(1)

Namen okoljske politike Unije, ki jo določajo okoljski akcijski programi, zlasti šesti okoljski akcijski program, ki je bil sprejet s Sklepom št. 1600/2002/ES Evropskega parlamenta in Sveta (3), je med drugim doseči kakovost zraka, ki ne bo imela večjih negativnih učinkov na zdravje ljudi in okolje ter ju ne bo ogrožala.

(2)

Člen 191(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) določa, da je cilj okoljske politike Unije doseči visoko raven varstva, pri čemer se upošteva raznolikost razmer v posameznih regijah Unije.

(3)

Direktiva Sveta 1999/32/ES z dne 26. aprila 1999 o zmanjšanju deleža žvepla v nekaterih vrstah tekočega goriva (4) določa najvišjo dovoljeno vsebnost žvepla v težkem kurilnem olju, plinskem olju, plinskem olju za plovila in dizelskem olju za plovila, ki se uporabljajo v Uniji.

(4)

Emisije v ladijskem prometu, ki nastajajo pri izgorevanju goriv za plovila z visoko vsebnostjo žvepla, onesnažujejo zrak z žveplovim dioksidom in trdnimi delci, ki škodujejo zdravju ljudi in okolju ter prispevajo k oblikovanju kislih usedlin. Če ne bi izvajali ukrepov iz te direktive, bi bilo emisij v ladijskem prometu kmalu več kot je emisij iz vseh kopenskih virov.

(5)

Onesnaževanje zraka, ki ga povzročijo zasidrane ladje je velik izziv za pristaniška mesta pri njihovem prizadevanju za doseganje mejnih vrednosti Unije glede kakovosti zraka.

(6)

Države članice bi morale podpirati uporabo električne energije z obale, saj jo sodobne ladje ponavadi pridobivajo s pomožnimi motorji.

(7)

V skladu z Direktivo 1999/32/ES bi morala Komisija poročati Evropskemu parlamentu in Svetu o izvajanju navedene direktive in lahko skupaj s svojim poročilom predloži predloge za spremembo navedene direktive, zlasti v zvezi z znižanjem mejnih vrednosti žvepla v gorivih za plovila v območjih nadzora nad emisijami SOx (SECAs) skladno z delom Mednarodne pomorske organizacije (MPO).

(8)

Leta 2008 je MPO sprejela resolucijo o spremembi Priloge VI k protokolu iz leta 1997 za namen spremembe Mednarodne konvencije o preprečevanju onesnaževanja morja z ladij iz leta 1973, kakor je bila spremenjena s protokolom iz leta 1978 (MARPOL), ki vsebuje določbe o preprečevanju onesnaževanja zraka z ladij. Spremenjena Priloga VI k MARPOL je začela veljati 1. julija 2010.

(9)

Spremenjena Priloga VI k MARPOL med drugim uvaja strožje mejne vrednosti za žveplo v gorivih za plovila v SECAs (1,00 % od 1. julija 2010 in 0,10 % od 1. januarja 2015) ter morskih območjih zunaj SECA (3,50 % od 1. januarja 2012 in načeloma 0,50 % od 1. januarja 2020). Večina držav članic mora skladno s svojimi mednarodnimi zavezami od 1. julija 2010 od ladij zahtevati, da v SECA uporabljajo gorivo z največ 1,00-odstotno vsebnostjo žvepla. Da se zagotovi skladnost z mednarodnim pravnim redom in ustrezno izvrševanje novih svetovnih standardov žvepla v Uniji, bi bilo treba določbe Direktive 1999/32/ES uskladiti s spremenjeno Prilogo VI k MARPOL. Da se zagotovi minimalna kakovost goriva, ki se uporablja na ladjah za doseganje skladnosti goriv ali tehnološke skladnosti, se v Uniji ne bi smela dovoliti uporaba goriv za plovila, katerih vsebnost žvepla presega splošni standard, tj. 3,50 % mase, razen če se ta goriva uporabljajo v povezavi z ustreznimi tehničnimi metodami za zmanjšanje emisij v zaprtih sistemih.

(10)

Po postopkih MPO je mogoče predlagati spremembe k Prilogi VI k MARPOL glede SECAs. Če bodo v zvezi z mejnimi vrednostmi SECA v Prilogo VI k MARPOL dodane nove spremembe in izjeme, bi jih morala Komisija preučiti in po potrebi nemudoma vložiti predlog v skladu s PDEU za uskladitev Direktive 1999/32/ES s pravili MPO glede SECAs.

(11)

Vsa nova območja nadzora nad emisijami bi se morala uvesti po postopku MPO iz Priloge VI k MARPOL in bi jih bilo treba dobro utemeljiti na podlagi meril te organizacije ter z okoljskimi in gospodarskimi razlogi, ki so podprti z znanstvenimi podatki.

(12)

Države članice bi morale v skladu s pravilom 18 spremenjene Priloge VI k MARPOL zagotoviti, da bodo na voljo goriva za ladje, skladna s to direktivo.

(13)

Glede na svetovno razsežnost okoljske politike in emisij v ladijskem prometu bi morali biti na svetovni ravni določeni ambiciozni emisijski standardi.

(14)

Potniške ladje opravljajo prevoze predvsem v pristaniščih ali blizu obalnih območij, zato močno vplivajo na zdravje ljudi in okolje. Da bi izboljšali kakovost zraka v bližini pristanišč in obale, morajo te ladje uporabljati gorivo za plovila z najvišjo vsebnostjo žvepla (1,50 %), dokler se ne bodo za vse ladje v ozemeljskih vodah držav članic, njihovih izključnih ekonomskih conah in območjih nadzora nad onesnaževanjem uporabljali strožji standardi.

(15)

V skladu s členom 193 PDEU ta direktiva ne bi smela onemogočati, da bi države članice ohranile ali uvedle strožje varstvene ukrepe, da bi spodbudile zgodnje izvajanje v zvezi z največjo vsebnostjo žvepla v gorivih za plovila, na primer z uporabo metod za zmanjšanje emisij zunaj SECAs.

(16)

Za lažji prehod na novo tehnologijo motorjev z možnostjo znatnega nadaljnjega zmanjšanja emisij v pomorskem sektorju bi morala Komisija preučiti še druge možnosti, da bi omogočila in spodbudila uporabo motorjev s plinskim pogonom v ladjah.

(17)

Da bo cilj Direktive 1999/32/ES mogoče doseči, je treba obveznosti glede vsebnosti žvepla v gorivih za plovila pravilno izvrševati. Izkušnje pri izvajanju Direktive 1999/32/ES so pokazale, da je za ustrezno izvajanje navedene direktive potrebna temeljitejša ureditev spremljanja in izvrševanja. Države članice morajo goriva za plovila, ki so dana v promet ali se uporabljajo na ladjah, dovolj pogosto in natančno vzorčiti ter redno preverjati ladijske dnevnike in dobavnice za gorivo. Države članice morajo določiti tudi sistem učinkovitih, sorazmernih in odvračalnih kazni za neskladnost z določbami Direktive 1999/32/ES. Da se zagotovi večja preglednost informacij, je tudi primerno, da se register lokalnih dobaviteljev goriv za plovila objavi.

(18)

Poročanje držav članic v okviru Direktive 1999/32/ES se je zaradi pomanjkanja usklajenih in dovolj natančnih določb o vsebini in obliki poročil držav članic izkazalo za neučinkovito za preverjanje skladnosti z navedeno direktivo. Da se zagotovi bolj usklajeno poročanje, so potrebne natančnejše določbe o vsebini in obliki poročil.

(19)

Zaradi sprejetja Direktive 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o industrijskih emisijah (celovito preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja) (5), s katero je bila prenovljena zakonodaja Unije o industrijskih emisijah, je treba ustrezno spremeniti tudi določbe Direktive 1999/32/ES glede najvišje vsebnosti žvepla v težkem kurilnem olju.

(20)

Uskladitev z nizkimi mejnimi vrednostmi žvepla v gorivu za plovila, zlasti v SECAs, lahko vsaj kratkoročno povzroči precejšnje zvišanje cen teh goriv in negativno vpliva na konkurenčnost pomorskega prevoza na kratkih razdaljah v primerjavi z drugimi načini prevoza, pa tudi na konkurenčnost sektorjev v državah, ki mejijo na SECAs. Poiskati je treba ustrezne rešitve za zmanjšanje stroškov usklajevanja za zadevne sektorje, kot so alternativne metode za doseganje skladnosti, ki bi bile stroškovno učinkovitejše od doseganja skladnosti goriva, in zagotavljanje podpore, če je to ustrezno. Komisija bo med drugim tudi na podlagi poročil držav članic skrbno spremljala, kako upoštevanje novih standardov za kakovost goriva v ladijskem sektorju vpliva na ta sektor, zlasti na morebitni prehod s pomorskega na kopenski prevoz, in bo po potrebi sprejela ustrezne ukrepe proti tovrstnim težnjam.

(21)

Pomembno je omejiti prehod iz pomorskega na kopenski prevoz, saj bi bil porast prevoza blaga po cestah v nasprotju s cilji Unije glede podnebnih sprememb in bi povečal prometne zastoje.

(22)

Stroški novih zahtev za zmanjšanje emisij žveplovega dioksida bi lahko povzročili prehod s pomorskega na kopenski prevoz in bi lahko negativno učinkovali na konkurenčnost nekaterih panog. Komisija bi morala čim bolj izkoristiti obstoječe instrumente, kot sta Marco Polo in vseevropsko prometno omrežje, da bi zagotovila usmerjeno pomoč in čim bolj zmanjšala tveganje prehoda na druge oblike prevoza. Države članice bi lahko menile, da je treba gospodarskim subjektom, ki imajo posledice zaradi te direktive, v skladu z veljavnimi pravili o državni pomoči ponuditi podporo.

(23)

Države članice lahko v skladu s sedanjimi smernicami o državni pomoči za varstvo okolja in brez poseganja v prihodnje spremembe na tem področju zagotovijo državno pomoč gospodarskim subjektom, ki imajo zaradi te direktive posledice, tudi pomoč za posodobitev obstoječih plovil, če so ti ukrepi združljivi z notranjim trgom v skladu s členoma 107 in 108 PDEU, zlasti upoštevaje veljavne smernice o državni pomoči za varstvo okolja. Ob tem lahko Komisija upošteva, da uporaba nekaterih metod za zmanjšanje emisij presega zahteve te direktive, saj ne zmanjšujejo samo emisij žveplovega dioksida, temveč tudi druge emisije.

(24)

Olajšati bi bilo treba dostop do metod za zmanjšanje emisij. Te metode lahko zagotovijo, da bodo zmanjšanja emisij najmanj enaka ali celo večja od tistih, ki jih je mogoče doseči z uporabo goriv z nižjo vsebnostjo žvepla, vendar pod pogojem, da ne bodo negativno vplivala na okolje, na primer na morske ekosisteme, in da se pripravijo ob upoštevanju ustreznih mehanizmov odobritve in nadzora. Unija bi morala priznati že znane alternativne metode, kot je uporaba čistilnih sistemov za pline na ladjah ali mešanice goriv in utekočinjenega zemeljskega plina ali uporaba biogoriv. Pomembno je spodbujati preskušanje in razvoj novih metod za zmanjševanje emisij, da se med drugim prepreči okoljsko škodljivi prehod s pomorskega na kopenski prevoz.

(25)

Metode za zmanjšanje emisij imajo potencial za veliko zmanjšanje emisij. Komisija bi morala zato spodbujati preskušanje in razvoj teh tehnologij, med drugim tako, da bi razmislila o ustanovitvi sofinanciranega skupnega programa s panogo, in sicer na osnovi načel podobnih programov, kot je na primer Čisto nebo.

(26)

Komisija bi morala v sodelovanju z državami članicami in zainteresiranimi stranmi nadgraditi ukrepe, navedene v delovnem dokumentu služb Komisije z dne 16. septembra 2011 z naslovom „Zmanjševanje emisij onesnaževal iz pomorskega prometa in zbirka orodij za trajnostni promet po vodnih poteh“.

(27)

Alternativne metode za zmanjšanje emisij, kot so nekatere vrste pralnikov, bi lahko ustvarile odpadke, s katerimi bi bilo treba ustrezno ravnati in ki jih ne bi smeli izpuščati v morje. Do revizije Direktive 2000/59/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. novembra 2000 o pristaniških zmogljivostih za sprejem ladijskih odpadkov in ostankov tovora (6) bi morale države članice v skladu s svojimi mednarodnim zavezami zagotoviti, da so pristaniške naprave ustrezne tudi za potrebe ladij, ki uporabljajo sisteme za čiščenje izpušnih plinov. Pri reviziji Direktive 2000/59/ES bi morala Komisija razmisliti o možnosti, da bi odpadke iz teh sistemov vključili tako, da ne bi povečevali pristaniških pristojbin za odpadke z ladij, ki so določene v navedeni direktivi.

(28)

Komisija bi morala v sklopu revizije politike za kakovost zraka leta 2013 razmisliti o možnosti za zmanjšanje onesnaževanja zraka, tudi na območjih teritorialnega morja držav članic.

(29)

Za izvajanje Direktive 1999/32/ES so pomembne učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni. Države članice bi morale med te kazni vključiti tudi denarne kazni, izračunane tako, da bi prikrajšale vsaj tiste, ki imajo od kršitve gospodarsko korist, in da bi se te kazni za ponovne kršitve postopoma zviševale. Države članice bi morale določbe glede kazni uradno sporočiti Komisiji.

(30)

Na Komisijo bi bilo treba prenesti pooblastila, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi s spremembo enakovrednih emisijskih vrednosti in meril za uporabo metod za zmanjšanje emisij, da bi se določbe Direktive 1999/32/ES prilagodile znanstvenemu in tehničnemu napredku ob zagotavljanju strogega spoštovanja zadevnih instrumentov MPO, in za spremembo točk 1, 2, 3, 3a, 3b in 4 člena 2, točke (b) člena 6(1a) in člena 6(2) Direktive 1999/32/ES, da bi se določbe navedene direktive prilagodile znanstvenemu in tehničnemu napredku. Zlasti pomembno je, da Komisija pri svojem pripravljalnem delu opravi ustrezna posvetovanja, vključno na ravni strokovnjakov. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti, da so ustrezni dokumenti predloženi Evropskemu parlamentu in Svetu istočasno, pravočasno in na ustrezen način.

(31)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja Direktive 1999/32/ES, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (7).

(32)

Primerno je, da Odbor za varnost na morju in preprečevanje onesnaževanja z ladij, ki je bil ustanovljen z Uredbo (ES) št. 2099/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. novembra 2002 o ustanovitvi Odbora za varnost na morju in preprečevanje onesnaževanja z ladij (COSS) (8), Komisiji pomaga pri odobritvi metod za zmanjšanje emisij, ki jih Direktiva Sveta 96/98/ES z dne 20. decembra 1996 o pomorski opremi (9) ne ureja.

(33)

V skladu s Skupno politično izjavo z dne 28. septembra 2011 držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih (10) se države članice zavezujejo, da bodo v upravičenih primerih obvestilu o ukrepih za prenos priložile enega ali več dokumentov, v katerih se pojasni razmerje med sestavnimi elementi direktive in ustrezajočimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Zakonodajalec meni, da je posredovanje takšnih dokumentov v primeru te direktive upravičeno.

(34)

Direktivo 1999/32/ES bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

1.

V členu 1(2) se točka (h) nadomesti z naslednjim:

2.

Člen 2 se spremeni, kot sledi:

3.

Člen 3 se spremeni, kot sledi:

4.

Vstavi se naslednji člen:

5.

Odstavek 1 člena 4 se nadomesti z naslednjim:

6.

Člen 4a se spremeni, kot sledi:

7.

Člena 4b in 4c se nadomestita z naslednjim:

8.

Vstavijo se naslednji členi:

(*4)   UL L 46, 17.2.1997, str. 25."

(*5)   UL L 324, 29.11.2002, str. 1.“ "

9.

Člen 6 se nadomesti z naslednjim:

10.

Člen 7 se spremeni, kot sledi:

11.

Člen 8 se črta.

12.

člen 9 se nadomesti z naslednjim:

(*6)   UL L 55, 28.2.2011, str. 13.“ "

13.

Vstavi se naslednji člen:

14.

Člen 11 se nadomesti z naslednjim:

15.

Priloga k Direktivi 1999/32/ES se nadomesti s prilogo k tej direktivi.