52006IP0568

20061223

P6_TA(2006)0568

Širitvena strategija in njeni glavni izzivi 2006-2007

Resolucija Evropskega parlamenta o sporočilu Komisije o strategiji širitve in glavnih izzivih 2006-2007 (2006/2252(INI))

Evropski parlament,

- ob upoštevanju sporočila Komisije o strategiji širitve in glavnih izzivih za obdobje 2006-2007 (KOM(2006)0649),

- ob upoštevanju svoje resolucije z dne 27. septembra 2006 o napredku Turčije na poti k pristopu [1],

- ob upoštevanju sklepov predsedstva Evropskega sveta v Kobenhavnu 21. in 22. junija 1993, v Madridu 15. in 16. decembra 1995, v Luksemburgu 12. in 13. decembra 1997, v Solunu 19. in 20. junija 2003 in v Bruslju 16. in 17. decembra 2004, 16. in 17. junija 2005 ter 15. in 16. junija 2006,

- ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. marca 2006 o strateškem dokumentu o širitvi za leto 2005 [2],

- ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. januarja 2006 o obdobju za razmislek: potek, teme in okvir za ovrednotenje razprave o Evropski uniji [3],

- ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

- ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A6-0436/2006), ker:

A. je Evropska unija politični projekt, ki temelji na skupnih vrednotah in na ciljih, katere se zasleduje skupaj,

B. se je EU razvila v politično unijo demokracij, ki se zavzema za demokratične standarde in za razvoj prave demokratične kulture,

C. so spodbude, ki jih ponuja možnost članstva v EU nedvomno prispevale k spodbujanju reform, utrjevanju demokracije, krepitvi spoštovanja človekovih pravic in večji stabilnosti v sosednjih državah,

D. Evropski svet je na zasedanju v Solunu 19. in 20. junija 2003 ponovno potrdil zavezo k polni izvedbi solunskega načrta, Evropski svet v Bruslju z dne 15. in 16. junija 2006 pa je potrdil, da namerava spoštovati svoje obveznosti do jugovzhodnih evropskih držav glede širitve (Turčija in Hrvaška, državi, s katerima pogajanja o pristopu že potekajo, država kandidatka Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija in države zahodnega Balkana kot možne kandidatke), pri tem pa poudaril potrebo po zagotovitvi "zmožnosti delovanja Unije v političnem, finančnem in institucionalnem smislu tudi po širitvi",

E. mora EU izhajati iz nespremenljive zavezanosti demokraciji in razumevanja, da lahko demokracija deluje le, če ljudstva – državljani Evrope – priznavajo in podpirajo lastno širitev skozi pristope novih držav članic in integracijo njihovih državljanov,

F. lahko Evropski parlament v sodelovanju z nacionalnimi parlamenti in s podporo regionalnih in lokalnih oblasti ter organi civilne družbe prispeva k večji preglednosti in odgovornosti procesa širitve ter s tem poveča soglašanje javnosti glede tega vprašanja,

G. širitev bi morala, kakor je določeno v Pogodbi, prispevati k procesu evropske integracije in doseganju vse tesnejše zveze med narodi Evrope in ne spodkopavati politične narave tega projekta; morala bi spodbujati mir, varnost, stabilnost, demokracijo in blaginjo v Evropi,

H. zato je treba pri razmišljanju o prihodnosti Unije upoštevati njeno sposobnost integracije,

I. izjava Evropskega sveta v Kobenhavnu z dne 21. in 22. junija 1993 navaja, da je "sposobnost sprejeti nove države članice in hkrati ohraniti zagon evropske integracije" pomembno vprašanje,

J. ker bi se morale države članice in institucije EU pogumno spoprijeti z institucionalnimi, finančnimi in političnimi dejavniki, ki so temeljni za sposobnost Unije, da integrira nove države članice,

K. ker to predpostavlja temeljito analizo posledic, ki bi jih lahko povečano članstvo imelo na kohezijsko politiko Unije in njene finance,

L. ker je sposobnost integracije razvojni koncept, ki ga je treba redno ocenjevati glede na nove okoliščine,

M. ker temelji sposobnost integracije na objektivnih merilih in ker se nanaša na konkretne težave ter je zato ne bi smeli zamenjevati s predstavo javnosti o tem, kakšen bo učinek nadaljnjih širitev,

N. sposobnost integracije ni novo merilo, veljavno za države kandidatke, temveč predpogoj za uspeh širitve in poglobitev procesa evropske integracije; je za izboljšanje sposobnosti integracije odgovorna Unija in ne države kandidatke,

O. morajo države pristopnice in države kandidatke izpolniti pristopna merila, uvedena s strani Evropskega sveta v Kobenhavnu (københavnska merila) in vse ostale obveznosti iz pogodb in dvostranskih sporazumov,

1. se strinja s Komisijo, da so bile pretekle širitve uspeh, da so okrepile Evropsko unijo s spodbujanjem gospodarske rasti, s krepitvijo njene vloge v svetu in spodbujanjem razvoja novih politik EU, demokracije, miru in blaginje v Evropi; poudarja, da je na splošno širitev eden najučinkovitejših instrumentov zunanje politike in politik za reševanje sporov EU; opozarja, da ta uspeh izvira iz široke podpore preteklih širitev kot izpolnitve prvotnega poslanstva evropske integracije – združitve evropskega kontinenta po političnih razhajanjih 20. stoletja;

2. vseeno ugotavlja, da smo se iz preteklih izkušenj naučili predvsem tega, da je treba vsako državo kandidatko ocenjevati na osnovi lastnih zaslug in se pogajati o pristopu v skladu s časovnim razporedom na osnovi učinkovitega izpolnjevanja københavnskih meril, ter da se je treba izogniti prezgodnjemu določanju datuma za končni pristop;

3. meni, da moramo zaradi teh izkušenj izboljšati kvaliteto in preglednost širitvenega procesa;

4. meni, da bi morala Unija spoštovati svoje zaveze do držav, ki že imajo možnost članstva, pod pogojem, da bodo te države izpolnjevale københavnska merila za članstvo v EU in obveznosti, ki iz njega izhajajo; poudarja, da je izpolnjevanje teh zavez močna spodbuda tem državam za nadaljevanje reform;

5. se strinja, da so utrjevanje zavez, izpolnjevanje pogojev in obveščanje vodilna načela strategije širitve EU; meni, da bo vsaka nadaljnja zaveza k širitvi zahtevala veliko večji nadzor kot kdaj prej nad vprašanjem sposobnosti integracije Unije, naj bo to z institucionalnega, finančnega ali političnega vidika;

6. zato obžaluje, da Komisija ni uspela zagotoviti zadostno poglobljene analize vprašanj, ki jih je treba rešiti, preden lahko Unija nadaljuje z nadaljnjimi širitvami;

7. meni, da je "Posebno poročilo o sposobnosti EU za vključitev novih članic" v Prilogi I Sporočila nezadovoljiv odgovor na zahtevo Parlamenta iz odstavka 5 njegove zgoraj navedene resolucije z dne 16. marca 2006 za "poročilo, v katerem določi načela, ki podpirajo to opredelitev";

8. meni, da sposobnost Unije za integracijo temelji v osnovi na treh stebrih, in sicer na njenih institucijah ter njihovi legitimnosti in sposobnosti, da v novih okoliščinah demokratično in učinkovito ukrepajo in sprejemajo odločitve, na njenih finančnih virih in njihovem celotnem prispevku k ekonomski in socialni koheziji ter na sposobnosti razširjene Unije, da zasleduje svoje politične cilje;

9. opozarja, da je zato za izboljšanje sposobnosti integracije odgovorna Unija in ne države kandidatke;

10. meni, da lahko EU pričakuje od svojih državljanov pozitiven odnos do širitve le, če vidijo Evropo, ki dosega rezultate; zato poudarja, da sposobnosti integracije ne smemo videti ločene od sposobnosti EU za ukrepanje; meni, da bi morala biti širitev del agende državljanov Unije in da je treba v skladu s tem o njej komunicirati;

11. meni, da pravilno delovanje Unije temelji na brezpogojni vdanosti vseh njenih članic k univerzalnim vrednotam, ki jih EU poudarja kot politični projekt: neodtujljivost in nedotakljivost človekovih pravic, svoboda, demokracija, enakost in pravna država, ki predstavljajo evropsko identiteto;

12. verjame, da lahko neuspeh pri zagotavljanju skladnosti med sposobnostjo integracije EU in načrtom širitve oslabi Unijo navznoter in navzven ter zmanjša prednosti nastajajočega članstva za vse članice, ter da te posledice ni mogoče nadomestiti s povečano zunanjo velikostjo;

13. obsoja Komisijo zaradi površnosti pri obravnavi institucionalnih vidikov in se s tem v zvezi sklicuje na svojo resolucijo z dne 13. decembra 2006 o institucionalnih vidikih o sposobnosti EU za vključitev novih držav članic [4];

14. opozarja na pogoje iz svoje zgoraj navedene resolucije z dne 19. januarja 2006 in ponovno poudarja, da po pristopu Bolgarije in Romunije Pogodba iz Nice ne bo zagotovila zadostne osnove za nadaljnje širitve;

15. zato poziva voditelje držav in vlad, da do konca leta 2008 zaključijo ustavni postopek, kot je bilo določeno na Evropskem Svetu v Bruslju junija 2006, s čimer bi Uniji omogočili bolj učinkovito, pregledno in demokratično delovanje, kar je predpogoj za nadaljnje širitve;

16. opozarja voditelje držav in vlad na njihovo dolžnost zaključiti postopek pred naslednjimi evropskimi volitvami, da bi se izognili zamudi pri trenutnih pristopnih pogajanjih;

17. poudarja, da je institucionalna reforma Unije potrebna sama po sebi, ne glede na nadaljnje širitve, ter da bi si bilo treba zanjo prizadevati odločno in hitro;

18. ponovno poudarja, da bodo pristopna pogajanja napredovala glede na zasluge in dosežke vsakega pogajalskega partnerja;

19. pozdravlja in podpira zavezo Komisije, da bo izboljšala kvaliteto pristopnega procesa in ga naredila za bolj ciljno usmerjenega in preglednega ter na ključnih točkah procesa sistematično ocenjevala vpliv na ključna politična področja;

20. je mnenja, da mora načrtovana revizija proračuna Unije za leti 2008-2009 upoštevati nadaljnjo integracijo sedanjih kandidatk in držav, ki so zaprosile za status kandidatke;

21. poudarja, da sporočilo Komisije finančnih posledic nadaljnjih širitev ne obravnava izčrpno in poziva Komisijo, naj pred nadaljnjimi širitvami pripravi jasne in verodostojne ocene učinka na proračun;

22. ponovno poudarja, da ta razprava vsebuje zahtevna vprašanja, ki bi lahko vplivala na skupne politike, tudi na kohezijsko politiko;

23. meni, da se je treba nujno spoprijeti s finančnimi učinki nadaljnjih širitev, katerih zapletenost so posredno priznali voditelji držav in vlad, ko so zavrnili njihovo vključitev v finančni okvir 2007-2013; poziva Svet za splošne zadeve in svet ECOFIN, naj o tem vprašanju opravita skupno razpravo;

24. poudarja, da bi moralo izpolnjevanje političnih meril, določenih na Evropskem svetu v Kobenhavnu, vključno z načelom pravne države, biti bolj v ospredju, kot je bilo v pristopnih pogajanjih doslej, ter da bi bilo treba vzpostaviti neposredno povezavo med temi merili ter začetkom in splošnim napredovanjem pogajanj;

25. v zvezi s tem pozdravlja dejstvo, da je bil v sedanji pogajalski okvir vključen odstavek o sodstvu in temeljnih pravicah, ki bo institucijam EU omogočil, da bodo pozorno preučile napredek na teh ključnih področjih;

26. meni, da pri prejšnjih širitvah napredku na področju pravosodja, korupcije in temeljnih pravic v zgodnjih fazah pogajanj ni bilo namenjeno dosti pozornosti; se zavezuje, da bo prevzel dejavnejšo vlogo pri spremljanju pristopnega procesa, s posebnim poudarkom na njegovih političnih vidikih, in poziva Svet, naj stori enako ter naj državam kandidatkam raje da jasna in dobro premišljena priporočila, kot da zgolj beleži tehnični napredek v pogajanjih;

27. opozarja na jasne možnosti za članstvo v EU, ki jih je Evropski svet v Solunu dne 19. in 20. junija 2003 ponudil državam zahodnega Balkana; ostaja v celoti zavezan tem obetom, ki jih je treba ohraniti za utrditev stabilnosti in mir v regiji; opozarja te države, da bo vsaka od njih ocenjena na osnovi lastnih zaslug in da bo to odločalo o hitrosti njihove integracije v EU;

28. pozdravlja odločitev Sveta z dne 13. novembra 2006, da sprejme pogajalske mandate za sporazuma o vizumskih olajšavah in o ponovnem sprejetju z državami zahodnega Balkana kot prvi korak pri spodbujanju medčloveških odnosov med temi državami in EU; kljub temu pa poudarja, da je cilj odprava potovalnih vizumov;

29. pozdravlja stalni napredek države kandidatke Hrvaške na poti do integracije v EU in poziva pogajalce na obeh straneh, naj ohranijo zagon, dosežen v teh pogajanjih, da se bodo hitro zaključila;

30. upošteva poročilo Komisije o napredku Turčije za leto 2006, ki navaja, da so se reforme v Turčiji nadaljevale, obenem pa poudarja, da so se upočasnile, in potrjuje pomanjkljivosti procesa reform, navedenih v resoluciji Parlamenta z dne 27. septembra 2006 o doseženem napredku Turčije na poti k pristopu; vztraja, da to vključuje tudi, da Turčija ratificira in celovito izvaja dodatni protokol, ki pridružitveni sporazum ES-Turčija razširja na deset novih držav članic, Turčija pa ga je podpisala julija 2005 skladno z deklaracijo EU z dne 21. septembra 2005;

31. poudarja, da zavrnitev Turčije, da v celoti izpolnjuje pogoje dodatnega protokola, resno ogroža kvaliteten napredek pristopnih pogajanj; poudarja, da je sklep Sveta, da ne prične pogajanj o osmih pomembnih poglavjih, ki pokrivajo področja politike, pomembna za omejitve Turčije kar zadeva Republiko Ciper, in da ne zapre nobenih poglavij, neizogibna posledica Turškega stališča glede te teme; poziva Turčijo, naj tvorno sodeluje in tako zagotovi, da se dodatni protokol čim prej prične v celoti izvajati; v tem kontekstu pozdravlja poziv, naslovljen na Komisijo, naj letno predloži poročila o napredku, doseženem na področju zadev, ki jih zajema izjava EU z dne 21. septembra 2005;

32. iskreno obžaluje, da prizadevanja finskega predsedstva pri iskanju rešitve za prekinitev sedanjega zastoja v zvezi s polnim izvajanjem dodatnega protokola na eni strani in za nadaljnje manjšanje izolacije ciprske turške skupnosti, ki živi v severnem delu otoka, na drugi strani niso bili uspešni; poziva nemško predsedstvo, naj odločno nadaljuje s temi prizadevanji v tesnem sodelovanju s prizadevanju ZN;

33. meni, da mora biti Evropska unija pripravljena sprejeti časovni razpored, s katerim bo zagotovila dosego omenjenih ciljev v razumnem roku;

34. poziva Svet, naj prevzame nove obveznosti samo na podlagi poglobljene presoje njihovih institucionalnih, finančnih, političnih in družbeno-gospodarskih posledic; zato poziva Komisijo, naj vsakič, ko preučuje nove prošnje za članstvo in ko predloži svoja priporočila za začetek in zaključek pogajanj, zagotovi celovito presojo vplivov;

35. opozarja, bi morale države članice v času pristopnih pogajanj, kadar Svet na predlog Komisije soglasno določi merila za odprtje in začasno zaprtje posameznih poglavij, ravnati nepristransko z upoštevanjem vseh držav pristopnic;

36. meni, da se pravica Parlamenta do privolitve ne bi smela uporabljati samo po zaključku pogajalskega procesa, ampak tudi pred začetkom pogajanj o članstvu;

37. opaža, da bo, ko bo EU nadaljevala in začenjala pogajanja o širitvi z balkanskimi državami, reševanje težav povsod razširjene korupcije in mrež organiziranega kriminala na lokalni ravni imelo vedno večjo vlogo na poti do pristopa; zato odločno priporoča, da se finančni instrumenti sedanje širitve okrepijo in ponovno usmerijo tako, da bo njihova glavna prednostna naloga boj proti korupciji in organiziranemu kriminalu, s posebnim poudarkom na reformi sodstva, okrepitvi upravne zmogljivosti in izboljšanju čezmejnega sodelovanja;

38. opozarja vlade držav članic in nacionalne parlamente, da je njihova odgovornost ustrezno obveščati javnost o koristih preteklih širitev in interesih, povezanih z nadaljnjimi širitvami, ter da bi morale javnosti predložiti razloge za odločitve, ki jih soglasno sprejemajo skozi ves pristopni proces;

39. zato poziva Komisijo, naj si skupaj z državami članicami, Evropskim parlamentom in nacionalnimi parlamenti prizadeva, da bo seznanjanje javnosti z načrtom širitve učinkovitejše, in s tem poveča preglednost procesa;

40. pozdravlja priporočilo Komisije, da naj bodo poročila o usklajenosti zakonodaje, izhodišča za odprtje poglavij za začetek pogajanj in končno skupno stališče EU javna;

41. nujno poziva Komisijo, naj poskrbi za natančnejšo opredelitev svoje "okrepljene sosedske politike" in podrobno opiše, kaj bi obsegali tovrstni odnosi;

42. ponavlja svoj prejšnji poziv Komisiji in Svetu, naj za vse evropske države, ki trenutno nimajo možnosti za članstvo, pripravita predloge tesnih dvostranskih ali večstranskih odnosov z EU, ki bi se ujemali z njihovimi posebnimi potrebami in interesi; poudarja, da se lahko vse države, ki se jim priznava možnost članstva, same odločijo, da kot vmesni korak na poti do polnega članstva pristopijo k temu večstranskemu okviru;

43. v zvezi s tem poziva Komisijo in Svet, naj v sklopu okrepljene sosedske politike in kot dodatek strategijam o odnosih z drugimi državami obravnavata oblikovanje celotne regionalne politike EU za širše območje Črnega morja, da bi zgradili močnejše dvostranske in večstranske gospodarske in politične odnose med EU in vsemi državami na tem območju, zlasti v zvezi s prosto trgovino, kot v primeru srednjeevropskega sporazuma o prosti trgovini, z naložbami, zanesljivo oskrbo z energijo in migracijsko politiko;

44. meni, da bi zgoraj navedene možnosti, ki pomenijo širok spekter operativnih možnosti, lahko bile dejanska in privlačna možnost, ki bi partnerskim državam omogočila stabilno dolgoročno perspektivo institucionaliziranih odnosov z EU in zagotovila potrebno spodbudo za pospeševanje notranjih reform, ne da bi izključila polnopravno članstvo;

45. v zvezi s tem poziva Komisijo in Svet, naj razmislita o prilagajanju pomoči Skupnosti glede na napredek, ki so ga države upravičenke dosegle pri doseganju reform, potrebnih za njihovo integracijo v Evropo;

46. poudarja, da čeprav Rusija ni kandidatka za članstvo v EU in ni vključena v evropsko sosedsko politiko, so odnosi z največjo sosedo EU vseeno bistveni v okviru vsakršne strategije širjenja EU v prihodnosti; poziva, da si mora v zvezi s tem EU še naprej prizadevati za razvoj edinstvenega in obseženega partnerstva z Rusijo, ki bi zajemalo trgovino in sektor energetike, zlasti pa vsa vprašanja v zvezi s človekovimi pravicami in demokratizacijo;

47. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic, držav pristopnic in držav kandidatk.

[1] Sprejeta besedila, P6_TA(2006)0381.

[2] Sprejeta besedila, P6_TA(2006)0096.

[3] UL C 287 E, 24.11.2006, str. 306.

[4] Sprejeta besedila, P6_TA(2006)0569.

--------------------------------------------------