31995L0008

Direktiva Komisije 95/8/ES

z dne 10. aprila 1995

o spremembah Direktive 77/535/EGS o približevanju zakonodaj držav članic v zvezi z metodami vzorčenja in analize gnojil

(Analitske metode za elemente v sledovih pri koncentraciji, večji od 10 %)

KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI JE

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti,

ob upoštevanju Direktive Sveta 76/116/EGS z dne 18. decembra 1975 o približevanju zakonodaj držav članic v zvezi z gnojili [1], nazadnje spremenjene z Direktivo Sveta 89/530/EGS [2], in zlasti člena 9(2) Direktive,

ker člen 8a Pogodbe ustanavlja območje brez notranjih meja, na katerem je zagotovljen prost pretok blaga, oseb, storitev in kapitala;

ker Direktiva 89/530/EGS dopolnjuje in spreminja Direktivo 76/116/EGS glede elementov v sledovih bora, kobalta, bakra, železa, mangana, molibdena in cinka v gnojilih;

ker so v Direktivi Komisije 77/535/EGS [3], nazadnje spremenjeni z Direktivo 93/1/EGS [4], predvideni uradni nadzori gnojil Skupnosti zaradi preverjanja skladnosti z zahtevami, uvedenimi na podlagi predpisov Skupnosti glede kakovosti in sestave gnojil; ker je treba Direktivo 77/535/EGS dopolniti tako, da se bodo lahko preverjala tudi gnojila, za katera velja Direktiva 89/530/EGS;

ker so glede na obseg in učinke predlaganega delovanja ukrepi Skupnosti, predvideni v tej direktivi, ne le potrebni, ampak tudi nepogrešljivi za uresničenje navedenih ciljev, ker teh ciljev države članice ne morejo doseči posamič in ker je njihovo uresničenje na ravni Skupnosti pravzaprav že predvideno z Direktivo 76/116/EGS;

ker so ukrepi, predvideni v tej direktivi, v skladu z mnenjem Odbora za prilagajanje tehničnemu napredku direktiv o odstranjevanju tehničnih ovir v trgovini z gnojili,

SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO:

Člen 1

Besedilo, določeno v Prilogi k tej direktivi, se doda Prilogi II Direktive 77/535/EGS.

Metode so uporabne za gnojila Skupnosti za ugotavljanje vsakega elementa v sledovih, katerega navedena vsebnost je večja od 10 %.

Člen 2

1. Države članice sprejmejo predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, do 31. decembra 1995. O tem takoj obvestijo Komisijo.

Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob uradni objavi. Postopek sklicevanja sprejmejo države članice.

2. Države članice obvestijo Komisijo o besedilih nacionalne zakonodaje, ki jo sprejmejo na področju, zajetem s to direktivo.

Člen 3

Ta direktiva začne veljati tretji dan po objavi v Uradnem listu Evropskih skupnosti.

V Bruslju, 10. aprila 1995

Za Komisijo

Martin Bangemann

Član Komisije

[1] UL L 24, 30.1.1976, str. 21.

[2] UL L 281, 30.9.1989, str. 116.

[3] UL L 213, 22.8.1977, str. 1.

[4] UL L 113, 7.5.1993, str. 17.

--------------------------------------------------

PRILOGA

"Metode 10: ELEMENTI V SLEDOVIH PRI KONCENTRACIJI, VEČJI OD 10 %

Metoda 10.1 EKSTRAKCIJA SKUPNIH ELEMENTOV V SLEDOVIH

1. NAMEN

V tej metodi je opredeljen postopek ekstrakcije naslednjih elementov v sledovih: skupnega bora, skupnega kobalta, skupnega bakra, skupnega železa, skupnega mangana, skupnega molibdena in skupnega cinka. Cilj metode je opraviti čim manj ekstrakcij, tako da se, kadar koli je to mogoče, uporabi isti izvleček za določanje skupne vsebnosti vsakega zgoraj navedenega elementa v sledovih.

2. PODROČJE UPORABE

Ta postopek velja za gnojila Skupnosti, ki so zajeta v Direktivi 89/530/EGS in vsebujejo enega ali več naslednjih elementov v sledovih: bor, kobalt, baker, železo, mangan, molibden in cink. Uporaben je za vsak element v sledovih, katerega navedena vsebnost je večja kakor 10 %.

3. PRINCIP

Raztapljanje v vreli razredčeni solni kislini.

Opomba:

Ekstrakcija je empirična in ni nujno količinsko odvisna od produktaali drugih sestavin gnojila. Zlasti pri nekaterih manganovih oksidih je vsebnost v izvlečku znatno manjša od skupne vsebnosti mangana, ki ga vsebuje produkt. Izdelovalci gnojil morajo zagotoviti, da navedena vsebnost res ustreza količini, izločeni pod pogoji, ki veljajo za to metodo.

4. REAGENTI

4.1 Raztopina razredčene solne kisline (HCl), približno 6 M

Zmeša se 1 volumski del solne kisline (ρ = 1,18 g/ml) z 1 volumskim delom vode.

4.2 Koncentrirana raztopina amonijaka (NH4OH, ρ = 0,9 g/ml)

5. APARATURE

5.1 Električni kuhalnik z nastavljivo temperaturo.

5.2 pH-meter

Opomba:

Kadar se določa vsebnost bora v izvlečku, se ne uporablja borosilikatna steklovina. Ker metoda vključuje vrenje, je bolj priporočljiv teflon ali kvarčno steklo. Če je bila steklovina oprana z detergenti, ki vsebujejo borate, jo je treba dobro sprati.

6. PRIPRAVA VZORCA

Glej metodo 1 (Direktiva 77/535/EGS).

7. POSTOPEK

7.1 Preskusni vzorec

Vzame se 1 ali 2 g gnojila, odvisno od navedene vsebnosti elementa v produktu. Naslednja tabela se uporabi za pridobivanje končne raztopine, ki bo po ustrezni razredčitvi v merilnem območju vsake metode. Vzorce je treba stehtati na 1 mg natančno.

Navedena vsebnost elementa v sledovih v gnojilu (%) | > 10 < 25 | ≥ 25 |

Masa preskusnega vzorca (g) | 2 | 1 |

Masa elementa v vzorcu (mg) | > 200 < 500 | ≥ 250 |

Prostornina izvlečka V (ml) | 500 | 500 |

Koncentracija elementa v izvlečku (mg/l) | > 400 < 1000 | ≥ 500 |

Vzorec se vnese v 250-mililitrsko bučko.

7.2 Priprava raztopine

Po potrebi se vzorec navlaži z malo vode, na gram gnojila se v majhnih količinah previdno doda 10 ml razredčene solne kisline (4.1), nato se doda še približno 50 ml vode. Čaša se pokrije z urnim steklom in vsebina se premeša. Na električnem kuhalniku se zavre in se pusti vreti 30 minut. Pusti se, da se ohladi, in se občasno premeša. Kvantitativno se prenese v 500-mililitrsko merilno bučko. Do oznake se dolije z vodo in se dobro premeša. Skozi suh filter se filtrira v suho posodo. Prvi del filtrata se zavrže. Izvleček mora biti popolnoma bister.

Priporočeno je, da se določanja opravijo takoj na alikvotnih deležih bistrega filtrata, drugače je treba posodo zamašiti.

Opomba:

Izvlečki, v katerih mora biti določena vsebnost bora.

S koncentrirano raztopino amonijaka (4.2) se uravna pH med 4 in 6.

8. DOLOČANJE VSEBNOSTI

Določanje vsebnosti vsakega elementa v sledovih se opravi na alikvotnih deležih, kakor je navedeno v metodi za vsak posamezen element v sledovih.

Metode 10.5, 10.6, 10.7, 10.9 in 10.10 se ne morejo uporabiti za določanje elementov v kelatni ali kompleksni obliki. V teh primerih je treba pred določanjem uporabiti metodo 10.3.

Pri določanjih z AAS (metodi 10.8 in 10.11) takšna obdelava morda ne bo potrebna.

Metoda 10.2 EKSTRAKCIJA ELEMENTOV V SLEDOVIH, TOPNIH V VODI

1. NAMEN

V tej metodi je opredeljen postopek ekstrakcije vodotopnih oblik naslednjih elementov v sledovih: bora, kobalta, bakra, železa, mangana, molibdena in cinka. Cilj je opraviti čim manj ekstrakcij, tako da se, kadar koli je mogoče, za določanje stopnje vsakega izmed zgoraj navedenih elementov uporabi isti izvleček.

2. PODROČJE UPORABE

Ta postopek velja za gnojila Skupnosti, ki so zajeta v Direktivi 89/530/EGS in vsebujejo enega ali več naslednjih elementov v sledovih: bor, kobalt, baker, železo, mangan, molibden in cink. Uporaben je za vsak element v sledovih, katerega navedena vsebnost je večja kakor 10 %.

3. POSTOPEK

Elementi v sledovih se ekstrahirajo s stresanjem gnojila v vodi pri 20 ± 2 oC.

Opomba:

Ekstrakcija je empirična in je lahko kvantitativna ali pa ne.

4. REAGENTI

4.1 Razredčena raztopina solne kisline (HCl), približno 6 M

Zmeša se 1 volumski del solne kisline (ρ = 1,18 g/ml) z 1 volumskim delom vode.

5. APARATURE

5.1 Rotacijski stresalnik, nastavljen na približno 35 do 40 obratov/min.

Opomba:

Kadar se določa količina bora v izvlečku, se ne uporablja borosilikatna steklovina. Za to ekstrakcijo je bolj priporočljiv teflon ali kvarčno steklo. Če je bila steklovina oprana z detergenti, ki vsebujejo borate, jo je treba dobro sprati.

6. PRIPRAVA VZORCA

Glej metodo 1 (Direktiva 77/535/EGS).

7. POSTOPEK

7.1 Preskusni vzorec

Vzame se 1 ali 2 g gnojila, odvisno od navedene vsebnosti produkta. Naslednja tabela se uporabi za pridobivanje končne raztopine, ki bo po ustrezni razredčitvi v merilnem območju vsake metode. Vzorce je treba stehtati na 1 mg natančno.

Navedena vsebnost elementa v sledovih v gnojilu (%) | > 10 < 25 | ≥ 25 |

Masa preskusnega vzorca (g) | 2 | 1 |

Masa elementa v preskusnem vzorcu (mg) | > 200 < 500 | ≥ 250 |

Prostornina izvlečka V (ml) | 500 | 500 |

Koncentracija elementa v izvlečku (mg/l) | > 400 < 1000 | ≥ 500 |

Vzorec se vnese v 500-mililitrsko bučko.

7.2 Priprava raztopine

Doda se približno 400 ml vode.

Bučka se dobro zamaši in ročno dobro pretrese, da bi se dispergiral vzorec, nato pa se postavi na stresalnik in se stresa 30 minut.

Do končne prostornine se dolije z vodo in se dobro premeša.

7.3 Priprava preskusne raztopine

Takoj se filtrira v čisto, suho bučko. Bučka se zamaši. Določanje se opravi takoj po filtriranju.

Opomba:

Če postane filtrat postopoma moten, se naredi ponovna ekstrakcija po 7.1 in 7.2 v bučki s prostornino Ve. Filtrira se v merilno bučko s prostornino W, ki je bila prej osušena in v kateri je 5 ml razredčene solne kisline (4.1). Filtracija se konča natanko takrat, ko filtrat doseže raven kalibracijske oznake. Dobro se premeša.

Pod temi pogoji je vrednost V pri izražanju rezultatov:

V = V

× W /

W − 5

Razredčitve pri izražanju rezultatov so odvisne od te vrednosti V.

8. DOLOČANJE VSEBNOSTI

Določanje vsebnosti vsakega elementa v sledovih se opravi na alikvotnih deležih, ki so navedeni v metodi za vsak posamezen element v sledovih.

Metode 10.5, 10.6, 10.7, 10.9 in 10.10 se ne morejo uporabiti za določanje elementov v kelatni ali kompleksni obliki. V takšnih primerih je treba pred določanjem količine uporabiti metodo 10.3.

Pri določanju količine z AAS (metodi 10.8 in 10.11) takšna obdelava morda ne bo potrebna.

Metoda 10.3 ODSTRANJEVANJE ORGANSKIH SPOJIN IZ IZVLEČKOV GNOJIL

1. NAMEN

V tej metodi je opredeljen postopek odstranjevanja organskih spojin iz izvlečkov gnojil.

2. PODROČJE UPORABE

Ta postopek je uporaben za analizo vzorcev gnojil, ki so ekstrahirani po metodah 10.1 in 10.2 in za katere se po Direktivi 89/530/EGS zahteva navedba skupne vsebnosti elementa in/ali vsebnosti elementa, topnega v vodi.

Opomba:

Majhne količine organskih snovi navadno ne vplivajo na določanja količin z atomsko absorpcijsko spektrometrijo.

3. PRINCIP

Organske spojine v alikvotnih deležih izvlečka se oksidirajo z vodikovim peroksidom.

4. REAGENTI

4.1 Raztopina razredčene solne kisline(HCl), približno 0,5 M

Zmeša se 1 volumski del solne kisline (ρ = 1,18 g/ml) z 20 volumskimi deli vode.

4.2 Raztopina vodikovega peroksida (30 % H2O2, ρ = 1,11 g/ml), brez elementov v sledovih.

5. APARATURE

Električni kuhalnik z nastavljivo temperaturo.

6. POSTOPEK Vzame se 25 ml izvlečka raztopine, dobljenega po metodi 10.1 ali 10.2, in se vnese v 100-mililitrsko čašo. Pri metodi 10.2 se doda 5 ml raztopine razredčene solne kisline (4.1). Nato se doda 5 ml raztopine vodikovega peroksida (4.2). Čaša se pokrije z urnim steklom. Oksidacija naj poteka eno uro pri sobni temperaturi, nato naj raztopina počasi zavre, vre pa naj pol ure. Po potrebi se doda raztopini po ohlajanju še 5 ml vodikovega peroksida. Nato naj zavre, da se odstrani presežek vodikovega peroksida. Pusti se, da se raztopina ohladi, in se kvantitativno prenese v 50-mililitrsko merilno bučko ter dopolni do oznake. Po potrebi se filtrira.

To razredčitev je treba upoštevati pri jemanju alikvotnih deležev in računanju odstotka elementa v sledovih v produktu.

Metoda 10.4 DOLOČANJE VSEBNOSTI ELEMENTOV V SLEDOVIH V IZVLEČKIH GNOJIL Z ATOMSKO ABSORPCIJSKO SPEKTROMETRIJO

(SPLOŠNI POSTOPEK)

1. NAMEN

V tem dokumentu je opredeljen splošni postopek določanja vsebnosti železa in cinka v izvlečkih gnojil z atomsko absorpcijsko spektrometrijo.

2. PODROČJE UPORABE

Ta postopek je uporaben za analizo vzorcev gnojil, ki so ekstrahirani po metodah 10.1 in 10.2 in za katere se po Direktivi 89/530/EGS zahteva navedba vsebnosti skupnega železa in cinka in/ali vsebnosti vodotopnega železa in cinka. Prilagoditve tega postopka za različne elemente v sledovih so podrobneje navedene v metodah, opredeljenih posebej za vsak element.

Opomba:

V večini primerov majhne količine organskih snovi ne bodo vplivale na določanje količine z atomsko absorpcijsko spektrometrijo.

3. PRINCIP

Po obdelavi izvlečka se izvleček, kadar je treba, da bi se zmanjšale ali odstranile morebitne moteče kemične snovi, razredči tako, da je njegova koncentracija v optimalnem razponu spektrometra pri valovni dolžini, ki ustreza elementu v sledovih, katerega količina se določa.

4. REAGENTI

4.1 Raztopina razredčene solne kisline (HCl), približno 6 M

Zmeša se en volumski del solne kisline (ρ = 1,18 g/ml) z 1 volumskim delom vode.

4.2 Raztopina razredčene solne kisline (HCl), približno 0,5 M

Zmeša se en volumski del solne kisline (ρ = 1,18 g/ml) z 20 volumskimi deli vode.

4.3 Raztopine lantanove soli (10 g La na liter)

Ta reagent se uporablja za določanje količine železa in cinka. Pripravi se lahko bodisi:

(a) z lantanovim oksidom, raztopljenim v solni kislini (4.1). V 150 ml vode v litrski merilni bučki se vnese 11,73 g lantanovega oksida (La2O3) in se doda 120 ml 6 M solne kisline (4.1). Pusti se, da se raztopi, do prostornine 1 litra se dolije z vodo in se dobro premeša. Ta raztopina je približno 0,5 M v solni kislini; ali

(b) z raztopinami lantanovega klorida, sulfata ali nitrata.

26,7 g lantanovega klorida heptahidrata (LaCl3 × 7H2O) ali 31,2 g lantanovega nitrata heksahidrata (La(NO3)3 × 6H2O) ali 26,2 g lantanovega sulfata nonahidrata (La2(SO4)3 × 9H2O) se raztopi v 150 ml vode in se nato doda 85 ml 6 M solne kisline (4.1). Pusti se, da se raztopi, in se nato do prostornine 1 litra dolije z vodo. Dobro se premeša. Ta raztopina je približno 0,5 M v solni kislini.

4.4 Kalibracijske raztopine

Za njihovo pripravo glej posamične metode določanja količine vsakega elementa v sledovih.

5. APARATURE

Atomski absorpcijski spektrometer, opremljen z žarnicami, ki emitirajo svetlobo valovnih dolžin, značilnih za elemente v sledovih, katerih količine se določajo.

Analitik mora upoštevati proizvajalčeva navodila in biti seznanjen z aparaturami. Aparature morajo omogočati korekcijo ozadja, tako da se lahko uporabijo, kadar koli je treba (npr. Zn). Plina, ki se uporabljata, sta zrak in acetilen.

6. PRIPRAVA RAZTOPINE ZA ANALIZO

6.1 Priprava raztopin izvlečkov, ki vsebujejo elemente, katerih količina se določa

Glej metodo 10.1 in/ali 10.2, in če je to primerno, 10.3.

6.2 Obdelava preskusne raztopine

Alikvotni delež izvlečka, dobljenega po metodi 10.1, 10.2 ali 10.3, se razredči z vodo in/ali solno kislino (4.1) ali (41.2), tako da se dobi v končni raztopini, namenjeni za merjenje, koncentracija določanega elementa, ki ustreza uporabljenemu kalibracijskemu območju (7.2), in koncentracija solne kisline, ki znaša vsaj 0,5 M in ne več kakor 2,5 M. Ta postopek lahko zahteva več zaporednih razredčitev.

Končno raztopino je treba dobiti tako, da se alikvotni delež razredčenega izvlečka vnese v 100-mililitrsko merilno bučko. Naj bo prostornina tega alikvotnega deleža (a) ml. Doda se 10 ml raztopine lantanove soli (4.3). Do končne prostornine se dolije z 0,5 M raztopino solne kisline (4.2) in se dobro premeša. Naj bo D faktor razredčitve.

7. POSTOPEK

7.1 Priprava slepe raztopine

Slepa raztopina se pripravi s ponovitvijo celotnega postopka od stopnje ekstrakcije, tako da se izpusti samo preskusni vzorec gnojila.

7.2 Priprava kalibracijskih raztopin

Iz delovnih kalibracijskih raztopin, pripravljenih po metodi za vsak posamezen element v sledovih, se v 100-mililitrskih merilnih bučkah pripravi skupina vsaj petih kalibracijskih raztopin z naraščajočo koncentracijo v optimalnem merilnem območju spektrometra. Po potrebi se prilagodi koncentracija solne kisline tako, da je čim bliže koncentraciji razredčene preskusne raztopine (6.2). Ko se določa količina železa ali cinka, se doda 10 ml iste raztopine lantanove soli (4.3), ki je bila uporabljena v (6.2). Do končne prostornine se dolije z 0,5 M raztopino solne kisline (4.2) in se dobro premeša.

7.3 Merjenje

Spektrometer (5.) se pripravi za merjenje in naravna se valovna dolžina, navedena v metodi za posamični element v sledovih.

Trikrat zapored se razpršujejo kalibracijske raztopine (7.2), preskusna raztopina (6.2) in slepa raztopina (7.1), zapiše se vsak rezultat, po vsakem razprševanju pa se spere instrument z destilirano vodo.

Izdela se umeritvena krivulja, tako da se na ordinatno os vnese povprečni odčitek vsake kalibracijske raztopine (7.2), ustrezna koncentracija elementa, izražena v μg/ml, pa na abscisno os.

Glede na umeritveno krivuljo se določijo koncentracije ustreznih elementov v sledovih v preskusni raztopini Xs (6.2) in v slepi raztopini Xb (7.1), izražene v μg na ml.

8. IZRAŽANJE REZULTATOV

Odstotek elementa v sledovih (E) v gnojilu je:

E

=

X

− X

/

M × 104

Če je bila uporabljena metoda 10.3:

E

=

X

− X

/

M × 104

pri čemer je:

E količina določanega elementa v sledovih, izražena kot odstotek gnojila;

Xs koncentracija v preskusni raztopini (6.2), v μg/ml;

Xb koncentracija v slepi raztopini (7.1), v μg/ml;

V prostornina izvlečka, dobljenega po metodi 10.1 ali 10.2, v ml;

D faktor, ki ustreza razredčitvi, opravljeni po (6.2);

M masa preskusnega vzorca, odvzetega v skladu z metodo 10.1 ali 10.2, v g.

Izračun faktorja razredčitve D:

Če so (a1), (a2), (a3)…, (ai) in (a) alikvotni deleži in (v1), (v2), (v3)…, (vi) in (100) prostornine v ml, ki ustrezajo njihovim razredčitvam, v navedenem zaporedju, bo faktor razredčitve D enak:

D =

×

×

× .·· ×

×

100 / a

Metoda 10.5 DOLOČANJE VSEBNOSTI BORA V IZVLEČKIH GNOJIL Z ACIDIMETRIČNO TITRACIJO

1. NAMEN

V tem dokumentu je opredeljen postopek določanja vsebnosti bora v izvlečkih gnojil.

2. PODROČJE UPORABE

Ta postopek je uporaben za izvlečke iz vzorcev gnojil, ki so bili pridobljeni po metodi 10.1 ali 10.2 in za katere se po Direktivi 89/530/EGS zahteva navedba vsebnosti skupnega bora in/ali vsebnosti vodotopnega bora.

3. PRINCIP

Kompleks manit-bor nastane v naslednji reakciji borata z manitolom:

+++++ TIFF +++++

Kompleks se titrira z raztopino natrijevega hidroksida do pH 6,3.

4. REAGENTI

4.1 Raztopina indikatorja metilno rdeče

V 100-mililitrski merilni bučki se v 50 ml etanola (95 %) raztopi 0,1 g metilno rdečega (C15H15N3O2). Do prostornine 100 ml se dolije z vodo. Dobro se premeša.

4.2 Raztopina razredčene solne kisline, približno 0,5 M

Zmeša se 1 volumski del solne kisline HCl (ρ = 1,18 g/ml) z 20 volumskimi deli vode.

4.3 Raztopina natrijevega hidroksida, približno 0,5 M

Biti mora brez ogljikovega dioksida. 20 g natrijevega hidroksida (NaOH) v obliki pelet se raztopi v litrski merilni bučki, ki vsebuje 800 ml vrele vode. Ko se raztopina ohladi, se dolije do prostornine 1000 ml s prekuhano vodo in se dobro premeša.

4.4 Standardna raztopina natrijevega hidroksida, približno 0,025 M

Biti mora brez ogljikovega dioksida. 0,5 M raztopina natrijevega hidroksida (4.3) se dvajsetkrat razredči z vrelo vodo in se dobro premeša. Ekvivalent te raztopine, izražene kot bor (B), se določi (glej odstavek 9).

4.5 Kalibracijska raztopina bora (100 μg/ml B)

V 1000-mililitrski merilni bučki se v vodi raztopi 0,5719 g borove kisline (H3BO3), stehtane na 0,1 mg natančno. Do končne prostornine se dolije z vodo in se dobro premeša. Vsebina se prenese v plastično steklenico, ki je namenjena hranjenju v hladilniku.

4.6 D-manitol (C6H14O6), v prahu

4.7 Natrijev klorid (NaCl)

5. APARATURE

5.1 pH-meter s stekleno elektrodo

5.2 Magnetni mešalec

5.3 400-mililitrska čaša s teflonsko paličico

6. PRIPRAVA RAZTOPINE ZA ANALIZO

6.1 Priprava raztopine bora

Glej metode 10.1, 10.2, in kadar je to primerno, 10.3.

7. POSTOPEK

7.1 Preskus

V 400-mililitrsko čašo (5.3) se vnese alikvot (a) izvlečka (6.1), ki vsebuje od 2 do 4 mg B. Doda se 150 ml vode.

Doda se nekaj kapljic raztopine indikatorja metilno rdeče (4.1).

Pri ekstrakciji po metodi 10.2 se okisa z dodajanjem 0,5 M solne kisline (4.2), dokler se raztopina indikatorja ne spremeni, nato se doda še 0,5 ml 0,5 M solne kisline (4.2).

Po dodatku 3 g natrijevega klorida (4.7) naj raztopina zavre, da se odstrani ogljikov dioksid. Pusti se, da se ohladi. Čaša se postavi na magnetni mešalec (5.2) in vstavijo se poprej umerjene elektrode pH-metra (5.1).

pH se naravna natančno na 6,3, najprej z 0,5 M raztopino natrijevega hidroksida (4.3) in nato z 0,025 M raztopino (4.4).

Doda se 20 g D-manitola (4.6), ki naj se popolnoma raztopi, in se dobro premeša. Z 0,025 M raztopino natrijevega hidroksida (4.4) se titrira do pH 6,3 (vsaj ena minuta stabilnosti). Naj bo xi porabljeni volumen natrijevega hidroksida.

8. SLEPA RAZTOPINA

Slepa raztopina se pripravi tako, da se ponovi celotni postopek od stopnje priprave raztopine, izpusti se le gnojilo. Naj bo xb porabljeni volumen natrijevega hidroksida.

9. EKVIVALENT BORA (B) V RAZTOPINI NATRIJEVEGA HIDROKSIDA (4.4)

V 400-mililitrsko čašo se s pipeto prenese 20 ml (2,0 mg B) kalibracijske raztopine (4.5) in se doda nekaj kapljic raztopine indikatorja metilno rdeče (4.1). Doda se 3 g natrijevega klorida (4.7) in raztopino solne kisline (4.2) do točke spremembe raztopine indikatorja (4.1).

Dolije se z vodo do prostornine približno 150 ml, raztopina pa naj počasi zavre, da se odstrani ogljikov dioksid. Pusti se, da se ohladi. Čaša se postavi na magnetni mešalec (5.2) in vstavijo se poprej umerjene elektrode pH-metra (5.1). pH se naravna na natančno 6,3, najprej z 0,5 M raztopino natrijevega hidroksida (4.3) in nato še z 0,025 M raztopino (4.4).

Doda se 20 g D-manitola (4.6), se popolnoma raztopi in dobro premeša. Do pH 6,3 se raztopina titrira z 0,025 M raztopino natrijevega hidroksida (4.4) (vsaj ena minuta stabilnosti). Naj bo V1 porabljeni volumen natrijevega hidroksida.

Enako se pripravi slepa raztopina, le da se 20 ml kalibracijske raztopine zamenja z vodo. Naj bo V0 porabljeni volumen natrijevega hidroksida.

Ekvivalent bora (F) v mg/ml standardne raztopine NaOH (4.4) je:

F

= 2/

V1 − V0

1 ml natančno 0,025 M raztopine natrijevega hidroksida ustreza 0,27025 mg B.

10. IZRAŽANJE REZULTATOV

Odstotek bora v gnojilu je:

B

=

X

− X

0 × F × V10 × a × M

pri čemer je:

B (%) odstotek bora v gnojilu;

X1 volumen 0,025 M raztopine natrijevega hidroksida (4.4), v ml;

X0 volumen 0,025 M raztopine natrijevega hidroksida M (4.4), v ml;

F ekvivalent bora (B) v 0,025 M raztopine natrijevega hidroksida M (4.4), v mg/ml;

V volumen raztopine izvlečka, dobljenega v skladu z metodo 10.1 ali 10.2, v ml;

a volumen alikvota (7.1), odvzetega iz raztopine izvlečka (6.1), v ml;

M masa vzorca, odvzetega v skladu z metodo 10.1 ali 10.2, v g.

Metoda 10.6 DOLOČANJE VSEBNOSTI KOBALTA V IZVLEČKIH GNOJIL Z GRAVIMETRIČNO METODO Z 1-NITROZO-2-NAFTOLOM

1. NAMEN

V tem dokumentu je opredeljen postopek določanja vsebnosti kobalta v izvlečkih gnojil.

2. PODROČJE UPORABE

Ta postopek je uporaben za izvlečke iz vzorcev gnojil, ki so bili pridobljeni po metodi 10.1 ali 10.2 in za katere se po Direktivi 89/530/EGS zahteva navedba vsebnosti kobalta.

3. PRINCIP

Kobalt III reagira z 1-nitrozo-2-naftolom, pri čemer se dobi rdeča oborina Co(C10H6ONO)3 × 2H2O. Po pretvorbi kobalta v izvlečku v stanje III se kobalt obori v ocetnokislem mediju z raztopino 1-nitrozo-2-naftola. Po filtraciji se oborina spere in posuši do stalne teže ter nato stehta kot Co(C10H6ONO)3 × 2H2O.

4. REAGENTI

4.1 30 % raztopina vodikovega peroksida (H2O2, ρ = 1,11 g/ml)

4.2 Raztopina natrijevega hidroksida, približno 2 M

8 g natrijevega hidroksida v obliki pelet se raztopi v 100 ml vode.

4.3 Raztopina razredčene solne kisline, približno 6 M

Zmeša se en volumski del solne kisline (ρ = 1,18 g/ml) z 1 volumskim delom vode.

4.4 Ocetna kislina (99,7 %, CH3CO2H) (ρ = 1,05 g/ml)

4.5 Raztopina ocetne kisline (1: 2), približno 6 M

Zmeša se en volumski del ocetne kisline (4.4) z 2 volumskima deloma vode.

4.6 Raztopina 1-nitrozo-2-naftola v 100 ml ocetne kisline (4.4). Doda se 100 ml mlačne vode. Dobro se premeša. Takoj se filtrira. Dobljena raztopina se mora takoj uporabiti.

5. APARATURE

5.1 Filtrirni lonček P 16/ISO 4793, poroznost 4, kapaciteta 30 ali 50 ml

5.2 Sušilnik pri 130 ± 2 oC

6. PRIPRAVA RAZTOPINE ZA ANALIZO

6.1 Priprava kobaltove raztopine

Glej metodo 10.1 ali 10.2.

6.2 Priprava raztopine za analizo

V 400-mililitrsko čašo se prenese alikvot izvlečka, ki ne vsebuje več kakor 20 mg Co. Če je izvleček pridobljen v skladu z metodo 10.2, se nakisa s petimi kapljicami solne kisline (4.3). Doda se približno 10 ml raztopine vodikovega peroksida (4.1). Oksidant se pusti reagirati 15 minut v hladnem stanju, nato se do prostornine približno 100 ml dolije z vodo. Čaša se pokrije z urnim steklom. Raztopina naj zavre, vre pa naj 10 minut. Ohladi naj se. Raztopina se naredi alkalna z dodajanjem raztopine natrijevega hidroksida (4.21) po kapljicah, dokler se črni kobaltov hidroksid ne začne obarjati.

7. POSTOPEK

Raztopini se doda 10 ml ocetne kisline (4.4) in se do približno 200 ml dolije z vodo. Segreje se do vrelišča. Z bireto se ob stalnem mešanju po kapljicah doda 20 ml raztopine 1-nitrozo-2-naftola (4.6). Na koncu se močno meša, dokler oborina ne koagulira.

Filtrira se skozi poprej stehtani filtrirni lonček (5.1), pri tem pa se pazi, da se ne zamaši. Ob upoštevanju tega je treba zagotoviti, da tekočina ostane nad oborino med celotnim procesom filtriranja.

Čaša se spere z razredčeno ocetno kislino (4.5), da bi se odstranila vsa oborina, s filtra se spere oborina še z razredčeno ocetno kislino (4.5) in nato trikrat z vročo vodo.

Posuši se v sušilniku (5.2) pri 130 ± 2 oC, do stalne teže.

8. IZRAŽANJE REZULTATOV

1 mg Co(C10H6ONO)3 × 2H2O oborine ustreza 0,096381 mg Co.

Odstotek kobalta (Co) v gnojilu je:

Co

= X × 0,0096381 ×

V × Da × M

pri čemer je:

X masa oborine, v mg;

V volumen raztopine izvlečka, dobljene v skladu z metodo 10.1 ali 10.2, v ml;

a volumen alikvota, odvzetega iz zadnje razredčitve, v ml;

D faktor razredčitve tega alikvota;

M masa preskusnega vzorca, v g.

Metoda 10.7 DOLOČANJE VSEBNOSTI BAKRA V IZVLEČKIH GNOJIL S TITRIMETRIČNO METODO

1. NAMEN

V tem dokumentu je opredeljen postopek določanja količine bakra v izvlečkih gnojil.

2. PODROČJE UPORABE

Ta postopek je uporaben za izvlečke iz vzorcev gnojil, ki so bili pridobljenih po metodi 10.1 ali 10.2 in za katere se po Direktivi 89/530/EGS zahteva navedba vsebnosti bakra.

3. PRINCIP

Bakrovi ioni se reducirajo v kislem mediju s kalijevim jodidom:

+++++ TIFF +++++

Tako izločeni jod se titrira s standardno raztopino natrijevega tiosulfata v navzočnosti škroba kot indikatorja v skladu z:

+++++ TIFF +++++

4. REAGENTI

4.1 Dušikova kislina (HNO3, ρ = 1,40 g/ml)

4.2 Urea [(NH2)2 C = O]

4.3 Raztopina amonijevega bifluorida (NH4HF2), 10 % m/V

Raztopina se hrani v plastični posodi.

4.4 Raztopina amonijevega hidroksida (1 + 1)

Zmeša se 1 volumski del amonijaka (NH4OH, ρ: 0,9 g/ml) z 1 volumskim delom vode.

4.5 Standardna raztopina natrijevega tiosulfata

7,812 g natrijevega tiosulfata pentahidrata (Na2S2O3 × 5H2O) se raztopi v vodi v litrski merilni bučki. To raztopino je treba pripraviti tako, da je 1 ml = 2 mg Cu. Za stabilizacijo se doda nekaj kapljic kloroforma. Raztopina se mora hraniti v plastični posodi in se zavarovati pred neposredno svetlobo.

4.6 Kalijev jodid (KJ)

4.7 Raztopina kalijevega tiocianata (KSCN) (25 %, m/V)

Raztopina se hrani v plastični posodi.

4.8 Raztopina škroba (približno 0,5 %)

2,5 g škroba se vnese v 600-mililitrsko čašo. Doda se približno 500 ml vode. Med mešanjem se segreje do vrelišča. Ohladi se do sobne temperature. Raztopina je obstojna le kratek čas. Njena obstojnost se lahko podaljša z dodatkom 10 mg živosrebrovega jodida.

5. PRIPRAVA RAZTOPINE ZA ANALIZO

Priprava bakrove raztopine

Glej metodi 10.1 in 10.2.

6. POSTOPEK

6.1 Priprava raztopine za titracijo

V 500-mililitrsko erlenmajerico se vnese alikvotni delež raztopine, ki ne vsebuje manj kakor 20-40 mg Cu.

Presežek kisika se izloči s kratkotrajnim vrenjem. Do končne prostornine se dolije približno 100 ml vode. Doda se 5 ml dušikove kisline (4.1), se segreje do vrelišča in se pusti vreti približno pol minute.

Erlenmajerica se odstrani z grelne plošče, doda se približno 3 g uree (4.2), vre naj še približno pol minute.

Raztopina se odstrani z grelne plošče in se doda 200 ml mrzle vode. Kadar je treba, se vsebina erlenmajerice ohladi na sobno temperaturo.

Postopoma se dodaja raztopina amonijevega hidroksida (4.4), dokler raztopina ne postane modra, nato se doda še 1 ml presežka.

Doda se 50 ml raztopine amonijevega bifluorida (4.3) in se premeša.

Doda se 10 g kalijevega jodida (4.6) in se raztopi.

6.2 Titracija raztopine

Erlenmajerica se postavi na magnetni mešalec. Paličica se vstavi v erlenmajerico in mešalec se nastavi na želeno hitrost.

Z bireto se dodaja standardna raztopina natrijevega tiosulfata (4.5), dokler rjava barva izločenega joda ne postane manj intenzivna.

Doda se 10 ml raztopine škroba (4.8).

Titracija se nadaljuje z raztopino natrijevega tiosulfata (4.5), dokler vijoličasta barva skoraj popolnoma ne izgine.

Doda se 20 ml raztopine kalijevega tiocianata (4.7) in titracija se nadaljujte, dokler vijoličasto modra barva skoraj popolnoma ne izgine.

Zapiše se prostornina porabljene tiosulfatne raztopine.

7. IZRAŽANJE REZULTATOV

1 ml standardne raztopine natrijevega tiosulfata (4.5) ustreza 2 mg Cu.

Odstotek bakra v gnojilu je:

Cu

= X

Va × M × 5

pri čemer je:

X volumen uporabljene raztopine natrijevega tiosulfata, v ml;

V volumen raztopine izvlečka, dobljene v skladu z metodama 10.1 in 10.2, v ml;

a volumen alikvotnega deleža, v ml;

M preskusnega vzorca, pripravljenega v skladu z metodama 10.1 in 10.2, v g.

Metoda 10.8 DOLOČANJE VSEBNOSTI ŽELEZA V IZVLEČKIH GNOJIL Z ATOMSKO ABSORPCIJSKO SPEKTROMETRIJO

1. NAMEN

V tej metodi je opisan postopek določanja vsebnosti železa v izvlečkih gnojil.

2. PODROČJE UPORABE

Ta postopek je uporaben za izvlečke iz vzorcev gnojil, ki so bili pridobljeni po metodi 10.1 in 10.2 in za katere se po Direktivi 89/530/EGS zahteva navedba skupnega železa in/ali vodotopnega železa.

3. PRINCIP

Po ustrezni obdelavi in razredčenju izvlečka se vsebnost železa določi z atomsko absorpcijsko spektrometrijo.

4. REAGENTI

4.1 Raztopina solne kisline, približno 6 M

Glej metodo 10.4 (4.1).

4.2 Raztopina solne kisline, približno 0,5 M

Glej metodo 10.4 (4.2).

4.3 Raztopina vodikovega peroksida (30 % H2O2, d = 1,11 g/ml), brez elementov v sledovih

4.4 Raztopine lantanove soli (10 g La na liter)

Glej metodo 10.4 (4.3).

4.5 Kalibracijska raztopina železa

4.5.1 Vnaprej pripravljena raztopina železa (1000 μg/ml)

V 500-mililitrsko čašo se na 0,1 mg natančno odtehta 1 g žice iz čistega železa, doda se 200 ml 6 M solne kisline (4.1) in 15 ml raztopine vodikovega peroksida (4.3). Segreva se na električnem kuhalniku, dokler se železo povsem ne raztopi. Ko se raztopina ohladi, se kvantitativno prenese v 1000-mililitrsko merilno bučko. Do končne prostornine se dolije z vodo in dobro premeša.

4.5.2 Delovna raztopina železa (100 μg/ml)

20 ml vnaprej pripravljeneraztopine (4.5.1) se vnese v 200-mililitrsko merilno bučko. Do končne prostornine se dolije z 0,5 M raztopino solne kisline (4.2) in se dobro premeša.

5. APARATURA

Atomski absorpcijski spektrometer: glej metodo 10.4 (5). Instrument mora biti opremljen z virom svetlobe valovne dolžine, ki je značilna za železo (248,3 nm).

6. PRIPRAVA RAZTOPINE ZA ANALIZO

6.1 Raztopina izvlečka železa

Glej metode 10.1 in/ali 10.2, in če je to primerno, 10.3.

6.2 Priprava preskusne raztopine

Glej metodo 10.4, (6.2). Preskusna raztopina mora vsebovati 10 % (v/v) raztopine lantanove soli.

7. POSTOPEK

7.1 Priprava slepe raztopine

Glej metodo 10.4, (7.1). Slepa raztopina mora vsebovati 10 % (v/v) raztopine lantanove soli, uporabljene v 6.2.

7.2 Priprava kalibracijskih raztopin

Glej metodo 10.4, (7.2).

Za optimalno območje določanja vsebnosti od 0 do 10 μg/ml železa se vnese v skupino 100-mililitrskih merilnih bučk 0, 2, 4, 6, 8 in 10 ml delovne raztopine (4.5.2) v navedenem zaporedju. Po potrebi se koncentracija solne kisline prilagodi tako, da bo čim bliže koncentraciji preskusne raztopine. Doda se 10 ml raztopine lantanove soli, uporabljene v 6.2. Do končne prostornine se dolije z 0,5 M raztopino solne kisline (4.2) in se dobro premeša. Te raztopine vsebujejo 0, 2, 4, 6, 8 in 10 μg/ml železa v navedenem zaporedju.

7.3 Določanje količine

Glej metodo 10.4, (7.3). Spektrometer (5) se pripravi za merjenje pri valovni dolžini 248,3 nm.

8. IZRAŽANJE REZULTATOV

Glej metodo 10.4, (8).

Odstotek železa v gnojilu je:

Fe

=

X

− X

/

M × 104

Če je uporabljena metoda 10.3:

Fe

=

X

− X

/

M × 104

pri čemer je:

Fe količina železa, izražena kot odstotek gnojila;

Xs koncentracija preskusne raztopine (6.2), v μg/ml;

Xb koncentracija slepe raztopine (7.1), v μg/ml;

V volumen izvlečka, dobljenega v skladu z metodo 10.1 ali 10.2, v ml;

D faktor razredčitve, opravljene po 6.2;

M masa preskusnega vzorca, odvzetega v skladu z metodo 10.1 ali 10.2, v g.

Izračun faktorja razredčitve D: če so (a1), (a2), (a3)…, (ai) in (a) alikvotni deleži in (v1), (v2), (v3)…, (vi) in (100) prostornine v ml, ki ustrezajo njihovim razredčinam, v navedenem zaporedju, je faktor razredčitve D:

D =

×

×

×.··· ×

×

100 / a

Metoda 10.9 DOLOČANJE VSEBNOSTI MANGANA V IZVLEČKIH GNOJIL S TITRACIJO

1. NAMEN

V tej metodi je opisan postopek določanja vsebnosti mangana v izvlečkih gnojil.

2. PODROČJE UPORABE

Ta postopek je uporaben za izvlečke iz vzorcev gnojil, ki so pridobljeni po metodah 10.1 in 10.2 in za katere se po Direktivi 89/530/EGS zahteva navedba vsebnosti mangana.

3. PRINCIP

Če so v izvlečku ioni klorida, se odstranijo z vrenjem izvlečka z žveplovo kislino. Mangan se oksidira z natrijevim bizmutatom v mediju dušikove kisline. Nastali permanganat se reducira s presežkom železovega sulfata. Ta presežek se titrira z raztopino kalijevega permanganata.

4. REAGENTI

4.1 Koncentrirana žveplova kislina (H2SO4, ρ = 1,84 g/ml)

4.2 Žveplova kislina, približno 9 M

Previdno se zmeša 1 volumski del koncentrirane žveplove kisline (4.1) z 1 volumskim delom vode.

4.3 Dušikova kislina, 6 M

Zmešajo se 3 volumski deli dušikove kisline (HNO3, ρ = 1,40 g/ml) s 4 volumskimi deli vode.

4.4 Dušikova kislina, 0,3 M

Zmeša se 1 volumski del 6 M dušikove kisline z 19 volumskimi deli vode.

4.5 Natrijev bizmutat (NaBiO3) (85 %)

4.6 Kremenčev pesek

4.7 Ortofosforna kislina, 15 M (H3PO4, ρ = 1,71 g/ml)

4.8 Raztopina železovega sulfata, 0,15 M

41,6 g železovega sulfata heptahidrata (FeSO4, 7H2O) se raztopi v litrski merilni bučki. Doda se 25 ml koncentrirane žveplove kisline (4.1) in 25 ml fosforne kisline (4.7). Dopolni se do prostornine 1000 ml. Premeša se.

4.9 Raztopina kalijevega permanganata, 0,020 M

Na 0,1 mg natančno se odtehta 3,160 g kalijevega permanganata (KMnO4). Raztopi se in se do prostornine 1000 ml dolije z vodo.

4.10 Raztopina srebrovega nitrata, 0,1 M

1,7 g srebrovega nitrata (AgNO3) se raztopi v vodi in se dopolni do prostornine 100 ml.

5. APARATURE

5.1 Filtrirni lonček P16/ISO 4793, poroznost 4, kapaciteta 50 ml, postavljen na 500-mililitrsko filtracijsko bučko.

5.2 Magnetni mešalnik.

6. PRIPRAVA RAZTOPINE ZA ANALIZO

6.1 Raztopina izvlečka mangana

Glej metodi 10.1 in 10.2. Če ni znano, ali so navzoči ioni klorida, se na raztopini opravi preskus z eno kapljico raztopine srebrovega nitrata (4.10).

6.2 Če ni kloridnih ionov, se postavi alikvot izvlečka, ki vsebuje od 10 do 20 mg mangana, v visoko 400-mililitrsko čašo. Z izhlapevanjem ali dodajanjem vode se uravna skupna prostornina na 25 ml. Doda se 2 ml koncentrirane žveplove kisline (4.1).

6.3 Če so navzoči ioni klorida, jih je nujno treba odstraniti:

Alikvot izvlečka, ki vsebuje od 10 do 20 mg mangana, se vnese v visoko 400-mililitrsko čašo. Doda se 5 ml 9 M žveplove kisline (4.2). V digestoriju se to segreje na električnem kuhalniku do vrelišča in se pusti vreti, dokler ne začnejo nastajati obilne bele pare. Nadaljuje se, dokler se prostornina ne zmanjša na približno 2 ml (tanek sloj goste tekočine na dnu čaše). Pusti se, da se ohladi na sobno temperaturo.

Previdno se doda 25 ml vode in se z eno kapljico raztopine srebrovega nitrata (4.10) še enkrat opravi preskus navzočnosti kloridov. Če je klorid še vedno navzoč, se postopek ponovi po dodatku 5 ml 9 M žveplove kisline (4.2).

7. POSTOPEK

V 400-mililitrsko čašo, ki vsebuje preskusno raztopino, se doda 25 ml 6 M dušikove kisline (4.3) in 2,5 g natrijevega bizmutata (4.5). Z magnetnim mešalnikom (5.2) se močno meša tri minute.

Doda se 50 ml 0,3 M dušikove kisline (4.4) in se spet premeša. Filtrira se v presesalno bučko skozi lonček (5.1), katerega dno je prekrito s kremenčevim peskom (4.6). Lonček se večkrat spere z 0,3 M dušikovo kislino (4.4), dokler se ne dobi brezbarvni filtrat.

Filtrat in raztopina za izpiranje se preneseta v 500-mililitrsko čašo. Premeša se in se doda 25 ml 0,15 M raztopine železovega sulfata (4.8). Če postane filtrat po dodatku železovega sulfata rumen, se doda 3 ml 15 M ortofosforne kisline (4.7).

Z bireto se titrira presežek železovega sulfata z 0,02 M raztopino kalijevega permanganata (4.9), dokler mešanica ne postane rožnata, barva pa ostane stabilna eno minuto. Pod istimi pogoji se opravi slepi test, pri čemer se izpusti le preskusni vzorec.

Opomba:

Oksidirana raztopina ne sme priti v stik z gumo.

8. IZRAŽANJE REZULTATOV

1 ml 0,02 M raztopine kalijevega permanganata ustreza 1,099 mg mangana (Mn).

Odstotek mangana v gnojilu je:

Mn

kjer =

× 0,1099 ×

Va × M

pri čemer je:

xb volumen permanganata, uporabljenega za slepi test, v ml;

x5 volumen permanganata, uporabljenega za preskusni vzorec, v ml;

V volumen raztopine izvlečka v skladu z metodama 10.1 in 10.2, v ml;

a volumen alikvotnega deleža, odvzetega iz izvlečka, v ml;

M masa preskusnega vzorca, v g.

Metoda 10.10 DOLOČANJE VSEBNOSTI MOLIBDENA V IZVLEČKIH GNOJIL Z GRAVIMETRIČNO METODO Z 8-HIDROKSIKINOLINOM

1. NAMEN

V tem dokumentu je opisan postopek določanja vsebnosti molibdena v izvlečkih gnojil.

2. PODROČJE UPORABE

Ta postopek je uporaben za izvlečke iz vzorcev gnojil, ki so bili pridobljeni po metodah 10.1 in 10.2 in za katere se po Direktivi 89/530/EGS zahteva navedba vsebnosti molibdena.

3. PRINCIP

Vsebnost molibdena se določi z obarjanjem molibdeniloksinata pod natančno določenimi pogoji.

4. REAGENTI

4.1 Raztopina žveplove kisline, približno 1 M

V litrsko merilno bučko, ki vsebuje 800 ml vode, se previdno vlije 55 ml žveplove kisline (H2SO4, ρ = 1,84 g/ml). Premeša se. Po ohlajenju se dopolni do prostornine enega litra. Premeša se.

4.2 Raztopina razredčenega amonijaka (1 : 3)

1 volumski del raztopine koncentriranega amonijaka (NH4OH, ρ = 0,9 g/ml) se zmeša s 3 volumskimi deli vode.

4.3 Raztopina razredčene ocetne kisline (1 : 3)

1 volumski del koncentrirane ocetne kisline (99,7 % CH3COOH, ρ = 1,049 g/ml) se zmeša s 3 volumskimi deli vode.

4.4 Raztopina dinatrijeve soli etilendiamintetraocetne kisline (EDTA)

5 g Na2EDTA se raztopi v vodi v 100-mililitrski merilni bučki. Dopolni se do kalibracijske oznake in se premeša.

4.5 Pufrska raztopina

V 100-mililitrski merilni bučki se v vodi raztopi 15 ml koncentrirane ocetne kisline in 30 g amonijevega acetata. Dopolni se do prostornine 100 ml.

4.6 Raztopina 7-hidroksikinolina (oksina)

V 100-mililitrski merilni bučki se raztopijo 3 g 8-hidroksikinolina v 5 ml koncentrirane ocetne kisline. Doda se 80 ml vode. Po kapljicah se dodaja raztopina amonijaka (4.2), dokler raztopina ne postane motna, in nato se dodaja še ocetna kislina (4.3), dokler se raztopina spet ne zbistri.

Do prostornine 100 ml se dolije z vodo.

5. APARATURE

5.1 Filtrirni lonček P16/ISO 4793, poroznost 4, kapaciteta 30 ml.

5.2 pH-meter s stekleno elektrodo.

5.3 Sušilnik pri 130 do 135 oC.

6. PRIPRAVA RAZTOPINE ZA ANALIZO

6.1 Priprava raztopine molibdena. Glej metodo 10.1 in metodo 10.2.

7. POSTOPEK

7.1 Priprava preskusne raztopine

Alikvotni delež, ki vsebuje od 25 do 100 mg Mo, se vnese v 250-mililitrsko čašo. Do prostornine 50 ml se dolije z vodo.

Z dodajanjem raztopine žveplove kisline (4.1) po kapljicah se uravna pH raztopine na 5. Doda se 15 ml raztopine EDTA (4.4) in nato 5 ml pufrske raztopine (4.5). Do prostornine približno 80 ml se dolije z vodo.

7.2 Pridobivanje in spiranje oborine

Pridobivanje oborine

Raztopina se rahlo segreje. Ob nenehnem mešanju se doda raztopina oksina (4.6). Nadaljuje se obarjanje, dokler ni več opaziti nastajanja usedline. Dodaja se naslednji reagent, dokler raztopina supernatanta rahlo ne porumeni. Navadno zadostuje 20 ml. Oborina se rahlo segreva še dve do tri minute.

Filtriranje in spiranje

Filtrira se skozi filtrirni lonček (5.1). Večkrat se spere z 20 ml vroče vode. Voda, s katero se spira, naj bi postopoma postala brezbarvna, kar pokaže, da oksina ni več.

7.3 Tehtanje oborine

Oborina se suši pri 130 do 135 oC do stalne teže (vsaj eno uro).

Počaka se, da se ohladi v eksikatorju, in se nato stehta.

8. IZRAŽANJE REZULTATOV

1 mg molibdeniloksinata MoO2(C9H6ON)2 ustreza 0,2305 mg Mo.

Odstotek molibdena v gnojilu je:

Mo

= X × 0,02305 ×

V × Da × M

pri čemer je:

X masa oborine molibdeniloksinata, v mg;

V volumen raztopine izvlečka v skladu z metodama 10.1 in 10.2, v ml;

a volumen alikvota, odvzetega iz zadnje razredčitve, v ml;

D faktor razredčitve alikvota;

M masa preskusnega vzorca, v g.

Metoda 10.11 DOLOČANJE VSEBNOSTI CINKA V IZVLEČKIH GNOJIL Z ATOMSKO ABSORPCIJSKO SPEKTROMETRIJO

1. NAMEN

V tej metodi je opisan postopek določanja vsebnosti cinka v izvlečkih gnojil.

2. PODROČJE UPORABE

Ta postopek je uporaben za izvlečke iz vzorcev gnojil, ki so bili pridobljeni po metodah 10.1 in 10.2 in za katere se po Direktivi 89/530/EGS zahteva navedba vsebnosti cinka.

3. PRINCIP

Po ustrezni obdelavi in razredčitvi izvlečka se določi stopnja cinka z atomsko absorpcijsko spektrometrijo.

4. REAGENTI

4.1 Raztopina solne kisline, približno 6 M

Glej metodo 10.4, (4.1).

4.2 Raztopina solne kisline, približno 0,5 M

Glej metodo 10.4, (4.2).

4.3 Raztopine lantanove soli (10 g La na liter)

Glej metodo 10.4, (4.3).

4.4 Kalibracijski raztopini cinka

4.4.1 Poprej pripravljena raztopina cinka (1000 μg/ml)

V 1000-mililitrski čaši se raztopi 1 g cinkovega praška, odtehtanega na 0,1 mg natančno, v 25 ml 6 M solne kisline (4.1). Ko se cink popolnoma raztopi, se do končne prostornine dolije z vodo in se premeša.

4.4.2 Delovna raztopina cinka (100 μg/ml)

V 200-mililitrski merilni bučki se v 0,5 M raztopini solne kisline (4.2) razredči 20 ml poprej pripravljene raztopine (4.4.1) Do končne prostornine se dolije z 0,5 M raztopino solne kisline in se dobro premeša.

5. APARATURA

Atomski absorpcijski spektrometer

Glej metodo 10.4, (5). Priprava mora biti opremljena z virom svetlobe valovne dolžine, ki je značilna za cink (213,8 nm). Spektrometer mora dopuščati korekcijo ozadja.

6. PRIPRAVA RAZTOPINE ZA ANALIZO

6.1 Raztopina izvlečka cinka

Glej metodi 10.1 in/ali 10.2.

6.2 Priprava preskusne raztopine

Glej metodo 10.4, (6.2). Preskusna raztopina mora vsebovati 10 volumskih odstotkov raztopine lantanove soli (4.3).

7. POSTOPEK

7.1 Priprava slepe raztopine

Glej metodo 10.4, (7.1). Slepa raztopina mora vsebovati 10 volumskih odstotkov raztopine lantanove soli, uporabljene v 6.2.

7.2 Priprava kalibracijskih raztopin

Glej metodo 10.4, (7.2).

Za optimalno območje od 0 do 5 μg/ml cinka se vnese v skupino 100-mililitrskih merilnih bučk 0, 0,5, 1, 2, 3, 4 in 5 ml delovne raztopine (4.4.2) v navedenem zaporedju. Po potrebi se koncentracija solne kisline prilagodi tako, da je čim bliže koncentraciji preskusne raztopine. Vsaki merilni bučki se doda 10 ml raztopine lantanove soli, uporabljene v (6.2). Do končne prostornine 100 ml se dolije 0,5 M raztopino solne kisline (4.2) in se dobro premeša.

Te raztopine vsebujejo 0, 0,5, 1, 2, 3, 4 in 5 ml μg/ml cinka v navedenem zaporedju.

7.3 Merjenje

Glej metodo 10.4, (7.3). Spektrometer (5) se pripravi za merjenja pri valovni dolžini 213,8 nm.

8. IZRAŽANJE REZULTATOV

Glej metodo 10.4, (8).

Odstotek cinka v gnojilu je:

Zn

=

X

− X

/

M × 104

Če je bila uporabljena metoda 10.3:

Zn

=

X

− X

/

M × 104

pri čemer je:

Zn količina cinka, izražena kot odstotek gnojila;

Xs koncentracija preskusne raztopine, v μg/ml;

Xb koncentracija slepe raztopine, v μg/ml;

V volumen izvlečka raztopine, dobljenega v skladu z metodo 10.1 ali 10.2, v ml,

D faktor, ki ustreza razredčitvi, opravljeni po (6.2);

M masa preskusnega vzorca, odvzetega v skladu z metodo 10.1 ali 10.2, v g.

Izračun faktorja razredčitve D: kadar so (a1), (a2), (a3)…, (ai) in (a) zaporedni alikvotni deleži in (v1), (v2), (v3)…, (vi) in (100) volumni v ml, ki ustrezajo njihovim razredčinam, v navedenem zaporedju, bo faktor razredčitve D:

D =

×

×

×.··· ×

×

."

--------------------------------------------------