(1)

Evropska komisija (v nadaljnjem besedilu: Komisija) je oktobra 2020 z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2020/1408 (2) uvedla dokončno protidampinško dajatev na uvoz nekaterih vroče valjanih plošč in kolobarjev iz nerjavnega jekla (v nadaljnjem besedilu: SSHR) s poreklom iz Indonezije, Ljudske republike Kitajske (v nadaljnjem besedilu: LRK) in Tajvana. Veljavne protidampinške dajatve znašajo med 9,2 % in 19 % za uvoz izdelkov s poreklom iz LRK ter med 4,1 % in 7,5 % za uvoz izdelkov s poreklom iz Tajvana ter so bile določene na 17,3 % za uvoz izdelkov s poreklom iz Indonezije. Preiskava, na podlagi katere so bile uvedene te dajatve (v nadaljnjem besedilu: prvotna preiskava), se je začela avgusta 2019 (3).

(2)

Komisija je 17. junija 2022 v skladu s členoma 13(3) in 14(5) osnovne uredbe prejela zahtevek za preiskavo morebitnega izogibanja veljavnim protidampinškim ukrepom in uvedbo registracije uvoza SSHR, poslanih iz Republike Turčije (v nadaljnjem besedilu: Turčija), ne glede na to, ali so deklarirani kot izdelek s poreklom iz Turčije ali ne.

(3)

Zahtevek je vložilo Evropsko jeklarsko združenje Eurofer (v nadaljnjem besedilu: vložnik).

(4)

Zahtevek je vseboval zadostne dokaze o spremembi vzorca trgovanja, kar zadeva izvoz iz Indonezije in Turčije v Unijo, do katere je prišlo po uvedbi ukrepov za SSHR. Iz podatkov v zahtevku je bila razvidna znatna sprememba vzorca trgovanja, vključno z znatnim povečanjem izvoza plošč iz nerjavnega jekla, glavne surovine za proizvodnjo SSHR, iz Indonezije v Turčijo in znatnim povečanjem izvoza SSHR iz Turčije v Unijo. Zdelo se je, da je bila ta sprememba posledica pošiljanja SSHR iz Turčije v Unijo, potem ko so bili sestavljeni ali dokončani v Turčiji. Iz dokazov je bilo razvidno, da so se take dejavnosti sestavljanja ali končne izdelave začele v času začetka protidampinške preiskave, zaradi katere so bile uvedene veljavne dajatve, in da za zadevno prakso ni bilo zadostnega vzroka ali gospodarske upravičenosti, razen uvedbe dajatve.

(5)

Poleg tega je zahtevek vseboval zadostne dokaze, da so plošče iz nerjavnega jekla s poreklom iz Indonezije predstavljale več kot 60 % skupne vrednosti delov SSHR in da je bila dodana vrednost, za katero se je povečala vrednost delov, vnesenih med dejavnostjo sestavljanja ali končne izdelave, nižja od 25 % proizvodnih stroškov.

(6)

Zahtevek je poleg tega vseboval zadostne dokaze, da so praksa, postopek ali dejavnost oslabili popravljalne učinke veljavnih protidampinških dajatev v smislu količin in cen. Zdelo se je, da so bile na trg Unije uvožene znatne količine SSHR. Poleg tega je bilo predloženih dovolj dokazov, ki kažejo, da so se SSHR uvažali po škodljivih cenah.

(7)

Zahtevek je vseboval tudi zadostne dokaze, da so se SSHR uvažali po dampinških cenah glede na normalno vrednost, ki je bila predhodno ugotovljena.

(8)

Izdelek, ki ga zadeva morebitno izogibanje, so ploščati valjani izdelki iz nerjavnega jekla, v kolobarjih ali ne (vključno z razrezanimi izdelki in ozkimi trakovi), vroče valjani, brez nadaljnje obdelave, razen izdelkov, ki niso v kolobarjih, širine 600 mm ali več in debeline več kot 10 mm, na datum začetka veljavnosti Izvedbene uredbe (EU) 2020/1408 uvrščeni pod oznake HS 7219 11, 7219 12, 7219 13, 7219 14, 7219 22, 7219 23, 7219 24, 7220 11 in 7220 12 ter s poreklom iz Indonezije (v nadaljnjem besedilu: zadevni izdelek). Za ta izdelek se uporabljajo trenutno veljavni ukrepi.

(9)

Izdelek v preiskavi je enak izdelku, opredeljenem v prejšnji uvodni izjavi, ki se trenutno uvršča pod oznake HS 7219 11, 7219 12, 7219 13, 7219 14, 7219 22, 7219 23, 7219 24, 7220 11 in 7220 12, le da je poslan iz Turčije, ne glede na to, ali je deklariran kot izdelek s poreklom iz Turčije ali ne (oznake TARIC 7219110010, 7219121010, 7219129010, 7219131010, 7219139010, 7219141010, 7219149010, 7219221010, 7219229010, 7219230010, 7219240010, 7220110010 in 7220120010) (v nadaljnjem besedilu: izdelek v preiskavi).

(10)

Preiskava je pokazala, da imajo SSHR, izvoženi iz Indonezije v Unijo, in SSHR, poslani iz Turčije, ne glede na to, ali gre za izdelke s poreklom iz Turčije ali ne, enake osnovne fizikalne in kemične lastnosti ter so namenjeni enakim uporabam, zato se štejejo za podobne izdelke v smislu člena 1(4) osnovne uredbe.

(11)

Po razkritju je družba Marcegaglia Specialties S.P.A. (v nadaljnjem besedilu: Marcegaglia), evropski uvoznik in uporabnik SSHR, trdila, da so bili vsi njeni SSHR, uvoženi iz Turčije in izdelani iz indonezijskih plošč, vroče valjani črni kolobarji iz nerjavnega jekla, za katere v Uniji skoraj ni prostega trga. Družba je v okviru zadevnega izdelka razlikovala med vroče valjanimi belimi in črnimi kolobarji iz nerjavnega jekla. Vroče valjane črne kolobarje iz nerjavnega jekla je treba pred nadaljnjo predelavo dekapirati in žariti, kar omejuje njihovo uporabo izključno na valjarne za ponovno valjanje. Družba Marcegaglia je trdila, da je edina neodvisna, nevertikalno integrirana valjarna za ponovno valjanje v Uniji. Ker je bil izdelek, uvožen iz Turčije, omejen na vroče valjane črne kolobarje iz nerjavnega jekla, ni konkuriral vroče valjanim belim kolobarjem iz nerjavnega jekla, ki so jih izdelovali in prodajali proizvajalci Unije na prostem trgu.

(12)

Komisija je opozorila, da je bil namen te preiskave ugotoviti, ali je prišlo do izogibanja. V okviru te preiskave ni bilo pravne podlage za pregled obsega izdelka, na katerega se nanašajo ukrepi. Obseg izdelka je bil določen v prvotni preiskavi in v opredelitev izdelka so bili vključeni vsi vroče valjani kolobarji iz nerjavnega jekla. Natančneje, v prvotni preiskavi je bilo ugotovljeno, da imajo črni in beli kolobarji enake osnovne fizikalne in kemične lastnosti, so zamenljivi in spadajo v obseg izdelka (4). Trditev je bila zato zavrnjena.

(13)

Po razkritju sta družba Çolakoğlu Metalurji A.Ş. (v nadaljnjem besedilu: Çolakoğlu ), turški proizvajalec izvoznik, in vlada Republike Turčije trdila, da bi morala Komisija razširiti obseg preiskave in vanj vključiti predelavo indonezijskih plošč iz nerjavnega jekla v SSHR v Uniji.

(14)

Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 31, je Komisija opozorila, da ta praksa sicer ni bila zajeta v tej preiskavi, vendar se je seznanila s trditvijo in bo nadalje preučila, ali bi morala zaradi te prakse, če bi bila potrjena, sprejeti nadaljnje ukrepe.

(15)

Potem ko je Komisija obvestila države članice in ugotovila, da obstajajo zadostni dokazi za začetek preiskave v skladu s členom 13(3) osnovne uredbe, je z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2022/1310 (5) (v nadaljnjem besedilu: uredba o začetku preiskave) začela preiskavo in za uvoz SSHR, poslanih iz Turčije, ne glede na to, ali so deklarirani kot izdelki s poreklom iz Turčije ali ne, uvedla registracijo.

(16)

Družba Çolakoğlu je trdila, da začetek preiskave ni bil upravičen zaradi nezadostnih dokazov in da bi bilo treba preiskavo zato zaključiti.

(17)

Trdila je, da se vzorec trgovanja ni spremenil, saj zaradi neobstoja zmanjšanja uvoza SSHR iz Indonezije povečanje uvoza SSHR iz Turčije, ki ne bi mogel nadomestiti uvoza iz Indonezije, samo po sebi ni dokazovalo obstoja spremembe vzorca trgovanja.

(18)

Trdila je tudi, da praksa, postopek ali dejavnost, ki je potekala v Turčiji, ni spadala v nobeno od kategorij iz člena 13(1), četrti pododstavek, osnovne uredbe. Zlasti ni bilo pozitivnih dokazov, da so se SSHR s poreklom iz Indonezije pošiljali prek Turčije v Unijo, niti dokazov o reorganizaciji prodajnih vzorcev in poti. Poleg tega prakse, postopka ali dejavnosti ni bilo mogoče opredeliti kot rahlo spremembo, saj je izdelek v preiskavi izdelek nižje v proizvodni verigi in se kot tak razlikuje od svojih vhodnih materialov, ali kot dejavnost sestavljanja, zlasti ker izdelek v preiskavi in plošče iz nerjavnega jekla niso uvrščeni pod iste tarifne številke.

(19)

Družba Çolakoğlu je trdila, da so bile naložbe v zmogljivosti za proizvodnjo nerjavnega jekla gospodarsko upravičene glede na povpraševanje po izdelkih iz nerjavnega jekla v Turčiji.

(20)

Družba Çolakoğlu je tudi trdila, da škode ni bilo in da popravljalni učinki niso bili oslabljeni, saj (i) turški uvoz z enoodstotnim tržnim deležem ni bil tako znaten, da bi oslabil popravljalni učinek dajatve, in (ii) če bi bili popravljalni učinki dajatve oslabljeni, to ne bi bila posledica uvoza SSHR iz Turčije, temveč uvoza SSHR iz Indonezije, ki se je nadaljeval po uvedbi ukrepov, in SSHR, ki so jih proizvajalci Unije predelovali iz jeklenih plošč, uvoženih iz Indonezije.

(21)

Poleg tega je družba Çolakoğlu trdila, da bi bila razširitev ukrepov na Turčijo v nasprotju z interesom Unije, saj bi to povzročilo nadaljnje zvišanje cen, kar bi na koncu negativno vplivalo na končne uporabnike in potrošnike.

(22)

Nazadnje je družba Çolakoğlu trdila, da so proizvajalci Unije izvajali enake dejavnosti, tj. predelavo indonezijskih plošč iz nerjavnega jekla v SSHR v Uniji, katerih obseg je bil celo večji od obsega dejavnosti, ki so se izvajale v Turčiji. Zato je zahtevala zaključek preiskave ali razširitev obsega preiskave, da bi se vključila predelava indonezijskih plošč iz nerjavnega jekla v SSHR v Uniji.

(23)

Podobne pripombe sta predložili tudi družba Marcegaglia in vlada Republike Turčije.

(24)

Poleg tega je družba Marcegaglia trdila, da je uvoz plošč iz nerjavnega jekla iz Indonezije za nadaljnjo predelavo v Turčiji gospodarsko upravičena dejavnost, katere cilj je diverzifikacija virov dobave.

(25)

Komisija je menila, da je zahtevek vseboval zadostne dokaze, da se je po začetku prvotne preiskave in uvedbi ukrepov spremenil vzorec trgovanja z izvozom iz Indonezije in Turčije v Unijo. Zlasti so bili v zahtevku navedeni podatki, ki kažejo na spremembo vzorca trgovanja, ki je vključevala znatno povečanje izvoza plošč iz nerjavnega jekla, glavne surovine za proizvodnjo SSHR, iz Indonezije v Turčijo in znatno povečanje izvoza SSHR iz Turčije v Unijo.

(26)

V zvezi s prakso, postopkom ali dejavnostjo, ki poteka v Turčiji, je Komisija menila, da je zahtevek vseboval zadostne dokaze o obstoju dejavnosti sestavljanja/končne izdelave v Turčiji, ki je ena od praks, izrecno navedenih v členu 13(2) osnovne uredbe, in da so te dejavnosti temeljile na uporabi plošč iz nerjavnega jekla, glavnega vhodnega materiala, iz Indonezije. Tarifna uvrstitev izdelka v preiskavi in njegovih glavnih vhodnih materialov ali njena sprememba ni pomembna za presojo tega, ali dejavnost sestavljanja/končne izdelave pomeni izogibanje.

(27)

V zahtevku so bili poleg tega predloženi zadostni dokazi za to, da za dejavnost razen uvedbe dajatev očitno ni bilo gospodarske upravičenosti, zlasti ker se je zaradi dejavnosti povečala zapletenost stroškov logističnih dejavnosti in pristojbin za storitve. Trditve družb Çolakoğlu in Marcegaglia so bile med preiskavo dodatno preučene in so obravnavane v oddelku 2.4 spodaj.

(28)

Komisija je menila, da je zahtevek vseboval tudi zadostne dokaze, da so te prakse oslabile popravljalne učinke obstoječih protidampinških ukrepov za SSHR v smislu količine in cen. Zahtevek je zlasti zagotovil zadostne dokaze, da so se SSHR uvažali po cenah, ki so bile nižje od neškodljive cene, določene v prvotni preiskavi. Te trditve, vključno z argumenti v zvezi z deležem turškega uvoza, so bile med preiskavo podrobneje preučene.

(29)

V zvezi s trditvami o interesu Unije je Komisija opozorila, da interes Unije ni razlog za začetek preiskave v skladu s členom 13 osnovne uredbe.

(30)

Glede na zgoraj navedeno je Komisija zavrnila trditve, da zahtevek ni vseboval zadostnih dokazov, ki bi upravičevali začetek preiskave.

(31)

V zvezi s pripombami družbe Çolakoğlu, da bi se lahko indonezijske plošče, uvožene v Unijo, predelale v SSHR v Uniji, je Komisija opozorila, da ta praksa ne spada v obseg te preiskave. Z uredbo o začetku preiskave je bila namreč preiskava omejena na uvoz SSHR iz Turčije v Unijo in dejavnosti predelave, ki potekajo v Turčiji. Vendar se je Komisija seznanila s trditvijo družbe Çolakoğlu in bo podrobneje preučila, ali bi lahko bil uvoz plošč iz nerjavnega jekla iz Indonezije v Unijo element ločene prakse izogibanja. Komisija je začela spremljati uvoz plošč iz nerjavnega jekla iz Indonezije v Unijo, ki se je po podatkih Eurostata oktobra 2022 ustavil.

(32)

Po razkritju je družba Çolakoğlu trdila, da je Komisija kršila njeno pravico do obrambe v skladu s členom 6(7) osnovne uredbe in členom 296 PDEU ter pravico do dobrega upravljanja v skladu s členom 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ker ni upoštevala številnih argumentov, predloženih med preiskavo. Zlasti je menila, da je bila kršena njena pravica do dobrega upravljanja, ker Komisija ni razširila obsega preiskave na plošče iz nerjavnega jekla iz Indonezije, uvožene neposredno v Unijo.

(33)

Komisija je opozorila, da je 30. januarja 2023 zainteresiranim stranem razkrila bistvena dejstva in premisleke, na katerih so temeljili njeni sklepi. Vse strani so imele na voljo 15 dni za predložitev pripomb. Vsi argumenti družbe Çolakoğlu in drugih zainteresiranih strani so bili upoštevani, vendar to ne pomeni, da bi bilo treba v dokumentu o razkritju izrecno obravnavati vsak predloženi argument (6). Komisija mora svoje ugotovitve in sklepe ustrezno utemeljiti in podrobno pojasniti, kar je storila v dokumentu o razkritju. Po razkritju je družba Çolakoğlu predložila pripombe in ji je bilo odobreno zaslišanje. Komisija je ustrezno preučila vse predložene pripombe, kot je navedeno v nadaljevanju. V zvezi z uvozom indonezijskih plošč iz nerjavnega jekla v Unijo je Komisija opozorila, da je v razkritju, ki se odraža v uvodni izjavi 31 zgoraj, ustrezno pojasnila razloge, zakaj ta domnevna praksa ne spada v obseg te preiskave. Poleg tega Komisija v nasprotju s trditvami družbe Çolakoğlu ni uveljavljala nobene diskrecijske pravice, saj ji je uredba o začetku preiskave dovoljevala le preiskavo drugih možnih praks izogibanja, ki so potekale zunaj Unije, zlasti v Turčiji. Zato je menila, da je bila pravica družbe Çolakoğlu do obrambe v celoti spoštovana, in je trditev zavrnila.

(34)

Obdobje preiskave je trajalo od 1. januarja 2018 do 30. junija 2022 (v nadaljnjem besedilu: obdobje preiskave). Za obdobje preiskave so bili zbrani podatki, med drugim z namenom preiskave domnevne spremembe vzorca trgovanja po uvedbi ukrepov za zadevni izdelek ter preiskave obstoja prakse, postopka ali dejavnosti, za katero ni bilo zadostnega vzroka ali gospodarske upravičenosti, razen uvedbe dajatve. Podrobnejši podatki so bili zbrani za obdobje od 1. julija 2021 do 30. junija 2022 (v nadaljnjem besedilu: obdobje poročanja), da bi se preučilo, ali je uvoz oslabil popravljalni učinek veljavnih ukrepov v smislu cen in/ali količin ter ali je obstajal damping.

(35)

Komisija je o začetku preiskave uradno obvestila indonezijske in turške organe, znane proizvajalce izvoznike v navedenih državah, industrijo Unije in predsednika Pridružitvenega sveta EU-Turčija.

(36)

Poleg tega je misijo Turčije pri Evropski uniji pozvala, naj ji posreduje imena in naslove proizvajalcev izvoznikov in/ali reprezentativnih združenj, ki bi jih lahko zanimalo sodelovanje v preiskavi, poleg turških proizvajalcev izvoznikov, ki jih je v zahtevku navedel vložnik.

(37)

Obrazci zahtevkov za izvzetje za proizvajalce/izvoznike v Turčiji ter vprašalniki za proizvajalce/izvoznike v Indoneziji in uvoznike v Uniji so bili na voljo na spletnem mestu GD za trgovino.

(38)

Obrazce zahtevkov za izvzetje je predložilo pet družb s sedežem v Turčiji. To so bile:

(39)

Poleg tega je uvoznik in uporabnik Unije, družba Marcegaglia, predložil izpolnjen vprašalnik.

(40)

Zainteresirane strani so imele možnost, da v roku, določenem v uredbi o začetku preiskave, pisno izrazijo svoja stališča in zahtevajo zaslišanje. Vse strani so bile obveščene, da se lahko v primeru nepredložitve vseh ustreznih informacij ali v primeru predložitve nepopolnih, napačnih ali zavajajočih informacij uporabi člen 18 osnovne uredbe in oblikujejo ugotovitve na podlagi razpoložljivih dejstev.

(41)

Zaslišanje družbe Marcegaglia je potekalo 4. oktobra 2022.

(42)

Po razkritju 30. januarja 2023 je 8. februarja 2023 potekalo zaslišanje družbe Marcegaglia, 10. februarja 2023 pa družbe Çolakoğlu.

(43)

V skladu s členom 13(1) osnovne uredbe je treba za oceno morebitnega izogibanja preučiti naslednje elemente:

(44)

V zahtevku je bilo navedeno, da se zadevni izdelek pošilja iz Turčije v Unijo po tem, ko je bil sestavljen/dokončan v Turčiji. V zvezi s tem je Komisija preučila zlasti, ali so bila izpolnjena merila iz člena 13(2) osnovne uredbe, in sicer:

(45)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 38, je pet družb s sedežem v Turčiji zaprosilo za izvzetje iz ukrepov v primeru njihove razširitve na Turčijo.

(46)

Tri od njih, tj. Saritas, UCAS in AST, se niso štele za proizvajalce izvoznike. Komisija je po preučitvi informacij, ki so bile predložene v njihovih zahtevkih, ugotovila, da so družbe sicer vključene v nakup in nadaljnjo prodajo izdelka v preiskavi, vendar ga ne proizvajajo ali izdelujejo. Izdelek v preiskavi je bil kupljen od drugih subjektov, ki so bili dejanski proizvajalci. Zato teh družb ni bilo mogoče uvrstiti med proizvajalce. Člen 13(4) osnovne uredbe določa, da lahko za izvzetje iz razširitve protidampinških dajatev zaprosijo samo proizvajalci. To se odraža v uvodni izjavi 27 uredbe o začetku preiskave, ki izrecno določa, da se izvzetja lahko odobrijo samo proizvajalcem izdelka v preiskavi v Turčiji. Ker je bilo ugotovljeno, da te družbe niso proizvajalci, niso bile upravičene do zahtevka za izvzetje.

(47)

V zvezi z družbo Poyraz je Komisija prejela zelo pomanjkljiv odgovor, saj veliki deli vprašalnika za zahtevek za izvzetje sploh niso bili izpolnjeni ali so bili nepopolni. Po pozivu k dopolnitvi je družba predložila odgovor, v katerem so bile potrebne informacije še vedno zelo pomanjkljive ali pa jih ni bilo. Zato je Komisija družbo obvestila, da namerava pri ugotavljanju, ali je ta družba proizvajalec v smislu člena 13(4) osnovne uredbe, uporabiti razpoložljiva dejstva v skladu s členom 18(1) osnovne uredbe. Družba je v svojem odgovoru pojasnila, zakaj ni zagotovila popolnejših informacij, in pozvala Komisijo, naj zbere več podatkov v njenih prostorih. Družba ni predložila nobenih dodatnih informacij, s katerimi bi popravila ali dopolnila pomanjkljive dele izpolnjenega vprašalnika.

(48)

Čeprav je bil izpolnjen vprašalnik nepopoln, je potrdil, da je družba Poyraz kupovala vroče valjane kolobarje iz nerjavnega jekla večinoma v Indoneziji in jih nato delno preprodajala (po možnosti razrezane in dimenzionirane) na trgu Unije. Čeprav družba Komisiji ni mogla predložiti morebitnih stroškov preoblikovanja ali podrobnega seznama prodaje v Unijo, je iz izpolnjenega vprašalnika jasno razvidno, da je kupovala in preprodajala zadevni izdelek. Zato družbe Poyraz ni bilo mogoče šteti za proizvajalca v smislu člena 13(4) osnovne uredbe in ni bila upravičena do izvzetja. Zahtevek za izvzetje je bil zato zavrnjen.

(49)

Družba Çolakoğlu je sodelovala med celotno preiskavo ter predložila obrazec zahtevka za izvzetje in odgovore na pozive k dopolnitvi, ki so ji bili poslani. Zato je bila splošna raven sodelovanja turških proizvajalcev izvoznikov razmeroma visoka, saj je obseg izvoza SSHR družbe Çolakoğlu v Unijo predstavljal [88 % do 93 %] celotnega obsega turškega uvoza v obdobju poročanja, navedenega v Eurostatovih statističnih podatkih o uvozu.

(50)

Komisija je v prostorih družbe Çolakoğlu opravila preveritveni obisk v skladu s členom 16 osnovne uredbe. Družba Çolakoğlu je skoraj ves svoj glavni vhodni material (plošče iz nerjavnega jekla) uvozila iz Indonezije.

(51)

Uvoznik in uporabnik Unije, družba Marcegaglia, je prav tako sodelovala in predložila informacije v zvezi z nakupom indonezijskih plošč iz nerjavnega jekla, nadaljnjo predelavo v Turčiji in uvozom SSHR v Unijo. Družba Marcegaglia je zahtevala, naj se obravnava kot proizvajalec izvoznik. Svojo zahtevo je utemeljila z naravo svojih dejavnosti, saj je kupovala plošče iz Indonezije, ki so bile nato vroče valjane na podlagi sporazuma o poslih oplemenitenja z družbo Çolakoğlu v Turčiji, pozneje pa je kolobarje (SSHR) uvozila v Unijo. Zato je bila družba Marcegaglia lastnica surovin (plošč) in končnega izdelka (SSHR) med celotnim postopkom, kar je potrdila tudi preiskava. Ker pa so dejanske proizvodne/predelovalne dejavnosti potekale v prostorih družbe Çolakoğlu (7) v Turčiji, je Komisija sklenila, da družbe Marcegaglia ni bilo mogoče šteti za proizvajalca izvoznika, ki lahko zahteva izvzetje.

(52)

V spodnji preglednici 1 je prikazano gibanje uvoza SSHR iz Indonezije in Turčije v obdobju preiskave.

Preglednica 1

Uvoz SSHR v Unijo v obdobju preiskave (v tonah)

(53)

Iz preglednice 1 je razvidno, da se je obseg uvoza SSHR iz Turčije v Unijo povečal s 1 611 ton leta 2018 na 50 015 ton v obdobju poročanja. Obseg uvoza se je najbolj povečal med letoma 2019 in 2020, in sicer za več kot desetkrat, z 2 137 ton leta 2019 na 21 500 ton leta 2020. To povečanje je časovno sovpadalo z začetkom prvotne preiskave avgusta 2019 in uvedbo dokončnih ukrepov oktobra 2020. Od leta 2020 se je obseg uvoza iz Turčije še naprej močno povečeval in v obdobju poročanja dosegel 50 015 ton. Na splošno se je obseg uvoza iz Turčije v obdobju preiskave povečal za več kot 30-krat.

(54)

Hkrati se je obseg uvoza SSHR iz Indonezije povečal s 44 647 ton leta 2018 na 128 191 ton v obdobju poročanja. Obseg uvoza se je od leta 2018 do leta 2019 povečal za 82 %. Med letoma 2018 in 2020 se je med prvotno preiskavo obseg uvoza SSHR iz Indonezije znatno zmanjšal. Leta 2020 se je obseg uvoza zmanjšal na manj kot dvajsetino obsega iz leta 2019. Od leta 2021 do obdobja poročanja se je obseg uvoza SSHR iz Indonezije okrepil in se je v primerjavi z ravnmi iz leta 2019 spet začel povečevati (za več kot 50 %). Na splošno se je obseg uvoza SSHR iz Indonezije v Unijo v obdobju preiskave skoraj potrojil, vendar je bilo to povečanje v relativnem smislu veliko manjše od povečanja uvoza iz Turčije.

(55)

V spodnji preglednici 2 je prikazano gibanje obsega uvoza plošč iz nerjavnega jekla iz Indonezije v Turčijo na podlagi turških statističnih podatkov o uvozu iz podatkovne zbirke GTA (8).

Preglednica 2

Uvoz plošč iz nerjavnega jekla iz Indonezije v Turčijo v obdobju preiskave (v tonah)

(56)

Glavni vhodni material za proizvodnjo SSHR so plošče iz nerjavnega jekla. Ta vhodni material se nato nadalje predela, tj. vroče valja, da se proizvedejo SSHR. Dokazi, ki so bili na voljo Komisiji, so pokazali, da so bili SSHR, izvoženi v Unijo iz Turčije, proizvedeni predvsem iz plošč iz nerjavnega jekla.

(57)

Iz preglednice 2 je razvidno, da se je uvoz plošč iz nerjavnega jekla iz Indonezije v Turčijo znatno povečal, in sicer z nič ton leta 2018 na 40 513 ton v obdobju poročanja. Uvoz iz Indonezije je v obdobju od leta 2019 do obdobja poročanja vsako leto predstavljal približno 99,9 % celotnega obsega uvoza plošč iz nerjavnega jekla v Turčijo. Poleg tega je znatno povečanje uvoza plošč iz nerjavnega jekla iz Indonezije v Turčijo tudi časovno sovpadalo z začetkom dobave družbe Çolakoğlu njeni stranki iz Unije (družbi Marcegaglia) od leta 2019 naprej, zaradi česar se je povečala poraba plošč iz nerjavnega jekla v Turčiji za proizvodnjo SSHR. Poleg tega je Komisija ugotovila, da so vse plošče iz nerjavnega jekla, uvožene iz Indonezije v Turčijo, prispele v prostore družbe Çolakoğlu.

(58)

Znatno povečanje obsega uvoza plošč iz nerjavnega jekla iz Indonezije v Turčijo je kazalo na povečano povpraševanje po takih vhodnih materialih v Turčiji, kar je bilo mogoče v veliki meri pojasniti s povečanjem proizvodnje SSHR v Turčiji in izvoza SSHR iz Turčije v obdobju poročanja. To so potrjevale tudi informacije, ki jih je predložila družba Çolakoğlu.

(59)

Po razkritju je družba Çolakoğlu trdila, da se vzorec trgovanja ni spremenil, saj se je indonezijski uvoz povečal, uvoz indonezijskih SSHR pa ni bil nadomeščen z uvozom turških SSHR. Trdila je tudi, da je Komisija zaradi neobstoja nadomestitve uvoza odstopala od svoje običajne prakse pri ugotavljanju, ali obstaja sprememba vzorca trgovanja.

(60)

Komisija je opozorila, da člen 13 osnovne uredbe ne zahteva popolne nadomestitve uvoza iz države, za katero veljajo ukrepi, z uvozom iz drugih virov, da bi se ugotovila sprememba v vzorcu trgovanja. Prav tako sklep Komisije o spremembi vzorca trgovanja ni odstopal od običajne prakse Komisije, saj je bila v nekaterih prejšnjih zadevah prav tako ugotovljena sprememba vzorca trgovanja kljub povečanju uvoza iz države, za katero so veljali protidampinški ukrepi (9).

(61)

Čeprav uvoz SSHR iz Turčije ni nadomestil uvoza iz Indonezije, ki se je prav tako povečal, je bilo v preiskavi ugotovljeno, da so bile velike količine plošč iz nerjavnega jekla, uvoženih iz Indonezije, nadalje predelane v SSHR v Turčiji in nato izvožene v Unijo. Povečanje izvoza SSHR iz Turčije v Unijo, ki je razvidno iz preglednice 1, je skupaj z znatnim povečanjem izvoza plošč iz nerjavnega jekla iz Indonezije v Turčijo v obdobju preiskave, kot je razvidno iz preglednice 2, pomenilo spremembo vzorca trgovanja med Indonezijo, Turčijo in Unijo v smislu člena 13(1) osnovne uredbe.

(62)

Preiskava je razkrila obstoj sporazuma o poslih oplemenitenja med družbama Marcegaglia in Çolakoğlu, v skladu s katerim je družba Marcegaglia kupovala plošče iz nerjavnega jekla iz Indonezije in jih pošiljala v Turčijo, kjer jih je družba Çolakoğlu nadalje predelala v SSHR, da jih je nato družba Marcegaglia uvozila v Unijo. Ta sporazum o poslih oplemenitenja je bil sklenjen konec leta 2018, pred začetkom prvotne preiskave.

(63)

V preglednici 3 je prikazano gibanje izvoza SSHR družbe Çolakoğlu v Unijo, ki je spadal pod sporazum o poslih oplemenitenja z družbo Marcegaglia.

Preglednica 3

Izvoz SSHR družbe Çolakoğlu v Unijo (v tonah)

(64)

Iz preglednice 3 je razvidno, da se je izvoz družbe Çolakoğlu znatno povečal, in sicer z nič ton leta 2018 na več kot 40 000 ton v obdobju poročanja.

(65)

Preiskava je tudi razkrila, da je bil skoraj ves izvoz družbe Çolakoğlu v Unijo opravljen na podlagi sporazuma o poslih oplemenitenja z družbo Marcegaglia. Podobno je družba Çolakoğlu skoraj vse plošče, uvožene v Turčijo iz Indonezije, nadalje predelala v SSHR na podlagi sporazuma o poslih oplemenitenja, sklenjenega med obema družbama.

(66)

Čeprav bi lahko obstajali drugi razlogi za vzpostavitev sheme kot veljavni ukrepi, tj. zagotovitev zanesljivosti oskrbe za družbo Marcegaglia in oskrba trga nerjavnega jekla v Turčiji, drugi elementi jasno kažejo na povezavo z uvedbo dajatev:

(67)

Komisija je opozorila, da je bil sporazum o poslih oplemenitenja sklenjen z namenom oskrbe trga Unije in ne turškega domačega trga. Družba Çolakoğlu je namreč na turškem domačem trgu prodala manj kot 2 % SSHR, proizvedenih iz plošč, uvoženih iz Indonezije.

(68)

Komisija je analizirala tudi trditev družbe Marcegaglia, da je bil sporazum o poslih oplemenitenja sklenjen za zagotovitev zanesljivosti oskrbe, ker se je povpraševanje znatno povečalo in ga industrija Unije ni mogla zadovoljiti. V zvezi s tem je bilo ugotovljeno, da so se v Turčiji dejavnosti sestavljanja/končne izdelave začele izvajati v večjem obsegu šele po začetku prvotne preiskave zoper Indonezijo. Sporazum se ni nanašal le na zagotavljanje dobave iz Turčije, ampak je bil glede na posle oplemenitenja posebej osredotočen na to, da je ta dobava temeljila na ploščah iz nerjavnega jekla iz Indonezije – države, za katero so veljali ukrepi. Poleg tega je bil indonezijski proizvajalec plošč iz nerjavnega jekla tudi dobavitelj SSHR. Običajno se proizvajalec ne pomakne eno stopnjo višje v vrednostni verigi svojega vertikalno integriranega dobavitelja zaradi zanesljivosti oskrbe. Razen seveda, če so grožnja, ki se obravnava, morebitni ukrepi, ki vplivajo na nižjo stopnjo v zadevni vrednostni verigi – v tem primeru protidampinška dajatev na uvoz SSHR iz Indonezije.

(69)

Po razkritju sta družbi Marcegaglia in Çolakoğlu trdili, da njun poslovni odnos ni bil odvisen od obstoja protidampinške dajatve na uvoz SSHR iz Indonezije. Obe sta trdili, da je bil sporazum o poslih oplemenitenja med njima sklenjen pred začetkom prvotne preiskave in da sta imeli dolgoleten poslovni odnos, ki se je začel pred več kot desetimi leti. Njun sporazum o poslih oplemenitenja je bil del širšega sporazuma, v skladu s katerim je družba Çolakoğlu predelovala izdelke iz nerjavnega jekla in izdelke iz ogljikovega jekla.

(70)

Komisija je opozorila, da se praksa, ki je predmet te preiskave, tj. predelava plošč iz nerjavnega jekla iz Indonezije v SSHR v Turčiji, ki so se nato izvažali v Unijo, ni v celoti udejanjila pred začetkom prvotne preiskave, čeprav sta družbi Marcegaglia in Çolakoğlu poslovno sodelovali več kot deset let in je bil njun sporazum o poslih oplemenitenja domnevno del širšega sporazuma, kot je navedeno tudi v uvodni izjavi 66 zgoraj. Praksa se je povečala po začetku prvotne preiskave in še dodatno po uvedbi dokončnih ukrepov. Povedano drugače, začetek zadevne prakse je kljub dolgotrajnemu odnosu časovno sovpadal z začetkom prvotne preiskave in poznejšo uvedbo ukrepov ter se ni udejanjil kadar koli prej. Zato je Komisija to trditev zavrnila.

(71)

Družba Çolakoğlu je trdila, da je obstajala gospodarska upravičenost, povezana z obstojem povpraševanja po turških SSHR v EU in Turčiji. To povpraševanje bi upravičilo naložbe, ki so bile izvedene pred začetkom prvotne preiskave za razvoj proizvodnje SSHR v Turčiji.

(72)

Komisija je na začetku opozorila, da praksa, za katero je bilo ugotovljeno, da pomeni izogibanje veljavnim protidampinškim dajatvam, ni bila sama proizvodnja SSHR v Turčiji. Praksa, za katero je bilo ugotovljeno, da pomeni izogibanje, je bila uvoz plošč iz nerjavnega jekla iz Indonezije v Turčijo, njihovo valjanje v SSHR in prodaja na trgu Unije. Zato je bilo vprašanje, ali so bile naložbe v razvoj zmogljivosti gospodarsko upravičene, z vidika ugotovitev Komisije o izogibanju nepomembno. Poleg tega je Komisija opozorila, da je družba Çolakoğlu sicer razvila zmogljivosti za proizvodnjo lastnih plošč iz nerjavnega jekla v Turčiji, vendar je bila ta proizvodnja zelo omejena. Kot je navedeno v uvodni izjavi 91 spodaj, so namreč plošče turškega porekla v obdobju poročanja predstavljale manj kot 0,5 % plošč, ki jih je družba Çolakoğlu uporabila za proizvodnjo SSHR, izvoženih v Unijo. Zato ne glede na to, ali so bili tudi drugi razlogi za naložbe družbe Çolakoğlu v obrate za proizvodnjo nerjavnega jekla, ki niso bili izogibanje ukrepom, zadevne naložbe niso bile uporabljene za dobavo SSHR, proizvedenih iz plošč turškega porekla, v Unijo, saj je skoraj ves izvoz družbe Çolakoğlu v obdobju poročanja temeljil na SSHR, proizvedenih iz indonezijskih plošč. Trditev je bila zato zavrnjena.

(73)

Po razkritju je družba Marcegaglia trdila, da je obstajala gospodarska upravičenost glede na njen poslovni model, ki je temeljil, prvič, na diverzifikaciji virov dobave in, drugič, na potrebi po prožnosti za odzivanje na razpoložljivost SSHR na trgu glede na nihanja povpraševanja po izdelkih nižje v proizvodni verigi. Dejstvo, da je bila razpoložljivost črnih SSHR na trgu Unije omejena, vključno z uvozom iz tretjih držav, naj bi upravičevalo strategijo družbe Marcegaglia, torej nakup plošč iz nerjavnega jekla iz Indonezije za predelavo v črne SSHR na podlagi sporazumov o poslih oplemenitenja. Poleg tega je družba Marcegaglia trdila, da Komisija ni obravnavala dejstva, da ima Indonezija največjo zmogljivost za proizvodnjo plošč iz nerjavnega jekla na svetu in da je v nasprotju z drugimi državami pripravljena dobavljati plošče take kakovosti in v takih količinah, kot jih potrebuje družba Marcegaglia. Druge države naj bi se bodisi osredotočale na SSHR bodisi v njih obstaja veliko povpraševanje po SSHR za izdelke nižje v proizvodni verigi.

(74)

Komisija je ob upoštevanju zgoraj opisanega poslovnega modela ugotovila, da zaradi te trditve argumenti iz uvodnih izjav 66 do 68 niso neveljavni. Poleg tega so bili indonezijski SSHR na trgu Unije na voljo po plačilu protidampinških dajatev, kar se je pokazalo s povečanjem uvoza iz Indonezije. Prav tako ni bilo dokazov, da bi domnevna nihanja razpoložljivosti izdelkov nižje v proizvodni verigi vplivala le na razpoložljivost SSHR, ne pa tudi na njihov neposredni vhodni material višje v proizvodni verigi, tj. plošče iz nerjavnega jekla, zaradi česar bi bilo indonezijskih plošč veliko, indonezijskih SSHR pa malo. Poleg tega trditev, da vse druge države, razen Indonezije, družbi Marcegaglia niso mogle ali hotele dobavljati zadostnih količin kakovostnih plošč, ni bila podprta z nobenim dokazom. Zato je bila ta trditev zavrnjena.

(75)

Po razkritju je družba Marcegaglia trdila, da je bila gospodarska upravičenost sporazuma o poslih oplemenitenja, sklenjenega z družbo Çolakoğlu, potrjena z nedavnimi znatnimi naložbami družbe Marcegaglia. Januarja 2023 je družba Marcegaglia kupila jeklarno v Združenem kraljestvu. Družba Marcegaglia je trdila, da je bil ta nakup obrata za proizvodnjo plošč iz nerjavnega jekla posledica potrebe po zagotovitvi zanesljivega in stabilnega lastnega vira dobave SSHR. Ker pa kupljena jeklarna proizvaja plošče iz nerjavnega jekla, vendar nima naprav za vroče valjanje, je družba Marcegaglia trdila, da bo v prihodnosti za predelavo plošč iz nerjavnega jekla, proizvedenih v Združenem kraljestvu, v SSHR potrebovala partnerstvo z drugim obratom bodisi v Uniji bodisi zunaj nje. V zvezi s tem se je družba Çolakoğlu izkazala za zanesljivega in učinkovitega partnerja, ki bi ga bilo mogoče uporabiti tudi za predelavo plošč, proizvedenih v Združenem kraljestvu, v SSHR. Poleg tega je družba Marcegaglia poudarila, da v prihodnosti ni mogoče pričakovati nadaljnjega uvoza plošč SSHR iz Indonezije, saj bo kmalu lahko zadovoljila svoje povpraševanje po ploščah iz nerjavnega jekla s proizvodnjo plošč v Združenem kraljestvu.

(76)

Komisija je menila, da bi ta nedavni razvoj lahko v bližnji prihodnosti povzročil spremembo virov dobave plošč iz nerjavnega jekla. Vendar je bil ta nakup opravljen januarja 2023, tj. po obdobju poročanja, in ni vključeval nobenega jamstva glede tega, ali in kdaj se bo uveljavljena praksa izogibanja končala.

(77)

V zvezi z domnevno prihodnjo spremembo okoliščin je Komisija opozorila, da lahko po enem letu od podaljšanja ukrepov katera koli od družb Marcegaglia ali Çolakoğlu zahteva pregled ukrepa proti izogibanju na podlagi člena 11(3) osnovne uredbe, če bi bila sprememba trajne narave. Taka sprememba bi namreč lahko bila povezana z nakupom plošč iz nerjavnega jekla, proizvedenih v Združenem kraljestvu, ki bi nadomestil nakup plošč iz nerjavnega jekla iz Indonezije, če se lahko dokaže, da bi bila taka sprememba trajna.

(78)

Glede na vse te elemente je Komisija sklenila, da za dejavnost končne izdelave družbe Çolakoğlu ni bilo zadostnega vzroka ali gospodarske upravičenosti, razen uvedbe dajatve. Do spremembe vzorca trgovanja je prišlo, ker se je dejavnost začela izvajati in se je nato znatno okrepila po začetku prvotne preiskave.

(79)

V skladu s členom 13(2), točka (a), osnovne uredbe se mora dejavnost sestavljanja ali končne izdelave začeti ali znatno okrepiti po tem ali pa neposredno pred tem, ko se je začela protidampinška preiskava, zadevni deli pa morajo večinoma prihajati iz držav, ki so predmet protidampinških ukrepov.

(80)

Kot je opisano v oddelku 2.4 zgoraj, je družba Çolakoğlu v obdobju preiskave znatno povečala svoj izvoz, skoraj ves kupljeni glavni vhodni material, tj. plošče iz nerjavnega jekla, pa je bil uvožen iz Indonezije.

(81)

Zato je Komisija sklenila, da so se dejavnosti sestavljanja oziroma končne izdelave znatno okrepile po začetku prvotne preiskave, kot zahteva člen 13(2), točka (a), osnovne uredbe.

(82)

V členu 13(2), točka (b), osnovne uredbe je v zvezi z dejavnostmi sestavljanja ali končne izdelave določeno, da je pogoj za ugotovitev izogibanja to, da vrednost delov iz držav, ki so predmet ukrepov, predstavlja 60 % ali več celotne vrednosti delov sestavljenega izdelka ter da je dodana vrednost, za katero se poveča vrednost delov, vnesenih med dejavnostjo sestavljanja ali končne izdelave, nižja od 25 % proizvodnih stroškov.

(83)

Po razkritju je družba Çolakoğlu ponovila svojo trditev, da praksa, postopek ali dejavnost ne spada pod člen 13(1) in (2) osnovne uredbe, ker je izdelek v preiskavi, tj. SSHR, drugačen izdelek kot njegov vhodni material, tj. plošče iz nerjavnega jekla. Plošče se uvrščajo pod druge tarifne številke kot SSHR, saj so dejavnosti predelave obsežne in SSHR zagotavljajo nepreferencialno turško poreklo. Družba Çolakoğlu je tudi trdila, da so pravila o poreklu sicer urejena na ravni STO, vendar na ravni STO ni bil dosežen noben dogovor o izogibanju. Zato bi odločitev o razširitvi obstoječih ukrepov na uvoz SSHR iz Turčije oslabila položaj Unije kot vodilne zagovornice globalnega trgovinskega zbliževanja. Poleg tega se je družba Çolakoğlu sklicevala na zadevo v zvezi z jeklenimi žičnatimi vrvmi in kabli (Indija) (10), v kateri je Komisija zavzela stališče, da so pravila o nepreferencialnem poreklu pomembna pri določanju, ali se protidampinške dajatve uporabljajo ali ne.

(84)

Komisija je menila, da tarifna uvrstitev ter poreklo izdelka v preiskavi in njegovih glavnih vhodnih materialov ali njuna sprememba nista pomembna za presojo tega, ali dejavnost sestavljanja/končne izdelave pomeni izogibanje. Pravna podlaga za preiskavo proti izogibanju je člen 13 osnovne uredbe in ne carinska zakonodaja v zvezi s poreklom. Sodišče Evropske unije je namreč odločilo, da je edini namen uredbe o razširitvi protidampinške dajatve zagotoviti učinkovitost te dajatve in preprečiti izogibanje tej dajatvi (11). Komisija je zato za oceno morebitnega izogibanja, kot je opisano v uvodni izjavi 82, preučila, ali so izpolnjena merila iz člena 13(2), točka (b), osnovne uredbe. Zlasti je preučila, ali deli predstavljajo 60 % ali več skupne vrednosti delov sestavljenega izdelka in ali je bila dodana vrednost, za katero se je povečala vrednost delov, vnesenih med dejavnostjo sestavljanja ali končne izdelave, višja od 25 % proizvodnih stroškov. Čeprav so članice STO izrecno priznale problem izogibanja protidampinškim ukrepom (12), na ravni STO ni enotnih pravil o izogibanju, s katerimi bi bila pravila Unije v zvezi s tem nezdružljiva. Nazadnje, sklep Komisije, na katerega se je sklicevala družba Çolakoğlu, se ne nanaša na uporabo člena 13 kot takega, temveč pobiranje protidampinških dajatev v primeru neizpolnjevanja pogojev zaveze. Poleg tega je bilo v sodni praksi pojasnjeno, da uporaba predloga „iz“ namesto „s poreklom iz“ v členu 13 osnovne uredbe pomeni, da „se je zakonodajalec Unije namerno odločil, da odstopi od pravil o poreklu carinskega prava, in da ima zato pojem ‚izvor‘ […] avtonomen in drugačen pomen od pomena pojma ‚poreklo‘ v smislu carinskega prava“ (13). Trditev je bila zato zavrnjena.

(85)

Glavni vhodni material za proizvodnjo SSHR so plošče iz nerjavnega jekla. Skoraj 100 % plošč iz nerjavnega jekla, ki jih je predelala družba Çolakoğlu, je bilo uvoženih iz Indonezije. S postopkom vročega valjanja, ki je bila dejavnost končne izdelave, ki se je izvajala v Turčiji, so bile te plošče iz nerjavnega jekla nadalje predelane v SSHR. Glede na predložene in preverjene informacije družbe Çolakoğlu so plošče iz nerjavnega jekla predstavljale skoraj 100 % skupne vrednosti delov sestavljenega/dokončanega izdelka v smislu člena 13(2), točka (b), osnovne uredbe.

(86)

Po razkritju je družba Çolakoğlu ponovila svojo trditev, da proizvodnja SSHR iz plošč iz nerjavnega jekla ne pomeni „sestavljanja delov s postopkom sestavljanja“ v smislu člena 13(2) osnovne uredbe, saj se pri proizvodnji SSHR uporablja samo en del. Trdila je tudi, da je treba sklicevanje na dejavnosti „končne izdelave“ v členu 13(2) osnovne uredbe razumeti v smislu dodane vrednosti po zaključku sestavljanja. Zato in glede na to, da dejavnosti, ki jih je izvajala družba Çolakoğlu, ni bilo mogoče opredeliti kot dejavnost sestavljanja, pogoji iz člena 13(2), točki (a) in (b), osnovne uredbe po mnenju družbe Çolakoğlu niso bili izpolnjeni.

(87)

Komisija je te trditve zavrnila. Praksa, opisana v uvodni izjavi 82, se je štela za dejavnost končne izdelave, ki je zajeta s pojmom dejavnosti sestavljanja v skladu s členom 13(2) osnovne uredbe, kot je navedeno tudi v uvodni izjavi 44. Obravnavani so bili tudi drugi elementi, kot je pojasnjeno v nadaljevanju.

(88)

Osnovna uredba ne opredeljuje izrazov „dejavnost sestavljanja“ ali „dejavnost končne izdelave“. Vendar način ubeseditve člena 13(2) osnovne uredbe daje prednost razlagi, da pojem „dejavnost sestavljanja“ v skladu s členom 13(2), točka (b), izrecno zajema tudi „dejavnost končne izdelave“. Iz tega sledi, da „dejavnost sestavljanja“ v smislu člena 13(2) ne zajema le dejavnosti, ki vključujejo sestavljanje delov sestavljenega izdelka, ampak lahko vključuje tudi nadaljnjo predelavo, tj. dokončanje izdelka.

(89)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 84, je namen preiskav, izvedenih v skladu s členom 13 osnovne uredbe, zagotoviti učinkovitost protidampinških dajatev in preprečiti izogibanje tem dajatvam. Zato je namen člena 13(2) osnovne uredbe zajeti prakse, postopke ali dejavnosti, pri katerih se uporabljajo pretežno deli iz države, za katero veljajo ukrepi, in pri katerih se ti deli sestavijo ali dokončajo, tako da se jim doda omejena vrednost.

(90)

Po razkritju je družba Çolakoğlu trdila, da SSHR, proizvedeni iz plošč turškega porekla, niso spadali v obseg preiskave. Zato bi se morala razširitev ukrepov nanašati samo na SSHR, proizvedene iz indonezijskih plošč, in ne na SSHR, proizvedene iz plošč turškega porekla. Družba Çolakoğlu je tudi trdila, da bi lahko poreklo preverili nacionalni carinski organi, saj obstaja izvedljiv in praktičen način za preverjanje turškega porekla. Natančneje, pridobitev potrdila EUR.1, s katerim se odobri preferencialno poreklo, bi morala zagotavljati zadostna jamstva, da so bili SSHR, na katere se potrdilo nanaša, predelani iz plošč turškega porekla.

(91)

Člen 13(1) osnovne uredbe določa razširitev dajatev na uvoz podobnega izdelka iz tretjih držav, če so izpolnjeni pogoji. V skladu s členom 13(4) se lahko proizvajalcem zadevnega izdelka, za katere je bilo ugotovljeno, da niso bili vpleteni v izogibanje, odobri izvzetje iz razširitve ukrepov. Komisija je morala pri analizi upoštevati vso prodajo izdelka v preiskavi zadevnega proizvajalca izvoznika v Unijo, vključno s prodajo izdelka, proizvedenega iz plošč turškega porekla, in ne le prodajo izdelka, proizvedenega iz indonezijskih plošč. V zvezi s tem je preiskava potrdila, da je družba Çolakoğlu v Unijo izvažala SSHR, proizvedene pretežno iz indonezijskih plošč. Natančneje, preiskava je pokazala, da je bilo v obdobju poročanja od [40 000–50 000] ton SSHR, ki jih je družba Çolakoğlu izvozila v Unijo, le [20–200] ton SSHR, proizvedenih s ploščami turškega porekla, kar predstavlja največ 0,5 % delov. Skladno s tem so deli, tj. plošče iz nerjavnega jekla, uvoženi iz Indonezije, v obdobju poročanja predstavljali več kot 99,5 % vseh delov, uporabljenih v celotni proizvodnji SSHR. Zato je bila trditev zavrnjena.

(92)

Po razkritju je družba Çolakoğlu trdila, da je bila kršena njena pravica do obrambe, zlasti iz člena 6(7) osnovne uredbe in člena 296 PDEU, ker se je njen prvotni zahtevek za izvzetje nanašal ne le na SSHR, proizvedene z indonezijskimi ploščami, ampak ločeno tudi na SSHR, proizvedene s ploščami turškega porekla. Po mnenju družbe Çolakoğlu ta element v razkritju ni bil obravnavan.

(93)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 85 zgoraj, se razširitev v skladu s členom 13(1) osnovne uredbe nanaša na uvoz podobnega izdelka iz tretjih držav, na podlagi člena 13(4) pa se lahko izvzetje odobri „proizvajalcem […], za katere se ugotovi, da niso vpleteni v izogibanje“. Komisija je v dokumentu o razkritju navedla, da je pri oceni merila glede 60-odstotnega deleža upoštevala vse plošče, ki jih je predelala družba Çolakoğlu, in da je bilo skoraj 100 % plošč iz nerjavnega jekla, ki jih je predelala, uvoženih iz Indonezije. Tako so navedene plošče predstavljale skoraj 100 % skupne vrednosti delov sestavljenega/dokončanega izdelka v smislu člena 13(2), točka (b), osnovne uredbe. Na podlagi te ocene je bilo ugotovljeno, da je bila družba Çolakoğlu vpletena v izogibanje v smislu člena 13(4) osnovne uredbe, zato ji ni bilo mogoče odobriti izvzetja v skladu s to določbo. Poleg tega je Komisija po razkritju iz uvodne izjave 91 zgoraj potrdila, da je bilo treba SSHR, proizvedene iz plošč turškega porekla, upoštevati pri njeni analizi in jih ni bilo mogoče izključiti iz obsega preiskave. Zato je menila, da je bila pravica družbe Çolakoğlu do obrambe v celoti spoštovana, in je trditev zavrnila.

(94)

Komisija je zato sklenila, da je merilo glede 60-odstotnega deleža iz člena 13(2), točka (b), osnovne uredbe izpolnjeno.

(95)

Ugotovljena povprečna dodana vrednost v obdobju poročanja je bila nižja od 5 %, kar je precej pod pragom 25 %, določenim v členu 13(2), točka (b), osnovne uredbe. Komisija je zato sklenila, da je bila dodana vrednost, za katero se je povečala vrednost delov, vnesenih med dejavnostjo sestavljanja ali končne izdelave, nižja od 25 % proizvodnih stroškov, kot določa člen 13(2), točka (b), osnovne uredbe, da se te dejavnosti lahko štejejo za izogibanje.

(96)

Komisija je v skladu s členom 13(1) osnovne uredbe preverila, ali je uvoz izdelka v preiskavi oslabil popravljalne učinke trenutno veljavnih ukrepov v smislu količin in cen.

(97)

Glede na predložene in preverjene podatke družb Çolakoğlu in Marcegaglia je družba Çolakoğlu v obdobju poročanja izvozila 40 000–50 000 ton. Hkrati je vložnik ocenil, da je potrošnja Unije na prostem trgu v obdobju poročanja znašala približno 1 200 000 ton. Zato je tržni delež uvoza iz Turčije v obdobju poročanja predstavljal približno 4 % potrošnje Unije na prostem trgu in več kot 3 % potrošnje Unije na prostem trgu, ugotovljene v obdobju prvotne preiskave. Poleg tega je Komisija ugotovila, da ima družba Çolakoğlu v svojem obratu za vroče valjanje precejšnje proste zmogljivosti, zato bi lahko v prihodnosti znatno povečala obseg izvoza.

(98)

Kar zadeva cene, je Komisija povprečno neškodljivo ceno, kot je bila ugotovljena v prvotni preiskavi, primerjala s tehtanimi povprečnimi izvoznimi cenami CIF, določenimi na podlagi statističnih podatkov Eurostata in ustrezno prilagojenimi z vključitvijo stroškov po carinjenju. Komisija je uporabila statistične podatke Eurostata, saj so transakcije med družbama Çolakoğlu in Marcegaglia temeljile na sporazumu o poslih oplemenitenja, torej so predstavljale pristojbino za storitve in niso odražale tržne cene. Ta primerjava cen je pokazala, da je uvoz družbe Çolakoğlu nelojalno znižal cene Unije za več kot 13 %.

(99)

Po razkritju so družbi Marcegaglia in Çolakoğlu ter vlada Republike Turčije trdile, da glede na povečanje indonezijskega uvoza obstoječi ukrepi za indonezijski uvoz nimajo nobenega popravljalnega učinka, ki bi ga lahko potencialno oslabil uvoz iz Turčije, ki je bil v absolutnem smislu znatno manjši.

(100)

Družba Çolakoğlu je tudi trdila, da če bi kateri koli uvoz oslabil popravljalne učinke, to ne bi bil turški uvoz SSHR, temveč uvoz plošč, ki se domnevno predelujejo v SSHR v Uniji, zaradi njegovega znatno večjega obsega.

(101)

Komisija je opozorila, da čeprav je bil uvoz plošč iz Indonezije v Unijo dejansko večji od obsega uvoza SSHR iz Turčije, to ne spremeni ugotovitev preiskave, da je uvoz SSHR iz Turčije oslabil popravljalne učinke ukrepov, saj je ta uvoz predstavljal več kot 4 % celotne potrošnje Unije v obdobju poročanja in je za več kot 13 % nelojalno znižal cene Unije. Poleg tega nadaljevanje uvoza indonezijskih SSHR ni pomenilo, da so bili prvotni ukrepi neučinkoviti. Namen ukrepov namreč ni bil odpraviti uvoz, temveč izenačiti konkurenčne pogoje. Uvoz indonezijskih SSHR v Unijo se je nadaljeval in celo povečal, vendar zanj velja dajatev, katere namen je odpraviti učinke škodljivega dampinga.

(102)

V zvezi z uvozom indonezijskih plošč v Unijo je Komisija opozorila, da je vprašanje, ali obstajajo drugi dejavniki, ki bi lahko oslabili popravljalni učinek ukrepov, nepomembno za ugotovitve v obravnavanem primeru. Poleg tega člen 13(1) osnovne uredbe od Komisije ne zahteva, da analizira morebitne druge dejavnike, ki bi lahko dodatno oslabili popravljalne učinke dajatve.

(103)

Po razkritju je družba Marcegaglia trdila, da uvoz črnih SSHR iz Turčije zaradi njihovega omejenega trga ni oslabil popravljalnih učinkov veljavnih ukrepov proti uvozu indonezijskih SSHR.

(104)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 12, je Komisija ugotovila, da je bilo v prvotni preiskavi sklenjeno, da imajo črni in beli kolobarji enake osnovne fizikalne in kemične lastnosti, si medsebojno konkurirajo in spadajo v obseg izdelka. Trditev je bila zato zavrnjena.

(105)

Glede na zgornje premisleke je Komisija sklenila, da je uvoz iz Turčije, ki je predmet te preiskave, oslabil veljavne ukrepe v smislu količin in cen.

(106)

Komisija je v skladu s členom 13(1) osnovne uredbe preučila tudi, ali so obstajali dokazi o dampingu glede na normalne vrednosti, ki so bile predhodno ugotovljene za podobni izdelek.

(107)

V ta namen je Komisija primerjala povprečne izvozne cene iz Turčije, ki so temeljile na statističnih podatkih Eurostata, z normalnimi vrednostmi, ugotovljenimi med prvotno preiskavo, prilagojenimi za zvišanje cen vroče valjanih kolobarjev iz nerjavnega jekla v Indoneziji, kot je bilo navedeno v javnih podatkovnih zbirkah (14). Primerjava normalnih vrednosti in izvoznih cen je pokazala, da so se SSHR v obdobju poročanja izvažali po dampinških cenah.

(108)

Komisija je na podlagi zgornjih ugotovitev sklenila, da je bila protidampinška dajatev, uvedena na uvoz SSHR s poreklom iz Indonezije, predmet izogibanja z uvozom izdelka v preiskavi, ki ga je družba Çolakoğlu pošiljala iz Turčije.

(109)

Glede na to, da je bila raven sodelovanja visoka, saj je obseg izvoza, ki ga je sporočila družba Çolakoğlu, predstavljal [88 % do 93 %] celotnega obsega uvoza iz Turčije v Unijo v obdobju poročanja, in da noben drug turški proizvajalec v smislu člena 13(4) osnovne uredbe ni zaprosil za izvzetje, je Komisija sklenila, da so ugotovitve o izogibanju v zvezi z družbo Çolakoğlu reprezentativne za ves uvoz iz Turčije.

(110)

Zato bi bilo treba v skladu s členom 13(1) osnovne uredbe veljavne protidampinške ukrepe za uvoz SSHR s poreklom iz Indonezije razširiti na uvoz izdelka v preiskavi.

(111)

V skladu s členom 13(1), drugi odstavek, osnovne uredbe bi moral biti ukrep, ki ga je treba razširiti, tisti, ki je določen v členu 1(2) Izvedbene uredbe (EU) 2020/1408 za „vse druge družbe“, tj. dokončna protidampinška dajatev v višini 17,3 %, ki se uporablja za neto ceno franko meja Unije pred plačilom carine.

(112)

V skladu s členom 13(3) osnovne uredbe, ki določa, da bi se moral kakršen koli razširjen ukrep uporabljati za uvoz, za katerega je pri vstopu v Unijo veljala registracija, uvedena z uredbo o začetku preiskave, je treba za ta registrirani uvoz izdelka v preiskavi zaračunati dajatve.

(113)

Kot je navedeno zgoraj, je bilo za družbo Çolakoğlu ugotovljeno, da je bila udeležena pri praksah izogibanja. Zato tej družbi ni bilo mogoče odobriti izvzetja v skladu s členom 13(4) osnovne uredbe.

(114)

Kot je navedeno v oddelku 2.2 zgoraj, se družbe Saritas, UCAS in AST niso štele za proizvajalce izvoznike in zato niso bile upravičene do vložitve zahtevka za izvzetje. Podobno Komisija zaradi pomanjkljivega odgovora ni mogla ugotoviti, ali je bila družba Poyraz dejanski proizvajalec in tako upravičena do izvzetja.

(115)

Glede na zgoraj navedeno nobena od družb ne bi smela biti izvzeta iz razširitve ukrepov.

(116)

Komisija je 30. januarja 2023 vsem zainteresiranim stranem razkrila bistvena dejstva in premisleke, na katerih temeljijo navedeni sklepi, ter jih pozvala, naj predložijo pripombe. Družbi Çolakoğlu in Marcegaglia ter vlada Republike Turčije so predložile pripombe, ki so bile ustrezno preučene.

(117)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem odbora, ustanovljenega s členom 15(1) Uredbe (EU) 2016/1036 –