Uredba o postopku vračanja na meji (RBPR)

KLJUČNE TOČKE

Postopek vrnitve na meji

Državljani držav zunaj EU in osebe brez državljanstva, katerih prošnje so bile zavrnjene v okviru postopka za azil na meji, ne smejo vstopiti na ozemlje zadevne države članice.

• Te osebe morajo običajno ostati na lokacijah blizu zunanje meje ali v tranzitnih območjih do 12 tednov po izdaji odločitve.
• Bivanje na teh lokacijah ne pomeni, da so posamezniki pooblaščeni za vstop v državo.
• Razmere na teh lokacijah morajo izpolnjevati materialne pogoje za sprejem in zdravstveno oskrbo, kot so opredeljeni v direktivi o pogojih za sprejem (Direktiva (EU) 2024/1346, glej povzetek).
• Če zadevnih oseb ni mogoče vrniti v 12-tedenskem roku, mora država nadaljevati postopek vračanja v skladu z določbami direktive o vračanju (Direktiva 2008/115/ES, glej povzetek).
• Prostovoljno obdobje zapuščanja države do 15 dni se lahko odobri (brez pravice do vstopa v državo v tem času), razen če:
  • obstaja nevarnost pobega; ali
  • ali če je bila njihova prošnja v okviru postopka za azil na meji zavrnjena kot očitno neutemeljena;
  • ali če zadevna oseba predstavlja tveganje za javni red, javno varnost ali nacionalno varnost držav članic.

Pridržanje

Pridržanje se lahko uporabi le kot skrajni ukrep po individualni oceni primera in v primerih, ko milejši prisilni ukrepi ne delujejo.

• Ko je bila oseba pridržana med postopkom na meji za azil, jo je mogoče še naprej pridrževati, da se prepreči njen vstop na ozemlje zadevne države članice, da se pripravi njena vrnitev ali da se izvede postopek odstranitve.
• Kadar oseba ni bila pridržana med postopkom na meji za azil, se lahko pridrži, če obstaja tveganje, da bi lahko pobegnila, če se izogiba ali ovira pripravo postopka vrnitve ali odstranitve ali če predstavlja tveganje za javni red, javno varnost ali nacionalno varnost.
• Pridržanje mora biti čim krajše in ne sme trajati dlje kot 12 tednov, razen v posebnih kriznih situacijah.
• Agencija Evropske unije za azil je morala do decembra 2024 pripraviti smernice o alternativah pridržanju, ki bi se lahko uporabile v okviru postopka na meji.

Krizne situacije

Kaj pomeni kriza, je opredeljeno v uredbi o krizah (Uredba (EU) 2024/1359, glej povzetek). Ti krizni ukrepi se uporabljajo za osebe, za katere velja postopek za pridobitev azila na meji, katerih prošnje so bile zavrnjene pred sprejetjem izvedbenega sklepa Sveta iz člena 4(3) Uredbe (EU) 2024/1359 in ki nimajo pravice ostati, niti jim po sprejetju navedenega izvedbenega sklepa ni dovoljeno ostati.

• Države članice lahko zavrnjenim prosilcem:
  • podaljšajo 12-tedensko bivanje na mejnih ali tranzitnih lokacijah za največ šest tednov;
  • podaljšajo obdobje pridržanja za osebe, katerih prošnje za azil so bile zavrnjene.
• Organizacije, ki ponujajo pravno svetovanje in podporo, morajo imeti dostop do oseb, ki so pridržane ali na mejnih prehodih, čeprav lahko države članice dostop omejijo zaradi varnostnih razlogov.
• Če država članica meni, da je v krizi, lahko vloži zahtevo za uporabo odstopanj iz uredbe o krizah (Uredba (EU) 2024/1359).
• Države članice, ki izvajajo krizne ukrepe, morajo prizadete osebe obvestiti o uporabljenih ukrepih in njihovem trajanju v jeziku, ki ga razumejo.

Izziv javnih organov

Ta uredba ne vpliva na možnost javnih organov, da izpodbijajo upravne ali sodne odločbe, kot je določeno v nacionalni zakonodaji.

Prehod na nova pravila

• Do septembra 2024 je morala Evropska komisija skupaj z državami članicami in ustreznimi agencijami EU predstaviti skupni izvedbeni načrt, s katerim bi zagotovila, da bodo države do julija 2026 pripravljene na izvajanje postopka vračanja na meji.
• Države članice so morale do decembra 2024 pripraviti nacionalne izvedbene načrte, v katerih so opredelile, kako bodo uvedle te postopke.
• Komisija in agencije EU bodo nudile podporo.
• Sprememba Uredbe (EU) 2021/1148 zagotavlja poln prispevek EU k ustreznim odhodkom za upravljanje meja.

Spremljanje in vrednotenje

• Komisija mora Evropskemu parlamentu in Svetu Evropske unije poročati o uporabi te uredbe do junija 2028 in nato vsakih pet let.
• Države članice morajo Komisiji predložiti potrebne informacije za oceno.

Schengensko območje

• Uredba predstavlja razvoj schengenskega pravnega reda in se uporablja za Islandijo, Norveško, Lihtenštajn in Švico, kjer je to ustrezno.
• Danska se je odločila, da ne bo sodelovala pri uredbi, vendar jo bo morda pozneje sprejela v svojo nacionalno zakonodajo v skladu s schengenskimi pravili.
• Uredba se ne uporablja za Irsko, ker ni del schengenskega območja.