This document is an excerpt from the EUR-Lex website
Document 02016L1164-20200101
Council Directive (EU) 2016/1164 of 12 July 2016 laying down rules against tax avoidance practices that directly affect the functioning of the internal market
Consolidated text: Direktiva Sveta (EU) 2016/1164 z dne 12. julija 2016 o določitvi pravil proti praksam izogibanja davkom, ki neposredno vplivajo na delovanje notranjega trga
Direktiva Sveta (EU) 2016/1164 z dne 12. julija 2016 o določitvi pravil proti praksam izogibanja davkom, ki neposredno vplivajo na delovanje notranjega trga
- Date of document:
- 01/01/2020
- Date of effect:
- 01/01/2020
- Author:
- Not available
- Form:
- Konsolidirano besedilo
- Link
- Link
- Link
- Select all documents mentioning this document
- Consolidation: basic act:
- 32016L1164
02016L1164 — SL — 01.01.2020 — 001.001
To besedilo je zgolj informativne narave in nima pravnega učinka. Institucije Unije za njegovo vsebino ne prevzemajo nobene odgovornosti. Verodostojne različice zadevnih aktov, vključno z uvodnimi izjavami, so objavljene v Uradnem listu Evropske unije. Na voljo so na portalu EUR-Lex. Uradna besedila so neposredno dostopna prek povezav v tem dokumentu
|
DIREKTIVA SVETA (EU) 2016/1164 z dne 12. julija 2016 (UL L 193 19.7.2016, str. 1) |
spremenjena z:
|
|
|
Uradni list |
||
|
št. |
stran |
datum |
||
|
L 144 |
1 |
7.6.2017 |
||
DIREKTIVA SVETA (EU) 2016/1164
z dne 12. julija 2016
o določitvi pravil proti praksam izogibanja davkom, ki neposredno vplivajo na delovanje notranjega trga
POGLAVJE I
SPLOŠNE DOLOČBE
Člen 1
Področje uporabe
1. Ta direktiva se uporablja za vse davčne zavezance, ki so zavezani za davek od dohodkov pravnih oseb v eni ali več državah članicah, vključno s stalnimi poslovnimi enotami subjektov, ki so za davčne namene rezidenti tretje države, v eni ali več državah članicah.
2. Člen 9a se uporablja tudi za vse subjekte, ki jih država članica obravnava kot pregledne za davčne namene
Člen 2
Opredelitev pojmov
V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:
„stroški izposojanja“ pomeni odhodke za obresti od vseh oblik dolgov, druge stroške, ki so ekonomsko enakovredni obrestim in stroškom, nastalim v povezavi z zbiranjem finančnih sredstev, kot je opredeljeno v nacionalnem pravu, kar med drugim vključuje plačila v okviru posojil z udeležbo pri dobičku, pripisane obresti za instrumente, kot so zamenljive obveznice in brezkuponske obveznice, zneske v okviru alternativnih shem financiranja, kot je islamsko bančništvo, finančne stroške plačil za finančni zakup, kapitalizirane obresti, vključene v vrednost povezanih sredstev iz bilance stanja, ali amortizacijo kapitaliziranih obresti, zneske, izmerjene glede na obračun financiranja v skladu s pravili za transferne cene, če je to ustrezno, zneske navideznih obresti v okviru izvedenih finančnih instrumentov ali pogodb o varovanju pred tveganjem, ki se nanašajo na izposojanje subjekta, določene pozitivne in negativne tečajne razlike pri izposojanju in instrumentih v povezavi z zbiranjem finančnih sredstev, provizije za jamstva za sheme financiranja, provizije za urejanje in podobne stroške, povezane z izposojanjem finančnih sredstev;
„presežni stroški izposojanja“ pomeni znesek, za katerega odbitni stroški izposojanja davčnega zavezanca presegajo obdavčljive prihodke od obresti in druge ekonomsko enakovredne obdavčljive prihodke, ki jih prejme davčni zavezanec v skladu z nacionalnim pravom;
„davčno obdobje“ pomeni davčno leto, koledarsko leto ali katero koli drugo ustrezno obdobje za davčne namene;
„povezano podjetje“ pomeni:
subjekt, v katerem je davčni zavezanec neposredno ali posredno udeležen s 25 odstotki ali več glasovalnih pravic ali lastništva kapitala ali je upravičen do prejetja 25 odstotkov ali več dobička tega subjekta;
posameznika ali subjekt, ki je neposredno ali posredno udeležen s 25 odstotki ali več glasovalnih pravic ali lastništva kapitala davčnega zavezanca ali je upravičen do prejetja 25 odstotkov ali več dobička davčnega zavezanca.
Če je posameznik ali subjekt neposredno ali posredno udeležen s 25 odstotki ali več v davčnem zavezancu in v enem ali več subjektih, se tudi vsi zadevni subjekti, vključno z davčnim zavezancem, štejejo za povezana podjetja.
Za namene členov 9 in 9a:
kadar se pojavi neskladje kakor je opisano v točkah (b), (c), (d), (e) ali (g) prvega pododstavka točke (9) tega člena ali kadar se zahteva prilagoditev v skladu s členom 9(3) ali členom 9a, je opredelitev povezanega podjetja prilagojena tako, da se zahteva po 25 odstotni udeležbi nadomesti z zahtevo po 50 odstotni udeležbi;
oseba, ki deluje skupaj z drugo osebo v zvezi z glasovalnimi pravicami ali lastništvom kapitala subjekta, se obravnava kot udeležena pri vseh glasovalnih pravicah ali lastništvu kapitala tega subjekta, ki jih ima druga oseba;
povezano podjetje pomeni tudi subjekt, ki je del iste konsolidirane skupine za namene finančnega računovodstva kot davčni zavezanec, podjetje, v katerem ima davčni zavezanec znaten vpliv na upravljanje, ali podjetje, ki ima znaten vpliv na upravljanje davčnega zavezanca;
„finančno podjetje“ pomeni katerega koli od naslednjih subjektov:
kreditno institucijo ali investicijsko podjetje, kot je opredeljeno v točki (1) člena 4(1) Direktive 2004/39/ES Evropskega parlamenta in Sveta ( 1 ) ali upravitelja alternativnih investicijskih skladov (UAIS), kot je opredeljen v točki (b) člena 4(1) Direktive 2011/61/EU Evropskega parlamenta in Sveta ( 2 ), ali družbo za upravljanje kolektivnih naložbenih podjemov za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP), kot je opredeljena v točki (b) člena 2(1) Direktive 2009/65/ES Evropskega parlamenta in Sveta ( 3 );
zavarovalnico, kot je opredeljena v točki (1) člena 13 Direktive 2009/138/ES Evropskega parlamenta in Sveta ( 4 );
pozavarovalnico, kot je opredeljena v točki (4) člena 13 Direktive 2009/138/ES;
institucijo za poklicno pokojninsko zavarovanje, ki spada na področje uporabe Direktive 2003/41/ES Evropskega parlamenta in Sveta ( 5 ), razen če se je država članica odločila, da navedene direktive v celoti ali delno ne bo uporabljala za to institucijo v skladu s členom 5 navedene direktive, ali pooblaščenega upravitelja premoženja institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje iz člena 19(1) navedene direktive;
pokojninske institucije, ki upravljajo pokojninske sisteme, ki se obravnavajo kot sistemi socialne varnosti iz Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta ( 6 ) in Uredbe (ES) št. 987/2009 Evropskega parlamenta in Sveta ( 7 ), ter katero koli pravno osebo, ustanovljeno za namene vlaganja v takšne sisteme;
alternativni investicijski sklad (AIS), ki ga upravlja UAIS, kot je opredeljen v točki (b) člena 4(1) Direktive 2011/61/EU, ali AIS, ki se nadzoruje v skladu z nacionalnim pravom, ki se uporablja;
KNPVP v smislu člena 1(2) Direktive 2009/65/ES;
centralno nasprotno stranko, kot je opredeljena v točki (1) člena 2 Uredbe (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta ( 8 );
centralno depotno družbo, kot je opredeljena v točki (1) člena 2(1) Uredbe (EU) št. 909/2014 Evropskega parlamenta in Sveta ( 9 );
„prenos sredstev“ pomeni operacijo, s katero država članica izgubi pravico do obdavčitve prenesenih sredstev, medtem ko sredstva ostanejo v pravnem ali ekonomskem lastništvu istega davčnega zavezanca;
„prenos davčnega rezidenstva“ pomeni operacijo, s katero davčni zavezanec preneha biti rezident za davčne namene v državi članici, medtem ko pridobi davčno rezidentstvo v drugi državi članici ali tretji državi;
„prenos poslovanja stalne poslovne enote“ pomeni operacijo, s katero preneha davčna prisotnost davčnega zavezanca v državi članici, medtem ko je pridobil tako prisotnost v drugi državi članici ali tretji državi, ne da bi v zadevni državi članici ali tretji državi postal rezident za davčne namene;
„hibridno neskladje“ pomeni primer, ki vključuje davčnega zavezanca ali – v zvezi s členom 9(3) – subjekt in pri katerem:
zaradi plačila na podlagi finančnega instrumenta pride do odbitka brez vključitve ter:
tako plačilo ni vključeno v dohodek v razumnem času in
je neskladje mogoče pripisati različnim opredelitvam instrumenta ali plačila, izvedenega v skladu z njim.
V prvem pododstavku se šteje, da je plačilo na podlagi finančnega instrumenta vključeno v dohodek v razumnem času, kadar:
jurisdikcija prejemnika plačila plačilo vključi v davčnem obdobju, ki se začne v 12 mesecih po koncu davčnega obdobja plačnika, ali
je razumno pričakovati, da bo jurisdikcija prejemnika plačila plačilo vključila v prihodnjem davčnem obdobju, pri čemer so pogoji plačila takšni, kot bi se pričakovalo, da bi se o njih dogovorila neodvisna podjetja;
zaradi plačila hibridnemu subjektu pride do odbitka brez vključitve in je to neskladje posledica različne razporeditve plačil, izplačanih hibridnemu subjektu v skladu z zakonodajo jurisdikcije, kjer ima hibridni subjekt sedež ali je registriran, in jurisdikcije posameznika, udeleženega v tem hibridnem subjektu;
zaradi plačila subjektu z eno ali več stalnimi poslovnimi enotami pride do odbitka brez vključitve in je to neskladje posledica različne razporeditve plačil med sedežem in stalno poslovno enoto ali med dvema ali več stalnimi poslovnimi enotami istega subjekta v skladu z zakonodajo jurisdikcij, kjer subjekt deluje;
zaradi plačila pride do odbitka brez vključitve, ki je posledica plačila neupoštevani stalni poslovni enoti;
zaradi plačila hibridnega subjekta pride do odbitka brez vključitve in je to neskladje posledica dejstva, da se plačilo ne upošteva v skladu z zakonodajo jurisdikcije prejemnika plačila;
zaradi domnevnega plačila med sedežem in stalno poslovno enoto ali med dvema ali več stalnimi poslovnimi enotami pride do odbitka brez vključitve in je to neskladje posledica dejstva, da se plačilo ne upošteva v skladu z zakonodajo jurisdikcije prejemnika plačila, ali
pride do dvojnega odbitka.
Za namene te točke (9):
znesek, ki ustreza osnovnemu donosu prenesenega finančnega instrumenta, ne povzroči hibridnega neskladja iz točke (a) prvega pododstavka, kadar finančni trgovec izvede plačilo pri tržnem hibridnem prenosu, če mora finančni trgovec v skladu z jurisdikcijo plačnika vključiti vse prihodke, prejete v zvezi s prenesenim finančnim instrumentom;
se hibridno neskladje v skladu z navedenimi točkami (e), (f) ali (g) prvega pododstavka pojavi le, če je v skladu z jurisdikcijo plačnika odbitek mogoče pobotati z zneskom, ki ni dvojna vključitev dohodka;
se neskladje obravnava kot hibridno neskladje le, če se pojavi med povezanimi podjetji, med davčnim zavezancem in povezanim podjetjem, med sedežem in stalno poslovno enoto, med dvema ali več stalnimi poslovnimi enotami istega subjekta ali v strukturirani ureditvi.
V tej točki (9) ter členih 9, 9a in 9b:
„neskladje“ pomeni dvojni odbitek ali odbitek brez vključitve;
„dvojni odbitek“ pomeni odbitek istega plačila, odhodkov ali izgub v jurisdikciji, v kateri je vir plačila ali v kateri so nastali stroški ali izgube (jurisdikcija plačnika), in v drugi jurisdikciji (jurisdikcija vlagatelja). V primeru plačila hibridnega subjekta ali stalne poslovne enote je jurisdikcija plačnika jurisdikcija, v kateri ima hibridni subjekt ali stalna poslovna enota sedež oziroma se v njej nahaja;
„odbitek brez vključitve“ pomeni odbitek plačila, ali domnevnega plačila, med sedežem in stalno poslovno enoto ali med dvema ali več stalnimi poslovnimi enotami v kateri koli jurisdikciji, v kateri se to plačilo, ali domnevno plačilo, obravnava kot izvedeno (jurisdikcija plačnika) brez ustrezne vključitve tega plačila, ali domnevnega plačila, za davčne namene v jurisdikciji prejemnika plačila. Jurisdikcija prejemnika plačila je katera koli jurisdikcija, v kateri se to plačilo, ali predvideno plačilo, prejme ali se obravnava kot prejeto v skladu z zakonodajo katere koli druge jurisdikcije;
„odbitek“ pomeni znesek, ki se obravnava kot odbiten od obdavčljivega dohodka v skladu z zakonodajo jurisdikcije plačnika ali vlagatelja. Temu ustrezno se tolmači tudi izraz „odbiten“;
„vključitev“ pomeni znesek, ki se upošteva pri obdavčljivem dohodku v skladu z zakonodajo jurisdikcije prejemnika plačila. Plačilo na podlagi finančnega instrumenta se ne obravnava kot vključeno, če izpolnjuje pogoje za kakršno koli davčno olajšavo zgolj zaradi svoje opredelitve v skladu z zakonodajo jurisdikcije prejemnika plačila. Temu ustrezno se tolmači tudi izraz „vključeno“;
„davčna olajšava“ pomeni oprostitev davka, znižanje stopnje davka ali kakršno koli davčno olajšavo ali vračilo davka (razen olajšave za davčni odtegljaj pri viru);
„dvojna vključitev dohodka“ pomeni katero koli postavko dohodka, ki je vključena v zakonodajo obeh jurisdikcij, v katerih se pojavi neskladje;
„oseba“ pomeni posameznika ali subjekt;
„hibridni subjekt“ pomeni kateri koli subjekt ali ureditev, ki se obravnava kot obdavčljiv subjekt v skladu z zakonodajo ene od jurisdikcij in katerega dohodek ali odhodek se obravnava kot dohodek ali odhodek ene ali več drugih oseb v skladu z zakonodajo druge jurisdikcije;
„finančni instrument“ pomeni vsak instrument, ki vodi do finančnega donosa ali donosa iz lastniških instrumentov, ki je obdavčen v skladu s pravili za obdavčevanje dolžniških instrumentov, lastniškega kapitala ali izvedenih finančnih instrumentov v skladu z zakonodajo jurisdikcije prejemnika plačila ali plačnika ter vključuje hibridni prenos;
„finančni trgovec“ je oseba ali subjekt, ki se ukvarja z rednim nakupovanjem in prodajajo finančnih instrumentov na svoje stroške z namenom ustvarjanja dobička;
„hibridni prenos“ pomeni katero koli ureditev za prenos finančnega instrumenta, pri čemer se osnovni donos prenesenega finančnega instrumenta za davčne namene obravnava, kot da prihaja od več strani v tej ureditvi hkrati;
„tržni hibridni prenos“ pa pomeni vsak hibridni prenos, ki ga finančni trgovec sklene med rednim poslovanjem in ne v okviru strukturirane ureditve;
„neupoštevana stalna poslovna enota“ pomeni ureditev, ki se po zakonodaji jurisdikcije, v kateri ima sedež, obravnava kot razlog za dodelitev statusa stalne poslovne enote, po zakonodaji druge jurisdikcije pa se ne obravnava kot razlog za dodelitev statusa stalne poslovne enote;
„konsolidirana skupina za namene finančnega računovodstva“ pomeni skupino, ki jo sestavljajo vsi subjekti, ki so v celoti vključeni v konsolidirane računovodske izkaze, pripravljene v skladu z mednarodnimi standardi računovodskega poročanja ali nacionalnim sistemom računovodskega poročanja države članice;
„strukturirana ureditev“ pomeni ureditev, ki vključuje hibridno neskladje, pri čemer je cena neskladja vključena v pogoje ureditve, ali ureditev, ki je bila zasnovana tako, da privede do hibridnega neskladja, razen če za davčnega zavezanca ali povezano podjetje ni bilo mogoče razumno pričakovati, da je seznanjeno s hibridnim neskladjem, in ni imelo koristi od vrednosti davčne ugodnosti zaradi hibridnega neskladja.
Člen 3
Minimalna raven zaščite
Ta direktiva ne izključuje uporabe notranjih ali na sporazumih temelječih določb, ki so namenjene varovanju višje ravni zaščite za domače davčne osnove od dohodkov pravnih oseb.
POGLAVJE II
UKREPI PROTI IZOGIBANJU DAVKOM
Člen 4
Pravilo o omejitvi obresti
1. Presežni stroški izposojanja se priznajo v davčnem obdobju, v katerem nastanejo, le do 30 odstotkov dobička davčnega zavezanca pred obrestmi, davki in amortizacijo (EBITDA).
Za namene tega člena lahko države članice za davčnega zavezanca štejejo tudi:
subjekt, ki se mu dovoli ali se od njega zahteva uporaba pravil v imenu skupine, kot je opredeljena v skladu z nacionalnim davčnim pravom;
subjekt v skupini, kot je opredeljena v skladu z nacionalnim davčnim pravom, ki rezultatov svojih članov ne združuje za davčne namene.
V takih okoliščinah se presežni stroški izposojanja ter EBITDA lahko izračunajo na ravni skupine in vsebujejo rezultate vseh njenih članov.
2. EBITDA se izračuna tako, da se dohodku, za katerega se plača davek od dohodkov pravnih oseb v državi članici davčnega zavezanca, ponovno prištejejo za davek prilagojeni zneski presežnih stroškov izposojanja in za davek prilagojeni zneski za amortizacijo. Dohodek, ki je izvzet iz obdavčitve, je izključen iz EBITDA davčnega zavezanca.
3. Z odstopanjem od odstavka 1 se lahko davčnemu zavezancu prizna pravica:
do priznanja presežnih stroškov izposojanja do 3 000 000 EUR;
do popolnega priznanja presežnih stroškov izposojanja, če je davčni zavezanec samostojen subjekt.
Za namene drugega pododstavka odstavka 1 znesek 3 000 000 EUR velja za celotno skupino.
Za namene točke (b) prvega pododstavka samostojen subjekt pomeni davčnega zavezanca, ki ni del konsolidirane skupine za namene finančnega računovodstva in nima povezanega podjetja ali stalne poslovne enote.
4. Države članice lahko iz področja uporabe odstavka 1 izključijo presežne stroške izposojanja, ki nastanejo na podlagi:
posojil, ki so bila sklenjena pred 17. junijem 2016, pri čemer izključitev ne zajema nobenih naknadnih sprememb zadevnih posojil;
posojil, ki se uporabljajo za financiranje dolgoročnega javnega infrastrukturnega projekta, pri katerem so upravljavec projekta, stroški izposojanja, sredstva in dohodek vsi v Uniji.
Za namene točke (b) prvega pododstavka dolgoročni javni infrastrukturni projekt pomeni projekt za vzpostavitev, posodobitev, upravljanje in/ali vzdrževanje premoženja velike vrednosti, ki je v splošnem javnem interesu države članice.
Kadar se uporablja točka (b) prvega pododstavka, se vsi dohodki, ki izhajajo iz dolgoročnega javnega infrastrukturnega projekta, izključijo iz EBITDA, morebitni izključeni presežni stroški izposojanja pa se ne vključijo v presežne stroške izposojanja skupine v povezavi s tretjimi osebami iz točke (b) odstavka 5.
5. Če je davčni zavezanec del konsolidirane skupine za namene finančnega računovodstva, se mu lahko prizna pravica do bodisi:
popolnega priznanja presežnih stroškov izposojanja, če lahko dokaže, da je njegov lastniški kapital glede na njegovo bilančno vsoto enak ali višji, kot je enakovredno razmerje skupine, in sicer pod naslednjimi pogoji:
za razmerje med lastniškim kapitalom davčnega zavezanca in njegovo bilančno vsoto se šteje, da je enako enakovrednemu razmerju skupine, če je razmerje med lastniškim kapitalom davčnega zavezanca in njegovo bilančno vsoto manjše za največ dve odstotni točki, ter
vsa sredstva in obveznosti se vrednotijo po enaki metodi kot v konsolidiranih računovodskih izkazih, pripravljenih v skladu z mednarodnimi standardi računovodskega poročanja ali nacionalnim sistemom računovodskega poročanja države članice,
bodisi
priznanja presežnih stroškov izposojanja v znesku, ki presega znesek, ki bi se lahko priznal v skladu z odstavkom 1. Višja omejitev priznavanja presežnih stroškov se nanaša na konsolidirano skupino za namene finančnega računovodstva, katere član je davčni zavezanec, in se izračuna v dveh korakih:
prvič, razmerje skupine se določi s porazdelitvijo presežnih stroškov izposojanja skupine v povezavi s tretjimi osebami po celotnem EBITDA, ter
drugič, razmerje skupine se pomnoži z EBITDA, izračunanim v skladu z odstavkom 2.
6. Država članica davčnega zavezanca lahko določi pravila za bodisi:
prenos naprej – brez časovne omejitve – presežnih stroškov izposojanja, ki jih v tekočem davčnem obdobju ni mogoče priznati v skladu z odstavki od 1 do 5;
prenos naprej – brez časovne omejitve – in nazaj – za največ tri leta – presežnih stroškov izposojanja, ki jih v tekočem davčnem obdobju ni mogoče priznati v skladu z odstavki 1 do 5, bodisi
prenos naprej – brez časovne omejitve – presežnih stroškov izposojanja in – za največ pet let – neporabljenih obresti, ki jih v tekočem davčnem obdobju ni mogoče priznati v skladu z odstavki 1 do 5.
7. Države članice lahko iz področja uporabe odstavkov 1 do 6 izključijo finančna podjetja, tudi če so takšna finančna podjetja del konsolidirane skupine za namene finančnega računovodstva.
8. Za namene odstavkov od 1 do 7 se lahko davčnemu zavezancu prizna pravica do uporabe konsolidiranih računovodskih izkazov, pripravljenih v skladu z računovodskimi standardi, ki niso mednarodni standardi računovodskega poročanja ali nacionalni sistem računovodskega poročanja države članice.
Člen 5
Izstopna obdavčitev
1. Davčni zavezanec je zavezan za davek v znesku, ki je enak tržni vrednosti prenesenih sredstev v času izstopa sredstev, zmanjšanih za njihovo vrednost za davčne namene, v vsakem od naslednjih primerov:
davčni zavezanec prenese sredstva s svojega sedeža na svojo stalno poslovno enoto v drugi državi članici ali tretji državi, če država članica sedeža nima več pravice do obdavčitve prenesenih sredstev zaradi prenosa;
davčni zavezanec prenese sredstva s svoje stalne poslovne enote v državi članici na svoj sedež ali drugo stalno poslovno enoto v drugi državi članici ali tretji državi, če država članica stalne poslovne enote nima več pravice do obdavčitve prenesenih sredstev zaradi prenosa;
davčni zavezanec prenese svoje davčno rezidentstvo v drugo državo članico ali tretjo državo, razen za tista sredstva, ki so še naprej dejansko povezana s stalno poslovno enoto v prvi državi članici;
davčni zavezanec prenese poslovanje stalne poslovne enote iz države članice v drugo državo članico ali tretjo državo, če država članica stalne poslovne enote nima več pravice do obdavčitve prenesenih sredstev zaradi prenosa.
2. Davčnemu zavezancu se prizna pravica do odložitve plačila izstopnega davka iz odstavka 1, tako da ga plača po obrokih v obdobju petih let, v vsakem od naslednjih primerov:
davčni zavezanec prenese sredstva s svojega sedeža na svojo stalno poslovno enoto v drugi državi članici ali tretji državi, ki je pogodbenica Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (v nadaljnjem besedilu: Sporazum EGP);
davčni zavezanec prenese sredstva s svoje stalne poslovne enote v državi članici na svoj sedež ali drugo stalno poslovno enoto v drugi državi članici ali tretji državi, ki je pogodbenica Sporazuma EGP;
davčni zavezanec prenese svoje davčno rezidentstvo v drugo državo članico ali tretjo državo, ki je pogodbenica Sporazuma EGP;
davčni zavezanec prenese poslovanje stalne poslovne enote v drugo državo članico ali tretjo državo, ki je pogodbenica Sporazuma EGP.
Ta odstavek se uporablja za tretje države, ki so pogodbenice Sporazuma EGP, če imajo z državo članico davčnega zavezanca ali z Unijo sklenjen sporazum o vzajemni pomoči pri izterjavi davčnih terjatev, ki je enakovredna vzajemni pomoči iz Direktive Sveta 2010/24/EU ( 10 ).
3. Če davčni zavezanec odloži plačilo v skladu z odstavkom 2, se lahko v skladu z zakonodajo države članice davčnega zavezanca ali stalne poslovne enote – odvisno od primera – zaračunajo obresti.
Če obstaja dokazljivo in dejansko tveganje neizterjave, se lahko od davčnih zavezancev zahteva tudi zagotovitev jamstva, ki je pogoj za odložitev plačila v skladu z odstavkom 2.
Drugi pododstavek se ne uporablja, če zakonodaja v državi članici davčnega zavezanca ali stalne poslovne enote določa možnost izterjave davčnega dolga prek drugega davčnega zavezanca, ki je član iste skupine in je rezident za davčne namene v zadevni državi članici.
4. Kadar se uporablja odstavek 2, se odlog plačila nemudoma odpravi, davčni dolg pa postane izterljiv v naslednjih primerih:
prenesena sredstva ali poslovanje stalne poslovne enote davčnega zavezanca se prodajo ali kako drugače odsvojijo;
prenesena sredstva se naknadno prenesejo v tretjo državo;
davčno rezidentstvo ali poslovanje stalne poslovne enote davčnega zavezanca se naknadno prenese v tretjo državo;
davčni zavezanec gre v stečaj ali preneha poslovati;
davčni zavezanec ne izpolni svojih obveznosti v zvezi z obroki in svojega položaja ne uredi v razumnem obdobju, ki ne presega 12 mesecev.
Točki (b) in (c) se ne uporabljata za tretje države, ki so pogodbenice Sporazuma EGP, če imajo z državo članico davčnega zavezanca ali z Unijo sklenjen sporazum o vzajemni pomoči pri izterjavi davčnih terjatev, ki je enakovredna vzajemni pomoči iz Direktive 2010/24/EU.
5. Kadar gre za prenos sredstev, davčnega rezidentstva ali poslovanja stalne poslovne enote v drugo državo članico, ta država članica sprejme vrednost, ki jo je kot začetno vrednost sredstev za davčne namene določila država članica davčnega zavezanca ali stalne poslovne enote, razen če ta ne odraža tržne vrednosti.
6. Za namene odstavkov 1 do 5 je „tržna vrednost“ znesek, za katerega je mogoče zamenjati sredstvo ali pobotati vzajemne obveznosti med zainteresiranimi nepovezanimi kupci in prodajalci z neposredno transakcijo.
7. Če se sredstva v 12 mesecih vrnejo v državo članico prenosnika, se ta člen ne uporablja za prenose sredstev, povezane s financiranjem vrednostnih papirjev, sredstva, ki so dana kot zavarovanje s premoženjem, ali kadar se prenos sredstev opravi zaradi izpolnjevanja bonitetnih kapitalskih zahtev ali zaradi upravljanja likvidnosti.
Člen 6
Splošno pravilo o preprečevanju zlorab
1. Država članica za namene izračuna obveznosti za davek od dohodkov pravnih oseb ne upošteva sheme ali niza shem, ki so ob upoštevanju vseh pomembnih dejstev in okoliščin nepristne, če je njihov glavni namen ali eden od glavnih namenov pridobiti davčno ugodnost, ki izničuje cilj ali namen veljavnega davčnega prava. Shema lahko obsega več kot en korak ali del.
2. Za namene odstavka 1 se shema ali niz shem šteje za nepristnega, kolikor se ne uresničuje iz tehtnih komercialnih razlogov, ki odražajo ekonomsko realnost.
3. Kadar se shema ali niz shem ne upošteva v skladu z odstavkom 1, se davčna obveznost izračuna v skladu z nacionalnim pravom.
Člen 7
Pravila o nadzorovanih tujih družbah
1. Država članica davčnega zavezanca obravnava subjekt ali stalno poslovno enoto, katere dobički v tej državi članici niso obdavčeni ali so oproščeni davkov, kot nadzorovano tujo družbo, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji:
v primeru subjekta je davčni zavezanec sam ali s povezanimi podjetji neposredno ali posredno udeležen v subjektu z več kot 50 odstotki glasovalnih pravic ali ima posredno ali neposredno več kot 50 odstotkov kapitala ali je upravičen do več kot 50 odstotkov dobička navedenega subjekta ter
davek od dohodkov pravnih oseb na dobiček, ki ga je subjekt ali stalna poslovna enota dejansko plačala, je nižji od razlike med davkom od dohodkov pravnih oseb, ki bi se zaračunal subjektu ali stalni poslovni enoti na podlagi veljavnega sistema obdavčitve dohodkov pravnih oseb v državi članici davčnega zavezanca, ter davkom od dohodkov pravnih oseb na dobiček, ki ga je subjekt ali stalna poslovna enota dejansko plačala.
Za namene točke (b) prvega pododstavka se stalna poslovna enota nadzorovane tuje družbe, ki ni zavezana za davek ali ki je v jurisdikciji nadzorovane tuje družbe oproščena davka, ne upošteva. Poleg tega se davek od dohodkov pravnih oseb, ki bi se zaračunal v državi članici davčnega zavezanca, šteje za odmerjenega v skladu s pravili države članice davčnega zavezanca.
2. Kadar se subjekt ali stalna poslovna enota obravnava kot nadzorovana tuja družba v skladu z odstavkom 1, država članica davčnega zavezanca vključi v davčno osnovo:
nerazdeljeni dohodek subjekta ali dohodek stalne poslovne enote, ki izhaja iz naslednjih kategorij:
obresti ali drugega dohodka iz finančnih sredstev;
licenčnin ali drugega dohodka, ki izhaja iz intelektualne lastnine;
dividend in dohodka od odsvojitve deležev;
dohodka od finančnega zakupa;
dohodka od zavarovalniških, bančnih in drugih finančnih dejavnosti;
dohodka od izdajanja računov družbam, ki imajo dohodek od prodaje in storitev na podlagi blaga in storitev, kupljenih od povezanih podjetij ali prodanih povezanim podjetjem, in nimajo dodane gospodarske vrednosti ali le majhno tovrstno vrednost;
Ta točka se ne uporablja, če ustrezna dejstva in okoliščine potrjujejo, da nadzorovana tuja družba opravlja pomembno gospodarsko dejavnost, za katero ima na voljo osebje, opremo, sredstva in prostore.
Kadar je nadzorovana tuja družba rezident tretje države ali je v tretji državi, ki ni podpisnica Sporazuma EGP, se lahko države članice odločijo, da se prejšnji pododstavek ne uporablja.
ali
nerazdeljeni dohodek subjekta ali stalne poslovne enote, ki izhaja iz nepristnih ureditev, vzpostavljenih poglavitno z namenom pridobitve davčne ugodnosti.
Za namene te točke se šteje, da je shema ali niz shem nepristen, kolikor subjekt ali stalna poslovna enota ne bi imela sredstev ali ne bi prevzela tveganj, ki ustvarjajo njegov oziroma njen celotni dohodek ali del njegovega oziroma njenega dohodka, če ne bi bila pod nadzorom družbe, ki izvaja funkcije osebja, pristojnega za odločanje, ki so povezane s temi sredstvi in tveganji, te funkcije pa imajo ključno vlogo pri ustvarjanju dohodka nadzorovane družbe.
3. Kadar je v skladu s pravili države članice davčna osnova za davčnega zavezanca izračunana na podlagi točke (a) odstavka 2, se lahko država članica odloči, da subjekta ali stalne poslovne enote ne bo obravnavala kot nadzorovano tujo družbo iz odstavka 1, če ena tretjina ali manj dohodka, ki ga prejme subjekt ali stalna poslovna enota, spada v kategorije iz točke (a) odstavka 2.
Kadar je v skladu s pravili države članice davčna osnova za davčnega zavezanca izračunana na podlagi točke (a) odstavka 2, se lahko država članica odloči, da finančnih podjetij ne bo obravnavala kot nadzorovane tuje družbe, če ena tretjina ali manj dohodka subjekta iz kategorij iz točke (a) odstavka 2 izhaja iz transakcij z davčnim zavezancem ali njegovimi povezanimi podjetji.
4. Države članice lahko iz področja uporabe točke (b) odstavka 2 izključijo subjekt ali stalno poslovno enoto:
z računovodskim dobičkom v višini največ 750 000 EUR in dohodkom, ki ne prihaja iz trgovanja, v višini največ 75 000 EUR ali
z računovodskim dobičkom, ki znaša največ 10 odstotkov njegovih oziroma njenih stroškov poslovanja v davčnem obdobju.
Za namene točke (b) prvega pododstavka operativni stroški ne smejo vključevati stroškov blaga, prodanega zunaj države, v kateri je subjekt rezident ali v kateri se nahaja stalna poslovna enota, za davčne namene in plačila povezanim podjetjem.
Člen 8
Izračun dohodka nadzorovane tuje družbe
1. Kadar se uporablja točka (a) člena 7(2), se dohodek, ki se vključi v davčno osnovo za davčnega zavezanca, izračuna v skladu s pravili zakona o davku od dohodkov pravnih oseb države članice, v kateri je davčni zavezanec rezident za davčne namene ali v kateri se nahaja. Izgube subjekta ali stalne poslovne enote se ne vključijo v davčno osnovo, ampak se lahko prenesejo naprej v skladu z nacionalnim pravom in upoštevajo v naslednjih davčnih obdobjih.
2. Kadar se uporablja točka (b) člena 7(2), se dohodek, ki se vključi v davčno osnovo za davčnega zavezanca, omeji na zneske, ustvarjene s sredstvi in tveganji, povezanimi s funkcijami osebja, pristojnega za odločanje, ki jih izvaja obvladujoča družba. Dodelitev dohodka nadzorovane tuje družbe se izračuna v skladu z neodvisnim tržnim načelom.
3. Dohodek, ki se vključi v davčno osnovo, se izračuna sorazmerno glede na udeleženost davčnega zavezanca v subjektu, kot je opredeljena v točki (a) člena 7(1).
4. Dohodek se vključi v davčno obdobje davčnega zavezanca, v katerem se konča davčno leto subjekta.
5. Kadar subjekt razdeli dobiček davčnemu zavezancu in se ta razdeljeni dobiček vključi v obdavčljivi dohodek davčnega zavezanca, se zneski dohodka, ki so bili predhodno vključeni v davčno osnovo v skladu s členom 7, odbijejo od davčne osnove pri izračunu zneska dolgovanega davka na razdeljeni dobiček, s čimer se zagotovi, da ne pride do dvojne obdavčitve.
6. Kadar davčni zavezanec odsvoji svoj delež v subjektu ali v poslovanju stalne poslovne enote in je bil kateri koli del prihodkov iz naslova odsvojitve prej vključen v davčno osnovo v skladu s členom 7, se ta znesek odbije od davčne osnove pri izračunu zneska dolgovanega davka na zadevne prihodke, s čimer se zagotovi, da ne pride do dvojne obdavčitve.
7. Država članica davčnega zavezanca odobri odbitek davka, ki ga je plačal subjekt ali stalna poslovna enota, od davčne obveznosti davčnega zavezanca v njegovi državi davčnega rezidentstva ali državi, v kateri se nahaja. Odbitek se izračuna v skladu z nacionalnim pravom.
Člen 9
Hibridna neskladja
1. Če hibridno neskladje privede do dvojnega odbitka:
se odbitek zavrne v državi članici, ki je jurisdikcija vlagatelja, ter
če se odbitek v jurisdikciji vlagatelja ne zavrne, se zavrne v državi članici, ki je jurisdikcija plačnika.
Kljub temu je tovrsten odbitek možno pobotati z dvojno vključitvijo dohodka, ne glede na to, ali se pojavi v tekočem ali prihodnjem davčnem obdobju.
2. Če hibridno neskladje privede do odbitka brez vključitve:
se odbitek zavrne v državi članici, ki je jurisdikcija plačnika, ter
če se odbitek v jurisdikciji plačnika ne zavrne, se znesek plačila, ki bi drugače privedlo do neskladja, vključi v dohodek v državi članici, ki je jurisdikcija prejemnika plačila.
3. Država članica zavrne odbitek za vsakršno plačilo s strani davčnega zavezanca, s katerim se neposredno ali posredno financira odbiten dohodek, ki privede do hibridnega neskladja prek transakcije ali serije transakcij med povezanimi podjetji ali transakcij, sklenjenih v okviru strukturirane ureditve, razen če ena od jurisdikcij, vključenih v transakcije ali serije transakcij, opravi enakovredno prilagoditev v zvezi s takšnim hibridnim neskladjem.
4. Država članica lahko izključi iz področja uporabe:
točke (b) odstavka 2 tega člena hibridna neskladja, kot so opredeljena v točkah (b), (c), (d) ali (f) prvega pododstavka člena 2(9);
točk (a) in (b) odstavka 2 tega člena hibridna neskladja, ki izhajajo iz plačila obresti na podlagi finančnega instrumenta povezanemu podjetju, kadar:
finančni instrument ima značilnosti, ki vključujejo zamenjavo, reševanje s sredstvi upnikov ali delni odpis;
je finančni instrument izdan zgolj z namenom izpolnitve zahtev v zvezi z zmožnostjo pokrivanja izgub, ki se uporabljajo za bančni sektor, in je finančni instrument priznan za takšnega v zahtevah v zvezi z zmožnostjo pokrivanja izgub za davkoplačevalca;
je finančni instrument izdan:
skupni neto odbitek za konsolidirano skupino v skladu z ureditvijo ne presega zneska, kakršen bi bil, če bi davčni zavezanec tak finančni instrument izdal neposredno na trg.
Točka (b) se uporablja do 31. decembra 2022.
5. Če hibridno neskladje vključuje dohodek neupoštevane stalne poslovne enote, ki ni obdavčen v državi članici, v kateri je davčni zavezanec rezident za davčne namene, ta država članica od davčnega zavezanca zahteva, da vključi dohodek, ki bi se drugače pripisal neupoštevani stalni poslovni enoti. To se uporablja, razen če mora država članica oprostiti prihodek na podlagi sporazuma o izogibanju dvojnemu obdavčenju, ki ga država članica sklene s tretjo državo.
6. Če je hibridni prenos namenjen temu, da privede do olajšave za davčni odtegljaj pri plačilu, ki izhaja iz prenesenega finančnega instrumenta, za več kot eno od udeleženih strani, država članica davčnega zavezanca omeji ugodnost tovrstne olajšave sorazmerno z neto obdavčljivim dohodkom za tako plačilo.
Člen 9b
Neskladja glede davčnega rezidentstva
Če je odbitek plačila, stroškov ali izgube davčnega zavezanca, ki je rezident za davčne namene v dveh ali več jurisdikcijah, odbiten od davčne osnove v obeh jurisdikcijah, država članica davčnega zavezanca zavrne odbitek, če je v drugi jurisdikciji dovoljeno, da se dvojni odbitek pobota z dohodkom, ki ni dvojna vključitev dohodka. Če sta obe jurisdikciji državi članici, država članica, v kateri se davčni zavezanec ne šteje za rezidenta v skladu s sporazumom o izogibanju dvojnemu obdavčenju med državama članicama, zavrne odbitek.
POGLAVJE III
KONČNE DOLOČBE
Člen 10
Pregled
1. Komisija oceni izvajanje te direktive, zlasti učinek člena 4, do 9. avgusta 2020 in o tem poroča Svetu. Poročilu Komisije se po potrebi priloži zakonodajni predlog.
Komisija z odstopanjem od prvega pododstavka do 1. januarja 2022 oceni izvajanje členov 9 in 9b ter zlasti posledice oprostitve iz točke (b) člena 9(4) in o tem poroča Svetu.
2. Države članice Komisiji predložijo vse informacije, ki so potrebne za oceno izvajanja te direktive.
3. Države članice iz člena 11(6) Komisiji pred 1. julijem 2017 sporočijo vse informacije, potrebne za oceno učinkovitosti nacionalnih ciljno usmerjenih pravil, s katerimi naj bi preprečile možnost erozije davčne osnove in preusmeritve dobička.
Člen 11
Prenos
1. Države članice sprejmejo in objavijo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje do 31. decembra 2018. Besedila navedenih predpisov takoj sporočijo Komisiji.
Te določbe uporabljajo od 1. januarja 2019.
Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.
2. Države članice Komisiji sporočijo besedila temeljnih predpisov nacionalnega prava, ki jih sprejmejo na področju, ki ga ureja ta direktiva.
3. Kadar ta direktiva omenja denarni znesek v eurih (EUR), se lahko države članice, katerih valuta ni euro, odločijo za izračun ustrezne vrednosti v nacionalnih valutah na dan 12. julija 2016.
4. Estonija lahko, pod pogojem da ne obdavči nerazdeljenih dobičkov, z odstopanjem od člena 5(2) obravnava prenos sredstev v denarni ali nedenarni obliki, tudi gotovine, s stalne poslovne enote v Estoniji na sedež ali drugo stalno poslovno enoto v drugi državi članici ali tretji državi, ki je pogodbenica sporazuma EGP, kot razdelitev dobička ter zaračuna davek od dohodka, ne da bi imel davčni zavezanec pravico do odloga plačila tega davka.
5. Države članice z odstopanjem od odstavka 1 sprejmejo in objavijo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s členom 5, najpozneje 31. decembra 2019. Besedila navedenih predpisov takoj sporočijo Komisiji.
Te določbe uporabljajo od 1. januarja 2020.
Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.
5a. Države članice z odstopanjem od odstavka 1 sprejmejo in objavijo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s členom 9, do 31. decembra 2019. Komisiji takoj sporočijo besedilo teh predpisov.
Te določbe uporabljajo od 1. januarja 2020.
Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.
6. Države članice, ki imajo 8. avgusta 2016 nacionalna ciljno usmerjena pravila za preprečevanje možnosti erozije davčne osnove in preusmeritve dobička, ki so enako učinkovita kot pravilo o omejitvi obresti, določeno v tej direktivi, lahko z odstopanjem od člena 4 navedena ciljno usmerjena pravila uporabljajo do konca prvega polnega proračunskega leta po datumu objave sporazuma med članicami OECD o minimalnem standardu glede ukrepa 4 za preprečevanje erozije davčne osnove in preusmerjanja dobička na uradnem spletnem mestu, vendar ne dlje kot do 1. januarja 2024.
Člen 12
Začetek veljavnosti
Ta direktiva začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.
Člen 13
Naslovniki
Ta direktiva je naslovljena na države članice.
( 1 ) Direktiva 2004/39/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o trgih finančnih instrumentov in o spremembah direktiv Sveta 85/611/EGS, 93/6/EGS in Direktive 2000/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter o razveljavitvi Direktive Sveta 93/22/EGS (UL L 145, 30.4.2004, str. 1).
( 2 ) Direktiva 2011/61/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2011 o upraviteljih alternativnih investicijskih skladov in spremembah direktiv 2003/41/ES in 2009/65/ES ter uredb (ES) št. 1060/2009 in (EU) št. 1095/2010 (UL L 174, 1.7.2011, str. 1).
( 3 ) Direktiva 2009/65/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o kolektivnih naložbenih podjemih za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP) (UL L 302, 17.11.2009, str. 32).
( 4 ) Direktiva 2009/138/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti zavarovanja in pozavarovanja (Solventnost II) (UL L 335, 17.12.2009, str. 1).
( 5 ) Direktiva 2003/41/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. junija 2003 o dejavnostih in nadzoru institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje (UL L 235, 23.9.2003, str. 10).
( 6 ) Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (UL L 166, 30.4.2004, str. 1).
( 7 ) Uredba (ES) št. 987/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (UL L 284, 30.10.2009, str. 1).
( 8 ) Uredba (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o izvedenih finančnih instrumentih OTC, centralnih nasprotnih strankah in repozitorijih sklenjenih poslov (UL L 201, 27.7.2012, str. 1).
( 9 ) Uredba (EU) št. 909/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. julija 2014 o izboljšanju ureditve poravnav vrednostnih papirjev v Evropski uniji in o centralnih depotnih družbah ter o spremembi direktiv 98/26/ES in 2014/65/EU ter Uredbe (EU) št. 236/2012 (UL L 257, 28.8.2014, str. 1).
( 10 ) Direktiva Sveta 2010/24/EU z dne 16. marca 2010 o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev v zvezi z davki, carinami in drugimi ukrepi (UL L 84, 31.3.2010, str. 1).
