52006DC0857

[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 21.12.2006

COM(2006) 857 konč.

SPOROČILO KOMISIJE SVETU IN EVROPSKEMU PARLAMENTU

Zaposlenost na podeželskih območjih: zapolnjevanje vrzeli v zaposlovanju {SEC(2006) 1772}

1. UVOD

Evropski svet je na srečanju v Lizboni leta 2000 v skladu z evropsko strategijo zaposlovanja iz leta 1997 določil cilj polne zaposlenosti in kot srednjeročni cilj 70 % stopnjo zaposlenosti do leta 2010. Svet za kmetijstvo je julija 2003 kot del tega procesa sprejel sklepe z naslovom „Zaposlitev na podeželskih območjih v skladu z evropsko strategijo zaposlovanja“. Svet za kmetijstvo je opredelil več izzivov glede prihodnosti zaposlovanja na podeželskih območjih, kot so staranje kmečkega prebivalstva, udeleženost mladih in žensk v podeželskem gospodarstvu, širitev Evropske unije in usmeritev s proizvoda k podpori proizvajalcem v skladu s spremenjeno skupno kmetijsko politiko (SKP). Komisijo je pozval, da podrobno oceni možnosti zaposlovanja na podeželskih območjih in začne razpravo v zvezi oblikovanjem statističnih orodij za podeželska območja.

2. SKP, RAZVOJ PODEžELJA IN PREDNOSTNA NALOGA EU ZA ZAPOSLOVANJE

Komisija je 2. februarja 2005 predlagala nov začetek za lizbonsko strategijo s poudarkom na dveh glavnih nalogah – zagotavljanju večje in trajnejše rasti ter ustvarjanju več in boljših delovnih mest[1]. V skladu z evropsko strategijo zaposlovanja je treba izboljšati prilagodljivost delavcev in podjetij ter povečati naložbe v človeški kapital z boljšo izobrazbo in znanjem. Vodilna načela prispevka SKP – razvoj trgov in podeželja – k lizbonski strategiji je določil Evropski svet leta 2001 v Göteborgu in jih potrdil junija 2003 v Solunu v sklepih lizbonske strategije, in sicer, da „ mora močna gospodarska storilnost iti v korak s trajnostno uporabo naravnih virov “. To je bilo ponovno potrjeno v obnovljeni strategiji trajnostnega razvoja EU, ki jo je sprejel Evropski svet 16. junija 2006.

Nova SKP temelji na tržni politiki, v kateri je intervencija varnostna mreža, stabilnost dohodkov je dosežena z nevezanimi pomočmi, ki morajo biti navzkrižno usklajene, in okrepljeno politiko razvoja podeželja, osredotočeno na delovna mesta, rast in trajnost. Strateške smernice Skupnosti za razvoj podeželja opredeljujejo ključna področja za izvajanje prednostnih nalog EU za obdobje 2007–2013 v zvezi z obnovljeno strategijo trajnostnega razvoja EU in lizbonsko strategijo za rast in delovna mesta.

3. VRZEL V DELOVNIH MESTIH

Evropska podeželska območja se razlikujejo glede na prebivalstvo, demografijo, gospodarske in socialne strukture ter trg dela. Ta različnost hkrati pomeni njihovo bogastvo. Vendar imajo evropska podeželska območja skupni izziv – njihova sposobnost ustvarjanja kakovostnih in trajnih delovnih mest je slabša od urbanih območjih.

3.1. Značilnosti podeželskih območij

Podeželska območja pomenijo 93 % ozemlja EU-27 po gostoti prebivalstva. 20 % prebivalstva živi na pretežno podeželskih območjih in 38 % na znatno podeželskih območjih[2]. Podeželska območja ustvarjajo 45 % bruto dodane vrednosti v EU-27 in zagotavljajo 53 % zaposlenosti, vendar se nagibajo k zaostajanju v primerjavi s pretežno urbanimi območji. Dohodek na prebivalca na pretežno urbanih območjih v EU-27 je skoraj dvakrat večji kot na pretežno podeželskih območjih. Nizki dohodki ne zadržijo in ne privlačijo usposobljenih posameznikov. Ta vrzel se izraža v drugih ključnih kazalnikih (glej Prilogo).

Razvoj demografskega stanja

Delež podeželskega prebivalstva v celotnem prebivalstvu EU je v zadnjih desetletjih ostal pretežno nespremenjen. Čeprav se na skupni ravni kaže precejšnja stabilnost, so na regionalni ravni opazne velike razlike med posameznimi državami članicami in v njih ter je v zadnjih 15 letih prebivalstvo doživelo pomemben razvoj.

V Evropi potekata dva obsežna procesa demografskih sprememb: ustaljeno gibanje „urbanizacije“, ki premika prebivalstvo in gospodarsko dejavnost iz bolj oddaljenih podeželskih območij na urbana in dostopna podeželska območja, ter nedavni tok „protiurbanizacije“ iz urbanih območij na dostopna podeželska območja (ki ga omogočata nova prometna infrastruktura in infrastruktura IKT), ki so vedno bolj pod pritiskom urbaniziranega življenjskega sloga. Zato dostopni deli na znatno podeželskih območjih pomenijo področje rasti, saj je njihova gospodarska struktura čedalje podobnejša strukturi na urbanih območjih. Nasprotno je na pretežno podeželskih območjih, zlasti v bolj oddaljenih delih EU, število prebivalstva in gospodarskih dejavnosti[3] še vedno majhno.

Glede starostne strukture so znaki staranja prebivalstva najopaznejši na podeželskih območjih južnih držav članic. Glede spola je najpomembnejše gibanje „maskulinizacija“ redko poseljenih nordijskih podeželskih območij in manj razvitih podeželskih območij novih držav članic zaradi izseljevanja mlajših žensk[4].

Nižje stopnje zaposlenosti in višje stopnje brezposelnosti

V EU-25 se je zaposlenost v obdobju 1996–2001 najhitreje povečala na urbanih območjih. Stopnja zaposlenosti se je povečala za 3,6 % na pretežno urbanih območjih v primerjavi z 1,9 % na pretežno podeželskih območjih. To kaže na poglabljanje vrzeli v zaposlovanju med urbanimi in podeželskimi območji[5]. Leta 2004 so bile stopnje zaposlenosti v EU-27 skoraj za 5 % večje na pretežno urbanih območjih (64,7 %) kot na pretežno podeželskih območjih (60,1 %). Vendar je treba poudariti raznovrstnost podeželskih regij. V nekaterih podeželskih regijah, zlasti na primestnih območjih, so bile stopnje rasti zaposlovanja visoke, v skladu s splošnim gibanjem v državah Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj [6]. Na podregionalni ravni so gibanja lahko zelo različna v primerjavi z regionalno ravnjo, zlasti kadar se delovna sila, ki zapušča kmetijstvo na deželi, vključuje v manjša mesta in večje vasi.

Stopnje brezposelnosti so na splošno bistveno višje na podeželskih kot na urbanih območjih. Razlike med urbanimi in podeželskimi območji so očitne zlasti v državah, za katere je značilna visoka stopnja brezposelnosti. Dolgotrajna brezposelnost je razmeroma velika le na znatno podeželskih območjih, iz česar bi bilo mogoče sklepati, da je izključevanje skupin z nizkimi dohodki vse večje. Ocenjuje se, da „skrita nezaposlenost“ (vključno s podzaposlenimi kmeti in delavci na kmetijskem gospodarstvu) verjetno zajema približno 5 milijonov ljudi na podeželskih območjih.

Počasnejši razvoj terciarnega sektorja

Storitveni sektor zagotavlja največ delovnih mest na evropskih podeželskih območjih, vendar manj v primerjavi z urbanimi območji, na katerih prevladuje javni sektor. Razlog za to je slabši razvoj zasebnih storitev, ki večinoma ostajajo značilne za urbana območja. Leta 2002 je ta sektor zagotavljal 57 % zaposlenosti na pretežno podeželskih in 65 % na vmesnih podeželskih območjih, v primerjavi s 75 % zaposlenostjo na pretežno urbanih območjih. To se izraža v počasnejšem prehodu na dejavnosti na znanju temelječega gospodarstva.

Znanje in človeški kapital

Znanje in človeški kapital sta na splošno manjša na podeželskih kot na urbanih območjih. V veliko državah članicah je izobrazba, ki je večja od osnovne ali srednješolske, bolj značilna za urbana območja. Skoraj 20 % odraslega prebivalstva na urbanih območjih ima terciarno izobrazbo, na podeželskih območjih pa je delež le približno 15 %[7]. Terciarno izobraževanje lahko pogosto povzroči izseljevanje usposobljenih posameznikov s podeželskih na urbana območja, ki tam ostanejo po zaključku študija zaradi boljših možnosti zaposlitev.

Pomanjkanje priložnosti za ženske in mlade

Položaj žensk in mladih na podeželskih območjih ostaja negotov, kar pogosto povzroči izseljevanje žensk in mladih, ki spadajo v delovno aktivne starostne skupine. Na nekaterih podeželskih območjih pomanjkanje izobraževalne strukture in ustreznega otroškega varstva preprečuje vstop na trg dela ali usposabljanje v okviru trga dela. Stopnja brezposelnosti žensk in mladih je razmeroma visoka na podeželskih območjih. Stopnja brezposelnosti žensk na podeželskih območjih je bila 10,6 %, stopnja brezposelnosti moških pa razmeroma nizka, tj. 7,9 %. V urbanih območjih so bile stopnje za ženske (6,8 %) in moške (6,2 %) podobnejše. Stopnja brezposelnosti mladih je bila bistveno višja na pretežno in znatno podeželskih območjih, tj. 17,6 % in 16 %, v primerjavi z 11 % na podeželskih območjih.[8]

3.2. Položaj kmetijstva

Na večini podeželskih območjih primarni sektor pokriva manj kot 10 % celotne zaposlenosti. Na tretjini podeželskih območij znaša manj kot 5 % (blizu povprečja EU-25). Vendar je na nekaterih podeželskih območjih, zlasti v vzhodni in južni EU, ta delež večji od 25 %. Poleg tega je produktivnost kmetijskega sektorja bistveno manjša na večini pretežno podeželskih območij[9].

Vključevanje kmetijskega sektorja novih držav članic v SKP je na splošno potekalo brez težav in v pozitivni smeri, zlasti v zvezi z dohodki. Vendar bo uspešna kmetijska prilagoditev, kot to velja za druge dele EU, ključna za izboljšanje konkurenčnosti in okoljske trajnosti kmetijskega sektorja ter večje število delovnih mest in večje rasti na sorodnih področjih gospodarstva.

Zdaj je manj kot 10 % kmetov v EU-25 mlajših od 35 let in več kot 24 % starejših od 65 let. V obdobju 2000–2005 je kmetijstvo v EU-25 večinoma zapustila delovna sila iz primarne starostne skupine (25–54), sledijo mlajši delavci (15–24) in nato starejši delavci (55–64). Zmanjševanje števila mladih ljudi v kmetijskem sektorju lahko povzroči posebne težave za generacijsko pomladitev.

Stopnje usposobljenosti kmetov so v državah članicah zelo različne. Veliko kmetov nima potrebnih znanj, da bi izkoristili možnosti novega okolja za inovacije, zagotavljanje okoljskih storitev, diverzifikacijo in razvoj lokalnih storitev in proizvodnje bioenergije.

Svet za kmetijstvo je poudaril potrebo po spodbujanju raziskav in razvoja, poklicnem usposabljanju, svetovalnih storitvah in inovacijah ter človeškemu kapitalu[10].

3.3. Vpliv reforme SKP in politik razvoja podeželja

Glavni dejavniki prilagajanja delovne sile v kmetijskem sektorju so tehnološke spremembe, donosnost naložb in zadevno nagrajevanje delovne sile v kmetijstvu v primerjavi z drugimi sektorji. Z reformami skupne kmetijske politike v zadnjih dvajsetih letih so bili nato odlivi delovne sile iz kmetijskega sektorja na splošno stalni, tj. približno 2–3 % na leto. Uvedba neposrednih pomoči kot nadomestila za zmanjšanje zaščite cen v tem obdobju je zagotovila, da je proces prestrukturiranja potekal socialno sprejemljivo. Brez neposrednih pomoči bi se veliko podeželskih območij v Evropi srečalo z velikimi gospodarskimi, socialnimi in okoljskimi težavami. Razvoj podeželja je imel pomembno vlogo pri preprečevanju upadanja števila prebivalcev in opustitve zemljišč na mnogih podeželskih območjih.

Vpliv ločitve pomoči od proizvodnje, ki jo je uvedla reforma SKP iz leta 2003, bo po pričakovanjih na splošno nevtralna za zaposlovanje. Prilagoditev proizvodnih struktur bo uravnotežena z učinkovitejšo rabo kapitala in zemljišč, kar bo prispevalo h gospodarsko trajnejšim dejavnostim. Večja tržna usmeritev bo po pričakovanjih prinesla nove možnosti zaslužka s kmetijsko in nekmetijsko diverzifikacijo, ki jo opravijo kmeti.

Podatki kažejo, da so bile prilagoditve, ki so se izvedle v kmetijskem sektorju, in njihov vpliv na zaposlovanje delno absorbirane z ustvarjanjem novih možnosti zaposlovanja na kmetijah ali kombinacijo krajšega delovnega časa na kmetiji z nekmetijskimi dejavnostmi. Ukrepi za razvoj podeželja so bili pomembni pri spremljanju in podpiranju tega procesa, kar je ustvarilo ali ohranilo veliko število delovnih mest.

Ocene kažejo, da so bile naložbe v kmetije, usposabljanje, gozdarski ukrepi in ukrepi za spodbujanje prilagoditve in razvoja podeželskih območij na splošno učinkoviti pri ustvarjanju delovnih mest. Naložbe v kmetije so na splošno prispevale k zagotavljanju delovnih mest z boljšo produktivnostjo, medtem ko so ukrepi za gospodarsko diverzifikacijo bolj prispevali k ustvarjanju novih delovnih mest.

Čeprav je na ravni EU na voljo malo kvantitativnih ocen, je bilo ocenjeno, da se v okviru pobude LEADER II ustvari ali ohrani do 100 000 delovnih mest na evropskih podeželskih območjih (na področju socialnih storitev in storitev zdravstvenega varstva, ohranjanja krajine in kulturne dediščine). Pri polovici delovnih mest je šlo za ženske. Ukrepi za diverzifikacijo podeželja so prispevali k ohranjanju velikega števila delovnih mest v kmetijstvu, hkrati pa so bila ustvarjena začasna delovna mesta v dejavnostih obnove okolja in vasi.

Vendar so ukrepi, namenjeni ustvarjanju delovnih mest in diverzifikaciji v nekmetijskih dejavnostih, razmeroma majhen del programov. Ocene kažejo, da je v sedanjem obdobju 2000–2006 le približno 10 % rednih programov za EU-15 vključevalo ukrepe, ki neposredno ali posredno ustvarjajo delovna mesta zunaj kmetijskega sektorja ali sektorja primarne predelave. To pomeni, da novo obdobje zagotavlja velike možnosti za povečanje prispevka programov razvoja podeželja.

4. IZZIVI, S KATERIMI SE SREčUJEJO PODEžELSKA OBMOčJA

Evropska podeželska območja se razlikujejo in zajemajo veliko vodilnih regij. Vendar se bodo nekatera podeželska območja, zlasti najbolj oddaljena, redko poseljena ali odvisna od kmetijstva, v prihodnjih letih srečevala zlasti z izzivi v zvezi z rastjo, delovnimi mesti in trajnostjo. Ti vključujejo:

- nižje ravni dohodka,

- neugodno demografsko stanje,

- nižje stopnje zaposlenosti in višje stopnje brezposelnosti,

- počasnejši razvoj terciarnega sektorja,

- pomanjkanje znanja in človeškega kapitala,

- pomanjkanje priložnosti za ženske in mlade,

- pomanjkanje potrebnega znanja v nekaterih delih kmetijskega sektorja in živilskopredelovalne industrije.

Poleg tega bosta nadaljnje prestrukturiranje in modernizacija evropskega kmetijstva zelo obremenila veliko podeželskih območij. Na podlagi sedanjega gibanja se pričakuje, da bo približno 2 milijona delavcev, ki se s tem ukvarja s polnim delovnim časom, v EU-15 do leta 2014 zapustilo ta sektor. Poleg tega lahko sektor zapusti 1–2 milijona delavcev, ki se s tem ukvarja s polnim delovnim časom, iz desetih novih držav članic in 1–2 milijona delavcev iz Bolgarije in Romunije[11]. K temu je treba dodati približno 5 milijonov skrito nezaposlenih oseb na kmetijah. Spremembe bodo vplivale na večino podeželskih območij. Izziv znatno podeželskih območij bo preprečevanje tveganja za izključenost zaradi pomanjkanja znanja in nizkih dohodkov. V bolj oddaljenih območjih z višjimi stopnjami zaposlenosti v kmetijstvu, bo imelo upravljanje procesa prestrukturiranja bistveno vlogo v širšem podeželskem gospodarstvu.

Vendar podeželska območja ponujajo resnične možnosti glede potenciala za rast v novih sektorjih, zagotavljanja razvedrilnih dejavnosti na podeželju in turizma, privlačnosti kot kraja za bivanje in delo ter njihove vloge kot rezervoarja naravnih virov in zelo cenjene krajine. Evropsko kmetijstvo ponuja veliko visokokakovostnih proizvodov. Kmetijski in živilski sektor morata izkoristiti priložnosti, ki jih ponujajo novi pristopi, tehnologije in inovacije, da bosta izpolnila naraščajoče tržno povpraševanje v Evropi in po svetu. To bo zahtevalo pridobitev novega znanja ter razvoj podjetništva in sposobnosti prilagoditve za opravljanje novih vrst storitev.

Nazadnje morajo evropska podeželska območja izkoristiti svoje možnosti ali pa bodo še naprej zaostajala za urbanimi območji pri uresničevanju lizbonskih ciljev, zlasti na najbolj oddaljenih in kmetijskih območjih.

5. SKLEPNE UGOTOVITVE: ZAPOLNITEV VRZELI V ZAPOSLOVANJU

Zaposlovanje na podeželskih območjih v Evropi prinaša precejšnje izzive. Hkrati je na evropski in nacionalni ravni na voljo veliko instrumentov, ki se lahko uporabijo za zapolnitev vrzeli med podeželskimi ni urbanimi območji na področju zaposlovanja. Spodbujati je treba večsektorske območne pristope, ki temeljijo na partnerskem pristopu, ki presega kmetijstvo, poleg tega pa je treba spodbujati tudi kmetijsko živilsko industrijo in kmečki turizem. Zlasti je treba v celoti izkoristiti ukrepe za razvoj podeželja v zvezi z zaposlovanjem in rastjo.

Primeri ustvarjanja delovnih mest na podlagi Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja[12]: |

turizem, obrti in zagotavljanje razvedrilnih dejavnosti na podeželju so razvijajoči se sektorji v številnih regijah in ponujajo možnosti za diverzifikacijo na kmetiji izven kmetijstva in za razvoj mikropodjetij v širšem podeželskem gospodarstvu, |

lokalne pobude za razvoj ustanov za varstvo otrok lahko olajšajo dostop na trg dela. To lahko vključuje razvoj infrastrukture za varstvo otrok, po možnosti v kombinaciji s pobudami za spodbujanje ustvarjanja malih podjetij, povezanih s podeželskimi dejavnostmi in lokalnimi storitvami, |

celostne pobude, ki združujejo diverzifikacijo, ustvarjanje podjetij, naložbe v kulturno dediščino, infrastrukturo za lokalne storitve in obnovo lahko prispevajo k izboljšanju gospodarskih možnosti in kakovosti življenja, |

razvoj mikropodjetij in obrti lahko temelji na tradicionalnih spretnostih ali vnaša nove usposobljenosti, |

usposabljanje mladih za spretnosti za potrebe diverzifikacije lokalnega gospodarstva, |

spodbujanje prevzema in razširitve IKT; razvoj zagotavljanja in inovativne uporabe obnovljivih virov energije, |

mala lokalna infrastruktura, podprta v okviru programov za razvoj podeželja, ima lahko bistveno vlogo pri povezovanju glavnih naložb strukturnih skladov z lokalnimi strategijami za diverzifikacijo in razvoj potenciala kmetijskega in živilskega sektorja. |

V zvezi s temi prihodnjimi izzivi bo celostni pristop k politikam Skupnosti in držav članic z močnim poudarkom na človeškem kapitalu in znanju ključno sredstvo za izkoriščanje možnosti podeželskih območij za rast in zaposlovanje. Komisija zato priporoča:

- ohranitev in utrditev procesa reform SKP z večjo tržno usmerjenostjo in stabilnostjo dohodkov z neposrednimi pomočmi,

- da države članice izkoristijo obstoječe možnosti za spodbujanje in podpiranje pridelave energetskih pridelkov ter razvoj podjetij, dejavnih na področju obnovljivih virov energije, kar lahko prispeva k stabilizaciji zaposlenosti na podeželskih območjih in močno spodbujajo trajnostni razvoj,

- ob upoštevanju posebnih izzivov, s katerimi se srečuje veliko podeželskih območij novih držav članic, bo vključevanje teh držav in prestrukturiranje njihovega kmetijstva še vedno glavna prednostna naloga v prihodnjih letih,

- v skladu s strateškimi smernicami Skupnosti za razvoj podeželja morajo države članice uporabiti svoje programe razvoja podeželja za izvajanje prednostnih nalog, ki zajemajo prenos znanja, modernizacijo, inovacije in kakovost prehranske verige, naložbe v človeški kapital, ter za izvajanje glavne prednostne naloge ustvarjanja zaposlitvenih možnosti in pogojev za rast,

- ker je razvoj podeželja lahko le del zapolnjevanja vrzeli v zaposlovanju, je treba za spodbujanje in povečevanje zaposlovanja na podeželskih območjih uporabiti celoten obseg instrumentov Skupnosti. Države članice morajo zagotoviti, da se poveča sinergija med strukturnimi politikami ter politikami zaposlovanja in razvoja podeželja[13],

Primeri pomoči na podlagi Evropskega sklada za regionalni razvoj in Evropskega socialnega sklada za diverzifikacijo podeželskih območij[14]: |

zagotovitev najmanjše ravni dostopa do storitev splošnega gospodarskega pomena, |

podpora za celostni pristop k turizmu, |

spodbujanje inovativnosti procesov in proizvodov v obstoječih gospodarskih dejavnostih, |

vlaganje v razvojne pole na podeželskih območjih in razvijanje gospodarskih grozdov, ki temeljijo na lokalnih dobrinah. |

- ukrepe na teh področjih človekovega razvoja je treba izvajati ob popolni usklajenosti s cilji evropske strategije zaposlovanja, kot je določena v integriranih smernicah za rast in delovna mesta. Vse države članice morajo spodbujati pričakovane spremembe v kmetijskem sektorju pri prestrukturiranju ter razvoju proaktivnega pristopa k usposabljanju in preusposabljanju kmetov, zlasti glede prenosljivega znanja,

- omrežje za razvoj podeželja mora določiti kot osrednjo delovno nalogo za leto 2008 ustvarjanje delovnih mest na podeželskih območjih.

Komisija bo okrepila uporabo statističnih instrumentov pri ocenjevanju vplivov politik razvoja podeželja na zaposlovanje pri skupnem okviru spremljanja in ocenjevanja za razvoj podeželja.

Priloga: Ključne značilnosti podeželskih območij v EU-27

Ozemeljske značilnosti |

EU-27 | Pretežno podeželsko | Znatno podeželsko | Pretežno urbano | Opredelitev regije | Leto |

Ozemlje v % | 100,0 | 57,0 | 35,7 | 7,3 | NUTS 3 | 2003 |

Prebivalstvo v % | 100,0 | 20,5 | 37,8 | 41,7 | NUTS 3 | 2003 |

Bruto dodana vrednost v % | 100,0 | 13,2 | 31,7 | 55,0 | NUTS 3 | 2002 |

Zaposlenost v % | 100,0 | 18,7 | 34,6 | 46,7 | NUTS 3 | 2002 |

Kmetijsko zemljišče v uporabi (1) v % | 100,0 | 43,2 | 46,8 | 10,0 | Okrožje FSS | 2003 |

(1) razen ES, SL |

Demografske značilnosti |

EU-27 | Pretežno podeželsko | Znatno podeželsko | Pretežno urbano | Opredelitev regije | Leto |

Gostota prebivalstva (na km²) | 114,8 | 40,9 | 118,2 | 638,7 | NUTS 3 | 2003 |

Pripadniki starostne skupine 15–64 v celotnem prebivalstvu (1) v % | 67,2 | 65,9 | 67,1 | 68,0 | NUTS 3 | 2001 |

Stopnja neto preseljevanja (2) | 3,9 | 1,8 | 4,0 | 4,8 | NUTS 2 | 2003 |

(1) razen BE, DK, LV, MT, SI |

(2) razen EE, CY, LU, MT |

Gospodarske značilnosti |

EU-27 | Pretežno podeželsko | Znatno podeželsko | Pretežno urbano | Opredelitev regije | Leto |

BDP/prebivalec (EU-25 = 100) | 95,5 | 64,5 | 82,3 | 122,8 | NUTS 3 | 2001 |

Primarni sektor v % skupne bruto dodane vrednosti (1) | 2,3 | 5,1 | 2,8 | 0,9 | NUTS 2 | 2002 |

Terciarni sektor v % skupne bruto dodane vrednosti | 71,1 | 62,4 | 67,9 | 74,5 | NUTS 3 | 2002 |

(1) razen MT |

Značilnosti zaposlovanja |

EU-27 | Pretežno podeželsko | Znatno podeželsko | Pretežno urbano | Opredelitev regije | Leto |

Stopnja zaposlenosti v % | 62,7 | 60,1 | 61,9 | 64,7 | NUTS 2 | 2004 |

Stopnja brezposelnosti (aktivno prebivalstvo v %) | 9,2 | 9,9 | 10,1 | 7,8 | NUTS 2 | 2004 |

Dolgotrajna brezposelnost (aktivno prebivalstvo v %) | 4,1 | 4,5 | 4,7 | 3,3 | NUTS 2 | 2004 |

Samozaposlenost v % skupne zaposlenosti | 15,3 | 19,3 | 15,2 | 13,8 | NUTS 2 | 2004 |

Odrasli, ki se izobražujejo in usposabljajo, v % prebivalstva (1) | 8,5 | 8,2 | 7,8 | 10,1 | NUTS 2 | 2004 |

Zaposlenost v primarnem sektorju v % | 6,7 | 20,6 | 6,9 | 1,7 | NUTS 2 | 2002 |

Zaposlenost v terciarnem sektorju v % (2) | 66,8 | 57,1 | 65,0 | 74,7 | NUTS 3 | 2002 |

(1) razen EL |

(2) razen NL, RO |

Vir: Razvoj podeželja v Evropski uniji – statistične in gospodarske informacije – poročilo 2006, http://ec.europa.eu/agriculture/rurdev/index_fr.htm. |

[1] COM(2005) 24.

[2] Ta opredelitev podeželskih območij je bila sprejeta v okviru Sklepa Sveta z dne 20. februarja 2006 o strateških smernicah Skupnosti za razvoj podeželja (programsko obdobje 2007 do 2013) (2006/144/ES). Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj opredeljuje območja kot pretežno podeželska, znatno podeželska in pretežno urbana glede na gostoto prebivalstva in na podlagi deleža prebivalstva, ki živi v podeželskih skupnostih (tj. manj kot 150 prebivalcev na km²) v regiji NUTS II ali III. Glej razširjeno presojo vplivov SEC(2004) 931 in SEC(2005) 914. Na splošno je 1284 regij NUTS 3 v EU-27 je enakomerno razdeljenih v tri podeželsko-urbane kategorije. Komisija zdaj oblikuje nadomestne opredelitve, ki bolje izražajo raznovrstnost znatno podeželskih območij, vključno s primestnimi območji.

[3] Študija o zaposlenosti na podeželskih območjih (SERA), str. 214.http://ec.europa.eu/agriculture/rurdev/index_fr.htm.

[4] SERA, str.34.

[5] SERA, str.44.

[6] Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj 2006. Pregled podeželske politike. Nova podeželska paradigma. POLITIKE IN UPRAVLJANJE, str. 27.

[7] SERA, str. 133.

[8] SERA, str. 47–48.

[9] Vir: Razvoj podeželja v Evropski uniji – statistične in gospodarske informacije – poročilo 2006, http://ec.europa.eu/agriculture/rurdev/index_fr.htm.

[10] Neformalno srečanje Sveta za kmetijstvo, Krems 2006.

[11] SERA, str. 84.

[12] Ključni ukrepi iz Sklepa Sveta 2006/144/ES z dne 20. februarja 2006 o strateških smernicah Skupnosti za razvoj podeželja (programsko obdobje 2007–2013) (UL L 55, 25.2.2006, str. 20).

[13] Prav tam, oddelek 3.6.

[14] Sklep Sveta 2006/702/ES z dne 6. oktobra 2006 o strateških smernicah Skupnosti o koheziji (UL L 291, 21.10.2006, str. 11), oddelek 2.2 Priloge.