(1)

Pomanjkanje delavcev v Uniji močno omejuje njeno zmožnost prilagajanja tekočim spremembam v načinu dela, proizvodnji in komunikaciji, do katerih prihaja v različnih gospodarstvih in na trgih dela.

(2)

Delodajalci po vsej Uniji nenehno poročajo o težavah pri iskanju delavcev s potrebnimi spretnostmi. Poleg tega naj bi se zaradi staranja prebivalstva v prihodnosti zmanjšala razpoložljiva delovna sila in še povečalo pomanjkanje spretnosti. To še posebno vpliva na mala in srednja podjetja (MSP), ki obsegajo 25 milijonov subjektov po vsej Uniji, saj težko najdejo prave talente, ki jih potrebujejo za trajnostno rast, nadgradljivost in konkurenčnost.

(3)

Pomanjkanje usposobljenega osebja pesti vse industrijske ekosisteme v številnih državah članicah, saj je vse več prostih delovnih mest za visoko, srednje in nizko usposobljene delavce. Sektorji, kot so gradbeništvo, proizvodnja, informacijska in komunikacijska tehnologija (IKT), promet, poklicne storitve, zdravje in dolgotrajna oskrba, se spopadajo s stalnim pomanjkanjem. Poleg tega se je pomanjkanje delovne sile v ključnih sektorjih, ki so bistvenega pomena za zeleni prehod, med letoma 2015 in 2021 podvojilo. Težave še povečuje dejstvo, da podjetja težko najdejo delavce z ustreznimi digitalnimi spretnostmi in se soočajo s posebnimi težavami pri zaposlovanju strokovnjakov za IKT.

(4)

Pomanjkanje spretnosti je velik izziv za prizadevanja Unije, da ostane konkurenčna vodilna sila v svetu in vozlišče za neto ničelne tehnologije ter doseže ambiciozne podnebne in energetske cilje. Prav tako ovira zmožnost Unije, da izkoristi potencial zelenega in digitalnega prehoda, okrepi vodstvo Unije na tehnološkem področju, spodbudi rast in inovacije ter se učinkovito odzove na izredne razmere, kot so pandemija COVID-19 ali geopolitični konflikti. Vrzeli v spretnostih v posameznih sektorjih, kot sta zdravstvo in dolgotrajna oskrba, omejujejo zmožnost oskrbe starajočega se prebivalstva in zagotavljanja dostopa do kakovostnega zdravstvenega varstva za vse.

(5)

Za odpravo tega pomanjkanja spretnosti so potrebne znatne naložbe v izpopolnjevanje in preusposabljanje ter ukrepi za spodbujanje udeležbe delovno sposobnih odraslih na trgu dela, olajšanje mobilnosti delovne sile, izboljšanje delovnih pogojev in privabljanje posameznikov s potrebnimi spretnostmi v Unijo.

(6)

Unija dosledno podpira ukrepe za odpravo pomanjkanja spretnosti in delovne sile, tako da čim bolj izkorišča potencial domače delovne sile. Ti ukrepi vključujejo pobude za izboljšanje mobilnosti delovne sile na notranjem trgu, kot so mreže evropskih služb za zaposlovanje (EURES). Poleg tega si prizadeva povečati stopnjo aktivnosti pri ženskah, invalidih in osebah migrantskega porekla. Posebna pozornost je namenjena tudi vključevanju premalo zastopanih skupin, zlasti mladih, ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo. V evropskem programu spretnosti za leto 2020 (1) je opisanih 12 ukrepov za pomoč posameznikom in podjetjem pri razvoju spretnosti in njihovi uporabi, vključno s priporočili Sveta o poklicnem izobraževanju in usposabljanju (2), individualnih učnih računih (3), mikrodokazilih (4) in začetku izvajanja Pakta za spretnosti. Pakt za spretnosti podpira sodelovanje med javnimi in zasebnimi organizacijami za okrepitev kolektivnih ukrepov na področju spretnosti, da se zadosti potrebam trga dela, ter spodbuja obsežna partnerstva v ključnih industrijskih ekosistemih.

(7)

Unija si prizadeva za vključujoč pristop k odpravljanju pomanjkanja delovne sile, zlasti z omogočanjem ljudem vseh generacij v Uniji, da uresničijo svoje življenjske odločitve ter svoj potencial v gospodarstvu in družbi na splošno. Za to je državam članicam na voljo celovit sklop instrumentov politike Unije, zlasti sporočilo Komisije Demografske spremembe v Evropi: nabor orodij za ukrepanje, za boljše usklajevanje družinskih ambicij in plačanega dela, podpiranje in opolnomočenje mlajših generacij, da bodo uspešne, ter opolnomočenje starejših generacij in ohranjanje njihove blaginje.

(8)

Vendar povpraševanju po usposobljenih delavcih ni mogoče zadostiti le z delovno silo Unije. Da bi bilo gospodarstvo Unije uspešno in odporno, mora biti privlačnejše za svetovne talente. Del rešitve za pomanjkanje delovne sile, s katerim se spopadajo delodajalci, morajo biti upravljane zakonite migracije iskalcev zaposlitve iz tretjih držav, da bi delodajalci našli delavce s spretnostmi, ki jih potrebujejo, in da se spodbudi gospodarska rast.

(9)

Podatki iz raziskave EU o delovni sili kažejo, da so državljani tretjih držav s terciarno izobrazbo pogosteje kot državljani Unije previsoko usposobljeni za svoje delovno mesto in delajo v poklicih za nizko ali srednje usposobljene delavce. Leta 2022 je raven previsoke usposobljenosti v Uniji za državljane tretjih držav znašala 39,4 %, za državljane Unije iz drugih držav članic 31,8 %, za državljane zadevne države članice pa le 21,1 % (5). Previsoka usposobljenost lahko povzroči ekonomske izgube za zadevne posameznike in gospodarstvo Unije.

(10)

Medtem ko imajo države članice še vedno pravico, da določijo, koliko ljudi, ki prihajajo iz tretjih držav zaradi dela, bodo sprejele, je Unija vzpostavila celovit pristop k zakonitim migracijam, pri čemer priznava bistveno vlogo, ki jo imajo migranti v gospodarstvu in družbi Unije, da bi racionalizirala migracijske postopke ter harmonizirala pogoje za sprejem in pravice državljanov tretjih držav v Uniji. V paktu o migracijah in azilu (6) je priznano, da je razvoj zakonitih poti v Unijo za usposobljene državljane tretjih držav bistven del celovitega sistema za upravljanje migracij. Prenovljena Direktiva (EU) 2021/1883 Evropskega parlamenta in Sveta (7) (t. i. direktiva o modri karti) je namenjena privabljanju visoko usposobljenih talentov na trg dela. Za obravnavanje vse večjega povpraševanja po usposobljenih strokovnjakih v sektorju IKT v državah članicah ta direktiva predvideva, da bi bilo treba pri določenih poklicih na področju IKT visoko poklicno usposobljenost šteti za enakovredno visokošolskim kvalifikacijam. Poleg tega je v svežnju o znanjih, spretnostih in talentih (8), ki ga je Komisija sprejela aprila 2022, poudarjeno, da zakonite migracije koristijo tako migrantom kot tudi njihovim državam izvora in namembnim državam. V svežnju so bili predlagani zakonodajni, operativni in v prihodnost usmerjeni ukrepi politike za okrepitev okvira Unije za zakonite migracije, vključno s predlogi za spremembo Direktive Sveta 2003/109/ES (9) in Direktive 2011/98/EU Evropskega parlamenta in Sveta (10), da se poenostavijo postopki za sprejem državljanov tretjih držav vseh ravni usposobljenosti in okrepijo njihove pravice, ko postanejo rezidenti Unije.

(11)

Usposobljene osebe, ki potrebujejo mednarodno zaščito in so se pripravljene zaposliti v državah članicah, so daleč premalo izkoriščen nabor morebitnih iskalcev zaposlitve, ki bi lahko zadostili potrebam delodajalcev. Komisija je v skladu s svojim priporočilom (EU) 2020/1364 (11) o spodbujanju zakonitih poti do zaščite v EU države članice spodbudila, naj vzpostavijo dopolnilne poti do zaposlitve za osebe, ki potrebujejo mednarodno zaščito, da se izkoristijo njihove spretnosti, kvalifikacije in motivacija, hkrati pa se obravnava pomanjkanje spretnosti in delovne sile v Uniji.

(12)

Da bi se olajšalo mednarodno zaposlovanje in državljanom tretjih držav omogočile priložnosti za delo v deficitarnih poklicih, ki so bili opredeljeni kot pomembni za Unijo, je Komisija predlagala vzpostavitev nabora talentov EU (12), tj. platforme, ki bi združevala in podpirala usklajevanje profilov iskalcev zaposlitve iz tretjih držav in prostih delovnih mest delodajalcev s sedežem v državah članicah. Cilj nabora talentov bo povečati privlačnost Unije za iskalce zaposlitve iz tretjih držav ter podpreti delodajalce pri odpravljanju pomanjkanja spretnosti in delovne sile v Uniji. Z njim bi se lahko podprla tudi operacionalizacija dopolnilnih poti do zaposlitve.

(13)

Komisija razvija tudi partnerstva za privabljanje talentov, ki so eden od ključnih vidikov zunanje razsežnosti pakta o migracijah in azilu ter se operacionalizirajo v skladu s sporočilom Komisije o privabljanju znanj in spretnosti ter talentov v EU (13).

(14)

Zaradi vse večje svetovne konkurence na področju spretnosti in talentov se je leta 2023 le ena od držav članic Unije uvrstila med pet najprivlačnejših držav OECD za visoko izobražene delavce (14). Sposobnost privabljanja in zadrževanja talentov je odvisna od več spremenljivk, vključno s politikami integracije in vključevanja, podpornimi ukrepi za migrante s posebnimi potrebami, zakonitimi potmi do stalnega prebivališča in državljanstva, tudi za študente, možnostmi za dohodke in davki, zaznavanjem prihodnjih obetov, kakovostjo življenja ter priznavanjem spretnosti in kvalifikacij.

(15)

Vprašanje privabljanja usposobljenih delavcev ter vloga priznavanja spretnosti in kvalifikacij se obravnavata v okviru različnih ukrepov Unije na področju spretnosti in migracij. V sporočilu Komisije, priloženem evropskemu programu spretnosti (15), je poudarjena potreba po okrepitvi prizadevanj za izboljšanje zakonitih poti v Unijo in priznavanja spretnosti državljanov tretjih držav na trgu dela Unije. V akcijskem načrtu Komisije za integracijo in vključevanje za obdobje 2021–2027 (16) je priznan pomen olajšanja priznavanja in primerljivosti kvalifikacij državljanov tretjih držav, da se jih podpre pri polni uporabi njihovih spretnosti. V industrijskem načrtu v okviru zelenega dogovora (17) so bili napovedani ukrepi, vključno s prizadevanji za priznavanje kvalifikacij državljanov tretjih držav, prav tako pa je bil prvič poudarjen pomen pristopa „najprej spretnosti“ za opredelitev dejanskih spretnosti državljanov EU in državljanov tretjih držav. V svežnju pomoči za MSP (18) je bilo priznano, da je pomanjkanje spretnosti eden največjih izzivov, s katerimi se soočajo MSP, prav tako pa je bilo opozorjeno na zavezo, da se predstavi pobuda za izboljšanje priznavanja spretnosti in kvalifikacij državljanov tretjih držav za lažjo odpravo vrzeli v spretnostih na trgu dela Unije. V sporočilu Komisije Dolgoročna konkurenčnost EU: pogled v obdobje po letu 2030 je podobno poudarjeno, da je treba za odpravo pomanjkanja spretnosti v Uniji olajšati mobilnost, tako da se olajša priznavanje spretnosti in kvalifikacij državljanov drugih držav članic in državljanov tretjih držav.

(16)

Predsednica Ursula von der Leyen je 14. septembra 2022 v svojem govoru o stanju v Uniji napovedala evropsko leto spretnosti (2023), pri čemer je poudarila, da mora biti privabljanje pravih spretnosti v Unijo del rešitve za izzive na področju spretnosti. S Sklepom (EU) 2023/936 Evropskega parlamenta in Sveta (19) so bili določeni štirje cilji za evropsko leto spretnosti, vključno s ciljem „privabljanja ljudi iz tretjih držav, ki imajo spretnosti, ki jih države članice potrebujejo“. Ta cilj vključuje spodbujanje priložnosti za učenje (po potrebi vključno z jezikovnim izobraževanjem in usposabljanjem), spodbujanje razvoja spretnosti in mobilnosti ter olajšanje priznavanja kvalifikacij.

(17)

Priznavanje spretnosti in kvalifikacij ima ključno vlogo pri privabljanju talentov in zaposlovanju na splošno. Kvalifikacije in učni izidi, povezani s kvalifikacijami, so znaki učnih dosežkov. Kvalifikacije in ravni kvalifikacij se pogosto uporabljajo za določanje pogojev za zaposlitev ter so lahko povezane s poklicnim napredovanjem in plačilom. Kvalifikacije so pogosto potrebne za dokazovanje skladnosti s standardi in zahtevami za zaposlitev na nekatera delovna mesta, na primer v reguliranih poklicih.

(18)

Pristop „najprej spretnosti“ se zavzema za to, da ocene ne bi temeljile le na kvalifikacijah, temveč bi se prepoznale in v celoti izkoristile spretnosti osebe ne glede na to, ali so pridobljene v formalnem, neformalnem ali priložnostnem okolju. Ukrepe za privabljanje talentov in povečanje udeležbe na trgu dela je mogoče čim bolj izkoristiti, temeljiti pa bi morali na pristopu „najprej spretnosti“, pri katerem se cenijo spretnosti in poskušajo ljudem zagotoviti delovna mesta, ki odražajo njihove talente in potencial.

(19)

Priznavanje spretnosti in kvalifikacij državljanov tretjih držav je na nacionalni ravni organizirano in upravljano na različne načine, odvisno od pravnih zahtev ter organizacije zaposlovanja, izobraževanja, usposabljanja in migracij v različnih državah članicah. Kadar države članice podeljujejo pravice državljanom tretjih držav s posebnimi kvalifikacijami, sprejmejo pravno zavezujoče odločbe o priznanju. Take odločbe zagotavljajo način za preverjanje, ali ima oseba potrebne spretnosti in kvalifikacije, preden se ji podelijo pravice v treh posebnih primerih, in sicer za dostop do reguliranega poklica, za dostop do učenja ali v okviru delovne migracije.

(20)

Prvi primer, tj. dostop do reguliranega poklica, se pojavi, kadar državljan tretje države morda potrebuje priznanje svojih spretnosti in kvalifikacij za dostop do reguliranega poklica ali njegovo opravljanje. V to kategorijo spada več sto poklicev, na primer medicinske sestre, zdravstveno osebje, farmacevti, arhitekti ter – v nekaterih državah članicah – zidarji, vodovodarji, električarji in gradbeni inženirji. Za dostop do takih poklicev v državah članicah, v katerih so regulirani, je potrebno „priznanje poklicnih kvalifikacij“.

(21)

Unija je za učinkovito zagotavljanje svobode ustanavljanja in opravljanja storitev ter prostega pretoka oseb ob hkratnem zagotavljanju izpolnjevanja poklicnih standardov in zahtev določila skupna načela, postopke in merila za priznavanje, da bi spodbudila preglednost, pravičnost in doslednost pri priznavanju poklicnih kvalifikacij na podlagi Direktive 2005/36/ES Evropskega parlamenta in Sveta (20).

(22)

Upravičenci iz Direktive 2005/36/ES so državljani držav članic, ki uveljavljajo pravice do prostega pretoka v skladu s pravom Unije. Da bi se Direktiva dopolnila, so glavni upravičenci iz tega priporočila državljani tretjih držav, ki so v postopku pridobitve vizuma ali dovoljenja za delo in prebivanje v državi članici ali že zakonito prebivajo v Uniji, ne glede na to, ali so imetniki kvalifikacij, izdanih v Uniji ali tretjih državah. Več priporočil je lahko pomembnih tudi za priznavanje kvalifikacij državljanov Unije, ki imajo kvalifikacije, izdane v tretjih državah, da se zagotovi spoštovanje načela enakega obravnavanja.

(23)

V uvodni izjavi 10 Direktive 2005/36/ES je navedeno, da Direktiva ne preprečuje možnosti, da države članice v skladu s svojimi pravili priznavajo poklicne kvalifikacije, ki so jih državljani tretjih držav pridobili izven Unije, vendar bi bilo treba pri takem priznavanju upoštevati minimalne pogoje usposobljenosti za določene poklice. Nekatera pravila o priznavanju kvalifikacij se uporabljajo za državljane tretjih držav, ki so v skladu z zakonodajo Unije o azilu in zakonitih migracijah upravičeni do enake obravnave kot državljani države članice gostiteljice in do prostega pretoka (npr. rezidenti za daljši čas, družinski člani državljanov Unije iz tretjih držav, upravičenci do statusa begunca ali subsidiarne zaščite, raziskovalci, visoko usposobljeni delavci z modro karto EU, državljani tretjih držav, ki spadajo na področje uporabe Direktive 2011/98/EU, in sezonski delavci).

(24)

Direktiva 2005/36/ES se v okviru različnih instrumentov in sporazumov uporablja tudi za državljane določenih tretjih držav. Tako se na primer uporablja tudi za državljane držav EGP (v skladu s Sporazumom o Evropskem gospodarskem prostoru) in državljane Švice (v skladu s Sporazumom med EU in Švico o prostem pretoku oseb). V sporazumu o izstopu ter sporazumu o trgovini in sodelovanju, sklenjenima med Evropsko unijo in Združenim kraljestvom, so pojasnjene ureditve za uporabo Direktive 2005/36/ES za kvalifikacije, pridobljene v Združenem kraljestvu pred koncem prehodnega obdobja 31. decembra 2020.

(25)

Sporazumi Unije o prosti trgovini vključujejo določbe za podporo oblikovanju sporazumov o vzajemnem priznavanju poklicnih kvalifikacij s tretjimi državami. Sporazum o vzajemnem priznavanju za arhitekte, ki sta ga Unija in Kanada načeloma sklenili leta 2022, omogoča dostop do opravljanja poklica arhitekta na obeh ozemljih v skladu z dogovorjenimi merili. Trgovinski sporazumi Unije vsebujejo tudi zaveze za olajšanje začasne prisotnosti usposobljenih strokovnjakov v Uniji, s čimer se lahko dopolnijo postopki za boljše priznavanje kvalifikacij tretjih držav.

(26)

Drugi primer, ko državljani tretjih držav morda potrebujejo priznanje svojih spretnosti in kvalifikacij, je „priznavanje visokošolskih diplom“, kar pomeni priznavanje za dostop do oblik nadaljnjega učenja, kot so akademski študij in poklicno ali strokovno usposabljanje, ali za uporabo akademskega naziva. Priznavanje visokošolskih diplom je osredotočeno na veljavnost, raven in učne izide izobrazbenih kvalifikacij, pridobljenih v tujini, ali predhodnega učenja z namenom dostopa do nadaljnjega študija. Mreži Evropske mreže nacionalnih informacijskih centrov in nacionalnih informacijskih centrov za priznavanje visokošolskih diplom (mreži ENIC-NARIC) zagotavljata informacije, nasvete in odločbe o priznanju za olajšanje dostopa do nadaljnjega študija (običajno v visokošolskem izobraževanju) in imata lahko vlogo pri sprejemanju odločb o priznanju, obravnavanju pritožb ali svetovanju na področju priznavanja ali primerljivosti kvalifikacij, vključno z dostopom do zaposlitve v nekaterih državah.

(27)

Konvencija Unesca in Sveta Evrope o priznavanju visokošolskih kvalifikacij v evropski regiji je glavni pravni instrument za priznavanje kvalifikacij, pridobljenih v Evropi in zunaj nje. Z njo se spodbujajo pravični in pregledni postopki priznavanja kvalifikacij višjega sekundarnega in visokošolskega izobraževanja v razumnem časovnem okviru. Namen člena VII Lizbonske konvencije o priznavanju je olajšati priznavanje visokošolskih kvalifikacij beguncev in oseb s podobnim položajem ter razseljenih oseb, ki ne morejo predložiti dokazil o svojih kvalifikacijah, da se jim olajša dostop do visokošolskih programov ali zaposlitvenih dejavnosti. Poleg tega je odbor Lizbonske konvencije o priznavanju leta 2017 sprejel priporočilo o priznavanju kvalifikacij beguncev in oseb s podobnim položajem ter razseljenih oseb, ki določa načela za oblikovanje politik na področju priznavanja kvalifikacij beguncev. Unescova Globalna konvencija o priznavanju visokošolskih kvalifikacij določa splošna načela za pravično, pregledno in nediskriminatorno priznavanje visokošolskih kvalifikacij in kvalifikacij, ki omogočajo dostop do visokošolskega izobraževanja ter zagotavljajo možnosti za nadaljnji študij in zaposlitev.

(28)

Tretji primer, ko državljani tretjih držav morda potrebujejo priznanje svojih spretnosti in kvalifikacij, je v okviru postopkov delovne migracije. Države članice pri izdajanju vizumov ali dovoljenj za delo in prebivanje zaradi zaposlitve preverijo spretnosti in kvalifikacije državljana tretje države. Ocenjevalna merila in pristopi se med državami članicami razlikujejo. Priznavanje spretnosti in kvalifikacij za delovno migracijo se lahko organizira kot del postopka pred odhodom ali po prihodu, da se državljani tretjih držav pripravijo na integracijo. Visoke stopnje zavrnitve vlog in dolgotrajna obravnava lahko odvrnejo državljane tretjih držav, ocenjevanje, ki temelji le na kvalifikacijah ter formalnem izobraževanju in usposabljanju, pa ne zajame vedno celotnega nabora spretnosti in potenciala prosilcev ter lahko ovira integracijo državljanov tretjih držav na trg dela.

(29)

Poleg primerov, ko se zahteva priznanje spretnosti in kvalifikacij, državljani tretjih držav morda potrebujejo tudi dostop do orodij in informacij, da bi pripomogli k preglednosti svojih spretnosti in kvalifikacij, na primer za zaposlitev v nereguliranih poklicih ali dostop do financiranja. Čeprav se priznavanje kvalifikacij ne zahteva, se še vedno lahko zgodi, da morajo državljani tretjih držav vseeno pridobiti izjavo o primerljivosti ali informacije oziroma nasvete o naravi in verodostojnosti svojih kvalifikacij iz tretjih držav, da bi razumeli in pojasnili vrednost svojih spretnosti in kvalifikacij. Taka prostovoljna uporaba instrumentov za preglednost imetniku kvalifikacije ne daje dodatnih pravic in ne spada na področje uporabe tega priporočila. Čeprav je taka uradna izjava izključena iz opredelitve pojma „priznavanje“ v okviru tega priporočila, lahko njena pridobitev ali zagotavljanje, da so njihove spretnosti in kvalifikacije razumljive za delodajalce, v nekaterih državah članicah spada pod pojem „priznavanje“.

(30)

Dolgotrajne pobude, kot npr. okvir Europass (21) in orodja za preglednost, kot so evropsko ogrodje kvalifikacij (EOK) (22), evropska klasifikacija spretnosti, kompetenc, kvalifikacij in poklicev (ESCO), evropska digitalna potrdila za učenje ter orodja za preglednost v okviru bolonjskega procesa, se lahko uporabijo za podporo preglednosti in primerljivosti spretnosti in kvalifikacij po vsej Uniji, da se omogočita učenje in karierni razvoj.

(31)

V vseh treh primerih, ko državljani tretjih držav morda potrebujejo priznanje svojih spretnosti in kvalifikacij, so postopki za priznavanje spretnosti in kvalifikacij državljanov tretjih držav pogosto bolj zapleteni in dražji kot postopki za državljane Unije. Državljani tretjih držav imajo običajno bolj omejen dostop do podpore. Imajo lahko težave zaradi jezikovnih ovir (če informacije in podporne storitve niso na voljo v jezikih, ki jih poznajo) ali pri uporabi in razumevanju različnih nacionalnih sistemov za priznavanje spretnosti in kvalifikacij. Od državljanov tretjih držav se lahko pričakuje, da bodo poskrbeli za prevode in uradno overitev dokumentov in krili stroške tega ter predložili dokumente in druga dokazila o svojih kvalifikacijah, ki se od državljanov Unije ne zahtevajo ali ki se v njihovih domačih državah običajno ne izdajajo. Upravičenci do mednarodne zaščite ali prosilci za mednarodno zaščito v Uniji in osebe, ki potrebujejo mednarodno zaščito, ki so v tretjih državah in lahko koristijo dopolnilne poti do zaposlitve, morda celo ne morejo v celoti dokumentirati svojih kvalifikacij, na primer če so dokumente izgubili med begom ali razselitvijo.

(32)

Delodajalci in kadrovski svetovalci se pri zaposlovanju državljanov tretjih držav pogosto soočajo z izzivi in stroški. Nedostopnost informacij o kvalifikacijah, pridobljenih v tretjih državah, obremenjujoči upravni postopki, zahteve po prevodu, preverjanje verodostojnosti, skladnost in dolgotrajna obravnava (vključno s priznavanjem spretnosti in kvalifikacij) jim lahko otežijo privabljanje talentov na konkurenčnem trgu dela. Nekatere države članice uporabljajo načelo prednostne obravnave državljanov Unije (preskusi trga dela), v skladu s katerim morajo podjetja dokazati, da so bila neuspešna pri iskanju nacionalnih delavcev, državljanov Unije ali državljanov tretjih držav, ki tam zakonito prebivajo in imajo v skladu z nacionalno zakonodajo dostop do trga dela, preden lahko zaposlijo državljana tretje države. Zaradi te zahteve so delodajalci, zlasti MSP, še bolj obremenjeni.

(33)

Priznavanje spretnosti in kvalifikacij, izdanih v tretjih državah, je lahko izziv za nacionalne organe v državah članicah zaradi nedostopnosti informacij o kvalifikacijah iz tretjih držav, razlik v organizaciji sistemov izobraževanja, usposabljanja in kvalifikacij, jezikovnih razlik, težav pri preverjanju verodostojnosti ter nevzpostavljenih mrež in stikov za krepitev zaupanja v kvalifikacije, pridobljene zunaj Unije, in razumevanja teh kvalifikacij. Poleg tega nacionalni organi podatke in informacije o priznavanju spretnosti in kvalifikacij upravljajo različno in nedosledno, zato imajo omejene zmogljivosti za medsebojno izmenjavo informacij in razvoj doslednih pristopov k priznavanju spretnosti in kvalifikacij državljanov tretjih držav.

(34)

Priznavanje spretnosti in kvalifikacij državljanov tretjih držav na nacionalni ravni bi bilo treba načrtovati, financirati in razvijati v okviru vsevladnih pristopov k privabljanju talentov v skladu s spremembami v ponudbi spretnosti in povpraševanju po njih.

(35)

Nacionalni organi bi morali okrepiti svoje zmogljivosti za poenostavitev in pospešitev postopkov priznavanja ter državljanom tretjih držav, organom za priznavanje, javnim službam za zaposlovanje, inšpektoratom za delo in organom za migracije zagotoviti ustrezno podporo in informacije. Sodelovanje na ravni Unije na področju spretnosti in kvalifikacij ter strokovno znanje in izkušnje držav članic pri priznavanju spretnosti in kvalifikacij lahko podprejo nacionalne organe ter prispevajo k skupni zmogljivosti Unije za reformo in izboljšanje postopkov za priznavanje spretnosti in kvalifikacij državljanov tretjih držav. Sodelovanje lahko omogoči izmenjavo strokovnega znanja in informacij ter dosledne pristope k priznavanju spretnosti in kvalifikacij državljanov tretjih držav, zlasti kvalifikacij, ki se pogosto pojavljajo v postopkih priznavanja v državah članicah.

(36)

Upravno sodelovanje, partnerstva in sporazumi s tretjimi državami ter sodelovanje s ponudniki izobraževanja in usposabljanja ter drugimi deležniki v tretjih državah lahko olajšajo zaupanje, preglednost in lažjo izmenjavo informacij ter avtentikacijo kvalifikacij.

(37)

Zaradi ruske vojne agresije proti Ukrajini se je pokazala nujna potreba po olajšanju dostopa do trga dela Unije za upravičence do začasne zaščite. V Priporočilu Komisije (EU) 2022/554 (23) so določeni priporočila in smernice za podporo državam članicam pri lajšanju priznavanja poklicnih kvalifikacij ljudi, ki bežijo pred rusko vojno agresijo proti Ukrajini. V oceni Komisije (24), objavljeni junija 2023, o uporabi navedenega priporočila in odzivu nanj v državah članicah je bila opredeljena vrsta obetavnih praks. V oceni je bilo poudarjeno, da so nekatere države članice sprejele pomembne ukrepe za olajšanje integracije ukrajinskih strokovnjakov, zlasti na področju zdravja in poučevanja. Priporočilo (EU) 2022/554 je bilo močno politično sporočilo državam članicam, naj storijo vse, kar je v njihovi moči, da zadostijo nujnim potrebam razmer. Deležniki, kot je skupina koordinatorjev za priznavanje poklicnih kvalifikacij, so izrazili zadovoljstvo s Priporočilom (EU) 2022/554, nekateri pa so predlagali, da bi bilo treba ukrepe razširiti še na državljane drugih tretjih držav.

(38)

Unija je zavezana podpiranju človekovega in gospodarskega razvoja v okviru razvojne pomoči in sodelovanja. Partnerstva s tretjimi državami za privabljanje talentov se razvijajo na vzajemno koristen način, ki podpira izpolnjevanje potreb obeh partneric na trgu dela. Politika in ukrepi Unije in držav članic na področju mednarodnega zaposlovanja bi morali ublažiti morebitne negativne posledice za države izvora. Prizadevanja za privabljanje talentov ne bi smela povzročiti bega človeškega kapitala ali bega možganov, saj lahko to omeji socialno-ekonomske zmogljivosti in razvoj tretjih držav ter njihovo sposobnost upravljanja bistvenih storitev. Potrebni so sistematični pristopi k mednarodnemu zaposlovanju, vključno z vzajemno koristnimi partnerstvi z državami izvora, kot so partnerstva za privabljanje talentov, ki podpirajo razvoj spretnosti in zmogljivosti v državi izvora –