52001XC0821(01)

Državna pomoč in tvegani kapital

(2001/C 235/03)

(Besedilo velja za EGP)

I. Uvod

I.1 Komisija je določila splošno politiko, ki bo spodbujala tvegani kapital [1] v Skupnosti. Izrazila je na primer skrb glede tveganja zaradi prevelike odvisnosti podjetij Skupnosti od dolžniškega financiranja [2] ter poudarila možnosti za rast in odpiranje novih delovnih mest, ki bi jih prineslo povečanje trgov tveganega kapitala [3]. Komisija meni, da nekaterim vrstam podjetij ali podjetjem na določenih stopnjah njihovega razvoja lahko bolje služi lastniško ali kvazi lastniško financiranje kakor samo financiranje s posojili, glede na stroške servisiranja dolgov in naravo posojilodajalcev, ki se raje izogibajo tveganjem.

I.2 Evropski Svet v Lizboni z dne 23.-24. marca 2000, ki je postavil datum 2003 za začetek izvajanja delovnega načrta za tvegani kapital (RCAP) in spodbudil preusmerjanje financiranja k podpori za zagon podjetij, k visokotehnološkim podjetjem in mikropodjetjem, pa tudi druge pobude v zvezi s tveganim kapitalom, ki jih je predlagala Evropska investicijska banka, je določil, da je spodbujanje tveganega kapitala širši cilj Skupnosti.

I.3 Na evropska mala in srednje velika podjetja v primerjavi s podobnimi podjetji v Severni Ameriki negativno vpliva pomanjkanje lastniškega kapitala, ker vlada na trgu kapitala trajno pomanjkanje, ki preprečuje ponudbi, da bi dosegla povpraševanje po ceni, ki bi bila sprejemljiva za obe strani. Pomanjkanje se na eni strani kaže v visokotehnoloških, inovativnih in zlasti mladih podjetjih z visokim potencialom rasti, na drugi strani pa v številnih podjetjih različnih starosti in v različnih sektorjih z manjšim potencialom rasti, ki ne morejo pridobiti financiranja za projekte širitve brez zunanjega tveganega kapitala.

I.4 Lastniško financiranje, zlasti za manjša podjetja, predstavlja številne izzive za investitorje in za podjetja. Investitor mora narediti skrbno analizo ne le vseh ponujenih poroštev (kakor to stori posojilodajalec), ampak tudi celotne poslovne strategije. Za podjetje izziv predstavlja delitev nadzora z zunanjim investitorjem, verjetno prvič v času svojega obstoja.

I.5 Glede na prednosti, ki jih prinaša povečanje tveganega kapitala, in glede na izzive, ki jih vlaganje tveganega kapitala predstavlja za gospodarske subjekte, so organi oblasti poskušali sprejeti ukrepe, ki bi spodbujali trg tveganega kapitala. Komisija je opredelila vrsto ukrepov, vključno z delovnim načrtom za tvegani kapital (RCAP), ki jih je treba sprejeti za spodbujanje rasti trgov tveganega kapitala. Med njimi so:

(a) spodbujanje podjetniške kulture;

(b) zmanjšanje davčnih omejitev za lastniški kapital, kot je manj ugodna obravnava kakor velja za dolžniško financiranje;

(c) ukrepi za spodbujanje povezovanja trga;

(d) zmanjšanje regulativnih omejitev, skupaj z omejitvami za naložbe nekaterih vrst finančnih institucij (npr. pokojninskih skladov) in upravnimi postopki za ustanavljanje podjetij.

I.6 Komisija je poudarila, da filozofija, na kateri temelji strategija za razvoj trga tveganega kapitala Skupnosti, poudarja zlasti ustvarjanje primernega okolja za ustanavljanje in podpiranje novih in inovativnih podjetij, s strukturnimi in horizontalnimi ukrepi, kakor so tisti, prikazani zgoraj [4]. To kaže na dejstvo, da je zagotavljanje tveganega kapitala predvsem komercialna dejavnost, ki vključuje komercialne odločitve. Gospodarski in proračunski pogoji so takšni, da samo javna sredstva ne bodo mogla in niti ne bodo poskušala zagotoviti vsega povečanja dejavnosti tveganega kapitala, ki ga potrebuje Skupnost. Ključni izziv je ustvariti pogoje, po katerih bo za takšne naložbe mogoče uporabiti velike zaloge zasebnega kapitala v Evropi. Ta izziv zadeva razvoj povpraševanja podjetnikov po kapitalu in ponudbo kapitala investitorjev.

I.7 Poleg tega pa se Komisija tudi zaveda, da je "vloga javnega financiranja ukrepov v zvezi s tveganim kapitalom omejena na odpravljanje opaznih tržnih nepopolnosti" [5]. Organi oblasti na nacionalni ravni uporabljajo javni kapital za podporo različnih shem za povečanje oskrbe s tveganim kapitalom. Komisija je sama predlagala, Svet pa se je strinjal, da lahko imajo v regijah, ki so upravičene do posegov strukturnih skladov, takšni posegi obliko sofinanciranja tveganega kapitala za mala in srednje velika podjetja, ki je združljiva s pravili o državni pomoči. Komisija meni, da nadomeščanje dotacij s tveganim kapitalom (in financiranjem s posojili) strukturnim skladom omogoča, da dosežejo večje število upravičencev, imajo nižje stroške na odprto delovno mesto in so tako stroškovno bolj učinkoviti.

I.8 Takšni ukrepi neizogibno odpirajo vprašanje združljivosti s členi Pogodbe o državni pomoči [6].

II. Namen in področje uporabe tega dokumenta ter povezanost z drugimi besedili

II.1 Ta dokument ima dva glavna cilja:

(a) razložiti, kako bo Komisija uporabljala opredelitev državne pomoči iz člena 87(1) Pogodbe ES za ukrepe za zagotavljanje ali spodbujanje tveganega kapitala ("ukrepi v zvezi s tveganim kapitalom");

(b) določiti nova merila, po katerih lahko Komisija odobri takšne ukrepe, ki ne predstavljajo državne pomoči, četudi niso združljivi z drugimi smernicami, okviri ali uredbami, ki jih je sprejela Komisija.

II.2 Poleg tega želi dokument razložiti, zakaj je na tem področju potreben nadzor državnih pomoči, razložiti težave pri izvajanju tekočih smernic za takšne ukrepe, in obrazložiti, zakaj Komisija meni, da so nova merila združljivosti potrebni in primerni.

II.3 V tem dokumentu nič ne nasprotuje združljivosti državnih pomoči, če izpolnjujejo merila drugih smernic, okvirov ali uredb, ki jih je sprejela Komisija.

II.4 Ta dokument v ničemer ne odstopa od določb smernic Skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah [7].

II.5 Komisija bo posebej pozorna, da se to sporočilo ne bo uporabljalo za to, da bi se zaobšla načela, določena v obstoječih okvirih in smernicah.

III. Razlogi za nadzor javnega financiranja ukrepov v zvezi s tveganim kapitalom

III.1 Poleg tega, da Pogodba nalaga Komisiji nadzor državne pomoči v Skupnosti, skupaj z drugimi oblikami javnih intervencij, morajo nacionalni organi in organi Skupnosti pri odločanju o podelitvi ali odobritvi javnih sredstev za ukrepe, namenjene spodbujanju tveganega kapitala, čimbolj omejiti naslednje tri ločene, čeprav med seboj povezane kategorije tveganja:

(a) Tveganje, da bodo ugodnosti za prejemnike (investitorje ali podjetja) povzročile nedopustno izkrivljanje konkurence v škodo konkurentov na notranjem trgu.

(b) Tveganje "mrtve teže" ali pomanjkanje spodbude. Nekatera podjetja, ki se financirajo z javno podprtimi ukrepi, bi lahko pridobila sredstva po enakih pogojih v vsakem primeru. Obstajajo dokazi, da se to dogaja, pa čeprav neizogibno le na ravni anekdot. V takšnem primeru se javna sredstva uporabljajo po nepotrebnem.

(c) Tveganje "izrivanja". Prisotnost javno podprtih ukrepov lahko odvrne druge potencialne investitorje od vlaganja kapitala.

III.2 Vsi javni ukrepi, ki se izvajajo za sheme tveganega kapitala, ne sodijo v opredelitev državne pomoči iz člena 87(1) Pogodbe in zato tudi ne pod nadzor državne pomoči, ki ga izvaja Komisija. Naslednji oddelek tega dokumenta je zato vodilo, kako naj Komisija razume opredelitev državne pomoči, kadar zadeva ukrepe v zvezi s tveganim kapitalom.

IV. Uporaba člena 87(1) za ukrepe v zvezi s tveganim kapitalom

IV.1 V primeru ukrepa, ki ima obliko dotacije ali posojila, je navadno očitno, katera podjetja so potencialni upravičenci za ugotavljanje, ali gre za državno pomoč. Nekatere rešitve za spodbujanje tveganega kapitala pa so bolj zapletene, ker organi oblasti ustvarjajo spodbude za eno skupino gospodarskih subjektov (investitorjev), da bi zagotavljali financiranje za drugo skupino (na primer manjša podjetja). Glede na strukturo ukrepa in čeprav je lahko namen organov oblasti le zagotavljanje ugodnosti za drugo skupino [8], so lahko podjetja na eni "ravni" ali na obeh "ravneh" prejemniki državne pomoči. Poleg tega v nekaterih primerih ukrep določa ustanovitev sklada ali drugega nosilca naložbe, ki obstaja ločeno od investitorjev in podjetij, v katera se vlaga. V takšnih primerih je treba tudi upoštevati, če se tak sklad ali nosilec lahko štejeta kot podjetje, ki prejema državno pomoč.

IV.2 Pri preučevanju ukrepov v zvezi s tveganim kapitalom bo torej Komisija morala upoštevati možnost, da ukrep lahko nudi pomoč na vsaj treh različnih ravneh:

(i) pomoč investitorjem;

(ii) pomoč skladu ali drugemu nosilcu naložbe, preko katerega se ukrep izvaja (v primeru "sklada skladov" je takšnih ravni lahko več);

(iii) pomoč podjetjem, v katera se vlaga.

IV.3 Da lahko ukrep sodi na področje uporabe člena 87(1) Pogodbe, morajo biti izpolnjena štiri merila:

(i) za ukrep se uporabljajo državna sredstva; v primeru neposredne finančne udeležbe organov oblasti v ukrepih v zvezi s tveganim kapitalom ali pri davčnih spodbudah za investitorje je to običajno očitno;

(ii) ukrep mora izkrivljati konkurenco s tem, da nudi ugodnosti prejemniku; v skladu s sodno prakso Sodišča Evropskih skupnosti Komisija meni, da gre za državno pomoč vedno, ko se državna sredstva prispevajo na način, ki ne bi bil sprejemljiv za zasebnega investitorja, ki posluje po običajnih pogojih v tržnem gospodarstvu. Če pa organi oblasti vlagajo po pogojih, ki bi bili sprejemljivi za takega investitorja, pri tem ne gre za ugodnosti in torej tudi ne za državno pomoč [9]. Iz tega sledi, da kadarkoli so državna sredstva na voljo po enakih pogojih, kakor veljajo za zasebne investitorje (pari passu), bo običajno mogoče zaključiti, da ukrep ne nudi ugodnosti. Če pa se državna sredstva ponudijo pod ugodnejšimi pogoji, potem so običajno prisotne tudi ugodnosti;

(iii) takšne ugodnosti morajo biti selektivne, torej omejene na nekatera podjetja; če se ukrep uporablja brez omejitev ali sektorskih ali geografskih razlik za vsa podjetja na celotnem ozemlju države članice, običajno ni selektiven [10]. Vsak ukrep, ki se zaradi svoje narave lahko uporablja le za omejeno število podjetij, pa je selektiven. Ukrep je prav tako selektiven, če določa, da se lahko naložbe izvajajo le v nekaterih podjetjih, na primer v določenem sektorju ali v določeni regiji. Treba je opozoriti, da je lahko ukrep, ki je v zvezi z investitorji splošne narave (torej je na voljo vsem investitorjem), še vedno selektiven na ravni podjetij, v katera se vlaga [11];

(iv) ukrep mora vplivati na trgovino med državami članicami. Ker so naložbe kapitala dejavnost, ki je predmet širokega področja trgovine med državami članicami, in ker je cilj vsakega ukrepa, ki nudi ugodnosti investitorjem, da vpliva na njihove odločitve o naložbah, bo Komisija navadno menila, da je to merilo izpolnjeno pri tistih ukrepih v zvezi s tveganim kapitalom, ki podpirajo investitorje. Pri ugotavljanju vpliva na trgovino mora Komisija upoštevati vplive na kapitalske trga na splošno, ne le na investitorje, ki bi lahko že prej poslovali na trgu za zagotavljanje lastniškega kapitala podjetjem, katerim je ukrep namenjen. Če ni mogoče pokazati, da bodo vse naložbe izvedene v podjetja, ki opravljajo dejavnosti, ki niso predmet trgovine med državami članicami, bo Komisija prav tako štela, da je to merilo izpolnjeno na vseh ravneh, na katerih so izpolnjena druga merila [12].

IV.4 Objavljena so že številna besedila Komisije, ki ponujajo razlago, ali posamezni ukrepi sodijo v opredelitev državne pomoči in ali lahko zadevajo ukrepe v zvezi s tveganim kapitalom. Med njimi so sporočilo iz leta 1984 o vladnih kapitalskih vložkih [13], obvestilo iz leta 1998 o uporabi pravil o državni pomoči za ukrepe v zvezi z neposrednim obdavčenjem podjetij [14] ter obvestilo o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe ES za državno pomoč v obliki garancij [15]. Komisija bo še naprej uporabljala ta besedila pri ugotavljanju, ali ukrepi v zvezi s tveganim kapitalom predstavljajo državno pomoč.

IV.5 V skladu z zgoraj navedenimi načeli bo Komisija upoštevala naslednje dejavnike pri ugotavljanju, ali je državna pomoč prisotna na vseh različnih ravneh.

(1) POMOČ INVESTITORJEM

Če ukrep investitorju omogoča udeležbo v lastniškem kapitalu podjetja ali skupine podjetij po pogojih, ki so ugodnejši kakor za javne investitorje, ali kakor bi bili, če bi takšne naložbe izvedli v odsotnosti ukrepa, potem takšni investitorji prejemajo ugodnost [16]. To velja tudi, če investitorja ukrep prepriča, da prednost da zadevnemu podjetju ali zadevnim podjetjem. Dejstvo, da zaradi obstoja tržne nepopolnosti investitorji sicer ne bi izvedli takšnih naložb, samo po sebi ne zadostuje za to, da bi lahko ovrglo domnevo o ugodnosti. Dejansko so investitorjem ponujeni ugodnejši pogoji za to, da odtehtajo dejavnike, ki povzročajo tržne nepopolnosti, in Komisija meni, da je takšno nadomestilo treba šteti kot ugodnost, ki lahko predstavlja pomoč, če so investitorji podjetja in če so izpolnjeni drugi zgoraj opisani pogoji, zlasti selektivnost. Če pa je ugodnost omejena na znesek, potreben za premostitev dejavnikov, ki povzročajo tržne nepopolnosti, se lahko šteje za združljivo s Pogodbo, če izpolnjuje načela, opisana v oddelku VIII spodaj, zaradi svojega omejenega vpliva.

(2) POMOČ POSREDNEMU NOSILCU ALI SKLADU

Na splošno Komisija teži k stališču, da je sklad nosilec za transfer pomoči investitorju in/ali podjetjem, v katera se vlaga, in ne sam po sebi prejemnik pomoči. Vendar pa lahko ima sklad v nekaterih primerih, zlasti pri ukrepih, ki vsebujejo transferje obstoječim skladom s številnimi in različnimi investitorji, značaj neodvisnega podjetja. V takšnem primeru navadno gre za pomoč, razen če se naložba opravi po pogojih, ki bi bili sprejemljivi normalnemu gospodarskemu subjektu v tržnem gospodarstvu, in torej ne nudi ugodnosti prejemniku.

(3) POMOČ PODJETJEM, V KATERA SE VLAGA

Tudi tukaj odloča merilo, ali je podjetje prejelo naložbo po pogojih, ki bi bili sprejemljivi za zasebnega investitorja v tržnem gospodarstvu. To merilo je na primer lahko uspešno izpolnjeno, če se naložba preko ukrepov v zvezi s tveganim kapitalom izvede pari passu takšnemu investitorju ali takšnim investitorjem. Če ni tako, je dejstvo, da odločitve o naložbi sprejemajo komercialni direktorji skladov tveganega kapitala ali predstavniki investitorjev s ciljem, da bi zagotovili čim večji donos za sklad, pomemben dejavnik, ni pa sam po sebi odločilen. Komisija mora upoštevati tudi možnost, da se ugodnosti za investitorje v sklade prenesejo na podjetja, v katera se vlaga, če naložb sklad ne izvede pari passu zasebnemu investitorju v tržnem gospodarstvu. Če ukrep v zvezi s tveganim kapitalom zmanjša tveganja in/ali poveča povračilo, ki ga bodo dobili investitorji iz določene naložbe, se ne šteje več, da poslujejo kakor normalni gospodarski subjekt [17].

IV.6 Ali ukrep zagotavlja pomoč in na kateri ravni, je odvisno od njegove oblike. Komisija ima izkušnje z ukrepi, pri katerih je ugotovila, da so splošni ukrepi na ravni investitorja, vendar zagotavljajo državno pomoč na ravni posameznih podjetij [18], z ukrepi, ki zagotavljajo državno pomoč investitorjem, vendar pa ne podjetjem, v katera se vlaga, z uporabo zgoraj opisanega načela pari passu [19], in z ukrepi, ki bi lahko zagotavljali državno pomoč na več kakor eni ravni [20].

IV.7 Če je vsa pomoč, zagotovljena upravičencem, pomoč de minimis v smislu Uredbe Komisije (ES) 69/2001 z dne 12. januarja 2001 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe ES za pomoč de minimis [21], potem se šteje, da ne izpolnjuje meril člena 87(1) Pogodbe. Pri ukrepih v zvezi s tveganim kapitalom uporabo pravila de minimis ovirajo težave z izračunom (glej tudi oddelek V spodaj) in dejstvo, da lahko ukrepi zagotavljajo pomoč ne le ciljnim podjetjem, ampak tudi drugim investitorjem. Če je te težave mogoče premostiti, se pravilo še naprej uporablja. Če shema zagotavlja javni kapital v znesku 100000 EUR ali manj vsakemu podjetju v obdobju treh let, je gotovo, da je pomoč takšnim podjetjem v mejah, ki jih je določila Uredba.

V. Ugotavljanje združljivosti ukrepov v zvezi s tveganim kapitalom na podlagi pravil o državni pomoči: uporaba obstoječih besedil

V.1 Če ukrepi predstavljajo državno pomoč, mora Komisija ugotoviti, ali so združljivi s skupnim trgom na podlagi člena 87(2) in (3). Večina ukrepov v zvezi s tveganim kapitalom je bila združljiva le na podlagi odstavka 3(a) (za ukrepe, ki se uporabljajo le v regijah, upravičenih do odstopanja iz navedenega odstavka), odstavka 3(c) ali odstavka (d).

V.2 Neposredni cilji ukrepov v zvezi s tveganim kapitalom pogosto vključujejo spodbujanje malih in srednje velikih podjetij, predvsem novih ali inovativnih podjetij ali podjetij z velikim potencialom rasti, in/ali spodbujanje razvoja določene regije. Komisija je že sprejela besedila, na podlagi katerih se lahko državna pomoč s takšnimi cilji odobri na podlagi odstavkov 87(3)(a) ali (c) [22]. Cilj organa oblasti, ki oblikuje ukrep, je lahko tudi spodbujanje večjega števila investitorjev za zagotavljanje te vrste financiranja. Na tem področju ni nobenega besedila o državni pomoči, in doslej še ni bilo izrecno priznano kot cilj Skupnosti, ki lahko že sam po sebi upraviči državno pomoč [23]. To pa ne preprečuje, da bi bil združljiv ukrep, ki izpolnjuje pogoje drugih okvirov ali smernic.

V.3 Ena izmed značilnosti obstoječih okvirov ali smernic, ki odobravajo državno pomoč na podlagi odstavkov 87(3)(a) ali (c), je, da se pomoč odobri do stopnje, ki predstavlja "ekvivalent dotacije" določenega odstotka nekaterih stroškov upravičenega podjetja. Takšni "upravičeni stroški" so predvsem naložbe v zemljišča, stavbe, novo proizvodno opremo in nematerialna sredstva (patenti, znanje in izkušnje itd.), stroški dela, povezani z naložbami v osnovna sredstva, in stroški svetovalnih storitev. Izkušnje pa so pokazale, da ukrepi v zvezi s tveganim kapitalom pogosto niso združljivi na podlagi teh pravil, zaradi nekaterih ali vseh izmed naslednjih razlogov:

(a) Težava pri določanju "ekvivalenta dotacije" lastniškega kapitala. Medtem ko je Komisija določila pravila za ugotavljanje takšnih ekvivalentov za posojila in garancije [24], pa takšne formule za lastniški kapital nima. Vendar pa Komisija meni, da tehnična težava pri izračunu ne more sama po sebi zadostovati zato, da postane ukrep nezdružljiv s skupnim trgom. Zato preučuje možnosti za sprejemljivo metodologijo v ta namen, medtem pa bo sprejemala predlagane načine za izračun, ki bodo priloženi priglasitvam ukrepov v zvezi s tveganim kapitalom [25].

(b) Težava pri določanju povezave z upravičenimi stroški, zlasti pri ukrepih, ki spodbujajo investitorje in predvsem pri ukrepih v obliki skladov. Takšna povezava je težko združljiva z upravljanjem komercialnih skladov, ki se zahteva od investitorja, ki je udeležen v skladih in lahko povzroča težave pri preverjanju in izvajanju.

(c) Za ukrepe, ki zagotavljajo pomoč na ravni investitorjev, dejstvo, da trenutno ni nobenega besedila, ki bi dajalo osnovo za odobritev takšne pomoči.

V.4 Komisija meni, da na splošno obstajajo dobri razlogi za pristop na podlagi "upravičenih stroškov". Takšen pristop nudi gotovost, predvidljivost ter osnovo za omejitev pomoči in zagotavljanje enake obravnave med regijami in državami članicami. V preteklosti je Skupnosti dobro služil in v prihodnje bo verjetno postal osnova za nadzor večine državnih pomoči. Komisija meni, da so potrebni dobri razlogi, da bi se od njega oddaljili.

V.5 Tveganje pri oddaljitvi od tega načela je, da se lahko odobri državna pomoč, ki je v resnici le "pomoč za tekoče poslovanje", to je pomoč za kritje normalnih tekočih stroškov podjetja. Komisija meni, da takšna pomoč, ki lahko reši prejemnika pred vplivi ekonomske nedonosnosti, sodi med tiste vrste državnih pomoči, ki najbolj izkrivljajo konkurenco in se odobri le v omejenih okoliščinah.

V.6 Vendar pa Komisija tudi meni, da dejstvo, da ukrepi v zvezi s tveganim kapitalom ne morejo biti združljivi na podlagi obstoječih smernic, in zlasti zgoraj naštete težave, niso sami po sebi utemeljitev za to, da bi bil ukrep nezdružljiv s skupnim trgom. V nekaterih sklepih, ki jih je Komisija že sprejela, je zato morala upoštevati, ali in na podlagi katerih meril bi jih lahko odobrila. Glede na težave, naštete v zgornjih odstavkih, je opazila naslednje:

(a) stroški, ki jih je štela kot upravičene na podlagi obstoječih okvirov, so manj pomembni za številna mlada ali inovativna podjetja. V vsakem primeru bodo takšni stroški večkrat lahko financirani z nelastniškim kapitalom; potreba po lastniškem kapitalu ponavadi ni povezana le s sredstvi, ampak tudi s potrebo po obratnih sredstvih v fazah zagona in širitve podjetja;

(b) pomanjkanje povezave z upravičenimi stroški, kakor je opredeljena v obstoječih besedilih, ni nujno dokaz za pomoč za tekoče poslovanje, ki se razume kot pomoč za kritje običajnih stroškov poslovanja podjetja in nima drugih učinkov kakor tega, da podjetje lahko posluje. Pomoč z jasnim spodbudnim učinkom podjetju za zagon ali širitev ne more biti pomoč za tekoče poslovanje v tem smislu, zato bi lahko bila v nekaterih okoliščinah sprejemljiva;

(c) kar zadeva pomoč investitorjem, ukrep ne more biti nezdružljiv le zato, ker s tem, ko vključuje zasebni sektor ali tržne investitorje, predstavlja državno pomoč zanje, pa tudi za podjetje, v katerega se vlaga. Na splošno, če je lahko transfer, ki ga opravi država, združljiv s pravili o državni pomoči, Komisija meni, da je treba odobriti tudi ukrep, ki ponuja minimalno spodbudo drugim gospodarskim subjektom za isti transfer, čeprav tehnično predstavlja pomoč takšnim subjektom.

VI. Podlaga za odobritev ukrepov v zvezi s tveganim kapitalom na podlagi 87(3)(a), (c) in (d) Pogodbe

VI.1 Glavna podlaga, na kateri lahko Komisija odobri ukrepe v zvezi s tveganim kapitalom, čeprav ne sodijo na področje uporabe obstoječih pravil, je ta, da je ena glavnih težav, ki jo imajo mala in srednje velika podjetja, ter zlasti mala podjetja in podjetja, ki začenjajo poslovanje, težave s pridobivanjem kapitala in posojil. Glavni vzroki za to so nepopolni podatki, narava investitorjev in posojilodajalcev, ki se izogibajo tveganjem, in omejene garancije, ki so jih sposobna ponuditi mala in srednje velika podjetja [26]. Posebna ovira za zagotavljanje lastniškega kapitala so lahko visoki stroški transakcij in "primerne skrbnosti" glede na znesek potrebnega kapitala.

VI.2 Kakor je navedeno zgoraj (I.7), se Komisija zaveda, da je "vloga javnega financiranja tveganega kapitala omejena na odpravljanje opaznih tržnih nepopolnosti". Tržno nepopolnost je mogoče opredeliti kot razmere, v katerih gospodarska učinkovitost ni dosežena zaradi pomanjkljivosti v tržnem mehanizmu. Tržna nepopolnost se lahko kaže v nesposobnosti sistema, da bi proizvedel želene dobrine (v tem primeru trg tveganega kapitala) ali v neprimerni porazdelitvi sredstev, ki bi jo bilo mogoče izboljšati tako, da bi bili nekateri potrošniki v boljšem položaju, nihče pa ne bi bil v slabšem. Zunanji vplivi izobraževanja ter raziskovalne in razvojne dejavnosti se pokažejo v tržni nepopolnosti, ki upravičuje državno pomoč na teh področjih.

VI.3 Ker ekonomska teorija predvideva, da bodo običajno trgi v nekem smislu nepopolni, kadar niso izpolnjene predpostavke popolne konkurence, je izraz tržna nepopolnost rezerviran za primere, v katerih naj bi prišlo do hudo napačne razporeditve sredstev. Na možnosti dostopa do kapitala za mala in srednje velika podjetja in podjetja v zgodnjih fazah razvoja vplivata dva glavna vira nepopolnosti trga, ki sta pomembna za trge tveganega kapitala in lahko upravičujeta javno intervencijo:

(a) nepopolne ali asimetrične informacije: potencialni investitorji se soočajo z več težavami pri zbiranju zanesljivih podatkov o možnostih za uspešno poslovanje malih in srednje velikih podjetij ali novih podjetij. Zlasti kadar se takšna podjetja ukvarjajo z zelo inovativnimi projekti ali tveganimi projekti, bodo nepopolne informacije poslabšale težave pri ocenjevanju tveganja;

(b) transakcijski stroški: majhni posli so manj privlačni za investicijske sklade zaradi relativno visokih stroškov za oceno rentabilnosti investicije in drugih stroškov transakcije.

VI.4 Komisija meni, da lahko navedeni dejavniki povzročijo tržno nepopolnost, ki bi upravičevala državno pomoč. Potrebna pa je previdnost. Dejstvo, da so bile prošnje za financiranje s posojili in lastniškim kapitalom zavrnjene, samo po sebi ni pokazatelj tržne nepopolnosti. Komisija meni, da na trgu Skupnosti ni splošne nepopolnosti trga tveganega kapitala [27]. Verjame pa, da obstajajo vrzeli na trgu za nekatere vrste naložb, na nekaterih stopnjah razvoja podjetja in verjetno tudi za nekatere dejavnosti, zajete v členu 87(3)(d). Priznava tudi, da obstajajo posebne težave v regijah, ki so upravičene do pomoči na podlagi člena 87(3)(a) in (c) ("regije prejemnice pomoči"). Takšne vrzeli in težave so deloma že priznane v obstoječih okvirih za državne pomoči in Komisija to še naprej počela, kjer jih je mogoče uporabiti za tvegani kapital.

VI.5 Komisija bo torej zahtevala predložitev dokazov o tržni nepopolnosti, preden bo pripravljena odobriti ukrepe v zvezi s tveganim kapitalom, ki ne sodijo na področje uporabe obstoječih pravil. Pripravljena pa bi lahko bila priznati, da gre za to takrat, kadar vsak del financiranja za podjetje iz ukrepov v zvezi s tveganim kapitalom, ki se v celoti ali deloma financirajo z državno pomočjo, znaša največ 500000 EUR ali 750000 EUR v regijah, ki so upravičene do pomoči na podlagi člena 87(3)(c), ali 1 milijon EUR v regijah, ki so upravičene do pomoči na podlagi člena 87(3)(a) [28]. Tako je zaradi tega, ker je za majhne transakcije utemeljitev, da visoki stroški transakcije povzročajo tržno nepopolnost, bolj prepričljiva. Dejstvo, da se priznava nepopolnost trga, pa ne spremeni niti narave pomoči določenega ukrepa niti potrebe po ugotavljanju združljivosti pomoči, zlasti na podlagi določb iz oddelka VIII.

VI.6 Če se ugotovi, da obstaja tržna nepopolnost, bo Komisija preučila, ali je državna pomoč sorazmerna z domnevno tržno nepopolnostjo, ki naj bi jo rešila, in bo skušala zagotoviti, da bodo morebitna izkrivljanja čim manjša. Komisija meni, da je to mogoče doseči z ukrepi, ki lahko zagotovijo le, da tržni investitorji ponudijo kapital, in ki povzročijo, da se odločitve za naložbe sprejmejo na tržni osnovi in pod pogoji, ki se čimbolj približajo tistim, ki bi veljali v normalnih gospodarskih razmerah.

VI.7 Zaradi razlik med posameznimi oblikami ukrepov v zvezi s tveganim kapitalom in relativne novosti nekaterih struktur, ki so jih pripravile države članice, Komisija ne more določiti togih meril, po katerih bi odločala, ali naj takšne ukrepe odobri. Določila pa je nekatere elemente, ki jih pri ocenjevanju šteje kot pozitivne, in druge, ki jih šteje kot negativne. Navedeni so v oddelku VIII. Takšna sestava meril krepi pomen vseh ukrepov v zvezi s tveganim kapitalom, ki so ali so lahko državna pomoč, ki se Komisiji priglasi na podlagi člena 88(3) Pogodbe ES, preden se začne izvajati, razen če so oproščeni priglasitve z uredbo, kakor je na primer tista, navedena pod IV.7 [29]. Če ima Komisija popolno priglasitev, ki kaže, da ukrep vsebuje številne pozitivne elemente in nobenega negativnega, jo bo Komisija poskušala čimprej preučiti v roku, določenem v Uredbi Sveta (ES) 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravilih za uporabo člena 93 Pogodbe ES [30].

VII. Oblika pomoči

VII.1 Komisija meni, da je izbira oblike pomoči na splošno stvar države članice. Enako velja za ukrepe v zvezi s tveganim kapitalom. Vendar pa, kakor je bolj natančno razloženo v oddelku VIII, Komisija pri oceni takšnih ukrepov preverja tudi, ali tržne investitorje spodbujajo k zagotavljanju tveganega kapitala "ciljnim podjetjem" in ali bodo povzročili, da se bodo odločitve za naložbe sprejemale na tržni osnovi (torej taki, ki bo dosegla največji dobiček). Komisija meni, da oblike spodbud investitorjem, ki lahko proizvedejo tak rezultat in na katere, kadar so državna pomoč, zato gleda pozitivno na podlagi meril iz oddelka VIII spodaj, vključujejo naslednje:

(a) Ustanavljanje investicijskih skladov ("skladi tveganega kapitala"), v katerih je država partner, investitor ali udeleženec, čeprav pod manj ugodnimi pogoji kakor drugi investitorji.

(b) Dotacije v sklade tveganega kapitala za kritje dela njihovih upravnih in upravljavskih stroškov.

(c) Druge finančne instrumente, ki bodo spodbujali investitorje tveganega kapitala ali sklade tveganega kapitala za zagotavljanje dodatnega kapitala za naložbe.

(d) Garancije za investitorje tveganega kapitala ali sklade tveganega kapitala za delež investicijskih izgub ali garancije za posojila investitorjem/skladom za naložbe v tvegani kapital [31].

(e) Davčne spodbude za investitorje, da bodo izvajali naložbe v tvegani kapital.

VII.2 Komisija ne namerava uporabljati meril v naslednjem oddelku za odobritev ukrepov, ki bi lahko zagotavljali kapital podjetju izključno v obliki posojil (vključno s podrejenimi posojili in "lastniškimi posojili") ali drugih instrumentov, ki zagotavljajo investitorju/posojilodajalcu določen minimalni donos, preko skladov ali drugače. Takšno zagotavljanje kapitala ni "tvegani kapital" v smislu opredelitve iz opombe 1 in Komisija meni, da je obstoječe pravilo, ki zajema izračun morebitnih elementov pomoči in povezavo z upravičenimi stroški, primerno za preverjanje takšnih ukrepov.

VII.3 Komisija ne namerava uporabiti meril v naslednjem oddelku za odobritev posamičnih ukrepov za zagotavljanje kapitala posameznim podjetjem.

VIII. Merila za ocenjevanje združljivosti

VIII.1 Kakor je že razloženo v oddelku VI, so merila izražena v obliki "pozitivnih in negativnih elementov". Vsi elementi nimajo enake teže in na naslednjem seznamu so najbolj pomembni najprej našteti elementi. Noben posamezen element ni nujen, niti različne kombinacije ne morejo same po sebi zadostovati za zagotavljanje združljivosti. V nekaterih primerih sta njihova uporabnost in teža lahko odvisni od oblike ukrepa. Komisija bo pri ocenjevanju upoštevala regionalne posebnosti vsakega ukrepa in uporabila splošen preskus sorazmernosti.

Ukrepi se ocenjujejo na vsaki ravni. V primerih, ko je zagotavljanje tveganega kapitala podjetju povezano s stroški, ki so upravičeni do pomoči na podlagi obstoječega okvira ali smernic, se takšno besedilo lahko uporabi kot alternativa spodaj navedenim načelom za ocenjevanje pomoči podjetju, v skladu z odstavkoma II.3 in V.2 zgoraj. Če obravnavani ukrep nudi tudi pomoč na ravni investitorjev, pa bo takšno pomoč treba oceniti tudi v skladu s spodaj navedenimi načeli.

VIII.2 Če so dosežene zgornje meje za velikosti transakcij iz VI.5 in če so samo investitorji (ali nosilec naložbe) prejemniki državne pomoči na podlagi ukrepa, je takšna pomoč združljiva, če je sorazmerna z neugodnostmi, ki jih prinašajo stroški, kakor so višji relativni stroški analize in upravljanja z majhnimi naložbami. Določbe iz VIII.3 spodaj se uporabljajo, da se ugotovi, ali je tako.

Komisija bo zahtevala dokaze o tržni nepopolnosti, če bodo presežene zgornje meje za velikosti transakcij iz odstavka VI.5.

VIII.3 Če se ugotovi tržna nepopolnost, Komisija preuči naslednje elemente pri ocenjevanju ukrepa v zvezi s tveganim kapitalom na podlagi določb o državni pomoči iz Pogodbe:

Omejitve naložb ali večine naloženih sredstev:

(i) na mala [32] ali celo mikro podjetja; in/ali

(ii) na srednje velika podjetja v zagonu ali v drugih zgodnjih fazah [33] ali v regijah prejemnicah pomoči;

se štejejo kot pozitivni element. Za dostop do financiranja za srednje velika podjetja po zagonu ali začetnih fazah se uporablja omejitev skupnega financiranja na podlagi ukrepa na podjetje. Omejitve na manjše transakcije (to pomeni pod 500000 EUR ali 750000 EUR v regijah, ki so upravičene do pomoči na podlagi člena 87(3)(c), ali 1 milijon EUR v regijah, ki so upravičene do pomoči na podlagi člena 87(3)(a)) ali na določeno stopnjo dokazane tržne nepopolnosti se tudi štejejo kot pozitivni element.

Ukrepi morajo biti osredotočeni na nepopolnost trga tveganega kapitala. Če ukrep določa dodelitev financiranja podjetju zlasti v obliki premoženja ali kvazi premoženja, se to šteje kot pozitivno. Če ukrepi določajo znatne zneske financiranja v drugih oblikah ali če je videti, da nimajo večjega spodbudnega vpliva (to je, če podpirajo naložbe tveganega kapitala, do katerih bi prišlo tudi v odsotnosti ukrepa), se to šteje kot negativno. To je lahko v primerih, ko ukrepi dodeljujejo dodatno financiranje podjetju, ki je že prejelo vložek kapitala v obliki pomoči.

Odločitve o naložbah mora narekovati možnost dobička. Povezava med izvedbo naložbe in povračilom, ki ga dosežejo odgovorni za naložbo, je pozitivni element. Šteje se, da je to izpolnjeno:

(i) z ukrepi, na podlagi katerih ves vloženi kapital v ciljna podjetja zagotovijo investitorji po tržnih pogojih, ki tudi sprejmejo odločitev za naložbo, pomoč pa je zanje samo spodbuda, da to naredijo; in

(ii) z drugimi ukrepi, ki predvidevajo večjo udeležbo kapitala investitorjev po tržnih pogojih, naloženega na komercialni osnovi (torej izključno zaradi dobička), neposredno ali posredno [34] v premoženje "ciljnih podjetij".

V primeru skladov, pri čemer se bo vsak ukrep obravnaval posebej in bodo oceno Komisije vplivali tudi drugi vidiki, se dodelitev vsaj 50 % kapitala sklada šteje kot "večja udeležba ali 30 % v primeru ukrepov v regijah prejemnicah pomoči". Nadaljnji pozitivni elementi so lahko:

(i) sporazum med poklicnim direktorjem sklada in udeleženci v skladu, ki določa, da je direktorjevo plačilo vezano na uspešnost, določa cilje sklada in predvideva časovni razpored naložb;

(ii) zastopanost tržnih investitorjev pri sprejemanju odločitev; in

(iii) uporaba najboljše prakse in regulativni nadzor v upravljanju sredstev.

Če ni prisoten noben takšen element, ki bi kazal, da bodo odločitve o naložbah sprejete na podlagi komercialnih kriterijev, se to šteje kot negativno. Tako je v primerih ukrepov, katerih obseg je tako majhen, da so osredotočeni samo na nekaj projektov, in ki verjetno ne bodo donosni, ali ukrepov, sestavljenih samo ali predvsem za financiranje posameznih vnaprej znanih podjetij.

Stopnja izkrivljanja konkurence med investitorji in med investicijskimi skladi mora biti čim manjša. Komisija bo pozitivno gledala na razpis za določitev "ugodnejših pogojev" za investitorje ali na ponudbo takšnih pogojev drugim investitorjem. Ta ponudba lahko ima obliko javnega vabila investitorjem ob ustanovitvi investicijskega sklada ali pa obliko sheme (kot je na primer poroštvena shema), ki ostane odprta za nove člane za daljše obdobje. Sredstvo, s katerim je mogoče doseči ta pozitivni element, je odvisno od oblike obravnavanega ukrepa. Odsotnost vsakega takšnega preverjanja proti prevelikim nadomestilom za investitorje ali ukrep, pri katerem tveganja za izgube v celoti nosi javni sektor in/ali pri katerem ugodnosti v celoti pripadajo drugim investitorjem, pa predstavljajo negativni element.

Sektorski cilj. Kolikor se veliko skladov iz zasebnega sektorja osredotoči na posebne inovacijske tehnologije ali celo sektorje (kot so zdravstvo, informacijska tehnologija, kultura), lahko Komisija sprejme sektorski cilj, če ima komercialno logiko in logiko splošnega družbenega interesa. Vendar pa morajo ukrepi v skladu z vedno manj pozitivnim stališčem Komisije do sektorskih državnih pomoči, zlasti v občutljivih sektorjih, ki trpijo zaradi presežnih zmogljivosti, posebej izključevati zagotavljanje pomoči podjetjem v ladjedelništvu in sektorjih ESPJ.

Naložbe na podlagi poslovnega načrta. Obstoj poslovnega načrta, ki vsebuje podrobne podatke o izdelku, prodaji in razvoju donosnosti ter predhodno določa izvedljivost projekta za vsako naložbo, je standardna poslovna praksa v profesionalnem upravljanju sklada in se šteje kot pozitiven. Ukrepi, ki ne predvidevajo "izstopnega mehanizma" za državno neposredno ali posredno udeležbo v posameznih podjetjih, se štejejo kot negativni.

Izogibanje seštevanju pomoči posameznim podjetjem. Če ukrep nudi pomoč podjetjem, v katere se vlaga, lahko Komisija zahteva, da se države članice zavežejo, da bodo ocenjevale in določale omejitve za druge oblike državne pomoči podjetjem, ustanovljenim z ukrepom v zvezi s tveganim kapitalom, tudi na podlagi odobrenih shem. Za takšne ukrepe država članica, razen če se zaveže, da takšna podjetja ne bodo prejemala druge državne pomoči razen pomoči de minimis, predlaga Komisiji v pregled in odobritev primerno oceno elementa pomoči v ukrepu, ki se bo uporabljala za izvajanje pravil o seštevanju. Če se kapital, dodeljen podjetju na podlagi takšnega ukrepa v zvezi s tveganim kapitalom, uporabi za financiranje zagonske naložbe, stroškov za raziskave in razvoj ali drugih stroškov, upravičenih do pomoči na podlagi drugih okvirov, mora država članica element pomoči vključiti v ukrep v zvezi s tveganim kapitalom pri uporabi ustreznih pragov pomoči.

IX. Končne ugotovitve

Komisija bo pet let uporabljala pogoje iz tega sporočila. Ker pa pristop iz tega sporočila predstavlja odmik od prejšnjih načinov nadzora državne pomoči in ker obravnava področje, ki se hitro razvija v gospodarstvu Skupnosti, si pridržuje pravico, da bo svoj pristop prilagajala izkušnjam. Če bi to pomagalo, lahko tudi natančneje pojasni svoj pristop do posameznih zadev.

[1] Komisija je opredelila tvegani kapital v listini iz leta 1998 "Tvegani kapital: ključ do odpiranja delovnih mest v Evropski uniji" (SEC(1998) 552 končna različica, 31. marec 1998) kot financiranje podjetij z izdajo navadnih delnic v začetni fazi in v fazi razvoja, izraz pa se v tem dokumentu uporablja v navedenem smislu. Izraz "tvegani kapital" se nanaša zlasti na rizični kapital, zagotovljen z investicijskimi skladi (skladi tveganega kapitala), ustanovljenimi v ta namen. Takšni skladi ponavadi zagotavljajo kombinirano financiranje z lastniškim, vmesnim financiranjem in financiranjem s sekundarnimi posojili, izraz "tvegani kapital" pa se nanaša na vse te oblike financiranja skupaj.

[2] "Gospodarska reforma: poročilo o delovanju trga proizvodov in kapitala Skupnosti", COM(1999) 10, 20. januar 1999.

[3] "Tvegani kapital, ključ do odpiranja delovnih mest v Evropski uniji", SEC(1998) 552 končna različica, 31. marec 1998.

[4] Poročilo o napredku delovnega načrta za tvegani kapital, COM(2000) 658 končna različica, 18. oktober 2000, oddelek 3.4.

[5] Poročilo o napredku delovnega načrta za tvegani kapital, COM(2000) 658 končna različica, 18. oktober 2000, oddelek 3.4.

[6] Medtem ko se členi Pogodbe o pomoči uporabljajo le za nacionalne (ali podnacionalne) ukrepe, skladna politika zahteva, da ukrepi, sprejeti na ravni Skupnosti, niso v nasprotju s pravili o državni pomoči.

[7] UL C 288, 9.10.1999, str. 2.

[8] Sodišče Evropskih skupnosti meni, da člen 87 ne ločuje med ukrepi državne intervencije glede na njihove vzroke in cilje, ampak jih določa glede na njihove učinke. Italija proti Komisiji, zadeva 173/-73 [1974] ECR 709.

[9] Odločba z dne 4. oktobra 2000 v zadevi N 172/2000 (Irska) Seed and venture capital fund scheme (UL C 37, 3.2.2001, str. 48).

[10] Tako je na primer lahko v primeru davčnega ukrepa, ki spodbuja naložbe v določenem razredu finančnih instrumentov.

[11] Glej na primer sodbo Sodišča z dne 19. septembra 2000 v zadevi C-156/98, Nemčija proti Komisiji (še ni objavljena).

[12] V tej zvezi Sodišče Evropskih skupnosti meni: "V primeru programa pomoči se Komisija lahko omeji na preučevanje značilnosti zadevnega programa, da bi ugotovila, ali zaradi visokih zneskov ali odstotkov pomoči narava naložb, za katere je dodeljena pomoč, ali zaradi drugih značilnosti programa, daje občutno prednost prejemnikom v primerjavi z njihovimi konkurenti, in bi lahko koristila podjetjem, ki se ukvarjajo s trgovino med državami članicami" zadeva 248/84, Nemčija proti Komisiji [1987] ECR 4013, odstavek 18 (skupaj s poudarkom).

[13] Bilten ES 9-1984, naveden v "Zakonu o konkurenci v Evropskih skupnostih", Zvezek IIA, str. 133.

[14] UL C 384, 10.12.1998, str. 3.

[15] UL C 71, 11.3.2000, str. 14. Treba pa je opozoriti, da je bolj verjetno, da garancije, ki jih dodeli država za naložbe v tvegani kapital, vključujejo elemente pomoči investitorju, kakor pa je to pri običajnih garancijah za posojila, ki navadno predstavljajo pomoč posojilojemalcu in ne posojilodajalcu.

[16] To lahko velja v primeru ukrepov, ki soudeleženim investitorjem zagotavljajo financiranje pod pogoji, ki so ugodnejši od tržnih.

[17] Na primer Odločba Komisije 98/476/ES (UL L 212, 30.7.1998, str. 50). Ta zadeva je bila predmet sodbe Sodišča Evropskih skupnosti v zadevi C-156/98, ki je navedena v opombi 10.

[18] Glej opombo 16.

[19] Na primer Odločba v zadevi N 705/99, High Technology Fund Združenega kraljestva.

[20] Odločba 2001/406/ES v zadevi C 46/2000, Viridian Growth Fund (Severna Irska): UL L 144, 30.5.2001, str. 23.

[21] UL L 10, 13.1.2001, str. 30.

[22] Smernice o državni regionalni pomoči (UL C 74, 10.3.1998, str. 9) in Uredba Komisije (ES) 70/2001 z dne 12. januarja 2001 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe ES za državno pomoč malim in srednje velikim podjetjem (UL L 10, 13.1.2001, str. 33).

[23] Dejstvo, da se cilj prizna na ravni Skupnosti kot zaželen ali ne, samo po sebi zadostuje, da upraviči državno pomoč, načrtovano za doseganje takšnega cilja. Treba je opozoriti, da so sklepi Evropskega Sveta v Lizboni zahtevali zmanjšanje državne pomoči in povečanje tveganega kapitala.

[24] Na primer (UL C 74, 10.3.1998, str. 19, in UL C 68, 6.3.1996, str. 6).

[25] Vključujejo lahko metodologijo, ki temelji na stroških zagotavljanja določene garancije. Glej Odločbo z dne 28. februarja 2001 v zadevi N 551/2000 (Nemčija): BTU - Beteiligungskapital für kleine Technologieunternehmen (UL C 117, 21.4.2001, str. 14, na str. 17).

[26] Glej Uredbo Komisije (ES)št. 70/2001.

[27] Poročilo o napredku delovnega načrta za tvegani kapital, COM(2000) 658 končna različica, 18. oktober 2000, oddelek 3.

[28] Posamezni kapitalski vložki v razmaku šestih mesecev bi se šteli kot del istega obroka, prav tako posamezni vložki, tudi preko daljšega obdobja, ki so dodeljeni kot del ene same transakcije.

[29] To je z uredbo, sprejeto na podlagi Uredbe Sveta št. 994/98 z dne 7. maja 1998 o uporabi členov 92 in 93 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za nekatere kategorije horizontalne državne pomoči (UL L 142, 14.5.1998, str. 1).

[30] UL L 83, 27.3.1999, str. 1.).

[31] Druga možnost so sredstva za intervencijo Administracije ZDA za malo gospodarstvo (US Small Business Administration) za investicijske družbe za malo gospodarstvo.

[32] V skladu z opredelitvijo Skupnosti, navedeno v Priporočilu Komisije 96/280/ES (UL L 107, 30.4.1996, str. 4).

[33] Evropsko združenje za tvegani kapital opredeljuje zagonsko financiranje kot "financiranje, namenjeno podjetjem za razvoj proizvodov in začetno trženje. Podjetja so lahko v procesu ustanavljanja ali lahko že kratek čas poslujejo, vendar svojih izdelkov še ne komercialno prodajajo", in druge zgodnje faze kot "financiranje podjetij, ki so še v fazah raziskav in razvoja proizvodov ali so zaključila fazo razvoja proizvodov in potrebujejo nadaljnja sredstva za začetek komercialne proizvodnje in prodaje. Podjetja ne bodo ustvarjala dobička".

[34] "Neposredno" pomeni naložbe preko skladov ali drugih nosilcev naložbe.

--------------------------------------------------