprečili drage in dolgotrajne davčne preiskave transakcij, vključenih v vnaprejšnji cenovni sporazum; s tem bodo vsem pogodbenicam vnaprejšnjega cenovnega sporazuma zagotovljeni prihranki.

6. Te smernice o vnaprejšnjih cenovnih sporazumih pojasnjujejo, kako naj države članice izvajajo postopek vnaprejšnjega cenovnega sporazuma in pomagajo davkoplačevalcem, ki so udeleženi pri postopku. Upoštevanje smernic bo povzročilo hitro in učinkovito reševanje postopka vnaprejšnjega cenovnega sporazuma ter tudi spodbudilo uporabo vnaprejšnjih cenovnih sporazumov v EU, posledično pa bo manj sporov in dvojnega obdavčevanja.

Dejavnosti Skupnega foruma EU za transferne cene od marca 2005 do septembra 2006

7. Celotno poročilo, ki ga je pripravil JTPF, je v delovnem dokumentu služb[6]. Na skupnem področju izogibanja sporom in njihovega reševanja je JTPF preučil več možnih postopkov, ki bi lahko zmanjšali breme davkoplačevalcev v EU v zvezi s transfernimi cenami. Ti postopki so bili istočasne davčne preiskave, izvedensko mnenje ali mediacija, sistem predhodnega obveščanja, posvetovanja ali soglasja in možnosti postopkov vnaprejšnjih cenovnih sporazumov.

Istočasne davčne preiskave

8. To se splošno obravnava kot metoda, po kateri dve ali več držav sodelujeta pri preiskavi davkoplačevalcev. Čeprav je JTPF priznal, da bi to lahko glede skladnosti prineslo ugodnosti za države članice, je bilo ugotovljeno, da bi se na ta način oblikovalo več možnosti za nastanek sporov kot pa za njihovo reševanje.

Izvedensko mnenje ali mediacija

9. JTPF je ponovil izjavo v komentarju k členu 25 vzorčne davčne konvencije OECD, ki pravi, da lahko države prosijo za svetovalno mnenje strokovnjaka za pomoč pri reševanju primerov dvojnega obdavčevanja. Strokovnjakom davčnih uprav se zamisel o posredovanju tretjega strokovnjaka za preprečevanje dvojnega obdavčevanja ni zdela smiselna, ker Konvencija o arbitraži za reševanje primerov že določa neodvisni arbitražni svet.

Predhodno obveščanje, predhodno posvetovanje ali predhodno soglasje

10. JTPF je preučil možnosti oblikovanja okvira za predhodno soglasje ali vsaj posvetovanje, preden davčne uprave izvedejo preračune transfernih cen. Sodelovanje se lahko omeji le na obvestilo o preračunu transfernih cen (ki bi lahko pospešilo reševanje spora), lahko se razširi na predhodno posvetovanje davčnih uprav, preden preračun transfernih cen postane končen (kar prav tako lahko pospeši reševanje spora ali prepreči, da bi reševanje sploh bilo potrebno), ali uporabo sistema predhodnega soglasja (pri čemer bi davčna uprava morala privoliti v zagotovitev ustreznega preračuna za odpravo kakršnih koli dvojnih obdavčitev, preden prvi preračun postane končen), da se že na začetku prepreči nastanek spora.

11. JTPF je ugotovil, da čeprav bi vse navedeno morda bilo mogoče izvesti s sedanjimi mehanizmi, bi bil razvoj učinkovitih mehanizmov dolgotrajen in bi lahko zahteval temeljne spremembe domačih zakonodaj. JTPF je menil, da je to morda zunaj njegovih pristojnosti ter da mora svoj čas in sredstva nameniti razvoju postopkov vnaprejšnjih cenovnih sporazumov.

12. Komisija meni, da bi sistem predhodnega soglasja odpravil vse dvojne obdavčitve v EU in da bi se to vprašanje lahko v prihodnje koristno preučilo.

Vnaprejšnji cenovni sporazumi

13. Vnaprejšnji cenovni sporazum je sporazum med davčnimi upravami o tem, kako se bodo v prihodnje obdavčevale nekatere transakcije po transfernih cenah med davkoplačevalci. Tako vnaprejšnji cenovni sporazum pogosto prepreči nastanek spora med davčnimi upravami glede transakcij, vključenih v vnaprejšnji cenovni sporazum. Vnaprejšnji cenovni sporazumi so vzorčna metoda za izogibanje sporom.

14. JTPF je podrobno preučil prednosti in slabosti vnaprejšnjih cenovnih sporazumov in sklenil, da ti lahko zagotovijo precejšnje ugodnosti za davkoplačevalce in davčne uprave. Prva od teh ugodnosti je varnost v zvezi z davčno obravnavo transakcij v vnaprejšnjem cenovnem sporazumu – varnost, zagotovljena davčnim upravam (ki jim ni več treba izvesti revizije za ugotovitev pravilnega določanja transfernih cen; preveriti morajo le pravilno uporabo vnaprejšnjega cenovnega sporazuma) in davkoplačevalcem (ki vedo, kakšno je pravilno določanje transfernih cen, ker so se o tem dogovorile vpletene davčne uprave).

15. Ob upoštevanju precejšnjih prednosti vnaprejšnjih cenovnih sporazumov je JTPF menil, da je ustrezno opredeliti najboljše prakse za izvajanje postopkov vnaprejšnjih cenovnih sporazumov v EU. Te prakse so vključene v smernicah v Prilogi k temu sporočilu.

Katere so najbolj izpostavljene točke smernic EU o vnaprejšnjem cenovnem sporazumu?

16. Smernice določajo postopke za učinkovit vnaprejšnji cenovni sporazum ter podrobno opisujejo običajne stopnje vnaprejšnjega cenovnega sporazuma in potek vsake stopnje v idealnem primeru.

17. Te smernice se osredotočajo na dvostranske in večstranske vnaprejšnje cenovne sporazume, ker se štejejo za najučinkovitejše orodje za preprečevanje dvojnega obdavčevanja. Vendar smernice vključujejo tudi poglavje o enostranskih vnaprejšnjih cenovnih sporazumih.

18. Smernice predvidevajo postopek v štirih stopnjah in opisujejo, kako vsaka stopnja poteka.

19. Vnaprejšnji cenovni sporazumi se začnejo z odločitvijo davkoplačevalcev o zahtevi po vnaprejšnjem cenovnem sporazumu. Smernice predlagajo neuraden pristop do vseh davčnih uprav, ki bi utegnile sodelovati, in priporočajo, kako je treba ravnati na tej neuradni stopnji za zagotovitev učinkovitega reševanja vloge za vnaprejšnji cenovni sporazum. Podrobnosti o vrsti informacij, ki jih je treba vključiti v uradno vlogo, so zagotovljene na podlagi dejstva, da je vrsta osnovnih informacij, ki bodo verjetno potrebne, kljub različnosti vnaprejšnjih cenovnih sporazumov, pogosto podobna pri vseh sporazumih.

20. Po prejetju uradne vloge smernice opisujejo nadaljnje korake za učinkovito izvajanje postopka. Vnaprejšnji cenovni sporazumi bodo od vsake vpletene davčne uprave zahtevali, da v vlogi preveri, ali je predlagana obravnava transfernih cen sprejemljiva. O podrobnostih obravnave transfernih cen se bodo prav tako morale pogoditi in sporazumeti vpletene davčne uprave. Navodila za izvajanje teh postopkov so v smernicah.

21. Vnaprejšnji cenovni sporazumi bodo zahtevali uradni sporazum med vpletenimi davčnimi upravami, da se njim in vpletenim davkoplačevalcem zagotovi varnost v zvezi z davčno obravnavo transakcij. Smernice podrobno določajo vsebino tega uradnega sporazuma tako, da je ta varnost zagotovljena.

22. Za ponazoritev izvajanja postopka vnaprejšnjega cenovnega sporazuma je v dodatku k smernicam zagotovljena običajna časovna razporeditev.

23. Smernice obravnavajo tudi nekatera pogosto zapletena vprašanja, ki se pogosto pojavijo med ali celo pred postopki vnaprejšnjega cenovnega sporazuma, in podrobno opisujejo načine, kako zmanjšati možnost vplivanja teh vprašanj na učinkovito reševanje postopka vnaprejšnjega cenovnega sporazuma. JTPF se je osredotočil na področja, na katerih se glede na izkušnje pojavlja največ težav: naknadna uporaba davčne obravnave pri vnaprejšnjem cenovnem sporazumu, provizijah in mejnih vrednostih kompleksnostikompleksnost (ki bi lahko povzročila neželeno oviro za postopek vnaprejšnjega cenovnega sporazuma) ter vrste in količina transakcij, ki jih mora vnaprejšnji cenovni sporazum zajemati.

Konvencija o arbitraži in s tem povezana vprašanja.

24. Spremljanje dela v zvezi s Konvencijo o arbitraži je stalna dejavnost JTPF. Zelo pomembno je, da države članice spoštujejo pogoje Konvencije o arbitraži in z njo povezanega Kodeksa ravnanja, sprejetega decembra 2004.

25. V zvezi s stanjem ratifikacije Konvencije o pristopu h Konvenciji o arbitraži[7] konec septembra 2006 je dvanajst držav članic ratificiralo Konvencijo o pristopu, ostale države članice pa so navedle, da jo bodo ratificirale v prihodnjih mesecih.

26. JTPF je spremljal tudi izvajanje priporočila, vključenega v njegov prvi Kodeks ravnanja, v zvezi z začasno odpravo pobiranja davkov. Konec septembra 2006 je šestnajst držav članic potrdilo, da dovoljujejo začasno odpravo pobiranja davkov med postopkom reševanja spora, druge države članice pa so odgovorile, da pripravljajo revidirano besedilo, ki bo vključevalo to možnost. To vprašanje bo treba v prihodnje nadalje spremljati.

27. Končno je posodobitev vprašalnika 2005 o postopku skupnega dogovora v pripravi v okviru Konvencije o arbitraži EU, ki so ga izpolnile davčne uprave držav članic, razkrila, da nobeden od 24 primerov, v zvezi s katerimi je davkoplačevalec vložil zahtevek pred 1. januarjem 2000, ni bil poslan arbitraži.

28. Komisija meni, da število izstopajočih primerov dvojnega obdavčevanja transfernih cen pomeni, da Konvencija o arbitraži iz razlogov, ki jih je treba dodatno raziskati, v EU ne odpravlja dvojnega obdavčevanja v zvezi s transfernimi cenami tako, kot bi morala. Pravilno delovanje enotnega trga je zato ovirano. Komisija namerava preučiti možno obravnavo tega neuspeha. Prav mogoče je, da je glede enotnega trga potreben instrument, ki zagotavlja hitrejše in učinkovitejše odpravljanje dvojnega obdavčevanja. Komisija ugotavlja tudi, da Konvencija o arbitraži obravnava le dvojno obdavčevanje v zvezi s transfernimi cenami ter da novo besedilo v členu 25 vzorčne pogodbe OECD in priložen komentar to presegata ter pogodbenicam ponujata zavezujoč in obvezen arbitražni postopek za odpravo vseh dvojnih obdavčitev.

Prihodnji delovni program JTPF

29. Ob upoštevanju teh zadnjih dosežkov v zvezi s transfernimi cenami v EU in potrebe po zagotovitvi spremljanja izvajanja novih orodij, vendar tudi potrebe po dodatni preučitvi nekaterih vprašanj, se je Komisija odločila podaljšati mandat JTPF za dve leti.

30. JTPF je začel načrtovati nov možen delovni program za obdobje 2007–2008.

31. Na podlagi sedanjega delovnega programa JTPF je še vedno treba preučiti zlasti denarne kazni in obresti, povezane s preračuni transfernih cen.

32. Izogibanje sporom in njihovo reševanje se bosta v prihodnje brez dvoma še naprej poudarjala, saj sta zelo pomembna za davkoplačevalce in davčne uprave.

33. Forum mora tudi pomagati Komisiji spremljati države članice pri izvajanju Kodeksa ravnanja in smernic, ki so bili izdani na podlagi sklepov JTPF. Države članice bodo dejansko morale poročati o izvajanju različnih instrumentov in praktičnih težavah, ki iz tega izhajajo. Tako bo lahko ocenjena učinkovitost teh instrumentov pri odpravi dvojnega obdavčevanja v zvezi s popravkom dobička povezanih podjetij.

34. V zvezi s Konvencijo o arbitraži Komisija ob upoštevanju prejetih dodatnih povratnih informacij po sprejetju Kodeksa ravnanja poudarja naslednja vprašanja, v zvezi s katerimi so potrebna pojasnila za zagotovitev boljšega delovanja konvencije: rok za vzpostavitev arbitraže, enotno razumevanje opredelitve stroge kazni, možnost razširitve področja uporabe na več kot dve državi članici, rok za izvajanje pravnomočne odločbe, vloga davkoplačevalca, kaj natančno zajema preračun transfernih cen (ali se upošteva na primer tanka kapitalizacija). Komisija je končno prejela pripombe, ki zagovarjajo vzpostavitev stalnega in neodvisnega sekretariata.

Sklepi Komisije

35. Komisija čestita JTPF za njegovo delo in prispevek k boljšim razmeram v EU, za zmanjševanje bremena pravil za oblikovanje transfernih cen na splošno ter zlasti za izogibanje sporom in njihovo reševanje. Dosežki JTPF od oktobra 2002 so povzročili veliko izboljšav, ki so olajšale čezmejno trgovino in s tem izboljšale delovanje enotnega trga.

36. V zvezi z delom JTPF na področju izogibanja sporom in postopkov reševanja sporov Komisija v celoti podpira sklepe in predloge JTPF glede vnaprejšnjih cenovnih sporazumov. Na podlagi tega dela je Komisija oblikovala priložene smernice za vnaprejšnje cenovne sporazume v EU.

37. Te smernice so koristen načrt za postopke vnaprejšnjega cenovnega sporazuma v EU. Z upoštevanjem smernic bodo države članice spodbudile uporabo vnaprejšnjih cenovnih sporazumov, kar bo povzročilo uspešnejše izogibanje sporom, manj sporov in manj dvojnega obdavčevanja. To bo pripomoglo k odstranitvi davčnih ovir in uresničitvi glavnih ciljev enotnega trga: boljše naložbe in bolj konkurenčno poslovno okolje, rast in delovna mesta.

38. Komisija poziva Svet k potrditvi predlaganih smernic o vnaprejšnjih cenovnih sporazumih v EU, države članice pa k hitremu izvajanju priporočil, vključenih v smernice, v nacionalni zakonodaji ali upravnih pravilih.

39. Države članice so pozvane, da vsako leto poročajo Komisiji o kakršnih koli ukrepih, ki so jih sprejele, v zvezi s temi smernicami in njihovim praktičnim delovanjem. Na podlagi teh poročil bo Komisija redno pregledovala smernice.

PRILOGA

SMERNICE ZA VNAPREJšNJE CENOVNE SPORAZUME V EVROPSKI UNIJI

PRAVNI OKVIR

40. Člen 25(3) vzorčne davčne konvencije OECD omogoča državam vključitev v vnaprejšnje cenovne sporazume.

41. Vnaprejšnji cenovni sporazum je ureditev, ki pred nadzorovanimi transakcijami določa ustrezen sklop meril (npr. metodo, primerljive podatke in njihove ustrezne prilagoditve, kritične predpostavke glede prihodnjih dogodkov) za določanje transfernih cen za te transakcije v določenem obdobju.

42. Vnaprejšnji cenovni sporazum ne sme natančno opredeljevati dejanskega dobička, ki ga je treba v prihodnje obdavčiti.

Vnaprejšnji cenovni sporazum mora v skladu z načelom tržne cene določiti ureditve za določanje transfernih cen za prihodnje transakcije v vnaprejšnjem cenovnem sporazumu.

43. Vnaprejšnji cenovni sporazumi morajo zagotoviti varnost za davkoplačevalce in davčne uprave. Natančen postopek zagotovitve varnosti se lahko razlikuje glede na zakonodajo države članice, v kateri davkoplačevalec plačuje davke.

44. V vsakem primeru za davkoplačevalca veljajo običajna pravila davčne uprave. V primeru vnaprejšnjega cenovnega sporazuma ima davčna uprava še vedno pravico do izvedbe revizije. Vendar se v običajnih razmerah revizija izvede le za preverjanje in spremljanje vnaprejšnjega cenovnega sporazuma, tako da se pregledajo pogoji in kritične predpostavke vnaprejšnjega cenovnega sporazuma.

45. Dvostranski in večstranski vnaprejšnji cenovni sporazumi bodo zahtevali sporazume med davčnimi upravami ter dogovore med vsako davčno upravo in zadevnim davkoplačevalcem. Enostranski vnaprejšnji cenovni sporazumi bodo zahtevali le dogovore med davčno upravo in zadevnim davkoplačevalcem

Organizacija postopkov vnaprejšnjega cenovnega sporazuma v državah članicah

46. Davčnim upravam mora biti omogočeno, da pri izvajanju vnaprejšnjega cenovnega sporazuma uporabljajo vse svoje strokovno znanje in imajo dovolj sredstev.

Programi vnaprejšnjega cenovnega sporazuma morajo biti centralno usklajeni.

Davčne uprave morajo izvajati dve obsežni nalogi za obravnavanje vloge za vnaprejšnji cenovni sporazum: prva je ocenjevanje vloge in druga dogovarjanje o sporazumu z drugo davčno upravo.

47. Pogajanja med davčnimi upravami morajo voditi pristojni organi. Odgovornost pristojnega organa je zagotoviti izvajanje nalog preverjanja in ocenjevanja vnaprejšnjega cenovnega sporazuma ter pogajanja z drugimi državami. To velja tudi, če pristojni organ pozove druge dele davčne uprave, da zagotovijo strokovno znanje.

Vključitev v program vnaprejšnjega cenovnega sporazuma

48. Na začetku davkoplačevalec odloči, katere transakcije je treba vključiti v vlogo za vnaprejšnji cenovni sporazum.

Davčna uprava lahko pregleda vlogo in jo spremeni ali zavrne.

Davčna uprava mora sprejeti vlogo, če so izpolnjene vse zahteve.

V praksi morata davkoplačevalec in davčna uprava sodelovati pri določanju obojestransko sprejemljivih pogojev za vnaprejšnji cenovni sporazum.

Umik vloge vnaprejšnjega cenovnega sporazuma ne sme samodejno povzročiti revizije.

49. Domači vidiki bodo zakonito vplivali na to, kako davčna uprava vodi program vnaprejšnjega cenovnega sporazuma.

50. Davčne uprave lahko uporabijo pravila o provizijah in mejnih vrednostih kompleksnostikompleksnost za zagotovitev, da so vnaprejšnji cenovni sporazumi na voljo le, ko jih zadevne davčne uprave štejejo za primerne.

Provizije

51. Države članice se morajo odločiti, ali je sistem provizij ustrezen.

Provizija ne sme biti pogoj za učinkovito storitev, ki jo je treba zagotoviti samodejno.

52. Če se provizije uporabljajo, jih je treba zaračunati glede na pavšalni znesek kot čisto pristopno provizijo in/ali v povezavi z dodatnimi stroški, ki jih ima davčna uprava zaradi vnaprejšnjega cenovnega sporazuma.

53. Provizije so zlasti primerne, če davčna uprava brez njih ne bi mogla izvajati programa vnaprejšnjega cenovnega sporazuma. Ne smejo pa biti tako visoke, da odvračajo od uporabe vnaprejšnjega cenovnega sporazuma.

Mejne vrednosti KOMPLEKSNOSTKOMPLEKSNOST

54. ČE SE UPORABLJAJO MEJNE VREDNOSTI kompleksnosti, se morajo uporabljati kot vodilo, ali je vnaprejšnji cenovni sporazum primeren, ter morajo biti odvisne od dejstev in razmer posameznega primera, da niso preveč predpisujoče.

Mejne vrednosti kompleksnosti se morajo dosledno uporabljati za vse davkoplačevalce.

55. Verjetno stališče drugih davčnih uprav, neposredno vpletenih v kateri koli vnaprejšnji cenovni sporazum, mora biti tudi dejavnik pri izvajanju katere koli mejne vrednosti kompleksnosti: mejna vrednost se lahko zmanjša, če so druge davčne uprave pripravljene sprejeti vlogo za vnaprejšnji cenovni sporazum.

O tem, ali se bo mejna vrednost kompleksnosti izvajala za zavrnitev vključitve davkoplačevalca v program vnaprejšnjega cenovnega sporazuma, je treba razpravljati na katerem koli srečanju pred vložitvijo vloge.

56. Število ali obseg transakcij ne sme veljati za nezmotljivo vodilo glede negotovosti ali tveganja na področju transfernih cen. Mejne vrednosti kompleksnosti morajo upoštevati sorazmeren obseg transakcij in tveganje pri transfernih cenah (za davkoplačevalca).

Dokumentacija

57. Če večnacionalno podjetje uporablja dokumentacijo za transferne cene v EU (EU TPD), je to koristna podlaga za katero koli vlogo za vnaprejšnji cenovni sporazum.

Koristni dodatki so lahko kakršna koli dokumentacija o politiki transfernih cen, na kateri vloga temelji, in kakršna koli prejeta poročila, na katera se vloga opira. Zahteve v zvezi z dokumentacijo za davkoplačevalce ne smejo biti preveč zapletene, davčne uprave pa morajo imeti možnost, da v celoti ocenijo transakcije, vključene v vnaprejšnji cenovni sporazum.

Dodatka A in B zagotavljata seznam dokumentacije, ki bo verjetno uporabna za katero koli vlogo za vnaprejšnji cenovni sporazum. O tem, kaj se dejansko zahteva v uradni vlogi, se je treba dogovoriti na srečanju pred vložitvijo vloge.

58. O posebnih informacijah, potrebnih za spremljanje uporabe vnaprejšnjega cenovnega sporazuma, se je vedno treba dogovoriti na pogajanjih o vnaprejšnjem cenovnem sporazumu. Davkoplačevalec mora med trajanjem vnaprejšnjega cenovnega sporazuma hraniti dokumentacijo, tako da lahko davčna uprava spremlja način, na katerega se vnaprejšnji cenovni sporazum uporablja.

Izvajanje postopka vnaprejšnjega cenovnega sporazuma

59. Davčne uprave in davkoplačevalci morajo čim bolj sodelovati, da se zagotovi čim bolj učinkovito izvajanje vnaprejšnjega cenovnega sporazuma.

Vloga za vnaprejšnji cenovni sporazum mora običajno vključevati štiri ločene stopnje:

60. stopnja pred vložitvijo vloge/neuradna vloga,

61. uradna vloga,

62. ocenjevanje in pogajanje o vnaprejšnjem cenovnem sporazumu,

63. uradni sporazum.

Stopnja pred vložitvijo vloge/neuradna vloga

64. Srečanje pred vložitvijo vloge mora vsem pogodbenicam omogočiti, da ocenijo verjeten uspeh vnaprejšnjega cenovnega sporazuma. Davčni upravi je treba zagotoviti dovolj informacij, da se ta ocena omogoči. Te informacije morajo zajemati vsaj dejavnosti in transakcije, ki bodo vključene, zadevne davkoplačevalce, želeno metodologijo, želeno dolžino vnaprejšnjega cenovnega sporazuma, kakršno koli znižanje dajatev in države, ki bodo sodelovale.

Stopnja pred vložitvijo vloge mora davčni upravi omogočiti utemeljeno presojo o tem, ali bo vloga sprejemljiva.

Davkoplačevalci se morajo, ko se odločijo glede svojih dejanj v zvezi z vnaprejšnjim cenovnim sporazumom, čim prej obrniti na davčne uprave.

65. Davčne uprave lahko obravnavajo anonimne pristope davkoplačevalcev, vendar na anonimni podlagi ni mogoče določiti nič zavezujočega. V vsakem primeru morajo biti namere davkoplačevalca na anonimnem srečanju sorazmerno izoblikovane in anonimen pristop kot tak ne sme biti dolgotrajen postopek.

66. Davčna uprava mora čim prej jasno navesti, ali je verjetno, da bo naknadna uradna vloga davkoplačevalca sprejeta, in tudi, kadar je to mogoče, kateri vidiki so lahko spornejši.

67. Davkoplačevalec se mora obrniti na vse države članice, neposredno vpletene v predviden vnaprejšnji cenovni sporazum. Pri posvetovanju z več davčnimi upravami je treba vsaki zagotoviti enake informacije (to mora veljati med celotnim trajanjem vnaprejšnjega cenovnega sporazuma).

68. Na stopnji pred vložitvijo vloge se morajo po potrebi pristojni organi med seboj posvetovati. Če se takšno posvetovanje šteje za nujno, ga je treba čim prej opraviti.

Na stopnji pred vložitvijo vloge se morata davkoplačevalec in davčna uprava dogovoriti, katero dokumentacijo je treba vključiti v uradno vlogo. Dogovoriti se morata tudi o kakršni koli mejni vrednosti kompleksnosti. Davčna uprava mora stopnjo pred vložitvijo vloge izkoristiti tudi za to, da spremeni vsebino vloge, če bo to pripomoglo k njeni učinkovitosti.

Uradna vloga za vnaprejšnji cenovni sporazum

69. Uradna vloga za vnaprejšnji cenovni sporazum mora biti vložena čim prej glede na leta, ki jih mora zajemati vnaprejšnji cenovni sporazum, ter zlasti kmalu po kakršnem koli neuradnem pristopu. Davkoplačevalec mora uradno vlogo vložiti pri davčni upravi, pri kateri plačuje davke, ter hkrati v vseh drugih zadevnih državah. Kadar imajo države članice različne upravne ali pravne postopke v zvezi z vnaprejšnjimi cenovnimi sporazumi, je odgovornost davkoplačevalcev, da poskrbijo za pravočasno oddajo vseh vlog. Davčna uprava si mora prizadevati, da davkoplačevalca čim prej obvesti, ali je bila vloga za vnaprejšnji cenovni sporazum uradno sprejeta v obravnavo, ter zahtevati čimprejšnjo predložitev vseh dodatnih dokumentov, ki so potrebni za ocenjevanje vnaprejšnjega cenovnega sporazuma in pripravo stališča.

Vsebina uradne vloge

70. Davkoplačevalec mora poskusiti v začetno uradno vlogo vključiti vse zadevne informacije, ki so potrebne, da davčna uprava oceni vlogo in pripravi mnenje o metodologiji, ki se bo pozneje uporabljala za izračun cen, ki so na tržišču običajne. Dodatka A in B vsebujeta podrobnosti o vrsti informacij, ki so pogosto morda potrebne na vseh stopnjah, vendar niso nujno potrebne le te niti vse te informacije. Natančne informacije, ki so potrebne za uradno vlogo, je treba prilagoditi vsakemu posameznemu primeru.

71. Davčna uprava ima pravico, da zahteva dodatne informacije za ocenjevanje vloge za vnaprejšnji cenovni sporazum.

Ocenjevanje in pogajanje o vnaprejšnjem cenovnem sporazumu

72. Cilji ocenjevanja in pogajanja se razlikujejo, tudi če je včasih primerno, da se te naloge deloma izvedejo skupaj. Sprejeti je treba uravnotežen pristop za zagotavljanje, da ocenjevanje poteka čim hitreje ter se pogajanja začnejo takoj, ko je to mogoče.

Pri ocenjevanju mora davčna uprava oblikovati svoje prednostne pogoje za vnaprejšnji cenovni sporazum. Pogajanje z drugimi zadevnimi davčnimi upravami mora razrešiti vse razlike, ki se pokažejo med davčnimi upravami, tako da za vse zadevne davkoplačevalce obvelja en sklop pogojev.

73. Pristojni organi zadevnih davčnih uprav se morajo po prejemu uradne vloge, takoj ko je to mogoče, povezati in določiti časovni razpored za vnaprejšnji cenovni sporazum. Davkoplačevalec mora sodelovati pri pripravi časovnega razporeda, Dodatek C vsebuje vzorčni časovni razpored. Pri večstranskih vnaprejšnjih cenovnih sporazumih se morajo pristojni organi dogovoriti, da en pristojni organ prevzame vodilno vlogo pri organizaciji postopka.

74. Davkoplačevalec mora z informacijami davčni upravi pomagati pri ocenjevanju vloge. Ocenjevanje mora biti končano takoj, ko je to mogoče, da se omogoči začetek pogajanj.

75. Davčne uprave si morajo čim bolj prizadevati, da je ocenjevanje kar najmanj zahtevno, tako da zahtevajo le zadevne informacije; davkoplačevalci morajo zato takoj, ko je to mogoče, predložiti vse zahtevane informacije. O tem, katere informacije so zadevne, se je mogoče dogovoriti.

76. Vse informacije, ki se predložijo eni davčni upravi, morajo biti prav tako predložene vsem drugim zadevnim davčnim upravam. Prav tako si je treba izmenjati podrobnosti o tem, katere informacije se zahtevajo. Za vsak vnaprejšnji cenovni sporazum je treba sklicati konvencijo, da določi, ali bodo davkoplačevalci ali, izjemoma, davčna uprava to storili z izmenjavo informacij.

77. Kadar davčna uprava pripravi oceno, ki se razlikuje od vloge davkoplačevalca, se mora o tej oceni pogovoriti z njim.

78. Kot del postopka ocenjevanja mora davčna uprava poskušati pridobiti soglasje davkoplačevalca glede stališča davčne uprave. Za davčno upravo in davkoplačevalca je bolje, da sodelujeta in tako postopki uspešno potekajo do zaključka, ki je sprejemljiv za obe strani.

79. Davčne uprave in davkoplačevalci morajo sodelovati pri pripravi vnaprejšnjega cenovnega sporazuma, da se zmanjša vsaka zamuda, zlasti s pravočasnimi zahtevami za potrebne informacije in njihovo pravočasno predložitvijo. Davčne uprave morajo vedno razmisliti o skupnih/enotnih zahtevah po informacijah, kadar to še dodatno skrajša zamude.

80. Takoj ko je ocenjevanje končano, si mora davčna uprava prizadevati za začetek pogajanj in, če je potrebno, si mora druga sodelujoča davčna uprava prizadevati za sklenitev lastne ocene, da se lahko pogajanja začnejo.

81. Pristojni organ mora sodelovati pri ocenjevanju, kadar to pripomore k doseganju vnaprejšnjega cenovnega sporazuma. Začasni sporazum se sprejme, kadar je to mogoče. Vendar je zaželeno, da davčna uprava razmisli vsaj o predhodni oceni, preden se začnejo dejanska pogajanja s pristojnim organom.

82. Če to pomaga pri postopku vnaprejšnjega cenovnega sporazuma, se morajo predhodna pogajanja začeti, preden je ocena končana, vendar to davčnim upravam ne sme dopuščati, da neprimerno preložijo dokončanje ocene.

83. Za večino vnaprejšnjih cenovnih sporazumov mora vsak pristojni organ pripraviti dokument o stališču, ki vsebuje oceno davčne uprave. Uradna izmenjava stališč mora potekati z izmenjavo dokumentov o stališču pristojnega organa. To je treba storiti po prejemu vloge, takoj ko je to mogoče.

84. Kadar je to primerno, pristojnim organom ni treba izmenjati dokumentov o stališču, če je zaradi tega postopek vnaprejšnjega cenovnega sporazuma učinkovitejši in hitrejši. Vendar, če vsi pristojni organi pripravijo dokumente o stališču pred začetkom polnih pogajanj, to v večini primerov pripomore k hitremu in učinkovitemu prepoznavanju ter s tem reševanju kakršnih koli sporov. Kadar pristojni organ pripravi dokument o stališču, morajo vsi ostali pristojni organi, ki sodelujejo pri pogajanjih, določiti vsaj obstoječa nesoglasja.

Vsebina dokumentov o stališču pristojnih organov

85. Z vsebino dokumentov o stališču je treba določiti stališče davčne uprave, ki sodeluje pri pripravi vnaprejšnjega cenovnega sporazuma. Dodatek D našteva nekatere podrobnosti, ki bodo verjetno potrebne v dokumentu o stališču pristojnega organa.

86. Pogajanja je treba začeti s pošiljanjem dokumentov pristojnih organov. Sprejeti je treba časovni razpored pogajanj. Davkoplačevalce je treba obveščati o vsakem pomembnem razvoju.

Če se pristojni organi strinjajo, mora biti davkoplačevalcem dovoljeno, da so prisotni na srečanjih pristojnih organov, na katerih predstavijo in obravnavajo dejstva.

87. Če je to koristno, morajo pristojni organi poskrbeti za redna srečanja, da ostaja celoten program vnaprejšnjih cenovnih sporazumov posodobljen, vendar to ne sme ovirati priprave in izvedbe srečanj v zvezi s posameznimi primeri.

Uradni sporazum o vnaprejšnjem cenovnem sporazumu

88. Uradni vnaprejšnji cenovni sporazum mora začeti veljati z uradnimi sporazumi med zadevnimi davčnimi upravami (pri večstranskem vnaprejšnjem cenovnem sporazumu se lahko sklene en sporazum med vsemi davčnimi upravami ali sklop dvostranskih sporazumov z vsako davčno upravo).

Vsi sporazumi morajo podrobno določiti pogoje za vnaprejšnji cenovni sporazum.

89. Ti sporazumi morajo zagotoviti pravno varnost vsem sodelujočim pri vnaprejšnjem cenovnem sporazumu, in če so izpolnjeni zadevni pogoji vnaprejšnjega cenovnega sporazuma, se v vnaprejšnjem cenovnem sporazumu določijo transferne cene za transakcije, razen tega se določi, da davčna uprava ne sme različno razlagati transakcij. Davčne uprave morajo zagotoviti, da lahko zagotovijo to pravno varnost.

90. Dodatek E vsebuje informacije, ki bodo verjetno potrebne za vse uradne vnaprejšnje cenovne sporazume.

Vnaprejšnji cenovni sporazumi: posebna področja

Transakcije in udeleženci pri vnaprejšnjem cenovnem sporazumu

91. Na začetku se davkoplačevalec odloči, katere transakcije in subjekte skupine želi vključiti v vnaprejšnji cenovni sporazum. Vendar pa davčna uprava odloča o tem, ali bo sprejela vlogo davkoplačevalca.

92. Pomembno je, da so davčne uprave kar najbolj prilagodljive pri dopuščanju, da davkoplačevalci v vnaprejšnji cenovni sporazum vključijo, kar želijo. Priporoča se, da se v vlogi razloži davkoplačevalska logika za izločanje ter vključevanje podjetij in transakcij.

93. Davčna uprava mora z drugimi davčnimi upravami spontano izmenjati informacije (ob upoštevanju vseh notranjih pravnih omejitev), za katere meni, da jih je treba vključiti v vnaprejšnji cenovni sporazum. Z davkoplačevalcem se je treba posvetovati o tem, katere davčne uprave vključiti v pripravo vnaprejšnjega cenovnega sporazuma, ker je treba z njim doseči soglasje glede pogojev za vnaprejšnji cenovni sporazum.

Kritične predpostavke

94. Davkoplačevalec mora v vlogi opisati predpostavke, na katerih temelji zmožnost metodologije, da pravilno izraža cene prihodnjih transakcij na tržišču.

95. Kritične predpostavke so po svoji naravi bistvene za vnaprejšnji cenovni sporazum in jih je treba pazljivo pripraviti za zagotavljanje, da lahko vnaprejšnji cenovni sporazum izraža cene na tržišču.

96. Davkoplačevalci in davčne uprave morajo poskušati prepoznati kritične predpostavke, ki temeljijo na vidnih, zanesljivih in neodvisnih podatkih, kadar je to mogoče.

97. Kritične predpostavke je treba prilagoditi posameznim okoliščinam davkoplačevalca, posebnemu gospodarskemu okolju, metodologiji in vrsti zajetih transakcij.

98. Kritične predpostavke ne smejo biti tako natančne, da je ogrožena pravna varnost, ki jo zagotavlja vnaprejšnji cenovni sporazum, vendar pa morajo vključevati toliko različnih temeljnih dejstev, kot se to zdi primerno sodelujočim pri pripravi vnaprejšnjega cenovnega sporazuma.

99. Vnaprejšnji cenovni sporazum mora vnaprej vključevati parametre za sprejemljivo raven razlike za nekatere predpostavke, ponovna pogajanja pa so obvezna le, če se ti parametri presežejo.

100. Davkoplačevalci morajo obvestiti svoje davčne uprave, če kritične predpostavke niso izpolnjene.

Vsi, ki sodelujejo pri vnaprejšnjem cenovnem sporazumu, se morajo med seboj posvetovati, da preučijo razloge, zakaj kritična predpostavka ni bila izpolnjena, ter ugotovijo, ali je metodologija vnaprejšnjega cenovnega sporazuma še vedno ustrezna.

Poskusiti je treba s ponovnimi pogajanji o vnaprejšnjem cenovnem sporazumu, če je to sploh mogoče.

Znižanje dajatev

101. Znižanje dajatev – kadar je določeno v domači zakonodaji – se lahko obravnava, kadar bo rešilo spore ali v začetnem obdobju odpravilo možnost sporov.

102. Znižanje dajatev mora biti le drugotni rezultat vnaprejšnjega cenovnega sporazuma ter mora biti uporabljeno le, ko ustreza dejstvom posameznega primera. Da je znižanje dajatev primerno, bi morala že v preteklih obdobjih obstajati dejstva in okoliščine, ki ustrezajo tistim iz vnaprejšnjega cenovnega sporazuma.

103. Znižanje dajatev pri vnaprejšnjem cenovnem sporazumu se lahko uvede le s soglasjem davkoplačevalcev.

104. Davčna uprava lahko uporabi običajne domače ukrepe, če v okviru postopka vnaprejšnjega cenovnega sporazuma odkrije informacije, ki bi vplivale na obdavčevanje v zgodnjih obdobjih. Vendar mora davčna uprava davkoplačevalce pred ponovno ocenitvijo davkov za prejšnja obdobja obvestiti o vsakem takšnem načrtovanem ukrepu, da lahko razložijo vsako očitno neskladnost.

Objava statistike

105. Uporabno bi bilo, da vsaka davčna uprava objavi nekaj statističnih podatkov o vnaprejšnjih cenovnih sporazumih.

Enostranski vnaprejšnji cenovni sporazumi

106. Čeprav obstajajo okoliščine, v katerih lahko davkoplačevalci upravičeno menijo, da je enostranski vnaprejšnji cenovni sporazum primernejši od dvostranskega, imajo dvostranski vnaprejšnji cenovni sporazumi prednost pred enostranskimi vnaprejšnjimi cenovnimi sporazumi. Kadar lahko enostranski vnaprejšnji cenovni sporazumi delno zmanjšajo tveganje dvojnega obdavčevanja, je treba paziti, da so enostranski vnaprejšnji cenovni sporazumi v skladu z načelom tržne cene prav tako kot dvostranski ali večstranski vnaprejšnji cenovni sporazumi.

107. Na prvi stopnji ima davkoplačevalec pravico, da se odloči, ali je potreben enostranski ali dvostranski vnaprejšnji cenovni sporazum.

108. Možnost vključitve druge države članice v vnaprejšnji cenovni sporazum mora obravnavati država članica, ki pripravlja enostranski vnaprejšnji cenovni sporazum. Kljub temu se davkoplačevalcev ne sme prisiliti v sklepanje dvostranskega vnaprejšnjega cenovnega sporazuma.

109. Davčne uprave lahko zavrnejo zahteve za enostranske vnaprejšnje cenovne sporazume, kadar davčna uprava meni, da je primernejši dvostranski ali večstranski vnaprejšnji cenovni sporazum, ali meni, da ni primeren noben vnaprejšnji cenovni sporazum.

110. Pravice drugih davčnih uprav in davkoplačevalcev ne smejo biti ogrožene zaradi obstoja enostranskega vnaprejšnjega sporazuma. Kadar je sklenjen enostranski vnaprejšnji cenovni sporazum, se ne sme izločiti poznejšega postopka medsebojnega dogovarjanja.

111. S Kodeksom ravnanja (obdavčevanje podjetij) so se države članice obvezale k spontani izmenjavi podrobnosti o sklenjenih enostranskih vnaprejšnjih cenovnih sporazumih. Izmenjava informacij mora potekati s katero koli drugo davčno upravo, ki jo neposredno zadeva enostranski vnaprejšnji cenovni sporazum, ter mora po sklenitvi vnaprejšnjega cenovnega sporazuma potekati čim bolj nemoteno.

Olajševanje vnaprejšnjih cenovnih sporazumov za mala in srednje velika podjetja

112. Davčne uprave morajo uporabiti svoje izkušnje v zvezi s težavami, s katerimi se srečujejo mala in srednje velika podjetja, da jim olajšajo dostop do vnaprejšnjih cenovnih sporazumov, kadar so vnaprejšnji cenovni sporazumi koristni za izogibanje sporom ali njihovo reševanje.

Dodatek A – Seznam vrste informacij, ki bodo verjetno potrebne za uradne vloge za dvostranske ali večstranske vnaprejšnje cenovne sporazume

Dejanske informacije se bodo razlikovale glede na dejstva posameznega primera ter bodo o njih morali razpravljati davkoplačevalci in davčne uprave, v najboljšem primeru na srečanju pred vložitvijo vloge.

Te informacije so dveh vrst: informacije o preteklosti – pretekle informacije – ki morda že obstajajo v določeni obliki, vendar jih bo treba združiti za vnaprejšnji cenovni sporazum, ter informacije, ki jih je morda treba pripraviti posebej za vnaprejšnji cenovni sporazum.

Pri obravnavi preteklih informacij morajo države članice vedeti, da vnaprejšnji cenovni sporazumi zadevajo prihodnost ter da so pretekle informacije morda manj pomembne za prihodnja obdobja. Ob upoštevanju tega bodo pretekle informacije potrebne za ustrezno umestitev vnaprejšnjega cenovnega sporazuma ter za boljše presoje o prihodnosti.

Obdobje pred vložitvijo vloge je koristen čas za davčno upravo in davkoplačevalca, da se odločita, katere informacije morajo biti priložene uradni vlogi. Cilj mora biti doseči ravnovesje med davčno upravo, ki potrebuje dovolj informacij, da lahko ustrezno obravnava vlogo, in davkoplačevalcem, da mu ni treba pripraviti nepotrebnih zapletenih informacij.

V vseh primerih ima davčna uprava pravico, da zahteva dodatne informacije, prav tako ima davkoplačevalec pravico, da predloži dodatne informacije.

113. Imena in naslove vseh povezanih podjetij (vključno z vsemi stalnimi poslovnimi enotami) v vnaprejšnjem cenovnem sporazumu.

114. Strukturo skupine, ki kaže vse subjekte, ki sodelujejo pri trgovanju podjetij v vnaprejšnjem cenovnem sporazumu.

115. Analizo industrijskih in tržnih trendov, ki bodo po pričakovanjih vplivali na podjetje. Kadar je potrebno, je treba prav tako zagotoviti vse tržne ali finančne študije, povezane s podjetjem, ki sprožajo to pričakovanje. Zagotoviti je treba predlogo poslovne strategije, ki naj bi se uporabljala v obdobju vnaprejšnjega cenovnega sporazuma, ter strategijo, ki se je uporabljala v prejšnjih obdobjih, če je bila ta drugačna. To lahko vključuje napovedi, uporabljene v načrtu za prihodnost, proračune za upravljanje, informacije o pričakovanih poslovnih trendih in konkurenci, prihodnjo strategijo za trženje, proizvodnjo ali raziskave in razvoj. Zagotovijo se lahko podrobnosti o tem, kdo je pristojen in odgovoren za razvoj in narekovanje poslovne strategije.

116. Obdobje, za katero davkoplačevalec želi, da bi zanj veljal vnaprejšnji cenovni sporazum, vključno z zahtevami za znižanje dajatev.

117. Funkcionalno analizo (glej Dodatek B) strank in transakcij, ki jih mora vključevati vnaprejšnji cenovni sporazum.

118. Razlog, zakaj davkoplačevalec meni, da je vnaprejšnji cenovni sporazum primeren za določene transakcije.

119. Kritične predpostavke, vključene v vnaprejšnji cenovni sporazum.

120. Podrobnosti o metodologiji, predlagani za vključene transakcije, in dokaze za stališče, da to daje rezultate v skladu z načelom tržne cene. Glede na metodologijo in način njene uporabe lahko dokazi zajemajo:

121. Pregled petih dejavnikov primerljivosti OECD, vključno s primerljivimi podatki in vsemi popravki za dosego primerljivosti.

122. Razloge za izbiro metode v vlogi za vnaprejšnji cenovni sporazum.

123. Predstavitev s sklicevanjem na finančne informacije v zvezi z načinom izvajanja predlagane metodologije.

124. Seznam vseh vnaprejšnjih cenovnih sporazumov, ki so jih že sprejela povezana podjetja, vključena v vnaprejšnji cenovni sporazum, in veljajo za enake ali podobne transakcije, če ni že na voljo davčnim organom.

125. Podrobnosti o finančnih informacijah subjektov, vključenih v vnaprejšnji cenovni sporazum, za obdobje treh let pred vnaprejšnjim cenovnim sporazumom. To lahko zajema:

126. zakonsko predpisane račune za obdobje treh let,

127. analizo proizvodnih/storitvenih linij, ki kažejo bruto in neto dobičke, skupaj s povezanimi stroški za proizvode/storitve, ki se vključijo v vnaprejšnji cenovni sporazum, če je to na voljo in je koristno.

128. Seznam vseh zakonitih sporazumov med povezanimi podjetji, ki vplivajo na transakcije v vnaprejšnjem cenovnem sporazumu. Na primer, licenčni sporazumi, sporazumi o nabavi, sporazumi o distribuciji, sporazumi o storitvah raziskav in razvoja.

129. Za vsa leta, za katera se zahteva znižanje dajatev – če to dovoljuje domača zakonodaja – podrobnosti o davčnem položaju vsakega vključenega subjekta za ta leta; npr. dogovorjena davčna napoved, vložena, vendar ne dogovorjena, vložena in v postopku revizije itd., skupaj s podrobnostmi o vseh postopkih medsebojnega dogovarjanja, ki še potekajo, in analizo zakonov o časovnih omejitvah, ki veljajo v vsaki zadevni jurisdikciji, da se pokaže, ali je mogoče prilagoditi leta ocenjevanja.

DODATEK B Funkcijska analiza

Funkcijska analiza je ključno orodje za vsako delo v zvezi s transfernimi cenami. Vsebina mora biti prilagojena posameznemu davkoplačevalcu in transakcijam v vnaprejšnjem cenovnem sporazumu. Glede na položaj je treba v vlogi za vnaprejšnji cenovni sporazum delno tudi pokazati, kateri subjekt izvaja določene funkcije pri celotnem poslovanju mednarodnega podjetja. Vendar morajo davčne uprave vedeti, da ne ocenjujejo transakcij, ki niso v vnaprejšnjem cenovnem sporazumu. Te informacije jim bodo morale zadoščati za razumevanje obeh koncev transakcij, ki se pregledujejo.

Dejavnosti in funkcije

Opisati je treba vse dejavnosti v zvezi s transakcijami, ki jih zajema vnaprejšnji cenovni sporazum (raziskave in razvoj, predelovalna dejavnost, distribucija, trženje, vrsta opravljene storitve itd.). Gospodarska in podjetniška vrednost teh dejavnosti mora biti jasna, skupaj s podrobnostmi o tem, kako so te dejavnosti povezane s tistimi, ki jih opravljajo drugi subjekti skupine. Opisati je treba trg in položaj subjekta na trgu, skupaj z vrsto kupcev, kateri proizvod se prodaja, kako je razvit ali kupljen, od koga se kupi in komu se proda.

Tveganje

Opisati in oceniti je treba tveganje, ki ga prevzame subjekt v zvezi s transakcijami v vnaprejšnjem cenovnem sporazumu. Običajno tveganje lahko vključuje proizvod, tehnologijo, zastarelost, trg, posojilo, devizno poslovanje in pravno tveganje.

Uporabljena sredstva

Opisati je treba znesek in vrsto gibljivih sredstev, opredmetenih in neopredmetenih sredstev, ki se uporabljajo v vnaprejšnjem cenovnem sporazumu. Razen tega je treba analizirati njihovo sorazmerno pomembnost pri trgovanju, če je to mogoče.

Dodatne podrobnosti bodo potrebne, če se v transakcijah pri vnaprejšnjem cenovnem sporazumu uporabljajo pravice intelektualne lastnine. Zagotoviti je treba informacije o tem, kako so bile ustvarjene pravice intelektualne lastnine v skupini ali kako jih je skupina pridobila. Pojasniti je treba, kateri subjekt ima sedaj pravice intelektualne lastnine in kako jih je pridobil, kako jih uporablja in kakšno vrednost to doda podjetju.

Dodatek C: Okvirni časovni okvir za sklenitev vnaprejšnjega cenovnega sporazuma

Vsak vnaprejšnji cenovni sporazum je drugačen; zato določanje skupnega časovnega razporeda za vsak vnaprejšnji cenovni sporazum vključuje določeno tveganje. Najbolje je, da vse strani oblikujejo časovni razpored po prejemu vloge za vnaprejšnji cenovni sporazum, takoj ko je to mogoče. Davčne uprave lahko prispevajo k skrajševanju časa, potrebnega za pogajanje o vnaprejšnjem cenovnem sporazumu, kolikor je to mogoče, tako da hitro in učinkovito preverjajo informacije; davkoplačevalci lahko prispevajo k skrajševanju časa, potrebnega za pogajanje o vnaprejšnjem cenovnem sporazumu, kolikor je to mogoče, tako da hitro predložijo vse informacije. Navedeni časovni razpored je ponazoritev, vendar vsebuje vse stopnje, ki se običajno najdejo v vnaprejšnjih cenovnih sporazumih.

Obdobje pred vložitvijo vloge – neuradna vloga – mesec 0

Neuradni pristop opravi davkoplačevalec dvema davčnima upravama, ki zahtevata vnaprejšnji cenovni sporazum. Davčne uprave poslušajo izjave in nakažejo, ali je določen primer ustrezen za vnaprejšnji cenovni sporazum. Davčni upravi se med seboj posvetujeta, da zagotovita obojestransko soglasje. Vsaka se na kratko posvetuje z davkoplačevalcem glede tega, katere informacije je treba zagotoviti na prvi stopnji, ter razišče, katera metodologija bo primerna.

Od 1. do 3. meseca

Vsaka davčna uprava prejme uradno vlogo. Pristojni organi v prvem mesecu določijo časovni razpored za ocenjevanje vnaprejšnjega cenovnega sporazuma in pogajanje o njem. Obe davčni upravi opravita začetni pregled neodvisno in po potrebi izdata zahtevek za informacije.

Od 4. do 12. meseca

Davčne uprave nadaljujejo neodvisno ocenjevanje ob polnem sodelovanju davkoplačevalcev. Prvo osebno srečanje lahko poteka s predstavitvijo, ki jo davkoplačevalec pripravi vsem vpletenim stranem. Pristojni organi se posvetujejo, kot je to ustrezno. Davkoplačevalec sodeluje pri tem preverjanju in posvetovanju. Do konca tega obdobja vsak davkoplačevalec oblikuje svoje stališče. Pristojni organi lahko izmenjajo dokumente o stališču. Dogovorijo se, da se bodo srečali in razpravljali o teh dokumentih v 14. mesecu.

13. mesec

Vsak pristojni organ oceni dokument o stališču drugega pristojnega organa ter pridobi dodatne informacije, kadar je to potrebno. (Druga možnost je, da v 12. mesecu en pristojni organ izda dokument o stališču in v 13. mesecu drug pristojni organ izda dokument o stališču, s katerim ovrže stališče in predlaga druge možnosti.)

Od 14. do 16. meseca

Potekajo razprave med pristojnimi organi. Dodatne pojasnitve zagotovi davkoplačevalec, ki je obveščen o pogajanjih pristojnih organov.

17. mesec

Pristojni organi dosežejo sporazum. Posvetujejo se z davkoplačevalci in prikažejo sporazum.

18. mesec

Vnaprejšnji cenovni sporazum je uradno sklenjen med pristojnimi organi. Izmenjajo se uradni dokumenti. Davkoplačevalci sprejmejo zagotovila, da je vnaprejšnji cenovni sporazum sprejemljiv.

Bolj zapleteni primeri lahko trajajo dlje, vendar je treba s sodelovanjem in načrtovanjem vseh strani čas, ki je potreben za sklenitev vnaprejšnjega cenovnega sporazuma, čim bolj skrajšati.

Dodatek D: Vsebina dokumentov o stališču pristojnih organov

Ker bo vsak primer drugačen, se bodo dokumenti o stališču razlikovali. Vendar so navedena splošna navodila, ki jih je treba uporabljati za vsebine vseh dokumentov o stališču. Ključ za končanje postopka priprave vnaprejšnjega cenovnega sporazuma brez nepotrebne zamude bo vedno začetek pogajanj pristojnih organov, najpogosteje z dokumentom o stališču, takoj po prejemu vloge.

Prav tako bo pogosto primerno, da dokument o stališču vsebuje:

130. Sklep pristojnih organov, skupaj z utemeljitvijo. To mora vključevati podrobnosti o želeni metodologiji in razloge zanjo.

131. Razloge za zavrnitev ali spremembo metode, ki jo je prvotno želel davkoplačevalec.

132. Podrobnosti o dejstvih, ki se štejejo za najpomembnejša pri oblikovanju omenjenega sklepa. Če je potrebno, je treba posebno pozornost nameniti dejstvom, ki se pokažejo med postopkom priprave vnaprejšnjega cenovnega sporazuma, v nasprotju z dejstvi iz prvotne vloge.

133. Podrobnosti kritičnih predpostavk, od katerih bo odvisen vnaprejšnji cenovni sporazum.

134. Stališče o vseh naknadnih elementih in prihodnji dolžini vnaprejšnjega cenovnega sporazuma.

135. Predloge za spremljanje vnaprejšnjega cenovnega sporazuma.

136. Opis zakonodaje Pogodbe in domače zakonodaje, ki bosta urejali vnaprejšnji cenovni sporazum ter davkoplačevalcem zagotavljali pravno varnost.

Dodatek E: Podrobnosti, ki bodo verjetno potrebne v vnaprejšnjem cenovnem sporazumu

137. Trajanje vnaprejšnjega cenovnega sporazuma in datum začetka veljavnosti.

138. Podrobnosti v zvezi z metodologijo, ki je sprejemljiva za določanje transfernih cen, in kritične predpostavke (glej Dodatek F), ki jih je treba upoštevati za izvajanje vnaprejšnjega cenovnega sporazuma.

139. Sporazum, da bo vnaprejšnji cenovni sporazum zavezujoč za sodelujoče davčne uprave.

140. Sporazum o spremljanju vnaprejšnjega cenovnega sporazuma.

141. Sporazum o tem, katere dokumente je treba shranjevati med trajanjem vnaprejšnjega cenovnega sporazuma, da se omogoči spremljanje, na primer letno poročilo.

142. Vsak sporazum o naknadni obravnavi.

143. Vse okoliščine, ki zahtevajo pregled vnaprejšnjega cenovnega sporazuma.

144. Vse okoliščine, ki bodo povzročile preklic vnaprejšnjega cenovnega sporazuma za prihodnost ali celo za preteklost (na primer, če se zagotovijo lažne informacije).

DODATEK F – Kritične predpostavke

Kritične predpostavke se bodo razlikovale glede na vnaprejšnji cenovni sporazum, vendar je mogoče, da bodo potrebne predpostavke o nekaterih od naslednjih področij:

145. zadevna domača davčna zakonodaja in pogodbene določbe;

146. tarife, dajatve, uvozne omejitve in vladni predpisi;

147. gospodarski pogoji, tržni delež, tržni pogoji, končna prodajna cena in obseg prodaje;

148. narava funkcij in tveganje podjetij, ki sodelujejo pri transakcijah;

149. menjalni tečaji, obrestne mere, bonitetna stopnja in struktura kapitala;

150. poslovodenje ali finančno računovodstvo ter klasifikacija prihodkov in odhodkov;

151. podjetja, ki bodo delovala v vsaki posamezni jurisdikciji, in oblika njihovega delovanja.

[1] UL C 122, 30.4.2004, str. 4.

[2] UL C 176, 28.7.2006, str. 8.

[3] UL L 225, 20.8.1990 – Konvencija 90/436/EGS.

[4] UL C 49, 28.2.2006, str. 23.

[5] UL C 176, 28.7.2006, str. 1.

[6] Še ni objavljeno.

[7] UL C 160, 30.6.2005, str. 1–22.