52007DC0033

[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 31.1.2007

COM(2007) 33 konč.

SPOROČILO KOMISIJE

Preiskava sektorja v skladu s členom 17 Uredbe št. 1/2003 v zvezi z bančnim poslovanjem s prebivalstvom (končno poročilo)

{SEC(2007) 106}

SPOROČILO KOMISIJE

Preiskava sektorja v skladu s členom 17 Uredbe št. 1/2003 v zvezi z bančnim poslovanjem s prebivalstvom (končno poročilo)

1. Komisija je 13. junija 2005 začela preiskavo bančnega poslovanja s prebivalstvom. Pravna podlaga za instrument preiskave sektorjev je člen 17(1) Uredbe (ES) št. 1/2003. V skladu s to določbo se lahko Komisija odloči, da bo izvedla preiskavo znotraj posameznega gospodarskega sektorja ali znotraj posameznih vrst sporazumov v več sektorjih, kadar razvoj trgovine med državami članicami, togost cen ali druge okoliščine kažejo na možnost omejevanja ali izkrivljanja konkurence na skupnem trgu. Ta dokument je končno poročilo o preiskavi bančnega poslovanja s prebivalstvom[1].

1. UVOD

2. Za evropski bančni sektor sta bili zadnji dve desetletji obdobje znatne rasti in diverzifikacije. Danes zagotavlja ta sektor neposredno več kot tri milijone služb v EU. Bančno poslovanje s prebivalstvom – opredeljeno kot storitve za potrošnike ter mala in srednje velika podjetja (MSP) – ostaja najpomembnejši podsektor bančništva, saj pomeni več kot 50 % skupne dejavnosti v EU v smislu bruto dohodka. Komisija ocenjuje, da je leta 2004 dejavnost bančnega poslovanja s prebivalstvom v Evropski uniji ustvarila bruto dohodek v višini 250–275 milijonov EUR, kar ustreza približno 2 % skupnega BDP EU[2].

3. Evropski sektor bančnega poslovanja s prebivalstvom zagotavlja potrošnikom ter MSP ključne storitve, vključno z varčevanjem, posojili in plačili. Vendar več kazalnikov, kot so razdrobljenost trga, togost cen in vztrajanje strank pri svojem ponudniku, nakazuje, da konkurenca na trgu EU za bančno poslovanje s prebivalstvom morda ne deluje učinkovito. Na podlagi Uredbe (ES) št. 1/2003[3] se je Komisija zato odločila, da začne preiskavo sektorja bančnega poslovanja s prebivalstvom[4], zlasti v zvezi s čezmejno konkurenco.

4. Preiskava sektorja je del širšega političnega okvira lizbonske agende ter bo prispevala k uresničevanju ciljev, določenih v Beli knjigi o politiki finančnih storitev za obdobje 2005–2010 [5], v kateri je Komisija poudarila pomembnost okrepljenega medsebojnega vpliva med politiko notranjega trga in konkurenčno politiko. Prav tako je bila kot prednostna naloga opredeljena tudi vzpostavitev bolj konkurenčnega okolja med ponudniki storitev, zlasti tistimi, ki so dejavni na maloprodajnih trgih. Uresničevanje teh ciljev bo evropskim potrošnikom omogočilo, da v celoti izkoristijo prednosti notranjega trga. Preiskava sektorja bančnega poslovanja s prebivalstvom prispeva k temu načrtu s pojasnjevanjem delovanja trga, nakazovanjem morebitnih pomanjkljivosti trga, ter opredeljevanjem področij, na katerih se lahko pomanjkljivosti trga odpravijo s konkurenčnim pravom in, kadar je to primerno, drugimi ukrepi.

5. V podporo razvoju enotnega trga finančnih storitev in za izkoriščanje vseh morebitnih koristi eura evropski bančni sektor vzpostavlja enotno območje plačil v eurih (Single Euro Payment Area – SEPA). Namen projekta SEPA je vzpostavitev integriranega trga plačilnih storitev, na katerem bi veljala učinkovita konkurenca ter na njem ne bi bilo razlikovanja med čezmejnimi in notranjimi plačili znotraj euroobmočja. Komisija in Evropska centralna banka odločno podpirata projekt SEPA ter tesno sodelujeta z zadevnim sektorjem pri razvoju tega projekta.

2. GLAVNE UGOTOVITVE PREISKAVE SEKTORJA BANčNEGA POSLOVANJA S PREBIVALSTVOM

6. Preiskava sektorja je razkrila več znakov, ki nakazujejo, da konkurenca na nekaterih področjih bančnega poslovanja s prebivalstvom morda ne deluje ustrezno. Preiskava je potrdila, da ostajajo trgi še naprej razdrobljeni ob nacionalnih mejah, vključno z infrastrukturami bančnega poslovanja s prebivalstvom, kot so plačilni sistemi in evidence posojil.

7. Razlike v tržnih strukturah lahko razložijo razlike med državami članicami pri ravnanju in uspešnosti bančnega sektorja. Kot je ugotovljeno v preiskavi, se to kaže na primer v veliki različnosti stopenj dobička, cen in prodajnih vzorcev med državami članicami. Po drugi strani pa je preiskava odkrila dokaze o usklajevanju bančnih cen in politik znotraj posameznih držav članic. Visoka donosnost bi lahko kazala na naklonjen poslovni cikel in ugodne makrofinančne razmere ali na več drugih dejavnikov, vključno s povečano učinkovitostjo bančnih operacij. Vendar v nekaterih državah članicah hkratna prisotnost vztrajno visoke donosnosti, visoke tržne koncentracije in dokazanih ovir pri vstopu na trg vzbuja pomisleke glede možnosti, da lahko banke izkoristijo tržno moč nad potrošniki in malimi podjetji.

8. Preiskava sektorja je opredelila več dejavnikov, ki bi lahko nakazovali, da prej opisani znaki kažejo na težave v zvezi s konkurenco. Po eni strani so za bančni sektor značilne različne morebitne ovire pri vstopu. Te ovire so lahko v obliki omrežnih in standardizacijskih zahtev za nekatere infrastrukture ali pa izhajajo iz ureditve ali ravnanja ponudnikov. Z vidika konkurenčne politike so še zlasti zaskrbljujoče ovire pri vstopu, ki izhajajo iz ravnanja, na primer ovire pri dostopu do plačilnih sistemov, ki lahko nastanejo zaradi zlorabe prevladujočega položaja – npr. s strani vodilnega omrežja – ali zaradi usklajenega ravnanja uveljavljenih ponudnikov za izključitev novih udeležencev na trgu.

9. Po drugi strani narava dejavnosti bančnega poslovanja s prebivalstvom ustvarja možnosti za formalno sodelovanje med udeleženci na trgu. Nekatere vrste sodelovanja (npr. oblikovanje in upravljanje skupnih standardov in forumov) so lahko potrebne za povečevanje učinkovitosti. Vendar bi sodelovanje, ki bi se razširilo na bančne strategije, določanje cen ali prodajne politike, lahko povzročilo dogovarjanje ter omejilo konkurenco in/ali izključilo tretje strani.

10. Med tržno raziskavo v okviru preiskave in po javnem posvetovanju so imele banke priložnost zaupno navesti kakršne koli ovire pri vstopu in težave v zvezi s konkurenco, s katerimi se srečujejo. Zelo malo bank se je odločilo, da bo priskrbelo te informacije, nekaj pa jih je vendar opozorilo na znatne ovire, ki izhajajo iz ravnanja, zanje kot za tuje ponudnike, ki vstopajo na trg.

11. Preiskava sektorja je opredelila pomisleke v zvezi s konkurenco na naslednjih področjih: (1) plačilni sistemi, vključno s sistemi za plačevanje s plačilnimi karticami; (2) evidence posojil; (3) sodelovanje med bankami; ter (4) določanje cen in politik. Zato bi bilo morda v več državah članicah za krepitev konkurence potrebno ukrepanje organov, pristojnih za konkurenco, v tesnem sodelovanju z zakonodajnimi in nadzornimi organi.

2.1. Plačilni sistemi

2.1.1. Sistemi za plačevanje s plačilnimi karticami

12. Evropski sektor plačilnih kartic zagotavlja način plačevanja za znaten del prodaje v Evropi. Skupni obseg prodaje, pri kateri je bila transakcija opravljena s plačilno kartico, je leta 2005 v EU znašal več kot 1 350 milijard EUR[6].

13. Preiskava sektorja je opredelila več bistvenih vprašanj glede konkurence na evropskem trgu plačilnih kartic[7], ki potrjujejo potrebo po strogem izvajanju konkurenčnega prava v tesnem sodelovanju z nacionalnimi organi, pristojnimi za konkurenco. Komisija je že sprejela ukrepe v več zadevah, vključno z zadevo „MasterCard“[8] in „Groupement des Cartes Bancaires“[9].

2.1.1.1. Velike razlike med provizijami za plačilne kartice po EU

14. Znatno razhajanje provizij na prodajnem mestu, provizij za imetnike plačilnih kartic in medbančnih provizij (večstranskih medfranšiznih provizij) med državami članicami poudarja razdrobljenost trga. Leta 2004 so bile medbančne provizije za kreditne kartice v omrežjih Visa in MasterCard na Portugalskem več kot dvakrat višje od tistih na Slovaškem. Provizije na prodajnem mestu za isto vrsto kartic na Portugalskem in Češkem pa so bile več kot trikrat višje od provizij na Finskem in v Italiji. Čeprav imajo države članice pogosto dokaj različno zgodovinsko ozadje, bi lahko tako obsežne razlike razložila samo prisotnost ovir za konkurenco.

15. Ugotovljene večstranske medfranšizne provizije vzbujajo pomisleke v zvezi s konkurenco, še zlasti v nekaterih državah. Omrežja za plačevanje s plačilnimi karticami navajajo, da glede na običajno ureditev mehanizmov za plačevanje s plačilnimi karticami[10] izdajatelji plačilnih kartic običajno nosijo glavne stroške plačilnega sistema, večino prihodkov pa poberejo pridobitelji v obliki provizij na prodajnem mestu. Zato omrežja za plačevanje s plačilnimi karticami trdijo, da je treba popraviti stroškovna neravnovesja z mehanizmom medfranšiznih provizij, tj. provizijo, ki jo pridobitelji plačajo izdajateljem. Vendar dokazi kažejo, da so medfranšizne provizije v večini domačih omrežij za plačevanje z debetnimi karticami znatno nižje kot v mednarodnih omrežjih za transakcije, opravljene z debetnimi karticami (ali pa so celo nične), zaradi česar so v glavnem nižje tudi provizije na prodajnem mestu.

16. Analiza tržnih podatkov v preiskavi nakazuje, da že samo izdajanje plačilnih kartic (tj. brez medfranšizne provizije) ustvarja pozitivne dobičke v dvajsetih državah članicah[11]. Razprave potekajo o tem, do kolikšne mere so dejansko mehanizmi večstranskih medfranšiznih provizij nujno potrebni, da se omogoči učinkovito delovanje omrežij za plačevanje s plačilnimi karticami; in če bi bile take večstranske medfranšizne provizije nujno potrebne, pod kakšnimi pogoji bi se lahko uvedle.

2.1.1.2. Strukturne ovire v omrežjih za plačevanje s plačilnimi karticami

17. V več državah članicah se lahko transakcije s plačilno kartico Visa in/ali MasterCard pridobijo samo pri monopolnem ponudniku. Taki pridobitelji delujejo kot skupna podjetja uveljavljenih bank, ki hkrati izdajajo plačilne kartice na tem trgu. Zaradi teh razmer imajo lahko izdajatelji znatno tržno moč, kar lahko povzroči nekonkurenčne provizije na prodajnem mestu.

2.1.1.3. Ureditev dostopa in upravljanja

18. V mednarodnih omrežjih (Visa in MasterCard), pa tudi v nacionalnih omrežjih za plačevanje s plačilnimi karticami v Belgiji, na Danskem, Finskem, v Franciji, na Madžarskem, Irskem, v Italiji, Luksemburgu, na Nizozemskem, Portugalskem in v Španiji je s pravili članstva pravica do izdajanja in pridobivanja pridržana za kreditne in/ali finančne institucije ali za gospodarske subjekte pod neposrednim nadzorom takih institucij. Čeprav se lahko trdi, da je ta osnovni pogoj utemeljen zaradi nadzorovanja ali finančne stabilnosti, pa omejuje udeležbo prodajnih mest in procesnih centrov pri izdajanju in pridobivanju ter s tem v teh državah slabi konkurenco znotraj omrežij. Podobni pomisleki se pojavljajo v zvezi z dostopom do infrastruktur[12]. Na Irskem, Nizozemskem in Portugalskem pravila nacionalnih sistemov zahtevajo, da je tuj ponudnik, ki vstopa na trg, prisoten na lokalni ravni z ustanovitvijo lokalne podružnice in/ali hčerinske družbe. Ta zahteva poveča stroške vstopa na tuj trg, kar lahko omeji konkurenco znotraj omrežij.

19. V skladu z nekaterimi ureditvami upravljanja v nacionalnih sistemih za plačevanje s plačilnimi karticami v Franciji in Španiji ter v omrežjih Visa in MasterCard morajo pridruženi člani sporočati poslovno občutljive podatke rednim članom, pri čemer izmenjava podatkov ni vzajemna. To slabi konkurenčni položaj pridruženih članov in zmanjšuje konkurenčni pritisk na redne člane.

2.1.1.4. Omrežna pravila in članarine

20. V domačih in mednarodnih sistemih za plačevanje s plačilnimi karticami zaračunavajo pridobitelji za konkurenčne produkte povprečne pavšale [13]. Pridobitelji v Franciji, Belgiji, na Danskem, Madžarskem, Irskem in Portugalskem poročajo, da se za provizije na prodajnem mestu v omrežjih Visa in MasterCard vedno zaračunavajo povprečni pavšali (v 100 % primerov), v Španiji, na Švedskem in Malti pa se povprečni pavšali zaračunavajo v več kot 60 % primerov. Rezultati preiskave nakazujejo, da lahko zaračunavanje povprečnih pavšalov oslabi cenovno konkurenco znotraj omrežij, kar lahko posledično povzroči, da prodajna mesta plačujejo višje provizije.

21. Vstop na trg lahko preprečujejo ali pa ga vsaj otežijo tudi pravila nekaterih omrežij glede povezovanja blagovnih znamk [14]. Prepoved povezovanja blagovnih znamk z omrežji, ki se štejejo za tekmece, bi lahko omejila konkurenco med omrežji, prepoved povezovanja blagovnih znamk z nebančnimi institucijami pa med bankami in nebančnimi institucijami.

22. Podobno bi lahko prepoved, da prodajna mesta zaračunavajo strankam provizijo za uporabo oziroma dodatke [15], v mnogih omrežjih ovirala razvoj učinkovitejših plačilnih instrumentov, saj so resnični stroški potrošnikom skriti zaradi navzkrižnega subvencioniranja.

23. Čeprav se vpisnine za banke med omrežji v EU znatno razlikujejo, plačilni sistemi v nekaterih državah članicah (npr. v Belgiji, na Danskem in Finskem) zaračunavajo še posebej visoke vpisnine, s čimer neposredno odvračajo nove ponudnike, ki vstopajo na trg, od včlanjenja. Analiza stopnje članarin je pokazala, da višine stopenj vpisnin/članarin morda ni mogoče razložiti samo z velikostjo zadevne države.

2.1.1.5. Preferencialni dvostranski sporazumi o provizijah

24. S sklepanjem in uporabo preferencialnih sporazumov o medfranšiznih provizijah lahko monopolni ponudniki, ki se ukvarjajo z izdajanjem in pridobivanjem, posredno ovirajo nove vstope na trg s tem, da ne uporabljajo istih ugodnih pogojev za nove udeležence na trgu ter tako zvišajo njihove vstopne stroške. Preferencialni dvostranski sporazumi o medfranšiznih provizijah[16] („notranje“ medfranšizne provizije) obstajajo vsaj na Portugalskem, v Belgiji, Avstriji, Španiji in Združenem kraljestvu. Odkar je Komisija aprila 2006 objavila Vmesno poročilo o plačilnih karticah, so se banke v večini teh držav lotile pregledov svojih ureditev medfranšiznih provizij in Komisija opaža prvi napredek na teh trgih.

25. V Združenem kraljestvu, na Irskem in Finskem vstop na trg otežujejo dvostranske ureditve za obračun med lokalnimi bankami. Praviloma morajo novi ponudniki, ki vstopajo na trg, poiskati za obračun transakcij „sponzorske“ banke, ki pa na splošno niso navdušene, da bi pomagale morebitnim tekmecem.

2.1.2. Sistemi za plačevanje z drugimi sredstvi

26. Vsaka banka, ki obravnava možnost, da bi vstopila na trg za bančno poslovanje s prebivalstvom, ter namerava strankam ponuditi osnovne bančne storitve, kot so tekoči računi, potrebuje dostop do sistemov obračuna in poravnave. Upravljavci uveljavljenih infrastruktur imajo načeloma možnost, da ustvarijo ovire pri vstopu na trg, ki so lahko različnih oblik:

- Različni članski razredi in posebne zahteve za neposredne člane: V nacionalnih sistemih obračuna obstajajo različno velike razlike med članskimi razredi. V nekaterih primerih lahko te ureditve članstva izkrivljajo pogoje, pod katerimi si konkurirajo posamezne zadevne članske institucije ali pod katerimi lahko morebitni novi člani konkurirajo uveljavljenim ponudnikom.

- Zahteva glede omejitve na banke: Večina sistemov obračuna sprejema med člane samo banke. Ta nadzor lahko pomaga zagotoviti finančno stabilnost, vendar bi lahko oviral vstop nebančnih udeležencev v plačilne sisteme, zlasti če bi obstajali drugi učinkoviti načini za zagotavljanje finančne zanesljivosti.

- Članarine in struktura provizij: V nekaterih državah članicah bi lahko struktura provizij v plačilnih sistemih – tj. raven vpisnin in provizij na posamezne transakcije – delovala kot ovira za konkurenco, kar zadeva nove ali manjše udeležence na trgu za bančno poslovanje s prebivalstvom.

- Potreba po prilagajanju različnim nacionalnim standardom: Ponudniki plačilnih storitev morajo upoštevati različne tehnične specifikacije za vstop v različne nacionalne plačilne sisteme ter opraviti postopek preverjanja in certificiranja. V nekaterih sistemih lahko to traja tudi do dvanajst mesecev in povzroči visoke stroške.

- Medfranšizne provizije za bančna nakazila in direktne obremenitve: V državah članicah, kjer so dogovorjene medfranšizne provizije, lahko take provizije izkrivljajo konkurenco med različnimi plačilnimi sredstvi in konkurenco pri zagotavljanju plačilnih storitev strankam. Konkurenca med plačilnimi sredstvi je lahko izkrivljena, kadar imajo banke korist od tega, da spodbujajo uporabo plačilnih sredstev z visokimi medfranšiznimi provizijami.

2.2. Evidence posojil

27. Odprt in cenovno ugoden dostop do podatkov dobre kakovosti o posojilih je pomemben osnovni pogoj za banke, ki želijo ponuditi osnovne produkte bančnega poslovanja s prebivalstvom, kot so hipoteke, potrošniška posojila in kreditne kartice. Vendar izčrpni podatki o posojilih v več državah članicah niso na razpolago, in sicer iz pravnih razlogov ali zaradi omejenega razvoja trgov za podatke o posojilih[17].

28. Poleg tega dokazi, zbrani med preiskavo sektorja, nakazujejo, da bi bili nekateri vidiki delovanja evidence posojil v nekaterih državah članicah lahko v nasprotju s konkurenčnim pravom. Zdi se, da evidence posojil, ki so v lasti domačih bank in jih te upravljajo kot skupna podjetja, v vsaj dveh državah članicah ponujajo dostop do podatkov pod diskriminatornimi pogoji, s čimer odvračajo morebitne nove ponudnike od vstopa na bančni trg.

2.3. Sodelovanje med bankami

29. Banke za poslovanje s prebivalstvom sodelujejo na različnih področjih, kot so določanje standardov in vzpostavljanje infrastruktur ali delovanje plačilnih sistemov. Hranilnice in zadružne banke tradicionalno sodelujejo še tesneje. Te posebne vrste bank opravljajo znaten delež bančnega poslovanja s prebivalstvom v Evropi in imajo pomembno vlogo v več državah članicah, kot so Nemčija, Francija, Avstrija, Italija in Španija. Vendar se njihove lastniške in organizacijske strukture, stopnja sodelovanja ter posamezni predpisi in določbe o varnem in skrbnem poslovanju med državami članicami izredno razlikujejo[18]. Zato je enotna ocena nemogoča.

30. Kolikor ostajajo hranilnice in zadružne banke pravno neodvisne, so usmerjene v medsebojno sodelovanje na različnih področjih, tj. z upravljanjem lastnih plačilnih infrastruktur, s skupnimi načrti za obvladovanje tveganj in zaščito pri vlogah ali celo s skupnimi poslovnimi in tržnimi strategijami, vključno s skupno blagovno znamko. Nekatere hranilnice in/ali zadružne banke se držijo regionalnega oziroma ozemeljskega načela, kar pomeni, da je določeno geografsko območje rezervirano za dejavnosti posamezne banke za poslovanje s prebivalstvom.

31. Sodelovanje med bankami lahko prinese gospodarske koristi in koristi za potrošnike. Ponavadi se to zgodi, kadar so zadevne banke MSP in skupaj nimajo znatnega tržnega deleža. Kadar pa začnejo sodelovati neodvisne banke, ki imajo skupaj pomemben tržni položaj in pri čemer je cilj ali posledica tega sodelovanja omejitev medsebojne konkurence ali izključitev novih ponudnikov, ki vstopajo na trg, je lahko ovirana učinkovita konkurenca. V takih primerih bi Komisija lahko proučila možnost bolj poglobljene analize za odpravo morebitnih težav v zvezi s konkurenco zaradi usklajevanja, ki bi presegalo nujno potrebno za doseganje koristi za konkurenco.

32. V primeru težav v zvezi s konkurenco mora zato Komisija analizirati, ali opisano protikonkurenčno ravnanje povzroča ali ohranja zakonodaja ali drugi državni ukrepi.

2.4. Določanje cen in politik

33. Odločitve strank bančnega poslovanja s prebivalstvom so omejene tudi zaradi asimetrije informacij in visokih stroškov zamenjave ponudnika. Asimetrija informacij se razlikuje glede na kompleksnost produktov, ki se prodajajo, in preglednost cen. Jasne in pregledne informacije za potrošnike lahko prispevajo k zmanjšanju težav glede informacij. Poleg tega si organi v več državah članicah prizadevajo za izboljšanje finančne ozaveščenosti potrošnikov.

34. Tudi visoki stroški zamenjave omejujejo stranke pri zamenjavi ponudnika. Nekaj nefinančnih stroškov zamenjave se zdi neizogibnih za produkte, kot so tekoči računi, pri katerih lahko upravno breme zamenjave ponudnika – in dojemanje tega bremena pri potrošnikih – odvrača potrošnike od zamenjave ponudnika. Vendar je preiskava pokazala, da nekatere banke ustvarjajo umetne ovire (npr. z vezano prodajo[19] bančnih produktov ali zaračunavanjem visokih nadomestil za zaprtje računa), ki zvišajo stroške zamenjave za potrošnike in s tem zmanjšajo intenzivnost konkurence.

35. Podatki iz preiskave kažejo, da je zamenjava ponudnika pri strankah na trgih tekočih računov na splošno nizka. Visoka stopnja zadovoljstva strank lahko delno razloži nizko stopnjo zamenjav ponudnika. Vendar analiza v preiskavi nakazuje tudi, da bi lahko banke imele večjo možnost za uveljavljanje tržne moči, če se stranke manj odločajo za zamenjavo ponudnika.

36. Cene produktov bančnega poslovanja s prebivalstvom se med državami članicami znatno razlikujejo. Vendar je preiskava razkrila dokaze o usklajenem ravnanju na nacionalni ravni pri določanju cen in politik za osnovne produkte bančnega poslovanja s prebivalstvom. Kar zadeva tekoče račune, se takšno usklajeno ravnanje lahko opazi glede na določitev več meril, vključno z nadomestili za vodenje in zaprtje računov, provizijami za bančne avtomate ter nadomestili za prekoračitev sredstev.

37. Vezana prodaja produktov je še en vidik, pri katerem se kaže usklajeno ravnanje bank v večini držav članic. Vezana prodaja lahko oslabi konkurenco v bančnem poslovanju s prebivalstvom z zviševanjem stroškov zamenjave, zmanjševanjem preglednosti cen in odvračanjem novih udeležencev od vstopa na trg (zlasti ponudnikov, specializiranih za eno vrsto produktov). Tržna raziskava v okviru preiskave nakazuje, da v večini držav članic večina[20] bank pogojuje odobritev hipotek, osebnih posojil in posojil za MSP z odprtjem tekočega računa. Poleg tega podatki iz preiskave nakazujejo, da kadar največja banka v državi članici prodaja svoje produkte vezano, potem večina tekmecev sledi njenemu zgledu.

3. MOžNI NADALJNJI UKREPI

38. Na podlagi dokazov, zbranih s preiskavo sektorja, predlaga Komisija vrsto ukrepov za krepitev konkurence v bančnem poslovanju s prebivalstvom, vključno na trgu plačilnih kartic.

3.1. Izvajanje konkurenčnega prava

39. Izvajanje protimonopolne politike bi lahko rešilo več vprašanj, opredeljenih v preiskavi sektorja glede konkurence. Področja za morebitne ukrepe vključujejo najprej ovire pri dostopu, diskriminatorna pravila, strukture provizij ter ureditve upravljanja v nekaterih omrežjih za plačevanje s plačilnimi karticami ter sistemih obračuna in poravnave.

40. Nadalje bi bili ukrepi za izvajanje te politike lahko primerni tudi v zvezi z visokimi medfranšiznimi provizijami in provizijami na prodajnem mestu v nekaterih omrežjih za plačevanje s plačilnimi karticami.

41. Poleg tega bi lahko Komisija zbrala nadaljnje informacije, da bi se ocenilo, ali sodelovanje med hranilnicami in/ali zadružnimi bankami, ki imajo pomembne tržne položaje, znatno omejuje konkurenco med njimi ali v zvezi z drugimi dejanskimi ali morebitnimi tekmeci.

42. Prav tako bi bile lahko nekatere oblike vezane prodaje produktov pri nekaterih bankah nezdružljive s konkurenčnim pravom, na primer takrat, ko vezana prodaja pomeni zlorabo prevladujočega položaja na upoštevnih trgih produktov.

43. Poleg vsega tega bi bilo lahko izvajanje protimonopolne politike primerno tudi za odpravo ovir pri dostopu in diskriminatornih pravil v zvezi z evidencami posojil.

44. Za vse morebitne postopke izvajanja te politike bi bil potreben popoln pregled posebnosti vsakega primera ob posvetovanju z nacionalnimi organi, pristojnimi za konkurenco.

3.2. Ureditveni in samoureditveni ukrepi za odpravo pomislekov v zvezi s konkurenco

3.2.1. Plačilni sistemi

3.2.1.1. Enotno območje plačil v eurih (Single Euro Payment Area – SEPA)

45. Več ovir za konkurenco, odkritih v preiskavi sektorja, se lahko odpravi z vzpostavitvijo območja SEPA, ki bi spodbujalo konkurenco. Za omrežja za plačevanje s plačilnimi karticami ponuja območje SEPA možnost, da se odstranijo mnoga omejevalna pravila. Komisija bo namenila posebno pozornost zagotavljanju, da se omejitve glede povezovanja blagovnih znamk ne uporabijo za razdrobitev trgov[21].

46. Okvir SEPA za plačilne kartice bi moral prodajnim mestom zagotoviti večjo izbiro ponudnikov storitev pridobivanja in s tem ta nadvse koncentrirani trg bolj odpreti za konkurenco[22].

47. Za zagotovitev pravilnega delovanja notranjega trga ima Evropska komisija pravico, da predlaga zakonodajne ukrepe. Direktiva o plačilnih storitvah, ki jo je predlagala Komisija[23], bo prepovedala omejitve dostopa do plačilnih sistemov in infrastruktur na podlagi institucionalnega statusa. Zdaj o tej direktivi razpravljata Svet in Evropski parlament. Njeno izvajanje bo državljanom omogočilo, da izkoristijo bolj konkurenčne in učinkovitejše plačilne storitve. Znotraj območja SEPA omrežja za plačevanje s plačilnimi karticami ter sistemi obračuna in poravnave ne bi smeli imeti možnosti za izkrivljanje konkurence z diskriminatornimi pravili in ureditvami upravljanja.

48. Komisija bo skupaj z nacionalnimi organi, pristojnimi za konkurenco, še naprej spremljala združljivost okvira SEPA s konkurenčnim pravom, kakor je to zahteval Svet za ekonomske in finančne zadeve[24].

3.2.2. Evidence posojil

49. Preiskava sektorja je pokazala, da se načelo nediskriminatornega vzajemnega dostopa do evidenc posojil še ne uporablja v celoti. Še vedno obstajajo tudi znatne ovire pri čezmejni izmenjavi podatkov. Predlog Direktive o potrošniških kreditih zahteva, da države članice zagotovijo čezmejni dostop do evidenc posojil pod nediskriminatornimi pogoji[25]. Komisija proučuje ta vprašanja v zvezi z evropskim hipotekarnim trgom[26]. Morda bo v prihodnosti potrebna tudi proučitev za oceno združljivosti z odprtim in konkurenčnim evropskim trgom posojil.

50. Organi, ki želijo okrepiti konkurenco in učinkovitost na trgih posojil, bi lahko proučili možnost ureditvenih reform v zvezi z izmenjavo podatkov o posojilih, zlasti da se omogoči večji obseg evidenc posojil. Vendar so okviri za varstvo podatkov in izmenjavo podatkov o posojilih občutljive zadeve, ki jih morajo vlade držav članic skrbno pregledati. V nekaj državah članicah je preiskava odkrila pomisleke, da evidence posojil ne spoštujejo v celoti pravil o varstvu podatkov.

3.2.3. Določanje cen in politik

51. Morda bi bilo treba proučiti učinke vezane prodaje na konkurenco na trgih posameznih bančnih produktov. Organi v nekaj državah članicah so uvedli predpise za omejitev ali prepoved vezane prodaje produktov v bančnem poslovanju s prebivalstvom.

52. Komisija je ustanovila strokovno skupino[27] za proučitev mobilnosti strank v zvezi z bančnimi računi. Skupina obravnava možnost ukrepov za olajšanje odprtja bančnega računa in zamenjave banke na domači in čezmejni ravni s proučitvijo najboljših praks v državah članicah. Svoja priporočila bo predložila v prvi polovici leta 2007.

4. SKLEPNE UGOTOVITVE

53. Ta preiskava sektorja je opredelila štiri ključna vprašanja, ki jih morajo Komisija in nacionalni organi, pristojni za konkurenco, spremljati:

- vzpostavitev in delovanje plačilnih sistemov, vključno s sistemi za plačevanje s plačilnimi karticami;

- evidence posojil;

- sodelovanje med bankami; ter

- določanje bančnih cen in politik, vključno z vezano prodajo produktov.

54. Evropska komisija bo brez obotavljanja uveljavljala svoja izvedbena pooblastila iz členov 81, 82 in 86 Pogodbe ES za zagotovitev, da se spoštujejo pravila konkurence v bančnem poslovanju s prebivalstvom; in zlasti v zvezi z različnimi plačilnimi trgi in projektom SEPA. Poleg tega si bo Evropska komisija tudi na področjih poleg konkurenčnega prava še naprej prizadevala, da se nadalje povečajo koristi notranjega trga v bančnem poslovanju s prebivalstvom za vse državljane.

[1] Vmesni poročili sta bili objavljeni 12. aprila 2006 (o plačilnih karticah) ter 17. julija 2006 (o tekočih računih in z njimi povezanih storitvah).

[2] Številke iz Vmesnega poročila II o preiskavi sektorja bančnega poslovanja s prebivalstvom.

[3] Glej: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/site/sl/dd/08/02/32003R0001SL.pdf.

[4] Glej: http://ec.europa.eu/comm/competition/antitrust/others/sector_inquiries/financial_services/decision_retailbanking_en.pdf.

[5] Glej: http://ec.europa.eu/internal_market/finances/policy/index_en.htm.

[6] Ta ocena se nanaša samo na transakcije na prodajnih mestih. Transakcije na bančnih avtomatih niso vključene.

[7] Ta analiza ni vključevala transakcij na bančnih avtomatih.

[8] Zadeva COMP/34579.

[9] Zadeva COMP/38606.

[10] Običajni mehanizem za plačevanje s plačilnimi karticami je opisan v Vmesnem poročilu I o plačilnih karticah.

[11] Portugalska, Latvija, Estonija, Češka in Italija imajo pri poslovanju s kreditnimi karticami najvišje ocenjene stopnje donosnosti izdajanja (bruto razlika med dobičkom in stroški je vsaj 60 %) brez upoštevanja prihodkov od medfranšiznih provizij.

[12] Vendar se zahteva glede omejitve na finančne institucije ne bo mogla več uporabljati, ko se bo začela izvajati predlagana Direktiva o plačilnih storitvah.

[13] Zaračunavanje povprečnih pavšalov (blending) je praksa bank pridobiteljic, da zaračunavajo podjetjem splošno ceno za sprejemanje kartic različnih vrst in/ali ki so jih izdala različna omrežja, brez razlikovanja med stopnjami medfranšiznih provizij.

[14] Opredelitev povezovanja blagovnih znamk (co-branding) se lahko med omrežji za plačevanje s plačilnimi karticami razlikuje. Na splošno se nanaša na prisotnost logotipa omrežja in še enega logotipa (drugega omrežja ali nebančne institucije) na sprednji strani kartice.

[15] Zaračunavanje dodatkov (surcharging) je možnost, ki jo imajo na razpolago prodajna mesta, in sicer da zahtevajo dodatne provizije za uporabo najdražjih plačilnih instrumentov.

[16] Transakcije po preferencialnih sporazumih o provizijah so znane tudi kot „notranje“ transakcije („on-us“ transactions), tj. transakcije, pri katerih je izdajatelj tudi pridobitelj ali pa izdajatelj in pridobitelj pripadata isti skupini. Za razliko od tega so „zunanje“ transakcije („off-us“ transactions) tiste transakcije, pri katerih sta izdajatelj in pridobitelj različni kreditni instituciji.

[17] Seveda morata biti vzpostavitev in delovanje evidenc posojil v celoti skladna z zakonodajo držav članic o varstvu podatkov. Vendar popolna ocena skladnosti presega področje te preiskave.

[18] Hranilnice so na primer v nekaterih državah članicah, kot so Nemčija, Luksemburg in v znatni meri Španija, še vedno v državni lasti ali upravljanju. V drugih državah članicah so popolnoma privatizirane (v glavnem v novih državah članicah), prestrukturirane v obliko zadružne skupine (Francija) ali sestavljene v hibridno strukturo iz hranilnic v zasebni in državni lasti (Avstrija, Italija). Po drugi strani zadružne banke na splošno temeljijo na načelu, da ponujajo bančne storitve svojim lastnikom, ki ne smejo imeti v lasti (ali prodati) kontrolnega deleža delnic.

[19] Vezana prodaja pomeni, da banka pogojuje nakup enega produkta (npr. hipoteke) s sprejetjem drugega ločenega produkta (npr. tekočega računa).

[20] „Večina“ bank se nanaša na banke iz tržne raziskave Komisije, ki imajo skupaj več kot 50-odstotni tržni delež.

[21] To bi se lahko na primer zgodilo, če bi nek mednarodni sistem za plačevanje s plačilnimi karticami imel drug tak sistem za tekmeca samo zato, ker bi se le-ta odločil za delovanje zunaj svoje matične države članice.

[22] Pripomniti je treba, da imajo v nekaterih državah članicah prodajna mesta na „izbiro“ samo monopolnega ponudnika storitev pridobivanja (za podrobnosti glej odstavek [17]).

[23] Glej: http://ec.europa.eu/internal_market/payments/framework/index_en.htm.

[24] Glej sklepe Sveta o območju SEPA z dne 10. oktobra 2006: http://www.consilium.europa.eu/ueDocs/COUNCIL-LIVE/20061010_14209_6.PDF.

[25] Glej: http://ec.europa.eu/consumers/cons_int/fina_serv/cons_directive/2ndproposal_sl.pdf. Zadevne določbe so navedene v členu 8.

[26] Zelena knjiga Komisije o hipotekah, objavljena julija 2005, je na razpolago na: http://ec.europa.eu/internal_market/finservices-retail/home-loans/integration_en.htm#greenpaper.

[27] Glej: http://ec.europa.eu/internal_market/finservices-retail/baeg_en.htm.