določiti skupne standarde za identifikacijo državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva, ki resnično potrebujejo mednarodno zaščito v EU, bodisi kot begunci bodisi kot upravičenci do subsidiarne zaščite1;
zagotoviti, da lahko te osebe uporabljajo minimalno raven ugodnosti in pravic v vseh državah članicah EU.
Na ta način želi omejiti gibanje zadevnih oseb med državami članicami zaradi razlik v zakonodaji.
Določeni so skupni standardi za opredelitev osebe kot begunca ali osebe, upravičene do subsidiarne zaščite, in za opredelitev vsebine mednarodne zaščite. Vendar pa lahko države članiceše naprej svobodno uvedejo ali ohranijo ugodnejša pravila za osebe, ki potrebujejo zaščito.
Opredeljeni so „begunci“ in „osebe, upravičene do subsidiarne zaščite“, prav tako njihovi „družinski člani“ – razširjeno na očeta, mater ali drugo odraslo osebo, ki je odgovorna za upravičenca do mednarodne zaščite, če je oseba mlajša od 18 let (mladoletna oseba) in ni poročena.
Ocenjevanje vlog
Države članice imajo skupno dolžnost, da dejavno sodelujejo s prosilcem pri določanju ustreznih elementov vloge.
Naveden je neizčrpen seznam vidikov, ki vključujejo dejstva, izjave in okoliščine (na primer, ali je bila oseba preganjana), ki jih je treba upoštevati pri objektivnem in nepristranskem obravnavanju posamezne prošnje.
Če so storili vse, kar je mogoče, da so vložili prošnjo in jo utemeljili ter je bila ugotovljena splošna verodostojnost prošnje, je treba tudi v primeru pomanjkanja dokumentarnih ali drugih dokazil odločiti v korist prosilca za azil.
Prosilci lahko ne potrebujejo mednarodne zaščite, če lahko izkoristijo notranjo zaščito pred preganjanjem ali resno škodo na katerem koli delu ozemlja svoje izvorne države, do katerega imajo varen in zakonit dostop, in se od njih lahko razumno pričakuje, da se bodo v njem nastanili.
lahko zaščito pred preganjanjem ali resno škodo nudijo le država ali stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja,
morajo biti te strani pripravljene in sposobne zagotavljati dejansko in nezačasno zaščito,
Kaj je "dejanje preganjanja" v smislu Ženevske konvencije, je pojasnjeno v zvezi s statusom beguncev in različnimi oblikami, ki jih lahko ima.
Za preganjanje mora obstajati razlog, v besedilu pa so navedeni vidiki – rasa, vera, narodnost, pripadnost določeni družbeni skupini ali politično prepričanje – ki jih je treba upoštevati pri presoji razlogov za preganjanje.
Odsotnost zaščite pred preganjanjem zaradi enega od zgornjih razlogov je tudi razlog za izpolnjevanje pogojev za pridobitev statusa begunca.
Izpolnjevanje pogojev za subsidiarno zaščito
„Resna škoda“, ki bi jo utrpel zadevni državljan nečlanice EU, če bi bil vrnjen v svojo državo izvora ali v primeru osebe brez državljanstva v državo njenega prejšnjega običajnega prebivališča, vključuje:
smrtno kazen ali usmrtitev,
mučenje ali nečloveško ali ponižujoče ravnanje ali kazen,
resno in individualno grožnjo življenju ali telesni celovitosti civilista zaradi vsesplošnega nasilja v situacijah oboroženega spopada.
Izguba ali izključitev statusa begunca ali subsidiarne zaščite
Direktiva navaja:
okoliščine, v katerih preneha status begunca ali subsidiarna zaščita (na primer, če prosilec pridobi novo državljanstvo) ali nastopi izključitev (na primer, če je prosilec storil vojni zločin ali zločin proti človeštvu),
razloge na podlagi katerih se te pravice lahko prekličejo, prenehajo ali zavrnejo njihovo podaljšanje – vključno s primeri, ko obstajajo utemeljeni razlogi, da se prosilca šteje za nevarnega za varnost ali skupnost države članice gostiteljice.
Vsebina mednarodne zaščite
Vsebina statusa upravičenca do subsidiarne zaščite je približana statusu begunca, s čimer je v veliki meri odpravljena možnost, da bi države članice dostop do nekaterih pravic omejile le na begunce.
Mednarodna zaščita, ki jo prizna država članica gostiteljica, vključuje naslednje pravice.
dostop beguncev in upravičencev do subsidiarne zaščite do informacij o pravicah in dolžnostih, povezanih z njihovim statusom, v jeziku, ki ga razumejo ali za katerega se lahko upravičeno domneva, da ga razumejo,
zaščita enotnosti družine,
če ne obstajajo nujni razlogi nacionalne varnosti ali javnega reda, izdaja:
dovoljenj za prebivanje – veljavnih najmanj 3 leta za begunce in najmanj 1 leto (2 leti po podaljšanju) v primeru subsidiarne zaščite, in
potnih listin za potovanje zunaj nacionalno ozemlje – v primeru subsidiarne zaščite le, če posamezniki ne morejo pridobiti nacionalnega potnega lista.
dostop do zaposlitve in priložnosti za izobraževanje in usposabljanje v zvezi z zaposlitvijo z enakim obravnavanjem glede pogojev zaposlitve,
Dostop do izobraževanja – enako obravnavanje z državljani za mladoletnike in z zakonitimi prebivalci držav nečlanic EU za odrasle.
enak dostop do postopkov priznavanja tujih diplom in poklicnih kvalifikacij,
enako obravnavanje, kot velja za državljane, glede socialne blaginje (v primeru subsidiarne zaščite se lahko omeji na osnovne ugodnosti),
zastopanje mladoletnikov brez spremstva s strani njihovega zakonitega skrbnika ali po potrebi s strani organizacije, zadolžene za blaginjo mladoletnikov, ali s katerim koli drugim primernim zastopanjem, kot ga določa nacionalni pravni sistem,
dostop do nastanitve pod enakimi pogoji kot druge osebe, ki niso državljani EU in tam zakonito prebivajo,
prosto gibanje na nacionalnem ozemlju pod enakimi pogoji in z enakimi omejitvami, kot veljajo za druge osebe, ki niso državljani EU in tam zakonito prebivajo,
dostop do integracijskih ukrepov,
po potrebi pomoč ob vrnitvi.
Države, ki ne spadajo v področje uporabe direktive
Irska in Združeno kraljestvo* sta izstopila iz direktive, kot jima je to dovoljevalo Protokol 21, ki je priložen k Lizbonski pogodbi. Zato ju še naprej zavezuje Direktiva 2004/83/ES.
Danske ne zavezuje ta direktiva niti predhodna direktiva na podlagi Protokola št. 22 o njenem stališču, ki je priložen Lizbonski pogodbi.
Razveljavitev
Direktiva 2011/95/EU je od razveljavljena in nadomeščena z Uredbo (EU) 2024/1347 (glej povzetek).
OD KDAJ SE TA DIREKTIVA UPORABLJA?
Direktiva 2011/95/EU revidira in nadomešča Direktivo 2004/83/ES. Večina členov Direktive 2011/95/EU v zvezi z vidiki, ki jih Direktiva 2004/83/ES ne zajema, se uporablja od . Države EU so morale nove predpise iz Direktive 2011/95/EU prenesti v nacionalno zakonodajo do .
Subsidiarna zaščita. Mednarodna zaščita za osebe, ki iščejo azil, ki ne izpolnjujejo pogojev za begunce. V skladu z direktivo so to osebe, ki bi se v primeru vrnitve v državo izvora soočile z realnim tveganjem resne škode (opredeljene v besedilu).
Sodna praksa. Pravo, kot ga vzpostavljajo izidi predhodnih zadev.
Vračanje. Dejanje prisile beguncev ali prosilcev za azil (nekdo, čigar zahtevek za status begunca še ni bil odločen), da se vrnejo v državo, kjer se bodo verjetno soočili s preganjanjem.
GLAVNI DOKUMENT
Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne o standardih za izpolnjevanje pogojev državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva za upravičence do mednarodne zaščite za enoten status beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in za vsebino podeljene zaščite (UL L 337, , str. 9–26).
POVEZANI DOKUMENTI
Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o reformi skupnega evropskega azilnega sistema in izboljšanju pravnih poti v Evropo (COM(2016) 197 final, ).
Uredba (EU) št. 516/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne o ustanovitvi Sklada za azil, migracije in vključevanje, spremembi Sklepa Sveta 2008/381/ES in razveljavitvi Sklepa št. 573/2007/ES in št. 575/2007/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter Sklep Sveta 2007/435/ES (UL L 150, , str. 168–194).
Nadaljnje spremembe Uredbe (EU) št. 516/2014 so vključene v izvirni dokument. Ta prečiščena različica ima samo dokumentarno vrednost.
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne o skupnih postopkih za priznanje in odvzem mednarodne zaščite (UL L 180, , str. 60–95).
Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (UL L 180, , str. 96–116).
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne o določitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži tretja država državljan ali oseba brez državljanstva (UL L 180, , str. 31–59).
Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne o vzpostavitvi sistema „Eurodac“ za primerjavo prstnih odtisov za učinkovito uporabo Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in zahteve organov kazenskega pregona držav članic in Europola za primerjavo s podatki Eurodac za namene kazenskega pregona ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih sistemov IT na območju svobode, varnost in pravica (UL L 180, , str. 1–30).
* Združeno kraljestvo je izstopilo iz Evropske unije in s 1. februarjem 2020 postalo tretja država (država zunaj EU).