52013DC0838

POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU IN EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU

Genski viri v kmetijstvu – od ohranjanja do trajnostne uporabe

1.           Genski viri – steber našega naravnega kapitala in osnova za prehransko varnost

Ob pričakovanem naraščanju svetovnega prebivalstva je prehranska varnost postala eden od najpomembnejših izzivov. Pozornost je treba nameniti temu, kako zagotoviti trajnostno preskrbo s hrano v okviru spreminjajočih se okoljskih in podnebnih razmer ter tudi spreminjajočih se potreb. Produktivnost, prilagodljivost in odpornost kmetijskih ekosistemov je med drugim odvisna od razpoložljivosti bogatega genskega sklada domačih pasem in sort pridelkov. Genska raznovrstnost v kmetijstvu je povezana z velikim številom okoljskih in gospodarskih koristi, ki so bistvenega pomena za trajnostno kmetijsko proizvodnjo, vendar se ujemajo tudi z velikim številom družbenih interesov. Med te koristi spadajo raznolike tradicionalne kmetijske površine s številnimi rastlinskimi in živalskimi vrstami, proizvodnja živil z ustreznimi organoleptičnimi lastnostmi, proizvodi, ki ustrezajo posebnim potrebam kmetijsko-živilske industrije, pri čemer je navedeno zelo pomembno za nove koncepte gospodarskega razvoja kmetijstva, kot so kratke oskrbovalne verige in alternativni turizem. To je povezano tudi z vedno večjim priznavanjem vloge lokalnih in tradicionalnih praks in njihove vrednosti v smislu kulturne dediščine.

Ohranjanje genskih virov v kmetijstvu je dolgoročna potreba, ki presega nacionalne interese. Voditelji držav Unije so se v letu 2010 med drugim strinjali, da se do leta 2020[1] zaustavi zmanjševanje biotske raznovrstnosti, Unija pa je v skladu s Konvencijo o biotski raznovrstnosti prevzela obveznosti in se zavezala, da si bo prizadevala za uresničitev teh obveznosti v okviru strategije Unije za biotsko raznovrstnost, ki je bila sprejeta leta 2011.

V tem poročilu so izpostavljene možnosti, ki jih ponuja biotska raznovrstnost v kmetijstvu, in uporaba potenciala te raznovrstnosti za obravnavanje velikega števila okoljskih in gospodarskih izzivov ter možnosti, navedenih v strategiji Evropa 2020.

Komisija namerava s tem poročilom storiti korak naprej na področju ohranjanja genske raznovrstnosti v kmetijstvu v Evropi, pri čemer gradi na preteklih izkušnjah. Namen poročila je opozoriti na potrebo po ohranitvi genskih virov in njihovi trajnostni uporabi ter zagotoviti, da se ta cilj v okviru obstoječega razvoja ustreznih politik in programov ustrezno upošteva, zlasti:

· v okviru politike razvoja podeželja, in sicer prek kmetijsko-okoljskih ukrepov za osredotočanje na raven dejanskega kmetovanja in prek evropskega partnerstva za inovacije za premostitev potreb v praksi s pomočjo raziskovalnih dejavnosti ter za spodbujanje medsebojnega povezovanja ustreznih akterjev,

· v okviru politike za raziskave in inovacije za nadgradnjo temeljnega znanja o genski raznovrstnosti v kmetijstvu, in sicer prek okvirnega programa Obzorje 2020.

2.           Izzivi in potrebe

Ohranjanje dostopa do varne in cenovno dostopne hrane visoke kakovosti in zagotavljanje trajnostne kmetijske proizvodnje sta izziva, s katerima se je treba soočiti v okviru povečanega povpraševanja po kmetijskih proizvodih. Ohranjanje genskih virov in njihova trajnostna uporaba v kmetijstvu prispevata k zagotavljanju javnih dobrin in ekosistemskih storitev, pri čemer so te ključnega pomena za trajnostno kmetijsko proizvodnjo, ki vključuje opraševanje, izboljšano zatiranje škodljivcev, odpornejše kmetijske ekosisteme in stabilnost tal. Zato biotska raznovrstnost v kmetijstvu prispeva k prehranski varnosti, in sicer z zmanjševanjem tveganj, povezanih z intenzivnimi in visoko specializiranimi proizvodnimi sistemi.

Sodobno konvencionalno kmetijstvo se nagiba k uporabi glavnih sort in pasem, pri čemer na kmetijskih površinah prevladujejo monokulture in posamična sorta pridelkov. Ohranitev raznovrstnosti genskih virov pasem in sort v kmetijstvu ter njihov nadaljnji razvoj pomeni varnostno mrežo v smislu prilagoditev na spreminjajoče se razmere in spodbujanje inovativnih rešitev. To bo ustvarilo tudi gospodarske priložnosti za kmetijski sektor, ki temeljijo na shemah kakovosti in raznovrstnosti pri oskrbi s hrano, in sicer v korist potrošnikov.

Gospodarska sposobnost preživetja je eden od glavnih odločilnih dejavnikov, ki vpliva na kmete pri izbiri pasem in pridelkov. Za zaščito genskih virov je treba izboljšati gospodarske koristi, ki jih kmetje lahko pridobijo z izbiro premalo uporabljenih vrst, sort in pasem. To vključuje promoviranje novih proizvodov in spodbujanje večjega povpraševanja potrošnikov.

Preprečevanje opuščanja tradicionalnih, lokalno prilagojenih pasem in pridelkov od kmetov zahteva, da obnovijo znanje, povezano z izbiro in vzrejo ter drugimi tradicionalnimi kmetijskimi praksami. Za spodbujanje kmetov, da pri teh dejavnostih sodelujejo, in za spodbujanje izmenjave znanja je treba zagotoviti primeren gospodarski donos, nasveti in podpora pa bi morali biti osredotočeni na sodobne, inovativne gospodarske priložnosti, ki temeljijo na tradicionalnem znanju in praksah.

Ohranjanje genskih virov in njihovo trajnostno uporabo je treba podpreti s sistematičnimi znanstvenimi prizadevanji za geno- in fenotipizacijo genskih virov, med drugim tudi zaradi prepoznavanja posebnih značilnosti v posebnih (naravnih) razmerah in/ali pri posebni uporabi. Poleg ohranjanja rastlinskih sort in živalskih pasem in njihove trajnostne uporabe strokovnjaki poudarjajo, kako pomembno je nameniti pozornost mikroorganizmom, kar je še vedno v veliki meri neraziskano področje, povezano z rodovitnostjo in odpornostjo tal, ter trajnostnemu zatiranju škodljivcev. Sodelovanje in medsebojna povezanost raziskovalnega sektorja in vseh zainteresiranih strani bosta zagotovila ovrednotenje genskih virov v kmetijstvu.

3.           Svetovni okvir

V deklaraciji Rio+20 z naslovom „Prihodnost, ki si jo želimo“ je bila ponovno potrjena potreba, da se z okrepljenimi raziskavami v kmetijstvu in tesnejšim mednarodnim sodelovanjem izboljša prehranska varnost, ki temelji na trajnostnih kmetijskih praksah, s katerimi se ohranjajo naravni viri, vključno z gensko raznovrstnostjo.

Unija se je kot podpisnica Konvencije o biološki raznovrstnosti strinjala, da do leta 2020 doseže ohranitev genske raznovrstnosti gojenih rastlin, domačih in udomačenih živali in njihovih prostoživečih sorodnikov, vključno z drugimi družbeno-gospodarsko ter kulturno pomembnimi vrstami, pri čemer se razvijajo in izvajajo tudi strategije za zmanjšanje genske erozije in zaščito njihove genetske raznovrstnosti.

Za edini vzpostavljeni specializirani mednarodni instrument doslej se šteje Mednarodna pogodba o rastlinskih genskih virih za prehrano in kmetijstvo[2] (v nadaljnjem besedilu: pogodba), o kateri se je pogajala komisija za genske vire za prehrano in kmetijstvo Organizacije za prehrano in kmetijstvo Združenih narodov (FAO), v okviru katere Unija dejavno sodeluje. Pogodba, tj. specializirani sporazum o dostopu in delitvi koristi v okviru protokola iz Nagoje, podpisnice obvezuje k ohranjanju biotske raznovrstnosti kmetijskih rastlin znotraj ekosistemov (vključno s kmetijo) in zunaj njih ter naravnih habitatov in k trajnostni uporabi genskih virov. Podpisnice se strinjajo, da se obvežejo k izvajanju ukrepov, ki zajemajo kmetijstvo, raziskave in vzrejo, in k olajšanju dostopa do rastlinskih genskih virov. V okviru pogodbe so priznane vloga in pravice kmetov pri ohranjanju, uporabi in izboljšanju genskih virov v kmetijstvu in delitvi s tem povezanih koristi.

4.           Okvir politike Unije

Unija je za izpolnitev glavnega cilja strategije Evropa 2020, ki je zaustavitev zmanjševanja biotske raznovrstnosti, sprejela strategijo za ohranjanje biotske raznovrstnosti[3]. V okviru te strategije poziva, naj se v vse sektorske politike vključijo vidiki v zvezi z biotsko raznovrstnostjo. V okviru cilja 3 so posebej obravnavani kmetijstvo in gozdovi, pri čemer je poudarjena zahteva po ohranitvi genske variabilnosti v kmetijstvu v Uniji, zlasti prek politike razvoja podeželja, in sicer s predlogom o spodbujanju uporabe kmetijsko-okoljskih ukrepov za ohranjanje genske raznovrstnosti ter s proučitvijo možnosti za razvoj strategije za ohranjanje genske raznovrstnosti v kmetijstvu.

Kmetijsko-okoljski ukrepi, ki so del politike razvoja podeželja, državam članicam omogočajo, da se osredotočijo na raven dejanskega kmetovanja za ohranjanje genskih virov na kmetiji. Kmetijsko-okoljski ukrepi vključujejo možnost, da se kmetom nadomestijo dodatni stroški in izpad dohodka zaradi dejavnosti ohranjanja virov, katerih cilj je ohranitev ogroženih pasem in pridelkov, ki jim grozi genska erozija. Podpora za ohranjanje genskih virov in njihovo trajnostno uporabo je tudi del reformnega svežnja skupne kmetijske politike, pri čemer Komisija zavzeto spodbuja države članice in regije, naj v prihodnjih programih namenijo veliko pozornosti tem vprašanjem.

Unija je pripravila tudi zakonodajo o „ohranjanju sort in vrtičkarskih sort“ (Direktiva 2008/62/ES in Direktiva 2009/145/ES) in travnih mešanicah s prostorastočimi rastlinami (Direktiva 2010/60/EU), da bi tako podprla biotsko raznovrstnost in zaščitila naravno okolje. Leta 2012 je bilo v skupnem katalogu rastlinskih sort navedenih 656 ohranjenih vrtičkarskih sort, 158 kmetijskih zelenjadnic in 498 sort zelenjadnic.

V okviru programa Skupnosti[4] za ohranjanje, karakterizacijo, vrednotenje in uporabo genskih virov v kmetijstvu so bile vzpostavljene dejavnosti za ohranjanje virov znotraj ekosistemov in zunaj njih. To je izboljšalo znanje o rastlinskih genskih virih in razširjanje rezultatov. V okviru drugih ukrepov se je osredotočalo na vzpostavitev strategij in smernic ter oblikovanje evropske podatkovne baze o živalskih vrstah in pasmah na kmetijah. Ta program se je zaključil leta 2012, nadaljnje izvajanje te vrste ukrepov pa je treba izvajati v okviru programa Unije na področju raziskav in inovacij, ki bo v prihodnosti omogočil bolj na prakso osredotočene oblike z več udeleženci.

V okviru politike za raziskave in inovacije, in sicer z obstoječim 7. okvirnim programom, je zagotovljena podpora srednje velikih do velikih raziskovalnih projektov z več udeleženci za karakterizacijo in uporabo genskih virov v kmetijstvu, gozdarstvu in ribištvu.

V okviru predloga za politiko Unije za raziskave in inovacije, in sicer programa Obzorje 2020 za proračunsko obdobje 2014–2020, je poudarjena trajnostna prehranska varnost ter se ponovno opozarja na dejavnosti v praksi, vključno z ukrepi za preiskovanje in vlaganje v raziskave, povezane z genskimi viri v kmetijstvu. Predlog zajema tudi ukrepe za spodbujanje genske raznovrstnosti virov s promoviranjem njihovih potencialnih končnih proizvodov, tj. visoke kakovosti proizvodov in njihove raznolikosti. Taki ukrepi vključujejo raziskave na področju zagotavljanja zdrave in varne hrane, razvoj trajnostnega in konkurenčnega kmetijsko-živilskega sektorja ter ozaveščanje potrošnikov.

5.           Trenutno stanje

Čeprav je nenehno zmanjševanje biotske raznovrstnosti v kmetijstvu na ravni kmetije zaskrbljujoče, so ukrepi, sprejeti za ohranjanje genskih virov in njihovo trajnostno uporabo pokazali, da obstaja jasna perspektiva za nadgradnjo in razširitev pristopa k ohranjanju virov. Vendar je bilo doslej premalo pozornosti namenjene spodbujanju trajnostne uporabe genskih virov.

Programi razvoja podeželja so prispevali k ohranjanju genskih virov na ravni kmetije ter spodbujali kmete k ohranjanju lokalnih pasem in pridelkov z nagrajevanjem kmetov in drugih upravičencev (nevladne organizacije in drugi ustrezni deležniki), ki sodelujejo pri ohranjanju genskih virov v kmetijstvu ali izvajajo ukrepe za razširjanje in svetovanje. Ukrepi, povezani z genskimi viri, so bili v obdobju 2007–2011 v 21 državah članicah oblikovani na podlagi 59 000 pogodb in izplačil za približno 143 milijonov EUR.

V okviru programa Skupnosti4 za ohranjanje genskih virov v kmetijstvu je bilo zagotovljeno sofinanciranje 17 ukrepov za ohranjanje virov znotraj ekosistemov in zunaj njih, ki se nanašajo na različne domače živali, rastline in gozdno drevje. Te ukrepe je izvedlo približno 180 partnerjev v 25 državah članicah in 12 partnerjev v državah zunaj EU, pri čemer je proračun znašal 8,9 milijona EUR[5]. Program je omogočil zbiranje in karakterizacijo več tisoč novih pristopov ter vzpostavitev infrastrukture za ohranjanje vrst, podatkovnih baz, ključnih zbirk, genskih bank in pristopnih katalogov. Poleg tega so ukrepi vključevali oblikovanje smernic ter izmenjavo genskega materiala med udeleženci programa in končnimi uporabniki (kmetje, rejci, vrtnarji). Kot je poudarjeno v poročilu o oceni, je program pomagal izboljšati znanstvena spoznanja glede narave, upravljanja in potenciala različnih genskih virov v kmetijstvu ter poglobiti razumevanje lokalnih praks in potreb. Prav tako je pomagal pri oblikovanju učinkovitega čezmejnega sodelovanja za spodbuditev stikov in aktivnega mreženja ter usmeritvi pozornosti deležnikov na pomen dejavnosti ohranjanja virov. Vendar pa ostaja pomanjkljivost v obliki omejenega sodelovanja končnih uporabnikov, ki neposredno vplivajo na „uporabo“ genskih virov, ter nezadostnega sodelovanja in izmenjave informacij in znanja med ustreznimi udeleženci.

Raziskovalna politika zajema celoten spekter dejavnosti, povezanih z genskimi viri, in sicer: karakterizacijo (genomika, fenotipizacija, molekularna biologija), izboljšane pristope k vzreji in ohranjanje virov zunaj ekosistema. V okviru 7. okvirnega programa za raziskave so bila v obdobju 2009–2012 za raziskave o rastlinskih in živalskih genskih virih dodeljena sredstva v višini približno 44 milijonov EUR. V okviru delovnega programa za leto 2013 je zagotovljenih 19 milijonov EUR namenskih proračunskih sredstev za raziskave rastlinskih genskih virov, 15 milijonov EUR za raziskave živalskih genskih virov in 6 milijonov EUR za raziskave ribjih genskih virov. Vendar pa je treba več pozornosti nameniti spodbujanju medsebojne povezanosti raziskovalcev in končnih uporabnikov, zlasti kmetov in rejcev, da bi se lahko ovrednotili rezultati raziskav v smislu inovacij in njihove praktične uporabe.

Za učinkovito ohranjanje in izboljšanje biotske raznovrstnosti in variabilnosti v kmetijstvu je v Uniji potrebna pravna podlaga, v okviru katere so upoštevana vprašanja o genskih virih za spodbujanje dejavnosti ohranjanja genskih virov in njihove trajnostne uporabe. Komisija je zato pred kratkim predlagala obsežnejšo spremembo zakonodaje o rastlinskem razmnoževalnem materialu, ki bi pomenila bistveno izboljšanje ohranjanja genskih virov, saj precej olajša dostop do trgov tradicionalnih sort in zagotavlja možnosti za manj izenačene sorte.

Medtem ko je bilo dejavno sodelovanje kmetov doseženo z ukrepi za razvoj podeželja, so ostali navedeni ukrepi osredotočeni na raziskovalne skupnosti. Kot je bilo ugotovljeno v poročilu o oceni programa Skupnosti, je treba še veliko storiti, da bi ozavestili končne uporabnike v smislu spodbujanja in širjenja trajnostne uporabe genskih virov v kmetijstvu. Zbrana obsežna znanstvena spoznanja je treba prenesti v vzrejo in načine kmetovanja, v okviru katerih jih je treba prilagoditi za potrebe v praksi in združiti s tradicionalnim znanjem na kmetiji. Za spodbujanje sodelovanja in izmenjave znanja med vsemi sodelujočimi akterji mora aktivno povezovanje in spodbujanje komunikacije zapolniti vrzel med znanstvenim delom, vključno s karakterizacijo in vrednotenjem genskih virov, ter razvojem več raznovrstnih sort za širjenje trajnostne uporabe genskih virov.

6.           Prednostna področja ukrepanja

Ohranjanje biotske raznovrstnosti in trajnostna uporaba genskih virov v kmetijstvu zahtevata ukrepe, ki so širši od vzpostavljenega okvira. Posebno pozornost je treba nameniti integriranemu in celostnemu pristopu, ki zagotavlja boljše usklajevanje prizadevanj za ohranjanje genskih virov prek trajnostne uporabe in učinkovitega sodelovanja med ustreznimi akterji.

Trajnostno uporabo genskih virov je treba razvijati vzporedno z izboljšanjem gospodarske sposobnosti preživetja kmetijskih sistemov, ki so vključeni v ohranjanje genskih virov. Dejavnosti vzreje so na ravni kmetije potrebne za osredotočenost na premalo izkoriščene vrste, tradicionalne in lokalne pasme ter pridelke. To zahteva vzpostavitev mrež po vsej Uniji, in sicer za ovrednotenje takega materiala za spodbujanje vloge kmetijstva pri razvoju podeželja, ohranjanje tradicij in tradicionalnih načinov kmetovanja ter zagotavljanje okoljskih javnih dobrin. Potrebni so ukrepi, ki bi kmetom omogočili obnovo tradicionalnega znanja ter jim zagotovili potrebne spretnosti in znanje, ki so potrebni za delo z lokalnimi pasmami in pridelki, ob upoštevanju spreminjajočih se podnebnih razmer. Za zagotovitev gospodarske osnove za genetsko ohranjanje virov in njihovo uporabo imajo lahko pri ovrednotenju genskih virov v kmetijstvu aktivno vlogo specializirana mala živilsko-predelovalna industrija, lokalno usmerjene restavracije in alternativne oblike turizma, ki lahko prispevajo tudi k oživitvi lokalnega gospodarstva.

Raziskave morajo še naprej vključevati nadaljnje izkoriščanje znanstvenega in tehnološkega razvoja za napredovanje pri genomski in fenotipski karakterizaciji, ki naj bi bila po možnosti osredotočena na odkrivanje in vrednotenje pomembnih lastnosti, med drugim povezanih s produktivnostjo, odpornostjo, zdravjem, dobrobitjo, uporabo virov in kakovostjo proizvodov. Rezultate vrednotenja genskih virov, sort in pasem morajo pristojni organi in/ali svetovalne službe dati na voljo kmetom. Raziskovalne dejavnosti bi morale ustrezati potrebam v praksi, pri čemer jim je treba dati prednost in jih uskladiti tako, da bodo upoštevale obstoječe vrzeli in prekrivanja, ter zagotoviti rešitve za končne uporabnike. Znanstveno utemeljeno analizo je treba razširiti, da bo zajela sorodne pridelke, saj se lahko na podlagi slednjih pridobijo koristne informacije o odpornosti posameznih vrst. Študije o genetiki površin bi pomagale tudi pri pridobitvi informacij o genskem pretoku, izbiri ter dinamičnem prilagajanju pasem in pridelkov na lokalne razmere in potencialno spreminjajoče se podnebne razmere. Biotsko raznovrstnost tal, drugih genskih virov mikrobov in nevretenčarjev (npr. za zatiranje škodljivcev, kmetijsko-živilsko industrijo, opraševanje itd.) je treba nadalje proučevati ter na podlagi tega izdelati analizo medsebojne povezanosti mikroorganizmov in drugih vrst (npr. v zvezi s prežvekovalci).

Raziskovalci in pristojni nacionalni organi so razvili veliko število zbirk in z njimi povezanih podatkovnih baz o genskih virih, pasmah in rastlinskih sortah. Medtem ko so te informacije splošno dostopne, je treba še veliko storiti za izboljšanje sodelovanja in usklajevanja za zagotovitev interoperabilnosti teh zbirk, podatkovnih baz in informacijskih sistemov.

Aktivno mreženje in redna izmenjava informacij in znanja v okviru znanosti, vzreje in načina kmetovanja imata ključno vlogo pri ustvarjanju sinergij in doseganju ekonomij obsega ter hkrati pri izogibanju prekrivanju in omogočanju, da so rezultati dostopnejši končnim uporabnikom. Taka omrežja vodijo k boljšemu usklajevanju in omogočajo inovacije, pri čemer temeljijo na skupnih potrebah.

7.           Ključni akterji

Aktivno sodelovanje vseh ustreznih deležnikov in pristojnih nacionalnih organov je ključnega pomena za uspešno ohranjanje genskih virov in njihovo trajnostno uporabo v kmetijstvu. Kmetje, raziskovalci, rejci in kmetijsko-živilske in druge predelovalne industrije ter potrošniki imajo osebne interese, saj lahko potencialno izkoristijo priložnosti, ki jih ponujajo genski viri. Poleg tega imajo odločilno vlogo v vrednostni verigi.

Kot prispevek k ohranjanju virov zunaj ekosistema ter spremljanju ohranjanja in uporabe virov znotraj njega znanstveniki in pristojni organi izvajajo dejavnosti za karakterizacijo in vrednotenje genskega materiala živali, rastlin in mikroorganizmov/nevretenčarjev in za izbiro koristnih lastnosti. Sodelujejo tudi pri izboljšanju metodologij in orodij, da bi povečali učinkovitost karakterizacije genskih virov in testiranja ter optimizacijo vzrejnih tehnik. Poleg tega imajo pomembno vlogo pri sintezi in razširjanju rezultatov ter zagotavljanju dostopa do genskega materiala in s tem povezanih informacij za uporabo v praksi, vključno za industrijo, rejce in kmete.

Kmetje sodelujejo pri ohranjanju virov in njihovi trajnostni uporabi na kmetijah. V nekaterih primerih lahko motivacija kmetov za sodelovanje presega načela in razmišljanje v zvezi s takojšnjimi gospodarskimi koristmi, ki so posledica proizvodnje hrane ali višjega in bolj trajnostnega donosa. Vendar pa bi vključevanje trajnostne uporabe genskih virov zahtevalo tudi gospodarsko upravičeno osnovo. Ta osnova lahko izhaja iz izboljšanja zmožnosti prilagajanja dejavnikom v živem in neživem okolju, boleznim in škodljivcem ali iz izboljšanja učinkovitosti in upravljanja proizvodnje; nastala bi tudi zaradi kakovosti in edinstvenosti, ki jih slednje omogoča, zlasti v okviru lokalnih trgov ter ustreznih kulturnih vrednot in tradicij.

Rejci, vključno z rejci na kmetijah, se za razvoj zdravih živalskih pasem/fenotipov in rastlinskih sort z večjo agronomsko vrednostjo (npr. produktivnost, večja odpornost na bolezni) zanašajo na genske vire, hkrati pa ponujajo varne proizvode z ustreznimi organoleptičnimi in hranilnimi lastnostmi in/ali različnimi značilnostmi. Da bi lokalne in premalo izkoriščene pasme postale gospodarsko konkurenčne, se morajo odzvati na potrebe, pri čemer zahtevajo namenske dejavnosti vzreje za izboljšanje njihove produktivnosti ali izbiro izjemnih karakteristik in agronomske vrednosti v zvezi z lastnostmi. Rejci morajo zadovoljiti pričakovanja kmetov in potrošnikov, medtem ko dobavljajo kmetijsko-živilski industriji proizvode, ki so prilagojeni proizvodni verigi.

Izbire potrošnikov vplivajo na odločitve v okviru celotne dobavne verige ter s tem na splošne vzorce kmetijsko-živilske proizvodnje, zlasti na ravni primarne proizvodnje. Trgovinska (in izobraževalna) strategija lahko spodbuja ta postopek, pri čemer je v zadnjem desetletju vedno več potrošnikov spremenilo svoj odnos in pri prehrani namenilo več pozornosti kakovosti, raznovrstnosti, trajnosti, vprašanjem pravične trgovine, dobrobiti živali, zadovoljstvu in druženju. Podpiranje in spodbujanje proizvodov, pridobljenih iz tradicionalnih in raznovrstnih pasem in sort, bo pripomoglo k razširitvi teh trgov in spodbujanju kmetov, naj se vključijo v gospodarsko upravičeno uporabo zapostavljenih vrst ali vrst, ki jim grozi genska erozija. Teh dejavnosti ni mogoče razviti od zgoraj navzdol, ampak zahtevajo medsebojno povezovanje in sodelovanje med vsemi akterji, vključno s kmeti, predelovalci, trgovci in potrošniki.

Za zagotovitev ustreznih razmer in učinkovito uporabo obstoječih vzpostavljenih struktur morajo nosilci odločanja in uprave izvesti svoj del in zagotoviti usklajevanje na vseh ravneh, vključno z ustreznimi mednarodnimi organizacijami za določanje standardov in mednarodnimi omrežji. Poleg tega morajo sodelovati pri razvoju institucionalnega in pravnega okvira na način, ki je skladen z ohranjanjem genskih virov in njihovo trajnostno uporabo v kmetijstvu, ter okrepiti svojo gospodarsko sposobnost preživetja.

Politika razvoja podeželja, ki je bila vzpostavljena v okviru skupne kmetijske politike, zagotavlja ohranitev ustreznih pasem in rastlinskih genskih virov, ciljno usmerjene ukrepe za karakterizacijo in vrednotenje teh vrst ter sheme kakovosti živilsko-kmetijskih proizvodov in živil. Kmete in rejence je treba spodbujati k dejavnostim za podporo prenosa raziskav na področje ohranjanja, karakterizacije in vrednotenja genskih virov. Poleg tega je treba spodbujati izmenjavo znanja med vsemi ustreznimi akterji, vključno s končnimi uporabniki.

8.           Od raziskav do ohranjanja in dejavne trajnostne uporabe virov

Integrirana in celovita strategija bo zagotovila najboljšo možnost za obnovo, vzdrževanje in izkoriščanje potenciala biotske raznovrstnosti v kmetijstvu.

Medtem je izredno pomembno, da nadaljnji razvoj programov razvoja podeželja, Evropskega partnerstva za inovacije in programa Obzorje 2020 združuje dejavnosti za ohranjanje virov s pristopi, ki so osredotočeni na končnega uporabnika in ki temeljijo na izkoriščanju gospodarskega potenciala genskih virov v okviru vrednostne verige. To mora biti podprto z medsebojnim povezovanjem in sodelovanjem med vsemi akterji, ki sodelujejo pri ohranjanju genskih virov, ter tudi z znanstvenimi dejavnostmi in razširjanjem rezultatov med kmeti in končnimi uporabniki. S tem pristopom naj bi se doseglo predvsem naslednje:

Trajnostna uporaba genskih virov

· Z uporabo možnosti, ki jih ponuja politika razvoja podeželja, bi morale države članice ozavestiti kmete in potencialno zainteresirane akterje, naj se zavežejo k povečanju dejavnosti za ohranjanje virov znotraj ekosistema/na kmetiji.

· Vsi akterji v prehranski verigi bi morali vlagati v izkoriščanje potenciala genskega bogastva v kmetijstvu v okviru celotne proizvodne verige ter izkoristiti obstoječe instrumente in postopke EU, da bi ohranjanje virov in njihova trajnostna uporaba postala stroškovno učinkovit in donosen posel, zlasti s spodbujanjem povpraševanja potrošnikov po proizvodih, pridobljenih iz tradicionalnih in lokalnih sort.

· Znanstveniki in operativne skupine v okviru evropskega partnerstva za inovacije „Kmetijska produktivnost in trajnost“ bi morali sodelovati, da bi povečali gospodarsko pomembnost in poudarili gospodarske priložnosti genskih virov. To je med drugim mogoče doseči s spodbujanjem notranje vrednosti proizvodov, izdelanih na podlagi genskih virov, z razvojem proizvodov za sheme kakovosti ali prek namenskih dejavnosti vzreje.

Znanstveni in tehnološki razvoj

· Znanstveniki morajo izkoristiti znanstveni in tehnološki razvoj za nadgradnjo celovitejše karakterizacije, vrednotenja in dokumentiranja za kmetijstvo in industrijo pomembnih lastnosti. Nova znanstvena in tehnološka spoznanja bi morala z zagotavljanjem potrebnih spretnosti in znanja vsem vrstam akterjev omogočiti, da na vseh ustreznih ravneh sodelujejo pri dejavnostih, povezanih z genskimi viri.

· Znanstveniki in drugi akterji morajo vzpostaviti učinkovit okvir, ki omogoča pristope, pri katerih sodeluje več akterjev, in dejavno izmenjavo znanja o vprašanjih genskih virov med vsemi akterji.

· Znanstveniki in drugi pomembni akterji lahko prispevajo k trajnostni uporabi genskih virov s tem, da podpirajo prilagoditev obstoječih praks protokolu iz Nagoje in ustrezni zakonodaji ter regulativnim zahtevam, takoj ko ti začnejo veljati.

Usklajevanje in mreženje

· Vsi akterji morajo sodelovati, da bi se lahko izboljšale dejavnosti ohranjanja genskih virov za doseganje ekonomije obsega, da bi se izognili podvajanju, da bi se ustvarile sinergije in učinkovita uporaba obstoječih struktur ter da bi postali rezultati ustrezni in dostopni končnim uporabnikom. Mreža evropskega partnerstva za inovacije je dobro orodje za tovrstno usklajevanje.

· Mreža evropskega partnerstva za inovacije bi morala zagotoviti dejaven in stalen pretok informacij med različnimi akterji, zlasti znanstveniki in končnimi uporabniki genskih virov, in sicer za učinkovito medsebojno povezovanje vrhunskih in uporabnih raziskav z dejavnostmi končnega uporabnika v praksi in za dajanje rezultatov na voljo kmetom.

Institucionalni in pravni okvir

· Komisija bo spodbujala širšo politiko, ki vključuje zaščito zapostavljenih in lokalnih genskih virov, skupaj z učinkovito uporabo razpoložljivih sredstev v okviru skupne kmetijske politike ter tudi v okviru Unije za raziskave in inovacije.

· Komisija bo zagotovila, da sta ohranjanje genskih virov in njihova uporaba v kmetijstvu podprta z doslednim pravnim okvirom na ravni Unije.

· Komisija bo zagotovila, da bosta ohranjanje genskih virov in njihova trajnostna uporaba v kmetijstvu dobro podprta na ravni mednarodnih obveznosti.

Potrebni so usklajeni ukrepi Unije, da bi se spoštovale njene mednarodne zaveze, zlasti kar zadeva pogodbo, pa tudi obveznosti, ki izhajajo iz protokola iz Nagoje o dostopu do genskih virov ter pošteni in pravični delitvi koristi, ki izhajajo iz njihove uporabe, s posebnim poudarkom na priznavanju pravic lokalnih in avtohtonih skupnosti. Evropska unija in njene države članice morajo za sodelovanje pri izvajanju protokola iz Nagoje zagotoviti, da vsi uporabniki v Uniji spoštujejo veljavno zakonodajo ali regulativne zahteve v smislu dostopa do genskih virov in njihove uporabe in s tem povezanega tradicionalnega znanja ter so v okviru pravne varnosti lahko prepričani, da so koristi, ki izhajajo iz njihove uporabe, pravično in enakopravno razdeljene na podlagi vzajemno dogovorjenih pogojev. Spremenjena zakonodaja o rastlinskem razmnoževalnem materialu bo imela vlogo pri zagotavljanju ustreznih razmer za proizvodnjo in trženje rastlinskega razmnoževalnega materiala, vključno z domačimi in tradicionalnimi sortami.

Kot pomemben gradnik za politike Unije, ki podpira ohranjanje virov znotraj ekosistema na kmetijah, bi kmetijsko-okoljski ukrepi v okviru skupne kmetijske politike še naprej zagotavljali podporo kmetom, ki redko uporabljajo tradicionalne, lokalne ogrožene pasme in/ali ohranjajo lokalne rastlinske genske vire, ki jim grozi genska erozija. V okviru razvoja podeželja se lahko zagotovi tudi podpora za upravičence, ki opravljajo dejavnosti, ki se osredotočajo na karakterizacijo in zbiranje genskih virov. Ukrepi za razvoj podeželja, ki pomagajo pri prehodu z genetskega ohranjanja virov k njihovi učinkoviti in trajnostni uporabi, in nadaljnji razvoj vključujejo prenos znanja, sodelovanje in svetovalne storitve. V prihodnjem načrtovanju progama za proračunsko obdobje 2014–2020 bi morale države članice bolj poudariti ukrepe, ki lahko potencialno spodbudijo ohranjanje in trajnostno uporabo tradicionalnih pasem in sort, zlasti v povezavi s tržnimi strategijami, ki spodbujajo gospodarsko sposobnost preživetja lokalnih proizvodov raznolike kakovosti in kratkih oskrbovalnih verig. Ti ukrepi bi bili dopolnjeni z „zelenimi“ zahtevami za neposredna plačila v okviru 1. stebra, zlasti zahtevo, da se zagotovi določena stopnja raznovrstnosti pridelkov in ohranitev trajnih travnikov, vključno z visoko biološko raznovrstnimi travniki, ki se uporabljajo v okviru obsežnih živinorejskih sistemov.

Za ohranjanje genskih virov in njihovo trajnostno uporabo v kmetijstvu ter njihovo vključevanje v vrednostno verigo bi morala biti na razpolago okrepljena podatkovna baza znanja, ki dopolnjuje soustvarjanje znanja rejcev in kmetov s celovitim delovnim programom, ki je bil vzpostavljen v okviru programa Unije za raziskave in razvoj, in sicer v okviru programa Obzorje 2020. Ta delovni program mora zajeti veliko število dejavnosti, povezanih z genskimi viri, vključno z vrhunskimi raziskavami, ter tudi vrste ukrepov, ki so bili prej vključeni v program Skupnosti, ki je bil vzpostavljen na podlagi Uredbe (ES) št. 870/2004. Zajeti mora inovativne uporabe genskih virov v kmetijstvu, krepitev zmogljivosti (npr. bioskladišča za ohranjanje virov zunaj ekosistema, sklade znanja in smernice), razvoj na prakso osredotočenih načinov karakterizacije, vrednotenja, izbiro lastnosti za izboljšanje vzreje in demonstracijske projekte, ki spodbujajo trajnostno uporabo genskih virov. Obravnavanje teh zadev v okviru programa Obzorje 2020 in ne prek samostojnega programa bo omogočilo upravno poenostavitev. Za navedeno bo potrebno nadnacionalno sodelovanje v kombinaciji s funkcijo evropskega partnerstva za inovacije za spodbujanje izmenjave po vsej Uniji in med vsemi pomembnimi akterji, zagotovitev dodane vrednosti EU, vključno z učinkovitim usklajevanjem in medsebojnim povezovanjem različnih dejavnosti.

V okviru 2. delovnega programa za družbeni izziv Obzorja 2020 bi morala biti posebna pozornost namenjena pristopom, pri katerih sodeluje več akterjev, pri čemer se lahko raziskovalci ter končni uporabniki iz različnih sektorjev medsebojno povezujejo s kmetijskimi svetovalnimi službami in posredniki inovacij, da bi tako spodbudili izmenjavo znanja in širjenje novih znanstvenih spoznanj, ter imajo možnost izvajanja poskusov na kmetiji in potrjevanja laboratorijskega testiranja.

Potreba po izboljšanju izmenjave med vsemi pomembnimi akterji je eno od glavnih spoznanj, pridobljenih iz preteklih izkušenj. „Kmetijska produktivnost in trajnost“ v okviru evropskega partnerstva za inovacije kot učinkovit okvir, ki olajšuje medsebojno povezovanje raziskav in prakse, omogoča pomembne priložnosti za dejavnosti, povezane z genskimi viri. Evropsko partnerstvo za inovacije je bilo vzpostavljeno za mobilizacijo akterjev, ozaveščanje, zagotavljanje boljšega pretoka informacij ter spodbujanje izmenjave znanja in sodelovanja.

Mehanizmi evropskega partnerstva za inovacije bi imeli predvsem dobro izhodišče za povezovanje dejavnosti, ki se osredotočajo na obnovo, vzdrževanje ter trajnostno uporabo in nadaljnji razvoj genske raznovrstnosti v kmetijstvu. Evropsko partnerstvo za inovacije bi v praksi zagotovilo ustrezne informacije deležnikom o možnostih, ki jih omogočajo zakonodaja in politike Unije ter morebitni sodelujoči partnerji. Z vzpostavitvijo podatkovne baze za projekte, pripravo seminarjev in vzpostavitvijo namenske ciljne skupine za genske vire bi evropsko partnerstvo za inovacije spodbujalo izmenjavo znanja in sodelovanje med deležniki. Tako bi se izboljšalo dopolnjevanje med ohranjanjem genskih virov na podlagi raziskav in ukrepi v praksi, ki so osredotočeni na načine kmetovanja. Boljšemu vključevanju dejavnosti za ohranjanje in uporabo ogroženih pridelkov in pasem v reji in v proizvodni verigi bi lahko koristilo vzajemno učenje vseh sodelujočih akterjev in pobuda od spodaj navzgor, zlasti za prilagajanje dejavnosti, povezanih z genskimi viri, lokalnemu okolju in potrebam.

Za zagotovitev strokovnega znanja in izboljšanje usklajevanja na ravni Unije bi bile dejavnosti evropskega partnerstva za inovacije podprte z močno udeležbo trajnega odbora za genske vire, ki je bil vzpostavljen z Uredbo (ES) št. 870/2004.

9.           Sklepi

V skladu z zavezo v okviru strategije Unije za biotsko raznovrstnost slednja s spodbujanjem in povezovanjem prehoda od raziskav in ohranjanja do trajnostne uporabe na kmetiji sodeluje pri strateškem postopku za zaustavitev zmanjševanja biotske raznovrstnosti v kmetijstvu.

Z vzpostavitvijo trdnega okvira v skladu z navedenimi ključnimi usmeritvami Unija s spodbujanjem zadevnih deležnikov k vključevanju v ohranjanje genskih virov in k prehodu z ohranjanja na njihovo dejavno in trajnostno uporabo spodbuja spremembo usmeritve politike. Ta sprememba se odraža v usklajenem in komplementarnem pristopu različnih (novih) instrumentov in orodij politike Unije, usmerjenih v okrepljeno in učinkovitejšo zaščito biotske raznovrstnosti v kmetijstvu.

Do leta 2020 bodo genski v okviru programov za razvoj podeželja in Obzorja 2020 ter ostalih politik Unije deležni večje finančne podpore in večjega obsega možnosti za pridobitev sredstev. Okrepljena prizadevanja, ki bodo širša od ohranjanja virov, bodo tako na primer koristila kmetijski proizvodnji, rezultatom raziskav in inovacij, podnebnim spremembam, okolju in zaposlovanju. Ti pozitivni učinki bodo pozitivno vplivali tudi na družbo v celoti ter zlasti na podeželska območja, kjer so pomembne tradicionalne prakse in s tem povezane kulturne in lokalne vrednote.

Ohranjanje genskih virov in njihova trajnostna uporaba v kmetijstvu je del širših prizadevanj za spodbujanje inovativnih praks ter prispevanje k pametni in trajnostni rasti v skladu s strategijo Evropa 2020. Za uspešno ohranjanje genskih virov v okviru politik razvoja podeželja ter raziskav in inovacij so potrebni ukrepi na vseh ravneh (Unija, države članice, regije) ter trdne zaveze zadevnih deležnikov za aktivno sodelovanje. Vzpostavitev širšega in celostnega pristopa v zvezi z genskimi viri v kmetijstvu bi precej prispevala k izboljšanju trajnosti in gospodarske upravičenosti v različnih sistemih v kmetijstvu ter v celotni prehranski verigi.

[1]               Sklepi Evropskega sveta.

[2]               http://www.planttreaty.org/.

[3]               COM(2011) 244.

[4]               Uredba Sveta (ES) št. 870/2004.

[5]               Za podroben opis programa in njegovo vrednotenje glej delovni dokument služb Komisije, ki je priložen temu poročilu.