EVROPSKA KOMISIJA

Bruselj, 18.12.2023

COM(2023) 796 final

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Ocena osnutkov posodobljenih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov na ravni celotne EU





Pomemben korak k ambicioznejšim energetskim in podnebnim ciljem za leto 2030 v okviru evropskega zelenega dogovora in načrta RePowerEU

1UVOD – POSODOBLJENI CELOVITI NACIONALNI ENERGETSKI IN PODNEBNI NAČRTI: POMEMBEN KORAK K URESNIČITVI ZELENEGA DOGOVORA IN NAČRTA REPOWEREU

Zadnja leta so jasno pokazala, da mora EU nadaljevati in pospešiti pot do podnebne nevtralnosti ter vzpostaviti odporen energetski sistem in gospodarstvo, ki bo konkurenčno in tudi trajnostno. Novi svetovni temperaturni rekordi in vse pogostejši ekstremni vremenski dogodki so dokaz pospeševanja podnebne krize. Poleg pandemije sta vrnitev vojne na evropsko celino in najhujša svetovna energetska kriza v zadnjih desetletjih ogrozili energetsko varnost in cenovno dostopnost ter gospodarsko stabilnost v Evropi. EU se je na te grožnje odzvala z odločnimi ukrepi, saj je pospešila izvajanje evropskega zelenega dogovora ter v rekordnem času uvedla sveženj „Pripravljeni na 55“ in načrt REPowerEU. Zdaj je čas, da Unija skupaj z državami članicami uresniči te zaveze, hkrati pa podpre gospodinjstva in podjetja ter poskrbi, da bo gospodarstvo EU primerno za prihodnost in odporno.

Države članice EU od leta 2018 uporabljajo uredbo o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov 1 kot podlago za celovit sistem upravljanja za doseganje podnebnih in energetskih ciljev EU do leta 2030 ter za vzpostavitev odporne energetske unije, ki bo primerna za prihodnje izzive.

Nacionalni energetski in podnebni načrti (NEPN) so glavno orodje za strateško načrtovanje politik, s katerim države članice opisujejo, kako bodo dosegle cilje energetske unije in ostale na dobri poti k podnebni nevtralnosti in odpornosti do leta 2050. Zagotavljajo kratko-, srednje- in dolgoročno predvidljivost naložb ter so ključno orodje za mobilizacijo obsežnih naložb, potrebnih za dosego skupnega cilja podnebne nevtralnosti. Načrti pomagajo zagotoviti, da bo prehod EU socialno pravičen ter bo zagotavljal energetsko varnost in cenovno dostopnost.

Države članice so konec leta 2019 predložile svoje končne NEPN. Leta 2023 so jih prvič pregledale in posodobile, da bi izpolnile večje energetske in podnebne cilje v okviru evropskega zelenega dogovora, evropskih podnebnih pravil, svežnja „Pripravljeni na 55“ in načrta REPowerEU iz leta 2022. V posodobljenih načrtih so upoštevani večji izzivi za odpornejšo energetsko unijo, vključno s posledicami vojne v Ukrajini, in odražajo mednarodne zaveze EU v okviru Pariškega sporazuma.

Zaradi številnih globalnih izzivov, ki so se pojavili v zadnjih letih, je Komisija vzpostavila tudi mehanizem za okrevanje in odpornost, da bi oblikovala bolj trajnostna in odporna gospodarstva EU. S 23 poglavji načrta REPowerEU, sprejetimi kot del načrtov držav članic za okrevanje in odpornost, in 27 revidiranimi načrti za okrevanje in odpornost se bo več kot 42 % (275 milijard EUR) vseh sredstev iz revidiranega mehanizma za okrevanje in odpornost namenilo za financiranje naložb in reform, ki podpirajo zeleni prehod in načrt REPowerEU. Navedene reforme neposredno prispevajo k ciljem NEPN. V posodobljenem NEPN morajo biti v celoti preučene sinergije z načrti za okrevanje in odpornost.

Posodobljeni NEPN državam članicam zagotavljajo ustrezen okvir za izpolnjevanje njihovih zavez in doseganje ciljev za leto 2030, tj. neto domačega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov za vsaj 55 %, najmanj 42,5-odstotnega deleža energije iz obnovljivih virov za dosego 45-odstotnega deleža ter zmanjšanja porabe končne energije na ravni EU za 11,7 %.

S trdnimi načrti lahko podnebni in energetski prehod postane strategija gospodarske rasti za našo celino, tako da bo prehod združljiv z gospodarsko prihodnostjo, ki bo stabilna, inovativna in uspešna ter bo ustvarjala odporna delovna mesta, ki so primerna za prihodnost. Komisija bo v vsakokratnem dialogu z državami članicami o njihovih posodobljenih NEPN ponovno in močneje poudarila konkurenčnost, inovacije in naložbe v energetski uniji, vključno s poenostavljenim regulativnim okoljem.

Komisija je zdaj ocenila 21 osnutkov posodobljenih načrtov, ki so jih države članice predložile do sredine novembra 2 . Čeprav je večina držav članic že predložila osnutke posodobljenih načrtov, Komisija obžaluje veliko zamudo pri predložitvi več osnutkov načrtov 3 , ki je znatno škodovala postopku, in poziva vse države članice, naj spoštujejo rok za predložitev končnih načrtov, ki je junija 2024.

Ocena Komisije kaže, da so države članice na pravi poti, vendar še vedno obstajajo vrzeli v ambicijah za dosego nedavno dogovorjenih višjih ciljev za leto 2030 na področju podnebnih in energetskih politik. To ni presenetljivo glede na kratek čas med dokončanjem svežnja „Pripravljeni na 55“ in predložitvijo osnutkov posodobljenih NEPN. Izkušnje, pridobljene v konstruktivnem in ponavljajočem se postopku držav članic in Komisije pri pripravi osnutkov NEPN bodo v pomoč pri prepoznavanju dobrih praks in tega, kje so potrebni nadaljnji ukrepi.

Komisija skupaj s tem sporočilom objavlja posamezne ocene in specifična priporočila za države 4 za 21 držav članic. Ta priporočila obravnavajo manjkajoče elemente, ki bi jih bilo treba obravnavati v končnih NEPN, da bi državam članicam pomagali doseči najnovejše podnebne in energetske cilje, ki izhajajo iz svežnja „Pripravljeni na 55“ in načrta REPowerEU.

Komisija je v skladu z evropskimi podnebnimi pravili ocenila tudi skupne ambicije in napredek 27 držav članic pri doseganju cilja EU, da do leta 2050 doseže podnebno nevtralnost, ter skupni napredek pri prilagajanju podnebnim spremembam. Ocena Komisije o skladnosti nacionalnih ukrepov s temi cilji je podlaga za sklop priporočil, ki so bila državam članicam izdana v okviru tega svežnja politik.

Okvir 1. Glavne ugotovitve ocene osnutkov posodobljenih načrtov.

2OCENA OSNUTKOV POSODOBLJENIH CELOVITIH NACIONALNIH ENERGETSKIH IN PODNEBNIH NAČRTOV

2.1Ocena osnutkov posodobljenih NEPN na ravni celotne EU glede na energetske in podnebne cilje do leta 2030 v petih razsežnostih energetske unije

2.1.1Razogljičenje

Osnutki posodobljenih NEPN nas približujejo izpolnitvi cilja EU glede 55-odstotnega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2030. Vendar pa je jasno, da si morajo države članice še dodatno prizadevati, da bi ukrepe EU dopolnile z zadostnimi politikami za zapolnitev preostale vrzeli. Na podlagi informacij iz osnutkov posodobljenih NEPN naj bi bile neto emisije toplogrednih plinov leta 2030 za 51 % nižje kot leta 1990 8 , kar je 4 odstotne točke manj od cilja 55 %, določenega v podnebnih pravilih 9 . Ob upoštevanju celotnega prispevka rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva (LULUCF) nad mejo 225 Mt ekvivalenta CO2 bi zmanjšanje doseglo –51,7 %. Pričakuje se, da začrtani potek, opredeljen v osnutkih posodobljenih NEPN, ne bo zadostoval za dosego podnebne nevtralnosti leta 2050 10 . Čeprav so se emisije toplogrednih plinov v EU od leta 1990 zmanjšale za 32,5 % 11 , je v analizi predvidenih emisij toplogrednih plinov v osnutkih posodobljenih NEPN poudarjeno, da je treba spremeniti hitrost izvajanja. Zmanjševanje emisij do leta 2030 mora zdaj potekati skoraj trikrat hitreje od povprečnega letnega zmanjšanja, doseženega v zadnjem desetletju.

Osnutki posodobljenih NEPN so korak v pravo smer, da bi dosegli večje ambicije v skladu z uredbo o porazdelitvi prizadevanj, vendar je v končnih NEPN še vedno treba odpraviti precejšnjo vrzel. V skladu z uredbo o porazdelitvi prizadevanj je treba emisije iz domačega prometa (razen letalstva), stavb, kmetijstva, male industrije in odpadkov do leta 2030 zmanjšati za 40 % v primerjavi z letom 2005. Združene razpoložljive projekcije kažejo, da bi se emisije leta 2030 zmanjšale za 33,8 % (v primerjavi z ravnmi iz leta 2005), kar je 6,2 odstotne točke manj od cilja EU 12 . Samo Hrvaška, Grčija, Madžarska, Luksemburg, Portugalska, Slovenija, Španija in Švedska ne pričakujejo razkoraka do svojega nacionalnega cilja v okviru uredbe o porazdelitvi prizadevanj za leto 2030, ne da bi upoštevali prožnosti, ki bi jih lahko uporabili na podlagi uredbe o porazdelitvi prizadevanj 13 . Hkrati le malo držav članic v svojih načrtih in scenarijih projekcij upošteva novi sistem trgovanja z emisijami (ETS2) (Ciper, Češka, Estonija, Francija, Madžarska, Litva, Romunija). ETS2, ki zajema zlasti goriva, ki se uporabljajo za zgorevanje v stavbnem sektorju in sektorju cestnega prometa, bo zagotovil dodatno spodbudo za doseganje ciljev uredbe o porazdelitvi prizadevanj.

Večina osnutkov posodobljenih NEPN ne kaže zadostnih ambicij in ukrepov na področju zemljišč. Zelo malo držav članic je predstavilo konkretno pot za dosego nacionalnih ciljev za neto odvzeme 14 ali zadostne ukrepe za pomoč kmetom, gozdarjem in drugim deležnikom pri oblikovanju trajnostnih poslovnih modelov v skladu s temi cilji. Združene projekcije na podlagi LULUCF kažejo, da bi skupni neto odvzemi še vedno povzročili vrzel v obsegu približno –40 do –50 Mt ekvivalenta CO2 v primerjavi s ciljem za leto 2030, ki znaša –310 Mt ekvivalenta CO2 15 . Posebno zaskrbljenost še naprej vzbujajo Češka, Estonija, Finska in Francija, kjer lahko splošni trend upadanja neto odvzemov do leta 2025 vpliva na doseganje ciljev za leto 2030 na nacionalni ravni in tudi na ravni EU. Drugi načrti namesto tega kažejo pravo ambicioznost v smislu količinske opredelitve učinkov različnih politik in ukrepov na blaženje podnebnih sprememb (Litva) in dragocenih politik, kot so cilji ponovnega mokrenja ali obnove šotišč (Danska, Španija, Nizozemska in Nemčija). Skoraj vse države članice morajo izboljšati spremljanje, poročanje in preverjanje, da bi zagotovile trdnost in boljše vključevanje politik v revidirano zakonodajo. Nazadnje bi bilo treba v načrte bolje vključiti biotsko raznovrstnost, obnovo narave in sonaravne rešitve, da se povečajo ponori ogljika in odpornost. K preprečevanju trenda krčenja gozdov bo prispevalo tudi učinkovito izvajanje uredbe EU o proizvodih, ki ne povzročajo krčenja gozdov 16 .

Zaradi nezadostnega zmanjšanja emisij na področju prometa je treba sprejeti dodatne namenske ukrepe. Le malo načrtov je vključevalo skupni cilj za emisije toplogrednih plinov v prometnem sektorju (Estonija, Nizozemska, Švedska). Kljub temu je večina držav članic vključila številne ukrepe, od elektrifikacije prometa in uvedbe brezemisijske infrastrukture za ceste, železnice, pristanišča in letališča do ukrepov za spodbujanje prehoda na druge oblike prevoza, vključno z javnim prevozom in mehko mobilnostjo. Z zmanjšanjem emisij izpušnih plinov bodo taki ukrepi imeli tudi neposredne koristi zaradi izboljšanja kakovosti zraka. Vse države članice so vključile ukrepe za uporabo e-mobilnosti, nekatere (npr. Španija in Nizozemska) pa tudi posebne cilje za električna vozila do leta 2030. Vendar imajo nekatere države članice (npr. Italija, Francija, Nemčija) še vedno programe podpore za vozila na fosilna goriva. Poleg tega več načrtov ni vključevalo posebnih ukrepov za podporo proizvodnji in uvajanju trajnostnih letalskih goriv, ki bi prispevali k uredbi ReFuelEU za letalstvo 17 . K trajnostni mobilnosti prispevajo tudi poglavja REPowerEU držav članic v okviru nacionalnih načrtov za okrevanje in odpornost, končni NEPN pa bi morali biti skladni s takimi naložbami in reformami.

V zvezi z ukrepi za emisije, ki niso emisije CO2 in ki so leta 2021 predstavljale 30 % emisij iz uredbe o porazdelitvi prizadevanj 18 , so prizadevanja, prikazana v osnutkih NEPN, različna. Načrti Hrvaške, Danske, Francije, Nemčije, Litve in Nizozemske obravnavajo razmeroma celovit nabor virov emisij, ki niso emisije CO2. Tudi Litva opredeljuje jasne cilje za emisije, ki niso emisije CO2, iz ravnanja z odpadki in kmetijstva. Vendar bi druge države, kot so Estonija, Madžarska, Slovenija in Romunija, potrebovale dodatne ukrepe za zmanjšanje emisij, ki niso emisije CO2.

Skupne emisije iz kmetijstva na ravni EU stagnirajo, čeprav nacionalni načrti kažejo bolj raznoliko sliko. Tudi kadar načrti vključujejo celovit sklop politik in ukrepov ter v več primerih tudi konkretne cilje za zmanjšanje emisij iz kmetijstva, se zdi, da se predvidene emisije zmanjšujejo zelo počasi, tudi glede na njihovo stagnacijo v zadnjem desetletju. Zato so potrebni dodatni ukrepi za obravnavanje emisij iz kmetijstva in količinska opredelitev njihovega pričakovanega učinka. Države članice bi morale pri dokončnem oblikovanju NEPN bolje opisati sinergije s svojimi nacionalnimi strateškimi načrti skupne kmetijske politike in pojasniti celostni nacionalni pristop za okrepitev prizadevanj.

Nadaljnje raziskovanje koristi okoljskih politik lahko okrepi končne NEPN, zlasti na področju onesnaževanja zraka, vode in krožnega gospodarstva. Več kot polovica osnutkov načrtov ne vključuje zahtevanih informacij o vplivu politik na predvidene emisije glavnih onesnaževal zraka, ki jih ureja direktiva o nacionalnih obveznostih zmanjšanja emisij 19 , niti o uskladitvi nacionalnega programa nadzora nad onesnaževanjem zraka z energetskimi in podnebnimi programi. Podobno bi bilo za večino načrtov koristno vključiti načela in prakse politik na področju voda in krožnega gospodarstva zaradi njihovega potenciala za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov ter spodbujanje strateške avtonomije in prilagajanja podnebnim spremembam. Načrti bi morali upoštevati tudi druge prakse krožnega gospodarstva, ne le ravnanja z odpadki, vključno z okoljsko primerno zasnovo in krožnimi poslovnimi modeli, da bi učinkoviteje preprečili in zmanjšali emisije toplogrednih plinov.

Države članice v svojih načrtih sicer kažejo določeno zavezanost podpori konkurenčnosti industrije v celotnem procesu razogljičenja, vendar ne izkoriščajo v celoti okvira NEPN za oblikovanje izčrpne celovite strategije. V približno polovici načrtov pa je takšna strategija vsaj opisana. Večina držav članic je vključila ukrepe za uvedbo vodika in izboljšanje energijske učinkovitosti energetsko intenzivnih industrij, v nekaterih primerih povezane z njihovimi načrti za okrevanje in odpornost.

Zajemanje, uporaba in shranjevanje ogljika bodo nujno prispevali k doseganju podnebne nevtralnosti, zlasti za emisije iz industrijskih postopkov, v katerih je težko zmanjšati emisije in kjer lahko podprejo konkurenčnost industrije. Osem držav članic (Belgija, Češka, Danska, Francija, Grčija, Italija, Litva in Nizozemska) je predložilo projekcije količin zajemanja CO2 že od leta 2025 naprej (skupaj 15,2 Mt CO2 na leto). Države članice načrtujejo, da bodo do leta 2030 skupaj zajele 34,1 Mt CO2 na leto, od tega 5,1 Mt CO2 iz biogenih virov. To je primerljivo s skupno zmogljivostjo vbrizgavanja, ki jo države članice v letu 2030 ocenjujejo na 39,3 Mt letno. Več posodobljenih načrtov kaže nujnost razvoja omrežja cevovodov za CO2.

28. konferenca pogodbenic 20 je na podlagi Glasgowskega podnebnega pakta 21 dala močan zagon prehodu s fosilnih goriv, postopni odpravi subvencij za fosilna goriva in potrditvi odločitve, da se do leta 2030 potroji zmogljivost za energijo iz obnovljivih virov po vsem svetu in podvoji svetovno povprečje letne stopnje izboljšanja energijske učinkovitosti. Osnutki posodobljenih NEPN potrjujejo, da so vse države članice začele postopno opuščati uporabo trdnih fosilnih goriv, zlasti za proizvodnjo energije. Nekatere države članice so že opustile uporabo premoga, več pa se jih je zavezalo, da ga bodo do leta 2030 postopno opustile. Vendar pa nekatere države članice (kot so Hrvaška, Nemčija in Romunija) načrtujejo uporabo trdnih fosilnih goriv tudi po letu 2030.

Subvencije za fosilna goriva ostajajo glavna ovira za prehod na čisto energijo in prepreka pri doseganju podnebnih ciljev EU. Tako kot druge okolju škodljive subvencije so v nasprotju z uporabo načela „onesnaževalec plača“ in izkrivljajo tržne mehanizme. Na podlagi analize Komisije si morajo vse države članice skupaj prizadevati, da pojasnijo, kako nameravajo postopno odpraviti subvencije za fosilna goriva, ter določiti jasen in verodostojen časovni načrt za njihovo hitro odpravo, hkrati pa sprejeti pomožne ukrepe, potrebne za zaščito ranljivih gospodinjstev in zagotavljanje konkurenčnosti.

V končnih načrtih je treba storiti več za analizo ustreznih podnebnih ranljivosti in tveganj ter vključitev ciljev prilagajanja v vse razsežnosti energetske unije ter njihovo uskladitev s trdnimi politikami in ukrepi. Le Finska, Luksemburg in Španija so analizirali najpomembnejše podnebne ranljivosti in tveganja ter predlagali s tem povezane politike in ukrepe. Poleg tega so le Grčija, Luksemburg in Španija ustrezno opisali povezavo med cilji energetske unije in prilagajanjem podnebnim spremembam. Le pet držav članic (Finska, Francija, Grčija, Luksemburg in Portugalska) je s svojimi politikami in ukrepi za prilagajanje podnebnim spremembam pokrilo zadostno področje za doseganje nacionalnih strateških ciljev. Večina držav članic ni dovolj podrobno predstavila svojih politik in ukrepov, povezanih z upravljanjem voda ter vplivi sezonskega pomanjkanja vode, vročine, suše ali vremenskih dogodkov na proizvodnjo energije in motnje v oskrbi.

V končnih načrtih bi bilo treba okrepiti elemente za zmanjševanje tveganja nesreč. Večina držav članic je navedla nekatere informacije o povezavah med NEPN in njihovimi okviri za obvladovanje tveganja nesreč, pri čemer so se na primer sklicevale na načrte pripravljenosti na tveganja za sektor električne energije, upoštevanje tveganj kibernetske varnosti in vključitev tveganj za zanesljivost oskrbe. Ciper, Estonija, Slovaška in Nizozemska tega vidika niso zajele.

2.1.2Energija iz obnovljivih virov

Unija ima vzpostavljene vse potrebne pogoje za zagotovitev, da bo ostala konkurenčen svetovni akter, in že vodi svetovna prizadevanja na področju uvajanja energije iz obnovljivih virov. Unija se je zdaj zavezala, da bo svoj skupni cilj glede energije iz obnovljivih virov povečala na vsaj 42,5 %, do leta 2030 pa si bo prizadevala doseči 45 %.

Raven ambicij, ki so jo predlagale države članice 22 , pomeni, da bo delež energije iz obnovljivih virov leta 2030 na ravni Unije med 38,6 % in 39,3 %. To je bistveno več kot 32 % iz prenovljene direktive o energiji iz obnovljivih virov 23 , vendar manj od zavezujočega deleža 42,5 %, določenega v revidirani prenovljeni direktivi o energiji iz obnovljivih virov 24 . Prizadevanja nekaterih držav članic, ki presegajo zahtevano, ne zadoščajo za izravnavo prispevkov tistih držav članic, ki niso predložile načrtov, ali tistih, ki ne dosegajo zahtevane ravni ambicij. Zato v EU-27 obstajajo vrzeli v ambicijah in morajo države članice v svojih končnih posodobljenih NEPN povečati svoje prispevke, da bi skupaj dosegle zavezujoč cilj EU glede energije iz obnovljivih virov do leta 2030.

Obstajajo velike razlike med prispevki držav članic k cilju EU glede obnovljivih virov energije, kot so bili predloženi, in deležem obnovljivih virov energije, ki izhaja iz formule iz Priloge II k uredbi o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov 25 . Samo sedem držav članic (Danska, Španija, Estonija, Grčija, Italija, Litva in Luksemburg) je predložilo prispevek, ki je v skladu s pričakovanim nacionalnim prispevkom ali ga presega.

Skoraj vse države članice so navedle začrtane poteke za tehnologije energije iz obnovljivih virov do leta 2030, v nekaterih primerih pa do leta 2040 in leta 2050, pri čemer so se mnoge močno osredotočile na povečano uporabo proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov, zlasti vetrne in sončne energije. Litva in Estonija na primer načrtujeta, da bosta leta 2030 dosegli 100-odstotni delež energije iz obnovljivih virov v svojem sektorju električne energije, Danska pa pričakuje, da bo ta delež s 117 % celo presegla. Številne države članice menijo, da je sončna energija pomembna, in načrtujejo spodbujanje njene uporabe predvsem v stanovanjskem sektorju s spodbudami in poenostavljenimi postopki izdaje dovoljenj. To je pomemben prispevek k ciljem strategije EU za sončno energijo 26 . Samo Portugalska je določila okvirni cilj 0,2 GW za razvoj oceanske energije, da bi prispevala k cilju 1 GW oceanske energije do leta 2030 27 . Države članice se spodbuja, da v svoje končne NEPN vključijo manjkajoče začrtane poteke, temeljito načrtovanje in ciljne nameščene zmogljivosti za uvedbo tehnologij energije iz obnovljivih virov za naslednjih deset let z obeti do leta 2040. To je še zlasti pomembno za vetrno energijo v okviru ciljev akcijskega načrta za vetrno energijo 28 .

Države članice so v svojih osnutkih posodobljenih NEPN različno podrobno opisale politike in ukrepe. Odprava ovir za pogodbe o nakupu električne energije je bistvenega pomena za zagotovitev tržnega uvajanja energije iz obnovljivih virov. Estonija in Španija si na primer prizadevata s takimi pogodbami spodbujati zasebne naložbe za uporabo energije iz obnovljivih virov.

V zvezi z olajšanjem izdajanja dovoljenj za obnovljive vire energije je več držav članic vključilo ukrepe za racionalizacijo postopkov izdajanja dovoljenj z vzpostavitvijo enotne digitalne kontaktne točke (npr. Ciper), združitvijo posameznih dovoljenj v eno samo (npr. Nizozemska) in povečanjem dodeljenih sredstev organom, ki izdajajo dovoljenja (npr. Finska). Poleg tega imajo nekatere države članice pripravljene trdne osnutke načrtov za podporo določitvi območij za pospešeno uvajanje obnovljivih virov energije (npr. Estonija, Hrvaška, Italija in Portugalska). Nekatere države članice so predložile tudi informacije o kartiranju za določene tehnologije (npr. Švedska za vetrno energijo).

Približno polovica osnutkov načrtov vključuje cilje ali projekcije 29 za povečanje deleža obnovljivih virov energije pri ogrevanju in hlajenju, ki so jasno v skladu z zavezujočim povečanjem 30 . Poleg tega le šest načrtov vključuje ustrezne cilje za daljinsko ogrevanje in hlajenje, v šestih načrtih je določen cilj za stavbe in le v petih načrtih je predlagan cilj za delež energije iz obnovljivih virov v industriji. Toplotne črpalke so v več načrtih poudarjene kot glavni prispevek k deležu obnovljivih virov energije pri ogrevanju in hlajenju, medtem ko je potrebnih več informacij o omogočanju povezovanja med omrežji za električno energijo ter omrežji za ogrevanje in hlajenje. Geotermalni viri energije so navedeni v več osnutkih načrtov v različnih oddelkih, zlasti za ogrevanje in hlajenje (npr. Francija, Nemčija, Madžarska, Slovaška), vendar brez večjih podrobnosti o ukrepih za njihovo uvajanje.

Večina držav članic ima začrtane poteke za delež energije iz obnovljivih virov v prometu, le nekaj držav (npr. Češka, Francija) pa zagotavlja informacije o začrtanem poteku zmanjšanja intenzivnosti toplogrednih plinov v prometu. Zelo malo držav članic (npr. Italija) je svoje načrte uskladilo z novimi cilji, določenimi v revidirani prenovljeni direktivi o energiji iz obnovljivih virov, in spremembami v strukturi ciljev.

Poleg tega je še vedno veliko neraziskanih možnosti za nadaljnje spodbujanje zmogljivosti elektrolizatorjev za obnovljivi vodik 31 in sorodne proizvode v sektorjih povpraševanja, tudi prek mednarodnih partnerstev za uvoz vodika v skladu s cilji načrta REPowerEU. Vendar več držav članic načrtuje nadaljnje ukrepe na tem področju. Nemčija je na primer že sklenila pogodbo z Norveško, ki omogoča dolgoročni uvoz obnovljivega vodika. Samo Danska, Nemčija, Nizozemska, Španija in Portugalska nameravajo skupaj razviti med 38 in 40 GW zmogljivosti elektrolizatorjev za spodbujanje obnovljivega vodika.

Večina držav članic ne navaja izrecno nacionalnih ukrepov, ki zagotavljajo trajnostnost bioenergije in zajemajo merila trajnostnosti iz prenovljene direktive o energiji iz obnovljivih virov. Večina osnutkov načrtov v svojih projekcijah zajema povpraševanje po oskrbi z biomaso po sektorjih do leta 2030 ali celo do leta 2040 ter oskrbo z biomaso po surovinah in izvoru. Vendar pa je načelo kaskadne uporabe navedlo zelo malo držav članic. Večina osnutkov posodobljenih NEPN ne vključuje domače oskrbe z gozdno biomaso za energetske namene v obdobju 2021–2030 niti predvidene uporabe gozdne biomase za proizvodnjo energije v skladu z revidirano uredbo o LULUCF, zlasti za obdobje 2026–2030. Skoraj vse države članice navajajo biometan, vendar je manj kot polovica držav članic količinsko opredelila nacionalne cilje glede biometana za leto 2030, kar znaša le približno 15 milijard kubičnih metrov 32 . Francija predstavlja najhitreje rastoči trg biometana z dobro opredeljenim razvojnim okvirom za biometan. Italija in Danska poročata o količinah, ki skupaj predstavljajo več kot tretjino celotnega uvoza v EU in omogočajo nadaljnje zmanjšanje uvoza fosilnih plinov do leta 2030.

2.1.3Energijska učinkovitost

EU si je v okviru svežnja „Pripravljeni na 55“ in načrta REPowerEU zastavila cilj, da do leta 2030 zmanjša porabo energije za 11,7 % v primerjavi s projekcijami iz referenčnega scenarija EU iz leta 2020, kot je navedeno v nedavno sprejeti direktivi o energetski učinkovitosti (prenovljena direktiva o energetski učinkovitosti) 33 . Glede na to novo raven ambicij je bila leta 2021 poraba energije v EU za 31,9 % višja od okvirnega cilja za porabo primarne energije do leta 2030 in za 26,9 % višja od zavezujočega cilja za porabo končne energije do leta 2030.

Večina držav članic je v osnutkih posodobljenih NEPN predložila nacionalne prispevke k ciljem EU glede energijske učinkovitosti za leto 2030, vendar le peščica držav članic predlaga zadostno raven ambicij glede porabe primarne energije (tj. Nemčija in Nizozemska) ali porabe končne energije (npr. Estonija in Romunija) ali obojega (tj. Češka, Francija, Italija, Litva) v skladu s prenovljeno direktivo o energetski učinkovitosti.

Na podlagi predloženih nacionalnih prispevkov držav članic se pričakuje 34 , da bo EU leta 2030 dosegla raven porabe končne energije v višini 814,3 Mtoe, kar je manj od ravni porabe končne energije v višini 956 Mtoe, določene v direktivi o energetski učinkovitosti iz leta 2018 35 , vendar več od 763 Mtoe iz prenovljene direktive o energetski učinkovitosti. To ustreza 5,8-odstotnemu zmanjšanju glede na projekcije za leto 2030, kar je bistveno manj od 11,7-odstotnega zmanjšanja, določenega v prenovljeni direktivi o energetski učinkovitosti. Zmanjšanje je predvsem posledica prizadevanj držav članic, ki so se zavezale nadaljnjemu zmanjšanju porabe energije do leta 2030. Vendar ta prizadevanja ne zadoščajo za izravnavo prispevkov tistih držav članic, ki niso dovolj ambiciozne ali ki v svojih osnutkih posodobljenih NEPN niso zagotovile nacionalnih prispevkov za energijsko učinkovitost.

Predhodna združena ocena kaže na precejšnjo vrzel pri doseganju ciljev EU na področju energijske učinkovitosti do leta 2030 pri porabi primarne in tudi končne energije. Pri porabi primarne energije je vrzel v primerjavi z okvirnim ciljem EU za leto 2030 75 Mtoe. Pri porabi končne energije je vrzel v primerjavi z zavezujočim ciljem Unije za leto 2030 53,1 Mtoe.

V končnih posodobljenih NEPN bodo morali biti vključeni ambicioznejši prispevki za energijsko učinkovitost za leto 2030 in navedeni jasni začrtani poteki za zmanjšanje porabe energije. Države članice morajo tudi bolje opredeliti splošne nacionalne okvire politike, na katerih temeljijo nacionalni prispevki, da bi pripravile verodostojen načrt za dosego ravni ambicij, ki jo je predlagala EU. To velja zlasti za izvajanje obveznosti glede prihrankov energije, pri čemer bo treba upoštevati tudi spremenjeno količino kumulativnih prihrankov energije pri končni porabi, ki jo je treba doseči do leta 2030, in zgledno vlogo javnega sektorja, ter podrobno navesti ustrezne informacije o načrtovanem zmanjšanju porabe energije vseh javnih organov in prenovi javnih stavb.

Strategija Unije za energijsko učinkovitost temelji na načelu, da je energijska učinkovitost na prvem mestu 36 , v skladu s katerim je energijska učinkovitost glavna prednostna naloga pri oblikovanju vseh politik. Pomembno je, da je v končnih posodobljenih NEPN jasneje opredeljeno, kako bodo države članice izvajale to načelo. Načelo energijske učinkovitosti se odraža na več področjih politike v ciprskem osnutku posodobljenega NEPN, medtem ko so Grčija, Španija, Litva, Luksemburg in Romunija v svojih osnutkih posodobljenih NEPN to načelo vključili na vsaj nekatera področja politike. Hkrati pa v več osnutkih načrtov načelo ni navedeno v nobeni obliki.

V stavbnem sektorju je v načrtu za uresničitev podnebnih ciljev EU in svežnju „Pripravljeni na 55“ določena vizija za doseganje brezemisijskega stavbnega fonda do leta 2050 37 . Trenutni cikel za posodobitev NEPN je priložnost za države članice, da posodobijo svoje dolgoročne strategije prenove iz leta 2020 38 . Posodobljena ambicija bi morala vključevati določitev vmesnih mejnikov za leto 2030 in leto 2040 ter kazalnikov, kot so skupna raba energije v stavbnem sektorju, emisije toplogrednih plinov in stopnje prenove. Ta ambicija bi morala biti podprta z zadostnimi politikami, ukrepi in finančno podporo, pri tem pa bi bilo treba upoštevati zmogljivosti sektorja in glavne ovire.

Samo Ciper, Grčija, Luksemburg in Nizozemska so doslej posodobili raven ambicij v svojih dolgoročnih strategijah prenove. V strategijah teh držav se usklajeno in sistematično odražajo tudi prenovljena direktiva o energetski učinkovitosti, revidirana direktiva o energiji iz obnovljivih virov in prihodnja direktiva o energijski učinkovitosti stavb. Nizozemska je povečala raven ambicij, določenih v svojih mejnikih za razogljičenje stavb za leto 2030 in leto 2050. Luksemburg in Grčija sta predložila revidirane ambicije glede prihrankov energije, Ciper pa nove in posodobljene ukrepe. Vendar se večina držav članic sklicuje le na glavne vidike dolgoročnih strategij prenove iz leta 2020. Zato morajo države članice v svojih končnih posodobljenih NEPN jasneje opisati in količinsko oceniti politike in ukrepe, povezane s stavbami, v smislu financiranja, stroškov ter učinkov na prihranke energije in emisij.

2.1.4Energetska varnost

V zadnjih dveh letih je bil še zlasti poudarjen pomen strateškega načrtovanja za razsežnost energetske varnosti v energetski uniji. Energetska varnost je v ocenjenih osnutkih načrtov obravnavana zelo različno, kar ovira celovito analizo na ravni EU. Za končne posodobljene NEPN bi bilo koristno, če bi se v njih uporabljali bolj usklajeni kazalniki, kot je navedeno tudi v smernicah, ki jih je Komisija izdala decembra 2022 39 .

Zemeljski plin je leta 2021 še vedno predstavljal 24 % mešanice virov primarne energije v EU 40 . Rusija je nekoč bila glavna dobaviteljica plina EU, saj je leta 2021 zagotavljala približno 45 % uvoza v EU. Po njeni invaziji na Ukrajino je v prvih desetih mesecih leta 2023 zagotavljala 15 % ali 32 milijard kubičnih metrov vsega uvoza plina v EU 41 . Na podlagi osnutkov posodobljenih načrtov naj bi se nacionalna proizvodnja plina povečala na Hrvaškem, v Italiji in na Slovaškem. Te države skupaj z Romunijo načrtujejo tudi povečanje zmogljivosti podzemnih skladišč plina ali plinskih povezav, kar bo okrepilo zanesljivost oskrbe s plinom v EU.

Le nekatere države članice so v svojih načrtih navedle dovolj podrobnosti za zagotovitev raznolikega portfelja dobaviteljev plina (npr. Finska, Italija, Portugalska), čeprav so v več primerih določile visoke ambicije za razvoj plinov iz obnovljivih virov in nizkoogljičnih plinov (npr. Danska, Francija in Italija za biometan). Evropska komisija v zvezi s pripravljenostjo na tveganja in krize v plinskem sektorju ugotavlja, da nekatere države članice v času priprave tega sporočila zamujajo s predložitvijo svojih skupnih in nacionalnih ocen tveganja, načrtov preventivnih ukrepov in načrtov za izredne razmere, ter jih spodbuja, naj svoje načrte predložijo čim prej 42 .

Na področju oskrbe z električno energijo mora večina držav članic v svojih končnih posodobljenih načrtih podrobno opisati in obravnavati vpliv postopnega nadomeščanja elektrarn na fosilna goriva (večinoma premog in plin) z energijo iz obnovljivih virov (večinoma vetrna in sončna), zlasti na stabilnost svojega elektroenergetskega sistema, vključno z vplivi na medsebojno povezane države članice. Poleg tega večina držav članic obravnava proizvodnjo električne energije, le redke pa zadostno obravnavajo odjem. Rešitve glede prožnosti, kot sta shranjevanje energije in prilagajanje odjema, so ključne za vključitev spremenljivih obnovljivih virov energije v energetski sistem. Pozitivno je, da so nekatere države članice, kot je Španija, določile jasne načrte in cilje za shranjevanje energije.

Jedrska energija ima v nekaterih državah članicah ključno vlogo pri doseganju ciljev razogljičenja in zagotavljanju energetske varnosti. Dvanajst držav članic trenutno uporablja jedrsko energijo za proizvodnjo nizkoogljične električne energije s skupno nameščeno zmogljivostjo 97 GWe 43 . Glede na osnutke posodobljenih NEPN devet držav članic preučuje ali načrtuje podaljšanje življenjske dobe obstoječih jedrskih elektrarn, enajst držav članic pa preučuje uvedbo nove jedrske energije. Deset držav članic je tudi izrazilo potencialni interes za uvajanje tehnologij malih modularnih reaktorjev, da bi podprle stabilnost in cenovno dostopnost svoje mešanice virov energije.

V zvezi z zanesljivostjo oskrbe so Češka, Finska in Slovaška za diverzifikacijo jedrske oskrbovalne verige zagotovile alternativno oskrbo z jedrskim gorivom in znatno zmanjšale svojo odvisnost od Rusije pri oskrbi z jedrskim gorivom in storitvah jedrskega gorivnega cikla.

Nafta ostaja glavni vir energije v EU, saj je leta 2021 predstavljala 34 % mešanice virov primarne energije. Pričakuje se, da se bo delež nafte v mešanici virov energije EU do leta 2030 zmerno zmanjšal, do leta 2040 pa občutno zmanjšal. Malo načrtov (npr. Francija) vsebuje napovedi o nacionalni porabi nafte do leta 2030, v redkih pa se je ocenjena ustreznost naftne infrastrukture po letu 2030 (pristanišča, rafinerije, naftovodi in zaloge nafte) za pričakovano spremembo povpraševanja po nafti zaradi razogljičenja.

Ker več držav članic meni, da digitalizacija omogoča vključevanje obnovljivih virov energije v omrežje, bo kibernetska varnost ključna zahteva za varen in zanesljiv energetski sistem. Zato je pozitivno, da je več držav članic (npr. Španija) v svoje osnutke posodobljenih načrtov vključilo ustrezna sklicevanja na direktivo NIS 2 44 ali celo pripravilo dodatne ukrepe.

2.1.5Notranji trg z energijo

Zaradi višjega cilja EU glede energije iz obnovljivih virov in potrebe, da se potrošnikom omogoči, da hitro izkoristijo prednosti, ki jih prinaša, bo dokončanje povezanega trga z energijo EU ključnega pomena. Glede na pobudo za pospešitev povezovanja energetskega sistema 45 in obveznosti iz Direktive (EU) 2019/944 46 o električni energiji ter nedavno revidirane prenovljene direktive o energiji iz obnovljivih virov 47 bodo morale države članice vzpostaviti dobre politike in zagotoviti uporabo virov prožnosti, kot sta prilagajanje odjema in shranjevanje. Popoln in neoviran dostop do teh storitev na trgu morajo spremljati izvedbeni projekti in jasni regulativni omogočitveni okviri.

Več osnutkov posodobljenih NEPN vključuje strategije za odpravo preostalih izkrivljanj cen in premagovanje tržnih ovir za spodbujanje nediskriminatorne udeležbe novih udeležencev na trgu ter zagotavljanje različnih virov prožnosti na energetskih trgih. Večina osnutkov posodobljenih načrtov zlasti poudarja bistvene ukrepe za povečanje prožnosti z uporabo prilagajanja odjema, pametnih omrežij in agregatorjev. Tak primer je Grčija, ki je v osnutek načrta vključila uvedbo shranjevanja energije. Na Danskem in Portugalskem so predlagani ukrepi namenjeni spodbujanju pametnega polnjenja električnih vozil. Tudi Švedska je določila jasne nacionalne cilje za rešitve glede prožnosti. Več držav članic v svojih osnutkih načrtov navaja digitalizacijo kot dejavnik za omogočanje nadaljnjega vključevanja energije iz obnovljivih virov in širitev omrežja.

Kljub temu v večini posodobljenih načrtov držav članic še vedno ni jasnih nacionalnih ciljev glede prožnosti energetskega sistema. Nacionalni cilji se, kjer so vključeni, razlikujejo glede prilagodljivosti in merljivosti. Na splošno so sicer številne države članice v svojih načrtih določile ukrepe za premagovanje tržnih ovir, kljub temu pa nekatere še vedno nimajo jasnih ciljev in časovnih okvirov za svoje cilje, zlasti časovnega okvira, v katerem bo njihov trg električne energije popolnoma konkurenčen in liberaliziran. Potrebni so tudi posebni ukrepi za uvedbo storitev agregiranja in prožnosti, ki jih naročajo operaterji prenosnih sistemov in operaterji distribucijskih sistemov.

Da bi bili evropski državljani v središču teh strukturnih sprememb, je treba okrepiti vlogo potrošnikov in povečati njihovo vlogo pri prehodu na čisto energijo. Zlasti litovski operaterji distribucijskih sistemov spodbujajo omogočitveni okvir za aktivne odjemalce 48 , Luksemburg pa vzpostavlja platformo za podatke o energiji, ki bo spremljala dejansko udeležbo potrošnikov na energetskem trgu. Vendar večina osnutkov posodobljenih načrtov ne vključuje dovolj podrobnosti (vplivi in količinski cilji) o ukrepih za spodbujanje lastne porabe in okvira, ki bi omogočal razvoj skupnosti za energijo iz obnovljivih virov in souporabo energije ter uvajanje tehnoloških inovacij za učinkovitejšo rabo energije.

Zaradi nedavne energetske krize mora notranji trg z energijo zagotavljati zadostno zaščito ranljivih potrošnikov in gospodinjstev 49 . Zato je treba v vseh končnih posodobljenih načrtih okrepiti ukrepe na tem področju. Večina držav članic še vedno nima jasne opredelitve energetske revščine ali pa bi morala ustrezno oceniti število energetsko revnih gospodinjstev in po potrebi določiti cilj za zmanjšanje števila energetsko revnih gospodinjstev. V osnutkih načrtov je mogoče izpostaviti več dobrih praks, kot sta zakonska opredelitev energetske revščine v Franciji ali tekoče delo na Slovaškem za razvoj metode za opredelitev energetske revščine.

V večini NEPN še vedno ni strukturnih politik in ukrepov za zmanjšanje energetske revščine, zlasti ukrepov za energijsko učinkovitost in razogljičenje, ki bi podpirali ranljive skupine in vire financiranja, vključno s sredstvi iz Socialnega sklada za podnebje.

Zanesljive in zadostne medsebojne povezave so osnovni pogoj za povečanje odpornosti in povezovanje evropskega energetskega sistema. V ta namen se je evropski okvir izkazal za koristnega, države članice pa so dosegle velik napredek pri povečevanju čezmejnih zmogljivosti 50 . V osnutkih načrtov vse države članice priznavajo pomen doseganja ali ohranjanja cilja 15-odstotne elektroenergetske medsebojne povezanosti.

Na področju čezmejnega regionalnega sodelovanja je bilo od štiridesetih zahtevanih dvostranskih sporazumov o zanesljivosti oskrbe s plinom med sosednjimi državami članicami podpisanih le osem, ki so vključeni v ocenjene osnutke načrtov, kar kaže na strukturno ranljivost strukture zanesljivosti oskrbe v EU 51 . V osnutkih posodobljenih načrtov manjkajo podrobnosti o stanju takih sporazumov, zato se zadevne države članice spodbuja, naj si še naprej prizadevajo za pospešitev teh pogajanj.

V večini osnutkov posodobljenih NEPN je naveden napredek pri dokončanju več projektov skupnega interesa. Vendar je še vedno potrebno obsežno ukrepanje, da bi dosegli in ohranili raven medsebojne povezanosti glede na cilje do leta 2030. Nekatere države članice (npr. Hrvaška, Danska, Finska, Madžarska, Luksemburg, Nizozemska, Slovaška in Slovenija) so že dosegle ali presegle cilj EU. Druge so se v svojih osnutkih načrtov zavezale, da bodo razvijale medsebojne povezave s sosednjimi državami z naložbami v nove prenosne zmogljivosti in povezovalne daljnovode, zlasti v regijah, ki so bile v preteklosti odvisne od enega samega dobavitelja, zdaj pa si prizadevajo za večjo diverzifikacijo. Poleg tega nekatere države članice (npr. Estonija, Finska, Italija in Portugalska) načrtujejo diverzifikacijo svoje mešanice virov energije z izvajanjem skupnih infrastrukturnih projektov za vodik.

2.1.6Raziskave, inovacije, konkurenčnost in spretnosti

Zdaj je bolj kot kdaj koli prej ključnega pomena, da se okrepijo ukrepi na področju raziskav, inovacij in konkurenčnosti v vseh državah članicah, da bi dosegli podnebne in energetske cilje EU za leto 2030 ter zagotovili odporno, krožno in razogljičeno evropsko gospodarstvo. Za to so potrebne privlačne gospodarske priložnosti za industrijo in podjetja v poenostavljenem regulativnem okolju ter ustvarjanje delovnih mest, ki so primerna za prihodnost. Zato bi bilo za končne posodobljene NEPN koristno, če bi se bolj osredotočili na to razsežnost naše energetske unije.

Večina držav članic v osnutkih posodobljenih NEPN navaja nacionalne strategije in ukrepe za podporo raziskavam, inovacijam in konkurenčnosti. Vendar v veliki večini manjkajo splošni cilji in specifični cilji financiranja, ki bi določali konkretne poti do leta 2030 in leta 2050, da bi se pospešilo uvajanje posebnih tehnologij čiste energije in spodbudil prehod na neto ničelno krožno gospodarstvo. Razen pri Danski, Nemčiji, Estoniji, Franciji in Litvi v osnutkih posodobljenih načrtov ni posebnih ukrepov, ki bi pripomogli k povečanju proizvodnje tehnologij, opreme in sestavnih delov za čisto energijo ter zagotovili odpornost oskrbovalnih verig držav članic.

Nujno je treba preučiti tudi, kako lahko nacionalne energetske in podnebne politike prispevajo k zagotavljanju poenostavljenega regulativnega okolja za privabljanje naložb v čiste tehnologije in za olajšanje povečanja uporabe teh tehnologij po vsem enotnem trgu. Pomembno je tudi, da morajo Unija in države članice sodelovati pri zagotavljanju, da bo pri energetskem in podnebnem prehodu, ko se bo fosilna energija postopoma opuščala, alternativna čista energija na voljo po dostopnih cenah. Nacionalni energetski in podnebni načrti so pomembna orodja za zagotovitev, da se na primer ob potrebi po znatnih naložbah v električno omrežje pred letom 2030 vzpostavi dialog o reformah in drugih ukrepih za zagotovitev dostopa podjetij in gospodinjstev do čiste energije po dostopnih cenah. Komisija namerava uporabiti ponavljajoči se postopek z državami članicami glede njihovih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov, da bi začela obravnavati ta vprašanja.

V večini načrtov se poroča o regionalnem sodelovanju na področju raziskav in inovacij v okviru programa Obzorje Evropa in strateškega načrta za energetsko tehnologijo, vendar niso določeni merljivi cilji, ki naj bi jih dosegli s skupnimi projekti. Kljub temu dobri primeri vključujejo načrte Danske, da preuči sodelovanje na področju zajemanja, uporabe in shranjevanja ogljika z nordijskimi državami, sodelovanje med Španijo in Portugalsko pri skupnem raziskovalnem središču za shranjevanje energije ter načrt Luksemburga za sodelovanje z drugimi državami Beneluksa pri raziskavah in inovacijah na področju vodika.

Na splošno v osnutkih posodobljenih načrtov držav članic manjkajo ukrepi in finančna sredstva za izvajanje akcijskega načrta EU za digitalizacijo energetskega sistema 52 . Kljub temu obstajajo pozitivni primeri, kot so italijanski načrti za raziskave kibernetske varnosti v elektroenergetskem sektorju, slovaški in češki projekt skupnega interesa („ACON Smart Grids“) za digitalizacijo distribucijskega sistema ter portugalski ukrepi za razširitev pametnih števcev in razvoj pametnih omrežij.

Vse pomembnejše je obravnavati pomanjkanje spretnosti za prehod na čisto energijo, kot je navedeno v več pobudah Komisije, vključno s Paktom za spretnosti ter predlogom akta o neto ničelni industriji z njenimi akademijami za spretnosti. Več držav članic, kot so Danska, Španija, Estonija, Portugalska in Slovaška, je jasno opredelilo sektorje, v katerih je treba ukrepe osredotočiti na preusposabljanje/izpopolnjevanje. Vendar pa večina držav članic ni predlagala ciljev ali ukrepov z namenskim financiranjem za odpravo vrzeli v spretnostih, ugotovljenih v strateških sektorjih.

2.2Naložbe za konkurenčen evropski zeleni dogovor

Za uresničitev ambicioznih ciljev za leto 2030 bo treba naložbe znatno povečati, pričakuje pa se, da bodo javna sredstva omejena. Komisija je v poročilu o strateškem predvidevanju za leto 2023 53 ocenila, da so za izpolnitev ciljev evropskega zelenega dogovora in načrta REPowerEU potrebne dodatne letne naložbe v višini 620 milijard EUR 54 .

Večina držav članic v svojih osnutkih posodobljenih NEPN ne predstavlja pregleda pričakovanih skupnih naložb, potrebnih za obdobje 2020–2030. Devet držav članic (Ciper, Španija, Francija, Madžarska, Italija, Litva, Luksemburg, Nizozemska in Romunija) je vključilo vsaj delno oceno potreb po naložbah. Nobena država članica ne navaja ocene vrzeli med temi potrebami in razpoložljivimi viri financiranja. Vendar več držav članic poroča o potrebah po naložbah, povezanih z energijo, v gradbenem, industrijskem in prometnem sektorju. Malo jih poroča o pričakovanih potrebah po naložbah v kmetijskem sektorju, da bi kmetom pomagale pri oblikovanju trajnostnih poslovnih modelov. Na splošno raven informacij, ki so jih države članice predložile v osnutkih posodobljenih NEPN ter so trenutno vključene v načrt, ne omogoča združevanja potreb po naložbah na ravni EU.

Zanesljive ocene potreb po naložbah in njihovih makroekonomskih učinkov so postale še pomembnejše v okviru predlagane reforme pravil EU o ekonomskem upravljanju, saj bodo morali biti v predlogu Komisije nacionalni srednjeročni fiskalno-strukturni načrti skladni s posodobljenimi NEPN.

NEPN so priložnost za preučitev načinov za izboljšanje regulativnega okolja za privabljanje zasebnih naložb in razmislek o tem, kako uporabiti javna sredstva (nacionalne vire financiranja in vire financiranja EU) za spodbujanje zasebnih naložb. To vključuje način, kako bodo države članice uporabile mehanizem za okrevanje in odpornost, kohezijsko politiko (vključno s Skladom za pravični prehod), skupno kmetijsko politiko ter sklad za inovacije in sklad za modernizacijo, da bi podprle cilje NEPN. Poleg tega bodo z dražbo pravic iz EU ETS ustvarjeni znatni prihodki, ki bi morali prav tako podpirati podnebni prehod.

Informacije o virih financiranja je treba v končnih posodobljenih načrtih še dopolniti, saj le malo držav članic zagotavlja informacije o vrsti virov (javni in zasebni, EU in nacionalni). Poleg tega le nekatere države članice izrecno obravnavajo vprašanje privabljanja zasebnih naložb. Omembe vredne izjeme so Estonija in Italija, ki sta vključili ukrepe za podporo razvoju tveganega kapitala, Luksemburg, ki načrtuje uporabo javnih sredstev za mobilizacijo zasebnih naložb, ter finske testne platforme in inovacijski ekosistemi.

Bistveno je, da države članice v svojih končnih posodobljenih načrtih v celoti upoštevajo energetske in podnebne reforme ter naložbe, vključene v druge ustrezne instrumente financiranja EU, zlasti v nacionalne načrte za okrevanje in odpornost, vključno s poglavji REPowerEU. 27 revidiranih načrtov za okrevanje in odpornost ter 23 poglavij REPowerEU bo podpiralo naložbe in reforme v vseh razsežnostih energetske unije, saj bo na primer energijsko učinkoviti prenovi stavb namenjenih več kot 46 milijard EUR poleg 66 milijard EUR iz prvotnih načrtov za okrevanje in odpornost. Drugi primeri vključujejo posodobitev več kot 3 000 km vodnikov daljnovodov prenosnega in distribucijskega elektroenergetskega omrežja ter več kot 2,5 milijarde EUR za naložbe v proizvodnjo obnovljivega vodika.

Države članice bi morale razmisliti, ali lahko pri dokončnem oblikovanju in/ali izvajanju NEPN izkoristijo tudi Instrument za tehnično podporo, ki lahko zagotovi prilagojeno strokovno znanje in zmogljivosti za podporo izvajanju politik in ukrepov iz NEPN, tudi za opredelitev in mobilizacijo glavnih virov financiranja.

2.3Pravični prehod

Zagotavljanje pravičnega podnebnega in energetskega prehoda je ključnega pomena za zagotovitev, da se koristi tega procesa pravično delijo, negativni učinki pa ublažijo. To je potrebno za zagotovitev trajne podpore javnosti pri izvajanju ambicioznih reform, ki bodo vplivale na vsa področja gospodarstva.

Države članice so doslej zagotovile le delno oceno socialno-ekonomskih učinkov podnebnega in energetskega prehoda na posameznike, gospodinjstva in podjetja. V osnutkih načrtov so redko obravnavani učinki politik in ukrepov prehoda na porazdelitev dohodka, ustvarjanje, preoblikovanje in ukinjanje delovnih mest ter energetsko revščino. Osnutki načrtov na splošno ne vključujejo ustrezne kvantitativne analize niti ne upoštevajo v zadostni meri distribucijskih učinkov na različne skupine prebivalstva. Poleg tega noben od načrtov ne vključuje zadostnih informacij za pripravo prihodnjih socialnih načrtov za podnebje in o tem, kako bo zagotovljena skladnost med obema načrtoma.

Analiza načrtov je pokazala, da večina načrtov nima celovitega sklopa ciljno usmerjenih politik za reševanje socialnih učinkov prehoda in učinkov prehoda na zaposlovanje. Vključene politike so namreč večinoma nepopolne in pogosto ne presegajo obravnavanja negativnih učinkov prehoda v premogovno in ogljično intenzivnih regijah. Večina načrtov le delno poudarja sinergije med različnimi instrumenti in skladi, ki podpirajo pravični prehod, vključno s Skladom za pravični prehod, podpora katerega je pogojena z učinkovitim izvajanjem prehoda.

Sedem držav članic (Hrvaška, Francija, Nemčija, Grčija, Madžarska, Italija in Slovaška) je odložilo svoje zaveze glede postopne opustitve fosilnih goriv, štiri države članice (Ciper, Estonija, Finska in Romunija) pa se v svojih sprejetih območnih načrtih za pravični prehod ne sklicujejo nanje. V nekaterih primerih ni jasno, kako bo to vplivalo na načrtovane ukrepe.

Države članice se zato spodbuja, da v svojih končnih NEPN okrepijo razvoj celovitih nacionalnih strategij za pravični prehod, ki bodo podprte z dokazi. Poleg tega bi morale države članice zagotoviti tudi dodatne informacije o politikah pravičnega prehoda, zlasti o ukrepih, o katerih so že poročale v okviru prvega spremljanja priporočila Sveta o zagotavljanju pravičnega prehoda na podnebno nevtralnost 55 .

Raziskave kažejo, da podnebni in energetski prehod na ženske vpliva drugače kot na moške: ženske so premalo zastopane v sektorjih, ki bodo s prehodom pridobili (zelena delovna mesta), in se pogosteje srečujejo s prometno in energetsko revščino. Vendar pa so lahko ženske tudi gonilna sila prehoda zaradi razlik v vedenju v zvezi s porabo energije in emisijami toplogrednih plinov 56 . Zato je pomembno, da se v NEPN okrepi vidik spola pri pravičnem prehodu. Le štirje načrti se nanašajo na enakost spolov v energetski politiki ter vključujejo s tem povezane zaveze in ukrepe (Češka, Španija, Malta in Portugalska). Trije od teh vključujejo tudi zaveze (Češka, Španija, Malta), le Španija pa je vključila tudi posebne politike 57 .

2.4Sodelovanje javnosti, lokalni in regionalni akterji ter vloga čezmejnega regionalnega sodelovanja pri oblikovanju celovitega načrta za vse

Uredba o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov 58 in obveznost držav članic v skladu z Aarhuško konvencijo 59 zahtevata zgodnje in vključujoče sodelovanje javnosti pri pripravi nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov, vključno z osnutki načrtov.

Večina držav članic je organizirala posvetovanja z javnostjo o osnutkih načrtov, vendar je kakovost posvetovalnih postopkov različna in v številnih niso bile zajete vse zgoraj navedene obveznosti. Načrti vsebujejo zlasti malo podrobnosti o komunikacijskih kanalih, uporabljenih za ozaveščanje javnosti, in o metodah, uporabljenih za vključevanje najrazličnejših interesnih skupin, vključno s socialnimi partnerji 60 in splošno javnostjo. Številni načrti nimajo razumnih časovnih okvirov, ki bi javnosti omogočili, da izrazi svoja stališča.

Večina osnutkov načrtov ne vključuje povzetka mnenj javnosti in načina njihove obravnave. Poleg tega podrobnosti o informacijah, ki so bile zagotovljene javnosti, in o tem, kako so posvetovanja prispevala h končni vsebini osnutkov načrtov, niso bile zelo izčrpne. Nekaj držav članic (Danska, Španija, Finska, Francija, Slovaška in Švedska) navaja, da so izvedle obsežna javna posvetovanja o ključnih nacionalnih politikah, ki so vključene v osnutek posodobljenega načrta, ne pa tudi o celotnem osnutku načrta. Po drugi strani je Litva dober primer zagotavljanja sodelovanja javnosti med celotno pripravo osnutka NEPN.

Lokalni in regionalni organi so pomembni za izvajanje energetskih in podnebnih politik. Vendar zelo malo držav članic navaja konkretne dokaze o tem, kako jih vključujejo v postopek priprave osnutka posodobljenega NEPN, še manj pa jih v tem postopku gradi na vzpostavljenem dialogu na več ravneh.

Malo držav članic omenja usmerjevalno vlogo in vpliv regionalnega sodelovanja ter dela, ki poteka v okviru skupin na visoki ravni 61 . Prav tako le malo držav članic navaja možnost uporabe mehanizmov sodelovanja, ki temeljijo na obnovljivih virih energije, za izpolnjevanje nacionalnih prispevkov glede obnovljivih virov energije. Dobri primeri vključujejo Luksemburg s sodelovanjem v mehanizmu za financiranje energije iz obnovljivih virov, skupne projekte Estonije za vetrne elektrarne na morju in na kopnem, za katere je zaprosila za podporo v okviru Instrumenta za povezovanje Evrope, ter sporazum Danske in Nemčije o razvoju energetskega otoka Bornholm kot skupnega projekta na področju energije iz obnovljivih virov v skladu s členom 9 prenovljene direktive o energiji iz obnovljivih virov.

3OCENA NAPREDKA V OKVIRU EVROPSKIH PODNEBNIH PRAVIL

V poročilu o napredku na področju podnebnih ukrepov 62 so bili že ocenjeni ukrepi Unije in nacionalni ukrepi glede na cilje za leto 2050 ter napredek pri prilagajanju na ravni EU. Podnebna nevtralnost je na kratko obravnavana v tem dokumentu in tudi v oddelku 2 tega dokumenta na podlagi novih informacij iz osnutkov posodobljenih NEPN. Napredek na področju prilagajanja na nacionalni ravni je analiziran tukaj in v posebnem delovnem dokumentu služb Komisije 63 . Priporočila o ciljih podnebne nevtralnosti in prilagajanja temeljijo na teh ocenah.

Emisije toplogrednih plinov se po najnovejših podatkih še naprej vztrajno zmanjšujejo in obstajajo spodbudni znaki ukrepov na terenu. Vendar ocena kaže, da se zdi napredek pri doseganju cilja EU glede podnebne nevtralnosti nezadosten.

Ocena napredka držav članic pri prilagajanju kaže, da sta prilagajanje in potreba po večji odpornosti vse višje na političnem dnevnem redu. Vendar to ni enako pripravljenosti politike.

Še vedno obstajajo velike vrzeli, zaradi katerih so države članice izpostavljene podnebnim tveganjem, ki presegajo sposobnosti prilagajanja, povečujejo ranljivost in ogrožajo odpornost.

Večina držav članic je izvedla ocene podnebnih tveganj: 14 jih je pred kratkim posodobilo svoje ocene tveganja, pričakuje pa se, da bodo to v prihodnosti storile še druge države članice. Vendar so zanesljive celovite ocene podnebnih tveganj v več kot petih sektorjih prej izjema kot pravilo. Vse države članice so sprejele nacionalne prilagoditvene strategije ali načrte, od katerih so bili številni nedavno pregledani ali se trenutno pregledujejo. Strukture in mehanizmi upravljanja se med državami članicami razlikujejo, institucionalne ureditve so zelo raznolike, vidne pa so tudi nekatere vrzeli pri izrecni uskladitvi z mehanizmi okoljskega upravljanja. Ustrezni mehanizmi za medresorsko usklajevanje na področju prilagajanja so redko vzpostavljeni. Osem držav članic je elemente politike prilagajanja vključilo v nacionalne pravne okvire.

Pri izvajanju prilagoditvenih ukrepov je bil dosežen določen napredek, vendar še vedno obstajajo vrzeli pri ocenjevanju potreb po naložbah, države pa nimajo namenskih proračunov. Vključevanje sonaravnih rešitev v sektorske strategije in načrte je omejeno, kar ovira njihovo sistemsko uporabo. Ocena učinka prilagoditvenih ukrepov na zmanjšanje ranljivosti in tveganj je omejena, saj ta naloga še naprej predstavlja izziv s konceptualnega in praktičnega vidika. V več državah članicah še niso vzpostavljeni mehanizmi za spremljanje, poročanje in ocenjevanje. Splošni napredek na področju prilagoditvene sposobnosti ostaja nejasen. Med medsektorskimi omogočitvenimi pogoji je treba okrepiti finančno podporo in upravne pristojnosti, tudi zato, da bi preprečili neustrezno prilagajanje.

Med državami članicami obstajajo dobri primeri za vsak element cikla politike prilagajanja ter za konkretne strukture, pristope in politike. Te bi bilo treba izkoristiti, da bi pospešili pripravljenost na vplive, povezane s podnebjem. Prostorsko načrtovanje in načrtovane premestitve so morda med izzivi, ki jih je politično najtežje obravnavati, dobri kazalniki pa so med tehnično zahtevnimi ovirami, vendar tudi v teh primerih obstajajo pobude, ki jih je mogoče in treba nadgraditi.

Te ugotovitve bodo skupaj s prihajajočo evropsko oceno podnebnih tveganj podlaga za sporočilo Komisije o obvladovanju podnebnih tveganj v EU, ki naj bi bilo sprejeto marca 2024.

4ZAKLJUČEK IN NASLEDNJI KORAKI – NA POTI H KONČNIM POSODOBLJENIM NACIONALNIM NAČRTOM

Splošna skupna ocena in analiza osnutkov posodobljenih NEPN je na splošno pozitivna. Osnutki posodobljenih NEPN kažejo trdno zavezanost držav članic delu na podlagi zanesljivih postopkov načrtovanja in spremljanja energetske in podnebne politike ter njihovo odločenost, da okrepijo ukrepe na nacionalni in regionalni ravni, ki so potrebni za doseganje dogovorjenih ciljev politike v okviru energetske in podnebne agende.

Vendar je v oceni ugotovljenih tudi več vrzeli tako v smislu ohranjanja splošne ambicije EU kot tudi v smislu izpolnjevanja posebnih zahtev, določenih v zakonodaji EU. To je pri številnih državah članicah zelo zaskrbljujoče in zadeva vprašanje verodostojnosti.

Komisija zato pričakuje, da bodo države članice pri dokončnem oblikovanju posodobljenih celovitih načrtov ustrezno upoštevale priporočila, in poziva države članice, katerih osnutki posodobljenih načrtov še niso pripravljeni, naj jih nemudoma predložijo.

Komisija je pripravljena podpreti države članice pri prehodu na podnebno nevtralnost, doseganju večje energetske neodvisnosti, prilagajanju podnebnim spremembam in nadaljnjem pospeševanju uvajanja možnosti „brez obžalovanja“, zlasti energijske učinkovitosti in tehnologij energije iz obnovljivih virov. Pripravljena je podpreti spodbujanje in financiranje čistih tehnologij ter pomagati pri spodbujanju zasebnih naložb, tudi v kvalificirano delovno silo. Ključnega pomena bodo pravočasna in dobro organizirana javna posvetovanja o načrtih, da se zagotovita njihova vključujoča narava in strinjanje z nadaljnjimi ukrepi.

Da bi Komisija podprla dokončanje načrtov in tudi njihovo učinkovito izvajanje, bo okrepila individualne stike z državami članicami in uporabila ustrezne forume za lažjo izmenjavo dobrih praks, vključno z medsektorskimi vprašanji, kot so naložbe in načrtovanje omrežij, na podlagi nedavno sprejetega načrta Komisije za omrežja EU 64 . Komisija bo ostala v tesnem dialogu z Evropskim parlamentom in Svetom glede napredka, ki ga energetska unija dosega glede vseh razsežnosti energetskih in podnebnih politik.

(1)

   Uredba (EU) 2018/1999 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov, spremembi uredb (ES) št. 663/2009 in (ES) št. 715/2009 Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv 94/22/ES, 98/70/ES, 2009/31/ES, 2009/73/ES, 2010/31/EU, 2012/27/EU in 2013/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Sveta 2009/119/ES in (EU) 2015/652 ter razveljavitvi Uredbe (EU) št. 525/2013 Evropskega parlamenta in Sveta.

(2)

   Ciper, Češka, Nemčija, Danska, Estonija, Grčija, Francija, Španija, Finska, Hrvaška, Madžarska, Italija, Litva, Luksemburg, Malta, Nizozemska, Portugalska, Romunija, Švedska, Slovenija in Slovaška. Osnutek posodobljenega NEPN Belgije, ki je bil predložen 30. novembra 2023, ter osnutka posodobljenih NEPN Irske in Latvije, ki sta bila predložena 8. decembra 2023, so bili v tem sporočilu le delno upoštevani. Komisija namerava oceno in priporočila za Belgijo, Irsko in Latvijo objaviti v začetku leta 2024. Avstrija, Bolgarija in Poljska še niso predložile svojih osnutkov posodobljenih NEPN. Zato je teh šest držav članic danes prejelo le priporočila na podlagi podnebnih pravil, brez poseganja v nadaljnje ukrepe Komisije v zvezi s tistimi državami članicami, ki niso predložile osnutka NEPN.

(3)

   Glej opombo prav tam.

(4)

     Priporočila Komisije ne posegajo v uporabo členov 107 in 108 PDEU, zlasti glede obveznosti držav članic, da Komisijo uradno obvestijo o ukrepih, ki so opredeljeni kot državna pomoč, da jih Komisija odobri, razen če so zajeti v skupinskih izjemah.

(5)

   Uredba (EU) 2018/842 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 o zavezujočem letnem zmanjšanju emisij toplogrednih plinov za države članice v obdobju od 2021 do 2030 kot prispevku k podnebnim ukrepom za izpolnitev zavez iz Pariškega sporazuma ter o spremembi Uredbe (EU) št. 525/2013 in Uredba (EU) 2018/841 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 o vključitvi emisij toplogrednih plinov in odvzemov zaradi rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva v okvir podnebne in energetske politike do leta 2030 ter spremembi Uredbe (EU) št. 525/2013 in Sklepa št. 529/2013/EU.

(6)

   Glej oddelek 2.1.2.

(7)

   Glej oddelek 2.1.3.

(8)

   Skupne neto emisije toplogrednih plinov, vključno z LULUCF in brez mednarodnega prometa.

(9)

   Glej Prilogo k temu sporočilu. Ambicioznejše 52-odstotno zmanjšanje na ravni celotne EU (z omejitvijo LULUCF) bi se izračunalo z upoštevanjem projekcije z dodatnimi ukrepi, zagotovljene v okviru nacionalnega energetskega in podnebnega poročila o napredku za Nemčijo in Irsko. Brez omejitve LULUCF znaša zmanjšanje 52,6 %.

(10)

   V poročilu o napredku na področju podnebnih ukrepov za leto 2023 se ocenjuje, da morajo države članice EU za dosego podnebne nevtralnosti do leta 2050 še vedno sprejeti dodatne blažitvene ukrepe, da bi zmanjšale emisije za približno 1 600 milijonov ton ekvivalenta CO2 (ali 34 odstotnih točk). Podatki iz NEPN so v skladu s to ugotovitvijo.

(11)

   Vključno z LULUCF in brez mednarodnega prometa.

(12)

   Projekcije iz osnutkov posodobljenih NEPN kažejo 33,8-odstotno zmanjšanje na ravni celotne EU na podlagi uredbe o porazdelitvi prizadevanj. Vrzeli so bile zapolnjene z najnovejšimi projekcijami, ki so bile marca 2023 sporočene za nacionalno energetsko in podnebno poročilo o napredku. Ambicioznejše 35,4-odstotno zmanjšanje na ravni celotne EU bi se izračunalo z upoštevanjem projekcije z dodatnimi ukrepi, zagotovljene v okviru nacionalnega energetskega in podnebnega poročila o napredku za Nemčijo in Irsko, ter s predpostavko najambicioznejše projekcije z dodatnimi ukrepi v razponu, zagotovljenem v osnutku italijanskega NEPN.

(13)

   Glej Prilogo k temu sporočilu.

(14)

   Uredba (EU) 2023/839.

(15)

   Glej Prilogo k temu sporočilu.

(16)

   Uredba (EU) 2023/1115 o omogočanju dostopnosti nekaterih primarnih in drugih proizvodov, povezanih s krčenjem in degradacijo gozdov, na trgu Unije in njihovem izvozu iz Unije ter o razveljavitvi Uredbe (EU) št. 995/2010.

(17)

   Uredba (EU) 2023/2405.

(18)

   Vključno z emisijami metana, dušikovim oksidom in fluoriranimi plini.

(19)

   Direktiva 2016/2284.

(20)

  https:// unfccc.int/news/cop28-agreement-signals-beginning-of-the-end-of-the-fossil-fuel-era

(21)

   https://unfccc.int/sites/default/files/resource/cop26_auv_2f_cover_decision.pdf

(22)

   Glej Prilogo k temu sporočilu.

(23)

   Direktiva (EU) 2018/2001 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov pred spremembo z Direktivo (EU) 2023/2413.

(24)

   Direktiva (EU) 2018/2001 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, kakor je bila spremenjena z Direktivo (EU) 2023/2413 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. oktobra 2023 o spremembi Direktive (EU) 2018/2001, Uredbe (EU) 2018/1999 in Direktive 98/70/ES glede spodbujanja energije iz obnovljivih virov ter razveljavitvi Direktive Sveta (EU) 2015/652.

(25)

     Glej Prilogo k temu sporočilu.

(26)

     COM(2022) 221 final.

(27)

     Evropska komisija, Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij, Uresničevanje ambicij EU za energijo iz obnovljivih virov na morju (COM(2023) 668 final z dne 24. oktobra 2023).

(28)

   COM(2023) 669 final.

(29)

   Informacije o tem, ali in v kakšnem obsegu se bosta za doseganje teh ciljev uporabljala odvečna toplota in hlad, ter vloga električne energije iz obnovljivih virov pri obračunavanju prav tako ostajajo nejasne.

(30)

   Zahteva po povečanju deleža energije iz obnovljivih virov za vsaj 0,8 odstotne točke kot letno povprečje, izračunano za obdobje 2021–2025, in za vsaj 1,1 odstotne točke kot letno povprečje, izračunano za obdobje 2026–2030, v skladu s členom 23 revidirane prenovljene direktive o energiji iz obnovljivih virov.

(31)

   V večini osnutkov posodobljenih NEPN manjkajo tudi informacije o uvajanju zmogljivosti za proizvodnjo vodika in scenarijih njenega prilagajanja podnebnim spremembam, zlasti o razpoložljivosti vode

(32)

     Oblika sporočenih podatkov o biometanu ni bila skladna in dosledna, kar ne omogoča natančnega združevanja.

(33)

   Direktiva (EU) 2023/1791 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. septembra 2023 o energetski učinkovitosti in spremembi Uredbe (EU) 2023/955 (prenovitev) (UL L 231, 20.9.2023, str. 1).

(34)

     Glej Prilogo k temu sporočilu.

(35)

   Direktiva (EU) 2018/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o spremembi Direktive 2012/27/EU o energetski učinkovitosti.

(36)

   Člen 3(3), točka (b), Uredbe (EU) 2018/1999 o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov ter člen 3 Direktive (EU) 2023/1791 (v nadaljnjem besedilu: prenovljena direktiva o energetski učinkovitosti).

(37)

   Stavbe so bile leta 2022 odgovorne za več kot 23 % emisij toplogrednih plinov v sektorjih iz uredbe o porazdelitvi prizadevanj (vir EES). Potrebna so znatna prizadevanja za prenovo, da bi izpolnili cilje iz uredbe o porazdelitvi prizadevanj in prispevali k podnebni nevtralnosti.

(38)

   Glej poročilo Skupnega raziskovalnega središča o oceni dolgoročnih strategij prenove iz leta 2020 (https://publications.jrc.ec.europa.eu/repository/handle/JRC128067) in dokument SWD/2022/375, v katerem so analizirane nacionalne dolgoročne strategije prenove iz leta 2020 za vse države EU (https://energy.ec.europa.eu/system/files/2022-12/SWD-Analysis-of-2020-LTRS.PDF).

(39)

   Cilji in napovedi glede, med drugim, odvisnosti od uvoza energije iz tretjih držav, porabe in proizvodnje nafte in plina, odjema električne energije, zmogljivosti za shranjevanja plina in energije, izpolnjevanja merila N-1, pričakovane nedobavljene energije in kazalnikov pričakovanega tveganja izklopa bremena.

(40)

   Evropska komisija, Generalni direktorat za energijo, EU energy in figures – Statistical pocketbook 2023 (Energija EU v številkah – Statistični priročnik 2023), Urad za publikacije Evropske unije, 2023, https://data.europa.eu/doi/10.2833/502436 .

(41)

   Podatki glavnega ekonomista GD za energijo.

(42)

     V času priprave tega sporočila še vedno ni bilo predloženih pet nacionalnih ocen tveganja (Bolgarija, Francija, Hrvaška, Latvija, Slovaška) in ena skupna ocena tveganja (za severovzhodno regionalno rizično skupino), čeprav bi morale biti predložene do 1. oktobra 2022, prav tako ni bilo predloženih šest načrtov preventivnih ukrepov (Bolgarija, Nemčija, Hrvaška, Madžarska, Litva, Nizozemska) in štirje načrti za izredne razmere (Bolgarija, Hrvaška, Litva, Nizozemska), čeprav bi morali biti predloženi do 1. marca 2023.

(43)

   Leta 2021 je bilo 25,4 % vse električne energije, proizvedene v EU, proizvedene v jedrskih elektrarnah (Eurostat).

(44)

   Direktiva (EU) 2022/2555 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. decembra 2022 o ukrepih za visoko skupno raven kibernetske varnosti v Uniji, spremembi Uredbe (EU) št. 910/2014 in Direktive (EU) 2018/1972 ter razveljavitvi Direktive (EU) 2016/1148 (direktiva NIS 2).

(45)

     COM(2020) 299 final.

(46)

     Direktiva (EU) 2019/944 o električni energiji vključuje obveznosti držav članic, da omogočijo popoln in nemoten dostop do trga za storitve prožnosti za prilagajanje odjema in shranjevanje, zlasti s trdnim omogočitvenim regulativnim okvirom.

(47)

   Člen 20a Direktive (EU) 2018/2001, kakor je bila spremenjena (revidirana prenovljena direktiva o energiji iz obnovljivih virov).

(48)

   V skladu s členom 2 Direktive (EU) 2019/944 „aktivni odjemalec“ pomeni končnega odjemalca ali skupino končnih odjemalcev, ki delujejo skupaj, ki porablja ali shranjuje električno energijo, proizvedeno v njegovih objektih znotraj omejenih lokacij ali, kadar jim to dovoljuje država članica, v drugih objektih, ali ki prodaja energijo, ki jo sam proizvede, ali sodeluje v programih prožnosti ali programih energetske učinkovitosti, pod pogojem, da te dejavnosti niso njegova osnovna gospodarska ali poklicna dejavnost.

(49)

   Približno 40 milijonov Evropejcev v vseh državah članicah, kar predstavlja 9,3 % prebivalstva Unije, leta 2022 ni moglo ustrezno ogrevati svojega doma, kar je strmo povečanje v primerjavi z letom 2021, ko je bilo v enakem položaju 6,9 % prebivalstva. Delež se je več kot podvojil pri osebah v kategorijah z nižjimi dohodki.

(50)

     Delovni dokument služb Komisije. Ocena napredka pri doseganju ciljev energetske unije in podnebnih ukrepov, priložena dokumentu Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij Poročilo o stanju energetske unije iz leta 2023 (v skladu z Uredbo (EU) 2018/1999 o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov) (SWD(2023) 646 final).

(51)

    https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=COM%3A2023%3A572%3AFIN&qid=1696502521767

(52)

     COM(2022) 552 final.

(53)

   COM(2023) 376 final.

(54)

     COM(2023) 376 final; na podlagi SWD(2023) 68 final in COM(2022) 438 final. Poleg tega bo akt o neto ničelni industriji v obdobju 2023–2030 zahteval skupno 92 milijard EUR.

(55)

 Kot je navedeno v ključnih sporočilih Odbora za zaposlovanje in Odbora za socialno zaščito za Svet iz pregleda izvajanja priporočila Sveta o zagotavljanju pravičnega prehoda na podnebno nevtralnost https://www.consilium.europa.eu/en/meetings/epsco/2023/11/27-28/ . Spremljanje, ki se je zaključilo oktobra 2023, je bilo osredotočeno zlasti na: (i) aktivno podporo kakovostnemu zaposlovanju v okviru zelenega prehoda, (ii) vlogo sistemov davkov in socialnih prejemkov ter sistemov socialne zaščite pri zelenem prehodu in (iii) horizontalne določbe (vsedružbeni pristop, oblikovanje politike na podlagi dokazov, optimalna uporaba sredstev).

(56)

   Glede na raziskavo, ki jo je izvedel Evropski inštitut za enakost spolov (EIGE), večji delež žensk kot moških izbira okolju prijazne možnosti, kot so recikliranje, energija iz obnovljivih virov, okolju prijazni izdelki. Poleg tega imajo moški večji ogljični odtis zaradi prostočasnih dejavnosti kot ženske. Glej EIGE, (2023). Gender Equality Index 2023. Towards a green transition in transport and energy (Indeks enakosti spolov za leto 2023. Zelenemu prehodu v prometu in energetiki naproti), Urad za publikacije Evropske unije.

(57)

   Za primerjavo: leta 2020 se je na enakost spolov sklicevalo deset NEPN.

(58)

   Člen 10 Uredbe (EU) 2018/1999 o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov.

(59)

     Konvencija o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah – Izjave (UL L 124, 17.5.2005, str. 4).

(60)

   V skladu z uvodno izjavo 28 Uredbe (EU) 2018/1999 o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov in Priporočilom Sveta z dne 12. junija 2023 o krepitvi socialnega dialoga v Evropski uniji.

(61)

   Evropska komisija je ustanovila štiri skupine na visoki ravni, ki zagotavljajo strateško usmerjanje in politične smernice za regulativni in infrastrukturni razvoj ter spremljajo napredek projektov skupnega interesa v prednostnih regijah. To so: skupina na visoki ravni za sodelovanje na področju energetike v Severnem morju (NSEC), skupina na visoki ravni za povezovalne daljnovode v jugozahodni Evropi, skupina na visoki ravni za načrt medsebojnega povezovanja na baltskem energetskem trgu (BEMIP), skupina na visoki ravni za energetsko povezanost Srednje in Jugovzhodne Evrope (CESEC).

(62)

   Poročilo EU o napredku na področju podnebnih ukrepov za leto 2023 (COM(2023) 653 final).

(63)

   Ocena napredka pri prilagajanju podnebnim spremembam v posameznih državah članicah v skladu z evropskimi podnebnimi pravili (SWD (2023) 932).

(64)

   Omrežja, manjkajoči člen – akcijski načrt EU za omrežja (COM(2023) 757 final).

EVROPSKA KOMISIJA

Bruselj, 18.12.2023

COM(2023) 796 final

PRILOGA

k

SPOROČILU KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Ocena osnutkov posodobljenih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov na ravni celotne EU
























Pomemben korak k ambicioznejšim energetskim in podnebnim ciljem za leto 2030 v okviru evropskega zelenega dogovora in načrta RePowerEU

PRILOGA

1METODOLOGIJA ZA ZDRUŽEVANJE EMISIJ TOPLOGREDNIH PLINOV (TGP) PO DRŽAVAH ČLANICAH

Združevanje podatkov o emisijah toplogrednih plinov na ravni celotne EU temelji na 24 NEPN, predloženih ob objavi te ocene 1 , po potrebi dopolnjenih z informacijami iz prvih poročil o napredku (nacionalna energetska in podnebna poročila o napredku) iz marca 2023.

Združevanje podatkov temelji na naslednjih pravilih:

-če so bile na voljo, so bile uporabljene projekcije z dodatnimi ukrepi, navedene v NEPN,

-če projekcije z dodatnimi ukrepi niso na voljo, so bile namesto njih uporabljene projekcije z obstoječimi ukrepi, navedene v NEPN,

-če v NEPN niso na voljo niti projekcije z dodatnimi ukrepi niti projekcije obstoječimi ukrepi ter za države članice, ki niso predložile NEPN, so bile uporabljene projekcije z dodatnimi ukrepi iz marca 2023. Če projekcije z dodatnimi ukrepi iz marca 2023 niso na voljo, so uporabljene projekcije z obstoječimi ukrepi iz marca 2023.

Preglednica 1: Pregled podatkov o emisijah toplogrednih plinov, uporabljenih za oceno napredka pri doseganju podnebnih ciljev

Za LULUCF so bile projekcije (z dodatnimi ukrepi ali, če ti niso bili na voljo, z obstoječimi ukrepi) uporabljene za oceno skladnosti države članice s pravilom o „nepresežku“ za obdobje 2021–2025 in začrtanim potekom za doseganje nacionalnega cilja za leto 2030 (v skladu s Prilogo IIa, stolpec C, k revidirani Uredbi 2018/841). Poleg tega so bile predložene projekcije ocenjene ob upoštevanju revidiranih evidenc. To je v nekaterih primerih pomembno vplivalo na celotno oceno. Upoštevana je bila tudi verodostojnost predlaganih politik in ukrepov na zadevnih področjih.

Za oceno cilja Unije glede zmanjšanja neto domačih emisij toplogrednih plinov (vključno z LULUCF) do leta 2030 za 55 % v primerjavi z letom 1990 je bil v skladu z evropskimi podnebnimi pravili prispevek neto odvzemov omejen na 225 milijonov ton ekvivalenta CO2.

2METODOLOGIJA ZA IZRAČUN VRZELI V AMBICIJAH DRŽAV ČLANIC NA RAVNI UNIJE NA PODROČJU ENERGIJE IZ OBNOVLJIVIH VIROV

Pri ocenjevanju vrzeli v ambicijah med predloženimi prispevki za vsaj 42,5-odstotni delež energije iz obnovljivih virov na ravni Unije in deležem energije iz obnovljivih virov, ki izhaja iz uporabe formule iz Priloge II k Uredbi (EU) 2018/1999 o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov 3 , so bila uporabljena naslednja merila:

Delež energije iz obnovljivih virov v bruto končni porabi energije držav članic in njihove povezane ravni bruto končne porabe energije so potrebni za ugotovitev, ali skupni prispevek držav članic znaša vsaj 42,5 % zavezujočega deleža energije iz obnovljivih virov v bruto končni porabi energije na ravni celotne Unije.

Za tiste države članice, ki niso predložile vrednosti za bruto končno porabo energije ali ki niso predložile osnutka posodobljenega NEPN, so bili za zapolnitev preostalih podatkovnih vrzeli uporabljeni prispevki za leto 2019, navedeni v njihovih končnih NEPN za leto 2020, ali, če je bilo ustrezno, uradni podatki, predloženi Komisiji prek strukturiranega dialoga (EU Pilot).

Devetnajst držav članic (Belgija, Ciper, Češka, Nemčija, Danska, Estonija, Grčija, Španija, Hrvaška, Madžarska, Italija, Irska, Latvija, Litva, Luksemburg, Romunija, Portugalska, Slovenija, Slovaška) je predložilo osnutek posodobljenega NEPN, ki vključuje eksplicitni ali implicitni prispevek k 42,5-odstotnemu zavezujočemu cilju EU glede energije iz obnovljivih virov za leto 2030.

Pet držav članic (Finska, Francija, Malta, Nizozemska, Švedska) je predložilo osnutek posodobljenega NEPN, vendar niso posodobile svojega prispevka k 42,5-odstotnemu zavezujočemu cilju EU glede energije iz obnovljivih virov za leto 2030. Štiri od teh petih držav članic (Finska, Malta, Nizozemska, Švedska) so navedle, da bodo svoj prispevek posodobile v svojem končnem NEPN.

Dve državi članici (Bolgarija, Poljska) nista predložili osnutka posodobljenega NEPN, vendar sta svoj prispevek predložili prek strukturiranega dialoga s Komisijo v okviru sistema EU Pilot.

Ena država članica (Avstrija) ni predložila niti osnutka posodobljenega NEPN niti prispevka v okviru izmenjave prek strukturiranega dialoga v okviru sistema EU Pilot.

Preglednica 2: Pregled nacionalnih prispevkov in vrzeli v ambicijah za doseganje cilja Unije glede vsaj 42,5-odstotne porabe energije iz obnovljivih virov

3METODOLOGIJA ZA IZRAČUN VRZELI V AMBICIJAH DRŽAV ČLANIC NA RAVNI UNIJE NA PODROČJU ENERGIJSKE UČINKOVITOSTI

Izračun vsote nacionalnih prispevkov držav članic, navedenih v osnutkih posodobljenih NEPN, za porabo končne in primarne energije je potreben za oceno, ali skupni prispevki držav članic znašajo 763 Mtoe za porabo končne energije in 992,5 Mtoe za porabo primarne energije.

Za tiste države članice, ki niso predložile nacionalnega prispevka za porabo končne energije ali porabo primarne energije ali nobenega od njiju ali ki sploh niso predložile osnutka posodobljenega NEPN, so bili za zapolnitev preostalih podatkovnih vrzeli uporabljeni prispevki za leto 2019, navedeni v njihovih končnih NEPN za leto 2020, ali, če je bilo ustrezno, uradni podatki, predloženi Komisiji prek strukturiranega dialoga (EU Pilot).

Triindvajset držav članic (Belgija, Ciper, Češka, Danska, Nemčija, Estonija, Finska, Francija, Grčija, Španija, Hrvaška, Madžarska, Italija, Irska, Latvija, Litva, Luksemburg, Nizozemska, Romunija, Portugalska, Slovenija, Slovaška, Švedska) je predložilo osnutek posodobljenega NEPN, ki vključuje eksplicitni ali implicitni prispevek k 11,7-odstotnemu zavezujočemu cilju EU glede porabe končne energije za leto 2030.

Ena država članica (Malta) je predložila osnutek posodobljenega NEPN, vendar ni posodobila svojega prispevka k 11,7-odstotnemu zavezujočemu cilju EU glede porabe končne energije za leto 2030.

Ena država članica (Bolgarija) ni predložila osnutka posodobljenega NEPN, vendar je svoj prispevek predložila prek strukturiranega dialoga s Komisijo v okviru sistema EU Pilot.

Dve državi članici (Avstrija, Poljska) nista predložili niti osnutka posodobljenega NEPN niti prispevka v okviru izmenjave prek strukturiranega dialoga v okviru sistema EU Pilot.

Preglednica 3: Pregled nacionalnih prispevkov k cilju EU glede energijske učinkovitosti do leta 2030 v višini –11,7 %

(1)

   Belgija, Hrvaška, Ciper, Češka, Danska, Estonija, Finska, Francija, Nemčija, Grčija, Madžarska, Irska, Italija, Latvija, Litva, Luksemburg, Malta, Nizozemska, Portugalska, Romunija, Slovaška, Slovenija, Španija, Švedska. Poljska in Bolgarija sta predložili delne informacije prek strukturiranega dialoga v okviru sistema EU Pilot. Vendar posodobljene krivulje emisij toplogrednih plinov niso bile vključene.

(2)

Izvedbeni sklep Komisije (EU) 2020/2126 z dne 16. decembra 2020 o določitvi dodeljenih letnih emisij za države članice za obdobje 2021–2030 v skladu z Uredbo (EU) 2018/842 Evropskega parlamenta in Sveta.

(3)

   Uredba (EU) 2018/1999 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov, spremembi uredb (ES) št. 663/2009 in (ES) št. 715/2009 Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv 94/22/ES, 98/70/ES, 2009/31/ES, 2009/73/ES, 2010/31/EU, 2012/27/EU in 2013/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Sveta 2009/119/ES in (EU) 2015/652 ter razveljavitvi Uredbe (EU) št. 525/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 328, 21.12.2018, str. 1).