52005DC0702

[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 23.12.2005

COM(2005) 702 konč.

SPOROČILO KOMISIJE SVETU, EVROPSKEMU PARLAMENTU IN EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU

Odpravljanje davčnih ovir pri obdavčitvi malih in srednje velikih podjetij na notranjem trgu – osnutek možnega pilotnega programa obdavčevanja po pravilih matične države {SEC(2005)1785}

KAZALO

1. Uvod 3

1.1. Namen sporočila 3

1.2. Prejšnji ukrepi Komisije za izboljšanje fiskalnega položaja MSP 3

2. Potreba po izboljšanju fiskalnega položaja malih in srednje velikih podjetij na notranjem trgu 4

2.1. Davčne ovire pri obdavčevanju podjetij na notranjem trgu in njihov pomen za MSP 4

2.2. Sklep in potreba po ukrepanju EU 7

3. Obdavčevanje po pravilih matične države kot obetaven pristop k odpravljanju davčnih ovir MSP 8

3.1. Osnovni pristop in primernost za MSP 8

3.2. Dosedanji razvoj dogodkov 9

4. Sklep in obeti 11

PRILOGA 13

Opis možnega pilotnega programa obdavčevanja po pravilih matične države za mala in srednje velika podjetja 13

1. UVOD

1.1. Namen sporočila

Za doseganje lizbonskih ciljev je nujno ukrepanje na davčnem področju. | Sporočilo Komisije spomladanskemu Evropskemu svetu COM(2005)24 in zlasti njegov spremljevalni dokument SEC(2005)192, lizbonski akcijski načrt, sta dala nov zagon uresničevanju lizbonskih ciljev, tudi na področju davkov. V zvezi s tem sta bili v sklepih predsedstva Evropskega sveta z dne 23. marca 2005 večkrat poudarjeni pomembna vloga malih in srednje velikih podjetij (MSP) ter zahteva po ukrepih splošne politike v korist MSP.[1] |

To velja zlasti za mala in srednje velika podjetja. | Osnovna težava je v tem, da je na notranjem trgu delež MSP bistveno manjši od deleža velikih podjetij, med drugim tudi iz fiskalnih razlogov, četudi MSP igrajo pomembno vlogo v gospodarskem razvoju Evropske unije. Posledica tega je gospodarska neučinkovitost, s tem pa tudi zmanjšanje potenciala za gospodarsko rast in ustvarjanje delovnih mest, kar ogroža doseganje prenovljenega lizbonskega cilja. Zato je bila v večletni program za podjetja in podjetništvo ter zlasti za mala in srednje velika podjetja (2001–2005)[2] ter v akcijski načrt Komisije vključena zahteva po ustreznih spodbudah za razširjanje čezmejnih dejavnosti MSP: Evropski načrt za podjetništvo[3]. Poleg tega se nedavno Sporočilo Komisije o prispevku davčne in carinske politike k lizbonski strategiji in Sporočilo o sodobni politiki za MSP za rast in zaposlovanje[4] nanašata na potrebo po ustreznem davčnem okviru za MSP ter omenjata pobudo o obdavčevanju po pravilih matične države. |

„Obdavčevanje po pravilih matične države“ je možnost, vredna premisleka. | Namen tega sporočila je predvsem opredeliti težave, s katerimi se na davčnem področju srečujejo MSP, dejavna v več kot eni državi članici, in analizirati, kako te težave slabijo delovanje notranjega trga, nato pa na podlagi preteklega dela in trenutne strategije Komisije na področju obdavčevanja podjetij predstaviti mogočo, praktično izvedljivo rešitev, ki temelji na pristopu „obdavčevanja po pravilih matične države“. Po mnenju Komisije bi lahko ta pristop praktično preskusili zainteresirane države članice in podjetja v okviru eksperimentalnega pilotnega programa. Kakor je razvidno iz priložene ocene vplivov pilotnega programa, je potencialna splošna ekonomska korist za notranji trg precejšnja. |

1.2. Prejšnji ukrepi Komisije za izboljšanje fiskalnega položaja MSP

Prejšnji ukrepi Komisije so bili usmerjeni v prenos podjetij … | Ukrepi Komisije za izboljšanje fiskalnega položaja MSP so bili doslej usmerjeni v reševanje težav, povezanih z čezmejnimi davki nasploh, ne pa tudi z obdavčevanjem podjetij kot takih. Zlasti prenos MSP, ki so pogosto družinska podjetja, je povezan s številnimi davčnimi vprašanji, ki so pogosto težje rešljiva od težav, s katerimi se srečujejo velike delniške družbe. V zvezi s tem sta dva pomembna primera davek na denarna darila in davek na dediščino. Komisija je večkrat poudarila ta vprašanja in pripravila priporočila za odpravljanje davčnih težav, povezanih s prenosom malih in srednje velikih podjetij[5], ter Sporočilo o splošnem izboljšanju davčnega okolja malih in srednje velikih podjetij[6]. Večina priporočil se nanaša na davčne težave, povezane z zakonskima statusoma samostojnega podjetnika in solastnika, zlasti z dedovanjem MSP. |

… trenutna prizadevanja pa so za zdaj usmerjena v davek na dodano vrednost. | Trenutno se uvaja tudi vrsta ukrepov, usmerjenih v odpravljanje specifičnih težav MSP pri davku na dodano vrednost. Pobuda Komisije, ki izhaja iz načela „celovite obravnave MSP“, bo tovrstnim podjetjem občutno olajšala razširitev poslovanja na notranjem trgu, saj bodo lahko izpolnila svoje obveznosti DDV na eni sami registracijski točki. Z vidika MSP je obdavčevanje podjetij še naprej ena največjih davčnih težav na notranjem trgu, ki še ni bila ustrezno rešena na ravni EU. Poleg tega bi se napredek na tem področju in drugi za MSP ugodni davčni ukrepi medsebojno dopolnjevali. |

2. POTREBA PO IZBOLJšANJU FISKALNEGA POLOžAJA MALIH IN SREDNJE VELIKIH PODJETIJ NA NOTRANJEM TRGU

2.1. Davčne ovire pri obdavčevanju podjetij na notranjem trgu in njihov pomen za MSP

Podjetja se srečujejo s številnimi in raznovrstnimi davčnimi ovirami na notranjem trgu … | Nedavne analize in raziskave služb Komisije[7], ki so jih naknadno potrdile neodvisne raziskovalne ustanove[8], razkrivajo, da številne davčne ovire močno zavirajo čezmejne gospodarske dejavnosti podjetij v EU. Če povzamemo, se te težave nanašajo predvsem na pomanjkljivosti v obstoječi davčni zakonodaji EU in njenem izvajanju v nekaterih državah članicah, splošno odsotnost čezmejnega kritja izgub za podružnice, davčne težave pri čezmejnem prestrukturiranju, uporabo sporazumov o izogibanju dvojnemu obdavčevanju in vprašanja, povezana s prenosnimi cenami. Posledica vsega tega so višja ali dodatna davčna obremenitev, (ekonomsko) dvojno obdavčevanje in visoki stroški usklajevanja, ki nespodbudno vplivajo na čezmejno gospodarsko dejavnost na notranjem trgu. |

… katerih pomen nenehno narašča. | Glede na napredek na številnih drugih področjih, kjer so bili sprejeti ukrepi za usklajevanje ali vzajemno priznavanje, se je v zadnjih letih pomen teh davčnih ovir povečal, tako da so danes ena največjih težav na poti do dokončne vzpostavitve notranjega trga in doseganja njegovega ekonomskega potenciala. Komisija zato trenutno pripravlja „dvotirno strategijo“, ki vsebuje kratkoročne ukrepe, usmerjene v odpravljanje posameznih ovir za čezmejno gospodarsko dejavnost na notranjem trgu, pa tudi dolgoročnejše celovite rešitve[9]. Na več področjih je strategija že prinesla viden napredek. Napredek je bil dosežen tudi v tehničnem delu pri oblikovanju skupne davčne osnove za podjetja, ki naj bi prinesla srednjeročno sistematično „rešitev“ davčnih težav, ki pestijo (predvsem) velika podjetja na notranjem trgu[10]. Vendar pa doslej ni bila predlagana še nobena sistematična rešitev davčnih težav MSP, ki poslujejo v več kot eni državi članici. |

Davčne ovire še zlasti prizadenejo mala in srednje velika podjetja … | Oblikovanje take rešitve je nujno. V že omenjenih analizah so službe Komisije posebno pozornost namenile specifičnim razmeram, v katerih poslujejo MSP[11]. Na splošno je bilo ugotovljeno, da so davčne ovire za čezmejno gospodarsko dejavnost povsem enake za MSP kot za večja podjetja. Vendar te ovire veliko bolj prizadenejo MSP preprosto zato, ker so ta manjša in imajo zato na voljo manj ekonomskih in človeških virov pa tudi manj davčnih strokovnjakov. Omejena velikost poslovanja sama po sebi omejuje možnosti podjetij, da bi se izognila nekaterim davčnim oviram. Negativen vpliv davčnih ovir na udeležbo MSP na notranjem trgu potrjujejo tudi odgovori na več vprašalnikov. Tako so na primer odgovori zainteresiranih strank na „vprašalnik o obdavčevanju podjetij kot oviri razširitvi poslovanja malih in srednje velikih podjetij v EU“, ki so ga objavile službe Komisije julija 2004, med drugim razkrili, da približno ena tretjina MSP v EU meni, da je obdavčevanje podjetij pomembna ovira čezmejni razširitvi poslovanja[12]. |

… zlasti zaradi stroškov usklajevanja … | Poleg tega je bilo ugotovljeno, da obstajata še dve dodatni področji, ki sta zlasti velikega pomena za MSP[13]. Prvič, MSP imajo velike težave pri kritju stroškov usklajevanja, ki jih povzroča potreba po poslovanju s 25 različnimi davčnimi sistemi. To ugotovitev so jasno podprli tudi davčni strokovnjaki in poslovna združenja, ki zastopajo interese MSP[14]. Po ugotovitvah UEAPME, Evropskega združenja obrtniških, malih in srednje velikih podjetij, so z davki povezani „stroški usklajevanja do 100-krat večji za mala podjetja kot za velika“[15]. Ta pojav potrjujejo tudi znanstveni in količinski dokazi. Poleg dostopnih splošnih študij, ki kažejo, da se stroški usklajevanja znižujejo z velikostjo podjetja in da MSP nalagajo nesorazmerno[16] ali celo nevzdržno visoko obremenitev v primerjavi z večjimi podjetji,[17] je Evropska davčna anketa[18], pridobljena od Evropskega sveta za testiranje podjetij pri Komisiji, potrdila velik pomen z davki povezanih stroškov usklajevanja za MSP. Ocenjeno je bilo, da so z davki povezani stroški usklajevanja glede na prodajo petkrat večji za manjša podjetja v primerjavi z večjimi podjetji. Iz tega sledi, da so visoki stroški usklajevanja zaradi manjšega obsega poslovanja zelo pomembni za MSP in da ti stroški številna taka podjetja očitno odvračajo od razširitve poslovanja čez državne meje. |

… in težav s kritjem čezmejnih izgub. | Med drugimi bolj specifičnimi davčnimi ovirami čezmejni gospodarski dejavnosti na notranjem trgu je čezmejno kritje izgub najpomembnejša ovira z vidika malih in srednje velikih podjetij. Začetek dejavnosti v drugi državi pogosto spremljajo izgube, ko se na primer take dejavnosti še vedno opravljajo v manjšem podjetju. Večja podjetja imajo običajno več možnosti, da razvijejo ustrezne davčne strategije in posledično pridobijo učinkovite davčne olajšave v primeru čezmejnih izgub. MSP navadno nimajo takih možnosti za optimizacijo. Še več, glede na njihovo najpogosteje zelo omejeno kapitalsko osnovo je za mala podjetja zelo pomembno, da jim je dovoljeno izgube prenašati iz enega v drugo obdobje. |

Ugodni predpisi na ravni matične države pogosto dodatno poslabšajo vpliv, ki ga imajo čezmejne davčne ovire na MSP. | V domačem okolju večina držav članic uporablja poseben davčni režim (finančne spodbude ali davčne olajšave) za samozaposlene in MSP[19]. Ta režim, ki običajno ni naravnan na čezmejne gospodarske dejavnosti in z njimi povezana davčna vprašanja, v bistvu zajema določanje davčne osnove, dogovore o pavšalnih zneskih in druge poenostavljene metode izračunavanja dobička. Nekatere države članice dovoljujejo tudi posebne nižje davčne stopnje. Kombinacija teh dveh dejavnikov – velik negativen vpliv čezmejnih davčnih ovir na MSP in olajšave za reševanje domačih davčnih težav – lahko dodatno odvrnejo MSP od razširitve poslovanja čez državne meje. |

2.2. Sklep in potreba po ukrepanju EU

Davčne ovire so eden od razlogov za nezadostno zastopanost MSP na notranjem trgu. | Statistični podatki kažejo, da učinki davčnih ovir v kombinaciji z drugimi davčnimi in nedavčnimi dejavniki in drugimi razlogi vodijo v[20] razmeroma nizek delež MSP na notranjem trgu. Z drugimi besedami, MSP se pogosto ne odločijo za čezmejno poslovanje in naložbe, ker jih od tega odvračajo davčni problemi, zaradi česar se raje držijo izključno domačega poslovanja, čeprav je to v strogem ekonomskem smislu manj donosno. Če pa kljub vsemu začnejo opravljati dejavnosti v drugih državah članicah, morajo sistematično kriti stroške usklajevanja in finančne stroške, ki so za MSP višji kot za velika podjetja, zaradi česar so MSP izpostavljena večjemu tveganju propada (bodisi v celoti in/ali novoustanovljena tuja podružnica). |

Ovire prinašajo negativne posledice, ki ne zadevajo zgolj davkov. | Poleg preprečevanja udeležbe na notranjem trgu imajo davčne ovire za MSP tudi druge negativne stranske učinke. Na primer težave pri kritju izgub novo ustanovljenih podjetij v drugih državah članicah MSP ne samo odvračajo od ustanavljanja poslovne enote v drugi državi, temveč tudi omejujejo dostop podjetja do finančnih sredstev v pomembni fazi njegovega življenjskega cikla, ko se podjetje pogosto sooča z omejitvami, povezanimi s ponudbo, ki izhajajo iz financiranja tveganju nenaklonjenih bank in drugih finančnih institucij (zlasti pri tehnološko naravnanih podjetjih ob zagonu). To negativno vpliva na splošnejše pogoje za preživetje, nadaljnji razvoj ali čezmejno razširitev MSP. |

Vse to na različne načine ogroža lizbonski cilj. | Glede na precejšen pomen MSP kot ključnega vzvoda gospodarske rasti cena njihove nepripravljenosti za vstop na notranji trg in majhne verjetnosti preživetja ni visoka zgolj za posamezna podjetja; negativno učinkuje namreč tudi na celotno gospodarstvo v smislu produktivnosti in ustvarjanja delovnih mest, ki sta nujna za doseganje in ohranjanje nizke stopnje brezposelnosti, oziroma v smislu ustvarjanja davčnih prihodkov za financiranje javnih storitev. Oba dejavnika sta bistvenega pomena tudi za doseganje končnega cilja socialne kohezije, opredeljenega v sklepih Evropskega sveta iz Lizbone. |

Odpravljanje davčnih ovir za MSP je zato nujnost. | Da bi izkoristili ves ekonomski potencial notranjega trga ter prispevali k rasti in zaposlovanju, bo zato treba spodbujati in povečati naložbe MSP in obseg njihovega poslovanja v drugih državah članicah z odpravljanjem ali vsaj ublažitvijo teh davčnih ovir. To je temeljni politični cilj spodaj razložene zasnove pilotnega programa. Operativni cilj je odpraviti davčne anomalije za MSP, ki so značilne za čezmejne gospodarske dejavnosti, da se omogoči opravljanje teh dejavnosti na notranjem trgu na enak ali vsaj približno primerljiv način kot na nacionalnih trgih. |

Izogniti se je treba stranskim učinkom, ki so lahko popolnoma nasprotni od želenih. | Uresničitev tega cilja je pogojena z več omejitvami. Kakršen koli ukrep, usmerjen v doseganje tega cilja, ne sme sočasno povzročiti občutnejših izpadov prihodkov držav članic, ustvariti priložnosti za večje davčne goljufije ali izogibanje plačevanju davkov in/ali ogroziti zmožnosti davčnih uprav, da nadzirajo MSP. Vse to bi lahko negativno vplivalo na doseganje skupne ekonomske koristi, kar pa je bil prvotni namen ukrepa. Pri zasnovi morebitnega pilotnega programa je treba to upoštevati. |

3. OBDAVčEVANJE PO PRAVILIH MATIčNE DRžAVE KOT OBETAVEN PRISTOP K ODPRAVLJANJU DAVčNIH OVIR MSP

3.1. Osnovni pristop in primernost za MSP

Načelo „obdavčevanja po pravilih matične države“ temelji na pristopu vzajemnega priznavanja na notranjem trgu pri obdavčevanju podjetij. | Pristop „obdavčevanja po pravilih matične države“ temelji na prostovoljnem vzajemnem priznavanju davčnih predpisov. Po tem načelu se dobički skupine podjetij, dejavnih v več kot eni državi članici, izračunajo v skladu s predpisi enega samega sistema obdavčevanja podjetij, tj. sistema matične države starševskega podjetja ali matičnega podjetja skupine („glavno podjetje“). MSP, ki želi ustanoviti podružnico ali trajno poslovno enoto v drugi državi članici, lahko tako uporablja samo davčne predpise, ki jih že pozna. Vsaka udeležena država članica bi še naprej obdavčevala svoj delež dobičkov od poslovnih dejavnosti, ki jih član skupine opravlja v tej državi članici, po davčni stopnji, ki jo je sama določila. Ta delež se določi z uporabo porazdelitvene formule. Ni potrebe po sprejemanju kakršnih koli ukrepov za usklajevanje predpisov. Pri obdavčevanju po pravilih matične države lahko zato vsaka država članica še naprej zbira prihodke iz naslova obdavčitve podjetij. |

Odpravilo bi glavne davčne težave MSP … | Po mnenju Komisije je obdavčevanje po pravilih matične države zelo obetaven način odpravljanja zgoraj navedenih davčnih težav, ki MSP preprečujejo razširjanje poslovanja čez državne meje, zlasti z zmanjševanjem stroškov usklajevanja in posledično z rešitvijo problemov, povezanih s kritjem čezmejnih izgub. Hkrati pa se zaradi možnih posledic, ki bi jih lahko imela uvedba obdavčevanja po pravilih matične države, če bi tovrstno obdavčevanje veljalo za vsa podjetja v EU, porajajo nekateri dvomi, ali je obdavčevanje po pravilih matične države v resnici najustreznejši davčni pristop za notranji trg. Pristop je zato treba praktično preskusiti v okviru pilotnega programa, ki ga bodo izvajali samo zainteresirani MSP in države članice s podobno davčno osnovo. Priloga vsebuje nekatere podrobnosti o tehnični izvedbi, pri čemer je jasno, da se morajo s podrobnostmi možnega pilotnega programa ukvarjati zainteresirane države članice v skladu z okvirnimi nacionalnimi pogoji. Vsekakor pa je Komisija pripravljena ponuditi tehnično podporo temu delu, ki bi bila lahko zagotovljena tudi v okviru programa FISCALIS[21]. |

… in ga je zato vredno preskusiti v obliki eksperimentalnega pilotnega programa. | Osnovna ideja pilotnega programa je preskusiti praktične prednosti obdavčevanja MSP po pravilih matične države in njegove širše gospodarske koristi za EU, hkrati pa omejiti administrativne stroške in morebitna tveganja držav članic, povezana z izpadom dohodkov. Države članice bi lahko uvedle pilotni program na podlagi ustreznih dogovorov, prilagojenih državam članicam. Glede na dejanske razmere na terenu se lahko uporabijo različne možnosti: dvostranski ali, še bolje, večstranski sporazumi, začasna dopolnitev obstoječih sporazumov o izogibanju dvojnemu obdavčevanju ali večstranskih konvencij oziroma sklenitev nove večstranske konvencije posebej za ta namen. Ustrezni predlogi so predstavljeni tudi v opisu možnega pilotnega programa, vsebovanega v prilogi. |

3.2. Dosedanji razvoj dogodkov

„Obdavčevanje po pravilih matične države“ je popolnoma razvit pristop, ki je bil z leti samo še nadgrajevan. | Zamisel o projektu pilotnega programa se je oblikovala sčasoma v zadnjih štirih letih, najprej v obliki publikacij o obdavčevanju po pravilih matične države, katerih avtorja sta bila Malcolm Gammie in Sven-Olof Lodin[22], nato pa še na podlagi dela Komisije pri novi strategiji obdavčevanja podjetij in odzivov na te pobude. Na podlagi tega je Komisija predstavila konkretne zamisli o nadaljnjem razvoju pilotnega programa in predlagala več praktičnih ključnih točk o načinu, kako oblikovati pilotni program, da bo uporaben v praksi[23]. Leta 2003 so službe Komisije izvedle javno posvetovanje na to temo in razprave s strokovnjaki iz poslovnega sveta in akademskih krogov, ki so sledile posvetovanju (tako uradne kot neuradne), so pripeljale do nadaljnje dodelave projekta. Na voljo so delovna gradiva, povzetki, uradni dokumenti in poročila o vseh teh pripravljalnih delih (na primer na spletnih straneh Komisije[24]). S tem sporočilom se končuje to dolgotrajno tehnično in politično pripravljalno delo. |

Preskušanje pristopa z MSP podpirajo EP, ECOSOC … | Evropski parlament je podprl zamisel o obdavčenju po pravilih matične države in povabil Komisijo, da ta pristop dodatno razvije[25]; Evropski Ekonomsko-socialni odbor zagovarja pilotni projekt „obdavčenja po pravilih matične države“ kot rešitve za čezmejne dejavnosti MSP, ki bi jo lahko preskusili z dvostranskim sodelovanjem, preden bi se odločili za dokončno razširitev na vso EU na podlagi pozitivne ocene[26]. |

… in združenja MSP. | Javno posvetovanje o pilotnem programu obdavčevanja po pravilih matične države za mala in srednje velika podjetja, ki so ga izvedle službe Komisije leta 2003, in vprašalnik, razdeljen leta 2004, sta pokazala, da pristop obdavčevanja po pravilih matične države uživa podporo med malimi in srednje velikimi podjetji, ki so pokazala tudi veliko zanimanje za udeležbo v morebitnem pilotnem programu. Vendar pa zaradi pičlega odziva na vprašalnik rezultatov ni mogoče šteti za statistično značilne. |

Države članice so skeptične. | Komisija se je o možnostih za uvedbo pilotnega programa seveda posvetovala tudi z državami članicami, med drugim na srečanju delovne skupine leta 2004 in neuradnem Svetu ECOFIN. Priznati je treba, da so ta posvetovanja razkrila precej skeptičnosti na vseh straneh. Glavni argument, ki je bil v zvezi s tem predstavljen Komisiji, je bil predvsem ta, da so trditve o čezmejnih davčnih ovirah zavajajoče in da bi tak pilotni program povzročil velike administrativne in pravne zaplete, vključno z diskriminacijo[27]. Po drugi strani Komisija meni, da obstajajo trdni dokazi o potrebi po izboljšanju fiskalnega položaja MSP na notranjem trgu in da je morebitne administrativne in pravne probleme mogoče rešiti, predvsem pa jih ne bi smeli napihovati. Še več, ker naj bi bila udeležba v programu v celoti prostovoljna, je težko najti kakršen koli racionalen izgovor, da bi državam članicam, ki to želijo, preprečili skleniti dvostranski ali večstranski dogovor za izvedbo pragmatičnega preizkusa inovativnega davčnega programa za MSP. |

Obstajajo tudi dejansko izvedene … | Ne glede na zadržke v zvezi z obdavčevanjem po pravilih matične države sta se dve državi članici nedavno dogovorili o sklenitvi protokola k sporazumu o izogibanju dvojnemu obdavčevanju, s katerim v nekaterih obmejnih regijah uveljavljata odstopanje od pravil, ki urejajo stalne poslovne enote. V zadevnih regijah se poslovne enote podjetij iz drugih držav članic za davčne namene ne obravnavajo kot „stalne poslovne enote“, čeprav izpolnjujejo običajno veljavna merila. Posledično se obdavčitev ne sproži na ozemlju države, v kateri je poslovna enota – v nasprotju z običajnimi pravili. Glavna razlika med tem pristopom in obdavčitvijo po pravilih matične države je ta, da je prvi omejen na ozko opredeljeno obmejno območje, državi članici pa sta se dogovorili, da ni potrebna nikakršna nadaljnja porazdelitev davčne osnove. Vsekakor pa je osnovna logika tega pristopa – vzajemno priznavanje – enaka logiki pilotnega programa in njegovo praktično izvajanje na podlagi sporazuma o izogibanju dvojnemu obdavčevanju potrjuje, da so taki dogovori povsem izvedljivi in se lahko uvedejo v razmeroma kratkem času. |

… simulacije, ki potrjujejo praktično izvedljivost. | Navsezadnje je pristop obdavčitve po pravilih matične države s simulacijo z dejanskimi podatki že preskusila tudi razmeroma velika švedska skupina podjetij v okviru projekta, ki ga je vodila stockholmska ekonomska fakulteta. Med simulacijo ni bilo nikakršnih tehničnih težav in v podjetjih je bilo treba opraviti samo nekaj prilagoditev. Davčne obveznosti so se sicer znižale, kar pa je bilo pripisano boljšim možnostim kritja izgub (kot želenega rezultata), kar pomeni, da bodo negativni prihodki avtomatično povrnjeni. Skratka, podjetjem, ki sodelujejo v programu obdavčitve po pravilih matične države, bo na voljo skupinska davčna olajšava v skladu z domačo švedsko zakonodajo. Ob tem bodo morebitne olajšave v zvezi s podružnicami v drugi državi članici naknadno povrnjena, in sicer v letih, ko bodo podjetja ustvarila dobiček. Dolgoročno gledano se davki torej ne bodo znižali. |

4. SKLEP IN OBETI

Ekonomski razlogi za preskušanje novega pristopa obdavčevanja MSP na notranjem trgu so prepričljivi. | Ob upoštevanju prenovljenega programa lizbonske strategije in gospodarskega pomena davčne reforme EU za izboljšanje notranjega trga EU kot celote ter za spodbujanje ustvarjanja delovnih mest so konkretni ukrepi v korist povečanja udeležbe MSP na notranjem trgu danes bolj potrebni kot kdaj prej. S tega vidika je treba obdavčitvi podjetij nameniti posebno pozornost. V zvezi s tem Komisija meni, da načelo obdavčitve po pravilih matične države zagotavlja realno in učinkovito sredstvo za reševanje specifičnih davčnih težav MSP na notranjem trgu, zlasti povezanih z visokimi stroški usklajevanja. Morda obdavčitev po pravilih matične države ni sistematična dolgoročna „davčna rešitev“ za notranji trg (podobno kot skupna konsolidirana davčna osnova podjetij – SKDOP), vendar pa potencialne koristi, ki jih prinaša MSP in posledično celotnemu gospodarstvu EU, ne bi smele ostati neizkoriščene, zlasti ker bo nedvomno minilo nekaj let, preden bo uvedena SKDOP. Nadalje, če bi bila skupna konsolidirana davčna osnova zgolj neobvezna, bi bila privlačnejša za večja podjetja kot za MSP. Ta pristop bi lahko zato v praksi razmeroma hitro in preprosto izkoristile zainteresirane države članice in podjetja v okviru eksperimentalnega pilotnega programa. Priloženi opis ene od možnosti za tak pilotni program razmeroma podrobno predstavlja vsa zadevna tehnična in pravna vprašanja. |

Upati je, da bodo države članice konstruktivno preučile izvedljivost in tehnične podrobnosti pilotnega programa. | Zainteresirane države članice so vabljene, da se že v začetni fazi povežejo s službami Komisije pri pripravi pilotnega projekta, ki bo sledil smernicam iz tega sporočila, in jih seznanijo z morebitnimi zakonodajnimi ali regulativnimi pobudami, navsezadnje tudi zato, da zagotovijo združljivost z zakonodajo Skupnosti, predvsem na področju predpisov, ki urejajo konkurenco. Komisija se zaveda, da je velika večina držav članic skeptičnih do takega pristopa. Po mnenju Komisije pa je zaskrbljenost, na kateri temelji to kritično stališče, mogoče učinkovito odpraviti. Ne smemo pozabiti niti, da bodo tak dogovor najverjetneje sklenile samo države članice s približno podobno davčno osnovo. Predlagani pristop navsezadnje ni nič drugega kot pragmatična in skromna pobuda, usmerjena v spodbujanje potenciala za rast MSP – zato ji ne bi smeli nasprotovati zgolj iz administrativnih razlogov. Upati je, da bodo države članice konstruktivno in dojemljivo preučile izvedljivost pilotnega programa obdavčitve po pravilih matične države za MSP in podrobnosti izvedbe, vsebovane v prilogi. Komisija je pripravljena ponuditi podporo in nasvete vsem zainteresiranim državam članicam, ki se bodo lotile konkretnih projektov. |

PRILOGA

Opis možnega pilotnega programa obdavčevanja po pravilih matične države za mala in srednje velika podjetja

Uvod

1. Osnovno načelo in temeljni cilj pilotnega programa obdavčevanja po pravilih matične države sta preprosta: odpravljanje davčnih ovir, s katerimi se srečujejo mala in srednje velika podjetja (MSP), kadar poslujejo v drugih državah članicah EU, tako da se jim ponudi možnost, da na nekaterih področjih uporabijo davčne predpise, ki veljajo v njihovi matični državi in s katerimi so dobro seznanjena. Zato bi bilo treba MSP omogočiti, da obdavčljive dobičke izračunavajo skupaj z vsemi ustreznimi podružnicami in stalnimi poslovnimi enotami v drugih udeleženih državah članicah v skladu s predpisi o davčni osnovi, ki veljajo v njihovi matični državi članici. Tako določena davčna osnova bi se lahko nato dodelila zadevnim državam članicam v skladu z njihovim deležem v skupnem znesku plačilne liste in/ali prihodkov. Vsaka država članica bi naknadno uporabila svojo nacionalno davčno stopnjo.

2. Ta dokument opisuje tehnične značilnosti tega pristopa v obliki preskusnega pilotnega programa za zainteresirane MSP. Njegov namen je zainteresiranim državam članicam zagotoviti čim podrobnejše izhodišče, da lahko začnejo reševati praktična vprašanja in pripravljati pravno vsebino konkretnega dvostranskega ali večstranskega pilotnega programa, ter preskusiti praktične rešitve težav, ki bi lahko nastale. Namen razlage, ki sledi v nadaljevanju, ni preučiti vse možne okoliščine in morebitna zapletena vprašanja v zvezi s pilotnim programom. Vsekakor pa bi morala biti praktična uporaba programa preprosta za veliko večino udeleženih MSP.

3. Ta „vzorec“ seveda ne more nadomestiti dejanskega, razmeram prilagojenega sporazuma, ki upošteva podrobne značilnosti davčnih zakonov in druge pomembne pogoje v udeleženih državah članicah. Službe Komisije so na željo držav članic pripravljene ponuditi dodatno podporo in nasvete pri praktičnih pripravah. Taka podpora bi lahko denimo potekala v obliki skupnih seminarjev FISCALIS in projektnih skupin.

4. Samoumevno je, da niso potrebne nikakršne ocene, ali so posamezna pravila združljiva s Pogodbo EU, če se pilotni program nanaša na obstoječe nacionalne davčne zakone in običaje. Uporaba takih pravil v okviru pilotnega programa ne bi v nobenem primeru in v ničemer prejudicirala morebitnih stališč ali odločitev, ki jih sprejme Komisija ali katera koli druga institucija v zvezi s tem.

Osnovni pristop in postopki

Opredelitve

5. Temeljni pristop „obdavčevanja po pravilih matične države“ izhaja iz ideje o prostovoljnem vzajemnem priznavanju davčnih predpisov. Obdavčljivi prihodki „pilotne skupine“ se izračunajo po predpisih enega samega sistema obdavčevanja podjetij, to je sistema matične države članice, v kateri ima sedež matično podjetje. Vsaka udeležena država članica bo še naprej pobirala davke od ustreznega deleža dobička iz poslovnih dejavnosti člana skupine v tej državi. Ta delež se določi s predpisanimi porazdelitvenimi načeli. Za namen pilotnega programa je treba natančno opredeliti nove pojme in izraze, in sicer tiste, ki ne temeljijo na običajni praksi mednarodnega obdavčevanja. V zvezi s tem so koristne predvsem naslednje opredelitve:

- „matična država članica“ pomeni državo davčnega sedeža neposrednega ali posrednega starševskega podjetja ali podjetja, pod katero spada stalna poslovna enota (glavna uprava).

- „država gostiteljica“ pomeni državo davčnega sedeža podružnice ali državo, v kateri je stalna poslovna enota.

- „pilotna skupina“ pomeni skupino podjetij ali podjetje s stalnimi poslovnimi enotami, ki sodelujejo v pilotnem programu.

- „matično podjetje“ pomeni podjetje, ki vodi pilotno skupino (starševsko podjetje ali glavno upravo), ki ima sedež v matični državi in je odgovorno za izvajanje pilotnega programa na najvišji ravni.

6. Za posebno opredelitev MSP ni nikakršne potrebe – nasprotno, priporočljiva se zdi uporaba splošne opredelitve MSP v EU, kakor je vsebovana v Priporočilu Komisije 2003/361/ES[28], saj je ta opredelitev splošno razširjena in dobro znana v vseh državah članicah. Ta opredelitev razlikuje med:

- srednje velikimi podjetji [število zaposlenih < 250 in promet ≤ 50 milijonov EUR in / ali skupna bilančna vsota ≤ 43 milijonov EUR]

- malimi podjetji [število zaposlenih < 50 in promet ≤ 10 milijonov EUR in / ali skupna bilančna vsota ≤ 10 milijonov EUR]

- mikro podjetji [število zaposlenih < 10 in promet ≤ 2 milijona EUR in / ali skupna bilančna vsota ≤ 2 milijona EUR]

Da bi se izognili morebitnim nejasnostim, bi morala biti opredelitev zavezujoča za namen pilotnega programa. To velja zlasti za pojme, uporabljene za opredelitev MSP in vrste podjetij, upoštevanih pri izračunavanju števila zaposlenih in finančnih zneskov.

7. Spodnji diagram ponazarja osnovno delovanje predlaganega programa in opredelitev ustreznih tehničnih pojmov, kakor se uporabljajo v nadaljevanju tega dokumenta.

___________________________________________________________________________

Opis dejstev

skupina podjetij ima naslednjo strukturo:

- starševsko podjetje SA, ki ima sedež v državi članici A

- podružnica DB, ki ima sedež v državi članici B

- podružnica DC, ki ima sedež v državi članici C

- podpodružnica DDC, ki ima sedež v državi članici C

Država članica A | Država članica C |

SA | → | → | DC |

↓ | ↓ |

↓ | ↓ |

DB | DDC |

Država članica B |

Opredelitev pojmov

- podjetje SA je matično podjetje

- podjetja SA, DB, DC in DDC lahko oblikujejo „pilotno skupino“

- država članica A je „matična država“

- država članica B je „država gostiteljica“ za DB

- država članica C je „država gostiteljica“ za DC in DDC

- države članice A, B in C bodo svojo udeležbo v pilotnem programu formalizirale z ustreznimi pravnimi instrumenti, npr. z večstransko „konvencijo matične države“ ali večstranskim „sporazumom matične države“

Delovanje programa :

- SA določi plačljive prihodke SA, DB, DC in DDC po davčni zakonodaji države članice A

- Tako določena davčna osnova se porazdeli med državami članicami A, B in C v skladu z (na primer) deleži plačne liste in prihodkov v posamezni pristojnosti

- SA odda skupinsko/celovito davčno napoved za odmero davka v državi članici A in plača davek (od svojega deleža)

- DB se oceni sama in plača posamezno davčno obveznost v državi članici B

- DC in DDC se ocenita sami in plačata svoje posamezne davčne obveznosti v državi članici C

___________________________________________________________________________

Ustrezna podjetja

8. Zelo priporočljivo je, da se pilotni program izvaja samo v malih in srednje velikih podjetjih, ki so zavezanci za plačilo davka od dobička pravnih oseb. Pravzaprav bi moral biti pilotni program dostopen vsem tovrstnim malim in srednje velikim podjetjem. Da pa bi pilotni program učinkoviteje usmerili v prvo čezmejno širitev podjetij, ki še niso tako velika, da bi lahko krila dodatne stroške zaradi njim neznanih davčnih zakonov druge države članice, ter strogo omejili morebitne stroške in tveganja davčnih uprav, lahko države članice vanj po želji vključijo samo mala podjetja, kakor so opredeljena v Priporočilu Komisije 2003/361/ES. Nadaljnja omejitev pilotnega programa na mikro podjetja bi postavila pod vprašaj ekonomske cilje pilotnega programa in je zato nesprejemljiva.

9. Opredelitev iz Priporočila Komisije 2003/361/ES vsebuje tudi pravila za kategorizacijo „avtonomnih podjetij“, „partnerskih podjetij“ in „povezanih podjetij“ ter razlago, kako se te kategorije upoštevajo pri določanju podatkov, uporabljenih za zahtevano štetje zaposlenih in finančne zneske. Logična bi bila uporaba teh pravil pri ugotavljanju, ali podjetje izpolnjuje kriterije za malo ali srednje veliko podjetje in ali je torej s tega vidika ustrezno za udeležbo v pilotnem programu. Hkrati bi bilo treba ta pravila uporabiti za določanje pilotne skupine.[29]

10. Glede na ozko področje pilotnega programa ni verjetno, da bodo MSP s sedežem v tretjih državah s svojimi dejavnostmi, ki jih v okviru skupine opravljajo po vsej EU, pripravljena sodelovati v programu, ker bi sicer morala funkcijo starševskega podjetja/glavne uprave dodeliti eni od podružnic za podpodružnice. Podobno neverjetno se zdi, da bi lahko bila v pilotni program uvrščena MSP s posrednim lastništvom prek tretjih držav, tj. starševska podjetja v državi članici s podružnico v tretji državi, ki ima (pod)podružnico v drugi državi članici. Čeprav ni nikakršne potrebe, da bi prvo vrsto podjetij sistematično izključili iz pilotnega programa, če izpolnjujejo osnovne zahteve iz zadevnega sporazuma in če so zlasti zajeta z opredelitvijo malih in srednje velikih podjetij, je utemeljeno domnevati, da bi bila druga vrsta podjetij? preveč zapletena za namen pilotnega programa. Po mnenju služb Komisije bi zato morala biti skupina podjetij s posrednim lastništvom prek tretjih držav ali neudeleženih držav članic izločena iz udeležbe.

11. Države članice se lahko odločijo, da iz pilotnega programa izločijo mednarodno dejavna partnerstva, posamezne in samostojne podjetnike ali druge davčno transparentne ali hibridne subjekte, četudi so ti delno zajeti z opredelitvijo malih in srednje velikih podjetij. Njihova vključitev bi po eni strani izjemno zapletla pilotni program, po drugi strani pa ne bi prinesla večjih ekonomskih koristi. V ta namen se lahko ocena npr. „hibridnega“ značaja subjekta (tj. subjekta, za katerega ena država članica meni, da je davčno transparenten, druga pa, da je njegovo poslovanje nepregledno) opravi samo z vidika držav članic, ki bodo sodelovale v pilotnem programu, ne pa tudi države članice, ki ni ena od subjektov v „pilotni skupini“.

12. V nadaljevanju sledi ponazoritev možnih zapletov in dodatnih tehničnih težav. V nasprotju z združenimi podjetji bi lahko vključitev mednarodno dejavnih partnerstev in drugih davčno transparentnih ali hibridnih subjektov v program privedla do različnih mnenj o primerni uporabi sporazumov o izogibanju dvojnemu obdavčevanju, zlasti kadar so partnerji rezidenti drugih držav članic, in ne države članice, v kateri ima sedež partnerstvo. Zgled tovrstne težave je primer, ko ena država članica gleda na obresti od posojila partnerja v okviru partnerstva kot na običajne obresti, druga pa kot na obliko prikritega razdeljevanja dobička. Program bi se tako v nekaterih vidikih dejansko razširil na obdavčevanje osebnega dohodka. Zato je razumljivo, da bi bila partnerstva, če jih države članice želijo vključiti, sprejeta v program samo v izjemnih primerih, ki bi jih morale vsakega posebej preučiti davčne uprave sodelujočih držav članic. V vsakem primeru bi bilo treba sodelovanje v programu omogočiti samo komercialno dejavnim partnerstvom s poslovnimi prihodki.

Določitev matične države in pilotne skupine

13. „Matična država“ sodelujoče skupine MSP je opredeljena kot država, v kateri ima matično podjetje davčni sedež. Po splošno sprejetem pravilu za obravnavo nejasnih primerov je v primeru dvoma ali dvojnega sedeža to država, v kateri so prostori dejanskega vodstva (ali osrednje strukture vodenja in nadzora) matičnega podjetja in kjer je to podjetje plačevalo davek od dobička pravnih oseb pred vključitvijo v pilotni program. Če se pri uporabi tega pravila za potrebe pilotskega programa pojavijo težave, morajo o matični državi doseči soglasje davčne uprave držav članic, v katerih je skupina dejavna; v nasprotnem primeru podjetje ne more sodelovati v pilotnem programu.

14. Predpisi matične države o davčni osnovi podjetij se bodo torej uporabljali za sodelujoče matično podjetje in njegove podružnice ter/ali stalne poslovne enote v sodelujočih državah članicah. Ali bodo te dejavnosti udeleženega podjetja vključene v „pilotno skupino“, je odvisno od davčnih predpisov matične države in v njih opredeljenih pogojev. Uporaba svetovnih konsolidacijskih programov v okviru pilotnega programa se zdi izjemno težka ali celo nemogoča.

15. Podjetju (starševskemu podjetju ali podružnici) pod nikakršnimi pogoji ne sme biti dovoljeno, da bi bilo del dveh različnih „pilotnih skupin“. Zato bi morale države članice določiti splošno veljavno zahtevo po večinski lasti v ustreznem dvostranskem ali večstranskem sporazumu. Ta dodatni prag bi za potrebe pilotnega programa dopolnil in nadomestil obstoječe nacionalne prage, če so ti nižji.

Vrste zajetih davkov

16. Zdi se primerno, da bi moral program veljati samo za davek od dobička pravnih oseb. Drugi davki, ki ne spadajo v okvir davka od dobička pravnih oseb, ne bi smeli biti vključeni vanj. To velja zlasti za davek na dodano vrednost, trošarine, davek od premoženja, davek na dediščino, davek na zemljišče in davek na prenos zemljišča. Države članice lahko, če želijo, navzlic temu še naprej uporabljajo nacionalne ali lokalne z dobičkom povezane dodatne dajatve na davek od dobička pravnih oseb, kakor je določeno v pogojih pilotnega programa (tj. na delež splošne davčne osnove zadevne države članice). Z davkom nepovezani lokalni ali regionalni davki bi se prav tako lahko še naprej obračunavali po pravilih posamezne države članice.

17. Pilotni program ne bi smel posredno vplivati na obračunavanje davkov, razen davka od dobička pravnih oseb. Kadar se določanje obdavčljivih prihodkov za davek od dobička pravnih oseb prepleta z določanjem drugih davkov ali socialnovarstvenih prispevkov oziroma vpliva nanje in kadar te povezave ni mogoče tehnično vzpostaviti na podlagi predpisov o davčni osnovi matične države, je treba voditi posebne evidence v skladu s predpisi države gostiteljice. Primer tega bi lahko bila obravnava dodatnih ugodnosti v številnih zakonih držav članic, ki urejajo dohodnino ali davek na plačo. Uporaba različnih davčnih predpisov za izračun in obravnavo prejemkov v naravi po zakonodaji, ki ureja davek od dobička pravnih oseb na ravni podjetij, in po dohodninski zakonodaji na ravni zaposlenih bi lahko pripeljala do neželenih neskladij in posledično do previsoke ali prenizke obdavčitve. Edini način za preprečevanje teh neskladnosti je ponoven izračun prejemka, bodisi v matični državi za prihodke pilotne skupine bodisi v državi gostiteljici za dohodninsko obravnavo prejemnika. Ker dodatne ugodnosti in podobna vprašanja v državah članicah ureja vrsta različnih predpisov, ni mogoče predlagati celovite rešitve; oblikovati bi bilo treba ustrezno ureditev za tovrstne posebne okoliščine v skladu z zakonodajo zadevne države članice.

Zajeti sektorji

18. Več sektorjev gospodarstva mora običajno ravnati v skladu s posebnimi predpisi, ki urejajo obdavčevanje podjetij. Za namen pilotnega programa za MSP bi lahko to privedlo do dodatnih zapletov, ki jih je težko utemeljiti, bodisi zato ker je zelo malo MSP (če sploh kakšno) dejavnih v teh sektorjih ali ker so ti pogosto še vedno nacionalni. Države članice bi lahko zato morda pretehtale možnost, da denimo „pilotnim skupinam“, ki ustvarijo več kot 10 % prihodkov v sektorjih špedicije, finančnih storitev, bančništva in zavarovalništva, prodaje in izkoriščanja nafte in plina ter kmetijskih dejavnosti (vključno z gozdarstvom in ribištvom), predvidoma ne bi dovolile udeležbe v pilotnem programu.

19. Opredelitev sektorja bi morala temeljiti na domačih davčnih predpisih, veljavnih v zadevni „matični državi“, pri čemer bi morale davčne uprave zadevnih držav članic v vsakem primeru odobriti dodelitev sektorja za vsak posamezen primer posebej. Druga možnost je uporaba skupnih opredelitev EU ali po potrebi opredelitev, pripravljenih posebej za program. Službe Komisije bodo pripravljene, da zainteresiranim državam članicam na njihovo željo pomagajo pri tej nalogi.

Določbe za posebne primere in predpisi proti izogibanju

20. Tako rekoč samoumevno je, da mora pilotni program vsebovati pravila za obravnavo izjemnih primerov in določbe proti izogibanju. V nadaljevanju so opisane možne rešitve, ki se Komisiji zdijo logične in o katerih bi morale države članice premisliti kot o izvedljivih možnostih. Namen teh pravil je med drugim zagotoviti gotovost za udeležena podjetja.

1. Matično podjetje, ki se vključi v pilotni program, ne more izbirati, katere podružnice ali stalne poslovne enote v sodelujočih državah članicah lahko sestavljajo pilotno skupino (pristop „vsi noter/vsi ven“ - vse ali nič ali kaj še bolj splošnega npr. enovit pristop??).

2. Sodelovanje v programu naj bo dovoljeno samo obstoječim podjetjem, ki imajo davčni sedež v „matični državi“ najmanj dve leti.

3. Podjetje, ki med sodelovanjem v pilotnem projektu s svojimi običajnimi komercialnimi dejavnostmi preraste pragove, določene v opredelitvi MSP, ne bi smelo biti zaradi tega izločeno iz projekta.

4. Sprememba lastništva ne vodi samodejno v izključitev udeleženega podjetja, razen če je z njo kršena opredelitev malih in srednje velikih podjetij.

5. Enkratne transakcije ali „nenavadna“ poslovna nihanja prihodkov ne bi smeli samodejno voditi v izključitev udeleženega podjetja (oziroma upravljanje velikih kapitalskih sredstev bi moralo biti izključeno iz zahtev, ki se nanašajo na promet).

6. Prevzemi in združitve, ki ne vplivajo na sestavne dele pilotnega programa (opredelitev MSP, določitev matične države itd.), ne bi smeli samodejno voditi v izključitev udeleženega podjetja. Pristojne davčne uprave pa bodo morale znova presoditi, ali so v okviru nove sestave skupine izpolnjeni pogoji za sodelovanje v programu.

7. Sprememba matične države sodelujočega podjetja med izvajanjem pilotnega programa morda ne bi smela biti mogoča. Ob prenosu davčnega sedeža podjetja v drugo državo članico bi se tako moral pilotni program prekiniti. Enako velja za združitev, katere posledica je sprememba davčnega sedeža matičnega podjetja. Mogoče je tudi, da bi pri prenosu sedeža v drugo državo članico lahko skupina načeloma še naprej imela koristi od sistema obdavčitve po pravilih matične države, čeprav v skladu s predpisi nove matične države. Prehod iz sistema ene matične države v sistem druge matične države bi v tem primeru moral biti nepretrgan; čeprav se to zdi tehnično zapleteno, ni nemogoče.

8. Kadar davčni leti matičnega podjetja in člana pilotne skupine ne sovpadata, je naloga matičnega podjetja, da vodi ustrezne evidence, ki zadevnim davčnim upravam omogočajo, da ocenijo prijavo.

9. Prenos sredstev med matičnim podjetjem (starševskim podjetjem ali glavno upravo) in podružnico in/ali stalno poslovno enoto v drugi državi članici v okviru pilotnega programa je mogoč v skladu z domačimi davčnimi predpisi matične države. Vendar pa se od udeleženega matičnega podjetja zahteva, da v sodelovanju s pristojnimi davčnimi organi določi knjigovodsko in tržno vrednost prenesenih sredstev, da se omogoči obdavčitev prenosa po tekočih „splošno uveljavljenih“ pravilih, če se pilotni program ne podaljša ali če pride do prodaje sredstev (tj. „zamrznitev“ pozicije in odlog plačila davkov). Kolikor je transakcija zajeta v direktivi o fiskalnih združitvah[30], se uporabljajo predpisi iz te direktive.

10. Razen če ni določeno drugače, bi bilo treba vse transakcije znotraj pilotne skupine med matičnim podjetjem in podružnicami ali stalnimi poslovnimi enotami ali med člani skupine obravnavati v skladu z domačimi davčnimi predpisi matične države.

11. Splošni predpisi rezidenčne države za preprečevanje zlorab veljajo za vsako enoto skupine v zvezi z neudeleženimi državami članicami in tretjimi državami, z namenom preprečiti „trgovanje s predpisi“.

Veljavnost obstoječih sporazumov o izogibanju dvojni obdavčitvi

21. Iz načela obdavčevanja po pravilih matične države sledi, da so odnosi med člani „pilotne skupine“ v okviru pilotnega programa med njegovim izvajanjem zunaj področja zadevnih sporazumov o izogibanju dvojnemu obdavčevanju. Dvostranski sporazum o izogibanju dvojnemu obdavčevanju med sodelujočima državama članicama se ne bi smel uporabljati za transakcije med člani pilotne skupine. Sporazum pa bi se moral še naprej uporabljati za tiste vidike davčne obravnave, na katere pilotni program ne vpliva.

22. Pilotni program ne prinaša nikakršnih sprememb v obsegu veljavnosti mednarodnih davčnih sporazumov. Različni člani skupine bi morali še naprej ravnati v skladu z istim davčnim sporazumom kakor pred pristopom k pilotnemu programu. Z drugimi besedami, davčni sporazum „matične“ ali rezidenčne države bi moral veljati za člana pilotne skupine, vendar samo do obdavčljivih prihodkov, določenih v predpisih matične države. V skladu s tem pilotni program ne terja sprememb sporazumov držav članic, ki so jih te sklenile s tretjimi državami v zvezi z izogibanjem dvojnemu obdavčevanju. Ker vsak član „pilotne skupine“ ostaja davkoplačevalec v svoji rezidenčni državi, so zadevni sporazumi še naprej veljavni.

23. Kar zadeva prihodke članov skupine iz tujih virov (dividende, obresti, licenčnine, prihodki od nepremičnin itd.) iz tretjih držav ali držav članic, ki ne sodelujejo v programu, se zdi logično, da ti prihodki v splošnem ne bi smeli spadati v okvir pilotnega programa in bi jih bilo treba obravnavati po splošno uveljavljenih pravilih. Prihodki iz tujih virov bi torej morali biti dodani prihodkom člana skupine po porazdelitvi. Tako se preprečijo težave, ki bi lahko nastale, če sta se matična država in država gostiteljica dogovorili o drugačni ureditvi v svojih sporazumih s tretjimi državami, npr. o uporabi kreditne metode za nekatere postavke prihodkov. Kadar udeleženo podjetje ima take prihodke, bo zato moralo vložiti dve napovedi za odmero davka, eno v matični državi, drugo pa v državi gostiteljici za posebne postavke prihodkov.

24. V posebnih okoliščinah bi se lahko pri sporazumih o izogibanju dvojnemu obdavčevanju pojavila vprašanja prepovedi? razlikovanja – mogoče enake obravnave?, tako znotraj EU v zvezi z neudeleženimi državami članicami kakor tudi v razmerju do tretjih držav, saj se po pilotnem programu podjetja v isti državi obravnavajo drugače. Dostopne raziskave[31] kažejo, da primerjava med podjetji, ki so udeležena v pilotnem programu, in podjetji zunaj pilotnega programa morda ni več ustrezna, tako da bi bilo v zvezi s temi vprašanji najbolje doseči uradno skupno soglasje z zadevnimi partnerji v okviru sporazumov o razlagi zadevne klavzule v skladu s pogoji pilotnega programa.

Prenosne cene

25. Iz samega načela obdavčevanja po pravilih matične države izhaja, da se za pilotno skupino ne bi več smeli uporabljati nacionalni predpisi o oblikovanju prenosnih cen. V okviru „pilotne skupine“ bi morali predpisi matične države enako veljati v zadevnih državah članicah.

26. Za prilagoditve prenosnih cen, npr. v zvezi s povezanimi družbami, povezanimi strankami ali podpodružnicami v neudeleženih državah članicah ali tretjih državah, bi morali biti pristojni davčni organi matične države (razen če prilagoditev izhaja iz transakcije med tretjo državo in članom pilotne skupine, ki ima sedež zunaj matične države). To se zdi edina praktično izvedljiva možnost. Poleg tega dostopne raziskave[32] kažejo, da je treba potegniti jasno ločnico med primarnimi in sekundarnimi prilagoditvami. Priporočljiva je zlasti izvedba ustreznih prilagoditev po dodelitvi davčne osnove, in ne prej. To pa zato, ker naj bi to vplivalo samo na prihodke (iz tujih virov) zadevnega povezanega podjetja in samo na državo članico, pristojno za pogajanja.

27. Posvetovanje med upravo matične države in upravo države gostiteljice se v vsakem primeru zdi modra poteza. Taka posvetovanja so najverjetneje ključnega pomena v odnosih med državo gostiteljico in tretjo državo, ki z matično državo nima sklenjenega sporazuma o izogibanju dvojnemu obdavčevanju.

Druga tehnična vprašanja

28. Kar zadeva davčne odtegljaje, izplačila dividend in zadevne postopke v zvezi s transakcijami med člani pilotne skupine, bi morali za vse člane „pilotne skupine“ veljati domači predpisi matične države. Tudi ta rešitev je logična posledica samega načela obdavčevanja po pravilih matične države.

29. Kar zadeva plačila med podjetjema, ki imata sedež v isti državi članici, hkrati pa se morata ravnati v skladu z davčnimi predpisi različnih matičnih držav, bi bilo umestno, da bi se te transakcije, po predlogu avtorjev obdavčevanja po pravilih matične države[33], štele kot domače transakcije, in ne čezmejna plačila, zaradi česar bi v tem primeru veljali domači predpisi rezidenčne države (gostiteljice). S tem bi se izognili zapletom, ki bi jih povzročilo uvajanje novih predpisov za urejanje nečesa, kar ni nič drugega kot zgolj domača transakcija znotraj ene države.

30. Kar zadeva izplačila dividend morebitnim manjšinskim delničarjem, čeprav bi bilo treba za taka izplačila morda voditi dodatno evidenco, bi jih morali obravnavati v skladu z domačimi predpisi rezidenčne države (gostiteljice), saj se ta pristop zdi edina praktično izvedljiva rešitev.

Postopkovni in administrativni vidiki pilotnega programa

Praktično izvajanje pilotnega programa

31. Poleg davčne obravnave MSP v okviru možnega pilotnega programa je treba določiti tudi metodo za dostop do programa in za postopkovno delovanje programa. Za izvajanje pilotnega programa je bila predlagana uporaba mehanizma, ki predvideva sporazume o izogibanju dvojnemu obdavčevanju. Zainteresirane države članice bi torej morale začeti ustrezna pogajanja, pripraviti in skleniti dvostranski ali, še bolje, večstranski sporazum, na podlagi katerega bi lahko zainteresirana podjetja pristopila k pilotnemu programu obdavčevanja po pravilih matične države. Službe Komisije jim bodo na njihovo željo pri tem ponudile podporo in pomoč, po možnosti prek programa FISCALIS (seminarji in/ali projektne skupine). Zadevne države članice bi nato morale izvajati sporazum doma, v skladu s svojimi nacionalnimi zakoni in prakso. Dvostranski sporazum bi lahko imel tudi obliko protokola, ki bi dopolnjeval zadevni sporazum o izogibanju dvojnemu obdavčevanju, večstranski sporazumi pa bi lahko bili sklenjeni v obliki medvladne konvencije. Ta rešitev bi zagotovila razmeroma hitro in prožno uvedbo pilotnega programa, ob hkratnem upoštevanju načela zakonitosti obdavčevanja.

32. Na podlagi sporazumov z drugimi državami članicami bi morale davčne uprave udeleženih držav članic podjetjem ponuditi možnost, denimo prek ustreznih notranjih postopkov (npr. z okrožnicami ali objavo razpisa za „prijavo interesa“), da se prostovoljno prijavijo za udeležbo v „pilotnem programu“. Zainteresirana podjetja (tako matično podjetje kot podružnice) bi morala svoj interes za sodelovanje v pilotnem programu sporočiti običajnim odgovornim osebam v davčnih upravah v svojih rezidenčnih državah, ki bi bile zavezane obvestiti davčne uprave v zadevnih državah članicah in se z njimi takoj posvetovati. Odločitev o prijavi bi morali sprejeti obe vpleteni upravi (ali več uprav) v razumnem roku, npr. dva do tri mesece od dneva, ko podjetje sporoči svoj interes. Podobno kot pri drugih upravnih odločbah bi morala morebitno zavrnitev spremljati utemeljitev, odločba pa bi se smela utemeljeno zavrniti samo, če podjetje ne izpolnjuje zahtev, določenih v sporazumu (pristojni organi nimajo diskrecijske pravice).

Zahteve, povezane z vlogo in plačilom

33. Kar zadeva zahteve, povezane z vlogo in plačili, se predlaga, da bi podjetje moralo biti načeloma zavezano, da napoved za odmero davkov za pilotno skupino vloži samo v matični državi. Pristojne davčne uprave v drugih zadevnih državah prejmejo kopije te napovedi in ustrezne priloge (npr. bilance stanja, izkaz poslovnega izida itd. – v skladu z zahtevami lokalnih zakonov in prakse matične države). Dostavljene informacije morajo biti dovolj obsežne, da omogočijo oceno z dobičkom povezanih davkov ali dodatnih dajatev ter drugih s tem povezanih dohodninskih postavk. Po mnenju služb Komisije sistematične zahteve po prevodu ne bi smelo biti, in sicer zaradi omejevanja stroškov; davčne uprave pa bi lahko zahtevale, da se jim ključni dokumenti dostavijo v nacionalnem jeziku ali drugem ustreznem jeziku na stroške davkoplačevalcev.

34. Zaradi načel pilotnega programa je večina dejanskega upravnega bremena neizogibno na plečih matičnega podjetja. Matično podjetje bi moralo zato izračunati združeni dobiček skupine v skladu s predpisi svoje rezidenčne „matične države“, nato pa ta dobiček razporediti med člani skupine na podlagi prej določene formule (glej spodaj). Podatke o različnih kriterijih razporejanja je treba sporočiti davčnim organom zadevnih držav članic. Plačilo davka pa bo zadevni član skupine opravil v svoji rezidenčni državi (gostiteljici).

Kontrola in nadzor

35. V zvezi z nadzorom nad pilotnim programom veljajo splošni predpisi za vzajemno pomoč in upravno sodelovanje v EU in bi morali veljati tudi v prihodnje. Poleg tega bi morali davčni organi zainteresiranih držav članic po potrebi ustanoviti skupne revizijske ekipe za revizijo matičnega podjetja in članov skupine. Skupni ekipi bi moralo biti omogočeno, da opravlja revizije v vseh prostorih, ki spadajo v pristojnost pilotne skupine, pri čemer bi morale biti te revizije strogo omejene na vidike, zajete v pilotnem programu. V primeru tožbe bi bilo po mnenju služb Komisije načeloma logično uporabiti predpise rezidenčne države podjetja, ki je član „pilotne skupine“, npr. države gostiteljice za podružnico in matične države za matično podjetje. Težko si je predstavljati drugo rešitev, ki ne bi kršila zadevne nacionalne zakonodaje ene ali druge države članice.

36. Države članice se bodo morale v dvostranskem ali večstranskem sporazumu dogovoriti o ustrezni ureditvi za prenehanje pilotnega programa ali programov. V teh „izhodnih določbah“ morata biti določena vrednotenje sredstev in obveznosti ter obravnava izdatkov po koncu pilotnega programa, seveda če ni bil podaljšan, hkrati pa udeleženim podjetjem ne smejo naložiti sistematične potrebe po vodenju dveh evidenc po predpisih matične države in države gostiteljice med preskusno fazo pilotnega programa.

Časovni okvir

37. Pilotni program bi moral biti že po definiciji pripravljen kot eksperimentalni preizkus in zato tudi časovno omejen. Tako za udeležene države članice (davčne uprave) in tudi udeležena podjetja bo pomembno, da se določi dovolj dolgo preizkusno obdobje, ki bo omogočilo temeljito analizo in upravičilo stroške preusmeritve. Na podlagi prejetih povratnih informacij je bilo predlagano, da se pilotni program izvaja za obdobje petih let, čemur naj sledi končna ocena programa. Petletni časovni okvir se nanaša predvsem na natančno določitev začetnega datuma, pri čemer se po petih letih po tem datumu pilotni program avtomatično izteče (npr. 1. januar 2007–31. december 2011). Podjetja, ki izpolnjujejo pogoje, pa bi se lahko programu pridružila kadar koli v tem obdobju in tako sodelovala v krajših obdobjih npr. 1. januar 2009–31. december 2011)

38. Odločitev podjetja, da sodeluje v pilotnem programu, bi morala biti zanj zavezujoča za celotno petletno obdobje oziroma za krajše obdobje do prej določenega izteka pilotnega programa. Če podjetje vztraja pri prekinitvi izvajanja programa pred iztekom petletnega obdobja, je to sicer mogoče, vendar lahko prekinitev sproži prevrednotenje davčnih let med pilotnim programom in retroaktivno uporabo „tradicionalnih“ predpisov.

Porazdelitvena formula

39. Za namen tega ozko usmerjenega pilotnega programa bi morala biti dovolj uporaba sicer preproste, vendar ekonomsko utemeljene formule za porazdelitev davčne osnove med udeleženimi državami članicami. To pa zato, ker „udeležene“ davčne prihodke omejujejo različni dejavniki: omejitev na mala ali mala in srednje velika podjetja; omejeno število malih in srednje velikih podjetij s poslovnimi enotami v drugih državah članicah; neobvezen značaj; strogo spremljanje; splošno nizke davčne obveznosti MSP itd. Poleg tega je preprosto formulo lahko uporabljati in obvladati.

40. Za oblikovanje porazdelitvene formule se lahko uporabijo naslednji gospodarski dejavniki: plačilna lista; število zaposlenih prodaja (promet); sredstva. S kombinacijo teh dejavnikov se bo sicer povečala ekonomska reprezentativnost, hkrati pa bo uporaba formule bolj zapletena. Glede na formulo, ki jo bodo izbrale države članice, se bodo te morale dogovoriti o splošno sprejemljivih in praktično izvedljivih opredelitvah uporabljenih dejavnikov.

41. Za porazdelitveno formulo je priporočljiva uporaba ustreznega deleža skupnih zneskov plačilnih list (50 %) in skupnih prihodkov (50 %) udeleženega podjetja v vsaki zadevni državi članici. Te podatke je mogoče zlahka razbrati v računovodskih in davčnih izkazih? podjetja. Poleg tega kombinacija dejavnika, povezanega z vložki (plačilna lista), z dejavnikom, povezanim z rezultati (prodaja), med drugim zmanjšuje možnost navajanja prirejenih podatkov.

42. Po notranji logiki načela obdavčevanja po pravilih matične države in pilotnega programa bi se morala na formuli temelječa porazdelitev uporabljati tako za dobičke kot za izgubo. Za morebitne izgube, razporejene med enote skupine, bodo veljali predpisi o prenosu izgub naprej ali nazaj, ki veljajo v državi, v kateri ima enota sedež, tj. matične države za matično podjetje (starševsko podjetje ali glavna uprava) ter države gostiteljice za podružnice in stalne poslovne enote

43. Po sistemu obdavčenja po pravilih matične države matično podjetje uporablja obrazce za odmero davka matične države za združevanje in sporočanje svojih obdavčljivih dejavnosti v vseh zadevnih državah članicah (glej zgoraj). Ni nujno, da to vključuje zahtevane informacije o porazdelitvenih faktorjih. Zato bi bilo treba sestaviti ustrezen, preprost obrazec za navedbo teh informacij v prilogi k napovedi za odmero davka.

Vrednotenje

44. Priporočljivo je, da Komisija in sodelujoče države članice ustanovijo skupino za spremljanje in nadziranje pilotnega programa; njeni člani bi se lahko med seboj posvetovali, preučili morebitne praktične težave in vrednotili uspešnost programa. Poleg tega bi bilo pametno, da države članice, ki izvajajo pilotni program, do 31. decembra 2009 pripravijo podrobno poročilo s splošno oceno učinkov pilotnega programa, in tako Komisiji in skupini za spremljanje in nadzor omogočijo, da premislita o morebitnem podaljšanju ali prekinitvi programa in sprejmeta odločitev o ustreznih postopkih.

[1] Sklepi predsedstva bruseljskega Evropskega sveta z dne 22. in 23. marca 2005, glej npr. odst. 25

[2] Odločba Sveta 2000/819/ES z dne 20. decembra 2000

[3] COM(2004)70 z dne 11.2.2004.

[4] COM(2005)532 z dne 25.10.2005 in COM(2005)551 z dne 10.11.2005

[5] Priporočilo Komisije z dne 25. maja 1994 o obdavčevanju malih in srednje velikih podjetij (UL L 177, str. 1–19). Priporočilo Komisije z dne 7. decembra 1994 o prenosu malih in srednje velikih podjetij, UL L 385, str. 14–17. Sporočilo o Priporočilu Komisije z dne 7. decembra 1994 o prenosu malih in srednje velikih podjetij, UL L 400, str. 1-9.

[6] Sporočilo Komisije Svetu in Parlamentu o izboljšanju davčnega okolja malih in srednje velikih podjetij, COM(94)206, UL C 187, str. 5–10.

[7] Delovni dokument osebja Komisije „Obdavčevanje podjetij na notranjem trgu“ [SEC(2001)1681]

[8] Glej na primer: Center za Evropske politične študije, „Reforma obdavčevanja podjetij v EU“, poročilo iz novembra 2001 in „Podjetje EU brez davka EU? akcijski načrt v zvezi z obdavčevanjem podjetij za pospešitev lizbonskega procesa“, poročilo iz aprila 2002, oba s sklici na nadaljnje vire.

[9] Podrobnosti vsebujeta sporočili Komisije „Na poti do notranjega trga brez davčnih ovir: strategija oblikovanja konsolidirane davčne osnove za dejavnosti podjetij po vsej EU“ [COM(2001)582] in „Notranji trg brez davčnih ovir za podjetja – dosežki, tekoče pobude in preostali izzivi“ [COM(2003)726]

[10] Podrobnosti o delu na tem področju so na voljo na naslednjem spletnem naslovu: http://europa.eu.int/comm/taxation_customs/taxation/company_tax/common_tax_base/index_en.htm

[11] Del III, pogl. 8 in del IV, B, pogl. 11 študije [SEC(2001)1682]

[12] Več podrobnosti o vprašalniku in odgovorih nanj je na voljo na naslovu:http://europa.eu.int/comm/taxation_customs/taxation/company_tax/home_state_taxation/index_en.htm

[13] To ugotovitev Komisije potrjuje tudi literatura, glej na primer: Chittenden, F., Michaelas, N. in Poutziouris, P. (2000) „Small Business Taxation: An Agenda for Growth“ , Executive Development Centre, Manchester Business School in NatWest Bank PLC, str. 2 .

[14] Glej na primer odzive na posvetovanje Komisije iz leta 2003 in odgovore na vprašalnik iz leta 2004 (pogl. 7); oba sta na voljo na naslednjem spletnem naslovuhttp://europa.eu.int/comm/taxation_customs/taxation/company_tax/home_state_taxation/index_en.htm

[15] Izjava za tisk z dne 11. junija 2004.

[16] Glej na primer: Cressy, R. (2000) „Tax, Assistance, Compliance & the Performance of the Smaller Business“, A Research Report to the Federation of Small Businesses; in Chittenden, F., Michaelas, N. in Poutziouris, P. (2000) „Small Business Taxation: An Agenda for Growth“ , Executive Development Centre, Manchester Business School in NatWest Bank PLC, str. 2 .

[17] Glej Prilogo 2 študije služb Komisije [SEC(2001)1681] s sklici na nadaljnje vire.

[18] Delovni dokument osebja Komisije (SEC(2004)1128. Izkazalo se je zlasti, da so bili stroški usklajevanja v primerjavi s prodajo višji za MSP kot za velika podjetja. Poleg tega je bilo ugotovljeno, da čezmejna dejavnost povzroča podjetjem večje stroške usklajevanja. Na podlagi opravljene ekonometrične analize je bilo prikazano, da so stroški usklajevanja podjetij z vsaj eno podružnico v drugi državi članici EU višji v primerjavi s podjetji brez podružnic v drugi državi članici in da se ti stroški sorazmerno povečujejo s številom podružnic na tujem.

[19] Splošen pregled in oceno sta na voljo na primer v OECD, Direktorat za znanost, tehnologijo in industrijo, delovni dokument STI 2002/9 „Taxation, SMEs and Entrepreneurship“; avtorji: Duanjie Chen; Frank C. Lee in Jack Mintz.

[20] Več podrobnosti je na voljo v priloženi oceni vplivov.

[21] Odločba Evropskega parlamenta in Sveta št. 2235/2002/ES z dne 3. decembra 2002 o sprejetju programa Skupnosti za boljše delovanje davčnih sistemov na notranjem trgu (Program Fiscalis 2003–2007). UL L 341, 17.12.2002, str. 1–5

[22] Glej zlasti Gammie, M. in Lodin, S.-O., „ Home State Taxation “; Publikacije IBFD 2001

[23] Npr. v okviru zgoraj navedenih sporočil [COM(2001)582] in [COM(2003)726]. Omembe vredno je, da je v svojem Sporočilu Svetu in Parlamentu iz leta 1994 o izboljšanju davčnega okolja malih in srednje velikih podjetij [COM(94)206 z dne 25.5.1994, UL C 187 z dne 9.7.1994] Komisija že izdala smernico, ki pravi, da „bi lahko bile dejavnosti malih in srednje velikih podjetij v drugih državah pod določenimi pogoji obdavčene samo v državi članici, v kateri je sedež podjetja. To bi prineslo veliko administrativno poenostavitev.“ Vendar pa obdavčenje po pravilih matične države v sedanji obliki ne gre tako daleč. Ne določa namreč obdavčenja samo v matični državi, ampak izračun osnove na izključni podlagi predpisov matične države.

[24] http://europa.eu.int/comm/taxation_customs/taxation/consultations/home_state_sme.htm

[25] Poročiloo Sporočilu Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu in Ekonomsko-socialnemu svetu o davčni politiki v Evropski uniji – Prednostne naloge v prihajajočih letih (COM(2001)260 – C5-0597/2001 – 2001/2248(COS))

[26] Mnenje ECO/127

[27] Čeprav obstoj takih problemov ugotavlja tudi neodvisna „študija o analizi potencialnih vprašanj, povezanih s konkurenco in diskriminacijo, v zvezi s pilotnim projektom za program davčne konsolidacije EU za statut evropskih podjetij (Societas Europaea)“, obstajajo različni pravni in praktični protiargumenti, ki izpodbijajo trditve o domnevni diskriminaciji. Kar je najpomembneje, program davčne obremenitve udeleženih podjetij ne zmanjšuje sistematično; ugodnost, ki jo prinaša, so namreč predvsem znižani stroški usklajevanja. Poleg tega obstajajo primerljive pobude, ki temeljijo na uporabi načela matične države in vzajemnem priznavanju tako na davčnem področju kot tudi na drugih javnopravnih področjih, kjer zadevni argument očitno ni bil uporabljen.

[28] Priporočilo Komisije z dne 6. maja 2003 o opredelitvi mikro, malih in srednje velikih podjetij (2003/361/ES). UL L 124 z dne 20.5.2003, str. 36–41.

[29] Glej „Nova opredelitev MSP – navodila za uporabnike in deklaracija modela“, na voljo na naslednjem naslovu: http://europa.eu.int/comm/enterprise/enterprise_policy/sme_definition/sme_user_guide.pdf

[30] Direktiva Sveta 2005/19/ES z dne 17. februarja 2005 o spremembah Direktive 90/434/EGS o skupnem sistemu obdavčitve za združitve, delitve, prenose sredstev in zamenjave kapitalskih deležev družb iz različnih držav članic OJ L 58/19, 4.3.2005

[31] Mednarodni urad za fiskalno dokumentacijo (IBFD); „Združljivost davčnega sistema matične države s sporazumi o izogibanju dvojnemu obdavčevanju na podlagi modela OECD: študija“, objavljena v: Lodin in Gammie, op. cit, str. 77–104, str. 99.

[32] Lodin/Gammie, op. cit., str. 57; IBFD, op. cit, str. 95f.

[33] Glej Lodin/Gammie, op. cit., str. 37.