Schengenski sporazum in Schengenska konvencija

S podpisom Schengenskega sporazuma dne 14. junija 1985 so se države Belgija, Nemčija, Francija, Luksemburg in Nizozemska dogovorile o postopni odpravi kontrol na svojih notranjih mejah. Schengenska konvencija dopolnjuje sporazum in določa ureditve ter zaščitne ukrepe za vzpostavitev območja brez kontrol na notranjih mejah. Dne 19. junija 1990 jo je podpisalo istih pet držav članic Evropske unije (EU), veljati pa je začela leta 1995. Sporazum in konvencija skupaj s povezanimi sporazumi in pravili tvorita schengenski pravni red, ki je bil leta 1999 vključen v pravni okvir EU in je postal zakonodaja EU. Z Lizbonsko pogodbo je „območje ... brez notranjih meja, v katerem je zagotovljen prosti pretok oseb“, cilj EU.

Danes je 30 evropskih držav, vključno s 26 od 27 držav članic in štirimi državami Evropskega združenja za prosto trgovino – Islandijo, Lihtenštajnom, Norveško in Švico – del schengenskega območja.

Ciper je sprejel schengenski pravni red kot del procesa pristopa k EU in je schengenska država, kar pomeni, da je vključen v tesnejše sodelovanje v okviru schengenskega območja. Vendar Svet Evropske unije še ni odpravil mejnih kontrol s Ciprom, zato je njegova popolna vključitev še v teku.

Za Irsko v skladu s protokolom o schengenskem pravnem redu velja posebna izjema, ki ji dovoljuje, da schengenskih pravil ne uporablja. Zato ohranja svojo vizumsko in mejno politiko. Kljub temu je Irska glede na prednosti, ki izhajajo iz schengenskega sodelovanja, zaprosila za sodelovanje na nekaterih področjih, povezanih s schengenskim območjem, vključno s schengenskim informacijskim sistemom ter pravosodnim in policijskim sodelovanjem.

V okviru procesa širitve EU morajo države kandidatke za članstvo v EU sprejeti sistem upravljanja schengenskega območja. To pomeni, da morajo nacionalna pravila uskladiti z vsemi zahtevami schengenskega pravnega reda in vzpostaviti učinkovite nacionalne sisteme za njihovo izvajanje.

Ko se država pridruži EU, postane schengenska država. Vsa schengenska pravila postanejo zavezujoča ob pristopu, čeprav nekatera začnejo veljati pozneje. Med njimi so popoln dostop do vseh informacijskih sistemov, pravica do izdaje schengenskih vizumov in odprava kontrol na notranjih mejah. Za uporabo celotnega sklopa pravil, pri čemer je odprava kontrol na notranjih mejah končni mejnik, mora nova schengenska država opraviti postopek ocenjevanja. Ta postopek usklajuje Evropska komisija v tesnem sodelovanju z državami članicami v okviru schengenskega ocenjevalnega mehanizma.

Ko je na podlagi ocene potrjeno, da je schengenska država pripravljena na polnopravno pridružitev schengenskemu območju in odpravo kontrol na notranjih mejah, mora Svet sprejeti sklep, ki omogoča ta zadnji korak.