EUR-Lex Access to European Union law

Back to EUR-Lex homepage

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Document 52010AE0108

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru – Prispevek k trajnostnemu razvoju: vloga pravične trgovine in nevladnih sistemov zagotavljanja trajnosti, povezanih s trgovino (COM(2009) 215 konč.)

OJ C 339, 14.12.2010, p. 53–56 (BG, ES, CS, DA, DE, ET, EL, EN, FR, IT, LV, LT, HU, MT, NL, PL, PT, RO, SK, SL, FI, SV)

14.12.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 339/53


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru – Prispevek k trajnostnemu razvoju: vloga pravične trgovine in nevladnih sistemov zagotavljanja trajnosti, povezanih s trgovino

(COM(2009) 215 konč.)

(2010/C 339/12)

Poročevalec: g. ADAMS

Soporočevalka: ga. SHARMA

Evropska komisija je 5. maja 2009 sklenila, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru – Prispevek k trajnostnemu razvoju: vloga pravične trgovine in nevladnih sistemov zagotavljanja trajnosti, povezanih s trgovino

COM(2009) 215 konč.

Strokovna skupina za zunanje odnose, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 7. januarja 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 459. plenarnem zasedanju 20. in 21. januarja 2010 (seja z dne 20. januarja) s 184 glasovi za, 3 glasovi proti in 10 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1   EESO že več let aktivno spodbuja široko zastavljene pobude v zvezi s trajnostno proizvodnjo, ki prihajajo tako iz podjetij kot tudi nevladnih organizacij. Odbor zato toplo pozdravlja sporočilo Komisije, v katerem ta izpostavlja in podpira vse večji vpliv sistemov označevanja za potrošnike, katerih namen je potrošnikom pomagati pri odločanju.

1.2   Čeprav se Odbor strinja, da se dinamičnost in prilagodljivost trgu teh oznak za potrošnike spodbuja prek njihove prostovoljne narave, pa priporoča, da se za zagotavljanje večje preglednosti, vpliva in verodostojnosti teh sistemov ter sposobnosti proizvajalcev, da nanje vplivajo in v njih sodelujejo na podlagi certificiranja, namenijo sredstva in pripravi ustrezna zakonodaja. Zveza ISEAL, ki je neodvisno svetovno združenje za sisteme socialnih in okoljskih standardov, ponuja okvir za programe, ki omogočajo sodelovanje na področju konsolidacije določanja standardov in analiziranja ciljev. Cilj tega bi moral biti, da se v primeru, ko med njimi ni razlik, pristopi poenotijo in se poskrbi, da se o razlikovalnih dejavnikih obvešča na pregleden način.

1.3   Odbor poudarja vlogo, ki jo ima zlasti pravična trgovina pri spodbujanju konkretnih dejanj potrošnikov v zvezi s trajnostnim nakupovanjem in pri vzpostavljanju sodelovanja civilne družbe v številnih oblikah. Dobrodošla je dodatna zaveza Komisije, da bo organizacijam civilne družbe pomagala pri povečevanju ozaveščenosti potrošnikov in podpiranju sistemov zagotavljanja trajnosti na tem področju, saj to ponuja dodatne zmogljivosti za vzpostavitev solidarnosti med državljani in pozitivnih ukrepov. Podpiranje držav članic, v katerih takšni sistemi še niso vzpostavljeni, bi utegnilo biti še posebej učinkovito tam, kjer so aktivni civilnodružbeni zagovorniki razvoja in trajnosti.

1.4   Povečanje števila raznovrstnih pobud v zvezi s trajnostnim nakupovanjem v zadnjih letih kaže, da je zdaj pravi trenutek, da Komisija resno prouči, kako lahko standardi in procesi, ki služijo kot osnova zanje, vplivajo na njeno sodelovanje s Svetovno trgovinsko organizacijo zlasti na področju mednarodne trgovinske politike do držav v razvoju, ki daje večji poudarek socialnim in okoljskim dejavnikom (1).

2.   Uvod

2.1   Razlika med oznako pravične trgovine in drugimi oznakami je pogosto posledica dejavnikov, povezanih z izvorom teh oznak. Oznaka pravične trgovine je nastala kot odziv na nepravičnost, ki je bila ugotovljena v odnosu do revnih v mednarodni trgovini, spodbujala pa so jo progresivna ter solidarnostno in razvojno naravnana gibanja, ki so povečini nastala v 70. letih prejšnjega stoletja. Sočasno je gibanje za družbeno odgovornost podjetij, ki ima svoje zaledje v gospodarstvu, v dobavno verigo uvedlo socialne in okoljske standarde ter proizvajalcem in potrošnikom ponudilo uveljavljen pristop. V obeh primerih je bil vpliv vzajemen. Pravična trgovina je na primer sprejela minimalne delovne standarde, medtem ko je bila v procese, povezane z družbeno odgovornostjo podjetij, vključena oznaka za zagotavljanje jamstva potrošnikom. Danes, ko so podnebne spremembe in poraba virov bistvenega pomena za nadaljnji obstoj sveta, je mogoče med označevanje trajnostnih izdelkov uvrstiti vse tiste vidike garancijskih ali certifikacijskih znamk, ki se nanašajo na potrošnike.

2.2   Leta 2005 je Evropski ekonomsko-socialni odbor na zaprosilo britanskega predsedstva objavil mnenje o etični trgovini in sistemih zagotavljanja jamstva potrošnikom (2). V njem je ugotovil, da lahko tovrstni prostovoljni sistemi (ki imajo navadno obliko certifikacijske ali garancijske oznake) bistveno prispevajo k trajnostnemu razvoju ter k neposrednemu pozitivnemu in odločnemu odzivu potrošnikov na globalizacijo. V mnenju so bile proučene tudi zahteve za učinkovitost teh sistemov, njihovo ustrezno opredelitev znotraj politik EU ter nujno potrebna pojasnila in usklajevanje. Odbor se je na koncu zavzel za okvir, ki bi dal smiselno podlago za primerjavo sistemov zagotavljanja jamstva potrošnikom z drugimi političnimi instrumenti, ki so namenjeni doseganju podobnih ciljev, in priporočil, da bi institucije EU in države članice ta okvir uporabile pri usklajevanju politik in kot praktično orodje za ocenjevanje porabljenih sredstev. Odbor zato zelo veseli, da so te ugotovitve v obravnavanem sporočilu Komisije v celoti upoštevane in še dodatno razvite.

2.3   V preteklih štirih letih se je prodaja izdelkov s tovrstnimi oznakami za zagotavljanje jamstva neverjetno povečala: prodaja izdelkov z oznako pravične trgovine na primer za 400 %, prodaja izdelkov z oznako Utz Certified pa za 365 %. Ta trend se še nadaljuje in zdi se, da recesija nanj nima vpliva. Vodilni mednarodni predelovalci in proizvajalci spreminjajo celotne blagovne znamke in skupine izdelkov v pravično trgovino, podobno tudi trgovci na drobno v celoti preusmerjajo svoje linije izdelkov. Zaradi zanimanja potrošnikov je bilo oblikovanih ali dodatno razvitih več garancijskih znamk, povezanih s trajnostjo. Obstajajo tudi številni primeri, ko so imeli ti sistemi zagotavljanja trajnosti primerljiv učinek. Zato se pojavljajo vprašanja, ali potrošniki vedo, kakšne so razlike med oznakami in dejanske koristi, ki jih oznake prinašajo proizvajalcem.

2.4   EESO se za to ves čas zelo zanima. V svojem prvem mnenju o pobudi za evropsko oznako pravične trgovine iz leta 1996 (3) je priporočil tri glavne točke: treba je vzpostaviti kakovostne mednarodne sisteme za certificiranje in preverjanje; proces mora ostati prostovoljen; Komisija bi morala podpirati tako organizacije proizvajalcev pravične trgovine v državah v razvoju kot tudi kampanje za izobraževanje in ozaveščanje javnosti v Evropi.

2.5   Oktobra 2009 je Odbor v svojem mnenju o živilih pravične trgovine (4) ponovil ta stališča (poročevalec je bil g. Coupeau). Čeprav je trenutno mnenje zelo podobno tistemu, ki ga je predstavil g. Coupeau, pa posebej obravnava sporočilo Komisije in vsebuje vrsto razširjenih priporočil, skladnih z uveljavljenim stališčem Odbora.

3.   Povzetek sporočila Komisije

3.1   Trajnostne oznake v različnih oblikah so postale sestavni del potrošniškega sveta. Te oznake potrošnikom omogočajo, da podpirajo celo vrsto ciljev trajnostnega razvoja. Kot ena takih oznak je prepoznana zlasti oznaka pravične trgovine. Ta je osredotočena na ocenjevanje in certificiranje delovnih in okoljskih pogojev, ki ustrezajo minimalnim mednarodnim standardom ali jih celo presegajo, podporne trgovinske ureditve ter plačevanje premij v različnih oblikah proizvajalcem v državah v razvoju. Ta pristop je v komuniciranju močno prisoten. Da ne bi prišlo do zmede med potrošniki, je Komisija pripravila prilogo, v kateri je predstavljena opredelitev pravične trgovine, ki jo priznava Komisija, pri čemer se razlikujejo naslednji pristopi (5):

1)

pravična trgovina v ožjem pomenu besede,

2)

drugi certificirani nišni izdelki, ki uradno ne spadajo v pravično trgovino, so pa namenjeni potrošnikom, ki se zanimajo za trajnostne izdelke (Rainforest Alliance, Utz Certified),

3)

izdelki, za katere veljajo osnovni standardi in katerih cilj je panožna uporaba (npr. Code for the Coffee Community (4C's) – Kodeks ravnanja za skupnost kave) in Ethical Tea Partnership – Partnerstvo za etično trgovino s čajem),

4)

ostali izdelki (dobava surovin „brez imena“).

3.2   Komisija priznava, da bi kljub obstoju različnih oznak in znakov za potrošnike utegnili imeti morebitni poskusi, da bi uredila te sisteme, ravno nasproten učinek. Ker so to pravzaprav prostovoljni in dinamični sistemi, ki se odzivajo na zahteve trgovine in potrošnikov, bi z urejanjem utegnili po nepotrebnem omejiti njihov nadaljnji razvoj.

3.3   Kljub temu bi lahko z jasno in pregledno opredelitvijo sistemov izboljšali zaupanje in ozaveščenost potrošnikov, pri tem pa je pomembna tudi zahteva po neodvisnem spremljanju. Predlaga in pričakuje se dodatna analiza učinkov in koristi sistemov, čeprav je Komisija jasno navedla, da za te zasebne sisteme ne namerava določati, kateri trajnostni standardi so primerni. Kljub temu pa zanje predlaga pa naslednja splošna načela:

ohranitev nevladne narave zasebnih sistemov po vsej EU,

proučitev možnosti za ustvarjanje sinergij med posameznimi sistemi in izboljšanje jasnosti za potrošnike in proizvajalce,

zagotovitev enotnega razumevanja razumnih osnovnih operativnih zahtev,

določitev objektivnih meril za primerjavo vpliva različnih zasebnih sistemov zagotavljanja trajnosti v trgovini.

3.4   Cilj nekaterih izmed teh sistemov zagotavljanja jamstva, tj. razvoj revnejših držav, je hkrati tudi glavni cilj trgovinske politike Svetovne trgovinske organizacije in EU. Sporočilo nakazuje, da lahko pregledne in nediskriminatorne zasebne pobude za certificiranje trajnosti služijo kot dopolnilo procesa liberalizacije trgovine.

3.5   Ker javni organi porabijo 16 % BDP Evropske unije, sporočilo obravnava podlago, na kateri je mogoče zahteve glede trajnosti vgraditi v procese javnega naročanja. Sporočilo tudi poudarja, da je kljub temu, da je zahteva po certificiranju izdelkov na podlagi nekega sistema označevanja v nasprotju s predpisi o javnih naročilih, vključitev ustreznih meril, povezanih s proizvodnimi procesi, legitimna, licenciranje na podlagi posebne etične oznake pa eden od načinov za dokazovanje skladnosti (6).

3.6   Komisija je v letih 2007 in 2008 pravično trgovino in druge sisteme zagotavljanja trajnosti v trgovini podprla z več kot 19 milijoni EUR sredstev, predvsem v obliki ozaveščanja znotraj EU. S tem je želela dodatno podpreti predvsem presoje učinka in preglednost trga, države članice pa spodbuditi k podobnim ukrepom.

4.   Splošne ugotovitve

4.1   Rabe izraza „pravičen“ ali „pravična trgovina“ ni mogoče pravno nadzirati, kar pomeni, da lahko vsakdo daje zagotovila glede pravičnosti, četudi so ta manj utemeljena ali prinašajo manj koristi kot oznaka pravične trgovine. V takšnih okoliščinah je bistveno, da potrošniki priznavajo proces, na katerem temelji certificiranje in zagotavljanje jamstva. V praksi je mogoče opaziti, da se drugi nevladni sistemi zagotavljanja trajnosti, povezani s trgovino, in sistemi zagotavljanja trajnosti, ki jih imajo podjetja, izogibajo rabi izrazov „pravičen“ ali „pravična trgovina“, da bi se izognili zamenjavi s pravični trgovino.

4.2   Komisija je svoje prejšnje sporočilo na to temo objavila pred desetimi leti. V tem času se je zanimanje javnosti zelo povečalo, k čemur sta pripomogla tudi vse večja ozaveščenost o vprašanjih glede trajnosti in nadaljevanje trenda, da gospodarske družbe v svojih procesih dobave zagotavljajo določeno stopnjo etičnih, socialnih in okoljskih standardov. Gre torej za pravočasno osvežitev informacij o trgu, ki je bil v letu 2009 v Evropi vreden več kot 2 milijardi EUR, če upoštevamo samo oznako pravične trgovine, in vsaj še enkrat toliko, če upoštevamo tudi druge trajnostne oznake. Ta znesek kljub temu predstavlja razmeroma majhen delež evropske trgovine z blagom, uvoženim iz držav v razvoju. Zato je treba opozoriti, da bi moral biti v sporočilu Komisije izraz „nišen“, ki opisuje oznake za potrošnike, ki ne spadajo v okvir pravične trgovine, uporabljen tudi za pravično trgovino, saj je ta sama po sebi nišna trajnostna oznaka.

4.3   Po drugi strani v nekaterih državah in na nekaterih trgih označevanje trajnosti vse manj velja za nišno. Primer tega je Nizozemska, kjer po podatkih nizozemske nevladne organizacije Tropical Commodities Coalition (TCC) 25 % porabljene kave izhaja iz etične trgovine. Zato je zelo pomembno, da se napačne predstave potrošnikov odpravijo.

4.4   Zavedati se je treba, da raba izraza „pravična trgovina“ (ali „dobro poreklo“ in podobnih izrazov pri označevanju) nakazuje absolutno etično vrednost izdelka, čeprav gre pri tem pogosto za sicer zaznavno, vendar bolj skromno izboljšanje. Razlog za takšne kategorične trditve navadno ni namerno zavajanje, temveč pritisk, da bi se stvari poenostavile zavoljo trženja. Kljub temu pa zato obstaja tveganje, da bo potrošnik razočaran, če njegova pričakovanja ne bodo izpolnjena.

4.5   Pri pravični trgovini je oznaka le eden od dveh medsebojno dopolnjujočih se kanalov; drugi je integrirana dobavna veriga. Komisija si le malo prizadeva, da bi proučila daljnosežen vpliv gibanja pravične trgovine, njegove kampanje med prebivalstvom ter politične dejavnosti na severu in dejavnosti za podporo proizvajalcem na jugu. Komisija podobno ne obravnava pomembnega prispevka, ki ga na primer organizacija Utz Certified s svojim visoko razvitim sistemom sledljivosti daje k varnosti hrane, niti pozitivnega vpliva certificiranja Rainforest Alliance na omilitev podnebnih sprememb z zavzemanji za ohranitev deževnega pragozda. Priznati pa je treba, da Komisija v tem sporočilu ni mogla v celoti proučiti teh pomembnih dodatnih učinkov, saj bi sporočilo s tem postalo preveč obsežno. Komisija bi lahko te teme obravnavala v prihodnjih političnih dokumentih.

4.6   Kljub temu, da Komisija sisteme zagotavljanja jamstva predstavlja kot dopolnilo procesa liberalizacije trgovine v sklopu Svetovne trgovinske organizacije, gibanje pravične trgovine takšno stališče zavrača, kadar se nanaša nanj, in svoj pristop raje opredeljuje kot alternativno trgovinsko partnerstvo. Drugi sistemi zagotavljanja trajnosti pa bi z veseljem pristali na to, da Svetovna trgovinska organizacija temeljito prouči, kako lahko proces liberalizacije trgovine spodbudi trajnost, da bi se tako izognili primerom, ko se socialne, okoljske in gospodarske zahteve, povezane s trajnostjo, zmotno obravnavajo kot trgovinske ovire.

5.   Posebne ugotovitve

5.1   Odbor spoštuje stališče Komisije, da si ne bo prizadevala s predpisi urediti sistemov zagotavljanja jamstva, saj predpisi na ravni EU po navadi zmanjšuje ambicioznost in dinamičnost na področju oznak spoštovanja socialnih pravic in okoljskega označevanja. Vendar sta za okvir, ki ni pravne narave, potrebna verodostojnost, značilna za neodvisno certificiranje, kot tudi to, da potrošniki jasno razumejo, kaj vsaka neodvisna pobuda za zagotavljanje jamstva dejansko prinaša. To kaže, da bi morali vsi takšni sistemi temeljiti na postopkih certificiranja v skladu s standardom ISO65.

5.2   Na tistih področjih, kjer se sistemi očitno prekrivajo, npr. na področju delovnih standardov in uporabe pesticidov, bi bilo koristno spodbuditi razvoj skupnega okvira za standarde. Prav tako bi bilo potrebno, da se pri temeljiti presoji učinkov upoštevajo velike razlike v rezultatih, ki jih ti sistemi zagotavljajo, npr. izboljšanje dostopa malih kmetov do trga v primeru pravične trgovine ali izboljšanje upravljanja kmetij v primeru oznake Utz Certified oziroma poudarek pravične trgovine na izboljšanju usposobljenosti posameznih organizacij proizvajalcev ali poudarek združenja Rainforest Alliance na biotski raznovrstnosti.

5.3   Čeprav je Komisija sklenila, da sama ne bo določila standardov, pa vseeno podpira obsežno raziskavo razlik med glavnimi sistemi in njihovih koristi. Preglednost trga velja za bistveno zahtevo, ki služi kot osnova za sisteme zagotavljanja etičnega jamstva, osredotočene na trženje. EESO zato načeloma pozdravlja razvoj projekta vzpostavitve spletnega portala, na katerem bi bilo mogoče te sisteme analizirati in o njih razpravljati. Vendar je pri tem ključno upoštevati, kako učinkoviti so ti sistemi na področjih, kjer imajo skupne cilje, in na kakšen način zagotavljajo posebne koristi, kjer se med seboj razlikujejo. Opozoriti je treba, da portal UNCTAD (7) v sedanji obliki ne dosega teh ciljev, saj ne upošteva velikih razlik med sistemi, glede na njegovo referenčno vlogo pa tudi ni dovolj jasen in dosleden.

5.4   Odbor predlaga, da se podpre priprava postopkov, ki so podlaga za preglednost in verodostojnost trajnostnih oznak ter sposobnost proizvajalcev, da pridobijo certifikate in dostop do trga ter se spoprimejo z organizacijskimi izzivi, ki so s tem povezani. Zvezi ISEAL Alliance (8) bi na primer lahko namenili sredstva, da bi nadaljevala usklajevanje sistemov, kjer je to primerno, in pojasnila njihove edinstvene elemente, kjer ni. ISEAL Alliance je organizacija, ki povezuje več zainteresiranih strani, znotraj nje pa je mogoče utrditi skupne vidike različnih sistemov označevanja ter neodvisno ovrednotiti in pojasniti razlike med njimi.

5.5   Jasno je, da imajo lahko organizacije proizvajalcev iz držav v razvoju ključno vlogo (9) v trenutni razpravi o pravični trgovini in nevladnih sistemih zagotavljanja trajnosti, povezanih s trgovino, zato je treba njihove izkušnje z različnimi sistemi zagotavljanja trajnosti upoštevati v večji meri. Odbor meni, da bi morale imeti organizacije proizvajalcev, ki imajo izkušnje z večino osrednjih pobud, možnost enakovrednega sodelovanja v sistemih zagotavljanja trajnosti in morebitnih presojah njihovega učinka.

5.6   V Evropi se velika večina skupne prodaje izdelkov z oznako pravične trgovine in nevladnih sistemov zagotavljanja trajnosti, povezanih s trgovino, izvrši v manj kot polovici držav članic. Odbor posebej priporoča, da Komisija prednostno podpre in financira organizacije civilne družbe v državah članicah, kjer so programi ozaveščanja potrošnikov o trajnosti manj razviti in kjer so civilnodružbeni akterji sposobni nadaljevati delo na tem področju.

5.7   Trgovinska politika EU že nekaj časa priznava prispevek pravične trgovine in njen potencial, da vpliva na svetovno trgovinsko politiko. Odbor poziva Komisijo, naj premisli o vse večjem pomenu, ki ga državljani EU pripisujejo trajnostni in družbeno koristni trgovini, da bi se to odrazilo tudi v njenem sodelovanju s Svetovno trgovinsko organizacijo na področju trgovinskih predpisov.

V Bruslju, 20. januarja 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI


(1)  V tej zvezi je treba omeniti poglavje o trgovini in trajnostnem razvoju (poglavje 13) iz sporazuma o prosti trgovini med EU in Korejo.

(2)  UL C 28, 3.2.2006, str. 72-81.

(3)  UL C 204, 15.7.1996, str. 41.

(4)  UL C 318, 23.12.2009, str. 29.

(5)  Sporočilo se sklicuje na merila pravične trgovine, ki jih je opredelilo gibanje pravične trgovine in na katera je opozoril Evropski parlament v resoluciji o pravični trgovini in razvoju z dne 6. junija 2006 (A6-0207/2006).

(6)  To ponazarja tudi odločitev Evropske komisije z dne 29. oktobra 2009, da Nizozemski pošlje uradno zahtevo v zvezi z javnim naročilom za dobavo in upravljanje avtomatov za kavo, ki ga je oddala provinca Noord-Holland. Po mnenju Komisije postopek oddaje javnega naročila, ki ga je izvedla provinca Noord-Holland, ni bil skladen s pravili javnega naročanja EU in je zato omejeval konkurenco.

(7)  http://193.194.138.42/en/Sustainability-Claims-Portal/Discussion-Forum/Fair-Trade/Web-links/

(8)  ISEAL je svetovno združenje za sisteme socialnih in okoljskih standardov, katerega kodeksi dobre prakse veljajo za mednarodne referenčne dokumente za tovrstne sisteme standardov.

(9)  To velja za Svetovno organizacijo za pravično trgovino (World Fair Trade Organization) in Mednarodno organizacijo za označevanje izdelkov pravične trgovine (Fair Trade Labelling Organisations International), ki organizacije proizvajalcev iz držav v razvoju že vključujeta v svoje sisteme upravljanja, kot tudi za združenje Rainforest Alliance (člani njegovega odbora za mednarodne standarde so lastniki zemljišč, kmetje, nevladne organizacije, člani skupnosti, raziskovalci, tehniki in druge zainteresirane strani) in organizacijo Utz Certified (njen upravni odbor vključuje predstavnike pridelovalcev kave, trgovcev s kavo in pražarn ter nevladne organizacije, njen kodeks ravnanja pa so ovrednotili in priznali vsi, ki sodelujejo v programu Utz Certified).


Top