52001XC0119(02)

Sporočilo Komisije

Storitve splošnega interesa v Evropi

(2001/C 17/04)

POVZETEK

Storitve splošnega interesa so ključna prvina evropskega modela družbe. Novi člen 16 Pogodbe ES krepi njihovo mesto med skupnimi vrednotami Unije ter njihovo vlogo pri krepitvi socialne in ozemeljske kohezije. Te storitve prispevajo tudi k splošni konkurenčnosti evropskega gospodarstva ter se opravljajo v razmerah nepretrganega razvoja trgov in tehnologij. Globalizacija trgovine, dokončno oblikovanje notranjega trga in hitre tehnološke spremembe povečujejo potrebo po odpiranju novih sektorjev konkurenci. Ob teh predpostavkah je Evropski svet v Lizboni zahteval od Komisije, da spremeni svoje Sporočilo iz 1996 o storitvah splošnega interesa v Evropi.

Opredelitev ciljev in nalog storitev splošnega interesa in način, kako bodo doseženi, je, ob upoštevanju načela preglednosti, predvsem naloga organov oblasti na ustrezni lokalni, regionalni ali nacionalni ravni. Skupnost bo pri uporabi pravil Pogodbe in s sredstvi, ki jih ima na razpolago, zagotovila, da bo izvajanje teh storitev glede kakovosti in cen najbolj ustrezalo potrebam njihovih uporabnikov in vseh državljanov.

V nekaterih sektorjih, ki imajo zaradi obsega in mrežne strukture že po svoji naravi evropsko razsežnost, se je delovanje na ravni Skupnosti že začelo. Sporočilo zagotavlja trenutno razpoložljive informacije o pozitivnem vplivu tega delovanja na razpoložljivost, kakovost in dosegljivost storitev splošnega interesa v zadevnih sektorjih.

Tudi izkušnje, pridobljene doslej, potrjujejo polno združljivost pravil Pogodbe o konkurenci in notranjem trgu z visokimi standardi za opravljanje storitev splošnega interesa. V posebnih okoliščinah, zlasti kadar tržne sile same ne zagotavljajo zadovoljivega izvajanja storitev, lahko organi oblasti naložijo nekaterim izvajalcem storitev obveznosti, ki so v splošnem interesu, ter jim, kadar je to potrebno, dodelijo posebne ali izključne pravice in/ali vzpostavijo finančni mehanizem za zagotovitev teh storitev.

Države članice in zadevni izvajalci potrebujejo pravno varnost. Sporočilo pojasni področje in merila uporabe pravil o notranjem trgu in konkurenci. Ta pravila se uporabljajo samo, če so zadevne dejavnosti gospodarske dejavnosti, ki vplivajo na trgovino držav članic. Kadar se uporabljajo pravila, združljivost z navedenimi pravili temelji na treh načelih:

- nepristranost glede javnega ali zasebnega lastništva podjetij,

- države članice imajo pravico, da same opredelijo storitev splošnega interesa, upoštevajoč nadzor nad očitnimi napakami,

- sorazmerje, zaradi katerega je treba zagotoviti, da omejitve konkurence in svoboščin enotnega trga ne presegajo tistega, kar je potrebno za zagotovitev učinkovite izpolnitve ciljev in nalog.

Ko se razmere spremenijo in Komisija pridobi dodatne izkušnje pri uporabi pravil o notranjem trgu in konkurenci, bo Komisija zagotovila nadaljnja pojasnila.

Sporočilo ponuja tudi perspektive glede vprašanja, kako lahko Skupnost v sodelovanju z lokalnimi, regionalnimi in nacionalnimi oblastmi, na podlagi člena 16, razvije proaktivno politiko na evropski ravni zaradi zagotovitve dostopa do najboljših storitev vsem državljanom Evrope.

1. UVOD

1. Komisija je leta 1996 predstavila Sporočilo o storitvah splošnega interesa v Evropi [1]. V tem sporočilu je Komisija poudarila pomen ciljev in nalog splošnega interesa za doseganje temeljnih ciljev Evropske unije. Zavzela se je za to, da se sklic na te storitve vnese v Pogodbo ES. Opredelitve pojmov [2], stališča in cilji, določeni v Sporočilu iz leta 1996 o prihodnji vlogi teh storitev v okviru enotnega trga, veljajo še danes. To sporočilo posodablja tistega iz leta 1996.

2. Od sprejetja prvega sporočila so se zgodile številne spremembe. Na priporočilo Komisije je v Amsterdamsko pogodbo vključen sklic na vlogo storitev splošnega interesa. Novi člen 16 Pogodbe ES priznava temeljni pomen vrednot, na katerih temeljijo te storitve, ter potrebo, da Skupnost upošteva njihovo vlogo pri načrtovanju in izvajanju vseh svojih politik tako, da uvrsti te vrednote med načela Pogodbe:

"Brez poseganja v člene 73, 86 in 87 ter ob upoštevanju položaja, ki ga imajo storitve splošnega gospodarskega interesa v okviru skupnih vrednot Unije, pa tudi njihove vloge pri pospeševanju socialne in teritorialne kohezije, Skupnost in države članice, v mejah svojih pristojnosti na področju uporabe te pogodbe, skrbijo za to, da se te storitve izvajajo na podlagi načel in pogojev, ki jim omogočajo izpolnjevanje njihovih poslanstev."

3. Sporočilo iz 1996 navaja, da s stališča Komisije storitve splošnega gospodarskega interesa, notranji trg in politika Skupnosti glede konkurence ne samo, da niso nezdružljivi, temveč se tudi dopolnjujejo pri prizadevanjih za dosego temeljnih ciljev Pogodbe. Njihov medsebojni vpliv mora koristiti državljanom in celotni družbi.

4. Od leta 1996 so se trgi, tehnologija in porabnikove potrebe še naprej hitro razvijali. Pridobljene so izkušnje v tistih sektorjih, v katerih je takrat potekal proces liberalizacije v okviru programa enotnega trga. Do nadaljnje liberalizacije je prišlo na ravni Skupnosti ob zagotovitvi ter, v nekaterih primerih, izboljšanju ravni kakovosti in zaščite potrošnikov. Med poglabljanjem notranjega trga so se pojavila nova vprašanja v zvezi z razmejitvijo nekaterih storitev, ki so se prej zagotav ljale predvsem na nekonkurenčni osnovi, sedaj pa se za njih zanimajo ali se utegnejo zanimati tudi tekmeci. Poleg tega, tehnološke spremembe in zlasti razvoj informacijske družbe vodijo k sklepu, da je ozemeljski pristop do nekaterih izmed teh storitev zastarel in da jih je treba obravnavati s čezmejnega vidika.

5. Kljub pozitivnim učinkom liberalizacije se še vedno izražajo pomisleki glede storitev splošnega interesa in delovanja Skupnosti. Obstaja tudi pomislek – ki je povezan s spremembami v tehnologiji in celotnem zakonodajnem okolju ter z rastočim povpraševanjem potrošnikov – da bi se lahko poslabšala kakovost storitev splošnega interesa. Na podlagi tega pomisleka tradicionalni ponudniki storitev in organi oblasti, ki jih zagovarjajo, trdijo, da bi uporaba zakonodaje Skupnosti lahko ogrozila strukture za zagotavljanje teh storitev, ki so dokazale svojo vrednost v dolgem obdobju, ter s tem tudi kakovost storitev za javnost. Nasprotno pa konkurenčni ponudniki storitev v zasebnem sektorju trdijo, da sedanja ureditev daje prednost organizacijam, ki so jim opravljanje teh storitev zaupali organi oblasti, s čimer se krši zakonodaja Skupnosti.

6. Ob teh predpostavkah in na zahtevo Evropskega sveta iz Lizbone, ki jo je ponovil Svet iz Feire, se je Komisija obvezala, da bo posodobila Sporočilo iz 1996. Cilj je dvojen:

- zagotoviti nadaljnjo razjasnitev ustreznih vlog različnih ravni organov oblasti ter določb o konkurenci in notranjem trgu, ki se uporabljajo za storitve splošnega interesa, zaradi odziva na zahtevo po večji pravni varnosti izvajalcev. Posebnega pomena je področje uporabe pravil o državni pomoči,

- še naprej razvijati evropski okvir, ki je povezan z dobrim opravljanjem storitev skupnega interesa, v katerem imajo lokalne, regionalne in nacionalne oblasti ter Skupnost svojo vlogo, v skladu s členom 16 Pogodbe ES.

7. Sporočilo je razdeljeno na več oddelkov. V oddelku 2 Komisija navaja svoja stališča o ciljih in nalogah, ki jih izpolnjujejo storitve skupnega interesa. Oddelek 3 ponuja razjasnitev glede uporabe pravil o enotnem trgu in konkurenci v zvezi s storitvami splošnega interesa. Oddelek 4 ponuja nekaj predhodnih izkustvenih rezultatov, ki so pridobljeni z uporabo načela o univerzalni storitvi v sektorjih, liberaliziranih v okviru programa enotnega trga. Dodatne informacije o razmerah v zasebnem sektorju so zagotovljene v Prilogi I. Oddelek 5 določa usmeritve za nadaljnje delovanje v smeri krepitve kakovosti in učinkovitega opravljanja storitev splošnega interesa kot ključnih sestavin evropskega modela družbe.

2. CILJI IN NALOGE STORITEV SPLOŠNEGA INTERESA

8. Korist državljanov je v središču politike Skupnosti glede storitev splošnega interesa. Storitve splošnega interesa dajejo pomemben prispevek h konkurenčnosti evropske industrije v celoti ter h gospodarski, družbeni in ozemeljski koheziji. Evropski državljani kot uporabniki teh storitev pričakujejo visoko kakovost storitev po dostopnih cenah. Torej so ti uporabniki in njihove potrebe glavno torišče javnega delovanja na tem področju. Skupnost varuje cilje splošnega interesa in svojo nalogo služiti javnosti.

9. Da bi opravili svojo nalogo, morajo ustrezni organi oblasti delovati popolnoma pregledno in čim natančneje določiti potrebe uporabnikov, za katere se storitve splošnega interesa izvajajo, kdo je odgovoren za uveljavitev in izvajanje ustreznih obveznosti ter kako se bodo te obveznosti izpolnile. Zaradi določitve meril za storitve skupnega interesa je treba delovati na ustrezni ravni, bodisi na ravni Skupnosti bodisi na državni, regionalni ali lokalni ravni. Za to delovanje se mora zagotoviti medsebojna podpora in skladnost.

10. Potrebe uporabnikov je treba obsežno opredeliti. Potrošnikove imajo zagotovo pomembno vlogo. V zvezi s potrebami potrošnikov je osnovnega pomena jamstvo za univerzalni dostop, visoko kakovost in dosegljivost. Podjetja, in zlasti mala in srednje-velika podjetja so prav tako pomembni uporabniki storitev splošnega interesa, katerih potrebe je treba zadovoljiti. Veliko je tudi zanimanje državljanov za, na primer:

- visoko stopnjo varovanja okolja,

- posebne potrebe nekaterih kategorij prebivalstva, kot so prizadete osebe in tisti z majhnimi dohodki,

- dosegljivost najbolj pomembnih storitev na celotnem ozemlju, tudi v najbolj odročnih ali nedostopnih območjih.

11. Številna načela lahko pomagajo pri opredelitvi zahtev uporabnikov v zvezi s storitvami splošnega interesa. Ta načela vključujejo:

- jasno določitev osnovnih obveznosti zaradi zagotovitve dobre kakovosti opravljenih storitev, visoke ravni javnega zdravja in fizične varnosti storitev,

- popolno preglednost, na primer glede cenikov, splošnih pogodbenih pogojev, izbire in financiranja ponudnikov storitev,

- izbiro storitve in, kadar je to primerno, izbiro dobavitelja ter učinkovito konkurenco med dobavitelji,

- obstoj, kadar je to upravičeno, izvršilnih organov, neodvisnih od izvajalcev, ter dostop do pravnih sredstev v obliki pritožbenih postopkov in mehanizmov za reševanje sporov.

Lahko vključujejo tudi zastopanje in aktivno udeležbo uporabnikov pri opredelitvi storitev in izbiri oblik plačila.

12. Tudi izvajalci storitev splošnega interesa imajo pomembno vlogo in s svojimi dolgimi izkušnjami pri zadovoljevanju potreb uporabnikov lahko veliko prispevajo k nadaljnjemu izboljšanju teh storitev. Zato se je treba, tako kot z uporabniki, posvetovati tudi z njimi [3]. Vendar morajo organi oblasti pri organizaciji posvetovanj jasno ločiti potrebe uporabnikov od potreb izvajalcev.

13. Organi oblasti se soočajo z vprašanjem, kako zagotoviti uresničitev ciljev in nalog, ki jih določijo v zvezi s storitvami splošnega interesa, v skladu z visokim standardom kakovosti in na najučinkovitejši način. Obstaja več načinov uresničevanja teh ciljev in nalog. Izbira se opravi, upoštevajoč zlasti:

- tehnično in ekonomsko naravo zadevne storitve,

- posebne zahteve uporabnikov,

- kulturne in zgodovinske posebnosti v zadevni državi članici.

Izbiro različnih sredstev za različne storitve (ali celo za isto storitev, kadar se razmere razlikujejo v različnih državah članicah ali znotraj ene države članice) zato ni treba razumeti kot protislovje, temveč nasprotno kot bistveno sestavino učinkovitosti.

3. STORITVE SPLOŠNEGA INTERESA IN ENOTNI TRG

14. Storitve splošnega gospodarskega interesa se razlikujejo od običajnih storitev, ker organi oblasti menijo, da jih je treba opravljati, tudi če za njih ni zadostne tržne spodbude. S tem se ne zanika, da je trg v veliko primerih najboljši mehanizem za zagotovitev teh storitev. Veliko osnovnih potreb, kot so živila, oblačila ali stanovanje, se zadovolji izključno ali pretežno na trgu. Vendar, če organi oblasti menijo, da so nekatere storitve v splošnem interesu in da jih tržne sile ne morejo uspešno zadovoljiti, lahko določijo zagotovitev določenega števila posebnih storitev za zadovoljitev teh potreb v obliki obveznosti zagotavljanja storitev splošnega interesa. Izpolnjevanje teh obveznosti lahko sproži, čeprav ne nujno, dodelitev posebnih ali izključnih pravic ali zagotovitev posebnih finančnih mehanizmov. Opredelitev posebnih ciljev in nalog splošnega interesa in spremljajoča storitev, ki je potrebna za izpolnitev teh ciljev in nalog, ne pomenita nujno katerega koli načina opravljanja storitev. Klasičen primer je obveznost zagotavljanja univerzalne storitve [4], tj. obveznost opravljati neko storitev na celotnem ozemlju po dostopnih cenah in ob podobnih pogojih za kakovost, ne glede na donosnost posameznih dejavnosti.

15. Organi oblasti lahko sklenejo, da naložijo obveznosti splošnega interesa vsem izvajalcem na trgu ali, v nekaterih primerih, da določijo enega izvajalca ali omejeno število izvajalcev za posebne obveznosti brez dodelitve posebnih ali izključnih pravic. Tako se omogoči največja konkurenca in uporabniki ohranijo največjo možno svobodo pri izbiri ponudnika storitev. Če so samo enemu izvajalcu ali omejenemu številu izvajalcev, ki tekmujejo na trgu, naložene obveznosti opravljanja javnih storitev, drugim pa ne, je primerno vključiti vse izvajalce, ki delujejo na tem trgu, v financiranje neto dodatnih stroškov, nastalih pri opravljanju storitev splošnega interesa, iz sistema dodatnih dajatev ali iz sklada za javne storitve. V tem primeru je pomembno, da je delež, ki ga krije katero koli podjetje, sorazmeren njegovi dejavnosti na trgu in jasno ločen od drugih stroškov, ki jih mora kriti pri običajnem izvajanju svojih dejavnosti.

16. Danes se, na primer javna govorna telefonija zagotavlja na celotnem območju Skupnosti v okviru obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve, ki je opredeljena v zakonodaji Skupnosti, ne glede na popolno liberalizacijo telekomunikacijskega sektorja leta 1998. Odločbe, sprejete v zgodnjih devetdesetih zaradi postopne liberalizacije, so bile tudi same odraz tržnih in tehnoloških sprememb, ki so pomenile, da ohranitev posebnih in izključnih pravic v tem sektorju ni več učinkovito in primerno sredstvo za zagotovitev dohodka, ki ga izvajalci potrebujejo za zagotovitev univerzalne storitve. Okvir Skupnosti je na konkurenčnem trgu državam članicam omogočil, da vzpostavijo mehanizme za delitev stroškov zagotavljanja univerzalne storitve, kakor je opredeljena na ravni Skupnosti. Vendar je večina držav članic menila, da teh mehanizmov ni treba uporabljati glede na sorazmerno majhne stroške.

17. Vendar pa nekatere storitve splošnega interesa niso primerne za to, da jih opravlja več ponudnikov, na primer, kadar ima samo en ponudnik možnosti za ekonomsko preživetje. V teh okoliščinah organi oblasti običajno odobrijo izključne in posebne pravice za opravljanje storitev splošnega interesa s podelitvijo koncesij v razpisnih postopkih in za omejena obdobja. Namen konkurence v času izbire ponudbe je zagotovitev, da se cilji in naloge, povezani s storitvijo splošnega interesa, uresničijo ob majhnih stroških za javnost.

18. Če nobena od prvih dveh možnosti ne omogoča zadovoljive uresničitve ciljev in nalog splošnega interesa, bo morda treba zadolžiti enega samega izvajalca ali omejeno število izvajalcev za posebno nalogo javne storitve z dodelitvijo ali ohranjanjem posebnih ali izključnih pravic v korist tega izvajalca ali skupine izvajalcev. V tem primeru, kakor tudi v zgoraj opisanem, ko se izključne pravice dodelijo z razpisnim postopkom, lahko organi oblasti zagotovijo ustrezno financiranje, ki omogoči zadevnim izvajalcem, da uresničijo posebno nalogo javne storitve, za katero so dobili naročilo.

19. Upoštevanje določb Pogodbe ES, in zlasti tistih o konkurenci in notranjem trgu je popolnoma združljivo z zagotavljanjem opravljanja storitev splošnega interesa. Člen 86 Pogodbe, in zlasti njegov odstavek 2, vsebuje osrednjo določbo za uskladitev ciljev Skupnosti, vključno s cilji svobodne konkurence in notranjega trga na eni strani, z učinkovito uresničitvijo poslanstva splošnega gospodarskega interesa, za katero so organi oblasti zadolžili izvajalce, na drugi strani. Ta člen se glasi:

"1. Države članice glede javnih podjetij ali podjetij, katerim so odobrile posebne ali izključne pravice, ne smejo sprejeti ali ohraniti v veljavi ukrepov, ki so v nasprotju s to pogodbo, zlasti s členom 12 in členi 81 do 89.

2. Za podjetja, ki jim je zaupano opravljanje storitev splošnega gospodarskega interesa ali ki imajo naravo dohodkovnega monopola, veljajo pravila iz te pogodbe, zlasti pravila o konkurenci, če uporaba takšnih pravil pravno ali dejansko ne ovira izvajanja posebnih nalog, ki so jim dodeljene. Vpliv na razvoj trgovine ne sme biti tako velik, da bi to bilo v nasprotju z interesi Skupnosti.

3. Komisija zagotovi uporabo določb tega člena in po potrebi na države članice naslovi ustrezne direktive ali odločbe."

20. Za razumevanje vpliva teh določb na ureditev, ki so jo sprejeli organi oblasti zaradi zagotovitve opravljanja nekaterih storitev za javnost, se je koristno spomniti treh temeljnih načel v zvezi z uporabo člena 86. To so: nepristranost, svoboda pri opredelitvi in sorazmernost.

21. Nepristranost glede javnega ali zasebnega lastništva podjetij je zajamčena s členom 295 Pogodbe ES. Na eni strani Komisija ne obravnava vprašanja, ali so podjetja, zadolžena za opravljanje storitev splošnega interesa, javna ali zasebna. Zato ne zahteva privatizacije javnih podjetij. Na drugi strani se pravila iz Pogodbe, in zlasti tista o konkurenci in notranjem trgu uporabljajo ne glede na lastništvo (javno ali zasebno).

22. Pravica držav članic pri opredelitvi pomeni predvsem njihovo pristojnost pri opredelitvi, kaj štejejo za storitve splošnega gospodarskega interesa na osnovi posebnih značilnosti dejavnosti. Takšno opredeljevanje je podvrženo le nadzoru nad očitnimi napakami. Države članice lahko odobrijo posebne ali izključne pravice, ki jih podjetja, zadolžena za izvajanje teh storitev, nujno potrebujejo, lahko s predpisi urejajo njihove dejavnosti in jih, če je to primerno, financirajo. Na področjih, ki jih pristojnosti Skupnosti ne obsegajo izrecno, imajo države članice na voljo veliko možnosti oblikovanja svojih lastnih politik, v zvezi s katerimi je možen le nadzor nad očitnimi napakami. Ali je storitev treba šteti za storitev splošnega interesa in kako jih izvajati, sta vprašanji, o katerih se odloča predvsem na lokalni ravni. Vloga Komisije je zagotovitev skladnosti uporabljenih sredstev z zakonodajo Skupnosti. Vendar je treba v vsakem primeru za uporabo izjeme iz člena 86(2) jasno opredeliti poslanstvo javne storitve in jo poveriti z aktom organa oblasti (vključujoč pogodbe) [5]. Ta obveznost je nujna za zagotovitev pravne varnosti in preglednosti za državljane ter nepogrešljiva za Komisijo pri ocenjevanju sorazmernosti.

23. Sorazmernost po členu 86(2) pomeni, da sredstva, ki se uporabijo za uresničitev poslanstva splošnega interesa, ne smejo ustvarjati nepotrebnega izkrivljanja trgovine. Natančneje, zagotoviti je treba, da nobene omejitve pravil iz Pogodbe ES, in zlasti omejitve konkurence ter svoboščin notranjega trga, ne presegajo tega, kar je nujno za zagotovitev učinkovite uresničitve poslanstva. Izvajanje storitve splošnega gospodarskega interesa mora biti zagotovljeno in podjetja, ki jim je to izvajanje poverjeno, morajo biti sposobna za prenašanje bremena in neto dodatnih stroškov posamezne naloge, ki jim je dodeljena. Komisija izvaja ta nadzor sorazmernosti, upoštevajoč sodni preskus Evropskega sodišča, na način, ki je smiseln in realen, kakor je ponazorjeno z dejansko uporabo pristojnosti odločanja, ki so bile na njo prenesene s členom 86(3) [6].

24. Načela iz člena 86 omogočajo ravnotežje, ki je prilagodljivo in se spreminja glede na okolje ter upošteva različne razmere v državah članicah in njihove cilje ter tehnične omejitve, ki so lahko od sektorja do sektorja različne.

25. Izkušnje zagotavljajo dovolj obsežno tipologijo v zvezi s posebnimi načini usklajevanja potreb splošnega interesa s tistimi, ki zadevajo konkurenco in notranji trg [7]. Države članice imajo, kakor je opisano zgoraj, več možnosti za zagotovitev opravljanja storitev splošnega interesa, od odprtja trga konkurenci preko naložitve obveznosti opravljanja javnih storitev do dodelitve izključnih ali posebnih pravic enemu izvajalcu ali omejenemu številu izvajalcev, z ali brez financiranja.

26. Sodišče prve stopnje je glede vprašanja financiranja pred kratkim odločilo, da nadomestilo, ki ga država dodeli podjetju za opravljanje dolžnosti splošnega interesa, predstavlja državno pomoč v smislu člena 87(1) Pogodbe ES [8]. Če podjetje ne izkoristi izjem, predvidenih v členu 73 ali 87, je pomoč še vedno lahko združljiva s Pogodbo ES na podlagi člena 86(2). Slednje velja, če so izpolnjeni vsi pogoji te določbe in zlasti, če nadomestilo ne presega neto dodatnih stroškov posamezne naloge, zaupane podjetju. Komisija meni, da, kadarkoli se določi nadomestilo za ustrezno obdobje po odprtem, preglednem in nediskriminatornem postopku, velja domneva, da je ta pomoč združljiva z določbami Pogodbe [9] o državni pomoči.

27. Še pred določitvijo obsega odstopanja od pravil o konkurenci in notranjem trgu, odobrenega po členu 86, je treba oceniti, ali so ta pravila Skupnosti sploh veljavna. Pri tej oceni je treba upoštevati tri vidike: razliko med gospodarskimi in negospodarskimi dejavnostmi, učinek na trgovino med državami članicami ter politiko Skupnosti glede primerov manjšega pomena.

28. Pogoji iz člena 86 se nanašajo na storitve splošnega gospodarskega interesa. Na splošno se pravila o notranjem trgu in konkurenci ne uporabljajo za negospodarske dejavnosti ter zato nimajo nobenega vpliva na storitve splošnega interesa v tistem obsegu, v katerem te dejavnosti predstavljajo negospodarske dejavnosti. To predvsem pomeni, da so zadeve, ki so same po sebi v pristojnosti države (kot so zagotavljanje notranje in zunanje varnosti, pravosodje, urejanje zunanjih zadev in izvrševanje drugih suverenih pooblastil), izključene iz uporabe pravil o konkurenci in notranjem trgu. Zato se člen 86 in pogoji v njem ne uporabljajo. Sodišče Evropskih skupnosti je na primer presodilo, da ustanova, ki nadzira zračni prostor in pobira pristojbine za uporabo svojega sistema zračne plovbe [10], ali zasebna pravna oseba, ki izvaja nadzor zračnega onesnaženja v obmorskem pristanišču [11], izvršuje pooblastila, ki so značilna za suverena pooblastila in ki niso gospodarske narave.

29. To še pomeni, da so tudi storitve, kot so sistemi nacionalnega izobraževanja in obveznega osnovnega socialnega varstva, izključene iz uporabe pravil o konkurenci in notranjem trgu. V zvezi s prvim je Sodišče Evropskih skupnosti presodilo, da si država pri vzpostavitvi in vzdrževanju tega sistema ne prizadeva opravljati pridobitne dejavnosti, temveč opravlja svojo dolžnost do lastnega prebivalstva na socialnem, kulturnem in izobraževalnem področju [12]. V zvezi z drugim pa je Sodišče Evropskih skupnosti presodilo, da so organizacije, zadolžene za upravljanje s sistemi socialnega varstva – ki jih nalaga država, kot je obvezno zdravstveno zavarovanje, in ki temeljijo na načelu solidarnosti – nepridobitne, ter da imajo, kadar plačane dajatve niso sorazmerne znesku obveznih prispevkov, izključno družbeno funkcijo in ne opravljajo gospodarske dejavnosti [13].

30. V širšem smislu to pomeni, da bo v skladu s sodno prakso Sodišča Evropskih skupnosti [14], praviloma veliko dejavnosti organizacij s predvsem družbeno funkcijo, ki niso pridobitne ter ne sodelujejo pri industrijskih ali komercialnih dejavnostih, izključenih iz pravil Skupnosti o konkurenci in notranjem trgu. Sem sodi več negospodarskih dejavnosti, ki jih izvajajo organizacije, kot so sindikati, politične stranke, cerkve in religiozne skupnosti, združenja potrošnikov, akademska in strokovna združenja, dobrodelne ustanove ter organizacije za zaščito, reševanje in pomoč. Vendar se bo uporaba pravil Skupnosti v zvezi s temi gospodarskimi dejavnostmi, kadarkoli te organizacije pri izvajanju nalog splošnega interesa opravljajo gospodarske dejavnosti, ravnala po načelih iz tega sporočila, upoštevajoč zlasti družbeno in kulturno okolje, v katerem se zadevne dejavnosti opravljajo. Poleg tega, če se bo uporabljala zakonodaja Skupnosti za te dejavnosti, bo Komisija v okviru širše presoje o uporabi svojih diskrecijskih pooblastil preverila, ali interesi Skupnosti zahtevajo uvedbo postopka v zvezi s temi primeri, upoštevajoč svoje zakonske obveznosti iz Pogodbe ES.

31. Poudariti je treba, da se zakonodaja Skupnosti o konkurenci uporablja le, če zadevno izvajanje dejavnosti vpliva na trgovino med državami članicami. Podobno se ne uporabljajo pravila iz Pogodbe o svobodi opravljanja storitev, če so vsi vidiki teh dejavnosti omejeni na eno državo članico.

32. Kar zadeva antitrustovska pravila (člena 81 in 82 Pogodbe ES) dejavnost, ki le zanemarljivo vpliva na trg – to so lahko številne storitve splošnega interesa lokalnega pomena – praviloma ne vpliva na trgovino med državami članicami in zato za njo ne veljajo pravila Skupnosti [15]. Omeniti je tudi treba politiko neuporabe pravil Skupnosti o konkurenci v zvezi s primeri manjšega pomena, ki jo je Komisija že podrobno obrazložila [16]. Verjetno je tudi, da se bo veliko lokalnih storitev štelo za primere manjšega pomena in zato Komisiji v zvezi z le-temi ne bo treba uvesti postopkov proti domnevnim kršitvam antitrustovskih pravil.

33. Glede ocenjevanja v skladu s pravili Pogodbe ES o državni pomoči je res, da sorazmerno majhna količina pomoči ali sorazmerno majhno število podjetij, ki jo prejemajo, ne izključujeta sama po sebi možnosti vpliva na trgovino znotraj Skupnosti. Vendar je v okviru uveljavljene sodne prakse merilo za vpliv na trgovino izpolnjeno le, če podjetje, ki prejema pomoč, opravlja gospodarsko dejavnost, katera vključuje trgovino med državami članicami. Komisija določi tudi prage, pod katerimi se po njenem mnenju ne uporabljajo pravila o državni pomoči [17]. Zaradi tega bo verjetno veliko lokalnih storitev izključenih iz področja uporabe pravil o državni pomoči.

34. Poleg tega se mora javno financiranje storitev splošnega gospodarskega interesa, ki lahko vplivajo na trgovino, preveriti glede na posebne določbe Pogodbe o državni pomoči zaradi ugotovitve, ali je to vseeno dopustno. Razen izjeme iz člena 86(2), obrazložene zgoraj, so na voljo številne posebne izjeme od prepovedi državne pomoči. Posebnega interesa so na primer odstopanja v okviru člena 73 v zvezi s pomočjo za prevoz in člena 87(3)(d) v zvezi s pomočjo za spodbujanje kulture in ohranjanja kulturne dediščine [18]. Pogoji za skladnost po členu 87(3) so določeni v okvirih ali smernicah, kot so tiste za državno pomoč malim in srednje velikim podjetjem [19] (MSP), podjetjem v ogroženih urbanih okoljih [20], za zaposlovanje [21] in usposabljanje [22], regijam [23], za varovanje okolja [24] ter za raziskovanje in razvoj [25].

35. Načela iz tega sporočila se uporabljajo za vse gospodarske sektorje. Komisija je, na primer, leta 1998 na zahtevo Evropskega sveta sprejela poročilo Svetu ministrov, ki temelji na vprašalniku, naslovljenem na vse države članice, o storitvah splošnega gospodarskega interesa v bančnem sektorju [26]. Poizvedbe Komisije so razkrile mnenje številnih držav članic, da nekatere kreditne institucije izvajajo posebne naloge, ki predstavljajo storitve splošnega gospodarskega interesa. Te naloge obsegajo zlasti spodbujanje malih in srednje velikih podjetij, odobritev izvoznih posojil ali garancij za njih, posojila za socialna stanovanja ter financiranje občin, infrastrukturnih projektov in regionalnega razvoja. Dve državi članici menita, da je storitev splošnega gospodarskega interesa, če skupina kreditnih institucij preskrbi celotno finančno infrastrukturo, ki zagotovi dosegljivost storitev na celotnem ozemlju, kakor je navedena v členu 10. Poročilo zaključuje, da je treba skladnost vsakega od teh sistemov in nalog s členom 86(2) Pogodbe ES preveriti od primera do primera.

36. Končno se ob razvoju tehnologij in trgov organi oblasti vedno pogosteje soočajo z novimi negotovostmi glede uporabe zakonodaje ES v zvezi z njihovimi dejavnostmi. Komisija bo še naprej premišljevala o najboljši uporabi instrumentov, ki jih ima na voljo, da bi povečala pravno varnost. Ko bo pridobila izkušnje pri obravnavanju novih razmer, ki nastajajo na področju storitev splošnega interesa, si bo Komisija prizadevala za nadaljnjo pojasnitev področja uporabe in meril skladnosti s pravili ES. Slednje se bo izvajalo v skladu z uveljavljeno prakso in ob tesnem posvetovanju z državami članicami. Instrumenti za to vključujejo sporočila, smernice in uredbe o skupinskih izjemah.

4. IZKUŠNJE PRI LIBERALIZACIJI NEKATERIH STORITEV SPLOŠNEGA INTERESA

37. V času izdaje Sporočila iz leta 1996 se je o liberalizaciji trgov za več pomembnejših storitev splošnega interesa odločalo v okviru programa enotnega trga, vendar je bilo prezgodaj za oceno o možnih učinkih v smislu kakovosti, cene in dostopnosti. V nekaterih sektorjih, zlasti v telekomunikacijah, temu ni več tako. Vendar v splošnem še vedno niso dostopni pravočasni in kakovostni podatki o ključnih parametrih, s katerimi je treba vrednotiti izkušnje v zvezi s temi storitvami. Najizčrpnejše informacije so povezane s telekomunikacijami in za temi z zračnim prevozom. V zvezi z energijo obstaja precej podatkov o ravneh cen, poleg tega pa je Komisija začela študijo, ki nadaljuje že začeto delo Evrostata, zaradi neprekinjenega spremljanja "kazalcev konkurence", tj. številnih dejavnikov, ki kažejo realno raven konkurence na trgu. Razen tega je Komisija prejela odgovore držav članic v zvezi z ravnmi in cilji javnih storitev v elektroenergetskem in plinskem sektorju ter na tej osnovi pripravlja sporočilo, ki se bo uporabljalo kot primerjalno orodje za ohranitev in zvišanje standardov za javne storitve na višjo raven.

38. Na podlagi sedaj dostopnih informacij je očitno, da je imela liberalizacija storitev v okviru programa enotnega trga pozitiven učinek na razpoložljivost, kakovost in dosegljivost storitev splošnega interesa. Vendar to ne pomeni nujno, da se te storitve zadovoljivo opravljajo. Vlogo imajo tudi dejavniki, kot so cena opreme, potrebne za povezovanje, prenasičenost ali različne protikonkurenčne prakse, ki še niso ustrezno obravnavane, ali pomanjkanje učinkovitih mehanizmov odškodnine za uporabnike, če se storitve ne izvedejo primerno. Zaradi tega bo mogoče šele v prihodnje pridobiti polne koristi iz liberalizacije za vse družbene skupine in vse dele Skupnosti.

39. Univerzalna storitev, zlasti določitev posebne obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve mora spremljati liberalizacijo storitvenih sektorjev v Evropski uniji, kot so telekomunikacije. Opredelitev univerzalne storitve in jamstvo za njo zagotavljata ohranitev dostopnosti in kakovosti uveljavljenih storitev med procesom prehoda od monopola nad opravljanjem storitev k odprtim konkurenčnim trgom za vse uporabnike in potrošnike. Univerzalna storitev se v okoliščinah odprtih in konkurenčnih telekomunikacijskih trgov opredeli kot minimalni niz storitev posebne kakovosti, do katerih imajo, ob upoštevanju posebnih nacionalnih razmer, dostop po sprejemljivi ceni vsi uporabniki in potrošniki. Te določbe so izhodišče za izboljšanje kakovosti in cen storitev na podlagi konkurence.

4.1 Telekomunikacije

40. Univerzalna storitev, kakor je sedaj opredeljena v zakonodaji Skupnosti o telekomunikacijah, vključuje določbo o govorni telefoniji, faksu in prenosu podatkov po modemu v govornem pasu (tj. dostop do interneta). Uporabniki morajo imeti na fiksni lokaciji možnost opravljanja mednarodnih in medkrajevnih klicev, kakor tudi dostop do storitev v nuji. Opredelitev zajema tudi zagotavljanje operaterjeve pomoči uporabnikom, imeniške storitve, javne plačilne telefone in posebne naprave za uporabnike invalide ali uporabnike s posebnimi socialnimi potrebami. Ne zajema pa mobilne telefonije ali širokopasovnega dostopa do interneta.

41. V nedavni študiji [27] so ocenili, da imajo dostop do govorne telefonije v 96 % evropskih gospodinjstev. Nekaj čez polovico preostalih gospodinjstev se bodisi ne zanima ali ima druge možnosti za dostop. Manj kakor 2 % nima dostopa do govorne telefonije zaradi finančnih razlogov. Od začetka leta 1998 so vsi potrošniki imeli koristi od znatnega znižanja cen: samo v prvem letu so se cene znižale za 40 % za mednarodne, 30 % za medkrajevne in 30 % za regionalne klice; cene krajevnih klicev pa se niso pomembneje znižale. Povprečno so se cene za zasebne potrošnike v obdobju 1997–1999 znižale za več kakor 40 %.

42. Konkurenca je pospešila razvoj mobilne telefonije. Gostota telefonskih priključkov se je z liberalizacijo povečala z 11 % na 48 % prebivalstva. Za gospodinjstva z nizkimi dohodki je bolj verjetno, da se bodo zanašala izključno na uporabo mobilne telefonije, kakor za tista z visokimi dohodki (6 % gospodinjstev v primerjavi z 2 %), toda skupni odstotek uporabe raste z dohodkom. To dokazuje, da za znatno število gospodinjstev z nizkimi dohodki mobilna telefonija predstavlja sprejemljivo alternativo za fiksno telefonijo, in to čeprav ni obveznosti zagotavljanja univerzalnih storitev.

43. Ker bo dostop do interneta prek mobilnih telefonov tretje generacije in internet prek TV odpravil odvisnost od računalnikov (33 % gospodinjstev EU) za pridobitev dostopa do interneta, se pričakuje, da se bo v naslednjih petih letih gostota telefonskih priključkov povečevala skrajno hitro.

44. Zdi se, da podeželski naročniki niso prikrajšani v smislu prostorske razširjenosti bistvenih storitev. V celoti gledano imajo pravzaprav podeželska gospodinjstva več telefonske opreme kakor gospodinjstva v velemestnih okoljih. Zdi se, da ima dohodek večji vpliv na storitve kakor razlike med urbanim in podeželskim.

4.2 Promet

45. Proces postopnega odpiranja trga za zračni promet je bil zaključen 1. julija 1998. Komisija je v svojem lani sprejetem sporočilu ocenila posledice desetletne liberalizacije [28]. Po liberalizaciji zračnega prometa je prišlo do povečanja števila prevoznikov s 132 v letu 1993 na 164 v letu 1998. Tržni delež prvotnih nacionalnih prevoznikov se je stalno zmanjševal in število prog z več kakor dvema letalskima družbama se je potrojilo od 1992. Vedno večje število promocijskih prevoznin je povečalo obseg privlačnih prevoznin za uporabnike. Nasprotno pa so se spremenljive prevoznine še naprej zviševale. Slednje so dvakrat višje od promocijskih.

46. Stopnja konkurence na letalski progi bistveno vpliva na ceno zračnega prevoza. Višina prevoznin se zmanjšuje, če trg preide z monopola na duopol ali na več kakor dva prevoznika. Znižanje cene za poslovni razred pri prehodu z monopola na tri ali več prevoznikov na progi je 10 %, za ekonomski razred 17 % in za promocijske prevoznine 24 %.

47. Številni dejavniki zavirajo ali zmanjšujejo učinek liberalizacije. Razpoložljivost časovnih blokov in omejitve letaliških zmogljivosti predstavljajo resničen problem za nove tekmece. Programi zvestobe, kot so programi zvestobe v letalskem prevozništvu (FFP – frequent flier programmes), dajejo prednost prevoznikom z velikimi letalskimi mrežami, ki ponujajo potnikom več priložnosti za zbiranje in uporabo točk za polete. To postavlja manjše letalske prevoznike v slabši položaj, zlasti glede stroškovne učinkovitosti. Visoki stroški in nizka kakovost storitev oskrbovanja zrakoplova na letališču povečuje stalne stroške, ki zmanjšujejo sposobnost novih tekmecev, da konkurirajo s ceno. Ne nazadnje pomenita prenasičenost in slaba uporaba razpoložljivega zračnega prostora, da je kakovost storitve slabša in zamude bolj pogoste.

48. Z nalaganjem obveznosti zagotavljanja javnih storitev se lahko odpravijo nekatere od teh težav. Komisija nadzira izbiro proge in zahtevane standarde. Od leta 1993 je več kakor stotim progam znotraj Skupnosti, večinoma v Franciji, na Irskem in Portugalskem, naloženo obvezno opravljanje javnih storitev. Vendar to predstavlja le zelo majhen odstotek skupnega zračnega prometa v Skupnosti.

49. Spodbujeno s tržnimi spremembami, doživlja opravljanje potniških storitev v železniškem in cestnem sektorju trenutno pomembne spremembe. Več izvajalcev ima zdaj pomembno vlogo v drugih državah članicah. Hkrati države članice začenjajo odpirati domače trge konkurenci. Usklajevanje osnovne ravni konkurence in minimalne zahteve glede preglednosti pri sklepanju storitvenih pogodb so se obravnavale kot nujno jamstvo za visoko raven kakovosti. Komisija je predlagala novi okvir [29], ki bo zagotovil konkurenčni pritisk na izvajalce v javnem prometu, zaradi zagotovitve boljših storitev za potnike, ohranitve cen pod nadzorom in najvišje ravni varnosti.

4.3 Energija

50. V primerjavi s telekomunikacijami ali zračnim prometom je na voljo veliko manj informacij o vplivu liberalizacije energetike na storitve splošnega interesa. Od odprtja elektroenergetskega in plinskega sektorja konkurenci je preteklo premalo časa, da bi lahko prišli do izvedbenih sklepov. V večini držav, razen Belgije, Danske in Irske, so gospodinjstva imela korist od znižanja cen med julijem 1996 in januarjem 2002, v povprečju 5,2 % v EU. Mala podjetja so imela korist od večjega znižanja, v povprečju 7,9 %, čeprav so na Danskem in v Grčiji imeli znatna zvišanja.

4.4 Storitve splošnega interesa z vidika potrošnikov

51. V nizu anket za raziskavo javnega mnenja v sklopu Evrobarometra [30] so bila anketiranim gospodinjstvom postavljena vprašanja v zvezi z njihovim mnenjem glede števila storitev splošnega interesa. Anketa dodaja podrobnejše podatke za telekomunikacije, ki so na voljo v poročilu o zasebnih potrošnikih, predstavljenemu zgoraj. Rezultati so zanimivi, ker omogočajo primerjavo med različnimi vrstami storitev. Vendar ni mogoče navesti, kako so se storitve spreminjale s časom. Bistvene razlike v odgovorih v različnih državah članicah bi lahko kazale na to, da pričakovanje glede storitev predstavlja pomembni dejavnik zaznane ravni zadovoljstva. Verjetno imajo zaradi tega primerjave med različnimi vrstami odgovorov večjo pojasnjevalno vrednost od absolutne vrednosti odgovorov.

52. Zadovoljstvo potrošnikov glede številnih parametrov (dostop, cena, kakovost, razpoložljive informacije, pogoji, pritožbe) je bilo merjeno individualno za določeno košarico storitev, sestavljeno iz storitev v zvezi s telefonijo, električno energijo, preskrbo s plinom in vodo, pošto, mestnim prometom in medkrajevno železnico. Dostop do storitev in njihova uporaba se precej razlikujeta. Na primer, skoraj 13 % vprašanih nima možnosti uporabe plina. Skoraj 7 % vprašanih je zatrdilo, da nimajo dostopa do storitev medkrajevne železniške povezave, in skoraj 5 % do lokalnih prevoznih storitev. Storitve v zvezi z električno energijo, pošto in preskrbo z vodo so skorajda univerzalno dostopne. Na podlagi odgovora "ni ustrezno" na naslednja vprašanja se zdi, da je dejanska uporaba storitev precej blizu fizični dostopnosti.

53. Glede cene so poštne storitve dobile najbolj pozitivne ocene, sledi pa jim komunalne storitve. Kljub temu lahko sklepamo o precejšnjem nezadovoljstvu glede na mnenje več kakor 30 % vprašanih, da je sedanja raven cen v vsakem primeru neprimerna oziroma čezmerna. Telefonija in medkrajevne železniške storitve so dobile najbolj nenaklonjene odgovore. Kakovost storitev je dobro ocenjena, razen prevoznih storitev in v manjši meri poštnih storitev. Če združimo mnenja vprašanih o ceni in kakovosti, se jasno vidi, da se storitve medkrajevnega železniškega prevoza ne izvajajo zadovoljivo. Potrošniki menijo, da komunalne storitve (električna energija, plin in voda) najbolje izpolnjujejo njihova pričakovanja, skupaj s komunikacijami in lokalnim prevozom, v zvezi s katerimi se mnenja bolj razlikujejo. Stopnja zadovoljstva v zvezi z obravnavo pritožb je prav tako zelo nizka, sodeč po dejstvu, da je več kakor 45 % odstotkov vprašanih vsako merjeno storitev ocenilo kot slabo ali zelo slabo.

5. EVROPSKA PERSPEKTIVA

54. Cilji Skupnosti so še naprej: podpirati konkurenčnost evropskega gospodarstva na vedno bolj odprtih svetovnih trgih; prispevati k visoki stopnji zaščite potrošnikov in zaupanja z, med drugim, ponujanjem potrošnikom večje izbire, boljše kakovosti in nižjih cen ter krepiti gospodarsko, socialno in ozemeljsko kohezijo. Storitve splošnega interesa imajo ključno vlogo pri doseganju teh ciljev. Učinkovite storitve so pomembni dejavnik pri lociranju proizvodnih dejavnosti, zaradi koristi podjetij, ki uporabljajo te storitve, in delavcev, ki živijo na tem območju. Obstoj mreže storitev splošnega interesa je pomemben element socialne kohezije; nasprotno pa je izginotje teh storitev zgovoren znak dezertifikacije Skupnost je zavezana hkratnemu ohranjanju nespremenjenega delovanja teh storitev in izboljšanju njihove učinkovitosti.

55. Skupnost pri uresničevanju teh ciljev primerno upošteva načelo subsidiarnosti. Spoštovanje tega načela, zlasti pravica držav članic, da same določijo, kaj je storitev splošnega interesa, zahteva skrben premislek o ustreznih vlogah različnih državnih ravneh pri urejanju teh storitev. Komisija bo dodatno utemeljila svoje stališče o tej temi v okviru Bele knjige o upravljanju.

56. Novi člen 16 Pogodbe izrecno priznava gospodarsko, socialno in ozemeljsko kohezijsko vlogo storitvam splošnega interesa ter predvideva dolžnost Skupnosti, da olajša doseganje njihovih ciljev in nalog. Na pomembnost teh določb so opozorili voditelji držav oziroma predsedniki vlad na svojem sestanku v Lizboni marca 2000

[31]

.

"Evropski svet pripisuje bistveni pomen, v okviru notranjega trga in gospodarstva, temelječega na znanju, popolnemu upoštevanju določb Pogodbe, ki se nanašajo na storitve splošnega interesa in na podjetja, katerim je zaupano opravljanje teh storitev."

57. Ta politična izjava, kakor tudi potekajoče spremembe, kažejo na potrebo po proaktivni naravnanosti na storitve splošnega interesa, kar vključuje in presega pristop, ki temelji na enotnem trgu. V tem smislu bo Komisija, v sodelovanju z nacionalno, regionalno in lokalno ravnijo, zaradi koristi državljanov nadaljevala s spodbujanjem evropske perspektive glede storitev splošnega interesa na tri načine: s čim boljšim izkoriščanjem odpiranja trgov; z okrepitvijo evropskega usklajevanja in solidarnosti ter s povečevanjem drugih prispevkov Skupnosti v podporo storitvam splošnega interesa.

5.1 Čim boljše izkoriščanje odpiranja trgov

58. Odpiranje trgov za gospodarske storitve, predvsem mrežne storitve in ustrezno uvajanje univerzalne obveznosti zagotavljanja storitev je treba izvajati v skladu z značilnostmi vsakega sektorja, vključujoč stopnjo že doseženega tržnega povezovanja. Skupni cilj je pomagati evropskim državljanom z ustvarjanjem konkurenčnega enotnega trga. Evropski svet iz Lizbone je znova izrecno potrdil ta cilj in pozval k pospešitvi liberalizacije na področju storitev v zvezi s plinom, električno energijo, prevozom in pošto ter zaprosil Komisijo, da pripravi poročilo o napredku in ustrezne predloge za njegov sestanek spomladi 2001.

59. Komisija se bo še naprej ravnala po načelih svoje politike odpiranja trgov:

- uporabljajoč orodja za vrednotenje pri oceni delovanja, izvajanja in konkurenčnosti storitev splošnega interesa, da bi omogočila sprejemanje predpisov, usklajenih s tehnološkimi spremembami (ki povečujejo čezmejne možnosti izvajanja storitev znotraj notranjega trga), z novimi potrebami potrošnikov in novimi zahtevami javnega interesa. Širše smernice ekonomske politike s poročilom o njihovem izvajanju in letno sporočilo Komisije z naslovom "Gospodarska reforma – poročilo o delovanju proizvodnih in kapitalskih trgov" (Poročilo iz Cardiffa) [32] zagotavljajo okvir za, med drugim, redno ocenjevanje delovanja storitev splošnega interesa na enotnem trgu. Za posamezne sektorje, predvsem telekomunikacije, so pregledi pravne ureditve in njenih učinkov redno na voljo [33]; prakso občasnih pregledov bi bilo mogoče razširiti na vse sektorje, ki imajo skupni okvir na ravni Skupnosti [34];

- z ohranitvijo postopnega pristopa, utemeljenega na vrednotenju reforme in posvetovanju z različnimi zainteresiranimi strankami, vključujoč potrošnike. Komisija bo še naprej izvajala postopek priprave za spremembe ureditvenega okvira z izdajo zelenih knjig [35], ki jih bodo spremljale ali dopolnjevale dodatne faze javne razprave [36];

- s krepitvijo preglednosti pri delovanju ponudnikov storitev splošnega gospodarskega interesa, bodisi javnih ali zasebnih, predvsem glede možnih izkrivljanj konkurence. Cilji Direktive Komisije o spremembah tako imenovane Direktive o preglednosti [37] so okrepiti to preglednost z razširitvijo pravil o ločenem računovodstvu, ki se sedaj uporabljajo za posamezne sektorje, na vsa podjetja, ki uživajo posebno ali izključno pravico, dodeljeno s strani države članice v skladu s členom 86(1) Pogodbe, ali ki jim je zaupano opravljanje storitev splošnega gospodarskega interesa v skladu s členom 86(2) Pogodbe in ki prejemajo državno pomoč v katerikoli obliki, vključujoč katero koli subvencijo, podporo ali nadomestilo, povezano s temi storitvami, ne opravljajo pa drugih dejavnosti.

60. Če hoče evropsko gospodarstvo na najboljši način izkoristiti možnosti, ki jih ponuja odpiranje trgov, je pomembno, da se nerešeni predlogi Komisije sprejmejo čim prej. Komisija pričakuje, da bo novi ureditveni okvir za telekomunikacije, utemeljen na predlogih za okvirno direktivo in za posebne direktive [38], sprejet v letu 2001 v skladu s časovno razporeditvijo, ki jo je določil Evropski svet v Lizboni [39] za uresničevanje notranjega trga. Komisija se zanaša tudi na to, da bosta Svet in Evropski parlament, čim prej je to mogoče, sprejela njene predloge o poštnih storitvah in prevozu [40].

61. Komisija je zaradi istih razlogov, in zlasti, da bi zagotovila enakopravnost javnih in zasebnih izvajalcev, pripravila predlog [41], ki med drugim omogoča izvzetje iz področja uporabe Direktive 93/38/EGS tistih sektorjev ali storitev, za katere se le-ta uporablja (voda, električna energija, prevoz in telekomunikacije), ki v posamezni državi članici delujejo v razmerah učinkovite konkurence, potem ko je uspešno liberalizirana zadevna dejavnost v skladu z zadevno zakonodajo ES. Liberalizacija telekomunikacij je že vplivala na uporabo pravil v zvezi z javnimi naročili. Komisija je zaradi posebnih določb Direktive 93/38/EGS navedla v svojem sporočilu [42] mnenje, da je (z nekaj izjemami) večina storitev na tem področju znotraj EU izvzeta iz področja uporabe Direktive 93/38/EGS.

5.2 Krepitev evropskega usklajevanja in solidarnosti

62. Večje evropsko povezovanje v nekaterih sektorjih kaže na ustrezno povečanje evropskega usklajevanja pri spremljanju dejavnosti zakonodajalcev in izvajalcev. Ustrezne institucionalne ureditve se bodo razlikovale glede na stopnjo doseženega tržnega povezovanja in možne napake, ki jih je treba odpraviti, vključujoč tiste pri delovanju sedanjih nacionalnih zakonodajalcev.

63. Komisija bi morda lahko predvidela preučitev rezultatov, ki so v celoti doseženi v državah članicah pri izvajanju teh storitev, in učinkovitosti ureditvenega okvira, da bi spodbudila vrednotenje storitev splošnega gospodarskega interesa. Ta preučitev bi morala upoštevati zlasti medsebojni vpliv med različnimi infrastrukturnimi mrežami ter cilje tako gospodarske učinkovitosti in zaščite potrošnikov kakor tudi gospodarske, socialne in ozemeljske kohezije.

64. Posebno mesto storitev splošnega gospodarskega interesa v skupnih vrednotah Unije, ki je priznano v členu 16 Pogodbe, zahteva hkratno priznanje povezanosti med dostopom do storitev splošnega interesa in evropskim državljanstvom. Medtem ko države članice ohranijo veliko svoboščin glede sredstev, s katerimi je treba doseči cilje solidarnosti, povezane s storitvami splošnega interesa, utegne biti potreben osrednji skupni koncept tega splošnega interesa, da se ohrani zvestoba Uniji. Komisija meni, da so določbe o dostopu do storitev splošnega gospodarskega interesa v osnutku Listine o temeljnih človekovih pravicah, pomemben korak v to smer.

5.3 Drugi prispevki Skupnosti v podporo storitvam splošnega interesa

65. Sodelovanje Skupnosti pri storitvah splošnega interesa presega uresničevanje enotnega trga in vključuje določitev instrumentov za zagotovitev standardov kakovosti, usklajevanje zakonodajalcev ter vrednotenje dejavnosti. Drugi instrumenti in ukrepi politik Skupnosti imajo enake cilje glede zaščite potrošnikov, kakor tudi glede gospodarske, socialne in ozemeljske kohezije ter pomagajo pri izpolnjevanju ciljev in nalog storitev splošnega interesa. Ti prispevki so namenjeni krepitvi, in nikakor ne nadomestitvi, nacionalnih, regionalnih in lokalnih vlog v zvezi z njihovimi ustreznimi področji. Razvoj dogodkov od Sporočila iz 1996 o storitvah splošnega interesa vključuje:

- sprejetje evropske prostorske razvojne perspektive s strani Komisije in držav članic, ki določa okvir in ključne politične možnosti za razvoj evropskega ozemlja,

- uresničitev programa vseevropskih mrež v skladu z obveznostmi, ki so jih prevzeli voditelji držav ali predsedniki vlad, in sektorskimi smernicami, sprejetimi s strani Sveta in Evropskega parlamenta. Od revizije smernic v zvezi s prometnimi mrežami se pričakuje, da bo dodatno spodbudila doseganje ciljev na tem področju,

- pobudo za ustvarjanje evropskega raziskovalnega območja zaradi izboljšanja usklajevanja med nacionalnimi politikami in politikami Skupnosti [43], vključujoč vidike "teritorializacije" raziskovanja in elektronskih mrež,

- sprejetje akcijskega načrta za 1999–2001 s strani Komisije v zvezi s potrošniško politiko, ki bo uveljavil storitve splošnega interesa kot prednostno področje,

- akcijski načrt e-Evrope za informacijsko družbo za vsakogar, katerega cilj je pospešitev razširjanja digitalne tehnologije po vsej Evropi. Zaradi tega se akcijski načrt osredotoči na razpoložljivi dostop, pridobivanje potrebnih veščin in na ukrepe za spodbuditev uporabe interneta (kot so e-učenje, e-zdravje, e-uprava).

66. Horizontalna zakonodaja za zaščito potrošnikov se uporablja tudi za vse storitve splošnega interesa. Ta horizontalna zakonodaja obravnava zadeve v zvezi z osnovno zaščito potrošnikov, kot so na primer nepošteni pogodbeni pogoji, prodaja na daljavo itn. Vendar pa je treba ustvariti učinkovito in nediskriminatorno uveljavitev horizontalne in sektorske zakonodaje za zaščito potrošnikov po vsej EU. Zaradi tega bo potrebno sistematično prizadevanje vseh zainteresiranih, vključujoč tesno upravno sodelovanje med državami članicami, nacionalnimi zakonodajnimi organi, ponudniki storitev in predstavniki potrošnikov.

67. Skupnost je tudi v okviru Svetovne trgovinske organizacije in še posebej Splošnega sporazuma o trgovini s storitvami zavezana k ohranitvi storitev splošnega gospodarskega interesa. Opozoriti je treba, da GATS ne posega v suvereno pravico držav članic STO glede pravnega urejanja gospodarskih in negospodarskih dejavnosti na njihovem ozemlju in glede jamstva za doseganje legitimnih javnih ciljev. Na ta način imajo celo na področjih, kjer so sprejete obveznosti, države možnost ohranitve standardov kakovosti in družbenih ciljev, ki so v temeljih njihovega sistema. Potemtakem se legitimna pravica držav članic, da lahko ustanovijo ustrezni ureditveni okvir za zagotovitev učinkovitega delovanja storitvenega sektorja, ne sme uporabljati kot neprimerna ovira za trgovino.

68. Storitve splošnega interesa, povezane z blaginjo in socialno zaščito, so v pristojnosti držav ali regij. Kljub temu je Skupnosti priznana vloga pri spodbujanju sodelovanja in usklajevanja na teh področjih. Posebna skrb Komisije je spodbujanje sodelovanja držav članic v zadevah, povezanih z reformo socialne zaščite. Po potrditvi Sporočila o posodabljanju socialne zaščite [44] s strani Sveta in mandatu, ki ga je Evropski svet iz Lizbone dal skupini na visoki ravni za socialno zaščito, bo Komisija izboljšala svoje dejavnosti pri spremljanju reforme in spodbujanju razprave o politikah kot sredstvu za doseganje konsenza na tem področju.

[1] UL C 281, 26.9.1996, str. 3.

[2] Glej Prilogo II.

[3] ETUC in CEEP sta predlagala "Listino o storitvah splošnega interesa", ki predstavlja pomembni prispevek k sedanjim razpravam o prihodnosti storitev splošnega interesa.

[4] Pojem univerzalne storitve in obveznosti zagotavljanja javne storitve je potrjen s sodno prakso Sodišča (zadeva C-320/91 Corbeau [1993]; zadeva 393/92 Almelo [1994]) in natanko razložen v zakonodaji Skupnosti za te storitve, v zvezi s katerimi je vzpostavljen upravni okvir zaradi uresničevanja enotnega evropskega trga (glej spodaj, oddelek 4).

[5] Zadeva C-159/94 EDF [1997].

[6] Glej letno poročilo Komisije o politiki konkurence.

[7] Za primer skladnosti storitve javne radiodifuzije z zakonodajo o konkurenci na podlagi člena 86(2) glej Odločbo Komisije z dne 24.2.1999, zadeva NN 70/98 Kinderkanal and Phoenix UL 1999 C 238/3 in Odločbo Komisije z dne 29.9.1999, zadeva NN 88/98 BBC News 24 UL 2000 C 78/6.

[8] Zadeva T-106/95 FFSA [1997]; zadeva T-46/97 SIC [2000]; zadeva C-174/97P FFSA [1998].

[9] V zvezi z uporabo istega načela glej osnutek uredbe o kopenskem prometu KOM(7) 2000/9 z dne 26. julija 2000 in direktivo o preglednosti v Direktivi Komisije 2000/52/ES z dne 26.7.2000, ki spreminja Direktivo 80/723/EGS (UL L 193 z dne 29.7.2000).

[10] Zadeva C-364/92 SAT/Eurocontrol [1994].

[11] Zadeva C-343/95 Diego Calí [1997].

[12] Zadeva 263/86 Humbel [1988].

[13] Zadeva C-159/91 in C-160/91 Poucet [1993].

[14] Zadeva C-109/92 Wirth [1993].

[15] Po razsodbi Sodišča Evropskih skupnosti (zadeva C-215/96 in C-216/96 Bagnasco [1999]) vpliv na trgovino med državami članicami obstaja, kadar je na podlagi niza objektivnih pravnih ali dejanskih okoliščin mogoče z zadostno stopnjo verjetnosti predvideti, da zadevno ravnanje lahko vpliva na vzorec trgovine med državami članicami tako, da lahko škodi cilju enotnega trga v vseh državah članicah. Pri določanju teh meril se je treba sklicevati na položajin pomen strank na zadevnem trgu.

[16] Objava v zvezi s sporazumi manjšega pomena, ki so izven obsega člena 81(1) (UL C 372, 9.12.1997, str. 13).

[17] Objava o pravilu "de minimis" za državno pomoč (UL C 68, 6.3.1996, str. 9), ki naj bi ji sledila uredba o de minimis državni pomoči, katere osnutek je objavljen v UL C 89, 28.3.2000, str. 6.

[18] Pomoč mora biti uporabljena za kulturne namene, npr. filmsko produkcijo, da bi se lahko koristila ugodnost odstopanja od splošne prepovedi državne pomoči, določene v členu 87(3)(d). Pogledati je treba na primer Odločbo Komisije z dne 29. julija 1998, da ne bi bilo ugovorov na francoski sistem pomoči za filmsko produkcijo (N 3/98, UL 1998 C 279) in poznejše odločbe, da ne bi bilo ugovorov na nemški (zvezni) sistem pomoči za filmsko produkcijo (N 4/1998, Odločba z dne 21.4.1999, UL 1999 C 272/4), irski (N 237/2000, Odločba z dne 28.6.2000, še ni objavljena v UL), nizozemski (N 486/1997, Odločba z dne 25.11.1998, UL 1999 C 120/2) in švedski (N 748/1999, Odločba z dne 2.2.2000, UL 2000 C 134/3). Člen 87(3)(d), kakor je razvidno iz teh odločb, omogoča dodelitev pomoči filmski produkciji glede na posebne razmere v vsaki državi članici ter predvsem na fleksibilnost pri ocenjevanju pomoči za zahtevne in nizkoproračunske filme. V pričakovanju izidov pregleda sistemov pomoči v drugih državah članicah bo Komisija ocenila potrebo po bolj natančnem okviru. To bo narejeno v tesnem sodelovanju z državami članicami (glej Sporočilo Komisije z dne 14. decembra 1999 o "načelih in smernicah za avdiovizualno politiko Skupnosti v digitalni dobi" KOM(1999) 657 končno).

[19] Smernice za državno pomoč (UL C 213, 23.7.1996, str. 4), ki naj bi jim sledila skupinska izjema. Uredba za državno pomoč malim in srednjim podjetjem, katere osnutek je objavljen v UL C 89, 28.3.2000, str. 15.

[20] Smernice o državni pomoči podjetjem v revnih urbanih področjih (UL C 146, 14.5.1997, str. 6).

[21] Smernice o državni pomoči za zaposlovanje (UL C 334, 12.12.1995, str. 4).

[22] Okvir za državno pomoč (UL C 343, 11.11.98, str. 10), ki naj bi mu sledila Uredba o skupinski izjemi, katere osnutek je objavljen v UL C 89, 28.3.2000.

[23] Smernice o državni regionalni pomoči (UL C 74, 10.3.1998, str. 9).

[24] Smernice Skupnosti o državni pomoči za varovanje okolja (UL C 146, 14.5.1997, str. 6).

[25] Okvir Skupnosti za državno pomoč za raziskovanje in razvoj (UL C 45, 17.2.1996, str. 5).

[26] Poročilo Evropske komisije Svetu ministrov "Storitve splošnega gospodarskega interesa v bančnem sektorju", ki ga je Komisija sprejela 17. junija 1998 in predstavila Ekonomsko-finančnemu svetu 23. novembra 1998.

[27] Gallup Europe, poročilo: "Stanje glede telekomunikacijskih storitev v regijah Evropske unije", april 2000.

[28] KOM(1999) 182, končno, z dne 20. julija 1999.

[29] KOM(2000) 9 z dne 26. julija 2000.

[30] Evrobarometer št. 53 iz julija 2000, "Evropejci in storitve splošnega interesa".

[31] Evropski svet v Lizboni, 23.-24. marec 2000, Sklepi predsedstva, SN 100/00, točka 19.

[32] KOM(1999) 10 z dne 20. januarja 1999, KOM(2000) 26 z dne 26. januarja 2000.

[33] "Peto poročilo o izvedbi paketa regulativnih ukrepov za telekomunikacije, KOM(1999) 537 z dne 11. novembra 1999."

[34] Komisija trenutno pripravlja pregled pravne ureditve in standardov za storitve v gospodarskih panogah za plin in električno energijo.

[35] Primeri zelenih knjig so: "Mreža državljanov: uresničevanje možnosti javnega potniškega prometa v Evropi", KOM(95) 601; "K primernim in učinkovitim cenam v prometu – politične možnosti za ponotranjenje zunanjih stroškov za promet v Evropski uniji, KOM(95) 691;" Zelena knjiga o strategiji oštevilčenja telekomunikacijskih storitev v Evropi KOM(96) 590; "Zelena knjiga o zbliževanju sektorjev za telekomunikacije, javna občila in informacijsko tehnologijo ter o posledicah za pravno ureditev – približevanje informacijski družbi", KOM(97) 623.

[36] Glej na primer sporočilo o "javni razpravi glede osnutka obvestila v zvezi z uporabo pravil o konkurenci za poštni sektor in zlasti v zvezi z oceno nekaterih državnih ukrepov glede poštnih storitev", KOM(1996) 480, ki nadaljuje zeleno knjigo Komisije o "razvoju enotnega trga za poštne storitve", KOM(1991) 476; sporočilo o "rezultatih javne razprave o pregledu komunikacij iz leta 1999 in usmeritvah za novi upravni okvir", KOM(2000) 239.

[37] Direktiva Komisije 2000/52/ES z dne 26. julija 2000 o spremembi Direktive 80/723/EGS (UL L 193, 29.7.2000, str. 75).

[38] Glej Prilogo I.

[39] Evropski svet v Lizboni, 23.-24. marec 2000, Sklepi predsedstva, SN 100/00, točka 17.

[40] KOM(2000) 319 z dne 30. maja 2000 in Priloga I o prometu.

[41] Predlog za direktivo Evropskega parlamenta in Sveta, ki koordinira postopek oddaje javnih naročil v sektorjih za vodo, energijo in promet, KOM(2000) 276, 10. maj 2000.

[42] UL C 156, 3.6.1999, str. 3.

[43] "K evropskemu raziskovalnemu območju", KOM(2000) 6 z dne 18. januarja 2000.

[44] "Usklajena strategija za posodabljanje socialne zaščite", KOM(1999) 347 z dne 14. julija 1999.

--------------------------------------------------

PRILOGA I

SEDANJE STANJE V POSAMEZNIH SEKTORJIH

Nekatere storitve splošnega interesa so ob uporabi zakonodaje o enotnem trgu in politiki konkurence EU že izpostavljene odpiranju trga. Ta oddelek vsebuje pregled razvoja dogodkov v sektorjih, v katerih veljajo pravila Skupnosti. Ne obsega pa celotnega razpona storitev splošnega interesa. Izključene so zlasti negospodarske storitve [1].

Elektronska komunikacija

Evropska komisija je od leta 1990 postopno vzpostavljala celoviti ureditveni okvir za liberalizacijo telekomunikacijskega trga. Ta politika je z omogočanjem rasti konkurence imela na razvoj trga pomembni vpliv, ki je prispeval k nastanku močnega komunikacijskega sektorja v Evropi ter omogočil potrošnikom in poslovnim uporabnikom, da izkoristijo prednosti večje izbire, nižjih cen ter inovativnih storitev in aplikacij.

Določbe sedanjega okvira so od januarja 1998 liberalizirale vse telekomunikacijske storitve in omrežja. To je predrugačilo sektor, za katerega je bil vseskozi značilen državni monopol, v dinamično industrijo, pripravljeno, da v celoti izkoristi globalni trg.

Podporo ureditvenemu okviru podpirajo politični cilji spodbujanja rasti, ustvarjanja delovnih mest in konkurenčnosti ob zaščiti interesov potrošnikov, zagotovitvi velike izbire ponudnikov in storitev za vse uporabnike ter ob spodbujanju inovativnosti, konkurenčnih cen in kakovosti storitev.

Ureditveni okvir, ki je vzpostavljen za liberalizacijo leta 1998, je bil ponovno pregledan zaradi sprememb na trgu in v tehnologiji ter zaradi potrebe po upoštevanju izkušenj pri procesu izvedbe. Na veliko področij telekomunikacijskega trga EU še vedno prevladujejo prvotni telekomunikacijski operaterji v državah članicah, vkljub rastočemu številu operaterjev in ponudnikov storitev. Pregled ponuja priložnost ponovne ocene sedanje pravne ureditve zaradi zagotovitve, da bi le-ta okrepila izboljšanje konkurence in potrošnikove izbire ter nadaljevala z zaščito ciljev splošnega interesa. Zaradi tega novi okvir, ki bi začel veljati 1. januarja 2002, predlaga pet novih direktiv [2], vključujoč eno, ki posebej obravnava storitve splošnega javnega interesa, in sicer "univerzalne storitve in pravice uporabnikov, ki so povezane z elektronskimi komunikacijskimi mrežami in storitvami".

Obveznosti zagotavljanja univerzalnih storitev, v zvezi s katerimi je Skupnost zaprosila države članice, da jih naložijo izvajalcem, zagotavlja izvajanje velikega števila osnovnih storitev. Sedanji ureditveni okvir za univerzalne storitve zahteva, da se natančno opredeli minimalno število storitev določene kakovosti na razpolago vsem uporabnikom, ne glede na njihovo zemljepisno lokacijo in po dostopni ceni. Zakonodaja podrobno navaja, katere storitve so zajete, postopek za določitev izvajalcev s posebnimi obveznostmi, kadar je to potrebno, in okvir za financiranje vseh neto stroškov, povezanih s temi obveznostmi, s strani tržnih udeležencev. Ta pristop k univerzalnim storitvam se ohrani v predlagani novi direktivi.

Razmere v državah članicah kažejo, da je to uravnovešanje obveznosti zagotavljanja univerzalnih storitev ob neprekinjenem odpiranju trga spodbudilo izvajalce k zavzetju dinamičnega stališča glede pojma univerzalne storitve. Medtem ko formalni zakonodajni okvir uspešno zagotavlja zajamčeno minimalno zagotavljanje storitev, konkurenca spodbuja podjetja, da ponudijo nove tarifne pakete in pogodbene pogoje, ki dodatno spodbujajo storitve, na katere potrošniki lahko računajo kot na standard v vsej Skupnosti. To je že očitno pri zagotavljanju mobilnih komunikacijskih storitev, ki niso predmet posebne obveznosti zagotavljanja univerzalnih storitev, kjer pa je velika konkurenca doprinesla k hitremu razvoju inovativnih storitev, vključujoč razširjeno zagotavljanje storitev s predplačniškimi možnostmi za uporabnike. Zadnja anketa v Skupnosti [3] kaže na to, da pomembno število zasebnih uporabnikov zdaj izbira samo storitev mobilne telefonije (namesto storitve stacionarne telefonije) in da je, če uporabljajo katero koli od teh, za gospodinjstva z nižjimi dohodki enako verjetno ali bolj verjetno, da so naročniki samo mobilne telefonije, kakor za gospodinjstva z višjimi dohodki.

Poštne storitve

Sedanji ureditveni okvir [4] je odprl približno 3 % evropskega trga za poštne storitve (tj. pošiljke korespondence, ki tehtajo več kakor 350 gr ali ki stanejo več kakor petkratna osnovna tarifa). V sedmih državah članicah (Danska, Nemčija, Finska, Italija, Nizozemska, Švedska, Španija) so v nekaterih pogledih šli še dlje pri odpiranju trga kakor zahteva poštna direktiva.

Evropska komisija je 30. maja 2000 sprejela novi predlog za direktivo, v katerem predlaga dodatno, v povprečju 20 % odpiranje trga za poštne storitve v letu 2003 (tj. popolno odprtje trga za hitro pošto in izhodno čezmejno pošto, zmanjšanje omejitev teže/cene na 50 gr in na 2,5-kratnik osnovne tarife za vse druge pošiljke korespondence). Ta predlog razširja tudi zaščito potrošnikovih pravic v zvezi s pravnimi sredstvi in mehanizmi za obravnavanje pritožb zaradi vključitve vseh ponudnikov poštnih storitev in ne samo ponudnikov javnih storitev.

Sedanja direktiva opredeli "univerzalno storitev" kot tisto, ki je dostopna vsem uporabnikom, "vključujoč neprekinjeno zagotavljanje poštne storitve določene kakovosti na vseh mestih na ozemlju držav članic po cenah, ki so dostopne vsem uporabnikom". Poleg tega Poštna direktiva podrobneje opredeli minimalno univerzalno storitev, ki vključuje dnevni sprejem in dostavo (vsaj pet dni na teden) poštnih pošiljk do 2 kg in paketov do 10 kg, kakor tudi priporočenih in vrednostnih pošiljk. Države članice morajo zagotoviti, da se čezmejni paketi do 20 kg dostavijo, in lahko razširijo domačo minimalno univerzalno storitev, da bi vključila pakete do 20 kg. Končno je Poštna direktiva opredelila evropske kakovostne standarde za storitev čezmejne poštne kategorije "najhitrejša dostava", ki je na voljo. Državni upravni organ, ki je neodvisen od izvajalcev poštnih storitev, je zadolžen za zagotovitev skladnosti z obveznostmi iz navedene direktive.

Glede nerezerviranih storitev, ki jih univerzalna storitev ne obsega, lahko države članice uvedejo postopke za splošno izdajanje dovoljenj, če je to potrebno za zagotovitev skladnosti z bistvenimi zahtevami. Glede nerezerviranih storitev, ki pa jih univerzalna storitev obsega, lahko države članice uvedejo posamezna dovoljenja, če je to potrebno za zagotovitev skladnosti z bistvenimi zahtevami in za zaščito univerzalne storitve. Države članice lahko dodelijo dovoljenje tudi drugim izvajalcem zaradi zagotovitve univerzalne storitve na posebnih zemljepisnih območjih. Končno se lahko ustanovi kompenzacijski sklad za zagotovitev zaščite univerzalne storitve, če obveznost zagotavljanja univerzalne storitve ustvari neprimerno finančno obremenitev za zadevne ponudnike univerzalne storitve.

Dosedanje izkušnje kažejo, da se univerzalna storitev ohranja po vsej Uniji, vključujoč sedem držav članic, v katerih so v nekaterih pogledih šli še dlje pri odpiranju trga kakor zahteva poštna direktiva. V celoti gledano so izvajalci poštnih storitev, vključno s ponudniki univerzalne storitve, učinkovitejši in tudi storitve so se izboljšale v primerjavi s tistimi pred več leti (npr. obseg storitev, kakovost storitev v zvezi z domačo in čezmejno pošto). Dober primer tega izboljšanja je kakovost storitev v zvezi s čezmejno prednostno pošto, ki se je izboljšala s 84 % dostave v roku D + 3 na 91 % dostavo v roku D + 3 v obdobju 1997–1999.

Poštni sektor se bo verjetno razvijal precej hitro v prihodnjih letih, ker razvoj elektronske pošte lahko nadomesti tradicionalno pošto v določeni meri, avtomatizacija obdelave pošte pa omogoča povečanje produktivnosti in potrebo po razvoju novih ali izboljšanih storitev (e-trgovina bo zahtevala učinkovite logistične mreže za dostavo blaga in storitev po vsej Uniji). Razvojna narava univerzalne storitve bo omogočila dostop vsem uporabnikom teh storitev.

Promet

1. Liberalizacija

Pogodba odraža posebne izzive – s katerimi se soočajo pri odpiranju prevoznega trga konkurenci celotne Skupnosti – z oblikovanjem skupne prevozne politike v členu 70. Pri tem države članice priznavajo dejstvo, da je ustvarjanje mednarodnih prevoznih trgov, liberalizacija in doseganje ciljev javnih storitev osrednji deli tistega, kar je pravzaprav celostni politični pristop. Tako je Skupnost zavzela postopen pristop k liberalizaciji prevoznih trgov, da bi zagotovila izpolnitev varnostnih standardov in zajamčila dosego bistvenih ciljev javnih storitev. Znatni napredek je dosežen pri odpiranju trgov konkurenci cele EU.

Zračni promet:

Proces postopnega odpiranja trgov se je začel 1987 in končal s "tretjim paketom o letalskem prometu" [5], ki je začel veljati leta 1993. Paket je v celoti liberaliziral promet znotraj Skupnosti s 1. aprilom 1997, ko so letalski prevozniki dobili pravico do kabotaže v državi članici, v kateri podjetje ni ustanovljeno.

Storitve oskrbovanja zrakoplova na letališču so za to oskrbovanje, ki ga prevoznik sam opravlja, liberalizirane z zakonodajo Skupnosti iz leta 1996 [6], z začetkom veljavnosti od 1. januarja 1998, za letališča z več kakor 1 milijonom potnikov na leto. Oskrbovanje zrakoplova na letališču, ki ga izvaja tretja stranka, je liberalizirano od 1. januarja 1999 (za letališča s 3 milijoni potnikov, nadaljnji korak pa so letališča z 2 milijonoma potnikov od 1. januarja 2001).

Pomorski promet:

Liberalizacija je popolna za mednarodni promet med državami članicami. Zakonodaja Skupnosti [7] je liberalizirala storitve pomorske kabotaže od 1. januarja 1993. Začasno so odobrene izjeme za Francijo, Italijo, Španijo, Portugalsko in Grčijo. Zadnji sektor, ki je bil liberaliziran v teh državah članicah, je sektor storitev otoške kabotaže, ki se je odprl s 1. januarjem 1999, z izjemo dveh sektorjev v Grčiji, v zvezi s katerima je odobrena dodatna začasna izjema do 1. januarja 2004. Prihodnja zakonodaja Skupnosti se bo glede pristaniškega sektorja dotaknila problema dostopa do trga in financiranja.

Cestni promet:

Konkurenca na ravni Skupnosti je prvič uvedena leta 1969 s sistemom kvot Skupnosti za mednarodna potovanja. Leta 1992 je ta sistem nadomeščen z dovoljenji Skupnosti [8], ki so omogočala dostop do trgov EU na podlagi objektivnih kakovostnih meril. Zakonodaja Skupnosti je vodila v popolno opustitev vseh količinskih omejitev za zagotavljanje storitev kabotaže do 1. julija 1998 [9].

Dostop do mednarodnega trga za prevoz oseb je liberaliziran od 1. junija 1992 [10]. Zadevna uredba določa pogoje za dostop do trga za vse vrste storitev cestnega prevoza potnikov (priložnostne, redne, izmenični prevoz in posebne redne storitve). Pravice do kabotaže, razen nacionalnih rednih storitev, so uvedene z dvema uredbama [11] in od 1. januarja 1996 zagotavljajo prosti dostop v okviru sistema izdajanja dovoljenj.

Trg za zagotavljanje kombiniranih prevoznih storitev (opredelitev je okorna zaradi preprečitve, da bi cestni prevoz postal glavna sestavina kombiniranega prevoza) je v celoti liberaliziran od 1. julija 1993 [12].

Celinske plovne poti:

Zgodovinsko so obstajali sistemi "rotacijskega najemanja ladijskega prostora". Zakonodaja Skupnosti [13] je zahtevala od držav članic, da opustijo te sisteme s 1. januarjem 2000 in od takrat se pogodbe na področju nacionalnega in mednarodnega prevoza po celinskih plovnih poteh prosto sklepajo in se cene prosto usklajujejo s pogajanji.

Železniški promet:

Postalo je jasno, da je obstoječa zakonodaja Skupnosti v zvezi z dostopom do trga ter z organizacijsko in finančno strukturo železniških družb, kakor tudi v zvezi z izdajanjem dovoljenj in porazdelitvijo prog, preveč nedoločna, da bi lahko bila učinkovita. Komisija se je odzvala s paketom predlogov [14] glede okrepitve teh elementov. Slednji razširjajo pravila za izdajanje dovoljenj na vsa železniška podjetja v Skupnosti in uvajajo jasna in obširna pravila in postopke za določanje pristojbin in porazdelitev zmogljivosti. Najpomembnejše pa je, da odpirajo dostop za prevoz blaga do osrednje železniške mreže v Skupnosti. Komisija je paket teh predlogov sprejela julija 1998 in ga poslala Svetu v sprejetje v začetku leta 2001.

2. Splošna načela za instrumente javnih storitev

V vseh primerih liberalizacije, ki jo je uvedla zakonodaja Skupnosti, je bila v praksi zaščitena visoka raven prevoznih storitev v splošnem interesu. Zakonodaja je predvidela instrumente, ki se uporabijo, kadar je treba zagotoviti minimalne kakovostne standarde. Močna konkurenca v letalski in pomorski gospodarski panogi ni ogrozila zagotavljanja storitev, ki zadovoljujejo potrebe javnosti, ker so države članice sprejele ustrezne zaščitne ukrepe.

Jasno je, da je ključni element v tem procesu bil sprejetje niza ukrepov in politik, ki zagotavljajo, da se bistveni standardi za javne storitve ohranijo in izboljšajo v okviru tega postopnega odpiranja, predvsem glede:

- jamstva za storitve na nedonosnih progah. Pri liberalizaciji se pogosto morajo sprejeti ukrepi za zagotovitev neprekinjenih storitev na progah, ki niso donosne. To se lahko izvede na dva načina. Prvi način je neposredno subvencioniranje na nediskriminatorni osnovi, ki je na voljo vsem prevoznikom, delujočim na zadevni progi. Drugi način pa je dodelitev izključnih pravic za opravljanje storitev, z ali brez kompenzacije.

Primeri teh dodelitev so storitve, ki se opravljajo na otoških letališčih ali pristaniščih ali v oddaljenih področjih. Ta ureditev zagotavlja nujno mobilnost prebivalcev, kakor tudi poslovnih dejavnosti v teh področjih in omogoča preskrbo z nujnimi potrebščinami.

Velikokrat ta ureditev zahteva odobritev v okviru pravil za državno pomoč. Komisija je v takih primerih dosledno sprejemala te režime pod pogojem, da so bili načrtovani na način, za katerega je najmanj verjetno, da bo izkrivljal trgovino in konkurenco, ter da so nujno potrebni v zadevnem primeru. Če se na primer izključne pravice dodelijo z odprtim nediskriminatornim razpisom, se šteje, da so, načeloma, združljive s Pogodbo;

- jamstva za ohranitev standardov za minimalno storitev na katerikoli posamezni progi. Pri odpiranju trgov konkurenci je treba v prometnem sektorju pogosto zagotoviti, da se ne zmanjšajo standardi za storitve, ker družbe lahko žrtvujejo kakovost in rednost v zameno za znižanje cene. To je lahko nasprotno od ciljev javnih storitev. Da bi to preprečile, se države članice običajno zatečejo k pogojem za minimalni dostop pri dodelitvi dovoljenja za obratovanje, ki se uporabljajo na nediskriminatoren način za vse možne novince. Pomorske povezave med otoki in celino EU se pogosto zagotavljajo z nekaterimi minimalnimi zahtevami glede rednosti, zmogljivosti in določanja cen za storitve prevoza potnikov in blaga. Razpoložljivost neposrednih subvencij utegne biti nujna za poravnavo dodatnih stroškov, ki nastanejo zaradi teh pogojev. Te subvencije bi na primer zmanjšale ceno vozovnice na potnika ali na enoto blaga, ki se prevaža. Slednje so namenjene za dodelitev vsem izvajalcem na isti progi na nediskriminatorni osnovi.

Uporaba teh načel v praksi se lahko vidi, na primer, v sektorjih zračnega in notranjega prometa.

3. Primeri iz prometnega sektorja

Zračni promet

Letalski sektor je odličen primer za to, kako je lahko proces popolne liberalizacije združljiv z ohranjanjem obveznosti zagotavljanja javnih storitev. To liberalizacijo je spremljala pravica držav članic, da naložijo obveznost zagotavljanja javne storitve, če so mnenja, da je ta proga vitalnega pomena za gospodarski razvoj področja, v katerem se nahaja letališče. To lahko zadeva proge, ki povezujejo letališče v obrobnem področju ali področju v razvoju na njihovem ozemlju, ali proge z redkim prometom, ki povezujejo katero koli regionalno letališče na njihovem ozemlju. Standardi, ki se zahtevajo v okviru obveznosti zagotavljanja javne storitve, lahko zadevajo cene, število ponujenih sedežev, pogostnost itn., kadar podobna raven storitve ne bi bila zagotovljena, če bi letalski prevozniki upoštevali le svoj poslovni interes. Komisija nadzira izbiro proge in zahtevane standarde.

Ko se naloži obveznost zagotavljanja javne storitve na posamezni progi, je dostop do te proge še naprej odprt za vsakega letalskega prevoznika pod pogojem, da spoštuje obveznost zagotavljanja javne storitve. Če pa nihče ni pripravljen delati na posamezni progi, ker je poslovno nezanimiva, lahko države članice dovolijo dostop do proge le enemu letalskemu prevozniku za obdobje največ treh let. V tem primeru se pravica do opravljanja storitev ponudi z javnim razpisom na ravni Skupnosti.

Razen možnosti, da naložijo obveznosti zagotavljanja javnih storitev, lahko države članice dajo pomoč socialne narave. Španija, Portugalska in Francija so že uporabile ta način subvencioniranja nerentabilnih prog. Ta pristop se lahko kombinira z nalaganjem obveznosti zagotavljanja javne storitve, ki jamči za določeno raven storitve na zadevni progi. Pomoč ima socialni značaj, če zajema samo posebne kategorije potnikov, ki potujejo na zadevni progi, kot so otroci ali invalidne osebe. V primeru revnih področij, kot so otoki, lahko pomoč zajema vse prebivalce zadevnega področja.

Te dve vrsti sistema za ohranjanje standardov za minimalno storitev na nekomercialnih progah sta se izkazali za zelo zadovoljivi v zračnem prometu.

Notranji promet

Usklajevanje osnovne ravni konkurence in minimalne zahteve glede preglednosti pri sklepanju storitvenih pogodb so se obravnavale kot nujno jamstvo za visoko raven kakovosti. Komisija je predlagala osnutek uredbe o javnih storitvah v potniškem prometu [15], ki bo zagotovila konkurenčni pritisk na izvajalce v javnem prometu, zaradi zagotovitve boljših storitev za potnike, ohranitve cen pod nadzorom in najvišje ravni varnosti. Poleg tega uvaja izrecno obveznost prometnih organov, da si prizadevajo za zagotavljanje ustreznih storitev zaradi zaščite kakovosti, povezovanja storitev in interesov zaposlenih. Učinkoviti javni promet ima po splošnem prepričanju bistveno vlogo v boju proti prometni prenasičenosti in onesnaževanju okolja.

Energija

Direktiva o električni energiji [16] zahteva od držav članic, da odprejo najmanj 30 % domačega povpraševanja konkurenci celotne EU v letu 2000, direktiva o plinu [17] pa najmanj 20-odstotno odpiranje trga. Skupnost se je pri oblikovanju odprtega in konkurenčnega notranjega trga za plin in električno energijo odločila za postopni pristop. Države članice so morale izvesti prve direktive o liberalizaciji v teh sektorjih do februarja 1999 [18] in avgusta 2000 [19], v tem zaporedju. Ta pristop je bil uporabljen zaradi omogočanja, da se industrija prilagodi spremembi, in zaradi zagotovitve, da se lahko sprejmejo potrebni ukrepi za zagotovitev ohranjanja in izboljšanja storitev splošnega interesa na teh področjih.

Čeprav navedeni direktivi odražata posebne razlike zadevnih sektorjev, so v obeh uporabljeni podobni pristopi: uvedba postopnih minimalnih ravni odpiranja v zvezi z liberalizacijo povpraševanja [20], potrebnost nediskriminatornega pristopa do mrež in pomembnih objektov, kot so skladišča plina, potrebnost ukrepov za ločevanje v zvezi z napravami za prenos in distribucijo ter potrebnost učinkovite ureditve za preprečevanje diskriminacije.

Pravzaprav je liberalizacija v vsej Skupnosti napredovala veliko hitreje kakor so zahtevale direktive ali kakor je bilo pričakovano. Približno 65 % povpraševanja po električni energiji in 80 % skupnega evropskega povpraševanja po plinu je v vsej Evropi že odprto konkurenci ter se je večina držav članic odločila za popolno liberalizacijo v naslednjih nekaj letih [21]. Poleg tega so – medtem ko direktive predvidevajo izbiro držav članic pri njihovi izvedbi, na primer glede vrst dostopov tretjih strank in metod ločevanja – skoraj vse države članice glede plina in električne energije izbrale pristope, ki so na splošno sprejeti kot tisti, za katere je najbolj verjetno, da bodo razvili učinkovito konkurenco.

Očitno so vprašanja glede javnih storitev osrednjega pomena za liberalizacijo teh trgov. Vsekakor je ena najbolj pomembnih javnih storitev zajamčena dobava električne energije in – kjer obstajajo razvodne povezave – plina po primernih cenah vsem strankam v EU. Zato obe direktivi predvidevata številne določbe in zaščitne ukrepe za zagotovitev zaščite pomembnih ciljev javnih storitev, kot so jamstvo za varnost dobave, univerzalna povezava z električnim omrežjem po primernih cenah ter zaščita ranljivih državljanov pred prekinitvami dobave. Ti cilji se na liberaliziranem trgu dosegajo z določitvijo strogih pogojev za izdajanje dovoljenj akterjem na trgu.

Ohranitev najvišjih možnih standardov v vsej Skupnosti na teh področjih je zaradi tega bil in bo ostal še naprej bistveni pogoj za liberalizacijo. Direktivi o plinu in električni energiji zato predvidevata možnost, da države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev ohranitve storitev splošnega interesa ter za ohranitev in izboljšanje standardov za storitve.

Naslednji mehanizmi za zagotovitev pravilnega opravljanja storitev splošnega interesa postajajo normativ v vsej Evropi:

- Varnost in zanesljivost mrež

Omrežja za prenos in distribucijo imajo še naprej [22] monopol. Te okoliščine se niso bistveno spreminjale niti pred niti po liberalizaciji. Države članice lahko zaupajo vzdrževanje in delovanje le-teh javnemu [23] ali zasebnemu podjetju. Države članice v obeh primerih skupaj določijo neodvisni pregled in nadzor nad standardi bodisi s strani neodvisnega zakonodajalca ali vlade. Varnost in zanesljivost mrež v Evropi je bila in je še naprej na visoki ravni, liberalizacija pa na le-to ni vplivala.

- Varnost dobave

V okviru navedenih direktiv lahko države članice še vedno, kakor tudi doslej, sprejemajo potrebne ukrepe za zagotovitev varnosti dobave električne energije in plina. Vendar morajo biti vsi sprejeti ukrepi nujni za doseganje zadevnih ciljev in ne smejo biti diskriminatorne narave. Države članice lahko, na primer, določijo gorivo za novo proizvodnjo električne energije, če zanašanje na en vir postane prekomerno, ali lahko sprejmejo ukrepe za zagotovitev ustrezne raznolikosti virov oskrbe s plinom.

- Pravica do priklopa na omrežje

Stališče držav članic je, da je pravica do priklopa nujna samo v zvezi z električno energijo. V tem primeru Direktiva izrecno določa, da "države članice lahko naložijo distribucijskim podjetjem obveznost, da oskrbijo stranke, locirane na posameznem področju. Tarife za to oskrbo se lahko regulirajo, na primer zaradi zagotovitve enakopravne obravnave zadevnih strank". Če je trg končnih potrošnikov liberaliziran, so lahko lastniki omrežja še naprej obvezni zagotavljati univerzalni priklop. Torej vsaka država članica sama odloča, ali obveznost oskrbovati vse podobne stranke na posameznem področju po enakih cenah postane pogoj za izdajo dovoljenja podjetjem, ki prodajajo električno energijo končnim strankam.

- Posebna zaščita potrošnikov

Ker sta električna energija in plin pomembni storitvi, so potrebne posebne določbe za zagotovitev, da ne prihaja do prekinitve dobave ranljivim članom družbe. Če so trgi popolnoma liberalizirani, se standardi za javne storitve ohranijo z uporabo minimalnih pogojev za izdajo dovoljenja. Če ti pogoji niso izpolnjeni, se odvzame dovoljenje za oskrbo z električno energijo ali plinom.

- Standardi za storitve

Nedvoumno je v javnem interesu, če je zagotovljeno, da so standardi za storitve v zvezi z električno energijo in plinom – kot so hitrost izpolnjevanja zahtevkov za priklop in popravila, natančno zaračunavanje in kakovost drugih storitev za stranke – najvišji možni in da se nenehno izboljšujejo. Vitalnega pomena je, da se ti standardi ohranijo in izboljšajo na liberaliziranem trgu. Izkušnje kažejo, da, če se izvede liberalizacija, zlasti na državni ravni, se ti standardi izboljšajo zaradi dveh vzrokov. Prvi je to, da se za dodelitev dovoljenja za prodajo električne energije vedno uporabljajo pogoji. Nekateri od teh pogojev zagotavljajo standarde za minimalno storitev. Državni zakonodajalci leto za letom zvišujejo in razširjajo te standarde. Drugi vzrok je to, da konkurenca vodi k njihovemu izboljšanju, ker standardi za storitve predstavljajo pomembno področje, na katerem podjetja tekmujejo. Iz tega izhaja izboljšanje standardov, ki preseže minimalne ravni, določene s strani zakonodajalca ali vlade.

Na ta način zakonodajni okvir, znotraj katerega se v Evropi izvaja postopna liberalizacija v gospodarskih panogah električne energije in plina, ima dvojni cilj, in sicer znižanje cen ter ohranitev in celo izboljšanje storitev javnega interesa. Izkušnje jasno kažejo, da se s sprejetjem ustreznih ureditvenih ukrepov, če so potrebni, te storitve javnega interesa lahko na konkurenčnem trgu ne samo ohranijo, temveč tudi izboljšajo. Medtem ko navedene direktive predvidevajo [24] možnost odstopanja od njihovih zahtev, če ni nobenih manj omejevalnih načinov za doseganje legitimnih ciljev javnih storitev, nobena država članica, pravzaprav, doslej ni menila, da je to potrebno.

Seveda je za doseganje ciljev, navedenih zgoraj, potrebno spremljanje in po potrebi pravno urejanje. Medtem ko je veliko teh vprašanj prepuščenih subsidiarnosti – naloga vsake države članice je na primer, da določi raven zaščite pred prekinitvami oskrbe – je cilj Komisije zagotoviti najvišje ravni vseh oblik storitev splošnega javnega interesa po vsej Skupnosti.

Radio in televizija

Zasebne televizijske storitve so se razvile zlasti od 80-ih let dvajsetega stoletja in ustvarile sedanji javni/zasebni, dvojni sistem oddajanja. Države članice in Skupnost priznavajo in podpirajo potrebo po sožitju javne storitve in zasebnega komercialnega oddajanja. Trenutno je sektor televizije in radia liberaliziran na ravni Skupnosti.

Radio in televizija imata osrednjo vlogo v delovanju sodobnih demokratičnih družb, zlasti pri oblikovanju in prenašanju družbenih vrednot. Zaradi tega je za sektor radiodifuzije od njegovih začetkov veljala posebna ureditev v splošnem interesu. Ta ureditev temelji na skupnih vrednotah, kot so svoboda izražanja in pravica do ugovora, pluralizem, zaščita avtorskih pravic, spodbujanje kulturne in jezikovne raznolikosti, zaščita mlajših in človeškega dostojanstva ter zaščita potrošnikov.

Pravno ureditev za zagotovitev spoštovanja teh vrednot uveljavijo države članice v skladu z zakonodajo ES. Protokol o sistemu javne radiodifuzije v državah članicah, ki je priložen Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti z Amsterdamsko pogodbo, priznava vlogo in pomen storitev javne radiodifuzije ter potrjuje, da so države članice pristojne za definiranje in organizacijo javnega naročila storitev in njihovega financiranja, pod pogojem, da to ne vpliva na trgovinske pogoje in konkurenco v Skupnosti do te mere, da bi bilo to v nasprotju s skupnimi interesi, pri čemer je treba upoštevati javno naročilo storitev.

Na ravni Skupnosti direktiva o "televiziji brez meja" uveljavlja pravni okvir, ki zagotavlja svobodo opravljanja storitev televizijskega oddajanja na notranjem trgu ob upoštevanju ustreznega splošnega interesa. Vendar morajo vse države članice prevzeti spremenjeno direktivo o "televiziji brez meja". Poleg tega pravila o konkurenci iz Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti dajejo Komisiji nalogo, da prepreči protikonkurenčno ravnanje v škodo potrošnikov, predvsem zlorabo prevladujočega položaja ter, na osnovi kontrole združevanja, ustvarjanje oligopolnih in monopolnih tržnih struktur.

Države članice lahko v skladu z zakonodajo ES odločajo o tem, ali hočejo vzpostaviti sistem storitev javne radiodifuzije, ter natančno definirajo svoje naročilo in odločajo o modalitetah njegovega financiranja. Zaradi narave njihovega financiranja utegnejo za javne postaje veljati pravila o državni pomoči iz Pogodbe ES. Komisija mora predvsem zagotoviti, da je financiranje javnih postaj sorazmerno javnemu naročilu storitev, kakor ga je definirala zadevna država članica, tj. da zlasti nobena kompenzacija, ki jo dodeli država, ne presega neto dodatnih stroškov za posebno nalogo, ki je dodeljena zadevni javni postaji.

Financiranje javnih postaj s strani držav članic je bil predmet številnih pritožb, ki so jih na Komisijo naslovile zasebne komercialne postaje, predvsem glede udeležbe javnih postaj na oglaševalskem trgu [25]. Omeniti je treba, da se problemi, ki jih sprožajo te pritožbe, na splošno nanašajo na izvajanje sistemov financiranja, ki vključujejo oglaševalski prihodek in javno financiranje. Izbor sistema financiranja je v pristojnosti države članice in ne sme biti nobenih načelnih ugovorov glede izbire dvojnega sistema financiranja (kombiniranje javnih sredstev in oglaševalskega prihodka) in ne enega sistema financiranja (samo javna sredstva), če konkurenca na zadevnih trgih (npr. oglaševanje, pridobitev in/ali prodaja oddaj) ni prizadeta do te mere, da je to v nasprotju z interesom Skupnosti. Komisija namerava dokončati svojo analizo nerešenih pritožb v prihodnjih mesecih. Pri tem se bo tesno posvetovala z državami članicami.

Komisija meni, da digitalna revolucija ne postavlja pod vprašaj potrebe po avdiovizualni politiki, ki bi identificirala splošne interese in po potrebi le-te zaščitila s predpisanim postopkom. Vendar je treba zaradi tehnološkega razvoja nenehno ocenjevati uporabljena sredstva in metode zaradi zagotovitve, da bodo še naprej sorazmerne ciljem, ki jih je treba doseči.

Medtem ko so sredstva distribucije (in predvsem bodisi od točke do več točk ali od točke do točke) nedvomno še naprej bistvenega pomena, lahko tudi nekatere nove vrste storitev zahtevajo upoštevanje drugih dejavnikov pri ocenjevanju potrebe in sorazmernosti katerega koli ureditvenega pristopa (npr. "šifrirani ali nešifrirani prenos").

[1] Glej odstavke 28 do 30.

[2] Glej http://www.ispo.cec.be/infosoc/telecompolicy/review99/Welcome.html

[3] Študije Komisije, "Stanje glede telekomunikacijskih storitev v regijah EU", april 2000, ki jih je opravil EOS Gallup.

[4] Direktiva 97/67/ES (UL L 15, 21.1.1998, str. 14).

[5] Uredba Sveta (EGS) št. 2407/92 z dne 23. julija 1992 o licenciranju letalskih prevoznikov, Uredba (EGS) št. 2409/92 z dne 23. julija 1992 o dostopu prevoznikov iz Skupnosti do letalskih prog znotraj Skupnosti, Uredba (EGS) št. 2409/92 z dne 23. julija 1992 o prevozninah in tarifah za letalske storitve.

[6] Direktiva Sveta 96/67/ES z dne 15. oktobra 1996 o dostopu do trga za oskrbovanje zrakoplovov na letališčih Skupnosti (UL L 272, 25.10.1996, str. 36).

[7] Uredba Sveta (EGS) št. 3577/92 z dne 7. decembra 1992 o uporabi načela o prostem pretoku storitev za pomorski promet znotraj posamezne države članice (pomorska kabotaža).

[8] Uredba Sveta o opustitvi količinskih omejitev za dostop do trga za mednarodni cestni prevoz blaga (UL L 95/1, 9.4.1992, str. 1).

[9] Uredba Sveta (EGS) št. 4059/89 (UL L 390, 30.12.1989, str. 3), Uredba (EGS) št. 3118/93 (UL L 279, 12.11.1993, str. 1.).

[10] Uredba Sveta (EGS) št. 684/92 z dne 16. marca 1992 o skupnih pravilih za mednarodni prevoz potnikov z avtobusi (UL L 74, 20.3.1992, str. 1).

[11] Uredba Sveta (EGS) št. 2454/92 z dne 23. julija 1992 o določitvi pogojev, pod katerimi lahko prevozniki opravljajo storitve v državnem cestnem prevozu potnikov v državi članici, v kateri nimajo sedeža, ki jo je nadomestila Uredba (EGS) št. 12/98 z dne 11. decembra 1997 o določitvi pogojev, pod katerimi lahko prevozniki opravljajo storitve v državnem cestnem prevozu potnikov v državi članici, v kateri nimajo sedeža (UL L 4, 8.1.1998, str. 10).

[12] Direktiva Sveta 92/106/EGS o določitvi skupnih pravil za nekatere vrste kombiniranega prevoza blaga med državami članicami (UL L 368, 17.12.1992, str. 38).

[13] Direktiva Sveta 96/75/EGS z dne 19. novembra 1996 (UL L 304, 27.11.1996, str. 12).

[14] KOM(1998) 480 končen, ki ga je sprejela Komisija 22. julija 1998 (UL C 321, 20.10.98, str. 6) in spremenjeni predlog KOM(1999) 616 končen, ki ga je sprejela Komisija 25. novembra 1999; predlog za direktivo Sveta o spremembah Direktive 91/440/EGS o razvoju železnic v Skupnosti; predlog za direktivo Sveta o spremembah Direktive 95/18/ES o licenciranju železniških podjetij; predlog za direktivo Sveta o dodeljevanju infrastrukturnih zmogljivosti in zaračunavanju uporabnine za uporabo železniške infrastrukture in podelitvi varnostnega spričevala.

[15] KOM(7) 2000 z dne 26. julija 2000.

[16] Direktiva 96/92/ES o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo.

[17] Direktiva 98/30/ES o skupnih pravilih notranjega trga s plinom.

[18] Belgija in Irska imata na voljo eno dodatno leto, Grčija dve. Direktiva 96/92/ES o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo.

[19] Direktiva 98/30/ES o skupnih pravilih notranjega trga s plinom.

[20] Države članice so glede električne energije morale odpreti konkurenci 28 % povpraševanja leta 1999 in 35 % do 2003. Države članice so glede plina morale odpreti najmanj 20 % povpraševanja leta 2000 in 28 % do 2003.

[21] Glede električne energije so na primer UK, FIN, SV, D že odprle 100 % povpraševanja. B, NL, DK, ES bodo dokončno odprle svoje povpraševanje v srednjeročnem obdobju.

[22] Razen nekaterih prekrivanj plinskih mrež, predvsem v Nemčiji.

[23] Nekatere države, kot je Španija, prenašajo prenosno omrežje v javno lastništvo.

[24] Člen 3(2) obeh direktiv.

[25] Glej "XXIX. poročilo Komisije o politiki konkurence (1999)", str. 89.

--------------------------------------------------

PRILOGA II

OPREDELITEV IZRAZOV

Storitve splošnega interesa

Ta izraz zajema tržne in netržne storitve, ki jih javne oblasti klasificirajo kot tiste, ki so splošnega interesa, in za katere veljajo posebne obveznosti zagotavljanja storitev.

Storitve splošnega gospodarskega interesa

To je izraz, ki je uporabljen v členu 86 Pogodbe in se nanaša na tržne storitve, za katere države članice zaradi splošnega interesa določijo posebne obveznosti zagotavljanja javnih storitev. Sem bi lahko sodila prometna omrežja, energija in telekomunikacije.

Javna storitev

To je dvoumen izraz, ker lahko pomeni bodisi dejansko ustanovo, ki opravlja storitve, ali vlogo splošnega interesa, ki je pripisana zadevni ustanovi. Zaradi spodbujanja ali lajšanja izpolnjevanja vloge splošnega interesa lahko javne oblasti naložijo posebne obveznosti zagotavljanja javne storitve ustanovam, ki opravljajo to storitev, na primer na področju notranjega, zračnega ali železniškega prometa in energije. Te obveznosti se lahko uporabljajo na državni ali regionalni ravni. Pogosta je zmeda pri izrazu "javna storitev", ki se nanaša na poklicno opravljanje storitve za javnost v smislu, katero storitev je treba zagotoviti, ter pri izrazu "javni sektor" (vključno z državno službo), ki se nanaša na pravni status tistih, ki zagotavljajo storitev, v smislu, kdo ima storitve v posesti.

Univerzalna storitev

Univerzalna storitev, zlasti definicija posebnih obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve je ključni dodatek tržni liberalizaciji storitvenega sektorja v Evropski uniji, kot so telekomunikacije. Z definicijo in jamstvom za univerzalno storitev se zagotovi ohranitev neprekinjene dostopnosti in kakovosti uveljavljenih storitev za vse uporabnike in potrošnike v procesu prehoda z monopolne ponudbe na odprte konkurenčne trge. Univerzalna storitev je v okoliščinah odprtih in konkurenčnih trgov definirana kot minimalni niz storitev določene kakovosti, do katerih imajo uporabniki in potrošniki, ob upoštevanju posebnih nacionalnih pogojev, dostop po sprejemljivih cenah.

--------------------------------------------------