52005DC0014

Bruselj, 27. 01. 2005

COM(2005)14 končno

SPOROČILO KOMISIJE SVETU, EVROPSKEMU PARLAMENTU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Skupno poročilo o socialni zaščiti in socialni vključenosti

{SEC(2005)69}

KAZALO

Uvod 3

1. Socialna zaščita in socialna vključenost: odziv na spremembe 3

2. Spodbujanje socialnega vključevanja 4

3. Pokojnine in aktivno staranje 8

4. Ključna politična sporočila 9

UVOD

Cilj Lizbonske strategije je spodbujati model trajnostnega razvoja v Evropski uniji, ki bo zviševal življenjski standard vseh evropskih državljanov, na podlagi kombinacije gospodarske rasti in močnega poudarka na socialni koheziji in ohranjanju okolja. Ob tem izpostavlja potrebo po izboljšanju mehanizmov usklajevanja na ravni EU za krepitev usklajenih in vzajemno podprtih politik na gospodarskem, zaposlitvenem in socialnem področju.

Po eni strani sta stabilna gospodarska rast in rast zaposlenosti temeljna predpogoja za dolgoročno stabilnost sistemov socialne zaščite, po drugi strani pa je napredek pri doseganju višjih ravni socialne kohezije, skupaj z učinkovitim sistemom izobraževanja in usposabljanja, ključni dejavnik pri spodbujanju rasti. V skladu s tem prvo Skupno poročilo o socialni zaščiti in socialni vključenosti zagovarja prizadevanja za posodobitev sistemov socialne zaščite na podlagi jasno začrtanih in verodostojnih strategij v okviru reforme.

Socialna vključenost in nacionalne strategije za boj proti revščini in socialni izključenosti zavzemajo posebno mesto v tem poročilu, ki temelji na dveh stopnjah odprte metode usklajevanja o socialni vključenosti na ravni EU-15, ter na uspešni razširitvi te metode na 10 novih držav članic v letu 2004. Vključeno je tudi vprašanje pokojnin, čeprav v manjši meri. Poglavitna podlaga je Skupno poročilo iz leta 2003 o primernih in dolgoročno stabilnih pokojninah. Novejše dejavnosti Odbora za socialno zaščito (OSZ) zagotavljajo dodatna gradiva, vključno z rezultati dvostranskih izmenjav med Evropsko komisijo in novimi državami članicami, ki so bile opravljene pred njihovim pristopom.

Namen tega skupnega poročila je dopolniti Skupno poročilo o zaposlovanju in Poročilo o izvajanju širokih smernic gospodarske politike in tako prispevati k uravnoteženi in celoviti obravnavi glavnih izzivov, s katerimi se morajo spoprijeti države članice, če želijo doseči visoko zastavljene lizbonske cilje. Skupno poročilo je odraz priporočila Poročila skupine visoko usposobljenih neodvisnih strokovnjakov (Kokove skupine) o potrebi po močnejšem poudarku na izvajanju lizbonskih ciljev in trdnejši politični zavezanosti na vseh ravneh.

1. Socialna zaščita in socialna vključenost: odziv na spremembe

Visoka stopnja socialne zaščite je sredstvo družbe za soočenje s stisko in za preprečevanje najbolj perečih in nečloveških oblik revščine. Dobro zasnovani sistemi socialne zaščite prispevajo tudi k gospodarskemu razvoju z vzpostavitvijo ugodnega okolja za gospodarsko rast, v katerem ljudje in podjetja z zaupanjem kupujejo in vlagajo; taki sistemi pospešujejo strukturne spremembe z ublažitvijo učinkov, ki jih delavcem prinaša prestrukturiranje, ter stabilizirajo skupno povpraševanje skozi celotna gospodarska obdobja in ustvarjajo ugodne pogoje za gospodarsko oživitev.

Da bi sistemi socialne zaščite uspešno odigrali svojo ključno vlogo v evropski družbi in evropskem gospodarstvu, se morajo odzivati na širša družbena gibanja. Vrsta zapletenih demografskih, gospodarskih in družbenih dejavnikov, ki sprožajo in bodo še naprej sprožali strukturne spremembe po vsej EU, silijo sisteme socialne zaščite v prilagajanje in posodobitev.

Veliki premiki v starostni strukturi prebivalstva bodo pomembno vplivali na celoten spekter socialnih politik. Zmanjšanje števila oseb v starostni skupini od 0 do 14 let poudarja pomen ustvarjanja otroku prijaznega okolja, vključno z ustrezno podporo zgodnjemu razvoju in osnovnemu izobraževanju. Vse nižje število oseb v starostni skupini od 15 do 29 let krepi pomen optimizacije prehoda iz šolskega v delovno okolje. Hitra rast deleža oseb v starostni skupini od 50 do 64 let korenito zvišuje pomen aktivnega staranja. Rast števila oseb, starih 65 let ali več, poudarja nujnost doseganja dolgoročne stabilnosti primernih pokojnin. Naraščajoče število oseb v starostni skupini 80 let in več pa bo privedlo do progresivnega povečanja potrebe po starostno naravnanem zdravstvu in dolgoročnem varstvu.

Večji obseg neto priseljevanja bi lahko prispeval k reševanju neravnotežja, ki je posledica demografskih sprememb, z zmanjšanjem primanjkljajev v ponudbi delovne sile, v okviru pokojninskih reform pa z izboljšanjem dolgoročne finančne stabilnosti pokojninskih sistemov. Evropske družbe pa bodo požele morebitne plodove take usmeritve samo, če bodo ustvarile potrebne pogoje za vključevanje priseljencev v formalni trg dela, če se naučijo obvladovati medkulturne napetosti in če bodo zmožne odpraviti ovire za gospodarsko in socialno vključevanje priseljencev.[1]

Demografske spremembe se prepletajo s širšimi spremembami kulturnih vrednot, socialnih odnosov, organizacije družin in narave dela.

Socialne potrebe postajajo vse bolj zapletene in raznolike, z vse večjim poudarkom na kakovosti življenja in uravnoteženost dela in prostega časa. Izbiri posameznika se pripisuje vse večji pomen. Narodnostna razsežnost je zelo pomembna sestavina raznolikosti, zlasti v velikih mestnih središčih. Naraščajoča feminizacija delovne sile se kaže v novih socialnih potrebah (npr. po objektih za varstvo otrok, starejših in vzdrževanih oseb) in novi podlagi za delitev odgovornosti v gospodinjstvu. Prihaja tudi do občutnih sprememb v družinskih strukturah, in sicer tako v smislu zmanjševanja velikosti gospodinjstev kakor tudi v smislu vse večje raznolikosti – ki so posledica manjšega števila novih partnerstev in večjega obsega njihovega razpada. Posledica tega je, da se mora večje število ljudi zatekati k drugim oblikam podpore. Nenazadnje tudi delovno okolje postaja veliko bolj nestanovitno in raznovrstno. Naraščajoče povpraševanje po visoki usposobljenosti ljudi spremlja odpiranje številnih nizko produktivnih delovnih mest.

V teh spreminjajočih se razmerah morajo biti sistemi socialne zaščite oblikovani tako, da se odzovejo na gospodarske in socialne potrebe prihodnosti. Politike socialnega vključevanja na primer niso pomembne samo za preprečevanje revščine in za boj proti njej, temveč lahko prispevajo tudi k povečevanju ponudbe delovne sile, in sicer z razvojem zmožnosti ljudi za delo in s smotrno uporabo načela "ustvariti pogoje, v katerih se bo delo izplačalo". Cilj reform za zagotovitev dolgoročno stabilnih in primernih pokojnin mora biti zagotavljanje pravih spodbud tako delavcem, da ostanejo dlje aktivni, kot tudi delodajalcem, da zaposlujejo in ohranjajo starejše delavce. Dostopni, kakovostni in stabilni sistemi zdravstvenega varstva igrajo ključno vlogo ne samo v boju proti boleznim in socialni izključenosti, temveč tudi pri ohranjevanju produktivne delovne sile.

2. Spodbujanje socialnega vključevanja

2.1. Stanje socialne vključenosti v 25 državah članicah

Boj proti revščini in socialni izključenosti še naprej ostaja eden od poglavitnih izzivov, s katerimi se sooča Evropska unija in njene države članice. Število ljudi, ki v Evropski uniji trpijo zaradi revščine in socialne izključenosti, je zelo veliko, saj je leta 2002 revščina ogrožala več kot 68 milijonov ljudi ali 15 % celotnega prebivalstva EU. Delež teh ljudi se giblje od 10 % ali manj v Češki republiki, na Švedskem, Danskem, Madžarskem in v Sloveniji do 20 % ali več na Irskem, v Slovaški republiki, Grčiji in na Portugalskem.

Nevarnost zdrsa pod prag revščine običajno znatno bolj ogroža brezposelne, samohranilska gospodinjstva (večinoma ženske), starejše ljudi, ki živijo sami (zopet večinoma ženske) in družine z nekaj vzdrževanimi člani. Revščina tudi v precej večji meri ogroža otroke: otroci, ki odraščajo v revščini, pogosteje trpijo zaradi slabšega zdravja, so slabši v šoli, v prihodnosti pa jih bolj prizadeneta nezaposlenost in antisocialno vedenje. Obstajajo tudi dokazi o povezavi med onesnaževanjem okolja in socialnim pomanjkanjem.

Merilo tveganja revščine razkriva samo del slike, saj najnovejši podatki dodatno razkrivajo obseg materialnega pomanjkanja, zlasti v državah z znatno nižjimi stopnjami nacionalnega praga revščine.

Revščino in materialno pomanjkanje pogosto spremlja nezmožnost polne udeležbe v družbenem življenju, kar je posledica neustreznega dostopa do zaposlitve, izobraževanja in usposabljanja, stanovanj, prevoza ali zdravstvenega varstva.

Zaposlitev je ključni dejavnik za socialno vključenost, ne samo zato, ker ustvarja prihodke, temveč tudi zato, ker lahko spodbuja socialno udeležbo in osebni razvoj ter prispeva k ohranjanju primernega življenjskega standarda v starosti na podlagi zbranih pokojninskih pravic. Prehod z brezposelnosti v zaposlenost zmanjša verjetnost, da bo posameznik izpostavljen nevarnosti zdrsa pod prag revščine; poleg tega je blaginja brezposelnih ali oseb, ki so v delovno sposobnem obdobju svojega življenja nedejavne, dodatno ogrožena, če znotraj gospodinjstva ni nikakršnih drugih prihodkov iz dela.

Razpoložljivi statistični podatki na ravni EU o revščini in socialni izključenosti še vedno ne vključujejo nekatere od najbolj izpostavljenih skupin. Nacionalni akcijski načrt o socialnem vključevanju poudarjajo, da so priseljenci, narodnostne manjšine ter Romi, invalidi in brezdomci žrtve trgovanja z ljudmi, ljudje v varstvenih ustanovah ali ljudje, ki so te ustanove zapustili, ter kmetje s samooskrbo pa so soočeni z zelo visokim tveganjem. Pomembno je tudi osredotočenje na pomanjkljivosti v določenih skupnostih in geografskih območjih, tako v mestih kot tudi na podeželju, kjer so ljudje soočeni z globoko ukoreninjenimi dejavniki izključenosti, ki se pogosto prenašajo skozi generacije.

Obdobje neposredno pred vzpostavitvijo nove strategije je bilo priča trendu zmanjšanja relativne revščine, saj je povprečje v EU (15 držav članic) z 18 % leta 1995 padlo na 15 % v letu 2000. To bi lahko v veliki meri pripisali znatnemu izboljšanju razmer na trgu dela. Zdaj je jasno, da je zaradi nedavne gospodarske upočasnitve, ki jo spremljata naraščajoča brezposelnost in manj zaposlitvenih možnosti, več ljudi soočenih z nevarnostjo zdrsa pod prag revščine in s tveganjem, da postanejo socialno izključeni, ter da je položaj že prizadetih posameznikov še slabši.

Ta izziv je toliko večji v številnih novih državah članicah, kjer se hitra gospodarska rast prepleta s splošnim industrijskim in kmetijskim prestrukturiranjem, kar v odsotnosti ustreznih politik socialnega vključevanja lahko privede do vse večjega števila ljudi, ki jim preti nevarnost zdrsa pod prag revščine.

2.2. Ključne politične prednostne naloge

Pozitivni rezultat procesa socialnega vključevanja je vse večja jasnost ključnih političnih prednostnih nalog v okviru boja proti revščini in socialnemu izključevanju, v skladu s političnimi pristopi, ki jih sprejemajo države članice. Sedem ključnih političnih prednostnih nalog izstopa v celotni Evropski uniji:

1. Povečanje udeležbe na delu trga: večina držav članic gleda na to nalogo kot na eno najpomembnejših prednostnih nalog, v okviru katere je treba razširiti aktivno politiko na področju trga dela in zagotoviti boljšo povezavo med reformo socialne zaščite, vseživljenjskega učenja in trga dela, s ciljem doseči njihovo medsebojno nadgrajevanje.

2. Posodobitev sistemov socialne zaščite: to pomeni zagotoviti ustreznost in vsesplošno dostopnost stabilnih sistemov socialne zaščite in zagotoviti, da ugodnosti, namenjene tistim, ki so zmožni delati, ustvarijo učinkovite spodbude za delo in dovolj varnosti, da se lahko ljudje prilagodijo spremembam.

3. Odpravljanje pomanjkljivosti v izobraževanju in usposabljanju: ta naloga daje poudarek na preprečevanju prezgodnje prekinitve formalnega izobraževanja in usposabljanja; pospeševanju prehoda iz šolskega v delovno okolje, zlasti v primeru mladih, ki zapustijo šolo z nizko izobrazbo; povečanju dostopa do izobraževanja in usposabljanja za prikrajšane osebe in njihovo vključevanje v družbene tokove; spodbujanju vseživljenjskega učenja, vključno z e-učenjem, za vse posameznike. Številni ugotavljajo potrebo po večjem in učinkovitejšem vlaganju v človeški kapital v vseh starostnih skupinah.

4. Odpravljanje revščine otrok: ta naloga predstavlja ključni korak v boju proti medgeneracijskem dedovanju revščine. Poseben poudarek je na zgodnjem ukrepanju in zgodnjem izobraževanju v podporo prikrajšanih otrok ter na izboljšanju dohodkovne podpore in pomoči družinam in staršem samohranilcem. Nekaj držav vse bolj poudarja tudi spodbujanje otrokovih pravic kot podlago za razvoj politik.

5. Zagotovitev spodobnih stanovanjskih prostorov: v nekaterih državah članicah je pozornost usmerjena v izboljšanje stanovanjskih standardov, v drugih pa bolj v potrebo po odpravljanju pomanjkanja socialnih stanovanj za ranljive skupine. Nekatere države članice razvijajo celovitejše pristope k odpravljanju brezdomstva.

6. Izboljšanje dostopa do kakovostnih storitev: to vključuje izboljšanje dostopa do zdravstvenih storitev in storitev dolgoročnega varstva, socialnih storitev in prevoza, izboljšanje lokalnih okolij, kakor tudi vlaganja v ustrezno infrastrukturo izkoriščanje potenciala novih, dostopnih informacijskih in komunikacijskih tehnologij za vse.

7. Odpravljanje diskriminacije in povečanje vključenosti narodnostnih manjšin in priseljencev: boj proti veliki stopnji izključenosti, ki pesti določene skupine, zlasti Rome, je sestavljen iz vrste dejavnikov, kot so izboljšanje dostopa do storitev in možnosti, ki so na voljo v družbi, uveljavljanje zakonodaje za odpravljanje diskriminacije ter razvoj usmerjenih pristopov za reševanje posebnih razmer.

Pri opravljanju teh prednostnih nalog morajo države članice razviti celovite in usklajene strategije na lokalni in regionalni ravni, zlasti v mestnih in podeželskih skupnostih, ki se soočajo z večplastnimi težavami. Na podlagi teh strategij je treba politike prilagoditi lokalnim razmeram in vključiti vse vpletene dejavnike. Nujno bo zagotoviti tudi vgraditi vprašanje enakosti spolov v vse navedene prednostne naloge, s ciljem spodbujati enakopravnost spolov.

2.3. Krepitev procesa socialnega vključevanja

Izdelava in izvajanje nacionalnih akcijskih načrtov o socialnem vključevanju v vseh državah članicah očitno kaže na nameravano povečanje prizadevanj za boj proti revščini in socialni izključenosti. Nov zagon procesu je dala zlasti trdna politična zaveza, ki jo kažejo države članice EU-10 in ki v širšem smislu tudi poudarja pomen odprte metode usklajevanja.

Pristop držav članic se zelo razlikuje in je odvisen od izhodiščnega položaja, socialne ureditve in izkušenj pri razvoju strategij za boj proti revščini. Večina držav članic je razvila celovit koncept boja proti revščini in izključenosti, ki obsega širok spekter političnih področij. Spodbujajo se tudi institucionalni ukrepi za to, da bi bila prizadevanja za socialno vključevanje del oblikovanja politik. Več pozornosti je usmerjeno v usklajevanje dela različnih vladnih oddelkov in ravni, katerega cilj je bolj celosten odziv. Vedno večja so tudi prizadevanja za vključitev ključnih interesnih skupin (socialnih partnerjev, nevladnih organizacij in podjetij).

Na splošno je rezultat odprte metode usklajevanja na področju socialnega vključevanja do sedaj dober, metoda pa nudi tudi dobro podlago za nadaljnje ukrepanje. Veliko je v tem smislu prispeval akcijski program Skupnosti o socialnem vključevanju, in sicer s spodbujanjem študij, medsebojnimi pregledi, projekti transnacionalnih izmenjav in povezovanjem na ravni EU. Očitno pa je, da je za dosego splošnega cilja procesa socialnega vključevanja, to je odločilno prispevati k izkoreninjenju revščine do leta 2010, treba opraviti še veliko dela na nacionalni ravni in na ravni EU. Temu ustrezno naj bi države članice:

- vzpostavile močnejše povezave z gospodarsko politiko in politiko zaposlovanja: te povezave je treba okrepiti, predvsem z uvajanjem večje preglednosti v zvezi z nujnimi proračunskimi sredstvi, potrebnimi za dosego splošnih in konkretnih ciljev, določenih v nacionalnih akcijskih načrtih o socialnem vključevanju, ter v zvezi z načinom uporabe strukturnih skladov za doseganje ciljev socialnega vključevanja.

- okrepile svoje izvedbene zmogljivosti: sem spada povečanje administrativnih in institucionalnih zmogljivosti – vključno s sistemi socialne zaščite, socialnimi storitvami in instrumenti za ocenitev integracije načela enakosti spolov –, boljše usklajevanje med različnimi vladnimi oddelki in ravnmi (tj. nacionalno, regionalno in lokalno). ter izboljšanje mehanizmov za vključitev interesnih skupin.

- se usmerile v ključna vprašanja in si zastavile višje cilje: proces bi veliko pridobil, če bi države članice opredelile vprašanja, ki so zanje bistvenega pomena, in za vsakega od njih postavile merljive cilje. Nato bi bilo treba spremljati napredek pri doseganju teh ciljev ter o njem poročati. Za države članice, ki na določenih področjih zaostajajo, bi bilo koristno, če bi kot merilo uspešnosti proučile napredek v tem pogledu najbolj uspešnih držav članic.

- izboljšale spremljanje in vrednotenje izvajanja politik: odločilnega pomena za boljše izvajanje bo vzpostavitev učinkovitejših sistemov spremljanja in vrednotenja vpliva politik, pri čemer bodo sodelovale vse interesne skupine, vključno s socialnimi partnerji, na razpolago pa bodo tudi bolj aktualni in ustrezni podatki.

Na ravni EU naj bi Komisija in Svet:

- okrepila prizadevanja za to, da bi cilji socialnega vključevanja postali del vseh politik EU: upoštevanje vidika socialnega vključevanja pri oblikovanju in izvajanju politik EU je bistvenega pomena, če želimo zagotoviti, da bodo te politike podpirale nacionalna prizadevanja za spodbujanje socialne vključenosti. K temu bo pripomogla razširitev odprte metode usklajevanja na zdravstveno varstvo in dolgoročno varstvo, s ciljem zagotoviti dostopne, kakovostne in trajnostne sisteme.

- bolje izkoristila možnosti odprte metode usklajevanja za prispevanje k učinkovitemu izvajanju: izmenjavo dobrih praks mora dopolniti pregledna opredelitev dobrih in slabih praks, da bodo te učinkovito koristile državam članicam pri njihovem oblikovanju politik. Tu naj bi ključno vlogo odigrali skupni indikatorji.

- zagotovila, da bodo strukturni skladi še naprej igrali ključno vlogo pri spodbujanju socialne vključenosti: povečati in v celoti izkoristiti je treba možnosti za prispevek strukturnih skladov, zlasti ESS, k boju proti revščini in socialni izključenosti. To osrednjo vlogo bo treba upoštevati v razpravah o prihodnjih finančnih perspektivah za obdobje 2007–2013.

- poskrbela za nadaljnji razvoj skupnih indikatorjev in izboljšanje virov podatkov: kljub izboljšanju indikatorjev in osnovne statistične zmogljivosti, predvsem z vzpostavitvijo EU-SILC, še vedno obstajajo vrzeli v smislu aktualnosti in ustreznosti podatkov, ki otežujejo izvedbo primerjalne analize. Obstaja zlasti potreba po boljšem razumevanju večdimenzionalne narave socialne izključenosti in revščine.

3. Pokojnine in aktivno staranje

3.1. Dolgoročna stabilnost in primernost: izziv za pokojninske sisteme

Države članice se že dolgo zavedajo posledic demografskega staranja za njihove pokojninske sisteme, ki temeljijo na sprotnem vplačevanju, in se sedaj zavedajo tudi posledičnih izzivov za naložbene sisteme. Zaradi tega so potrebne verodostojne reforme, usmerjene v zagotavljanje primernosti prejemkov za prihodnost in njihove dolgoročne stabilnosti. V okviru Lizbonske strategije je bila razvita odprta metoda usklajevanja z namenom pospeševanja reform, usmerjenih na tri glavne elemente skupnih ciljev: primernost, dolgoročno finančno stabilnost in posodobitev, da bi tako upoštevali spremembe v družbi.

Prvo skupno poročilo o primernih in dolgoročno stabilnih pokojninah je pokazalo, da je večina držav članic EU-10 že doseglo precejšen napredek v smislu omejitve prihodnjih gibanj na področju izdatkov za javne pokojnine. Od takrat je več držav članic sprejelo nadaljnje reforme. Z naslednjim krogom poročil o nacionalnih strategijah bo opravljeno ponovno ovrednotenje doseženega napredka, ki bo vključevalo države članice EU-10.

V skupnem poročilu je bila poudarjena nerazdružljiva povezanost dolgoročne stabilnosti in primernosti. Prihodnji pokojninski sistemi lahko (še naprej) nudijo primerne pokojnine le v primeru, da so te dolgoročno finančno stabilne in dobro prilagojene na spremenljiv socialni okvir, in obratno, če pokojninski sistemi upokojencem ne bodo nudili primernih dohodkov, bodo nastali dodatni stroški, na primer v obliki večjih stroškov za socialne pomoči. Glavni izziv bo zato predstavljalo zagotavljanje dolgoročne finančne stabilnosti, ki ne bo ogrožala primernosti.

Skupno poročilo navaja, da mnoge reforme, usmerjene v omejitev prihodnjih povečanj izdatkov, vključujejo tudi ukrepe za preprečevanje revščine s pomočjo zajamčenih minimalnih dohodkov za starejše ljudi. Nekatere reforme bodo prinesle precejšnje znižanje stopenj nadomestil iz zakonskih pokojninskih sistemov, kar bo predstavljalo velik problem v smislu primernosti le v primeru, da se države članice ne bodo odzvale s spodbujanjem ljudi h kasnejši upokojitvi in z omogočanjem boljših možnosti za zagotavljanje dodatnih pokojnin.

3.2. Dva glavna politična odziva: daljšanje delovne dobe in spodbujanje zasebnih pokojninskih shem

Posodobitev sistemov socialne zaščite lahko pripomore h kasnejši upokojitvi. Pomembno je, da se pred običajno upokojitveno starostjo ali pred zaključkom običajne poklicne poti pokojnine izplačujejo zgolj ljudem, ki so se resnično nezmožni preživljati ali ki sprejmejo aktuarsko znižanje pokojnin. Istočasno pa bi morali pokojninski sistemi nuditi možnosti za pridobitev višjih pokojninskih pravic na podlagi daljše delovne dobe. S tem zvišanje dejanske upokojitvene starosti predstavlja ključni instrument za ravnotežje med primernostjo in dolgoročno finančno stabilnostjo.

Študija Odbora za socialno zaščito je pokazala, da sta dva glavna načina za predčasni izstop iz trga dela – zlasti programi predčasnega upokojevanja, nadomestila za primer brezposelnosti in invalidski prejemki – v večini držav članic predmet kritične presoje. Hkrati se upokojencem ponuja več možnosti za pridobitev večjih dohodkov s povišanjem pokojnine v primeru odloga upokojitve ali z dopuščanjem kombinacije zaslužka in pokojnine (postopna upokojitev ali polovični delovni čas po upokojitvi). V mnogih državah članicah pa še vedno ostaja precej možnosti za reforme.

Odbor za socialno zaščito proučuje tudi vlogo zasebnih pokojninskih shem. Večina držav članic pričakuje, da bodo zasebne pokojninske sheme v okviru poklicnih ali osebnih shem v prihodnosti igrale pomembnejšo vlogo, čeprav bodo javne pokojnine v skoraj vseh državah za upokojence še naprej ostale glavni vir dohodkov. Zasebne sheme lahko prinesejo večjo kompleksnost pokojninskih sistemov, na skupni ravni kakor tudi na ravni posameznikov. Zaradi tega bo potrebno razviti celovite informacijske sisteme in sisteme spremljanja, razjasniti povezave med zasebnimi shemami in javnimi financami, zlasti z davčno obravnavo zasebnih shem, ter odnos med zasebnimi pokojninskimi prejemki in javnim sistemom zajamčenih dohodkov za upokojence. Informacije so tudi izjemnega pomena za posameznike, ki lahko z njihovo pomočjo sprejmejo težke odločitve z dolgoročnimi posledicami na njihove dohodke in življenjski standard.

3.3. Posodobitev pokojninskih sistemov

Primerne in pravične pokojnine za vse so mogoče le v primeru, da so pokojninski sistemi dobro prilagojeni na spreminjajoče se potrebe posameznikov. Upoštevati morajo večjo raznolikost zaposlitvenih vzorcev in zahtevo po večji enakosti spolov. Poleg tega je treba proučiti tudi vprašanja upravljanja, zlasti potrebo po takšnih reformah, ki temeljijo na zanesljivih informacijah in resničnem soglasju.

Na posodobitev pokojninskih sistemov in sistemov socialne zaščite nasploh je treba gledati kot na odločilni element pri doseganju ciljev Lizbonske strategije. Kot odziv na izzive staranja prebivalstva je potrebno ponovno proučiti tradicionalne vzorce življenjskega ciklusa, in sicer na način, ki bo prinesel manjšo razmejitev obdobij, namenjenih učenju, delu in oskrbi. Sistemi socialne zaščite se morajo prilagoditi na takšne spremembe in dovoliti ljudem ter jih spodbujati k temu, da čimbolj izkoristijo priložnosti, ki jih prinašata dinamično gospodarstvo in dinamični trg dela.

4. KLJUčNA POLITIčNA SPOROčILA

- Izboljšanje primernosti socialne zaščite je ključnega pomena za rast in zaposlovanje in tudi za doseganje socialne kohezije. Podaljšanje delovne dobe in povišanje stopnje zaposlenosti naj bi ostala ključni gonilni sili za posodobitev socialne zaščite. Obratno bodo sistemi socialne zaščite z odzivom na spreminjajoče se potrebe posameznikov v življenjskem ciklusu omogočili obvladovanje novih tveganj.

- Na ravni EU je treba s pomočjo razširitve odprte metode usklajevanja na zdravstveno varstvo in z racionalizacijo vseh procesov na področju socialne zaščite in socialnega vključevanja v letu 2006 na celotnem področju dati večji poudarek izvajanju in sinergijam. Pri tem je treba upoštevati specifičnost vsakega od elementov – vključevanja, pokojnin, zdravstvenega varstva in dolgoročnega varstva .– v okviru odprte metode usklajevanja za socialno zaščito.

- Na področju socialnega vključevanja kažejo dosedanji rezultati na to, da so vztrajnost in visoko zastavljeni cilji upravičena. Vztrajnost bo potrebna, saj bo za izkoreninjenje problema revščine in izključenosti potrebno usklajeno prizadevanje tudi po letu 2010, visoko zastavljeni cilji pa zato, ker je sedaj močno zasidran proces skupnega delovanja vseh interesnih skupin po EU.

- Medtem ko se morajo ukrepi socialnega vključevanja prilagoditi na raznolikost izzivov v državah članicah, pa zahteva po večdimenzionalnem pristopu še naprej ostaja prednostna naloga. Do sedaj opravljeno delo potrjuje pomen nekaterih ključnih političnih prednostnih nalog. Usmerjenost na te prednostne naloge bo omogočila reševanje nekaterih najnujnejših vprašanj, kot so preprečevanje revščine otrok, spodbujanje zmogljivosti družin za oskrbo, reševanje problema neenakosti spolov ter brezdomstva in odpiranje novih poti za integracijo etničnih manjšin in migrantov.

- Prihodnji postopek vrednotenja, ki bo potekal v letu 2005, naj bi bil usmerjen v izvajanje, da pripravi pot novi stopnji odprte metode usklajevanja po letu 2006. Države članice in Komisija morajo zlasti oceniti, v kolikšni meri je mogoče povečati učinkovitost nacionalnih strategij z uporabo konkretnih ciljev, meril uspešnosti in indikatorjev, učinkovitejših povezav z gospodarsko politiko in politiko zaposlovanja, učinkovitega spremljanja in vrednotenja izvajanja, ter z izkoriščanjem strukturnih skladov, vključno z Evropskim socialnim skladom. Proučiti je tudi treba, v kolikšni meri so bile nacionalne strategije sposobne vključiti vlade na lokalni in regionalni ravni, socialne partnerje in druge interesne skupine, ter prispevati k ozaveščanju glede perečih vprašanj revščine in socialne izključenosti.

- Vrnitev ljudi na delo, ohranjanje njihove zaposlenosti ter povečanje zaposljivosti in udeležbe na trgu dela so ključnega pomena za doseganje ciljev Lizbonske strategije, kot so konkurenčnost, zaposlovanje in socialna vključenost. Pri uresničevanju teh ciljev pa se je v razširjeni Uniji še vedno treba soočati z velikimi izzivi, upoštevajoč položaj tistih, ki so popolnoma izključeni iz trga dela. Na podlagi izkušenj, pridobljenih pri izvajanju odprte metode usklajevanja na področju vključevanja ter evropske strategije zaposlovanja, naj bi se Komisija v letu 2005 posvetovala s socialnimi partnerji, državami članicami in ustreznimi interesnimi skupinami glede potrebnih nadaljnjih ukrepov na ravni EU za soočanje s temi izzivi.

- Na področju pokojnin ostaja ohranjanje zaposlitve starejših delavcev ključni izziv v vsej Evropski uniji. Temu vidiku je treba dati prednost v procesu izvajanja reform, da se zagotovi primernost in dolgoročna finančna stabilnost pokojninskih sistemov v prihodnosti. Zaradi daljše pričakovane življenjske dobe bo treba pomakniti leta za izstop iz trga dela navzgor, s tem pa tudi postopoma odpraviti različne spodbude za zgodnjo upokojitev. Države članice naj bi ovrednotile vlogo sistemov socialne zaščite pri spodbujanju daljše delovne dobe.

[1] Glej predlog Komisije za poglobljeno razpravo o gospodarski migraciji v COM(2004)881, „Zelena knjiga o pristopu EU k obvladovanju gospodarske migracije“.