9.9.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

L 237/15

(1)

Nemški organi so z elektronskim obvestilom dne 20. decembra 2006, evidentiranim istega dne pri Komisiji (A/40513), v skladu z zahtevo po posamični priglasitvi, ki izhaja iz večsektorskega okvira za regionalno pomoč, namenjeno velikim naložbenim projektom (2) (v nadaljnjem besedilu: Večsektorski okvir 2002), priglasili, da nameravajo nameniti regionalno pomoč za večjo naložbo v korist družbe EverQ GmbH. Družba EverQ GmbH se je 24. novembra 2008 preoblikovala v „Aktiengesellschaft“ (delniško družbo), imenovano Sovello AG (3).

(2)

Komisija je zaprosila za dodatne informacije 16. februarja (D/50671), 26. aprila (D/51786), 10. julija (D/52902) in 17. septembra 2007 (D/53704). Nemški organi so dopolnili priglasitev in zagotovili dodatne informacije 29. marca (A/32775), 9. maja (A/33866), 28. avgusta (A/37024), 17. oktobra (A/38528), 9. novembra (A/39223) oziroma 12. novembra 2007 (A/39287). Predstavniki služb Komisije in nemških organov so se sestali 6. decembra 2007. Nemški organi so 20. decembra 2007 (A/40543) pisno potrdili informacije, posredovane na sestanku. Komisija je 20. februarja 2008 zaprosila za dodatne informacije v zvezi z vprašanjem enotnega naložbenega projekta in posodobitev tržnih podatkov. Zahtevane informacije so bile Komisiji predložene 19. marca 2008 (A/5454).

(3)

Komisija je z dopisom z dne 20. maja 2008, evidentiranim pod številko K(2008) 1844 konč., obvestila Nemčijo, da se je v zvezi s pomočjo odločila za sprožitev postopka iz člena 88(2) Pogodbe ES.

(4)

Nemški organi so predložili svoje pripombe z dopisom z dne 15. avgusta 2008, ki ga je Komisija evidentirala 18. avgusta 2008 (A/16933).

(5)

Odločitev Komisije, da sproži formalni postopek preiskave, je bila objavljena v Uradnem listu Evropske unije  (4)4. septembra 2008. Komisija je pozvala vse zainteresirane strani, naj predložijo svoje pripombe glede ukrepa pomoči.

(6)

Komisija je prejela pripombe ene zainteresirane strani z dopisom z dne 30. septembra 2008, ki ga je evidentirala isti dan (A/20002). Komisija je z dopisom z dne 7. oktobra 2008 (D/53848) te pripombe posredovala Nemčiji. Nemški organi so predložili dodatne informacije z e-pošto z dne 16. in 24. aprila 2009 oziroma 15. maja 2009, ki jo je Komisija evidentirala isti dan (A/8772, A/9822 oziroma A/11817).

(7)

Cilj ukrepa pomoči je spodbujati regionalni razvoj. Naložba se izvaja v Thalheimu, Landkreis Bitterfeld, Saška-Anhalt, Nemčija, ki je v skladu s členom 87(3)(a) Pogodbe ES območje, upravičeno do pomoči ob upoštevanju karte regionalnih državnih pomoči, ki je bila izdelana za Nemčijo in velja do konca leta 2006. (5)

(8)

Upravičenec do priglašene pomoči je podjetje Sovello AG (v nadaljnjem besedilu: Sovello). Podjetje Sovello je bilo ustanovljeno decembra 2004 kot skupno podjetje družb Evergreen Solar Inc. (Marlboro MA, ZDA) (v nadaljnjem besedilu: Evergreen), ki je imela v lasti 75,1 % delnic, in Q-Cells AG (Thalheim, Nemčija) (v nadaljnjem besedilu: Q-Cells), ki je imela v lasti 24,9 % delnic. Evergreen, ki proizvaja solarne module, je lastnik patenta za tehnologijo string-ribbon (6) in je licenciral to tehnologijo za skupno podjetje. Družba Q-Cells, ena največjih proizvajalk sončnih celic na svetu, je prispevala svoje znanje v proizvodnji celic in izkušnje na nemškem trgu sončne energije.

(9)

Skupnemu podjetju se je novembra 2005 pridružila družba Renewable Energy Corporation ASA (Norveška) (v nadaljnjem besedilu: REC); njen delež je znašal 15 %, tako da sta se lastniška deleža družb Evergreen in Q-Cells znižala na 64 % oziroma 21 %. REC je eden največjih svetovnih proizvajalcev silicijevih materialov za fotovoltaično industrijo. REC prek hčerinskih podjetij proizvaja tudi sončne rezine, sončne celice in module.

(10)

Partnerji Evergreen, Q-Cells in REC so imeli od 19. decembra 2006, tj. dneva pred predstavitvijo priglasitve, vsak po 33,3-odstotni delež v podjetju Sovello.

(11)

Sedanja lastniška struktura podjetja Sovello je predstavljena na spodnji sliki:

(12)

Nemški organi nameravajo podjetju Sovello zagotoviti regionalno pomoč za naložbe za odprtje novega obrata (Sovello2), v katerem bodo proizvajali solarne module.

(13)

Sovello v Thalheimu že upravlja obrat Sovello1 (7), v katerem so solarne module začeli proizvajati aprila 2006. Na datum priglasitve je bilo načrtovano, da bo do konca leta 2007 proizvodnja dosegla 30 MWp (8). Nemški organi trdijo, da je bil obrat zasnovan kot pilotni projekt, s katerim bi v industrijskem postopku skupaj preverili tehnologijo string-ribbon družbe Evergreen in proizvodne tehnike družbe Q-Cells.

(14)

Priglašena pomoč se nanaša na nov naložbeni projekt, imenovan Sovello2. Zadeva gradnjo novega obrata za integrirano množično proizvodnjo solarnih modulov z uporabo preverjene tehnologije string-ribbon na zemljišču, ki meji na zemljišče obrata Sovello1 v Thalheimu. Dela za Sovello2 so se začela julija 2006, končana pa so bila junija 2008. Sovello2 naj bi polno nazivno zmogljivost 60 MWp predvidoma dosegel v letu 2009 (9).

(15)

Na datum priglasitve se je pričakovalo, da bo Sovello2 v regijo prinesel 390 neposrednih in vsaj 700 posrednih novih delovnih mest.

(16)

Spodnji časovni razpored prikazuje pregled različnih stopenj v projektih Sovello1 in Sovello2.

(17)

Pomoč se dodeli na podlagi obstoječih programov pomoči „Izboljšanje regionalne gospodarske strukture“ (državna pomoč N 642/02 (11) – v nadaljnjem besedilu: garancijska shema, „Zakon o dodatkih za naložbe 2005“ (državna pomoč N 142a/04 (12)) in iz tega izhajajočega programa „Zakon o dodatkih za naložbe 2007“ (državna pomoč N 357a/06 (13)).

(18)

Glede na posodobljene podatke, ki so jih nemški organi predložili 16. in 24. aprila 2009, je Sovello2 skupna naložba v nominalni vrednosti 118 418 780 EUR (114 882 310 EUR v diskontirani vrednosti (14) ), pri čemer je celotni znesek upravičen do regionalne pomoči. V preglednici I spodaj je podana razčlenitev skupnih naložbenih stroškov za priglašeni projekt.

Preglednica 1

Razčlenitev stroškov projekta

(19)

Glede na posodobljene podatke, ki so jih nemški organi predložili 16. in 24. aprila 2009, je Sovello financiral projekt z lastnimi sredstvi in bančnimi posojili v višini 87 313 015 EUR (ki niso bila krita z javnim jamstvom), poleg pomoči, za katero je zaprosil (31 105 765 EUR). Iz tega sledi, da lastni prispevek podjetja Sovello znaša najmanj 25 % skupnih upravičenih izdatkov, ki ne bodo deležni javne podpore.

(20)

Thalheim, Landkreis Bitterfeld, Dessau v zvezni deželi Saška-Anhalt je območje, ki je upravičeno do pomoči na podlagi člena 87(3)(a) Pogodbe ES in kjer glede na Smernice o državni regionalni pomoči (15) (v nadaljnjem besedilu: Smernice 1998) in karto regionalnih pomoči za Nemčijo za obdobje 2004–2006 (16), ki je veljala ob priglasitvi, največja intenzivnost pomoči znaša 35 % bruto ekvivalenta dotacije (BED) za velika podjetja.

(21)

Nemčija je priglasila dva različna zneska pomoči in dve različni intenzivnosti pomoči, glede na to, ali bo mogoče uporabiti kohezijski bonus iz točke 25 Večsektorskega okvira 2002. Točka 25 Večsektorskega okvira 2002 določa, da je „največjo dovoljeno intenzivnost pomoči […] mogoče povečati, tako da se pomnoži s faktorjem 1,15, če se projekt sofinancira s sredstvi strukturnih skladov kot velik projekt v smislu člena 25 Uredbe Sveta (ES) št. 1260/1999 (17) […]“. Vendar mora biti stopnja sofinanciranja Skupnosti vsaj 25 % skupnih javnih izdatkov v regiji, ki je upravičena do regionalne pomoči v skladu s členom 87(3)(a) Pogodbe ES, največja intenzivnost pomoči, ki izhaja iz uporabe kohezijskega bonusa, pa ne sme presegati 75 % veljavne zgornje meje regionalne pomoči (točki 25 in 26 Večsektorskega okvira 2002).

(22)

Prvotna intenzivnost pomoči, ki so jo nemški organi priglasili za ta projekt, je bila 22,46 % BED (kar ustreza znesku pomoči v višini 30,526 milijona EUR), kar je največja intenzivnost osnovne pomoči brez kohezijskega bonusa, izračunana na podlagi prvotno priglašenih upravičenih stroškov v višini 135,934 milijona EUR v diskontirani vrednosti, če se uporabita mehanizem zmanjšanja iz točke 21 Večsektorskega okvira 2002 in zgornja meja regionalne pomoči, ki znaša 35 % BED.

(23)

Če se uporabi kohezijski bonus (v nadaljnjem besedilu: pomoč skupaj s kohezijskim bonusom), je najvišji znesek pomoči za upravičene stroške v višini 135,934 milijona EUR v diskontirani vrednosti 35,105 milijona EUR (kar je intenzivnost pomoči v višini 25,83 % BED). Ta intenzivnost pomoči temelji na točki 25 Večsektorskega okvira 2002.

(24)

Druga intenzivnost pomoči, ki so jo priglasili nemški organi za primer, če bi lahko uporabili kohezijski bonus, je bila 23,83 % BED (kar ustreza znesku pomoči v višini 35,336 milijona EUR v nominalni vrednosti in 32,397 milijona EUR v diskontirani vrednosti) skupnih upravičenih stroškov naložbe.

(25)

Nemški organi so 16. in 24. aprila 2009 Komisiji predložili posodobljene podatke in sporočili, da skupni stroški naložbe v Sovello2 nazadnje znašajo 118 418 780 EUR (114 882 310 EUR v diskontirani vrednosti) in da pomoč, ki bi jo dodelili obratu Sovello2, če bi uporabili tudi kohezijski bonus, znaša 31 105 765 EUR v nominalni vrednosti (27 367 723 EUR v diskontirani vrednosti, kar ustreza intenzivnosti pomoči v višini 23,8224 % BED). V posodobljenih podatkih je tudi navedeno, da bo pomoč dodeljena v obliki neposredne dotacije v višini 17 220 066 EUR in davčne oprostitve v višini 13 885 699 EUR, ki bi se izplačali v letu 2009.

(26)

Nemški organi so na podlagi operativnega programa „Saška-Anhalt“ zaprosili za sofinanciranje ESRR (18) (velik projekt) v višini 9,118 milijona EUR (nominalne vrednosti). Če bi Komisija zavrnila ustrezno prijavo po pravilih, ki veljajo za velike projekte v skladu z Uredbo (ES) št. 1260/1999, pogoji za pridobitev kohezijskega bonusa ne bi bili izpolnjeni. Tako bo dotacija in s tem celotna pomoč, kot je predvidena v priglasitvi, znižana, da bo ustrezala zgornjim mejam pomoči v BED, ki so navedene za možnost brez bonusa.

(27)

Glede na odstavek IX.2(m) odločbe o dodelitvi pomoči (19) po garancijski shemi mora za odobritev naložbenih pobud Komisija sprejeti državno pomoč.

(28)

V priglasitvi je navedeno, da se priglašena pomoč za projekt ne bo podvajala s pomočjo, dobljeno za iste upravičene stroške iz drugega lokalnega, regionalnega, nacionalnega ali skupnostnega vira.

(29)

Nemški organi so potrdili, da je upravičenec zaprosil za pomoč pred začetkom del pri projektu. Kot je razvidno iz odločbe o dodelitvi pomoči, je bila prošnja za pomoč vložena 20. februarja 2006, naložba pa se je začela izvajati šele julija 2006.

(30)

Nemški organi so tudi potrdili, da največja intenzivnost pomoči in najvišji znesek pomoči, kot sta bila odobrena v tej odločbi, ne bosta presežena, tudi če se upravičeni stroški znižajo ali povišajo.

(31)

V odstavku IX.2(f) odločbe o dodelitvi pomoči ter tudi v nacionalni pravni podlagi za uporabljene obstoječe programe pomoči je določeno, da mora upravičenec ohraniti naložbo na navedenem kraju najmanj pet let.

(32)

Nemški organi so skupaj s priglasitvijo predložili izvod odločbe o dodelitvi pomoči. Poleg tega so se zavezali, da bodo Komisiji predložili:

(33)

Komisija je v odločitvi o sprožitvi formalnega postopka preiskave v tem primeru svoje pomisleke utemeljila na naslednjih vidikih.

(34)

V točki 49 Večsektorskega okvira 2002 je navedeno, da se naložbeni projekt ne sme umetno razdeliti na podprojekte, zato da bi se izognili upoštevanju določb Večsektorskega okvira 2002. Za namene Večsektorskega okvira 2002 se šteje, da naložbeni projekt vključuje vse naložbe v osnovna sredstva na proizvodni lokaciji v treh letih. Proizvodna lokacija je v tem odstavku opredeljena kot „ekonomsko nedeljiva serija osnovnih sredstev, ki izpolnjujejo natančno določeno tehnično funkcijo, so fizično ali funkcionalno povezana in imajo jasno opredeljene cilje, kot je proizvodnja določenega izdelka“. Države članice bi se lahko nagibale k prijavi dveh ločenih projektov, saj ločeni projekti navadno omogočajo večjo intenzivnost pomoči kot enoten naložbeni projekt, in sicer zaradi učinkov samodejnega mehanizma zmanjšanja, določenega v točki 21 Večsektorskega okvira 2002 (20).

(35)

Ker so od začetka del pri projektih Sovello1 (2005) in Sovello2 (julij 2006) minila manj kot tri leta, je Komisija v odločitvi o sprožitvi uradne preiskave navedla, da bi običajno domnevala, da oba projekta tvorita enoten naložbeni projekt, razen če niso izpolnjena merila iz točke 49 Večsektorskega okvira 2002.

(36)

Komisija je glede tega pripomnila, da je imel Evergreen pilotni obrat v Marlboru, v katerem je opravljal raziskave in razvoj ter tudi preskuse na pilotni proizvodni liniji za svojo tehnologijo string-ribbon, medtem ko je Sovello1 veliko bliže trgu, saj se je proizvodnja začela aprila 2006, vsi moduli, proizvedeni v aprilu, maju in juniju 2006, pa so bili takoj prodani na trgu. Komisija je tako začasno sklenila, da prvotni namen projekta Sovello1 ni bil dokazati tehnično ali tehnološko izvedljivost proizvodnje solarnih modulov s tehnologijo string-ribbon, temveč bolj ovrednotiti ekonomsko uspešnost in industrijsko zmogljivost tehnologij in proizvodnih postopkov partnerjev v skupnem podjetju, pa tudi izkoristiti pričakovan hiter razvoj tega trga v Nemčiji.

(37)

Komisija je pripomnila tudi, da obseg prvotne naložbe (Sovello1, 30 MWp) v resnici sploh ni majhen. Po drugi strani se ob primerjavi s proizvodnjo obrata Sovello1 pri obratu Sovello2 (proizvodnja 60 MWp) ne zdi ravno, da gre za „množično proizvodnjo“. Multiplikacijski faktor stroškov pri projektu Sovello2 znaša samo 2, medtem ko je bil 13 pri velikem naložbenem projektu Qimonda, pri katerem je Komisija ugotovila, da priglašeni projekt ni tvoril enotnega naložbenega projekta s predhodnim pilotnim projektom (odločitev Komisije z dne 30. januarja 2008 (21), v nadaljnjem besedilu: odločitev Qimonda).

(38)

Ob upoštevanju sodbe Sodišča v zadevi T 184-97 (22) in opredelitev „industrijskih raziskav“, „eksperimentalnega razvoja“ in „procesnih inovacij“ v Okviru Skupnosti za državno pomoč za raziskave in razvoj ter inovacije (23) (v nadaljnjem besedilu: okvir za RRI) je Komisija izrazila dvom o tem, ali naj se Sovello1 šteje za pilotni projekt, tako da bi ga lahko obravnavali ločeno od projekta Sovello2.

(39)

Komisija je sprejela stališče, da če se Sovello1 ne more šteti za pilotni projekt, potem kaže, da ga je treba šteti za enoten naložbeni projekt s projektom Sovello2 (na podlagi celovite presoje meril iz točke 49 Večsektorskega okvira 2002). V tem smislu je Komisija sklenila, da kljub argumentom nemških organov o fizični ločenosti obeh obratov in njuni funkcionalni nepovezanosti ostaja preprosto dejstvo, da gre za eno samo gospodarsko družbo, ki ima dva proizvodna obrata, zgrajena na zemljiščih, ki se fizično stikata, ki proizvajata isti izdelek z uporabo iste tehnologije, pri čemer se je delo v drugem obratu začelo v treh mesecih po začetku komercialne proizvodnje v prvem obratu.

(40)

Komisija je iz prvotnega sporazuma o skupnem podjetju (v nadaljnjem besedilu: SSP1) tudi razumela, da so partnerji načrtovali naložbo, ki je bila veliko obsežnejša od projekta Sovello1 in naj bi jo uresničili v več stopnjah. Komisija je še pripomnila, da ni jasno, ali dodatni stroški za zagon ločenih projektov namesto integrirane zmogljivosti presegajo znesek dodatne pomoči, ki bi izhajala iz dejstva, da dveh projektov ne bi šteli za enoten naložbeni projekt (tako se za združeni projekt ne bi uporabljal mehanizem zmanjšanja iz točke 21 Večsektorskega okvira 2002).

(41)

Komisija glede na vse navedeno dvomi, ali je bila priglašena pomoč potrebna za spodbuditev naložbe, in če je bila, kolikšna je bila ta spodbuda, in ali bi jo torej lahko šteli za združljivo z Večsektorskim okvirom 2002 in skupnim trgom.

(42)

Komisija je v odgovor na objavo odločitve o sprožitvi formalnega postopka preiskave v Uradnem listu Evropske unije prejela pripombe ene zainteresirane strani: Evropskega industrijskega združenja za fotovoltaiko (European Photovoltaic Industry Association, EPIA) (24). V nadaljevanju so strnjeno navedeni argumenti, ki jih je predložilo združenje EPIA.

(43)

Glede na navedbe združenja EPIA je za sončno industrijo značilna nenehna hitra rast trga zaradi vse večjega svetovnega povpraševanja po fotovoltaičnih izdelkih ter dinamične tehnologije in stopnje inovacij. Ključni dejavnik pri uvajanju inovacij na ravni industrije je hitrost. Za povečanje konkurenčnosti sončne industrije je treba znižati stroške proizvodnje sončne energije. Najpomembnejši element stroškov pri proizvodnji sončne energije je nabava sončnih sistemov. Proizvodni stroški sončnih sistemov pa so po drugi strani odvisni od uporabljenih tehnologi ter stroškov surovin in materialov.

(44)

O posebnem pomenu tehnologije in inovativnosti v sončni industriji v glavnem priča vse več projektov sodelovanja med podjetji in/ali raziskovalno-razvojnimi ustanovami ter tudi vse več novih podjetij v sektorju.

(45)

Združenje EPIA je navedlo, da se inovacije in nove tehnologije v sončni industriji razvijajo in uporabljajo glede na ekonomska merila. Da bi omejili ekonomska tveganja vlagateljev in preskusili tehnološko in/ali ekonomsko izvedljivost inovacije z nekaterimi merili, obstaja večstopenjski pristop, zlasti na področju raziskav in razvoja ter tudi pri uvajanju inovacij v industrijo. Zato so pilotni projekti ustrezna sredstva za iskanje odgovorov na nekatera tehnična in/ali ekonomska vprašanja v zvezi z inovacijami s konkretnimi cilji, omejenimi sredstvi in financiranjem ter tveganji, ki jih je mogoče izračunati. Glede na navedbe združenja EPIA se pilotni projekti uporabljajo tudi za inovacije izdelkov in postopkov pri industrijsko preverjenih tehnologijah, saj širitev zmogljivosti ni ekonomsko upravičena, dokler ni bila s pilotno proizvodnjo uspešno dokazana ponovljivost postopkov. Ko se ponovljivost postopka preveri s pilotno proizvodnjo, je pomemben dejavnik uspeha hitra razširitev proizvodnih zmogljivosti. Zato se nove proizvodne zmogljivosti pogosto vzpostavijo takoj po uspešnem „preskusu koncepta“ v pilotni proizvodnji.

(46)

Združenje EPIA je poudarilo, da je procesna tehnologija string-ribbon, ki jo uporablja Sovello, postopek pridobivanja silicijevega traku za izdelavo kristaliničnih rezin, pri katerem se v primerjavi s konvencionalnimi tehnologijami žaganja kristalina porabi bistveno manj silicija. Očitno je, da je tako mogoče precej znižati stroške. Združenje EPIA je poudarilo, da postopek string-ribbon za proizvodnjo rezin še ni bil industrijsko preskušen, ko je bil zgrajen obrat Sovello1. Poleg tega takrat ni bilo na svetu niti enega podjetja, ki bi bilo sposobno iz rezin, proizvedenih s tehnologijo string-ribbon, izdelati celice in module. Sovello je z uporabo tehnologije string-ribbon lahko pokril celotno proizvodno verigo od sončnih rezin prek sončnih celic do solarnih modulov. Ta tehnološko inovativna integracija po verigi dodane vrednosti je zahtevala preskus v industrijski praksi.

(47)

Nemški organi so predložili dodatne dokaze, da bi razpršili dvome Komisije, ali sta naložbi Sovello1 in Sovello2 enoten naložbeni projekt v smislu točke 49 Večsektorskega okvira 2002. Nemčija trdi, da je Sovello1 pilotni projekt in je treba po zgledu precedenčnega primera Qimonda nanj gledati kot na neodvisen naložbeni projekt. V nadaljevanju so strnjeno predstavljeni predloženi argumenti.

(48)

Nemški organi trdijo, da je treba naložbo v Sovello1 obravnavati kot pilotni projekt. Sklicujejo se na opredelitev OECD (25), po kateri se gradnja in delovanje pilotnega obrata štejeta za del raziskav in razvoja, dokler je poglavitni namen pridobivanje izkušenj ter zbiranje tehničnih in drugih podatkov. Glede na opredelitev OECD se pilotni projekt uporablja ne samo za preverjanje tehnične izvedljivosti nove tehnologije, temveč tudi za presojanje operativne učinkovitosti, stroškovne učinkovitosti in tehnične optimizacije, preden se lahko začne množična proizvodnja. Uspešen razvoj pilotnega projekta je tako nujen pogoj za začetek in razvoj zmogljivosti za množično proizvodnjo.

(49)

Nemški organi menijo, da inovacije izdelkov in postopkov, ki so se uresničile z naložbo v Sovello1, spadajo v opredelitev „industrijskih raziskav“ in „procesnih inovacij“ iz okvira Komisije za RRI. Kot navaja Nemčija, dejstvo, da je upravičenec že na začetku načrtoval komercializacijo proizvodnje obrata Sovello1, ne bi smelo odločilno vplivati na opredelitev, ali je to enoten naložbeni projekt ali ne, saj Komisija ni razvila tega stališča niti v odločitvi Qimonda. Nemški organi trdijo, da se cilji in pristop pilotnega projekta Qimonda in naložbe v Sovello1 ne razlikujejo.

(50)

Nemški organi trdijo, da projekt Sovello1 v celoti ustreza zgornjemu opisu pilotnega projekta. Sovello je bil ustanovljen kot skupno podjetje družb Q-Cells in Evergreen (januarja 2005), pri čemer je bil cilj preveriti tehnologijo string-ribbon družbe Evergreen v postopku industrijske proizvodnje, skupaj s proizvodnimi tehnikami družbe Q-Cells (proizvodnja sončnih celic ter znanje o strojih napravah in proizvodnih postopkih).

(51)

Kot navajajo nemški organi, sodba Evropskega sodišča prve stopnje v zadevi T 184-97 ni v nasprotju s presojo, da se Sovello1 šteje za pilotni projekt. Ta sodba tudi ne bi bila ustrezna za primer Sovello, ker ne komentira vprašanja enotnega naložbenega projekta.

(52)

Kot navajajo nemški organi, je Sovello1 prvi avtomatiziran in v celoti integriran industrijski proizvodni obrat za proizvodnjo solarnih modulov na podlagi tehnologije string-ribbon na svetu.

(53)

Nemški organi so potrdili, da ima Evergreen v resnici pilotni obrat v Marlboru, kjer potekajo raziskave in razvoj ter preskusi na pilotni proizvodni liniji za tehnologijo string-ribbon. Namen projekta Sovello1 ni bil preveriti, ali je mogoče proizvajati solarne module na podlagi tehnologije string-ribbon, saj je Evergreen to že uspešno preskusil v laboratorijskem obsegu v Marlboru. Hoteli so namreč preveriti, ali je tehnološko (in ekonomsko) izvedljiva serijska proizvodnja v industrijskem obsegu. Nemški organi poudarjajo, da v Marlboru nikoli ni bilo industrijske proizvodnje, in sicer niti rezin, niti celic, niti modulov. Moduli, ki se proizvajajo v obratu Sovello1, so druge vrste („Spruce Line“) kot tisti, ki se proizvajajo v Marlboru („Cedar Line“). Ena poglavitnih razlik je, da module Cedar Line izdelujejo ročno, medtem ko je postopek v podjetju Sovello precej avtomatiziran.

(54)

Zmogljivost 15 MWp v Marlboru je bila dosežena šele leta 2004, in sicer zaradi namestitve novih peči za rezine. Po navedbah nemških organov to ni dovolj za sklepanje, da ima Marlboro industrijske postopke za proizvodnjo celic in modulov z uporabo tehnologije string-ribbon ali da njegova proizvodnja dosega standarde, potrebne za industrijsko proizvodnjo. Kot je bilo že navedeno zgoraj, so se v tem obratu proizvajali drugačni moduli od tistih, ki naj bi se proizvajali v obratu Sovello1. Nemški organi sporočajo, da imajo pilotni projekti v sončni industriji zmogljivost od 10 do 30 MWp. Po njihovem mnenju Sovello1 zaradi dejstva, da je na zgornji meji teh vrednosti, ne bi smel biti izključen iz opredelitve pilotni projekt. Poleg tega sporočajo, da je bila za zmogljivost obrata Sovello1 (30 MWp) pravzaprav odločilnega pomena zmogljivost […] (26), razvite posebej za ta obrat.

(55)

Nemški organi so tudi sporočili, da je mogoče glede na zdajšnjo stopnjo znanja in izkušenj v objektih, ki uporabljajo tehnologijo string-ribbon, doseči proizvodne zmogljivosti od 75 do 80 MWp. Menijo, da noben vlagatelj ne bi odprl večjega obrata na podlagi nove, še popolnoma nepreverjene tehnologije.

(56)

Nemški organi trdijo, da ni bilo v času naložbe Sovello1 na voljo nobenih standardov za tehnične konceptualne načrte strojnih naprav in opreme, ki bi jih uporabili za industrijsko proizvodnjo solarnih modulov na podlagi inovativne tehnologije string-ribbon. Ker je imel Sovello posebne in višje cilje glede proizvodnje kot Marlboro (doseči tovarniški izkoristek najmanj […], stabilizirati učinkovitost celic na stopnji […] in jo povečati za […]), ni mogel preprosto „prekopirati“ laboratorijskih postopkov iz Marlbora ali uporabiti tradicionalnih proizvodnih postopkov družbe Q-Cells (27). Nemški organi so trditev podkrepili s številnimi primeri.

(57)

Nemški organi trdijo, da kratkega preskusnega obdobja ter zgodnjega uspeha in komercializacije ne bi smeli imeti za negativne elemente, ki preprečujejo, da bi bil Sovello1 opredeljen za pilotni projekt. Nemški organi ugotavljajo, da je tudi Marlboro prodal svojo „pilotno“ proizvodnjo. To je mogoče pojasniti z velikim povpraševanjem na trgu po solarnih proizvodih. Pri nižjih izkoristkih in učinkovitosti celic se modeli prodajajo po nižjih cenah. Če ne bi dosegli ciljev glede izkoristka in učinkovitosti celic, ki so bili zastavljeni za Sovello1, projekt ne bi bil uspešen, proizvedene module pa bi še vedno prodajali na trgu, da bi tako zmanjšali izgube.

(58)

Nemški organi so obvestili Komisijo, da je med zagonom proizvodnje v obratu Sovello1 in začetkom del za Sovello2 preteklo pet mesecev (namesto treh, kot je navedla Komisija v odločitvi o sprožitvi postopka).

(59)

Nemški organi trdijo, da je bilo preskusno obdobje za pilotno proizvodnjo v obratu Sovello1 tako kratko, ker v nasprotju z običajno prakso v drugih sektorjih stopnji naložbe in delovanja (najemanje izkušene delovne sile, tesno sodelovanje s proizvajalci strojev, zgodnje pogodbe o dobavi surovin in rezervnih delov, prostorska ločitev proizvodnje celic in modulov) nista bili ločeni, vse skupaj pa je mogoče pripisati tudi izjemno dobremu načrtovanju celotnega projekta.

(60)

Po mnenju nemških organov morajo biti vsa merila iz točke 49 Večsektorskega okvira 2002 izpolnjena kumulativno, če bi hoteli projekta Sovello1 in Sovello 2 obravnavati kot enoten naložbeni projekt. Nemški organi obširno dokazujejo to razlago in svojo analizo utemeljujejo s preteklo prakso Komisije, pri čemer se sklicujejo na odločitev Qimonda, odločitev Komisije glede AMD (28) (v nadaljnjem besedilu: odločitev AMD) in odločitev Komisije o Q-Cells (29) (v nadaljnjem besedilu: odločitev Q-Cells). Ker pri projektih Sovello1 in Sovello2 ta pogoj ne bo izpolnjen, ju je treba obravnavati kot neodvisna naložbena projekta.

(61)

Nemški organi zatrjujejo, da Sovello1 in Sovello2 nista povezana fizično, tehnično, niti funkcionalno. Sta ločena proizvodna obrata s popolnoma samozadostnima proizvodnima linijama, ločenimi osnovnimi sredstvi (zemljišče, stavbe, strojne naprave in oprema) in ločenim dostopom do javnega cestnega omrežja (različni hišni številki), stojita na ločenih (vendar sosednjih) zemljiščih, ki sta bili nabavljeni ob različnem času (30). Oba proizvodna obrata pokrivata celotno verigo ustvarjanja vrednosti, vse od proizvodnje rezin string-ribbon prek celic do modulov. Prodati ju je mogoče posebej brez kakršne koli fizične spremembe proizvodnega postopka (31) v posameznem obratu.

(62)

Nemški organi trdijo, da primerjava obratov Sovello1 in Sovello2 pokaže razlike v proizvodni tehnologiji (nove procesne tehnologije, proizvodnja tanjših rezin) in kakovosti (večji izkoristek) (vmesnih) proizvodov (rezin, celic in modulov).

(63)

Nemški organi poudarjajo, da je bila možnost, ki jo je imel Sovello za nakup sosednjega zemljišča poleg proizvodne lokacije obrata Sovello1, ki je vsebovana v pogodbi o prodaji zemljišča, samo dolžnost prodajalca in da po veljavnih pravilih programa pomoči pridobitve zemljišča ni mogoče označiti kot začetek naložbenega projekta. Zato ugotavljajo, da možnost nakupa ne more biti jasen dokaz enotnega naložbenega načrta, ki bi zajemal Sovello1 in Sovello2.

(64)

Kot poudarjajo nemški organi, je Komisija v odločitvi Q-Cells sklenila, da dve naložbi nista povezani, če ima vsaka svoje zemljišče, zgradbe in opremo, če imata ločeno upravljanje ter skupaj izvajata samo strateško in operativno upravljanje. Sporočajo, da je podlaga za skupno strateško in operativno upravljanje obratov Sovello1 in Sovello2 zgolj poslovna, kar ni bistvenega pomena za obstoj in delovanje obeh projektov.

(65)

Nemški organi trdijo, da obstoječega strateškega načrta za razširitev zmogljivosti z nadaljevalnim projektom, če bi bil pilotni projekt uspešen, kot je navedeno v SSP1, ne bi smeli razlagati drugače kot strateških načrtov, kot so določeni v odločitvi Qimonda.

(66)

Nemški organi zatrjujejo, da se cilji projektov Sovello1 in Sovello2 razlikujejo, čeprav oba projekta proizvajata solarne module. Sovello1 je bolj podoben študiji izvedljivosti (preskušanje tehnološke in ekonomske izvedljivosti industrijske proizvodnje vzdolž verige z dodano vrednostjo na podlagi tehnologije string-ribbon), medtem ko gre pri projektu Sovello2 za popolnoma komercialno proizvodnjo določene skupine izdelkov, pri kateri se standardizirajo izkušnje, pridobljene v projektu Sovello1.

(67)

Nemški organi trdijo, da primerjava iz odstavka 61 odločitve Komisije o sprožitvi postopka (primerjava multiplikacijskega faktorja stroškov za naložbe, ki so bile obravnavane v odločitvi Qimonda, z multiplikacijskim faktorjem stroškov za oba naložbena projekta Sovello) ne upošteva značilnosti sektorja in zato ni primerna za izključitev projekta Sovello1 iz okvira pilotnega projekta. Trdijo, da se stroški v odločitvi Qimonda nanašajo na tri naložbe, da so stroški gradnje in opreme v sektorju polprevodnikov veliko višji kot v sončni industriji ter da je izkoristek strojne naprave v sektorju polprevodnikov veliko manjši (tako da je treba za množično proizvodnjo namestiti veliko več opreme). Poleg tega bi bilo pilotne projekte v sektorju polprevodnikov mogoče izvajati z relativno nižjimi stroški, ker so strojne naprave v tem sektorju veliko bolj standardizirane. Nemčija poleg tega zatrjuje, da je višje razmerje med „stroški nadaljevalnega projekta in stroški pilotnega projekta“ lahko tudi rezultat boljšega finančnega položaja vlagatelja (zato to ne bi smelo biti merilo, na podlagi katerega bi bil neki subjekt upravičen do višje državne pomoči).

(68)

Nemški organi zastopajo stališče, da splošna izjava o namenu za povečanje proizvodnih zmogljivosti podjetja Sovello v SSP1 ne dokazuje funkcionalne povezave med projektoma Sovello1 in Sovello2, saj ne vsebuje podrobnejših opredelitev za drugi naložbeni projekt v zvezi z lokacijo, proizvodnimi tehnologijami, strojnimi napravami, dobavo silicija in financiranjem.

(69)

Nemški organi navajajo, da je bila dokončna odločitev o izvedbi projekta Sovello2 sprejeta junija 2006, in sicer na podlagi: (1) nenehnega hitro naraščajočega povpraševanja na trgu, ki zagotavlja dolgoročno ohranjanje prodaje; (2) sklenitve dolgoročne pogodbe za dobavo surovine silicij (pogodba z RPC, podpisana junija 2006); (3) izkazanega tehničnega in ekonomskega uspeha pilotnega projekta Sovello1 (ciljni tovarniški izkoristek in stabilna učinkovitost celic, dosežena junija 2006).

(70)

Nemški organi poudarjajo, da ob odločitvi za naložbo v Sovello1 (januar 2005) ni bilo niti tehnično niti ekonomsko mogoče izvesti naložbe Sovello2. Ko je bila sprejeta odločitev o naložbi, še ni bilo mogoče predvideti uspeha projekta Sovello1.

(71)

Nemški organi trdijo, da Sovello ni imel nobene ekonomske spodbude za umetno ločitev projektov Sovello1 in Sovello2. Navajajo, da je imel Sovello dodatne stroške v višini približno […] EUR (32) zaradi samozadostnosti obeh proizvodnih objektov. Poleg tega menijo, da Sovello zato ni mogel izkoristiti ugodnosti, ki jih ponujata sinergija in ekonomija obsega in bi jih omogočal enoten naložbeni projekt. Poudarjajo tudi, da se višji naložbeni stroški ne izravnajo z višjim zneskom pomoči, ki bi ga lahko pričakovali, če bi projekta veljala za ločena, saj bi dodatni znesek pomoči znašal samo približno 10 milijonov EUR (33).

(72)

Kot zatrjujejo nemški organi, iz preteklih odločitev izhaja, da bi Komisija dva ločena naložbena projekta štela za enega samega, samo če bi bila skupaj izpolnjena vsa merila iz točke 49 Večsektorskega okvira 2002. Čeprav Sovello1 ne bi bil priznan za pilotni projekt, po njihovem mnenju Sovello1 in Sovello2 tako še vedno ne moreta biti enoten naložbeni projekt, saj niso skupaj izpolnjena merila iz točke 49 Večsektorskega okvira 2002.

(73)

Nemški organi nazadnje ugotavljajo, da geografska in časovna bližina projektov ne bi smela biti podlaga za sklep, da sta naložbi enoten naložbeni projekt v smislu točke 49 Večsektorskega okvira 2002 in sta bila umetno razdeljena, da bi se izognili upoštevanju določb Večsektorskega okvira 2002.

(74)

Komisija je v odločitvi o sprožitvi formalnega postopka preiskave ugotovila, da je finančna podpora, ki naj bi jo nemški organi dali podjetju Sovello na podlagi obstoječih predpisov o regionalni pomoči (garancijska shema in zakon o dodatku za naložbe), državna pomoč v smislu člena 87(1) Pogodbe ES. Nemški organi tej ugotovitvi niso nasprotovali.

(75)

Nemški organi so s priglasitvijo ukrepa 20. decembra 2006 izpolnili zahtevo po posamični priglasitvi iz točke 24 Večsektorskega okvira 2002.

(76)

Komisija v skladu s točko 63 in opombo 58 Smernic o nacionalni regionalni pomoči za obdobje 2007–2013 (34), v katerih je navedeno, da se bodo naložbeni projekti, ki jih je treba priglasiti posamično, ocenjevali v skladu s pravili, ki bodo veljala ob priglasitvi, ocenjuje priglašeni ukrep pomoči v skladu z določbami Smernic 1998, karto regionalne pomoči za Nemčijo za obdobje 2004–2006 in Večsektorskim okvirom 2002.

(77)

Kot je Komisija že ugotovila v odločitvi o sprožitvi formalnega postopka preiskave, projekt obsega začetno naložbo v smislu Smernic 1998, upravičeni stroški naložbe so opredeljeni, upoštevajo pa se tudi pravila o kumulaciji. Poleg tega je Sovello zaprosil za pomoč pred začetkom del pri projektu in je dolžan ohraniti naložbo v regiji najmanj pet let po dokončanju projekta. Sovello zagotavlja finančni prispevek v višini vsaj 25 % upravičenih stroškov v obliki, ki ni deležna javne podpore. Ker se pomoč podjetju Sovello izplača na podlagi že odobrenih programov pomoči, je pomoč tako načeloma v skladu s splošnimi določbami Smernic 1998. Komisija v tej odločbi potrjuje to ugotovitev.

(78)

V točki 49 Večsektorskega okvira 2002 je navedeno, da se naložbeni projekt ne sme umetno razdeliti v podprojekte, da bi se tako izognili upoštevanju določb okvira. Enoten naložbeni projekt vključuje vse naložbe v osnovna sredstva na proizvodni lokaciji v obdobju treh let (35). Proizvodna lokacija je „ekonomsko nedeljiva serija osnovnih sredstev, ki izpolnjujejo natančno določeno tehnično funkcijo, so fizično ali funkcionalno povezana in imajo jasno opredeljene cilje, kot je proizvodnja določenega izdelka“.

(79)

Ker je Sovello v preteklosti že dobil pomoč za predhodni naložbeni projekt Sovello1 na isti lokaciji (na zemljišču, ki meji na zemljišče Sovello2) in so od začetka del na projektu Sovello1 (2005) in Sovello2 (julij 2006) pretekla manj kot tri leta, je treba ugotoviti, ali je prva naložba enoten naložbeni projekt s priglašenim projektom Sovello2.

(80)

Komisija bi običajno domnevala, da so naložbe v osnovna sredstva na proizvodni lokaciji v obdobju treh let enoten naložbeni projekt. Pripombe v zvezi z vprašanjem enotnega naložbenega projekta, ki jih je predložila država članica, se presojajo na podlagi meril, naštetih v točki 49 Večsektorskega okvira 2002.

(81)

Po mnenju Komisije nič ne kaže, da bi bila naložba umetno razdeljena na dva projekta, s čimer bi se izognili upoštevanju določb Večsektorskega okvira 2002. Vendar pa dejstvo, da ni bilo namernega izogibanja Večsektorskemu okviru 2002, ne vodi samodejno do sklepa, da projekti, ki so se začeli v obdobju treh let, ne tvorijo enotnega naložbenega projekta (gl. tudi odstavke od 47 do 49 odločitve AMD, kjer je Komisija ugotovila obstoj enotnega naložbenega projekta, čeprav ni bil dokazan namen, da bi umetno razdelili projekte in se tako izognili upoštevanju predpisov Večsektorskega okvira 2002). Obstoj ali neobstoj enotnega naložbenega projekta je treba ugotavljati na podlagi dejstev in z uporabo meril, razvitih v točki 49 Večsektorskega okvira 2002, ne pa na podlagi namenov.

(82)

Nemški organi na podlagi svoje analize prakse Komisije ugotavljajo, da morajo biti vsa merila iz točke 49 Večsektorskega okvira 2002 izpolnjena kumulativno, če naj bi dva projekta opredelili kot enoten naložbeni projekt. Komisija se s to razlago ne strinja. V nobeni od predhodnih odločitev Komisije ni navedeno, da morajo biti za ugotovitev, da obstaja enoten naložbeni projekt, kumulativno izpolnjena vsa merila. Komisija meni, da je v Večsektorskem okviru 2002 določena celostna presoja teh meril. Merila je v celostni presoji treba pretehtati za vsak primer posebej. To pomeni, da bi bili dve naložbi lahko enoten naložbeni projekt, čeprav ne bi bila v celoti izpolnjena vsa merila.

(83)

V nadaljevanju se merila, in sicer

analizirajo in tehtajo v celostni presoji.

(84)

Upošteva se tudi argument nemških organov, da podjetje Sovello ni imelo nobene ekonomske spodbude za umetno ločitev projektov Sovello1 in Sovello2.

(85)

Oba obrata opravljata natančno določeno tehnično funkcijo, ki je pri obeh enaka: proizvodnja solarnih modulov na podlagi tehnologije string-ribbon. Ne gre tudi spregledati, da nič ne kaže, da so za proizvodnjo v obratih Sovello1 in Sovello2 potrebne drugačne surovine (oba uporabljata silicij). Spremembe opreme in strojnih naprav v obratu Sovello2, ki so bile namenjene optimizaciji proizvodne učinkovitosti in izhajajo iz izkušenj, pridobljenih v projektu Sovello1, mogoče res vodijo do manjših razlik med moduli, ki se proizvajajo v obratih Sovello1 in Sovello2. Komisija pa vseeno meni, da so te rezultat običajnih prilagoditev v okviru industrijskih projektov in da to ne spreminja dejstva, da imata oba obrata enako natančno določeno tehnično funkcijo.

(86)

Sovello1 in Sovello2 sta ločena proizvodna obrata z ločenimi osnovnimi sredstvi in ločenim dostopom do javnega cestnega omrežja. Oba proizvodna obrata pokrivata celotno proizvodno verigo za solarne module, od rezin prek celic do modulov. Med „serijama osnovnih sredstev, ki izpolnjujejo natančno določeno tehnično funkcijo“, ni nobenih fizičnih povezav, kar pomeni, da gre za dva proizvodna obrata. V strokovnem poročilu, ki je bilo predloženo Komisiji, je ugotovljeno, da bi bilo obrata mogoče prodati ločeno in bi ju bilo mogoče voditi ločeno brez fizičnih sprememb v proizvodnem postopku. Komisija nima nobenega razloga, da bi zavrnila to ugotovitev.

(87)

Sovello1 in Sovello2 imata nekaj centraliziranih služb. Poleg tega proizvajata isti izdelek z uporabo enakega proizvodnega postopka, strojnih naprav in opreme, tudi dobavitelji naprav, opreme in surovin so običajno isti, vzdrževanje ali ravnanje z rezervnimi deli pa sta organizirana centralno. Res pa je, da značilni elementi, ki bi dokazovali funkcionalne povezave med „serijo osnovnih sredstev, ki izpolnjujejo natančno določeno tehnično funkcijo“ in tvorijo dve proizvodni zmogljivosti, v tem primeru niso navzoči. Tako na primer ni dobavnega razmerja med projektoma Sovello, nobene skupne tehnične infrastrukture (npr. elektrarne ali podobnega), ni niti izmenjave neposrednih izdelkov. Vsak obrat je samozadostna proizvodnja linija.

(88)

Kar zadeva možnost nakupa sosednjega zemljišča v pogodbi o prodaji zemljišča za Sovello1, se Komisija v tem posebnem primeru strinja z nemškimi organi, da taka možnost nakupa sama po sebi ne more biti zadosten razlog za sklep, da obstaja funkcionalna povezava v smislu točke 49 Večsektorskega okvira 2002, zlasti ob upoštevanju dejstva, da upravičenec za možnost nakupa ni plačal in da je vlagatelj predvidel tudi druge lokacije za Sovello2.

(89)

Komisija na podlagi zgornjih elementov meni, da med projektoma Sovello1 in Sovello2 ni fizične in močne funkcionalne povezave v smislu točke 49 Večsektorskega okvira 2002.

(90)

Nemški organi trdijo, da je bil Sovello1 pilotni projekt, s katerim naj bi ovrednotili delovanje, učinkovitost (izkoristek) in ekonomsko upravičenost proizvodnega postopka v industrijskem obsegu vzdolž celotne verige ustvarjanja dodane vrednost, ki je temeljila na popolnoma inovativni tehnologiji (36), medtem ko je bil cilj projekta Sovello2, ki je zaživel, potem ko je bila dokazana tehnična in ekonomska upravičenost, razširiti zmogljivosti za množično proizvodnjo. Na podlagi tega ugotavljajo, da sta imela naložbena projekta Sovello1 in Sovello2 različne cilje.

(91)

Komisija bi v zvezi s tem rada opozorila, da v nasprotju z razlago nemških organov v odločitvi Qimonda ni menila, da imajo pilotni projekti že sami po sebi drugačen cilj za namene uporabe točke 49 Večsektorskega okvira 2002. Komisija je v navedeni odločitvi ugotovila samo, da je imel pilotni projekt, ki ga je obravnavala, drugačen cilj in ni tvoril enotnega naložbenega projekta z drugim projektom. Pri obravnavanju ciljev dveh projektov dejstvo, da se eden šteje za pilotni projekt, že res lahko trdno kaže, da imata projekta različne cilje, vendar ta opredelitev, odvisno od značilnosti projektov v vsakem posameznem primeru, ne more biti ni dovolj, da bi jasno razlikovali med cilji obeh projektov. Zaradi tega in ob upoštevanju težav pri opredeljevanju pilotnega projekta Komisija meni, da je bolje upoštevati posamezne lastnosti vsakega projekta in tako preveriti, ali poseben pilotni značaj, ki ga izkazuje projekt, kaže na cilj, ki se dovolj razlikuje od drugega projekta. V tej zadevi je bilo predloženih več elementov, ki kažejo, da imata Sovello1 in Sovello2 različne, jasno opredeljene cilje.

(92)

Pripombe, ki jih je predložilo združenje EPIA, potrjujejo, da je postopen pristop na podlagi ekonomskih meril nekaj običajnega pri razvoju inovacij in novih tehnologij v sončni industriji in da v fotovoltaičnem sektorju obstajajo številni projekti, s katerimi se preverjata industrijska izvedljivost inovacij in ponovljivost postopkov, preden se začnejo izvajati v širšem obsegu. Potrjujejo tudi, da je bil Sovello1 prva naložba na svetu za industrijsko preskušanje tehnologije string-ribbon.

(93)

Komisija iz SSP razume, da bi morala proizvodnja v obratu Sovello1 temeljiti na tehnologiji string-ribbon za izdelavo rezin, a jo je bilo treba združiti s proizvodnimi tehnikami Q-Cells, da bi tako razvili proizvodne postopke, ki naj bi jih bilo mogoče uporabiti v industrijskem obsegu in ki bi morali biti ekonomsko preverjeni. To je prineslo niz tehnoloških inovacij, razvoj posebnih strojnih naprav za Sovello1, pri čemer je bil poudarek na avtomatizaciji in ponovljivosti proizvodnih postopkov v industrijskem obsegu, rezultat vsega tega pa je bila proizvodnja modulov tipa Spruce Line. Sovello1 je bil tako izjemno inovativen projekt, usmerjen v preskušanje tehnične izvedljivosti in ekonomske upravičenosti proizvodnje solarnih modulov s tehnologijo string-ribbon v industrijskem obsegu. V obratu Sovello2 naj bi potekala proizvodnja v industrijskem obsegu, ki bi se lahko začela le, če bi bil Sovello1 uspešen.

(94)

Komisija je v odločitvi o sprožitvi postopka izrazila pomisleke o obsegu obrata Sovello1 (proizvodna zmogljivost 30 MWp), saj je imela laboratorijska proizvodnja v Marlboru zmogljivost 15 MWp, pri serijski proizvodnji v obratu Sovello2 pa so zmogljivosti povečali samo na 60 MWp. Nemčija je sicer pojasnila, da so bile polne zmogljivosti obrata v Marlboru dosežene šele leta 2004, in po njenih trditvah to ne pomeni, da so se v Marlboru uporabljali postopki industrijske proizvodnje. Na to kaže tudi dejstvo, da Evergreen trenutno načrtuje zaprtje proizvodnih dejavnosti v Marlboru (ohranili bodo samo raziskave in razvoj) in okrepitev novih proizvodnih zmogljivosti v Devensu (37).

(95)

Nemčija še navaja, da so pilotni projekti s proizvodno zmogljivostjo od 10 do 30 MWp v fotovoltaični industriji nekaj običajnega. Pojasnjuje tudi, da je bila zmogljivost 30 MWp v obratu Sovello1 odvisna od zmogljivosti […]. Komisija je na začetku dvomila o „omejeni proizvodni zmogljivosti“ obrata Sovello2 v primerjavi z zmogljivostjo obrata Sovello1, vendar so nemški organi pojasnili, da se zdi trenutno največja zmogljivost, ki jo je mogoče doseči s tehnologijo string-ribbon, približno 75–80 MWp, in navedli, da se je leta 2008 začela nadaljnja širitev podjetja Sovello (Sovello3), ki bo kmalu končana.

(96)

Komisija v zvezi z multiplikacijskim faktorjem stroškov naložb družbe Qimonda v primerjavi z multiplikacijskim faktorjem stroškov za naložbena projekta podjetja Sovello ugotavlja, da se stroški v odločitvi Qimonda nanašajo na tri naložbe, da so stroški za zgradbe in opremo v industriji polprevodnikov veliko višji od stroškov v fotovoltaični industriji in da je izkoristek strojne naprave v industriji polprevodnikov občutno nižji (tako da je treba za množično proizvodnjo namestiti več opreme). Komisija tudi navaja, da so pilotni projekti v sektorju polprevodnikov relativno cenejši zaradi veliko višje stopnje standardizacije strojnih naprav v tem sektorju. Komisija tudi meni, da bi višje razmerje med „stroški za nadaljevalni projekt in stroški za pilotni projekt“ lahko izhajalo iz boljšega finančnega položaja vlagatelja. Komisija še navaja, da je bil prvotno priglašen veliko večji projekt (Sovello2 + Sovello3) in da je bila priglasitev naknadno spremenjena, tako da je bila iz njenega obsega izključena pomoč za Sovello3, naložba v Sovello3 pa je bila odložena. Komisija iz vseh teh razlogov ter ob upoštevanju dinamike in hitrega razvoja tega sektorja, ki ga narekuje povpraševanje, meni, da „nizek“ multiplikacijski faktor stroškov dveh naložbenih projektov Sovello ni razlog, da projekta Sovello1 ne bi bilo mogoče opredeliti kot pilotni projekt z drugačnim ciljem, kot ga ima Sovello2.

(97)

Komisija je poleg tega upoštevala, da je bila še pred začetkom izvajanja projekta Sovello2 na podlagi rezultatov projekta Sovello1 sprejeta dejanska odločitev za ali proti glede nadaljnjih naložb.

(98)

V tem smislu drži, da je bil zahtevek za pomoč za Sovello2 vložen že februarja 2006 (začasna odločitev o dodelitvi decembra 2006). Komisija je ob sprožitvi formalne preiskave domnevala, da je imel upravičenec do pomoči ob predložitvi zahtevka za pomoč konkretne načrte glede obsega in financiranja naložbenega projekta. Na podlagi dobljenih informacij pa se zdi, da je bila dokončna odločitev o naložbi sprejeta šele junija 2006, potem ko so bili doseženi „mejniki“, postavljeni za Sovello2. To še podkrepljuje dejstvo, da je bila pogodba o dobavi z REC (s katero je bilo zagotovljenega dovolj silicija za Sovello2) podpisana šele junija 2006, kar naj bi potrjevalo dejstvo, da je bila šele takrat sprejeta dejanska „odločitev za ali proti“. Medtem ko je vodstvo upravičenega podjetja prav mogoče lahko že prej videlo znamenja, da bodo tehnološki in ekonomski cilji verjetno doseženi, to ni v nasprotju s pojmovanjem projekta Sovello1 kot pilotnega projekta v letu 2005, saj so se predhodno določeni tehnološki in ekonomski cilji jasno razlikovali od ciljev za Sovello2.

(99)

Poleg tega je Komisija na podlagi Frascatijevega priročnika OECD (38), ki določa splošne standarde, sprejete v okviru politike raziskav, razvoja in inovacij, upoštevala, da ima Sovello1 značilnosti pilotnega projekta. Opredelitev OECD razlikuje med več oblikami pilotnih obratov: tistimi, ki zadevajo poskusni razvoj novega izuma ali tehnologije (v tem primeru tehnologije string-ribbon) v laboratorijskih razmerah, in drugimi, ki zadevajo poskusni razvoj procesne tehnologije za industrijsko izkoriščanje novega izuma ali tehnologije.

(100)

V točki 2.3.4 Frascatijevega priročnika so izrecno obravnavani mejni primeri med raziskavami in razvojem ter drugimi industrijskimi dejavnostmi (kot je Sovello1), podane so tudi opredelitve, v skladu s katerimi je mogoče razlikovati med raziskavami in razvojem ter industrijskimi dejavnostmi. Treba je pripomniti, da se lahko industrijski standardi in primerjalna merila (npr. multiplikacijski faktor stroškov) po sektorjih razlikujejo.

(101)

Ob upoštevanju opisa združenja EPIA, v katerem je navedeno, da je fotovoltaični trg izjemno dinamičen in ga zaznamuje veliko povpraševanje, Komisija meni, da v zadevnem primeru takojšnja komercializacija proizvodnje podjetja Sovello ni odločilen dokaz, da Sovello1 ni bil zasnovan kot pilotni projekt.

(102)

V sodbi Evropskega sodišča prve stopnje v zadevi T-184/97, BP proti Komisiji, je obravnavan pomen pilotnih projektov za tehnološki razvoj do okolja prijaznejših izdelkov (zlasti v zvezi z gorivi iz obnovljivih virov). Sporni program v tej zadevi močno presega izvedbo pilotnega projekta, usmerjenega v tehnološki razvoj, ter se zdi usmerjen predvsem v ekonomski in industrijski razvoj, s katerim bi povečali uveljavitev biogoriv na trgu. Projekt Sovello1 pa je usmerjen v oba cilja: preverjanje novega tehnološkega postopka (string-ribbon v kombinaciji s proizvodnimi tehnikami Q-Cells) v industrijskem obsegu in preskušanje njegove ekonomske upravičenosti. Kot je bilo pojasnjeno zgoraj, to v resnici ni v nasprotju z opredelitvijo pilotnih obratov, ki jo podaja OECD.

(103)

Komisija na podlagi navedenega meni, da imata Sovello1 in Sovello2, čeprav imata enako natančno določeno tehnično funkcijo (proizvodnjo solarnih modulov na podlagi iste tehnologije), različna cilja: cilj projekta Sovello1 je bil preveriti, ali je proizvodnja solarnih modulov (na podlagi tehnologije string-ribbon v kombinaciji s proizvodnimi tehnologijami Q-Cells) tehnološko in ekonomsko izvedljiva v industrijskem obsegu, medtem ko je bil cilj projekta Sovello2 razviti serijsko proizvodnjo takih modulov.

(104)

Projekta Sovello1 in Sovello2 sta vsak zase sposobna ekonomsko preživeti. Drži, da je bil pilotni projekt Sovello1 potreben za vzpostavitev projekta Sovello2. Po drugi strani pa je vsak projekt mogoče prodati posebej, in nič ne kaže, da pilotnega projekta Sovello1 ne bi bilo mogoče ekonomsko ločiti od naložbenega projekta Sovello2. Komisija poleg tega opozarja, da je vodstvo upravičenega podjetja preučevalo alternativne lokacije za Sovello2, tako v Evropi kot v ZDA, preden se je odločilo za Thalheim.

(105)

Nemški organi so izračunali, da je vzpostavitev ločenih naložb za Sovello1 in Sovello2 prinesla samo prednost v višini približno 10 milijonov EUR dodatne pomoči, če bi jo primerjali z znižano pomočjo za enotni naložbeni projekt Sovello1 + 2. To prednost je treba primerjati s […] EUR dodatnih stroškov. Nemški organi so pri izračunu izhajali iz domneve, da bi enotni naložbeni projekt (z nižjimi skupnimi stroški) izkoristil tudi dodatek za MSP v višini 15 %, kar se je zgodilo pri projektu Sovello1. Vseeno pa ni gotovo, ali bi Komisija odobrila dodatek za MSP za tako velik naložbeni projekt. Kakor koli, tudi če dodatek za MSP ne bi bil odobren, vsi izračuni kažejo, da podjetje Sovello ni imelo ekonomske spodbude za „umetno“ razdelitev projektov Sovello1 in Sovello2.

(106)

Komisija vseeno opozarja, da to samo kaže, da Sovello1 in Sovello2 nista bila ločena z namenom izogibanja pravilom glede državne pomoči, ne pomeni pa, da če je treba projekt vseeno razdeliti iz ekonomskih razlogov, kar se je zgodilo v tem primeru, dejstvo, da ga ne bi predstavili kot enoten naložbeni projekt, ne bi prineslo prednosti in možnosti za višje intenzivnosti pomoči. Komisija mora zato ne glede na namen strank vedno preveriti ekonomski položaj na podlagi meril iz odstavka 49 Večsektorskega okvira 2002.

(107)

Naložbi podjetja Sovello sta bili razdeljeni ne samo zaradi nezadostnega financiranja in nezadostnih količin silicija, temveč tudi zato, ker so morali vlagatelji industrijsko in ekonomsko preskusiti izredno inovativno tehnologijo. Če ne bi dosegli ciljnega izkoristka tovarne in učinkovitosti celic, projekta Sovello2 najverjetneje sploh ne bi mogli izvesti. Zato je mogoče skleniti, da imata Sovello1 in 2 sicer enako natančno določeno tehnično funkcijo, a nista ekonomsko nedeljiva, med njima ni fizične in močne funkcionalne povezave, poleg tega imata očitno različne cilje.

(108)

Glede na vse zgoraj navedeno in ob upoštevanju pripomb, ki sta jih predložila Nemčija in združenje EPIA, ter ob tehtanju različnih meril iz točke 49 Večsektorskega okvira 2002 v celostni presoji Komisija ugotavlja, da priglašeni projekt Sovello2 ni enoten naložbeni projekt v smislu točke 49 Večsektorskega okvira 2002 s projektom Sovello1.

(109)

Komisija je v odločitvi o sprožitvi formalnega postopka preiskave izračunala največjo intenzivnost pomoči in najvišji znesek pomoči za Sovello2 na podlagi prvotno priglašenih upravičenih stroškov. Največja intenzivnost osnovne pomoči, ki jo je mogoče odobriti, je bila 22,46 % BED (kar ustreza najvišjemu znesku pomoči v višini 30,526 milijona EUR v diskontirani vrednosti), največja intenzivnost pomoči, ki jo je mogoče odobriti, skupaj s kohezijskim bonusom, pa je bila 25,83 % BED (kar ustreza najvišjemu znesku pomoči v višini 35,105 milijona EUR v diskontirani vrednosti).

(110)

„Kohezijski bonus“ temelji na točki 25 Večsektorskega okvira 2002, ki omogoča povečanje največje osnovne intenzivnosti pomoči, izračunane v skladu s točko 21 Večsektorskega okvira 2002, s faktorjem 1,15, če se najmanj 25 % (39) skupnih javnih izdatkov za ta projekt krije s prispevkom ESRR po predpisih strukturnih skladov, ki se uporabljajo za velike projekte, tj. po posamični odločitvi Komisije, s katero se dovoljuje prispevek Skupnosti za posamezen primer.

(111)

V skladu s splošnim pristopom, ki je bil državam članicam sporočen z dopisom z dne 18. decembra 2003 (D/58176-D/1247), so nemški organi v prvotni priglasitvi navedli dve različni intenzivnosti pomoči: osnovno intenzivnost pomoči, ki ne presega 22,46 % BED, in drugo intenzivnost pomoči v višini 23,83 % BED, ki vključuje kohezijski bonus.

(112)

Nemški organi so zaprosili za sofinanciranje ESRR v znesku 9,118 milijona EUR, v prvotni priglasitvi pa uveljavljajo uporabo „kohezijskega bonusa“. Ta znesek sofinanciranja Skupnosti bi presegel 2 % dejansko uporabljenih javnih izdatkov v nominalni vrednosti 31 105 765 EUR. Poleg tega je priglašena intenzivnost pomoči v višini 23,83 % BED nižja od 26,25 % BED in torej ne presega 75 % veljavne zgornje meje regionalne pomoči, ki znaša 35 %. Če bi tako Komisija odobrila sofinanciranje strukturnih skladov, za katero je zaprosila Nemčija, so izpolnjeni pogoji za uporabo kohezijskega bonusa. Ker odločitev o sofinanciranju še ni bila sprejeta, so se nemški organi zavezali, da bodo uporabili intenzivnost pomoči, utemeljeno na kohezijskem bonusu, samo, če bo Komisija sprejela ustrezno odločitev, s katero se odobri sofinanciranje Skupnosti.

(113)

Komisija na podlagi posodobljenih podatkov, predloženih 16. in 24. aprila 2009, sklepa, da namerava Nemčija za projekt z nastalimi upravičenimi izdatki v višini 114 882 310 EUR (diskontirana vrednost) dodeliti – po možnosti, ki vključuje kohezijski bonus – intenzivnost pomoči v višini 23,8224 % BED, kar ustreza znesku pomoči v višini 31 105 765 EUR v nominalni vrednosti (27 367 723 EUR v diskontirani åvrednosti). Ta intenzivnost pomoči je manjša od prvotno priglašene intenzivnosti pomoči po možnosti, ki vključuje kohezijski bonus, v višini 23,83 % BED in od največje intenzivnosti pomoči, ki jo je mogoče odobriti, v višini 25,83 % BED (izračunano s sklicevanjem na prvotno predložene ocene upravičenih izdatkov v višini 135,94 milijona EUR v diskontirani vrednosti). Predvidena intenzivnost pomoči v višini 23,8224 % je tako v skladu z veljavnimi predpisi o zmanjšanju, kot so določeni v točkah od 21 do 23 Večsektorskega okvira 2002, in niti predvideni najvišji znesek pomoči (25 802 567 EUR v diskontirani vrednosti) niti predvidena intenzivnost pomoči ne presegata najvišjega zneska pomoči in največje intenzivnosti pomoči, ki bi ju lahko pričakovalo podjetje, ko so se začela dela pri projektu.

(114)

Nemški organi so potrdili, da v primeru brez sofinanciranja iz ESRR, ki bi omogočilo vložitev zahtevka za kohezijski bonus, ne bo presežena prvotno priglašena intenzivnost pomoči v višini 22,46 % BED. Ta intenzivnost pomoči, ki se uporabi za dejansko nastale upravičene izdatke v višini 114 882 310 EUR (diskontirana vrednost), privede do najvišjega zneska pomoči v višini 25 802 567 EUR (v diskontirani vrednosti). Nemški organi so se zavezali, da ne bodo presegli tega zneska pomoči. Intenzivnost pomoči v višini 22,46 % (brez kohezijskega bonusa) je prvotno priglašena intenzivnost pomoči in ustreza zgornji meji regionalne pomoči, ki jo je mogoče odobriti, izračunani s sklicevanjem na prvotno predložene ocene upravičenih izdatkov v višini 135,94 milijona EUR v diskontirani vrednosti. Predvidena intenzivnost pomoči v višini 22,46 % je tako v skladu z veljavnimi predpisi o zmanjšanju, kot so določeni v točkah od 21 do 23 Večsektorskega okvira 2002, in niti predvideni najvišji znesek pomoči v višini 25 802 567 EUR (v diskontirani vrednosti) niti predvidena intenzivnost pomoči ne presegata najvišjega zneska pomoči in največje intenzivnosti pomoči, ki bi ju lahko pričakovalo podjetje, ko so se začela dela pri projektu.

(115)

Komisija glede na vse navedeno ugotavlja, da je ukrep pomoči v skladu s točkama 21 in 25 Večsektorskega okvira 2002.

(116)

Odločitev Komisije, da omogoči regionalno pomoč za velike naložbene projekte, ki spadajo v točko 24 Večsektorskega okvira 2002, je odvisna od tržnega deleža upravičenca pred naložbo in po njej ter od zmogljivosti, ustvarjene z naložbo, ali zmogljivosti trga. Komisija mora za opravljanje ustreznih preskusov iz točke 24(a) in (b) Večsektorskega okvira 2002 najprej opredeliti izdelek(-e), ki ga (jih) zadeva naložba, ter upoštevni proizvodni trg in upoštevne geografske trge.

(117)

Izdelek, predviden v naložbenem projektu, je solarni modul za uporabo v sistemih solarnih modulov. V priglasitvi je navedeno, da se solarni moduli, ki jih bo proizvajal Sovello, uvrščajo v naslednje tarifne oznake: NACE Rev 1.1 32.10.0, Prodcom 32.10.52.37 in oznako KN (različica iz leta 2005) 8541 40 90. Solarne module je mogoče opisati kot niz sončnih celic, ki so povezane za pretvarjanje sončne svetlobe v električno energijo.

(118)

Solarni moduli se proizvajajo na podlagi tehnologije string-ribbon. Proizvodnja solarnih modulov v podjetju Sovello je sestavljena iz postopka, v katerem se povezujejo tri stopnje. Iz silicijeve raztopine se izdelajo tanke rezine posebnih silicijevih sončnih rezin, iz teh se izdelajo sončne celice, ki se nato povežejo in sestavijo v solarni modul (ploščo).

(119)

Nemški organi potrjujejo, da v objektih, ki so prejeli pomoč, ne bi bilo mogoče izdelovati nobenih drugih izdelkov razen silicijevih sončnih celic, sončnih rezin in solarnih modulov, vsaka sprememba pa bi prinesla precejšnje stroške.

(120)

V tem smislu je treba opozoriti, da se v skladu s točko 52 Večsektorskega okvira 2002 pri projektu, ki zadeva neposredni izdelek in pri katerem se pomemben del proizvodnje ne prodaja na trgu, šteje, da zadevni izdelek vključuje tudi naslednje izdelke v proizvodni verigi. Ker nemški organi navajajo, da Sovello ne namerava prodajati vmesnih izdelkov (kot so sončne rezine in celice), ki nastajajo med proizvodnjo solarnih modulov, in ker so vsi taki vmesni izdelki predvideni za lastno proizvodnjo podjetja Sovello z integriranim postopkom proizvodnje solarnih modulov, Komisija sončnih rezin in celic ne bo štela za posebne zadevne izdelke.

(121)

Komisija bo glede na vse zgoraj navedeno za nadaljnjo oceno združljivosti tega projekta z Večsektorskim okvirom 2002 za izdelek, ki ga zadeva naložbeni projekt, štela solarne module.

(122)

V opredelitvi upoštevnega proizvodnega trga se zahteva proučitev, kateri drugi izdelki bi se lahko šteli za nadomestke izdelka, predvidenega v naložbenem projektu, v smislu točke 52 Večsektorskega okvira 2002.

(123)

Na trgu se za proizvodnjo solarnih modulov uporabljajo različne tehnologije. Kot kaže raziskava, imenovana Solar generation, ki sta jo opravila EPIA in Greenpeace (40), je v letu 200 590 % tehnologije celic temeljilo na siliciju. To potrjujejo tudi informacije na spletu. Sovello uporablja tehnologijo string-ribbon, ki omogoča proizvodnjo solarnih modulov iz sončnih celic, za proizvodnjo katerih je potrebnega manj silicija. Trenutno obstajajo različne tehnologije/materiali za polprevodnike, ki se preskušajo ali množično proizvajajo, kot so amorfni silicij, polikristalinični silicij, mikrokristalinični silicij, kadmijev telurid, bakreni indijev selenid/sulfid. Fotovoltaično tehnologijo s tankim premazom uporablja First Solar (41), tehnologijo „kristalinični silicij na steklu“ (CSG) (42) pa CSG Solar. Tehnologija s tankim premazom je manj učinkovita (na m2, ne pa na kg uporabljenega silicija), vendar je tudi cenejša; zaradi nižje cene na m2 se bolj uporablja na podeželskih območjih. Mono- in polikristalinična tehnologija je dražja, vendar učinkovitejša na m2, tako da je bolje prilagojena za uporabo na mestnih območjih. Tako je s stališča dobave mogoče razlikovati med obema tehnologijama. Vendar pa je Komisija v predhodnih odločitvah o državni pomoči (43) kot upoštevni trg opredelila celoten trg solarnih modulov, kar predlagajo tudi gospodarske družbe, ki proizvajajo solarne module. Poleg tega ni na voljo neodvisnih statističnih podatkov, ki bi razlikovali med tehnologijama. Na strani povpraševanja očitno obstaja nadomestljivost: končni cilj vseh tehnologij je isti, to je pretvarjanje sončne svetlobe v električno energijo.

(124)

Komisija tako nima nobenega razloga za mnenje, da solarni moduli, izdelani z drugačnimi tehnologijami, spadajo na različne proizvodne trge. Komisija pravzaprav ni odkrila nič takega, kar bi kazalo, da se cene solarnih modulov, izdelanih z različnimi tehnologijami, veliko razlikujejo, če se upoštevajo razlike v energetski učinkovitosti. Ne samo to, so tudi popolnoma medsebojno zamenljivi v sistemih sončne energije (44). Zato trg ni ožji od splošnega trga, na katerem se trguje z vsemi solarnimi moduli.

(125)

Poleg tega solarni moduli očitno niso zamenljivi z nobenim drugim izdelkom. So poglavitni element sončnih energetskih sistemov, v teh sistemih pa jih ni mogoče nadomestiti z drugimi izdelki. Zato nič ne kaže, da bi bil upoštevni trg lahko širši od trga solarnih modulov.

(126)

Ta opis upoštevnega proizvodnega trga je v skladu z odločbami o združitvah v istem sektorju (45).

(127)

Komisija bo na podlagi zgoraj navedenih argumentov za namene te odločbe o državni pomoči štela, da je upoštevni proizvodni trg solarnih modulov.

(128)

Komisija navaja trditev podjetja Sovello, da so njegovi poglavitni kratko- in srednjeročni trgi Nemčija in druge evropske države. Vendar dejstvo, da je neko podjetje dejavno predvsem v Nemčiji, samo po sebi ni odločilno za opredelitev upoštevnega geografskega trga za solarne module.

(129)

Nemški organi menijo, da upoštevni geografski trg za sončne celice obsega ves svet. Navajajo, da evropski in neevropski proizvajalci trgujejo s solarnimi moduli po vsem svetu, da za trgovino ni ovir, da so stroški prevoza relativno nizki v primerjavi s stroški proizvodnje in da so ravni cen enotne. Poudarjajo tudi, da so tehnične zahteve po vsem svetu enake. Največje proizvajalke in uporabnice fotovoltaične tehnologije so Japonska, Evropa in ZDA.

(130)

Komisija se strinja, da trg solarnih modulov obsega ves svet, saj proizvajalci, ki proizvajajo in prodajajo solarne module, delujejo na svetovnem trgu. Iz različnih neodvisnih (46) študij (47) v fotovoltaičnem sektorju je razvidno, da se solarni moduli trenutno večinoma proizvajajo na Japonskem in v Nemčiji, tesno pa jima sledijo ZDA in Kitajska. Poleg tega se veliko solarnih modulov, izdelanih na Japonskem, uvozi na evropski trg (največji delež uvoza ima delež Nemčija). Tudi stroški prevoza so v primerjavi s stroški proizvodnje relativno nizki. V teh študijah tudi ni zaslediti navedb o ovirah za trgovino. Ravno nasprotno, precej izrecno je poudarjeno, da trg solarnih modulov obsega ves svet, saj se s solarnimi moduli trguje na svetovni ravni. Poleg tega študije sploh ne navajajo podatkov za posamezen trg solarnih modulov na ravni EGP, kar je še en kazalnik, da trg obsega ves svet. Tudi v prejšnjih odločbah o združitvah (48) in prejšnjih odločitvah o državni pomoči (49) je bilo sprejeto stališče, da je trg solarnih modulov najverjetneje obsega ves svet, čeprav v njih ni bilo treba izrecno opredeliti trga kot takšnega.

(131)

Komisija bo na podlagi vseh teh elementov za namene te odločbe o državni pomoči štela, da je trg solarnih modulov svetoven.

(132)

Kot je navedeno v točki 24(a) Večsektorskega okvira 2002, naložbeni projekt, ki ga je treba priglasiti posamično, ne bo upravičen do naložbene pomoči, če upravičenec do pomoči pokriva več kot 25 % prodaje zadevnega izdelka na upoštevnem trgu pred naložbo ali bo po naložbi pokrival več kot 25 % prodaje.

(133)

Komisija mora za proučitev, ali je projekt združljiv s točko 24(a) Večsektorskega okvira 2002, analizirati tržni delež upravičenca do pomoči na ravni skupine pred naložbo in po njej. Ker se je naložba podjetja Sovello začela izvajati v letu 2006 in bo polna zmogljivost dosežena leta 2009, je Komisija proučila tržni delež podjetja Sovello na trgu solarnih modulov za obdobje 2005–2010.

(134)

Nemški organi so ob priglasitvi pomoči predložili več neodvisnih študij (50) z napovedmi gibanja povpraševanja v fotovoltaičnem sektorju. Zagotovili so tudi nekaj podatkov o obsegu prihodnje proizvodnje solarnih modulov, ki naj bi jo dosegal upravičenec. Komisija je svoje izračune opravila na podlagi študije LBBW. Ta študija zagotavlja podatke o nameščeni zmogljivosti in povpraševanju ter tudi napovedi cen (51).

(135)

Ker nobeden od deležev treh partnerjev v skupnem podjetju, Evergreen, Q-Cells in REC, v podjetju Sovello ni presegal 50 %, na datum priglasitve pomoči za Sovello2 ali po njem, Komisija navadno ne bi upoštevala njihovega tržnega deleža za ocenjevanje skladnosti s točko 24(a) Večsektorskega okvira 2002 (52).

(136)

Evergreen trži in prodaja vse module, ki jih proizvede Sovello, vendar se v prodajnem sporazumu upošteva načelo stroge poslovnosti. Vseeno pa bi Evergreen lahko vplival na trženjsko strategijo podjetja Sovello prek udeležbe v skupnem podjetju. Da bi v oceno zajela tudi najslabšo možnost, pri čemer ne bi sprejela dokončnega stališča o zadevi, je tako Komisija izračunala združeni tržni delež podjetij Evergreen in Sovello (53).

(137)

Komisija je tako za obdobje med letoma 2005 in 2010 ugotovila, da je skupni tržni delež (ob upoštevanju obsega in vrednosti) podjetij Sovello in Evergreen na upoštevnem trgu manjši od 5 %.

(138)

Te številke kažejo, da tržni delež upravičenca do pomoči na trgu solarnih modulov ne bi presegal 25 % skupnega trga solarnih modulov pred naložbo in po njej. Zato je priglašeni ukrep pomoči po mnenju Komisije v skladu s točko 24(a) Večsektorskega okvira 2002.

(139)

Komisija je tudi proučila, ali je naložbeni projekt v skladu s pogojem iz točke 24(b) Večsektorskega okvira 2002. Komisija tako preveri, ali je povprečna letna stopnja rasti domnevne porabe zadevnega izdelka v zadnjih petih letih nad povprečjem letne stopnje rasti BDP v Evropskem gospodarskem prostoru (kar bi kazalo, da trg strukturno ne upada).

(140)

Ker je bil ukrep priglašen v letu 2006, so uporabljeni podatki za leta od 2000 do 2005. Podatke, ki so jih o tem vprašanju priglasili nemški organi, je Komisija preverila na podlagi predloženih študij in javnih informacij iz zanesljivega vira (54). Nobeden od teh virov ne kaže, da bi bila letna stopnja rasti CAGR za solarne module nižja od 49 % v smislu obsega v EGP za leta od 2000 do 2005 (42 % v smislu vrednosti).

(141)

Ker je povprečna letna stopnja rasti BDP v Evropskem gospodarskem prostoru za leta od 2000 do 2005 znašala 1,76 % v smislu obsega in 3,72 % v smislu vrednosti, povprečna letna rast vidne porabe solarnih modulov za zadnjih pet let, za katera so na voljo podatki, očitno močno presega te številke.

(142)

Komisija je oceno utemeljila na vidni porabi v celotnem fotovoltaičnem sektorju v EGP, saj je izjemno težko najti podatke o trgu solarnih modulov na ravni EGP. To je predvsem posledica dejstva, da geografski trg solarnih modulov velja za svetovnega. Fotovoltaični trg se šteje za dober približek trga solarnih modulov, saj so solarni moduli vmesni izdelki na skupnem fotovoltaičnem trgu, trg vmesnih izdelkov pa običajno tesno sledi vzorcu rasti na trgu končnega izdelka ali splošnem trgu (fotovoltaični trg navadno vključuje rezine, celice, module in sisteme). Poleg tega fotovoltaični trg raste tako hitro, da niti majhne razlike v vzorcih rasti za trg modulov v EGP ne bi toliko odstopale, da bi bila vrednost nižja od 1,76 %.

(143)

Komisija zato na podlagi zgornjih podatkov ugotavlja, da je priglašeni ukrep pomoči v skladu s točko 24(b) Večsektorskega okvira 2002.

(144)

Komisija na podlagi zgornje ocene ugotavlja, da je priglašeni ukrep pomoči v skladu s Smernicami 1998, karto regionalnih pomoči za Nemčijo za obdobje 2004–2006 in Večsektorskim okvirom 2002 –