Pritožba, ki so jo vložili Clara Centeno Mediavilla, Delphine Fumey, Eva Gerhards, Iona M. S. Hamilton, Raymond Hill, Jean Huby, Patrick Klein, Domenico Lombardi, Thomas Millar, Miltiadis Moraitis, Ansa Norman Palmer, Nicola Robinson, François-Xavier Rouxel, Marta Silva Mendes, Peter van den Hul, Fritz Von Nordheim Nielsen, Michaël Zouridakis 28. septembra 2007 zoper sodbo Sodišča prve stopnje (četrti razširjeni senat), razglašeno 11. julija 2007 v zadevi Centeno Mediavilla in drugi proti Komisiji Evropskih skupnosti, T-58/05

(Zadeva C-443/07 P)

(2008/C 22/39)

Jezik postopka: francoščina

Stranke

Pritožnice: Isabel Clara Centeno Mediavilla, Delphine Fumey, Eva Gerhards, Iona M. S. Hamilton, Raymond Hill, Jean Huby, Patrick Klein, Domenico Lombardi, Thomas Millar, Miltiadis Moraitis, Ansa Norman Palmer, Nicola Robinson, François-Xavier Rouxel, Marta Silva Mendes, Peter van den Hul, Fritz Von Nordheim Nielsen, Michaël Zouridakis (zastopnika: G. Vandersanden in L. Levi, odvetnika)

Drugi stranki v postopku: Komisija Evropskih skupnosti, Svet Evropske unije

Predlogi pritožnic:

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Potem ko so pritožnice uvodoma navedle, da jih je Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi obravnavalo na splošno, ne da bi upoštevalo posamičen položaj vsake pritožnice, in da je izhajalo iz trditve, kateri one ugovarjajo, da se zakonitost njihovega imenovanja v naziv lahko presoja le po datumu imenovanja, pritožnice v podporo pritožbe navajajo dva tožbena razloga.

V prvem tožbenem razlogu pritožnice Sodišču prve stopnje očitajo, da ni pravilno odločilo o zakonitosti člena 12(3) Priloge XII Kadrovskih predpisov. Glede tega najprej navajajo, da je Sodišče prve stopnje kršilo člen 10 bivših Kadrovskih predpisov, ker naj bi zamenjavo nazivov, do katere je prišlo v tem primeru, štelo za „posebno“ prilagoditev prehodnih določb, ki vodijo k novi strukturi kariere, in s tem upravičilo dejstvo, da odbor za Kadrovske predpise ni ponovno podal mnenja, čeprav naj bi bile posledice, med drugim finančne, te zamenjave nazivov, znatne in so močno upravičevale posvetovanje s tem odborom.

Kot drugič v podporo tega tožbenega razloga pritožnice navajajo kršitev načela pridobljenih pravic. V nasprotju s tem, kar naj bi presodilo Sodišče prve stopnje, vprašanje v tem primeru ni bilo glede obstoja pridobljene pravice do imenovanja ampak glede pridobljene pravice do uvrstitve v primeru imenovanja. Čeprav torej ni sporno, da obvestilo o javnem natečaju in vpis na seznam primernih kandidatov ne zagotavljata pravice do zaposlitve, naj bi to obvestilo in ta vpis vendarle ustvarjala pravico za udeležence javnega natečaja in a fortiori za tiste, ki so vpisani na seznam izbranih udeležencev na natečaju, da se jih obravnava v skladu z obvestilom o javnem natečaju. Ta pravica naj bi pomenila obveznost OPI, da upošteva okvir, ki je bil določen v obvestilu o javnem natečaju in ki ustreza zahtevam glede delovnih mest, ki jih je treba zasesti, in interesa službe.

Kot tretjič pritožnice navajajo, da je Sodišče prve stopnje kršilo načelo enakega obravnavanja, ker je razlikovalo med izbranimi udeleženci na natečaju, ki so bili imenovani pred 1. majem 2004 in tistimi, ki so bili imenovani kasneje, saj naj v nobenem primeru hipotetična narava imenovanja izbranih udeležencev na natečaju ne bi ogrozila njihove pravice, da se v primeru dejanske zaposlitve sklicujejo na uvrstitvena merila, določena v obvestilu o javnem natečaju in ki se zato uporabljajo pri zaposlovanju vseh izbranih udeležencev na natečaju. V preostalem naj Sodišče prve stopnje nikakor ne bi presojalo morebitne upravičenosti razlikovanja med obema kategorijama zadevnih uradnikov.

Kot četrtič pritožnice navajajo kršitev, da je Sodišče prve Stopnje kršilo načelo zaupanja v pravo in izkrivljalo dokaze. Spis, ki je bil Sodišču prve stopnje predložen, je namreč vseboval mnogo dokazov za podkrepitev trditve, da so bila pritožnicam dejansko zagotovljena natančna jamstva glede njihove zaposlitve v naziv, določen v obvestilu o javnem natečaju.

Nazadnje kot petič in šestič pritožnice očitajo Sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo obsega členov 5, 7 in 31 Kadrovskih predpisov, in da tudi ni upoštevalo obveznosti obrazložitve, ki jo ima sodni organ Skupnosti.

V drugem tožbenem predlogu pritožnice izpodbijajo izpodbijano sodbo v delu, v katerem so bile zavrnjene tožbe zoper te odločbe o imenovanju teh pritožnic, saj čeprav tožena stranka ni izpolnila svoje dolžnosti predhodnega obveščanja, naj ta nezadostnost sama ne bi povzročila nezakonitost izpodbijanih odločb. Glede tega navajajo združeno kršitev načel dobrega upravljanja, dolžnosti skrbnega ravnanja, preglednosti, zaupanja v pravo, dobre vere, enakega obravnavanja in enakovrednosti med zaposlitvijo in nazivom.