SODBA SODIŠČA

z dne 31. marca 1971(*)

„Evropski sporazum o cestnem prevozu“

V zadevi 22/70,

Komisija Evropskih skupnosti, ki jo zastopa pomočnik generalnega direktorja pravne službe Gérard Olivier, s sedežem v Luxembourgu, 4 boulevard Royal, pri njenem pravnem svetovalcu Emilu Reuterju,

tožeča stranka,

proti

Svetu Evropskih skupnosti, ki ga zastopa Ernst Wohlfart, pravni svetovalec Sveta in generalni direktor generalnega sekretariata Sveta, skupaj z Jeanom‑Pierrom Puissochetom, direktorjem generalnega sekretariata Sveta, s sedežem v Luxembourgu, 2 place de Metz, pri J. N. Van Den Houtnu, direktorju pravne službe Evropske investicijske banke,

tožena stranka,

zaradi zahteve za razglasitev ničnosti odločanja Sveta z dne 20. marca 1970 glede pogajanj držav članic Evropske gospodarske skupnosti in sklenitve Evropskega sporazuma o delu posadk vozil, ki opravljajo mednarodne cestne prevoze,

SODIŠČE,

v sestavi R. Lecourt, predsednik, A. M. Donner in A. Trabucchi, predsednika senatov, R. Monaco, J. Mertens de Wilmars, P. Pescatore (poročevalec) in H. Kutscher, sodniki,

generalni pravobranilec: A. Dutheillet de Lamothe,

sodni tajnik: A. Van Hutte,

izreka naslednjo

Sodbo

1        Ob upoštevanju, da je Komisija Evropskih skupnosti 19. maja 1970 zahtevala razveljavitev sklepa Sveta z dne 20. marca 1970 o pogajanjih držav članic Skupnosti in sklenitvi Evropskega sporazuma o delu posadk vozil, ki opravljajo mednarodne cestne prevoze (AETR);

2        ob upoštevanju, da Svet uvodoma izključuje dopustnost tožbe, pri čemer izpodbija, da bi bilo mogoče sporni sklep opredeliti kot akt, izpodbojen v smislu člena 173(1) Pogodbe;

3        ob upoštevanju, da je ta opredelitev odvisna od odgovora na vprašanje, komu je na ta dan pripadala pristojnost za pogajanja in sklenitev AETR;

4        ob upoštevanju, da je dejanska pravna veljava tega sklepa različna, če se obravnava kot sestavni del izvajanja pristojnosti, dodeljenih Skupnosti, ali kot izraz usklajevanja držav članic glede izvajanja njihovih pridržanih pristojnosti;

5        ob upoštevanju, da je za odločitev o ugovoru nedopustnosti tožbe treba predhodno razrešiti vprašanje o tem, ali je na dan spornega sklepa pristojnost za pogajanje in AETR spadala v pristojnost Skupnosti ali v pristojnost držav članic.

 1. Predhodno vprašanje

6        Ob upoštevanju, da Komisija meni, da se člen 75 Pogodbe, ki je na Skupnost prenesel široko opredeljeno pristojnost za izvajanje skupne prometne politike, uporablja tako pri zunanjih kot pri notranjih ukrepih na obravnavanem področju;

7        ob upoštevanju, da bi bil ogrožen koristen učinek te določbe, če pooblastila, ki jih določa, zlasti pooblastila za sprejetje „vseh koristnih ukrepov“ v smislu odstavka 1(c) prej navedenega člena, ne bi bilo mogoče razširiti na sklenitev sporazumov s tretjimi državami;

8        ker čeprav izvorno ta pristojnost ni pokrivala celotnega področja prometa, bi postopoma postala splošna in izključna v skladu z izvajanjem skupne politike v tem sektorju;

9        ob upoštevanju, da Svet zatrjuje, da so na Skupnost prenesene pristojnosti podeljene, zato ni mogoče priznati pristojnosti za sklenitev sporazumov s tretjimi državami, ne da bi bilo to izrecno predvideno v Pogodbi;

10      ker se zlasti člen 75 nanaša le na notranje ukrepe Skupnosti in ga ni mogoče razlagati, kot da dopušča sklepanje mednarodnih sporazumov;

11      ker čeprav bi bilo drugače, ta pristojnost ne more biti splošna in izključna in je lahko kvečjemu konkurenčna pristojnosti držav članic;

12      ob upoštevanju, da ob odsotnosti posebnih določb Pogodbe glede pogajanja in sklenitve mednarodnih sporazumov na področju politike prometa – kategorija, iz katere AETR v bistvenem izhaja –, je treba upoštevati splošni pravni sistem Skupnosti, ki se nanaša na odnose s tretjimi državami;

13      ker člen 210 določa, da „Skupnost je pravna oseba“;

14      ker je ta določba postavljena na začetek šestega dela Pogodbe, ki je namenjen „Splošnim in končnim določbam“, kar pomeni, da ima Skupnost v zunanjih odnosih sposobnost vzpostavljati pogodbene odnose s tretjimi državami v celotnem obsegu področja ciljev, ki so določeni v prvem delu Pogodbe, katerega podaljšek je šesti del;

15      ker je z namenom v konkretnem primeru določiti pristojnost Skupnosti za sklenitev mednarodnih sporazumov treba upoštevati sistematiko pogodbe tudi njene materialne določbe;

16      ker taka pristojnost lahko izhaja ne samo iz izrecne določbe Pogodbe – kot sta primer člena 113 in 114 za tarifne in trgovinske sporazume in člen 238 za pridružitvene sporazume – temveč tudi iz drugih določb Pogodbe in aktov, ki jih v okviru teh določb sprejemajo institucije Skupnosti;

17      ker se zlasti vsakokrat, ko Skupnost za izvajanje skupne politike, določene s Pogodbo, sprejme določbe v kakršni koli obliki, ki postavijo skupna pravila, države članic nimajo več pravice bodisi samostojno ali skupaj s tretjimi državami prevzemati obveznosti, ki vplivajo na ta pravila;

18      ker ima glede na postopno postavljanje teh skupnih pravil dejansko samo Skupnost možnost prevzeti in izvršiti, z učinkom za celotno področje uporabe pravnega reda skupnosti, pogodbeno prevzete obveznosti do tretjih držav;

19      ker zaradi tega pri izvajanju določb Pogodbe ni mogoče ločiti ureditve notranjih ukrepov Skupnosti od zunanjih odnosov;

20      ob upoštevanju, da je po določbah člena 3(e) sprejetje skupne politike na področju prometa posebej navedeno med cilji Skupnosti;

21      ker morajo v skladu s členom 5 države članice po eni strani sprejeti vse primerne ukrepe za zagotovitev uresničitve obveznosti, ki izhajajo iz Pogodbe ali ki izvirajo iz aktov institucije in po drugi strani vzdržati se kakršnih koli ukrepov, ki bi lahko ogrozili uresničitev ciljev Pogodbe;

22      ker iz usklajevanja teh določb izhaja, da kolikor so sprejeta pravila Skupnosti za uresničitev ciljev Pogodbe, države članice ne morejo zunaj okvira skupnih institucij sprejeti obveznosti, ki lahko vplivajo na navedena pravila ali spremenijo njihov pomen;

23      ob upoštevanju, da se v skladu s členom 74 cilji Pogodbe na področju prometa zasledujejo v okviru skupne politike;

24      ker v ta namen člen 75(1) nalaga Svetu določitev skupnih pravil in to, da sprejme „vse druge ustrezne predpise“;

25      ker se v skladu z alineo a) iste določbe ta skupna pravila uporabljajo za „mednarodni prevoz na ozemlje ali z ozemlja države članice ali za prevoz prek ozemlja ene ali več držav članic“;

26      ker se ta določba za del poti, ki je na področju Skupnosti, nanaša tudi na prevoze, ki se začnejo ali končajo v tretji državi;

27      ker torej predvideva, da se pristojnost Skupnosti razširi na odnose s področja mednarodnega prava in posledično na obravnavanem področju zahteva sklenitev sporazumov z zainteresiranimi tretjimi državami;

28      ker čeprav člena 74 in 75 Pogodbe ne določata pristojnosti Skupnosti za sklepanje mednarodnih sporazumov izrecno, je uveljavitev Uredbe Sveta št. 53/69 z dne 25. marca 1969 o usklajevanju nekaterih določb na socialnem področju za cestne prevoze (UL št. 77 z dne 20. marca 1969, stran 49) vendarle posledično nujno vplivala na dodelitev pristojnosti Skupnosti za sklenitev vseh sporazumov s tretjimi državami s področja, ki ga ureja ta uredba;

29      ker je podelitev te pristojnosti izrecno priznana v členu 3 te uredbe, ki predvideva, da bo „Skupnost začela s tretjimi državami pogajanja, ki so potrebna za uporabo te uredbe“;

30      ob upoštevanju, da področje AETR spada na področje uporabe uredbe št. 543/69, pristojnost za pogajanje in sklenitev navedenega sporazuma pripada Skupnosti od uveljavitve te uredbe;

31      ker ta pristojnost izključuje možnost konkurenčne pristojnosti držav članic, saj je vsaka pobuda, sprejeta zunaj okvira skupnih institucij, nezdružljiva z enotnostjo skupnega trga in enotno uporabo prava Skupnosti;

32      ker je vprašanje dopustnosti treba rešiti v okviru tega pravnega položaja.

 2. Dopustnost tožbe

33      Ob upoštevanju, da Svet nasprotuje dopustnosti tožbe iz različnih razlogov, ki izhajajo iz opredelitve spornega sklepa in subsidiarno iz pomanjkanja interesa Skupnosti, njenega prejšnjega odnosa in prepozne tožbe.

 a) Razlog opredelitve sklepa z dne 20. marca 1970

34      Ob upoštevanju, da Svet meni, da sklep z dne 20. marca 1970 ni akt, ki ga je mogoče izpodbijati s tožbo v smislu prvega stavka člena 173(1);

35      ker dejansko ta sklep niti po svoji obliki, predmetu in vsebini ni ne uredba, ne odločba, ne direktiva v smislu člena 189;

36      ker dejansko lahko pomeni le politično posvetovanje med državami članicami v okviru Sveta, ki kot tak ne daje nobene pravice, ne nalaga nobene obveznosti, niti ne spreminja kakršnega koli pravnega položaja;

37      ker je ta opredelitev še toliko bolj pomembna zaradi spora med institucijami, kjer je dopustnost tožbe treba presojati zlasti strogo;

38      ob upoštevanju, da je po določilih člena 173 vloga Sodišča nadzirati zakonitost „aktov Sveta ... razen priporočil ali mnenj“;

39      ker ob izključitvi iz tožb za ugotovitev ničnosti, ki so na voljo državam članic in institucijam, edino „priporočil in mnenj“ – brez vsakršnega obveznega pravnega učinka v smislu zadnje alinee člena 189 –, člen 173 določa, da je tožba dovoljena zoper vse določbe, ki jih sprejemajo institucije in katerih namen je ustvariti pravni učinek;

40      ker je v skladu z določbami člena 164 namen te tožbe zagotavljanje spoštovanje prava pri razlagi in uporabi te pogodbe;

41      ker bi bila restriktivna razlaga pogojev dopustnosti tožbe z omejevanjem njenega obsega le na vrste aktov, ki so predvideni v členu 189, v nasprotju s tem namenom;

42      ker mora biti tožba za razglasitev ničnosti tako na voljo za vse določbe, ki jih sprejemajo institucije z namenom povzročiti pravni učinek, ne glede na njihovo naravo ali obliko;

43      ker je treba sporni sklep opredeliti glede na prej navedeno;

44      ob upoštevanju, da je Svet na zasedanju 20. marca 1970 sprejel, po izmenjavi stališč med člani Sveta in predstavniki Skupnosti, celoto „sklepov“ glede stališč, ki jih morajo zastopati vlade držav članic v odločilnih pogajanjih za sklenitev AETR;

45      ker se ta sklep v bistvu nanaša po eni strani na cilj in po drugi strani na postopek pogajanj;

46      ker Svet je glede cilja, ki ga je treba zasledovati, določil pogajalsko stališče, ki je v prilagoditvi AETR določbam uredbe Skupnosti, razen dopustitve nekaterih odstopanj od uredbe, ki bi jih sprejela Skupnost;

47      ker je Svet ob upoštevanju tako postavljenega cilja pozval Komisijo, naj mu ob primernem času in v skladu z določbami člena 75 Pogodbe predstavi predloge, potrebne za izvedbo dopolnitev Uredbe št. 543/69;

48      ker se je glede postopka pogajanj Svet dogovoril, da bo v skladu z usmeritvijo, sprejeto na predhodnih zasedanjih, pogajanja opravilo in sklenilo šest držav članic, ki bodo postale pogodbene stranke AETR;

49      ker bodo med celotnimi pogajanji in pri sklepanju AETR države delovale skupaj in stalno usklajevale stališča po običajnih postopkih, v tesnem sodelovanju z institucijami Skupnosti, delegacija države članice, ki zagotavlja predsedovanje Svetu, pa bo delovala v vlogi obveščevalca;

50      ob upoštevanju, da iz zapisnika ni razvidno, da bi Komisija izrazila kakršna koli nasprotovanja Svetu glede opredelitve cilja pogajanj;

51      ker je po drugi strani izrecno izrazila zadržek glede postopka pogajanj s tem, da je izjavila, da šteje stališče, ki ga je sprejel Svet, kot neskladno s Pogodbo, zlasti
s členom 228;

52      ob upoštevanju, da iz prej navedenega izhaja, da se sklep Sveta nanaša na zadevo, ki spada v pristojnost Skupnosti, zaradi česar države članice ne morejo delovati zunaj okvira skupnih institucij;

53      ker tako glede cilja pogajanj, ki ga je določil Svet, kaže, da sklep z dne 20. marca 1970 ni mogel biti samo odraz ali ugotovitev prostovoljne uskladitve, ampak je njegova vsebina določitev obvezne usmeritve tako institucijam kot državam članicam, ki bi kasneje vplivala na vsebino uredbe;

54      ker je Svet v delu sklepov v zvezi s postopki pogajanj sprejel določbe, ki lahko pomenijo odstopanje od postopkov, ki so v Pogodbi predvideni za pogajanja s tretjimi državami in sklenitev sporazumov;

55      ker je sklep z dne 20. marca 1970 s tem povzročil določene pravne učinke tako v razmerjih med Skupnostjo in državami članicami kot v razmerjih med institucijami.

 b) Subsidiarni razlogi glede dopustnosti

56      Ob upoštevanju, da Svet zatrjuje, da analiza posledic, ki jih lahko povzroči razglasitev ničnosti sklepa z dne 20. marca 1970, potrjuje dejstvo, da je ta sklep brez vsakršnega pravnega učinka;

57      ker taka razglasitev ničnosti, s katero bi izginila ugotovitev o usklajenosti med državami članicami, nikakor ne bi vplivala na dejanskost te usklajenosti niti na poznejše delovanje teh držav v okviru pogajanj o AETR;

58      ker zaradi tega delovanje Komisija, brez možnosti doseči cilj, nima nobenega interesa;

59      ob upoštevanju, da po določilih člena 174 „če je tožba utemeljena, Sodišče razglasi zadevni akt za ničnega“;

60      ker bi morali v takih okoliščinah, v kakršnih bi bilo treba sklep Sveta šteti za neobstoječega, v delu, v katerem bi bil sodno razglašen za ničnega, stranke v sporu postaviti v prejšnji položaj in bi morale ponovno začeti preučitev spornih vprašanj, da bi bila razrešena v skladu s pravnim redom Skupnosti;

61      ker prizadevanja Komisije, da nadaljuje svoje delo, torej ni mogoče izpodbijati;

62      ob upoštevanju, da Svet meni tudi, da Komisija nima pravnega interesa, ker bi sama postala odgovorna za sporno situacijo s tem, da s predložitvijo ustreznih predlogov Svetu ne bi pravočasno sprejela potrebnih ukrepov za zagotovitev izvajanja pristojnosti Skupnosti;

63      ob upoštevanju, da vprašanja, ki jih je Sodišču predložila Komisija, zadevajo institucionalno zgradbo Skupnosti, dopustnost tožbe ne more biti odvisna od prejšnjih opustitev ali napak tožeče stranke;

64      ker poleg tega obravnavanje ugovorov, ki jih je podal Svet, spada v preučitev temelja spora;

65      ob upoštevanju, na koncu, da Svet izraža tudi očitek glede prepozne tožbe, ker sklep z dne 20. marca 1970 le povzema načela, ki so že bila sprejeta na predhodnih zasedanjih Sveta, katerih zadnje je potekalo 17. in 18. marca 1969;

66      ob upoštevanju, da sklepa z dne 20. marca 1970 ni mogoče upoštevati kot preprosto potrditev predhodnih sklepov, ker je glede vsebine odprtih pogajanj Uredba št. 543/69 z dne 25. marca 1969 korenito spremenila razdelitev pristojnosti med Skupnostjo in državami članicami;

67      ob upoštevanju, da iz celote teh preudarkov izhaja, da je tožba dopustna.

 3. Temelj spora

68      Ob upoštevanju, da Komisija v bistvu izpodbija veljavnost sklepa z dne 20. marca 1970 zaradi vplivov, ki jih ima ta sklep na pravila Pogodbe, zlasti na člene 75, 228 in 235 glede razdelitve pooblastil med Svetom in Komisijo in posledično glede pravic, za katere je Komisija pozvana, da jih izvršuje v pogajanjih o AETR.

 a) Kršitev členov 75 in 228 Pogodbe

69      Ob upoštevanju, da Komisija zatrjuje, da bi glede na dodelitev pristojnosti Skupnosti po členu 75 Skupnost morala izvesti in skleniti pogajanja o AETR po skupnostnem postopku, ki je določen v členu 228(1) Pogodbe;

70      ker lahko Svet v skladu s temi določbami kadar koli presodi, ali je treba skleniti kak sporazum s tretjimi državami, ne more pa samovoljno odločiti, kdaj se je treba zateči k medvladni ali skupnostni poti;

71      ker je z odločitvijo o ukrepanju po medvladni poti postavil Komisijo pred nezmožnost opravljanja poslanstva, ki ji ga daje Pogodba na področju pogajanj s tretjimi državami;

72      ob upoštevanju, da v Pogodbi ni posebnih določb, ki se uporabljajo za pogajanja in uveljavitev obravnavanega sporazuma, zato je primerno razviti uporabna pravila iz celote členov Pogodbe, ki jih zadevajo odprta pogajanja o AETR;

73      ob upoštevanju, da mora biti razdelitev pooblastil med institucijami Skupnosti za pogajanja in uveljavitev AETR določena upoštevajoč določbe, ki se nanašajo na skupno prometno politiko, in na tiste, ki veljajo za sklepanje sporazumov s strani Skupnosti;

74      ob upoštevanju, da po določilih člena 75(1) Svetu pripada, da na predlog Komisije in po posvetovanju z Ekonomsko-socialnim odborom in Skupščino sprejme ustrezne določbe v obliki predpisov ali na sploh za izvajanje skupne prometne politike;

75      ker se v skladu s členom 228(1) v primerih, v katerih je treba skleniti sporazume z eno ali več tretjimi državami oziroma z mednarodno organizacijo, o teh sporazumih pogaja Komisija, sklepa pa jih Svet, ob upoštevanju širših pristojnosti, ki jih ima morebiti Komisija;

76      ker je pomožno za pogajanja, ki so potekala v okviru gospodarske komisije Združenih narodov za Evropo, treba upoštevati tudi člen 116(1), katere določila predvidevajo, da po koncu prehodnega obdobja države članice „ukrepajo v okviru mednarodnih ekonomskih organizacij skupaj“, o izvajanju tega skupnega ukrepanja pa odloča Svet na predlog Komisije;

77      ob upoštevanju, da iz uskladitve teh različnih določb izhaja, da morajo biti države članice glede zadev, ki spadajo v skupno politiko, v vsakem primeru zavezane k skupnemu delovanju za zaščito interesov Skupnosti;

78      ker je bila ta solidarnost potrjena s sklepom z dne 20. marca 1970, ki mu glede tega ni mogoče ničesar očitati;

79      ker poleg tega iz celote teh določb in, med drugim, člena 228(1) izhaja, da je pravica do sklenitve Sporazuma pripadala Svetu;

80      ker je Komisija sama lahko posredovala na dva načina, po eni strani z uveljavitvijo svoje pravice predlaganja, ki izhaja iz člena 75(1) in člena 116(1), in po drugi strani kot pogajalka v skladu z določili člena 228(1), prvi pododstavek;

81      ob upoštevanju, da je ta razdelitev pooblastil med institucijami nujna le ob morebitnem začetku pogajanj, ko je podelitev pristojnosti Skupnosti začela učinkovati, bodisi na podlagi same Pogodbe ali pa na podlagi določb, ki so jih sprejele institucije;

82      ker je treba v zvezi s tem omeniti, da je bila prvotna različica AETR določena leta 1962, v obdobju, ko je v odsotnosti zadostnega razvoja skupne prometne politike pristojnost za sklenitev tega sporazuma pripadala državam članicam;

83      ker vsebina faze del, v kateri je prišlo do izdaje spornega sklepa, ni bila priprava novega sporazuma, ampak le izvedba tistih sprememb v prvotni različici iz leta 1962, ki bi omogočile ratifikacijo sporazuma vseh pogodbenih strank;

84      ker je za pogajanja v zvezi z AETR torej značilno dejstvo, da so bili njihov začetek in večina del opravljeni pred podelitvijo pristojnosti Skupnosti na podlagi Uredbe št. 543/69;

85      ker iz tega izhaja, da je Svet 20. marca 1970 odločal o položaju, glede katerega ni imel več popolne svobode delovanja v odnosih s tretjimi državami, ki so bile udeleženke teh pogajanj;

86      ker bi predlaganje nove razdelitve pristojnosti znotraj Skupnosti zadevnim tretjim državam na tej stopnji pogajanj lahko ogrozilo uspešen zaključek pogajanj, kakor je potrdil tudi predstavnik Komisije v postopku odločanja Sveta;

87      ker v takem položaju naloga obeh institucij, katerih pooblastila so neposredno sporna, se pravi Sveta in Komisije, da se v skladu s členom 15 Pogodbe o ustanovitvi enotnega Sveta in enotne Komisije Evropskih skupnosti z dne 8. aprila 1965 sporazumeta o primernih načinih sodelovanja, da bi bolj učinkovito zagotovili zaščito interesov Skupnosti;

88      ker iz zapisnika seje z dne 20. marca 1970 izhaja, da Komisija ni formalno izkoristila svoje pravice predlaganja, ki ji jo pridržujeta člena 75 in 116 Pogodbe;

89      ker tudi ni zahtevala preproste uporabe člena 228(1) glede njene pravice do pogajanj;

90      ker je torej treba priznati, da so z nadaljevanjem pogajanj in hkratno sklenitvijo Sporazuma pod pogoji, ki jih je določil Svet, države članice delovale in še delujejo v interesu in v imenu Skupnosti, v skladu z obveznostmi, ki jim jih nalaga člen 5 Pogodbe;

91      ker v teh okoliščinah Svet s sprejetjem odločitve o postopku skupnega delovanja držav članic ni kršil obveznosti, ki izhajajo iz členov 75 in 228;

92      ker je v teh okoliščinah ta razlog treba zavrniti.

 b) Drugi razlogi, ki jih uveljavlja Komisija (člen 235 – pomanjkanje obrazložitve)

93      Ob upoštevanju, da Komisija podredno zatrjuje, da bi moral Svet glede obveznosti iz izvajanja skupne prometne politike, ker svojega delovanja ni utemeljil na členu 75, uporabiti najmanj tista pooblastila, ki mu jih daje člen 235;

94      ker Svet meni, da zaradi izbire poti skupnega delovanja držav članic ni potrebe za uporabo te določbe in ker poleg tega Komisija nikoli ne bi sprejela pobude za predložitev tovrstnega predloga, kot to zahteva navedena določba;

95      ob upoštevanju, da čeprav člen 235 Pogodbe Svetu omogoča, da sprejme „ustrezne ukrepe“ tudi na področju zunanjih odnosov, ta člen ne nalaga nobene obveznosti, Svetu pa daje možnost, katere neuporaba ne more vplivati na veljavnost sklepa;

96      ker je zato treba zavrniti ta razlog;

97      ob upoštevanju, da Komisija dodatno zatrjuje, da je izpodbijani sklep brez navedbe kakršne koli pravne podlage in brez vsake obrazložitve;

98      ob upoštevanju, da zahtev člena 190 Pogodbe glede uredb, direktiv in določb ni mogoče razširiti na akt posebne narave, kakršen je sklep z dne 20. marca 1970;

99      ker je dejansko sama udeležba Sveta v delu dala Komisiji vsa pravna zagotovila iz člena 190, ki so namenjena tretjim osebam, na katere se nanašajo akti, ki so navedeni v tem členu;

100    ob upoštevanju, da je tožbo treba zavrniti.

 Stroški

101    Ob upoštevanju, da po določilih člena 69(2) Poslovnika neuspešna stranka nosi stroške, če je bilo tako predlagano;

102    ker v obravnavanem primeru nobena stranka ni predlagala sklepa o stroških;

103    ker je treba odločiti o povrnitvi stroškov.

Na podlagi procesnih vlog;

po predstavitvi poročila sodnika poročevalca;

po tem, ko so stranke podale ustne navedbe;

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca;

na podlagi Pogodbe o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti, zlasti členov 3, 5, 6, 74, 75, 111, 113, 114, 116, 164, 173, 174, 189, 190, 210, 228, 235 in 238 ter člena 15 Pogodbe z dne 8. aprila 1965 o ustanovitvi enotnega Sveta in enotne Komisije Evropskih skupnosti;

na podlagi Poslovnika Sodišča Evropskih skupnosti

je

SODIŠČE

po zavrnitvi vseh drugih obširnejših ali nasprotnih predlogov razsodilo:

1)      Tožba se zavrne.

2)      Vsaka stranka nosi svoje stroške.

Kutscher

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 31. marca 1971.

* Jezik postopka: francoščina.