PRILOGA 1

OBVESTILO

PRILOGA 2

NAMESTITEV HOMOLOGACIJSKE OZNAKE

(glej odstavek 4.4 tega pravilnika)

Zgornja homologacijska oznaka, nameščena na vozilo, pomeni, da je bil zadevni tip vozila glede na trdnost nadgradnje homologiran v Združenem kraljestvu (E11) v skladu s Pravilnikom št. 66 pod homologacijsko številko 012431. Prvi dve števki homologacijske številke pomenita, da je bila homologacija podeljena v skladu z zahtevami sprememb 01 iz Pravilnika št. 66.

PRILOGA 3

DOLOČANJE TEŽIŠČA VOZILA

1.   SPLOŠNA NAČELA

1.1   Referenčna in skupna energija, ki jo je v preskusu s prevračanjem treba absorbirati, je neposredno odvisna od lege težišča vozila. Zato mora biti njena določitev čim bolj točna. Metoda merjenja dimenzij, kotov in vrednosti obremenitev ter točnost merjenja se zabeležijo, da jih oceni tehnična služba. Zahtevana je naslednja točnost merilne naprave:

Medosna(-e) razdalja(-e) in razdalja med središčem odtisa koles(-a) pri vsaki osi (kolotek vsake osi) se določi iz risb proizvajalca.

1.2   Blokirano vzmetenje se določi kot pogoj za določanje težišča in izvajanje dejanskega preskusa s prevračanjem. Vzmetenje je blokirano v normalnem delovnem položaju, kot je določil proizvajalec.

Lega težišča se določi s tremi parametri:

1.3.1   vzdolžna razdalja (l1) od srednjice sprednje osi,

1.3.2   prečna razdalja (t) od navpične vzdolžne srednje ravnine vozila,

1.3.3   navpična višina (h0) nad ravnimi vodoravnimi tlemi, ko so pnevmatike napihnjene, kot je določeno za vozilo.

1.4   Opisana je metoda za določanje l1, t, h0 z uporabo merilnih celic. Proizvajalec lahko tehnični službi predlaga alternativne metode, na primer z uporabo dvigalne opreme in/ali nagibalnih miz, tehnična služba pa nato odloči, ali je metoda sprejemljiva na podlagi njene stopnje točnosti.

1.5   Lega težišča neobremenjenega vozila (masa neobremenjenega vozila Mk) se določi z meritvami.

Lega težišča vozila s skupno efektivno maso (Mt) se lahko določi z:

1.6.1   merjenjem vozila v stanju skupne efektivne mase, ali

1.6.2   uporabo izmerjene lege težišča v stanju mase neobremenjenega vozila in ob upoštevanju učinka skupne mase potnikov.

2.   MERITVE

2.1   Lega težišča vozila se določi v stanju mase neobremenjenega vozila ali v stanju skupne efektivne mase vozila, kot je opredeljeno v odstavkih 1.5 in 1.6. Za določitev lege težišča v stanju skupne efektivne mase se namesti masa posameznega potnika (pomnožena s konstanto, k = 0,5) in togo pridrži 200 mm nad in 100 mm pred točko R (ki je določena v Prilogi 5 k Pravilniku št. 21) sedeža.

2.2   Vzdolžna (l1) in prečna (t) koordinata težišča se določita na skupnih vodoravnih tleh (glej sliko A3.1), kjer vsako kolo ali dvojno kolo vozila stoji na posamezni merilni celici. Vsako krmiljeno kolo se nastavi na njegov položaj v smeri vožnje naprej.

2.3   Posamezne vrednosti merilnih celic se sočasno zabeležijo ter uporabijo za izračun skupne mase vozila in lege težišča.

Vzdolžna lega težišča glede na središče kontaktne točke sprednjih koles (glej sliko A3.1) se določi z enačbo:

kjer je:

Slika A3.1

Vzdolžna lega težišča

Prečna lega (t) težišča vozila glede na njegovo vzdolžno navpično srednjo ravnino (glej sliko A3.2) se določi z enačbo:

kjer je:

Ta enačba predvideva, de lahko skozi središčne točke T1, T2, T3 poteka ravna črta. Če ni tako, je potrebna posebna formula.

Če je vrednost (t) negativna, je težišče vozila na desni strani srednjice vozila.

Slika A3.2

Prečna lega težišča

Višina težišča (h0) se določi z vzdolžnim nagibanjem vozila in uporabo posameznih merilnih celic na dvoosnih kolesih.

2.6.1   Dve merilni celici se namestita na skupno vodoravno ravnino, da sprejmeta sprednja kolesa. Vodoravna ravnina je na zadostni višini nad okoliškimi površinami, da se vozilo lahko nagne naprej do zahtevanega kota (glej spodnji odstavek 2.6.2), pri čemer se njegova konica te površine ne dotika.

2.6.2   Drug par merilnih celic se namesti na skupno vodoravno površino na vrh podpornih konstrukcij, ki lahko sprejme kolesa druge osi vozila. Podporne konstrukcije so dovolj visoke, da tvorijo nagibni kot α (> 20°) za vozilo. Večji kot je kot, bolj natančen je izračun – glej sliko A3.3. Vozilo se ponovno namesti na štiri merilne celice, z zaustavljenimi sprednjimi kolesi, da se prepreči vožnja vozila naprej. Vsako krmiljeno kolo se nastavi na njegov položaj krmiljenja v smeri vožnje naprej.

2.6.3   Posamezne vrednosti merilnih celic se sočasno zabeležijo ter uporabijo za preverjanje skupne mase vozila in lege težišča.

2.6.4   Nagib preskusa nagibanja se določi z enačbo (glej sliko A3.3):

kjer je:

2.6.5   Masa neobremenjenega vozila se preveri, kot sledi:

kjer je:

Če ta enačba ni izpolnjena, se meritev ponovi in/ali od proizvajalca zahteva, da v tehničnem opisu vozila spremeni vrednost mase neobremenjenega vozila.

2.6.6   Višina (h0) težišča vozila se določi z enačbo:

kjer je:

2.6.7   Če se zgibno vozilo preskusi v ločenih delih, se lega težišča določi za vsak del posebej.

Slika A3.3

Določanje višine težišča

PRILOGA 4

MNENJA O KONSTRUKCIJSKEM OPISU NADGRADNJE

1.   SPLOŠNA NAČELA

Proizvajalec nedvoumno opredeli nadgradnjo karoserije (glej na primer sliko A4.1) in navede:

1.1.1   katere odprtine prispevajo k trdnosti in absorpciji energije nadgradnje;

1.1.2   kateri spojni elementi med odprtinami prispevajo k torzijski togosti nadgradnje;

1.1.3   porazdelitev mase med imenovanimi odprtinami;

1.1.4   kateri elementi nadgradnje so predvideni kot togi deli.

Slika A4.1

Izpeljava nadgradnje iz karoserije

Proizvajalec zagotovi naslednje informacije o elementih nadgradnje:

1.2.1   risbe z vsemi pomembnimi geometrijskimi meritvami, potrebnimi za proizvodnjo elementov in oceno kakršne koli spremembe ali rekonstrukcije elementa;

1.2.2   material elementov, ki se nanašajo na nacionalne in mednarodne standarde;

1.2.3   skupno tehnologijo med konstrukcijskimi elementi (zakovičeni, pritrjeni s sorniki, lepljeni, varjeni, vrsta varjenja itd.).

1.3   Vsaka nadgradnja ima najmanj dve odprtini: eno pred težiščem in eno za težiščem.

1.4   Podatki o katerih koli elementih karoserije, ki niso deli nadgradnje, niso potrebni.

2.   ODPRTINE

2.1   „Odprtina“ je opredeljena kot konstrukcijski del nadgradnje, ki oblikuje zaprto zanko med dvema ravninama, ki sta pravokotni na navpično vzdolžno srednjo ravnino (NVSR) vozila. Odprtina vsebuje en okenski (ali vratni) stebriček na vsaki strani vozila ter elemente stranske stene, del strešne konstrukcije, talni del in talno konstrukcijo. Vsaka odprtina ima prečno srednjo ravnino (SR), ki je pravokotna na NVSR vozila in vodi skozi središčne točke (Cp) okenskih stebričkov (glej sliko A4.2)

2.2   Cp je opredeljena kot točka na polovici višine okna in na pol poti širine stebrička. Če Cp levih in desnih stebričkov odprtine niso na isti prečni ravnini, se SR odprtine določi na pol poti med prečnima ravninama dveh Cp.

2.3   Dolžina odprtine se izmeri v smeri vzdolžne osi vozila in se določi z razdaljo med dvema ravninama, pravokotnima na NVSR vozila. Obstajata dve omejitvi, ki določata dolžino odprtine: razporeditev oken (vrat) ter oblika in konstrukcija okenskih (vratnih) stebričkov.

Slika A4.2

Opredelitev dolžine odprtin

Največja dolžina odprtine se določi z dolžino dveh sosednjih okenskih (vratnih) okvirov.

kjer je:

Če stebrički na nasprotni strani odprtine niso v prečni ravnini ali pa so okenski okvirji na vsaki strani vozila različno dolgi (glej sliko A4.3), se celotna dolžina, Wj odprtine določi z enačbo:

kjer je:

Slika A4.3

Opredelitev dolžine odprtine, kadar stebrički na vsaki strani odprtine niso v eni prečni ravnini

2.3.2   Najmanjša dolžina odprtine vključuje celoten okenski stebriček (vključno z nagibom, kotnimi polmeri itd.). Če nagib in kotni polmeri presegajo polovico dolžine sosednjega okna, se naslednji stebriček vključi v odprtino.

2.4   Razdalja med dvema odprtinama se določi kot razdalja med njunima SR.

2.5   Razdalja odprtine od težišča vozila se določi kot pravokotna razdalja od njene SR do težišča vozila.

3.   POVEZOVALNE KONSTRUKCIJE MED ODPRTINAMI

Povezovalne konstrukcije med odprtinami se v nadgradnji jasno določijo. Ti konstrukcijski elementi spadajo v dve različni kategoriji:

Povezovalne konstrukcije, ki so del nadgradnje. Te elemente označi proizvajalec v predložitvi tega načrta. Elementi vključujejo:

3.1.1.1   konstrukcijo stranske stene, strešno konstrukcijo, talno konstrukcijo, ki povezujejo več odprtin;

3.1.1.2   konstrukcijske elemente, ki utrjujejo eno ali več odprtin, na primer predeli pod sedeži, okrovi koles, sedežne konstrukcije, ki povezujejo stransko steno s tlemi, konstrukcije kuhinje, garderobe in stranišča.

3.1.2   Dodatni elementi, ki ne prispevajo h konstrukcijski trdnosti vozila, vendar lahko segajo v prostor za preživetje, na primer: prezračevalni vodi, ročna prtljaga, ogrevalni vodi.

4.   PORAZDELITEV MASE

Proizvajalec jasno opredeli delež mase vozila, dodeljen vsaki odprtini nadgradnje. Ta porazdelitev mase izraža sposobnost absorpcije energije in nosilne zmogljivosti vsake odprtine. Pri določanju porazdelitve mase morajo biti izpolnjene naslednje zahteve:

4.1.1   vsota mas, dodeljenih vsaki odprtini, je povezana z maso M celotnega vozila:

kjer je:

4.1.2   težišče porazdeljenih mas je v enaki legi kot težišče vozila:

kjer je:

Maso „mj“ vsake odprtine nadgradnje določi proizvajalec, kot sledi:

4.2.1   mase sestavnih delov odprtine „j“ so povezane z njeno maso „mj“ z enačbo:

kjer je:

4.2.2   težišče mas sestavnih delov odprtine ima enako prečno lego v odprtini kot težišče odprtine (glej sliko A4.4):

kjer je:

4.3   Če so zadrževalni sistemi del specifikacije vozila, se masa potnikov, dodeljena odprtini, doda tistemu delu nadgradnje, ki je namenjen absorpciji sedeža in obremenitev potnikov.

Slika A4.4

Porazdelitev mase v preseku odprtine

PRILOGA 5

PRESKUS S PREVRAČANJEM KOT OSNOVNA HOMOLOGACIJSKA METODA

1.   NAGIBNA DELOVNA MIZA

1.1   Nagibna ploščad je dovolj toga in vrtenje dovolj nadzorovano, da se zagotovi sočasno dviganje osi vozila z razliko, manjšo od 1o v nagibnih kotih ploščadi, izmerjenih pod osmi.

1.2   Višinska razlika med vodoravno spodnjo ravnino jarka (glej sliko A5.1) in ravnino nagibne ploščadi, na kateri stoji avtobus, je 800 ± 20 mm.

Nagibna ploščad, ki je povezana z jarkom, se namesti na naslednji način (glej sliko A5.1):

1.3.1   os njenega vrtenja je oddaljena največ 100 mm od navpične stene jarka;

1.3.2   os vrtenja je največ 100 mm pod ravnino vodoravne nagibne ploščadi.

Slika A5.1

Geometrija nagibne delovne mize

Podpore kolesa se uporabljajo na kolesih blizu osi vrtenja, da se ob nagibanju prepreči bočno drsenje vozila. Glavne značilnosti podpor kolesa (glej sliko A5.1) so naslednje:

1.4.1   Dimenzije podpore kolesa:

1.4.2   podpore kolesa na največji osi se namestijo na nagibno ploščad tako, da je bočna stran pnevmatike oddaljena največ 100 mm od osi vrtenja;

1.4.3   podpore kolesa na drugih oseh se prilagodijo tako, da je navpična vzdolžna srednja ravnina (NVSR) vozila vzporedna z osjo vrtenja.

1.5   Nagibna ploščad se izdela tako, da se prepreči premikanje vozila po njegovi vzdolžni osi.

1.6   Udarno območje jarka ima vodoravno, enakomerno, suho in gladko betonsko površino.

2.   PRIPRAVA PRESKUSNEGA VOZILA

Ni treba, da je preskusno vozilo v povsem dodelanem stanju, „pripravljenem za delovanje“. Na splošno je sprejemljiva vsaka sprememba povsem dokončnega stanja, če ne vpliva na osnovne značilnosti in obnašanje nadgradnje. Preskusno vozilo je enako kot njegova povsem dodelana različica ob upoštevanju naslednjega:

2.1.1   lego težišča, skupno maso vozila (maso neobremenjenega vozila ali efektivno maso vozila, opremljenega z zadrževalnimi sistemi) ter porazdelitev in lego mase določi proizvajalec;

2.1.2   vsi ti elementi, ki – po mnenju proizvajalca – prispevajo k trdnosti nadgradnje, se namestijo v njihovo prvotno lego (glej Prilogo 4 k temu pravilniku);

2.1.3   elementi, ki ne prispevajo k trdnosti nadgradnje in so preveč pomembni za nevarnost škode (npr. pogonska veriga, instrumenti armaturne plošče, vozniški sedež, oprema kuhinje, oprema stranišča itd.) se lahko nadomestijo z dodatnimi elementi, enakovrednimi po masi in načinu vgradnje. Ti dodatni elementi ne smejo imeti okrepljenega učinka na trdnost nadgradnje;

2.1.4   gorivo, akumulatorska kislina in druge gorljive, eksplozivne ali jedke snovi se lahko nadomestijo z drugimi snovmi, če izpolnjujejo pogoje, določene v zgornjem odstavku 2.1.1.

Če so naprave zadrževalnega sistema del tipa vozila, se po presoji proizvajalca doda masa vsakemu sedežu, opremljenem z zadrževalnim sistemom na enega od naslednjih dveh načinov:

Prvi način: ta masa je:

2.1.5.1.1   50 odstotkov mase posameznega potnika (Mmi), ki znaša 68 kg;

2.1.5.1.2   nameščena tako, da je njeno težišče 100 mm nad in 100 mm pred točko R sedeža, kot je določeno v Prilogi 5 k Pravilniku št. 21;

2.1.5.1.3   togo in varno pritrjena, da med preskusom ne zdrsne.

Drugi način: ta masa je:

2.1.5.2.1   antropomorfična dodatna utež z maso 68 kg in je zadržana z dvotočkovnim varnostnim pasom. Dodatna utež mora omogočiti vodenje in nastavitev varnostnih pasov;

2.1.5.2.2   nameščena tako, da so njeno težišče in dimenzije v skladu s sliko A5.2;

2.1.5.2.3   togo in varno pritrjena, da med preskusom ne zdrsne.

Slika A5.2

Dimenzije za antropomorfično dodatno utež

Preskusno vozilo se pripravi po naslednjem postopku:

2.2.1   pnevmatike se napolnijo do tlaka, ki ga predpiše proizvajalec;

2.2.2   sistem vzmetenja vozila je blokiran, tj. osi, vzmeti in elementi vzmetenja vozila so pritrjeni glede na karoserijo.

Višina tal nad vodoravno nagibno ploščadjo je v skladu s proizvajalčevimi specifikacijami za vozilo, odvisno od tega, ali je vozilo naloženo z maso neobremenjena vozila ali s skupno maso vozila;

2.2.3   vsa vrata in odprta okna vozila se zaprejo, vendar ne zaklenejo.

Togi deli zgibnega vozila se lahko preskusijo posamično ali v kombinaciji.

Za preskušanje zgibnih delov v kombinaciji se deli vozila pritrdijo drug na drugega tako, da

2.3.1.1   med njimi ni relativnega gibanja med postopkom prevračanja;

2.3.1.2   ni velike spremembe v legah porazdelitve mase in težišča;

2.3.1.3   ni velike spremembe v trdnosti in sposobnosti deformacije nadgradnje.

Za posamično preskušanje zgibnih delov se enoosni deli pritrdijo na umetno podporo, ki jih drži v nepremični povezavi z nagibnimi ploščadmi med premikom od vodoravne ravnine do točke prevračanja. Ta podpora izpolnjuje naslednje zahteve:

2.3.2.1   na konstrukcijo je pritrjena tako, da ne povzroča niti ojačitve niti večje dodatne obremenitve nadgradnje;

2.3.2.2   izdelana je tako, da nima nobenih deformacij, ki bi lahko spremenile smer prevračanja vozila;

2.3.2.3   njena masa je enaka masi tistih elementov, delov zgibnega spoja, ki sicer pripadajo preskušanemu delu, vendar nanj niso nameščeni (npr. okretnica in njena tla, ročaji, gumijaste tesnilne pregrade itd.);

2.3.2.4   višina njenega težišča je enaka višini težišča tistih delov, ki so navedeni v odstavku 2.3.2.3;

2.3.2.5   njena os vrtenja je vzporedna z vzdolžno osjo večosnega dela vozila in poteka skozi kontaktne točke pnevmatike tega dela.

3.   PRESKUSNI POSTOPEK, PRESKUSNI PROCES

3.1   Preskus s prevračanjem je zelo hiter, dinamičen proces z različnimi stopnjami, ki jih je treba upoštevati med načrtovanjem preskusa s prevračanjem, uporabe instrumentov in meritev.

3.2   Vozilo se nagiba brez sunkov in brez dinamičnih učinkov, dokler ne doseže nestabilnega ravnotežja in se prične prevračati. Kotna hitrost nagibne ploščadi ne sme presegati 5 stopinj na sekundo (0,087 radiana/sek).

3.3   Z visokohitrostnim fotografiranjem za notranje opazovanje, videom, šablonami, ki se lahko deformirajo, električnimi kontakti senzorjev ali z drugimi ustreznimi sredstvi se ugotavlja, ali so upoštevane zahteve iz odstavka 5.1 tega pravilnika. To se preveri na katerem koli mestu prostora za potnike, voznika in posadko, kjer je prostor za preživetje najverjetneje ogrožen, o natančnih položajih pa presodi tehnična služba. Uporabita se najmanj dva položaja, običajno na sprednjem in zadnjem delu prostora za potnike.

Priporoča se zunanje opazovanje in beleženje postopka prevračanja in deformiranja, kar pomeni naslednje:

3.4.1   dve visokohitrostni kameri – ena spredaj in ena zadaj. Od sprednje in zadnje stene vozila morata biti dovolj oddaljeni, da nastane izmerljiva slika brez izkrivljanja širokega kota v zasenčenem delu, kot prikazuje slika A5.3a;

3.4.2   lega težišča in obris nadgradnje (glej sliko A5.3b) sta označena s črtami in pasovi, da se zagotovijo pravilne meritve na sliki.

Slika A5.3a

Priporočljivo vidno polje zunanje kamere

Slika A5.3b

Priporočljiva označitev lege težišča in obrisa vozila

4.   DOKUMENTACIJA PRESKUSA S PREVRAČANJEM

Proizvajalec poda podroben opis preskušanega vozila, v katerem:

4.1.1   so navedeni vsi odkloni med povsem dodelanim tipom vozila, pripravljenim za vožnjo, in preskušenim vozilom;

4.1.2   enakovredna nadomestitev (glede mase, porazdelitve mase in namestitve) se dokaže v vsakem primeru, kadar se konstrukcijski deli, enote nadomestijo z drugimi enotami ali masami;

4.1.3   obstaja jasna navedba lege težišča v preskušanem vozilu, ki lahko temelji na meritvah, opravljenih na preskusnem vozilu, ko je pripravljeno za preskus, ali na kombinaciji meritev (opravljenih na povsem dodelanem tipu vozila) in izračunu na podlagi nadomestitev mase.

Poročilo o preskusu mora vsebovati vse podatke (slike, zapise, risbe, izmerjene vrednosti itd.), ki kažejo:

4.2.1   da je bil preskus izveden v skladu s to prilogo;

4.2.2   da so izpolnjene zahteve iz odstavkov 5.1.1 in 5.1.2 tega pravilnika;

4.2.3   posamezno oceno notranjih opazovanj;

4.2.4   vse podatke in informacije, potrebne za določitev tipa vozila, preskusnega vozila, samega preskusa ter osebja, odgovornega za preskus in njegovo oceno.

4.3   Priporočljivo je, da se v poročilu o preskusu zabeleži najvišja in najnižja lega težišča glede na tla jarka.

PRILOGA 6

PRESKUS S PREVRAČANJEM Z UPORABO DELOV NADGRADNJE KOT ENAKOVREDNA HOMOLOGACIJSKA METODA

1.   DODATNI PODATKI IN INFORMACIJE

Če proizvajalec izbere to metodo preskušanja, se tehnični službi poleg podatkov, informacij in risb, navedenih v odstavku 3 tega pravilnika, predložijo naslednje informacije:

1.1   risbe delov nadgradnje, ki se preskušajo;

1.2   potrditev veljavnosti porazdelitve mas, navedene v odstavku 4 Priloge 4 po uspešnem zaključku preskusa s prevračanjem delov nadgradnje;

1.3   izmerjene mase delov nadgradnje, ki se preskušajo, in potrditev, da so njihove lege težišč enake legam težišč vozila z maso neobremenjenega vozila, če niso opremljeni z zadrževalnimi sistemi, ali s skupno efektivno maso vozila, če so opremljeni z zadrževalnimi sistemi (predložitev poročila o meritvah).

2.   NAGIBNA DELOVNA MIZA

Nagibna delovna miza izpolnjuje zahteve iz odstavka 1 Priloge 5.

3.   PRIPRAVA DELOV NADGRADNJE

Število delov nadgradnje, ki se preskušajo, se določi z naslednjimi pravili:

3.1.1   vse različne konfiguracije odprtin, ki so del nadgradnje, se preskusijo na najmanj enem delu nadgradnje;

3.1.2   vsak del nadgradnje ima najmanj dve odprtini;

3.1.3   na umetnem delu nadgradnje (glej odstavek 2.27 tega pravilnika) razmerje mas katere koli odprtine do druge odprtine ne sme presegati 2;

3.1.4   prostor za preživetje celotnega vozila je v delih nadgradnje dobro zastopan, vključno z vsemi posebnimi kombinacijami, ki izhajajo iz konfiguracije karoserije vozil;

3.1.5   celotna strešna konstrukcija je v delih nadgradnje dobro zastopana, če obstajajo lokalne posebnosti, kot je spremenjena višina, klimatska naprava, posode za gorivo, prtljažnik itd.

3.2   Glede oblike, geometrije, materialov in spojev je konstrukcija odprtine delov nadgradnje popolnoma enaka konstrukciji, predstavljeni v nadgradnji.

Povezovalne konstrukcije med odprtinami predstavljajo proizvajalčev opis nadgradnje (glej odstavek 3 Priloge 4), upoštevajo pa se naslednja pravila:

3.3.1   v primeru originalnega dela nadgradnje, vzetega neposredno iz dejanske razporeditve vozila, so osnovne in dodatne povezovalne konstrukcije (glej odstavek 3.1 Priloge 4) enake kot tiste v nadgradnji vozila;

3.3.2   v primeru umetnega dela nadgradnje so povezovalne konstrukcije glede trdnosti, togosti in obnašanja enakovredne tistim v nadgradnji vozila;

3.3.3   tisti togi elementi, ki niso del nadgradnje, vendar lahko med deformacijo vdrejo v prostor za preživetje, se namestijo v dele nadgradnje;

3.3.4   masa povezovalnih konstrukcij se vključi v porazdelitev mase glede na dodelitev posamezni odprtini in porazdelitev znotraj te odprtine.

Deli nadgradnje se opremijo z umetnimi podporami, da se zanje zagotovijo enake lege težišča in osi vrtenja na nagibni ploščadi kot na celotnem vozilu. Podpore izpolnjujejo naslednje zahteve:

3.4.1   na konstrukcijo so pritrjene na način, ki ne povzroča niti ojačitve niti večje dodatne obremenitve delov nadgradnje;

3.4.2   so dovolj močne in toge, da so odporne na kakršno koli deformacijo, ki bi lahko med nagibanjem in postopkom prevračanja spremenila smer gibanja dela nadgradnje;

3.4.3   njihova masa se vključi v porazdelitev mase in lego težišča dela nadgradnje.

Porazdelitev mase v delu nadgradnje se določi ob upoštevanju naslednjega:

3.5.1   celoten del nadgradnje (odprtine, povezovalne konstrukcije, dodatni konstrukcijski elementi, podpore) se upoštevajo med preverjanjem veljavnosti enačb 5 in 6 iz odstavka 4.2 Priloge 4;

3.5.2   vse mase, dodeljene odprtinam (glej odstavek 4.2.2 in sliko 4 Priloge 4), se namestijo in pritrdijo na del nadgradnje tako, da ne povzročijo ojačitve, dodatne obremenitve ali omejitve deformacije.

3.5.3   Če so zadrževalni sistemi del tipa vozila, se mase potnikov upoštevajo, kot je opisano v prilogah 4 in 5.

4.   PRESKUSNI POSTOPEK

Preskusni postopek je enak postopku, opisanem v odstavku 3 Priloge 5 za celotno vozilo.

5.   OCENA PRESKUSOV

5.1   Tip vozila se homologira, če deli nadgradnje opravijo preskus s prevračanjem in sta izpolnjeni enačbi 2 in 3 iz odstavka 4 Priloge 4.

5.2   Če eden od delov nadgradnje ne opravi preskusa, se tip vozila ne homologira.

5.3   Če del nadgradnje opravi preskus s prevračanjem, se za vse odprtine, ki sestavljajo ta del nadgradnje, šteje, da so opravile preskus s prevračanjem, navedba rezultata pa se lahko uporabi v prihodnjih vlogah za homologacijo, pod pogojem, da razmerje njihovih mas v naknadni nadgradnji ostane enako.

5.4   Če del nadgradnje ne opravi preskusa s prevračanjem, se za vse odprtine v tem delu nadgradnje šteje, da niso opravile preskusa, tudi če se v prostor za preživetje posega samo v eni od odprtin.

6.   DOKUMENTACIJA PRESKUSA S PREVRAČANJEM DELA NADGRADNJE

Poročilo o preskusu vsebuje vse potrebne podatke, da se dokaže:

6.1   konstrukcija preskušenih delov nadgradnje (dimenzije, materiali, mase, lega težišča, konstrukcijske metode);

6.2   da so bili preskusi izvedeni v skladu s to prilogo;

6.3   ali so zahteve – iz odstavka 5.1 tega pravilnika – izpolnjene;

6.4   posamične ocene delov nadgradnje in njihovih odprtin;

6.5   istovetnost tipa vozila, njegove nadgradnje, preskušenih delov nadgradnje, samih preskusov in osebja, odgovornega za preskuse in njihovo ocenjevanje.

PRILOGA 7

NAVIDEZNO STATIČEN OBREMENITVENI PRESKUS DELOV NADGRADNJE KOT ENAKOVREDNA HOMOLOGACIJSKA METODA

1.   DODATNI PODATKI IN INFORMACIJE

Ta metoda preskušanja uporablja dele nadgradnje kot preskusne enote, od katerih je vsaka zgrajena iz najmanj dveh odprtin vozila, ki se ocenjuje, povezane s tipičnimi konstrukcijskimi elementi. Če proizvajalec izbere to metodo preskušanja, se tehnični službi poleg podatkov in risb, navedenih v odstavku 3.2 tega pravilnika, predložijo naslednje dodatne informacije:

1.1   risbe delov nadgradnje, ki se preskušajo;

1.2   energijske vrednosti, ki jih absorbira posamezna odprtina nadgradnje, kot tudi energijska vrednost, ki pripada delom nadgradnje, ki se preskušajo;

1.3   potrditev energetske zahteve, glej spodnji odstavek 4.2, po uspešnem zaključku navidezno statičnih obremenitvenih preskusov delov nadgradnje.

2.   PRIPRAVA DELOV NADGRADNJE

2.1   Proizvajalec pri načrtovanju in izdelavi delov nadgradnje za preskus upošteva zahteve iz odstavkov 3.1, 3.2 in 3.3 Priloge 6.

2.2   Deli nadgradnje se opremijo s profilom prostora za preživetje na mestih, kamor bodo najverjetneje vdrli stebrički ali drugi konstrukcijski elementi kot posledica pričakovane deformacije.

3.   PRESKUSNI POSTOPEK

Vsak del nadgradnje, ki se preskuša, se trdno in varno pritrdi na preskusno delovno mizo prek toge konstrukcije podvozja tako, da:

3.1.1   se okoli pritrdilnih točk ne pojavi lokalna plastična deformacija;

3.1.2   mesto in način pritrditve ne ovirata oblikovanja in delovanja predvidenih plastičnih predelov in zgibov.

Za delovanje obremenitve na del nadgradnje se upoštevajo naslednja pravila:

3.2.1   obremenitev je na vratnem krilu enakomerno porazdeljena prek togega nosilca, ki je daljši od vratnega krila, da se v preskusu s prevračanjem simulirajo tla, in ki sledi geometriji vratnega krila;

smer nastale obremenitve (glej sliko A7.1) je povezana z vzdolžno vodoravno navpično srednjo ravnino vozila, njen nagib (α) pa se določi na naslednji način:

kjer je:

Slika A7.1

Delovanje obremenitve na del nadgradnje

3.2.3   obremenitev deluje na nosilec v težišču dela nadgradnje, pridobljenem iz mase njegovih odprtin in konstrukcijskih elementov, ki jih povezujejo. Z uporabo simbolov iz slike A7.1 se lahko položaj dela nadgradnje določi z naslednjo formulo:

kjer je:

3.2.4   obremenitev se postopoma povečuje z meritvami s tem povezane deformacije v ločenih intervalih vse do popolne deformacije (du), ko eden od elementov dela nadgradnje vdre v prostor za preživetje.

Pri načrtovanju krivulje upogiba zaradi obremenitve:

3.3.1   je pogostost meritev takšna, da je krivulja neprekinjena (glej sliko A7.2);

3.3.2   se vrednosti obremenitve in deformacija izmerijo sočasno;

3.3.3   se deformacija obremenjenega vratnega krila izmeri na ravnini in v smeri nastale obremenitve;

3.3.4   se tako obremenitev kot tudi deformacija izmerita s točnostjo ± 1 odstotek.

4.   OCENA REZULTATOV PRESKUSA

Na načrtovani krivulji deformacije zaradi obremenitve se dejanska absorbirana energija v delu nadgradnje (EDN) izrazi kot predel pod krivuljo (glej sliko A7.2).

Slika A7.2

Absorbirana energija za del nadgradnje, pridobljena iz izmerjene krivulje deformacije zaradi obremenitve

Minimalna energija, ki jo mora absorbirati del nadgradnje (Emin), se določi na naslednji način:

4.2.1   skupna energija (ET), ki jo mora absorbirati nadgradnja, je:

kjer je:

4.2.2   skupna energija „ET“ se porazdeli med odprtine nadgradnje v sorazmerju z njihovimi masami:

kjer je:

4.2.3   minimalna zahtevana energija, ki jo absorbira del nadgradnje (Emin ), je vsota energije odprtin, ki sestavljajo del nadgradnje:

4.3   Del nadgradnje opravi obremenitveni preskus, če je:

V tem primeru se za vse odprtine, ki sestavljajo del nadgradnje, šteje, da so opravile navidezno statičen obremenitveni preskus in ti rezultati se lahko navedejo v prihodnjih zahtevah za homologacijo, pod pogojem, da se ne pričakuje, da imajo sestavni deli odprtin v naknadni nadgradnji večjo maso.

4.4   Del nadgradnje ne opravi obremenitvenega preskusa, če je:

V tem primeru se za vse odprtine, ki oblikujejo del nadgradnje, šteje, da niso opravile preskusa, tudi če se v prostor za preživetje vdre samo skozi eno od odprtin.

4.5   Tip vozila se homologira, če vsi zahtevani deli nadgradnje opravijo obremenitveni preskus.

5.   DOKUMENTACIJA NAVIDEZNO STATIČNIH OBREMENITVENIH PRESKUSOV

Poročilo o preskusu upošteva obliko in vsebino iz odstavka 6 Priloge 6.

Dodatek 1

DOLOČANJE VERTIKALNEGA PREMIKA TEŽIŠČA MED PRESKUSOM S PREVRAČANJEM

Vertikalni premik (Δh) težišča, povezanega s preskusom s prevračanjem, se lahko določi s spodaj prikazano grafično metodo.

1.	Z uporabo izmerjenih slik preseka vozila se začetna višina (h1) težišča (lega 1) nad spodnjo ravnino jarka določi za vozilo, ki stoji na svoji točki nestabilnega ravnotežja na nagibni ploščadi (glej sliko A7.A1.1).

2.

Ob predpostavki, da se presek vozila vrti okrog roba podpor kolesa (točka A na sliki A7.A1.1), se presek vozila nariše z vratnim krilom, ki se dotika spodnje ravnine jarka (glej sliko A7.A1.2). V tej legi se določi višina (h2) težišča (lega 2), povezana s spodnjo ravnino jarka. Slika A7.A1.1 Slika A7.A1.2 Določanje vertikalnega premika težišča vozila

3.	Vertikalni premik težišča (Δh) je

4.

Če se preskuša več kot en del nadgradnje in ima vsak del nadgradnje različno končno deformirano obliko, se vertikalni premik težišča (Δhi) določi za vsak del nadgradnje, skupna povprečna vrednost (Δh) pa se izmeri kot kjer je: Δhi = vertikalni premik težišča dela nadgradnje i, k = število preskušenih delov nadgradnje.

PRILOGA 8

NAVIDEZNO STATIČEN IZRAČUN NA PODLAGI PRESKUŠANJA SESTAVNIH DELOV KOT ENAKOVREDNA HOMOLOGACIJSKA METODA

1.   DODATNI PODATKI IN INFORMACIJE

Če proizvajalec izbere to metodo preskušanja, se tehnični službi poleg podatkov in risb, navedenih v odstavku 3.2 tega pravilnika, predložijo naslednje informacije:

mesto plastičnih predelov (PP) in plastičnih zgibov (PZ) v nadgradnji;

1.1.1   vsi posamezni PP in PZ se označijo izključno na sliki nadgradnje na njihovih geometrijsko določenih mestih (glej sliko A8.1);

1.1.2   konstrukcijski elementi PP in PZ se lahko v izračunu obravnavajo kot togi ali elastični deli, njihova dolžina pa se določi z njihovimi dejanskimi dimenzijami v vozilu.

Tehnični parametri PP in PZ;

1.2.1   geometrija premera konstrukcijskih elementov, v katerih so nameščeni PP in PZ;

1.2.2   vrsta in smer obremenitve, delujoče na vsak PP in PZ;

1.2.3   krivulja upogiba zaradi obremenitve vsakega PP in PZ, kot je opisano v Dodatku 1 k tej prilogi. Proizvajalec lahko za izračun uporabi statične ali dinamične značilnosti PP in PZ, vendar pa v enem izračunu statičnih in dinamičnih značilnosti ne sme pomešati.

Slika A8.1

Geometrični parametri plastičnih zgibov na odprtini

1.3   Navedba skupne energije (ET), ki jo mora absorbirati nadgradnja, z uporabo formule, navedene v spodnjem odstavku 3.1.

1.4   Kratek tehnični opis algoritma in računalniškega programa, ki se uporabljata za izračun.

2.   ZAHTEVE ZA NAVIDEZNO STATIČEN IZRAČUN

Celotna nadgradnja se za izračun matematično oblikuje kot nosilna konstrukcija, ki se lahko deformira, ob upoštevanju naslednjega:

2.1.1   nadgradnja se oblikuje kot posamezna naložena enota, ki vsebuje PP in PZ, ki se lahko deformirajo, povezane z ustreznimi konstrukcijskimi elementi;

2.1.2   nadgradnja ima dejanske dimenzije karoserije. Pri pregledu prostora za preživetje se uporabi notranji obris stranskih stebričkov in strešne konstrukcije;

2.1.3   PZ uporabljajo dejanske dimenzije stebričkov in konstrukcijskih elementov, na katerih so nameščeni (glej Dodatek 1 k tej prilogi).

Nastale obremenitve v izračunu izpolnjujejo naslednje zahteve:

2.2.1   aktivna obremenitev deluje na prečno ravnino s težiščem nadgradnje (vozila), ki je pravokotna na navpično vzdolžno srednjo ravnino (NVSR) vozila. Aktivna obremenitev deluje na vratno krilo nadgradnje prek popolnoma toge ravnine delovanja obremenitve, ki se širi v obe smeri nad vratnim krilom in vsako sosednjo konstrukcijo;

2.2.2   na začetku simulacije se ravnina delovanja obremenitve dotika vratnega krila na svojem delu, najbolj oddaljenem od navpične vzdolžne srednje ravnine. Določijo se kontaktne točke med ravnino delovanja obremenitve in nadgradnjo, da se zagotovi natančen prenos obremenitve;

2.2.3   aktivna obremenitev ima nagib α, povezan z navpično vzdolžno srednjo ravnino vozila (glej sliko A.8.2):

kjer je:

Smer delovanja aktivne obremenitve se med izračunom ne spremeni;

2.2.4   aktivna obremenitev se z majhnimi posamičnimi koraki poveča in celotna deformacija konstrukcije se izračuna na vsakem koraku obremenitve. Število korakov obremenitve ni večje od 100 in koraki so navidezno enaki;

2.2.5   med postopkom deformacije se lahko ravnina delovanja obremenitve, poleg vzporednega prenosa, vrti okoli osi stičišča ravnine delovanja obremenitve s prečno ravnino s težiščem, da se upošteva asimetrična deformacija nadgradnje;

2.2.6   pasivne (podporne) sile se uporabijo na togi talni konstrukciji, ki ne vpliva na deformacijo konstrukcije.

Slika A8.2

Delovanje obremenitve na nadgradnjo

Algoritem izračuna in računalniški program izpolnjujeta naslednje zahteve:

2.3.1   program upošteva nelinearnosti v značilnostih PZ in velik obseg deformacij konstrukcije;

2.3.2   program prilagodi delovni obseg PZ in PP ter prekine izračun, če deformacija PZ presega potrjen delovni razpon (glej Dodatek 1 k tej prilogi);

2.3.3   program lahko izračuna skupno energijo, ki jo absorbira nadgradnja na vsakem posamičnem koraku obremenitve;

2.3.4   program lahko pri vsakem posamičnem koraku prikaže deformirano obliko odprtin, ki oblikujejo nadgradnjo, in položaj vsakega togega dela, ki lahko vdre v prostor za preživetje; program določi posamičen korak obremenitve, pri katerem togi konstrukcijski del najprej vdre v prostor za preživetje;

2.3.5   program lahko odkrije in določi posamičen korak obremenitve, pri katerem se začne popolna zrušitev nadgradnje; ko nadgradnja postane nestabilna in se deformacija nadaljuje brez povečanja obremenitve.

3.   OCENA IZRAČUNA

3.1   Skupna energija (ET), ki jo mora absorbirati nadgradnja, se določi na naslednji način:

kjer je:

3.2   Absorbirana energija (Ea) nadgradnje se izračuna pri posamičnem koraku obremenitve, pri katerem se kateri koli togi konstrukcijski del prvič dotakne prostora za preživetje.

3.3   Tip vozila se homologira, če je Ea ≥ ET.

4.   DOKUMENTACIJA NAVIDEZNO STATIČNEGA IZRAČUNA

Poročilo o izračunu mora vsebovati naslednje podatke:

4.1   podroben mehanični opis nadgradnje, ki vsebuje mesto PP in PZ ter določa toge in elastične dele;

4.2   podatke, pridobljene s preskusi, in s tem povezane grafe;

4.3   izjavo, ali so zahteve iz odstavka 5.1 tega pravilnika izpolnjene;

4.4   opredelitev tipa vozila in osebja, odgovornega za preskus, izračune in oceno.

PRILOGA 9

RAČUNALNIŠKA SIMULACIJA PRESKUSA S PREVRAČANJEM NA CELOTNEM VOZILU KOT ENAKOVREDNA HOMOLOGACIJSKA METODA

1.   DODATNI PODATKI IN INFORMACIJE

Z metodo računalniške simulacije, ki jo odobri tehnična služba, se lahko dokaže, da nadgradnja izpolnjuje zahteve, navedene v odstavkih 5.1.1 in 5.1.2 tega pravilnika.

Če proizvajalec izbere to metodo preskušanja, se tehnični službi poleg podatkov in risb, navedenih v odstavku 3.2 tega pravilnika, predložijo naslednje informacije:

1.1   Opis uporabljene simulacije in metode izračuna, ki je bila uporabljena, ter jasno in natančno opredelitev analize programske opreme, vključno z vsaj njenim proizvajalcem, njenim trgovskim imenom, uporabljeno različico in kontaktnimi podatki razvijalca.

1.2   Vzorce materiala in uporabljene vnosne podatke.

1.3   Vrednosti za določene mase, težišče in vztrajnostne momente, ki se uporabljajo v matematičnem modelu.

2.   MATEMATIČNI MODEL

Model lahko opiše realno fizično obnašanje postopka prevračanja v skladu s Prilogo 5. Matematični model je izdelan in predpostavke so predpisane tako, da izračun daje ohranljive rezultate. Model se oblikuje ob upoštevanju naslednjega:

2.1   tehnična služba lahko zahteva izvedbo preskusov na dejanski konstrukciji vozila, da se dokaže veljavnost matematičnega modela in preverijo predpostavke iz tega modela;

2.2   skupna masa in lega težišča, ki se uporabljata v matematičnem modelu, sta enaki tistim v vozilu v postopku homologacije;

2.3   porazdelitev mase v matematičnem modelu ustreza vozilu v postopku homologacije; vztrajnostni momenti, ki se uporabljajo v matematičnem modelu, se izračunajo na podlagi te porazdelitve mase.

3.   ZAHTEVE ZA ALGORITEM IN SIMULACIJSKI PROGRAM TER ZA RAČUNALNIŠKO OPREMO

3.1   Natančno se določi položaj vozila v nestabilnem ravnotežju na točki prevračanja in položaj ob prvem stiku s tlemi. Simulacijski program lahko začne delovati v položaju nestabilnega ravnotežja, vendar pa najpozneje ob prvem stiku s tlemi.

3.2   Začetni pogoji na točki prvega stika s tlemi se določijo s spremembo potencialne energije v položaju nestabilnega ravnotežja.

3.3   Simulacijski program deluje vsaj dokler ni dosežena največja deformacija.

3.4   Simulacijski program ustvari stabilno rešitev, katere rezultat ni odvisen od posamičnega časovnega koraka.

3.5   Simulacijski program lahko izračuna elemente energije za energetsko bilanco na vsakem posamičnem koraku obremenitve.

3.6   Nefizični elementi energije, uvedeni s postopkom matematičnega modeliranja (na primer „peščena ura“ in notranje dušenje), nikoli ne presežejo 5 odstotkov skupne energije.

3.7   Koeficient trenja, ki se uporablja ob stiku s tlemi, se potrdi z rezultati fizičnega preskusa ali pa izračun dokaže, da koeficient trenja daje ohranljive rezultate.

3.8   V matematičnem modelu se upoštevajo vsi možni fizični stiki med deli vozila.

4.   OCENA SIMULACIJE

4.1   Če so navedene zahteve za simulacijski program izpolnjene, se simulacija sprememb v geometriji notranje konstrukcije in primerjava z geometrijsko obliko prostora za preživetje oceni tako, kot je določeno v odstavkih 5.1 in 5.2 tega pravilnika.

4.2   Če se med simulacijo prevračanja ne posega v prostor za preživetje, se homologacija podeli.

4.3   Če se med simulacijo prevračanja posega v prostor za preživetje, se homologacija zavrne.

5.   DOKUMENTACIJA

Poročilo o simulaciji mora vsebovati naslednje podatke:

5.1.1   vse podatke in informacije, navedene v odstavku 1 te priloge;

5.1.2   risbo, ki prikazuje matematični model nadgradnje;

5.1.3   navedbo kotnih vrednosti, hitrosti in kotne hitrosti v položaju nestabilnega ravnotežja vozila in v položaju prvega stika s tlemi;

5.1.4   tabelo vrednosti skupne energije in vrednosti vseh njenih elementov (kinetična energija, notranja energija, energija peščene ure) ob časovnih spremembah 1 ms, ki vključujejo najmanj obdobje od prvega stika s tlemi do največje dosežene deformacije;

5.1.5   pričakovani koeficient talnega trenja;

5.1.6   grafične prikaze ali podatke, ki na ustrezen način prikazujejo, da so zahteve iz odstavkov 5.1.1 in 5.1.2 tega pravilnika izpolnjene. Ta zahteva se lahko izpolni z zagotovitvijo grafičnega prikaza, glede na čas, razdalje med notranjim obrisom deformirane konstrukcije in robom prostora za preživetje;

5.1.7   izjavo o izpolnjevanju ali neizpolnjevanju zahtev iz odstavkov 5.1.1 in 5.1.2 tega pravilnika;

5.1.8   vse podatke in informacije, potrebne za jasno opredelitev tipa vozila, njegove nadgradnje, matematičnega modela nadgradnje in samega izračuna.

5.2   Priporočljivo je, da poročilo vsebuje tudi grafične prikaze deformirane konstrukcije v trenutku, ko se pojavi največja deformacija, s pregledom nadgradnje in predelov velike plastične deformacije.

5.3   Na zahtevo tehnične službe se zagotovijo nadaljnje informacije in se vključijo v poročilo.