18.4.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 136/12

1.

Ali je v okviru posojilne pogodbe, sklenjene med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, ki vsebuje vnaprej določen pogoj glede omejitve znižanja dogovorjene temeljne obrestne mere (klavzula o minimalni obrestni meri), ki ni bil posamično dogovorjen in ki je bil v navedeno pogodbo vključen na način, ki je za potrošnika do te mere nejasen in nerazumljiv, da ga Sodišče šteje za nepošten, razlaga besedne zveze „niso zavezujoči“, na podlagi katere lahko to, da Sodišče razglasi nepoštenost navedenega pogoja, povzroči, da se zneski, ki jih je v preteklosti potrošnik plačal prodajalcu ali ponudniku zaradi navedenega pogoja, temu potrošniku ne povrnejo, v skladu s členom 6(1) Direktive Sveta 93/13/EGS (1) z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah?

2.

Če se zgoraj navedena razlaga šteje za skladno s členom 6(1) Direktive 93/13/EGS, ali je razlaga, kakršna je navedena zgoraj, glede učinkov, ki jih je treba izpeljati iz razglasitve nepoštenosti pogoja, kakršen je opisani, v skladu s pojmom „ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nedovoljenih [nepoštenih] pogojev“ iz člena 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS?

3.

Če zgoraj navedeni razlagi nista skladni s členoma 6(1) in 7(1) Direktive 93/13/EGS, ali je vselej in vsekakor v nasprotju z „zahtevo dobre vere“ to, da se v pogodbo, sklenjeno med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, vključijo pogoji, ki glavni predmet pogodbe opredeljujejo na način, ki ni dovolj jasen in razumljiv, ali pa je treba navedeno kršitev načela dobre vere presojati ob upoštevanju drugih okoliščin? Katere okoliščine mora v zadnjenavedenem primeru presojati nacionalno sodišče, ko ugotovi obstoj pogoja, ki glavni predmet pogodbe opredeljuje na precej nejasen in nerazumljiv način, da bi se štelo, da načelo dobre vere ni bilo kršeno? Natančneje, ali je mogoče med te okoliščine vključiti obstoj nacionalne zakonodaje na ravni zakona ali predpisa, ki na splošno določa veljavnost tovrstnih „klavzul o minimalni obrestni meri“?

4.

Ali je v okviru postopka, kakršen je zadevni in v katerem je bila vložena posamična tožba za razglasitev ničnosti „klavzule o minimalni obrestni meri“, ki se šteje za precej nepregledno, razlaga, ki omejuje vračilo zneskov, ki jih je potrošnik plačal prodajalcu ali ponudniku na podlagi navedenega pogoja, ki ga je Sodišče razglasilo za ničnega, in ki temelji na nevarnosti resnih težav za gospodarski javni red, če sodba, ki jo izreče Sodišče, nima učinkov pravnomočne sodbe za druge potrošnike v enakem položaju, v skladu z besedno zvezo „niso zavezujoči za potrošnika“ iz člena 6(1) Direktive 93/13/EGS?