—

za „Private Equity Insurance Group“ SIA N. Šlitke, odvetnik,

—

za „Swedbank“ AS R. Vonsovičs, D. Lasmanis in I. Balmaks, odvetniki, ter R. Rubenis,

—

za latvijsko vlado I. Kalniņš in J. Treijs-Gigulis, agenta,

—

za špansko vlado M. García-Valdecasas Dorrego in V. Ester Casas, agentki,

—

za vlado Združenega kraljestva J. Kraehling, agentka, ob sodelovanju J. Holmesa, barrister, in B. Kenellyja, QC,

—

za Evropsko komisijo J. Rius, A. Sauka in K.-Ph. Wojcik, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Direktive 2002/47/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. junija 2002 o dogovorih o finančnem zavarovanju (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 10, zvezek 3, str. 89).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbama „Private Equity Insurance Group“ SIA in „Swedbank“ AS zaradi odškodninske tožbe, ki jo je prvonavedena družba vložila proti drugonavedeni.

3

Člen 1 Direktive 98/26/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. maja 1998 o dokončnosti poravnave pri plačilih in sistemih poravnave vrednostnih papirjev (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 3, str. 107) določa:

„Določbe te direktive se uporabljajo za:

4

Člen 2(a), prvi pododstavek, navedene direktive določa:

„Za namene te direktive:

5

V uvodnih izjavah 1, od 3 do 5, 9, 10, 17 in 18 Direktive 2002/47 je navedeno:

[…]

[…]

[…]

6

Člen 1 te direktive, naslovljen „Vsebina in področje uporabe“, določa:

„1.   Ta direktiva določa režim Skupnosti, ki ureja dogovore o finančnem zavarovanju, ki izpolnjujejo zahteve, določene v odstavkih 2 in 5, in finančna zavarovanja v skladu s pogoji, določenimi v odstavkih 4 in 5.

2.   Uporabnik zavarovanja in dajalec zavarovanja morata pripadati eni od spodnjih kategorij:

3.   Države članice lahko iz področja uporabe te direktive izključijo dogovore o finančnem zavarovanju, kjer je ena od strank oseba, imenovana v odstavku 2(e).

[…]

4.   (a) Za finančno zavarovanje se mora uporabljati gotovina ali finančni instrumenti.

[…]

5.   Ta direktiva se nanaša na finančno zavarovanje, potem ko je bilo izdano in pod pogojem, da se to lahko dokaže v pisni obliki.

Dokazovanje zagotovitve finančnega zavarovanja mora omogočati identifikacijo finančnega zavarovanja, na katerega se nanaša. Za ta namen je dovolj, da se dokaže, da so bili nematerializirani vrednostni papirji knjiženi v dobro imenovanega računa, ali da tvorijo dobropis na tem računu [ter da je bilo gotovinsko zavarovanje knjiženo v dobro določenega računa ali tvori dobropis na tem računu].

[…]“

7

Člen 2 navedene direktive, naslovljen„Opredelitve pojmov“, določa:

„1.   V tej direktivi:

[…]

[…]

[…]

2.   Finančno zavarovanje v tej direktivi, v smislu‚zagotovitve‘ ali‚zagotavljanja‘ finančnega zavarovanja, pomeni, da je finančno zavarovanje izročeno, preneseno, v lastništvu, registrirano ali drugače dodeljeno, in je torej v posesti ali pod nadzorom uporabnika zavarovanja ali osebe, ki deluje v imenu uporabnika zavarovanja. Katera koli pravica nadomestitve ali umika odvečnega finančnega zavarovanja v prid dajalca zavarovanja ne sme vplivati na dejstvo, da je bilo finančno zavarovanje zagotovljeno uporabniku zavarovanja, kot je omenjeno v tej direktivi.

3.   V tej direktivi beseda‚pisanje‘ pomeni zapis v elektronski obliki ali na katerem koli drugem trajnem mediju.“

8

Člen 3 te direktive, naslovljen „Formalni pogoji“, določa:

„1.   Države članice ne smejo zahtevati, da so ustanovitev, veljavnost, izpolnitev, izvršljivost ali dopustnost dokaza dogovora o finančnem zavarovanju ali dajanje finančnega zavarovanja na podlagi dogovora o finančnem zavarovanju, odvisni od izvršitve katerega koli formalnega akta.

2.   Odstavek 1 ne vpliva na izvajanje te direktive glede finančnega zavarovanja samo potem, ko je bilo zavarovanje zagotovljeno in če se lahko taka zagotovitev dokaže v pisni obliki in kjer se lahko dogovor o finančnem zavarovanju dokaže v pisni obliki ali na zakonsko enakovreden način.“

9

Člen 4 Direktive 2002/47, naslovljen „Izvrševanje dogovorov o finančnem zavarovanju“, določa:

„1.   Ko nastopi dogodek izvršitve, morajo države članice zagotoviti, da ima uporabnik zavarovanja možnost na naslednji način realizirati vsa finančna zavarovanja, ki so bila izdana po dogovoru o finančnem zavarovanju z vrednostnimi papirji in po dogovorjenih pogojih:

[…]

[…]

4.   Načini realizacije finančnega zavarovanja, omenjeni v odstavku 1, po pogojih, sprejetih z dogovorom o finančnem zavarovanju z vrednostnimi papirji, ne smejo biti pogojevani z nobenim od naslednjih zahtev:

5.   Države članice morajo zagotoviti, da lahko dogovor o finančnem zavarovanju začne veljati v skladu s pogoji ne glede na začetek ali nadaljevanje postopka prenehanja ali ukrepov reorganizacije v zvezi z dajalcem ali uporabnikom zavarovanja.

[…]“

10

Člen 8 navedene direktive, naslovljen „Ukinitev uveljavljanja nekaterih določil o stečaju“, določa:

„1.   Države članice morajo zagotoviti, da se dogovori o finančnem zavarovanju, tako kot tudi zagotovitev zavarovanja po teh dogovorih, ne morejo proglasiti za neveljavne ali nične ali da se prekličejo samo zaradi sklenitve dogovora o finančnem zavarovanju ali zato, ker je bilo finančno zavarovanje zagotovljeno:

2.   Kadar pride do sklenitve dogovora o finančnem zavarovanju ali nastopa ustrezne finančne obveznosti, ali zagotovitve finančnega zavarovanja na dan, toda po trenutku začetka postopka prenehanja ali ukrepov reorganizacije, morajo države članice zagotoviti, da je to pravno izvršljivo in zavezujoče za tretje stranke, če lahko dajalec zavarovanja dokaže, da se ni zavedal, in da se mu tudi ni bilo treba zavedati, začetka takega postopka ali takih ukrepov.

3.   Kadar dogovor o finančnem zavarovanju vsebuje:

morajo države članice zagotoviti, da se izdaja finančnega zavarovanja, dodatnega finančnega zavarovanja ali nadomestilo ali zamenjava finančnega zavarovanja po tej obveznosti ali pravici, ne šteje za neveljavno ali se ne razveljavi ali ugotovi za nično zgolj zato, ker:

[…]“

11

Finanšu nodrošinājuma likums (zakon o finančnih zavarovanjih) je bil sprejet za prenos Direktive 2002/47 v latvijsko pravo.

12

Družba „Izdevniecība Stilus“ SIA, katere pravna naslednica je družba Private Equity Insurance Group, in banka Swedbank sta 14. aprila 2007 sklenili tipsko pogodbo o bančnem tekočem računu. Ta pogodba zajema klavzulo o finančnem zavarovanju, na podlagi katere so finančna sredstva na tekočem računu družbe Izdevniecība Stilus dana v zastavo za vse terjatve banke Swedbank do družbe Izdevniecība Stilus.

13

V zvezi z družbo Izdevniecība Stilus je bil 25. oktobra 2010 objavljen oklic o začetku stečajnega postopka. Nato je stečajni upravitelj z banko Swedbank sklenil novo pogodbo o tekočem računu z enako klavzulo o finančnem zavarovanju z zastavno pravico.

14

Banka Swedbank je 8. junija 2011 tekoči račun družbe Izdevniecība Stilus bremenila za znesek 192,30 latvijskega lata (približno 274 EUR) kot provizijo za vodenje računa v obdobju do objave oklica o začetku stečajnega postopka.

15

Družba Izdevniecība Stilus, ki jo je zastopal stečajni upravitelj, je proti banki Swedbank vložila tožbo za povračilo tega zneska, pri čemer se je oprla na načelo nacionalnega prava, s katerim se zagotavlja enakopravnost upnikov v postopkih zaradi insolventnosti, in na prepoved dejanj posameznih upnikov, zaradi katerih bi lahko bili oškodovani drugi upniki.

16

Latvijsko prvostopenjsko sodišče in pritožbeno sodišče sta to tožbo zavrnili, pri čemer sta se oprli zlasti na zakon o finančnih zavarovanjih, po katerega določbah so finančna zavarovanja izvzeta iz uporabe prava s področja insolventnosti. Pri Augstākās tiesas Civillietu departaments (vrhovno sodišče, civilni oddelek, Latvija) je bila zato vložena kasacijska pritožba.

17

Navedeno sodišče v zvezi s tem opozarja, da je bila Direktiva 2002/47 sprejeta v kontekstu, ki ga tvori zlasti Direktiva 98/26, ki se nanaša na plačilne sisteme in sisteme poravnave vrednostnih papirjev. Zato se sprašuje, prvič, ali se Direktiva 2002/47 uporabi tudi za sredstva na navadnem bančnem računu, kot je v postopku v glavni stvari, ki se uporablja zunaj plačilnih sistemov in sistemov poravnave vrednostnih papirjev iz členov 1 in 2 Direktive 98/26.

18

Drugič, Augstākās tiesas Civillietu departaments (vrhovno sodišče, civilni oddelek) dvomi o združljivosti prednosti finančnih zavarovanj pred vsemi preostalimi vrstami zavarovanj, zlasti tistimi, ki so vpisane v javne registre, kot je hipoteka, z načelom enakega obravnavanja upnikov v postopku zaradi insolventnosti. Sprašuje se zlasti, ali je taka prednost upravičena in sorazmerna glede na cilje Direktive 2002/47.

19

Tretjič, predložitveno sodišče poudarja, da se zakon o finančnih zavarovanjih uporablja tako za osebe iz člena 1(2)(e) Direktive 2002/47 kot tudi za fizične osebe. Zato se na eni strani sprašuje, ali ta določba omogoča, da se pravila, določena s to direktivo, razširijo na osebe, ki so izrecno izključene iz njenega področja uporabe, in na drugi, če je tako, ali se navedena določba uporabi neposredno. Čeprav predložitveno sodišče priznava, da gre v okviru spora o glavni stvari za hipotetična vprašanja, meni, da bi se lahko izkazala za upoštevna pri morebitni oceni ustavnosti, ki bi jo lahko Latvijas Republikas Satversmes tiesa (ustavno sodišče, Latvija) izvedlo glede zakona o finančnih zavarovanjih.

20

V teh okoliščinah je Augstākās tiesas Civillietu departaments (vrhovno sodišče, civilni oddelek) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

21

Predložitveno sodišče s prvim in drugim vprašanjem, ki ju je treba preučiti skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba Direktivo 2002/47 razlagati tako, da daje prejemniku finančnega zavarovanja, kot je to v postopku v glavni stvari, v skladu s katerim so sredstva na bančnem računu dana banki v zastavo kot zavarovanje za vse njene terjatve do imetnika računa, pravico uveljaviti to zavarovanje neodvisno od začetka postopka zaradi insolventnosti v zvezi z dajalcem zavarovanja.

22

V zvezi s tem je treba poudariti, da je v skladu z uvodno izjavo 3 Direktive 2002/47 njen namen prispevati k integraciji in stroškovni učinkovitosti finančnega trga ter k stabilnosti finančnega sistema v Evropski uniji.

23

Zato je bil s to direktivo uveden sistem, katerega cilj je, kot je razvidno iz njenih uvodnih izjav 5, 9, 10 in 17, da bi se omejila administrativna obremenitev strank, ki uporabljajo finančna zavarovanja, ki spadajo na področje uporabe iste direktive, izboljšala pravna varnost teh zavarovanj, tako da se zanje ne uporabijo nekatere določbe nacionalne zakonodaje s področja insolventnosti, in omogočali hitri in neformalistični postopki izvršitve, s čimer bi se zaščitila finančna stabilnost in omejil učinek okužbe v primeru neizpolnjevanja obveznosti stranke v dogovoru o finančnem zavarovanju.

24

Na eni strani tako člen 3 navedene direktive državam članicam v bistvu prepoveduje zahtevati, da bi bili ustanovitev, veljavnost, izpolnitev, izvršljivost ali dopustnost dokaza dogovora o finančnem zavarovanju ali dajanje finančnega zavarovanja na podlagi dogovora o finančnem zavarovanju odvisni od izvršitve katerega koli formalnega akta.

25

Na drugi strani člen 4(1) Direktive 2002/47 določa, da mora prejemnik finančnega zavarovanja z vrednostnimi papirji imeti možnost realizirati to zavarovanje na en od opisanih načinov. V skladu s členom 4(5) te direktive morajo države članice zagotoviti, da lahko dogovor o finančnem zavarovanju začne veljati v skladu s pogoji ne glede na začetek ali nadaljevanje postopka prenehanja ali ukrepov reorganizacije v zvezi z dajalcem ali uporabnikom zavarovanja.

26

S sistemom, uvedenim z Direktivo 2002/47, se zato poleg tega, da se izključuje, da bi se za uveljavljanje finančnih zavarovanj zahtevala izvršitev formalnih aktov, prejemnikom teh zavarovanj dodeljuje pravica, da jih uveljavljajo neodvisno od začetka postopka zaradi insolventnosti v zvezi z dajalcem zavarovanja.

27

Glede na navedeno je treba ugotoviti, ali zavarovanje, kot je v postopku v glavni stvari, spada na področje uporabe te direktive.

28

V zvezi s tem ni sporno, da zavarovanje iz postopka v glavni stvari spada na področje uporabe navedene direktive ratione personae, kot je opredeljeno v njenem členu 1(2).

29

V zvezi s področjem uporabe ratione materiae Direktive 2002/47 je treba najprej ugotoviti, da morajo biti obveznosti, za katere je dano zavarovanje, „ustrezne finančne obveznosti“ v smislu člena 2(1)(f) te direktive. V skladu z opredelitvijo iz te določbe so „ustrezne finančne obveznosti“ obveznosti, ki so zavarovane z dogovorom o finančnem zavarovanju in dajejo pravico do gotovinske poravnave in/ali prenosa finančnih instrumentov. Lahko so v celoti ali delno sestavljene iz sedanjih ali bodočih obveznosti, vključno z obveznostmi, ki izhajajo iz krovnega dogovora ali podobnega dogovora, obveznosti do dajalca zavarovanja, ki jih ima oseba, ki ni dajalec zavarovanja, ali obveznosti določenega razreda ali vrste, ki se pojavljajo občasno.

30

Kot so zatrjevale vse stranke, ki so Sodišču predložile stališča, opredelitev „ustreznih finančnih obveznosti“ iz člena 2(1)(f) Direktive 2002/47 zajema položaj, kot je v postopku v glavni stvari, v katerem zavarovanje krije vse terjatve banke do imetnika računa.

31

Na eni strani je treba namreč ob neobstoju izrecne omejitve, določene v besedilu Direktive 2002/47, besedilo „obveznosti, ki dajejo pravico do gotovinske poravnave“ iz člena 2(1)(f) razlagati tako, da se nanaša na vsako obveznost, ki daje pravico do gotovinske poravnave, in zato tudi na navadne denarne dolgove imetnika računa do banke, kot so stroški vodenja računa iz postopka v glavni stvari.

32

Na drugi strani ta opredelitev, glede na to, da so lahko ustrezne finančne obveznosti v skladu z besedilom opredelitve iz člena 2(1)(f) Direktive 2002/47 v celoti ali delno sestavljene iz sedanjih ali bodočih obveznosti, vključno z obveznostmi, ki izhajajo iz krovnega dogovora ali podobnega dogovora, zajema tudi položaj, kot je v postopku v glavni stvari, v katerem zavarovanje ne krije samo posamezne obveznosti, temveč vse terjatve banke do imetnika računa.

33

Dalje, poudariti je treba, da se mora v skladu s členom 1(4) Direktive 2002/47 za zavarovanje, na katero se nanaša ta direktiva, uporabljati gotovina ali finančni instrumenti. Kar zadeva pojem „gotovina“, je ta v členu 2(1)(d) navedene direktive opredeljen kot denar, nakazan na račun, in podobni zahtevki za izplačilo denarja, kot so depoziti na denarnem trgu. Poleg tega iz uvodne izjave 18 te direktive izhaja, da so bankovci izključeni iz te opredelitve. Ker z Direktivo 2002/47 ni določena nobena druga izključitev, je treba ugotoviti, kot generalni pravobranilec to poudarja v točki 29 sklepnih predlogov, da so z navedeno opredelitvijo zajeta sredstva na bančnem računu, kot je v postopku v glavni stvari.

34

V zvezi z vprašanjem, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, ali je treba področje uporabe ratione materiae Direktive 2002/47 glede na kontekst, v katerem je bila ta direktiva sprejeta, omejiti samo na sredstva na računih, ki se uporabljajo v okviru plačilnih sistemov in sistemov poravnave vrednostnih papirjev iz členov 1 in 2 Direktive 98/26, je treba poudariti, da za tako omejitev v besedilu Direktive 2002/47 ni nobene podlage. Nasprotno, čeprav je bila ta direktiva, kot je razvidno iz njenih uvodnih izjav 1 in 4, sprejeta v kontekstu, ki ga tvori predvsem Direktiva 98/26, in je zakonodajalec Unije menil, da bi bilo koristno, da bi se za zavarovanja, zagotovljena v okviru sistemov iz zadnjenavedene direktive, uporabljala skupna ureditev, pa Direktiva 2002/47, kot je tudi opozorjeno v njeni uvodni izjavi 4, dopolnjuje obstoječe pravne akte, ker ureja dodatno problematiko in v določenih zadevah presega njihov okvir. Poleg tega, kot je to poudaril generalni pravobranilec v točki 31 sklepnih predlogov, je tudi z obrazložitvenim memorandumom k predlogu Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o dogovorih o finančnem zavarovanju (UL 2001, C 180 E, str. 312), potrjeno, da je bila Direktiva 2002/47 sprejeta zato, da preseže področje uporabe Direktive 98/26.

35

Iz tega izhaja, da za področje uporabe ratione materiae Direktive 2002/47 ni mogoče šteti, da je omejeno na sredstva na računih, ki se uporabljajo v okviru plačilnih sistemov in sistemov poravnave vrednostnih papirjev iz Direktive 98/26.

36

Glede na navedeno je treba poudariti, da se Direktiva 2002/47 v skladu z njenim členom 1(5), prvi odstavek, uporabi po tem, ko je bilo finančno zavarovanje izdano in če se to lahko dokaže v pisni obliki, s čimer so v skladu s členom 2(3) te direktive zajeti zapisi v elektronski obliki ali na katerem koli drugem trajnem mediju. Člen 3(2) navedene direktive pa izrecno določa, da prepoved zahtevati, da bi bila ustanovitev finančnega zavarovanja odvisna od izvršitve formalnih aktov, določena v členu 3(1) te direktive, ne vpliva na izvajanje iste direktive, potem ko je bilo zavarovanje ustanovljeno, če se lahko taka ustanovitev dokaže v pisni obliki.

37

V skladu z opredelitvijo iz člena 2(2), prvi stavek, Direktive 2002/47 zagotavljanje finančnega zavarovanja pomeni, da je to izročeno, preneseno, v lastništvu, registrirano ali drugače dodeljeno in je torej v posesti ali pod nadzorom prejemnika zavarovanja ali osebe, ki deluje v imenu prejemnika zavarovanja.

38

Vendar pa v tej direktivi ni pojasnjeno, pod katerimi pogoji je merilo, da ga mora prejemnik zavarovanja imeti „v posesti ali pod nadzorom“, v primeru nematerialnega zavarovanja, kot je to v postopku v glavni stvari, ki se nanaša na sredstva na bančnem računu, izpolnjeno.

39

Ker ni izrecne napotitve na pravo držav članic, je treba za navedeno merilo v celotni Uniji uporabiti avtonomno in enotno razlago, ki jo je treba poiskati ob upoštevanju besedila, okvira in cilja tega merila (glej v tem smislu sodbo z dne 16. julija 2015, A, C‑184/14, EU:C:2015:479, točki 31 in 32 ter navedena sodna praksa).

40

V zvezi s tem iz uvodne izjave 10 Direktive 2002/47 izhaja, da se z njo želi vzpostaviti ravnotežje med učinkovitostjo trga s tem, da se izogne formalnostim pri ustanavljanju finančnega zavarovanja, na eni strani in varnostjo strank dogovora o finančnem zavarovanju in tretjih strank s tem, da se zahteva, da se ustanovitev finančnega zavarovanja uresniči z neko obliko odtujitve, na drugi.

41

Z zahtevo glede ustanovitve finančnega zavarovanja se namreč želi zagotoviti, da ima lahko prejemnik zavarovanja, določen v dogovoru o finančnem zavarovanju, dejansko to zavarovanje, če pride do dogodka, ki povzroči izvršitev tega zavarovanja.

42

Dodati je treba, da je iz uvodne izjave 17 Direktive 2002/47 razvidno, da ta omogoča hitre in neformalistične postopke izvršitve, da se tako zaščiti finančna stabilnost in omeji učinek okužbe v primeru neizpolnjevanja obveznosti stranke v dogovoru o finančnem zavarovanju. Z zahtevo glede ustanovitve finančnega zavarovanja, se lahko, ker se z njo zagotavlja, da bo lahko prejemnik s tem zavarovanjem dejansko razpolagal, spodbuja tak namen.

43

Poleg tega je z besedilom člena 2(2), prvi stavek, Direktive 2002/47 določeno, da pravica nadomestitve ali umika odvečnega finančnega zavarovanja v prid dajalca zavarovanja ne sme vplivati na dejstvo, da je bilo finančno zavarovanje zagotovljeno uporabniku zavarovanja. Ta pravica pa bi bila brez učinka, če bi se za prejemnika zavarovanja, ki se nanaša na sredstva na bančnem računu, štelo, da je sredstva prejel „v posest ali pod nadzor“, tudi kadar lahko imetnik računa z njimi prosto razpolaga.

44

Iz tega izhaja, da se za prejemnika zavarovanja, kot je to v postopku v glavni stvari, ki se nanaša na sredstva na navadnem bančnem računu, lahko šteje, da je prejel sredstva „v posest ali pod nadzor“, samo če je dajalcu zavarovanja onemogočeno, da bi z njimi razpolagal.

45

Ugotoviti je treba še, da finančno zavarovanje načeloma ne spada na področje uporabe Direktive 2002/47, če je bilo ustanovljeno po začetku postopka zaradi insolventnosti.

46

Člen 8(1) in (3) te direktive namreč v bistvu preprečuje, da bi lahko imel postopek zaradi insolventnosti retroaktivni učinek na finančna zavarovanja, ustanovljena pred začetkom tega postopka. V skladu s členom 8(2) navedene direktive pa je lahko dogovor o zavarovanju, kadar je bilo zavarovanje ustanovljeno po začetku takega postopka, pravno izvršljiv in zavezujoč za tretje stranke le izjemoma, namreč samo če je bilo zavarovanje ustanovljeno na datum tega začetka in če prejemnik dokaže, da ni vedel, da je bil ta postopek začet, ali tega upravičeno ni mogel vedeti. Kot je generalni pravobranilec poudaril v točkah 63 in 64 sklepnih predlogov, iz tega izhaja, da s to direktivo, razen ob predpostavkah iz njenega člena 8(2), niso zajeta zavarovanja, ustanovljena po začetku postopka zaradi insolventnosti.

47

Glede na ugotovitve v točkah 44 in 46 te sodbe mora predložitveno sodišče v obravnavanem primeru na eni strani zlasti preveriti, ali so bila sredstva, ki jih je bremenila banka Swedbank z računa družbe Izdevniecība Stilus, na ta račun položena pred začetkom postopka zaradi insolventnosti oziroma na datum tega začetka, pri čemer je banka Swedbank dokazala, da ni vedela, da je bil ta postopek začet, ali tega upravičeno ni mogla vedeti, in na drugi, ali je bilo družbi Izdevniecība Stilus onemogočeno, da bi s temi sredstvi razpolagala po njihovem vplačilu na navedeni račun.

48

Očitno ti pogoji, kar mora preveriti predložitveno sodišče, v obravnavanem primeru niso izpolnjeni. Na obravnavi pred Sodiščem sta namreč stranki iz postopka v glavni stvari soglasno poudarili, da so bila na eni strani sredstva, ki jih je bremenila banka Swedbank, položena na zadevni račun šele po začetku postopka zaradi insolventnosti, in na drugi, da dogovor o finančnem zavarovanju iz postopka v glavni stvari ni zajemal klavzule, v skladu s katero bi bilo družbi Izdevniecība Stilus onemogočeno, da bi s temi sredstvi razpolagala po njihovem vplačilu na ta račun.

49

Nazadnje, v delu, v katerem se predložitveno sodišče sprašuje o združljivosti sistema, uvedenega z Direktivo 2002/47, z načelom enakega obravnavanja upnikov v postopku zaradi insolventnosti, je treba še spomniti, da je enakost pred zakonom, določena v členu 20 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča splošno načelo prava Unije, s katerim se zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je razlikovanje objektivno utemeljeno. Različno obravnavanje je utemeljeno, če temelji na objektivnem in razumnem merilu, torej če je povezano z zakonito dopustnim ciljem, ki se z zadevno zakonodajo želi doseči, in je ta različnost sorazmerna s ciljem, ki se želi doseči z zadevnim obravnavanjem (sodba z dne 17. oktobra 2013, Schaible, C‑101/12, EU:C:2013:661, točki 76 in 77 ter navedena sodna praksa).

50

Kot je razvidno iz točke 26 te sodbe, se s sistemom, uvedenim z Direktivo 2002/47, poleg tega, da se izključuje, da bi se za uveljavljanje finančnih zavarovanj zahtevala izvršitev formalnih aktov, prejemnikom teh zavarovanj dodeljuje pravica, da jih uveljavljajo neodvisno od začetka postopka zaradi insolventnosti v zvezi z dajalcem zavarovanja. S tem sistemom se zato finančnim zavarovanjem priznava prednost v primerjavi z drugimi vrstami zavarovanj, ki ne spadajo na področje uporabe te direktive.

51

Ugotoviti pa je treba, da tako različno obravnavanje temelji na objektivnem merilu, povezanim z zakonitim ciljem Direktive 2002/47, ki je izboljšati pravno varnost in učinkovitost finančnih zavarovanj, da se zagotovi stabilnost finančnega sistema.

52

Poleg tega iz predloga za sprejetje predhodne odločbe ni razviden noben element, ki bi omogočal ugotoviti, da navedeno različno obravnavanje ni sorazmerno glede na cilj, ki se dosega. V zvezi s tem je treba zlasti upoštevati okoliščino, da je uporabnost ratione materiae Direktive 2002/47 odvisna od ustanovitve zavarovanja in da se zanjo ob izjemi člena 8(2) te direktive zahteva, da je do te ustanovitve prišlo pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. Kot je generalni pravobranilec to poudaril v točki 65 sklepnih predlogov, iz tega izhaja, da zneski, vplačani na račun dajalca zavarovanja po začetku postopka zaradi insolventnosti, načeloma ne morejo biti zajeti s sistemom, uvedenim z Direktivo 2002/47. Poleg tega se v zvezi uporabo ratione personae navedene direktive z njenim členom 1(3) državam članicam daje možnost, da dogovore o finančnem zavarovanju, pri katerih je ena od strank oseba iz člena 1(2)(e) te direktive, izključijo. Nazadnje je treba opozoriti, da se sistem, uveden z Direktivo 2002/47, nanaša le na del sredstev dajalca zavarovanja, za katerega je ta sprejel neko obliko odtujitve.

53

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da pri preučitvi prvega in drugega vprašanja za predhodno odločanje ni bil ugotovljen noben element, ki bi lahko vplival na veljavnost Direktive 2002/47 glede na načelo enakega obravnavanja.

54

Glede na navedene preudarke je treba na prvo in drugo vprašanje odgovoriti, da je treba Direktivo 2002/47 razlagati tako, da dodeljuje prejemniku finančnega zavarovanja, kot je to v postopku v glavni stvari, v skladu s katerim so sredstva na bančnem računu dana banki v zastavo kot zavarovanje za vse njene terjatve do imetnika računa, pravico uveljaviti to zavarovanje neodvisno od začetka postopka zaradi insolventnosti v zvezi z dajalcem zavarovanja, samo če so bila na eni strani sredstva, ki so predmet navedenega zavarovanja, na ta račun vplačana pred začetkom tega postopka oziroma na datum tega začetka, pri čemer je banka dokazala, da ni vedela, da je bil navedeni postopek začet, ali tega upravičeno ni mogla vedeti, in če je bilo na drugi imetniku navedenega računa onemogočeno, da bi z navedenimi sredstvi razpolagal po njihovem vplačilu na navedeni račun.

55

Predložitveno sodišče s tretjim in četrtim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 1(2)(e) Direktive 2002/47 razlagati tako, da državi članici omogoča, da področje uporabe ratione personae te direktive razširi na fizične osebe, in ali se ta določba uporabi neposredno.

56

V zvezi s tem je treba spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča namen predloga za sprejetje predhodne odločbe ni v oblikovanju posvetovalnih mnenj o splošnih ali hipotetičnih vprašanjih, ampak v dejanski potrebi po učinkoviti rešitvi spora, ki se nanaša na pravo Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 7. novembra 2013, Romeo, C‑313/12, EU:C:2013:718, točka 40 in navedena sodna praksa).

57

V obravnavanem primeru pa predložitveno sodišče priznava, da sta tretje in četrto vprašanje v okviru spora o glavni stvari povsem hipotetični, saj se ta ne nanaša na nobeno fizično osebo.

58

Kot je generalni pravobranilec to poudaril v točki 71 sklepnih predlogov, okoliščina, da bi se ta vprašanja lahko izkazala za upoštevna v morebitni oceni ustavnosti, ki bi jo lahko Latvijas Republikas Satversmes tiesa (ustavno sodišče) izvedlo glede zakona o finančnih zavarovanjih, ne more povzročiti, da ta vprašanja v postopku v glavni stvari ne bi bila hipotetična.

59

V teh okoliščinah tretje in četrto vprašanje nista dopustni.

60

Predložitveno sodišče s petim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je v primeru, v katerem bi bila cilj in obseg Direktive 2002/47 ožja od cilja in obsega nacionalnega zakona, s katerim je bila ta prenesena, mogoče, da se za razveljavitev klavzule o zavarovanju z zastavno pravico, ki temelji na nacionalnem pravu, kot je zavarovanje v postopku v glavni stvari, uporabi razlaga navedene direktive.

61

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča so zahteve v zvezi z vsebino predloga za sprejetje predhodne odločbe izrecno določene v členu 94 Poslovnika Sodišča, ki naj bi ga predložitveno sodišče v okviru sodelovanja, vzpostavljenega s členom 267 PDEU, poznalo in ki ga mora natančno upoštevati (sklepa z dne 12. maja 2016, Security Service in drugi, od C‑692/15 do C‑694/15, EU:C:2016:344, točka 18, in z dne 8. septembra 2016, Google Ireland in Google Italy, C‑322/15, EU:C:2016:672, točka 15).

62

Predložitveno sodišče mora tako navesti natančne razloge, ki so mu vzbudili dvom o razlagi nekaterih določb prava Unije in iz katerih je menilo, da je treba Sodišču predložiti vprašanja za predhodno odločanje. Sodišče je že odločilo, da je nujno, da nacionalno sodišče vsaj minimalno obrazloži razloge, zakaj je izbralo določbe prava Unije, katerih razlago zahteva, in zvezo, ki jo je ugotovilo med temi določbami in nacionalno zakonodajo, ki se uporablja v sporu pred njim (sodba z dne 10. marca 2016, Safe Interenvíos, C‑235/14, EU:C:2016:154, točka 115, in sklep z dne 12. maja 2016, Security Service in drugi, od C‑692/15 do C‑694/15, EU:C:2016:344, točka 20).

63

V zvezi s tem je treba poudariti, da podatki, podani v predlogih za sprejetje predhodne odločbe ne služijo le temu, da se Sodišču omogoči, da poda koristne odgovore na vprašanja, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, ampak tudi, da se da vladam držav članic in drugim zadevnim strankam možnost, da v skladu s členom 23 Statuta Sodišča Evropske unije predstavijo svoja stališča (glej v tem smislu sodbo z dne 5. julija 2016, Ognyanov, C‑614/14, EU:C:2016:514, točka 20, in sklep z dne 8. septembra 2016, Google Ireland in Google Italy, C‑322/15, EU:C:2016:672, točka 17).

64

Predložitveno sodišče se v obravnavanem primeru omejuje na to, da postavlja peto vprašanje, ne da bi ga dodatno pojasnilo v obrazložitvi predložitvene odločbe. Kar zadeva besedilo tega vprašanja, se v njem omejuje na splošno napotitev na položaj, v katerem bi bila cilj in obseg Direktive 2002/47 ožja od cilja in obsega nacionalnega zakona, ne da bi se navedli konkretni elementi ali določbe te direktive in nacionalnega prava, zaradi katerih je predložitveno sodišče postavilo to vprašanje.

65

Tako ni mogoče z gotovostjo razumeti položaja, na katerega se predložitveno sodišče sklicuje v petem vprašanju. Natančneje, s predložitveno odločbo se Sodišču ne omogoča ugotoviti, ali se predložitveno sodišče sklicuje na položaj, ki je v postopku v glavni stvari povsem hipotetičen, v katerem bi bilo področje uporabe ratione personae Direktive 2002/47 ožje od področja uporabe ratione personae nacionalnega prava, ali na druge položaje.

66

Zaradi takih vrzeli se s predložitveno odločbo niti vladam držav članic in zadevnim strankam v smislu člena 23 Statuta Sodišča Evropske unije ne omogoča, da predložijo koristna stališča o petem vprašanju, niti Sodišču, da predložitvenemu sodišču poda koristen odgovor, da reši spor o glavni stvari.

67

V teh okoliščinah peto vprašanje ni dopustno.

68

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:

Direktivo 2002/47/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. junija 2002 o dogovorih o finančnem zavarovanju je treba razlagati tako, da dodeljuje prejemniku finančnega zavarovanja, kot je to v postopku v glavni stvari, v skladu s katerim so sredstva na bančnem računu dana banki v zastavo kot zavarovanje za vse njene terjatve do imetnika računa, pravico uveljaviti to zavarovanje neodvisno od začetka postopka zaradi insolventnosti v zvezi z dajalcem zavarovanja, samo če so bila na eni strani sredstva, ki so predmet navedenega zavarovanja, na ta račun vplačana pred začetkom tega postopka oziroma na datum tega začetka, pri čemer je banka dokazala, da ni vedela, da je bil navedeni postopek začet, ali tega upravičeno ni mogla vedeti, in če je bilo na drugi imetniku navedenega računa onemogočeno, da bi z navedenimi sredstvi razpolagal po njihovem vplačilu na navedeni račun.