51997XC0123(01)

Sporočilo Komisije

o notranjem poslovniku za obdelavo zahtevkov za dostop do spisa v primerih po členih 85 in 86 Pogodbe ES, členih 65 in 66 Pogodbe ESPJ in Uredbe Sveta (EGS) št. 4064/89

(97/C 23/03)

(Besedilo velja za EGP)

UVOD

Dostop do spisa je pomembna faza postopka v vseh spornih primerih konkurence (prepovedi z globo ali brez nje, prepoved združitev, zavrnitev pritožb itd.). Naloga Komisije na tem področju je uskladiti dve nasprotujočih si obveznosti, namreč obveznosti varovanja pravic obrambe in obveznosti zaščite zaupnih informacij o podjetjih.

Namen tega obvestila je zagotoviti skladnost obstoječe upravne prakse glede dostopa do spisa ter sodne prakse Sodišča Evropskih skupnosti in Sodišča prve stopnje, zlasti primerov "soda-pepel" [1]. Tako določen način ravnanja se nanaša na primere, ki so bili obravnavani na podlagi pravil o konkurenci, ki se uporabljajo za podjetja: členi 85 in 86 Pogodbe ES, Uredba (EGS) št. 4064/89 [2] (v nadaljnjem besedilu "Uredba o združitvi") ter členi 65 in 66 Pogodbe ESPJ.

Dostop do spisa, ki je eden od postopkovnih zaščitnih ukrepov, ki je namenjen zagotavljanju učinkovitega uveljavljanja pravice biti zaslišan , [3] določene v členu 19(1) in (2) Uredbe Sveta št. 17 [4] in v členu 2 Uredbe Komisije št. 99/63/EGS [5], pa tudi v ustreznih določbah uredb o uporabi členov 85 in 86 na področju prometa, je treba urediti v vseh primerih, ki vključujejo odločbe o kršitvah, zavrnitvi pritožb, uvedbi začasnih ukrepov in odločbe, sprejete na podlagi člena 15(6) Uredbe št. 17.

Vendar se spodaj navedene smernice v glavnem nanašajo na pravice podjetij, ki so predmet preiskav zaradi domnevnih kršitev; ne nanašajo se na pravice tretjih oseb in zlasti ne na pravice pritožnikov.

V primerih združitev je dostop neposredno zadevnih strank do spisa izrecno določen v členu 18(3) Uredbe o združitvi in v členu 13(a) Uredbe (ES) št. 3384/94 [6] ("Izvedbena uredba").

I. OBSEG IN OMEJITVE DOSTOPA DO SPISA

Ker je namen zagotavljanja dostopa do spisa omogočiti naslovnikom ugotovitve o možnih kršitvah, da izrazijo svoja mnenja o sklepih, ki jih je sprejela Komisija, morajo imeti zadevna podjetja dostop do vseh dokumentov, ki tvorijo "spis" Komisije (DG IV), razen kategorij dokumentov, opredeljenih v sodbi v primeru Hercules [7], namreč poslovnih tajnosti drugih podjetij, internih dokumentov Komisije [8] in drugih zaupnih informacij.

Tako ni mogoče posredovati vseh dokumentov, zbranih med preiskavo in je treba razločevati med dokumenti, ki jih ni mogoče, in tistimi, ki jih je mogoče pregledovati.

A. Dokumenti, ki jih ni mogoče pregledovati

1. Poslovne tajnosti

Poslovne tajnosti pomenijo informacije (dokumenti ali deli dokumentov), za katere je podjetje zahtevalo zaščito "poslovnih tajnosti" in ki jih kot takšne priznava Komisija.

Namen prepovedi pregledovanja takšnih informacij je zavarovati pravno utemeljene interese podjetij s preprečevanjem tretjim osebam, da bi pridobile strateško pomembne informacije o njihovih bistvenih interesih in o poslovanju ali razvoju njihovega poslovanja [9].

Merila za določanje, kaj predstavlja poslovno tajnost, še niso bila opredeljena v celoti. Vendar je možno sklicevanje na sodno prakso, zlasti na sodbe v primerih Akzo ter BAT in Reynolds [10], na uporabljena merila v protidampinških postopkih [11] ter na odločitve glede pooblaščenca za zaslišanje. Izraz "poslovna tajnost" je treba razlagati v širšem pomenu: po Akzo, Uredba št. 17 od Komisije zahteva, da upošteva pravno utemeljen interes podjetij pri varovanju njihovih poslovnih tajnosti.

Poslovnih tajnosti ni več treba varovati, kadar so znane zunaj podjetja (ali skupine ali združenja podjetij), na katero se nanašajo. Ta dejstva prav tako ne morejo ostati poslovne tajnosti če, zaradi poteka časa ali iz katerega koli drugega razloga, nimajo več gospodarskega pomena.

Kadar poslovne tajnosti zagotavljajo dokaze o kršitvi ali če so naravnane na razbremenitev podjetja, mora Komisija uskladiti interes za varovanje občutljivih informacij, javni interes za prenehanje kršitve pravil o konkurenci in pravice obrambe. To zahteva oceno:

(i) pomembnosti informacij za ugotovitev, ali je prišlo do kršitve ali ne;

(ii) njihovih dokaznih vrednosti;

(iii) ali so nujno potrebne;

(iv) vsebovane stopnje občutljivosti (v kakšnem obsegu bi razkritje informacij škodovalo interesom podjetja?);

(v) resnosti kršitve.

Vsak dokument je treba presoditi posamično in ugotoviti, ali je potreba po razkritju večja od škode, ki bi nastala zaradi razkritja.

2. Zaupni dokumenti

Prav tako je treba zaščititi informacije, za katere je bila zahtevana zaupnost.

Ta kategorija obsega informacije, ki omogočajo ugotoviti posredovalce informacij, ki bi radi ostali anonimni do drugih strank, in nekatere vrste informacij, sporočenih Komisiji pod pogojem spoštovanja zaupnosti, kot so dokumenti, ki so bili pridobljeni med preiskavo, so del premoženja podjetja in so predmet zahteve o nerazkritju (kot je tržna raziskava, ki jo je naročilo podjetje in je del njegovega premoženja). Tako kakor v prejšnjem primeru (poslovne tajnosti), mora Komisija uskladiti pravno utemeljene interese podjetja z varovanjem njegovega premoženja, javni interes za prenehanje kršitve pravil o konkurenci in pravice obrambe. Vojaške tajnosti prav tako sodijo v kategorijo "drugih zaupnih informacij".

Zaupna narava dokumentov praviloma ni ovira za njihovo razkritje [12], če so zadevne informacije potrebne za dokazovanje domnevne kršitve ("obremenilni dokumenti") ali če dokumenti razveljavljajo ali spodbijajo razloge Komisije, ki so določeni v njeni ugotovitvi o možnih kršitvah ("razbremenilni dokumenti").

3. Interni dokumenti

Interni dokumenti po svoji naravi ne predstavljajo vrste dokazov, na katere bi se Komisija lahko zanašala pri presoji primera. Večinoma obsegajo osnutke, mnenja ali obvestila zadevnih služb in se nanašajo na postopke v teku.

Službe Komisije morajo biti sposobne prostega izražanja znotraj njihovih institucij glede primerov v teku. Razkritje takšnih dokumentov bi lahko ogrozilo tudi tajnost razprav Komisije.

Poleg tega je treba upoštevati, da je tajnost postopka zaščitena tudi s pravili o ravnanju glede dostopa javnosti do dokumentov Komisije in Sveta, kakor je določeno v Sklepu Komisije 94/90/ESPJ, ES, Euratom [13], spremenjenim s Sklepom 96/567/ESPJ, ES, Euratom [14], kakor so zaščiteni interni dokumenti, ki se nanašajo na inšpekcijske preglede in preiskave ter tiste, katerih razkritje bi lahko ogrozilo zaščito zasebnosti posameznikov, poslovnih ali industrijskih tajnosti ali zaupnosti, ki jih zahtevajo pravne ali fizične osebe.

Ti premisleki utemeljujejo nerazkritje te kategorije dokumentov, ki bodo v prihodnosti shranjeni v mapo internih dokumentov, ki se nanašajo na primere v preiskavi, ki pa je načeloma nedostopna (glej točko II.A.2).

B. Dokumenti, ki jih je mogoče pregledovati

Vsi dokumenti, ki se ne obravnavajo kot dokumenti, ki jih ni mogoče pregledovati na podlagi zgoraj navedenih meril, so dostopni zadevnim strankam.

Tako dostop do spisov ni omejen na dokumente, ki jih Komisija šteje za "pomembne" za pravice podjetja do obrambe.

Komisija ne izbira dostopnih dokumentov, da bi odstranila tiste, ki bi bili lahko pomembni za obrambo podjetja. Ta koncept, ki je že bil opisan v sodbah Sodišča prve stopnje v primeru Hercules in Cimenteries CBR [15], je bil potrjen in razvit v primeru Soda-pepel, v katerem je Sodišče menilo, da "v zagovarjanem postopku, za katerega Uredba št. 17 določa, da Komisija sama ne more odločati o tem, kateri dokumenti so koristni za obrambo.… Komisija mora dati svetovalcem zadevnih podjetij možnost vpogleda v dokumente, ki bi bili lahko pomembni, tako da je mogoče oceniti njihovo dokazno vrednost za obrambo." (Primer T-30/91, odstavek 81).

Posebno obvestilo o študijah:

Treba je poudariti, da mora biti do študij, ki so bile naročene v zvezi s postopkom ali za določen spis, ki se neposredno ali posredno uporablja v postopku, omogočen dostop ne glede na njihovo pravo vrednost. Treba je omogočiti dostop ne le do rezultatov študij (poročil, statističnih podatkov itd.), ampak tudi do korespondence Komisije z izvajalcem, razpisne specifikacije in metodologije študije [16].

Vendar pa korespondenca, ki se nanaša na finančne vidike študije in reference izvajalca, ostanejo zaupne v interesu slednjega.

II. POSTOPKI ZA IZVEDBO DOSTOPA DO SPISA

A. Pripravljalni postopek – Primeri, raziskani po členih 85 in 86

1. Preiskovalni spis

1.1 Vračilo nekaterih dokumentov po inšpekcijskem pregledu

Med opravljanjem preiskav v skladu s členom 14(2) in (3) Uredbe št. 17, Komisija pridobi precejšnje število dokumentov, od katerih se po podrobnem pregledu nekateri lahko izkažejo za nepomembne za zadevni primer. Takšni dokumenti se običajno čimprej vrnejo podjetju.

1.2 Zahteva za nezaupno različico dokumenta

Zaradi olajšanja dostopa do spisa v poznejši fazi postopka se od zadevnih podjetij zahteva, naj sistematično:

- podrobno navajajo informacije (dokumente ali dele dokumenta), ki jih štejejo za poslovno tajnost, ter zaupne dokumente, katerih razkritje bi jim škodilo,

- pisno utemeljijo svoje zahtevke za zaupnost,

- pošljejo Komisiji nezaupno različico svojih zaupnih dokumentov (v kateri so zaupni odstavki črtani).

Kar zadeva dokumente, ki so bili vzeti med inšpekcijskim pregledom (člen 14(2) in (3)), se zahtevki vlagajo šele po povratku inšpektorjev po opravljeni nalogi.

Kadar podjetje, v odgovor na zahtevek Komisije, trdi, da so posredovane informacije zaupne, se sprejme naslednji postopek:

(a) v tej fazi postopka se zahtevki za zaupno obravnavo, ki se na prvi pogled zdijo utemeljeni, sprejmejo začasno. Komisija pa si pridržuje pravico do ponovne preučitve zadeve v poznejši fazi postopka;

(b) kadar je očitno, da je zahtevek po zaupni obravnavi nedvomno neutemeljen, na primer, kadar se nanaša na dokument, ki je že bil objavljen ali zelo razširjen, ali da je pretiran, kadar se nanaša na vse ali praktično vse dokumente, ki so bili pridobljeni ali poslani brez kakršne koli verodostojne utemeljitve, se zadevnemu podjetju sporoči, da Komisija ne soglaša z zahtevanim obsegom zaupnosti. Zadeva se obravnava potem, ko je pripravljena končna ocena dostopnosti dokumentacije (glej v nadaljevanju).

1.3 Končna ocena o dostopnosti dokumentacije

Lahko se pokaže, da je treba zagotoviti dostop do dokumentov drugim vpletenim podjetjem, tudi kadar podjetje, ki ga je izdalo, temu nasprotuje, če dokument predstavlja osnovo za odločanje [17] ali če gre za nedvomno razbremenilni dokument.

Če podjetje trdi, da je nek dokument zaupen, vendar ne predloži njegove nezaupne različice, se uporablja naslednji postopek:

- podjetje, ki zahteva zaupnost, je treba ponovno poklicati in ga zaprositi za primerno jasno in nezaupno različico dokumenta,

- če podjetje še naprej nasprotuje razkrivanju informacij, se pristojna služba obrne na pooblaščenca za zaslišanje, ki bo po potrebi izpeljal postopek, ki ima za posledico odločitev v skladu s členom 5(4) Sklepa Komisije 94/810/ESPJ, ES z dne 12. decembra 1994 o formalnih pogojih za pooblaščence za zaslišanje v postopkih o konkurenci pred Komisijo [18]. Podjetju bo pisno sporočeno, da pooblaščenec za zaslišanje preučuje vprašanje.

1.4 Specifikacija dokumentacije

Pripraviti je treba specifikacijo dokumentacije v skladu z naslednjimi načeli:

(a) specifikacija bi morala vsebovati neprekinjeno številčenje vseh strani v preiskovalnem spisu in navedbo (z uporabo šifre razvrščanja) stopnje dostopnosti dokumenta in strank z dovoljenim dostopom;

(b) vsakemu dokumentu v specifikaciji se dodeli šifra za dostop:

- dostopen dokument

- delno dostopen dokument

- nedostopen dokument;

(c) kategorija popolnoma nedostopnih dokumentov dejansko sestoji iz dokumentov, ki vsebujejo "poslovne tajnosti" in druge zaupne dokumente. Glede sodne prakse "Soda-pepel" bo specifikacija vsebovala povzetek, ki bo omogočal ugotavljanje vsebine in predmeta dokumentacije, tako da bo podjetje, ki je zahtevalo dostop do spisa, lahko ob popolnem poznavanju dejstev ugotovilo, ali bi bili dokumenti lahko pomembni za njegovo obrambo, in se odločilo, ali naj kljub tej razvrstitvi zahteva dostop;

(d) za dostopne in delno dostopne dokumente se v specifikaciji ne zahteva opis njihove vsebine, ker imajo možnost fizičnega vpogleda vanje vsa podjetja, v njihovi celotni ali nezaupni različici. V zadnjem primeru se izbrišejo samo občutljivi odstavki, tako da podjetje, ki ima pravico dostopa, lahko ugotovi značaj izbrisanih informacij (npr. promet).

2. Spis z internimi dokumenti, ki se nanašajo na primere v teku

Zaradi poenostavitve uprave in povečanja učinkovitosti se bodo interni dokumenti v prihodnje odlagali v spis z internimi dokumenti, ki se nanašajo na primere, pri katerih je preiskava v teku (nedostopni), in ki vsebujejo vse interne dokumente v časovnem zaporedju. Razvrščanje v tej kategoriji je odvisno od nadzora s strani pooblaščenca za zaslišanje, ki bo po potrebi potrdil, ali so v njej vsebovani dokumenti "interni dokumenti".

Kot interni dokumenti bo, na primer, štelo naslednje:

(a) zahtevki za navodila o obravnavanju primerov, ki so naslovljeni, in navodila, ki so prejeta od hierarhično nadrejenih.

(b) posvetovanja z drugimi službami Komisije o primeru;

[19];

(d) osnutki in druga delovna dokumentacija;

(e) posamezne pogodbe o tehnični pomoči (jeziki, računalništvo itd.), ki se nanašajo na specifičen vidik posameznega primera.

B. Pripravljalni postopek – Primeri, pregledani v smislu Uredbe o združitvi

1. Ukrepi, ki so običajni za pripravljalni postopek v preiskovalnih primerih po členih 85 in 86

(a) Vračilo nekaterih dokumentov po inšpekcijskem pregledu

Inšpekcijski pregledi na kraju samem so posebej določeni v členu 13 Uredbe o združitvi: v takšnih primerih se uporablja postopek, ki je določen v točki II.A.1 za primere, ki se pregledujejo na podlagi členov 85 in 86.

(b) Specifikacija dokumentacije

Specifikacija dokumentov v spisu Komisije z dostopnimi kodami bo sestavljena v skladu z merili, določenimi v točki II.A.1.4.

(c) Zahteva za nezaupno različico dokumenta

Zaradi lajšanja dostopa do spisa se bo od podjetij, ki se preverjajo, zahtevalo, da:

- podrobno navajajo informacije (dokumente ali dele dokumentov), ki jih štejejo za poslovno tajnost, ter zaupne dokumente, katerih razkritje bi jim škodilo,

- pisno utemeljijo svoje zahtevke za zaupnost,

- pošljejo Komisiji primerno jasno nezaupno različico svojih zaupnih dokumentov (v kateri so zaupni odstavki izbrisani).

Ta postopek se bo upošteval v primerih II. faze (kadar Komisija začne postopek glede priglasiteljic) in v primerih I. faze (kar ima za posledico odločitev Komisije, ne da bi začela postopek).

2. Ukrepi, ki so značilni za pripravljalne postopke v primerih združitev

(a) Nadaljnji postopek v primerih faze II

V primerih faze II je nadaljnji postopek naslednji.

Kadar podjetje trdi, da vsi dokumenti ali deli dokumentov, ki jih je posredovala, predstavljajo poslovno tajnost, je treba sprejeti naslednje ukrepe:

- če se zahtevek zdi utemeljen, se zadevni dokumenti ali deli dokumentov obravnavajo kot nedostopni za tretje osebe,

- če se zahtevek zdi neutemeljen, pristojna služba Komisije v času med preiskavo in najpozneje takrat, ko je bila poslana izjava o ugovoru, zaprosi podjetje, da ponovno preuči svoje stališče. Podjetje mora bodisi dati pisno izjavo o tem, katere dokumente ali dele dokumentov je treba obravnavati kot zaupne, bodisi poslati nezaupno različico teh dokumentov.

Če se nesoglasje glede stopnje zaupnosti nadaljuje, pristojna služba posreduje zadevo pooblaščencu za zaslišanje, ki lahko po potrebi sprejme odločitev, ki je določena v členu 5(4) Sklepa 94/810/ESPJ, ES.

(b) Posebni primeri

Člen 9(1) Uredbe o združitvi določa, da "Komisija lahko z odločbo, ki jo nemudoma sporoči zadevnemu podjetju… posreduje priglašeno koncentracijo pristojnim organom zadevne države članice". V smislu dostopa do spisa bi zadevne stranke praviloma morale imeti možnost vpogleda v zahtevek za posredovanje od organa, razen kakršnih koli poslovnih tajnosti ali drugih zaupnih informacij, ki bi jih lahko vseboval.

Člen 22(3) Uredbe o združitvi določa, da "če Komisija na zahtevo države članice ugotovi, da koncentracija (…), ki ni na ravni Skupnosti (…), ustvarja ali krepi prevladujoči položaj (…) lahko (…) sprejme odločitve, ki so določene v drugem pododstavku členov 8(2), (3) in (4)". Takšni zahtevki imajo za posledico pooblastitev Komisije za obravnavanje združitev, ki bi bile običajno zunaj njenih nadzorstvenih pooblastil. V skladu s tem bi morala biti zadevnim strankam dana pravica dostopa do pisma države članice, ki zahteva posredovanje, potem ko so bile iz njega črtane vse poslovne tajnosti ali druge zaupne informacije.

C. Praktične določbe za dostop do spisa

1. Splošno pravilo: dostop z vpogledom v prostorih Komisije

Podjetja so vabljena k vpogledu v ustrezne spise v prostorih Komisije.

Če na podlagi seznama dokumentov, ki jih je prejelo, podjetje meni, da potrebuje nekatere nedostopne dokumente za svojo obrambo, lahko v ta namen naslovi utemeljeno zahtevo na pooblaščenca za zaslišanje [20].

2. Če spis ni preveč obsežen, lahko podjetje izbere možnost, da se mu pošljejo vsi razpoložljivi dokumenti razen tistih, ki so mu že bili poslani z izjavo o ugovoru ali s pismom o zavrnitvi pritožbe, ali možnost vpogleda v spis v prostorih Komisije.

Kar zadeva primera iz člena 85 in 86, bodo izjavi o ugovoru ali pismu o zavrnitvi, v nasprotju z dotedanjo uveljavljeno prakso, v prihodnje priloženi samo navedeni dokazi in citirani dokumenti, ki so osnova za ugovore/zavrnitev.

Kakšen koli zahtevek za dostop, ki je vložen pred predložitvijo izjave o ugovoru, je načeloma nesprejemljiv.

D. Posamezna vprašanja, ki se lahko pojavijo v zvezi s pritožbami in postopki, ki se nanašajo na zlorabo prevladujočega položaja (člena 85 in 86)

1. Pritožbe

Čeprav so pritožniki pravilno vključeni v postopek, nimajo enakih pravic in jamstev kakor domnevni kršitelji. Pravica pritožnika do vpogleda v spise nima enake podlage kakor pravica do obrambe naslovnikov izjave o ugovoru in tudi ne obstajajo nikakršni razlogi za obravnavanje pritožnikovih pravic enakovredno s pravicami podjetij, na katere se ugovor nanaša.

Kljub temu pa lahko pritožnik, ki je bil obveščen o nameri zavrnitve njegove pritožbe, zahteva dostop do dokumentov, na katerih temelji stališče Komisije. Pritožniki pa ne morejo imeti dostopa do kakršnih koli zaupnih informacij ali drugih poslovnih tajnosti, ki so last podjetij, na katere se nanaša pritožba, ali podjetij tretjih oseb, ki jih je Komisija pridobila med preiskavo (člena 11 in 14 Uredbe št. 17).

Nedvomno je v tem primeru celo bolj nujno upoštevati načelo zaupnosti, ker ne obstaja nikakršna domneva kršitve. V skladu s sodbo v Fedetab [21] člen 19(2) Uredbe št. 17 daje pritožnikom pravico do zaslišanja in ne pravice do prejemanja zaupnih informacij.

2. Postopki v primerih zlorabe prevladujočega položaja

Na vprašanje postopkov v primerih zlorabe prevladujočega položaja sta opozorila Sodišče prve stopnje in Sodišče v primeru BPB Industries and British Gypsum proti Komisiji [22].

Po opredelitvi podjetja s prevladujočim položajem na trgu lahko izvajajo precejšnji gospodarski ali trgovinski pritisk na konkurente ali poslovne partnerje, odjemalce ali dobavitelje.

Sodišče prve stopnje in Sodišče sta tako priznala legitimnost odpora, ki ga je Komisija pokazala pri razkrivanju nekaterih pisem odjemalcev podjetij, ki so bila predmet preiskave.

Čeprav je za Komisijo pomembno, da zagotovi boljše poznavanje zadevnega trga, informacije nikakor ne pomenijo obremenilnih dokazov, njihovo razkrivanje zadevnemu podjetju pa bi avtorje hitro lahko izpostavilo tveganju povračilnih ukrepov.

[1] Sodbe Sodišča prve stopnje v primerih T-30/91, Solvay proti Komisiji, T-36/91, ICI proti Komisiji in T-37/91, ICI proti Komisiji [1995] ECR II-1775, II-1847 in II-1901.

[2] UL L 395, 30.12.1989, str. 1, kakor je bilo popravljeno v UL L 257, 21.9.1990, str. 13.

[3] Sodba Sodišča prve stopnje v združenih primerih T-10, 11, 12 in 15/92, CBR in drugi [1992] ECR II-2667, v odstavku 38.

[4] UL 13, 21.2.1962, str. 204/62.

[5] UL L 127, 20.8.1963, str. 2268/63.

[6] UL L 377, 31.12.1994, str. 1.

[7] Sodba Sodišča prve stopnje v primeru T-7/89, Hercules Chemicals proti Komisiji (1991) ECR II-1711, odstavek 54.

[8] Interni dokumenti Komisije niso del spisa o preiskavi in se nahajajo v mapi internih dokumentov, ki se nanašajo na primer v preiskavi (glej točki I.A.3 in II.A.2 v nadaljevanju).

[9] Na primer, sredstva ocenjevanja proizvajalnih stroškov in stroškov distribucije, proizvodnih skrivnosti in postopkov, virov dobav, proizvedenih in prodanih količin, tržnih deležev, seznamov kupcev in distributerjev, tržnih obratov, strukture lastne cene, prodajne politike in informacij o notranji organiziranosti podjetja.

[10] Primer 53/85, Akzo [1986] ECR 1965, odstavki 24 do 28, in zlasti odstavek 28 na str. 1991-1992. Primera 142 in 156/84, BAT in Reynolds proti Komisiji [1987] ECR 4487, odstavek 21.

[11] Odredba Sodišča z dne 30.3.1982 v Primeru 236/81, Celanese proti Komisiji in Svetu [1982] ECR 1183.

[12] V tem primeru je treba upoštevati postopek, opisan pod točko II.A.1.3.

[13] UL L 46, 18.2.1994, str. 58.

[14] UL L 247, 28.9.1996, str. 45.

[15] V odstavku 54 primera Hercules, ki je navedene v odstavku 41 sodbe v primeru Cimenteries je Sodišče prve stopnje menilo, da je Komisija dolžna dati podjetjem na voljo vso dokumentacijo ne glede na to, ali je ta v njihovo korist ali ne, ki jo je pridobila med preiskavo, razen kadar gre za poslovne skrivnosti drugih podjetij, interne dokumente Komisije ali druge zaupne informacije.

[16] Zaradi te določbe je treba pri pripravi pogodbe o študiji vanjo vključiti posebno klavzulo, ki določa, da študijo in z njo povezano dokumentacijo (metodologijo, korespondenco s Komisijo) Komisija lahko razkrije tretjim osebam.

[17] Na primer, dokumenti, ki pomagajo pri opredelitvi obsega, trajanja in vrsto kršitve, identitete udeležencev, škodo za konkurenco, gospodarski pomen itd.

[18] UL L 330, 21.12.1994, str. 67.

[19] V kolikor takšen dogovor ne obstaja, se upošteva enako načelo zajamčene zaupnosti.

[20] Poseben postopek, določen s Sklepom 94/810/ESPJ, ES.

[21] Primera 209-215 in 218/78, Fedetab [1980] ECR 3125, odstavek 46.

[22] Sodba Sodišča prve stopnje v zadevi T-65/89 BPB Industries and British Gypsum (1993) ECR II-389 in sodba Sodišča v zadevi C-310/93 P v BPB Industries and British Gypsum (1995) ECR I-865.

--------------------------------------------------