Evropski ekonomsko-socialni odbor

SC/053

Pri izvajanju agende za trajnostni razvoj do leta 2030 ne sme biti nihče zapostavljen

MNENJE

Evropski ekonomsko-socialni odbor

Pri izvajanju agende za trajnostni razvoj do leta 2030 ne sme biti nihče zapostavljen
[mnenje na lastno pobudo]

Poročevalec: Peter SCHMIDT

Soporočevalec: Lutz RIBBE

Sklep plenarne skupščine	21. 2. 2019
Pravna podlaga	člen 32(2) poslovnika
	mnenje na lastno pobudo
Pristojnost	strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	31. 10. 2019
Plenarno zasedanje št.	547
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	159/21/16

1.Sklepi in priporočila

1.1Cilji trajnostnega razvoja OZN utirajo pot k boljši in bolj trajnostni prihodnosti za vse. Pri njihovem uresničevanju je osrednjega pomena zaveza, da v prehodu na trajnostno in odporno pot nihče ne bo zapostavljen, da bo najprej poskrbljeno za najbolj prikrajšane in da se noben cilj ne bo štel za izpolnjenega, če ne bo uresničen za vse.

1.2EESO meni, da bi bilo treba socialna vprašanja obravnavati v popolni sinergiji z okoljskimi in gospodarskimi vprašanji. Za izvajanje ciljev trajnostnega razvoja v EU je treba gospodarsko in okoljsko razsežnost trajnosti povezati s socialno razsežnostjo, omogočiti sistemske spremembe in odpraviti ozko razmišljanje, ki prevladuje v sedanjih strategijah EU. Opredelitev ukrepov in politik z večrazsežnostnega vidika Agende 2030 je brez dvoma velikega pomena. Pri izvajanju te agende bo resnično nadvse pomembno reševanje socialnega vprašanja.

1.3V primerjavi z okoljskimi ali gospodarskimi razsežnostmi so se socialna vprašanja in regionalna kohezija doslej obravnavali bolj kot ločeni področji politike in ne kot resnično sestavni del trajnostne politike. V celoviti trajnostni politiki socialna razsežnost ne pomeni le, da se nadalje razvijajo tradicionalne socialne politike (kot je povečanje sredstev za socialno varstvo), temveč tudi, da se stori več za pravičnost in udeležbo v gospodarstvu, od česar bodo imeli koristi ljudje in regije.

1.4Za prehod na trajnostno, ogljično nevtralno in z viri gospodarno gospodarstvo so potrebne temeljite spremembe v naši družbi in gospodarstvu, kar bo prineslo možnosti, pa tudi tveganja. „Nihče ne sme biti zapostavljen“ pomeni, da morajo imeti vsi člani družbe, zlasti tisti, ki so najbolj prikrajšani, resnično priložnost, da izkoristijo možnosti in da so pri tem dobro pripravljeni na obvladovanje tveganj. Za to pa je potrebna aktivna politika, pri čemer je treba posebno pozornost nameniti najranljivejšim skupinam v družbi ter najbolj prikrajšanim regijam in ozemljem.

1.5„Nihče ne sme biti zapostavljen“ pomeni zlasti, da je treba omogočiti čim več ljudem, da bodo znova imeli pozitivno vlogo kot aktivni državljani, in kar najbolj povečati dostopnost naložb, novega načina življenja in vzorcev potrošnje ter trajnostne tehnologije za vse ljudi, skupine in regije v procesu prehoda. Prehod na trajnost ne more in ne sme biti vsiljen od zgoraj in bo uspešen le, če bo temeljil na široki podpori in aktivnem sodelovanju vseh.

1.6Da bi dosegli uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja in da pri tem nihče ne bi bil zapostavljen, EESO poziva Evropsko komisijo, Parlament, Svet in države članice, naj:

·kot del splošne strategije EU za trajnostni razvoj do leta 2050, ki bo resnično prekinila prekomerno uporabo naravnih virov, sklenejo evropski zeleni in socialni dogovor, katerega osrednji namen bo povečati blaginjo državljanov. EESO izraža zadovoljstvo, da nova Komisija načrtuje pripravo evropskega zelenega dogovora, vendar vztraja, da mora vključevati tudi socialno razsežnost;

·sistematično ocenjujejo morebitne negativne oz. pozitivne stranske učinke prehoda na evropsko prebivalstvo (zlasti revne in ranljive skupine) in strukturno šibke regije ter poskrbijo, da bodo bolje razumeli medgeneracijske dejavnike trajnosti in neenakosti;

·vzpostavijo ustrezne strukture in orodja upravljanja za izvajanje ciljev trajnostnega razvoja ter evropskega zelenega in socialnega dogovora, npr. z uporabo evropskega semestra, agende za boljše pravno urejanje in večletnega finančnega okvira, vključno s kohezijskimi in socialnimi skladi, da bi tako spodbudili preobrazbo;

·poskrbijo za širše razumevanje „pravičnega prehoda“ (stran od premoga) ter ga podpirajo z izvajanjem evropskega stebra socialnih pravic v celoti, hkrati pa pospešujejo reforme prerazporeditvenih sistemov (prilagojena obdavčitev, socialna zaščita ter trajnostne in socialne naložbe) in spodbujajo usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja ter enakost spolov;

·zagotovijo, da bodo imeli vsi enak dostop do ustreznega izobraževanja in usposabljanja in enake možnosti zanju;

·odpravijo ovire za aktivno udeležbo državljanov, ki nimajo potrebnega finančnega in družbenega kapitala, potrebnega znanja in informacij ter dostopa do priložnosti;

·uvedejo politike, ki koristijo državljanom in varujejo okolje, npr. načrte za odpravljanje onesnaženosti zraka, ki dajejo prednost ranljivim skupinam, zeleno politiko socialnih stanovanj itd.;

·spodbujajo socialno in sodelovalno gospodarstvo v okviru prehoda na trajnostni razvoj (npr. znanje in spretnosti, krožno gospodarstvo, energetski prehod, spodbujanje zadrug);

·malim in srednjim podjetjem (MSP) zagotovijo podporo za uspešen prehod in doseganje trajnostne konkurenčnosti z boljšim dostopom do znanja in spretnosti, finančnih sredstev, inovacij in tehnologije;

·pospešijo ustvarjanje kakovostnih delovnih mest;

·oblikujejo strategijo, s katero bodo ne le mesta, temveč tudi podeželske skupnosti postale bolj vključujoče, odporne in trajnostne;

·okrepijo varstvo podnebja in prilagajanje podnebnim spremembam v Evropi, da bi preprečili opuščavljanje in odseljevanje ter rešili problem pomanjkanja vode;

·poskrbijo, da bodo imeli mladi in prihodnje generacije pri tem pomembno besedo, in jih vključijo v odločanje o trajnosti;

·spodbujajo trajnostno trgovinsko politiko, s katero se internalizirajo pozitivni in negativni socialni in okoljski zunanji učinki trgovine.

2.Uvod

2.1Socialna razsežnost trajnosti se vse predolgo ni dovolj upoštevala niti v svetovnem merilu niti v EU. V primerjavi z okoljsko in gospodarsko razsežnostjo so se socialna vprašanja in regionalna kohezija doslej obravnavali bolj kot ločeni politični področji in ne kot resnično sestavni del trajnostne politike, medtem ko so v Evropi še vedno močno prisotne socialne neenakosti in regionalna neravnovesja, ki se ponekod še poglabljajo. Doslej so politike dejansko puščale ob strani številne ljudi, skupine in regije. Ne le, da niso upoštevale „omejitev zmogljivosti planeta“, poskrbele niso niti za osnovne socialne potrebe velikega dela prebivalstva EU. Pogosto velja, da je EU odgovorna za zevajoč prepad med obljubami kohezijske in socialne politike ter resničnostjo.

2.2Ni mogoče prezreti vse večjih pozitivnih in negativnih povezav med gospodarskimi, družbenimi in ekološkimi izzivi (in se tudi ne smejo prezreti). Nedavnih protestov v Evropi ne bi smeli obravnavati kot znak, da javnost v celoti zavrača reforme. Bolj so izraz strahu številnih ljudi, ki že zdaj niso zadovoljni z razmerami, v katerih živijo, in se zdaj bojijo še, da se bo potrebna preobrazba, ki se jim obeta, na primer pri prehodu na ogljično nevtralno gospodarstvo, spet izvedla na njihov račun.

2.3Zato je treba v novem okviru politike trajnostnega razvoja analizirati pomanjkljivosti sedanjih netrajnostnih politik in skleniti nov zeleni in socialni dogovor, ki bo s praktičnimi rešitvami smiselno odpravljal bojazni ljudi. Prvi korak, da bi te družbene ukrepe sprejela in jih podprla čim širša javnost, je pravična porazdelitev bremena in koristi. S pozitivnim sodelovanjem ljudi pri prehodu se bo zmanjšalo tveganje za še večje nezadovoljstvo, nasprotovanje ali politično ravnodušje, ki se na primer kaže z neudeležbo na volitvah. Pomanjkanje sodelovanja nedvomno prispeva k naraščanju ekstremizma, populizma, rasizma in nacionalizma v naši družbi, kar je moč opaziti v številnih državah članicah EU.

2.4Ekološke krize ne moremo rešiti, dokler ne bomo obravnavali socialne razsežnosti (in obratno). Potrebujemo družbeno razpravo, na podlagi katere bomo socialno razsežnost uvrstili vsaj tako visoko kot gospodarsko in okoljsko razsežnost.

2.5Odbor ponavlja, da se načelo „nihče ne sme biti zapostavljen“ ne sme in ne more osredotočati zgolj na obravnavanje posebnih pomislekov posameznikov ter njihovega gospodarskega položaja in okoliščin 1 . Upoštevati je treba tudi gospodinjstva, skupnosti, regije, sektorje in manjšine, ki so zapostavljeni in se počutijo zapuščene – na primer, ko se ukinejo ali poslabšajo javne storitve, zgodi pa se tudi, da niti osnovne storitve niso dosegljive ali pa si jih ne morejo privoščiti (pri čemer ne gre le za denar). Začne se s fizično infrastrukturo (promet, telekomunikacije in internet), nato pa sledijo izobraževanje, zdravstveno in socialno varstvo ter prostočasne dejavnosti, pa tudi upravne službe, službe kazenskega pregona, policija itd.

2.6„Nihče ne sme biti zapostavljen“ pomeni, da je treba znova okrepiti vlogo ljudi kot aktivnih državljanov, čim bolj povečati preglednost ter vključiti ljudi, skupine in regije v proces prehoda.

2.7Poleg tega se mora načelo „nihče ne sme biti zapostavljen“ uporabljati tudi za prihodnje generacije v skladu z opredelitvijo trajnostnega razvoja iz poročila komisije Brundtland 2 . EESO meni, da sedanji okvir evropske politike in gospodarstvo nista spodbudna za mlade in prihodnje generacije, in pozdravlja dejstvo, da zlasti mladi zdaj jasno izražajo svoje pomisleke, npr. v okviru gibanja „Petki za prihodnost“.

2.8Ker je treba ljudi spodbujati, naj se brez strahu soočijo s prihodnjim procesom preoblikovanja, morajo politični voditelji na vseh ravneh poskrbeti za uresničevanje načela „nihče ne sme biti zapostavljen“. Ker preoblikovanje pomeni spremembo in ker pri prehodu na trajnost zagotovo ne bo samo zmagovalcev, je napačno in nerazumno govoriti zgolj o ustvarjanju razmer, ki bodo koristile prav vsem. Čeprav bo imela koristi družba kot celota, stroški in koristi ne bodo enakomerno porazdeljeni, če ne bodo sprejeti politični ukrepi, s katerimi bi zagotovili, da nihče ne bo zapostavljen.

3.Zaskrbljujoči trendi socialnih in okoljskih neenakosti v Evropi

3.1Evropa je na zelo visoki stopnji človekovega razvoja in pričakovana življenjska doba njenih državljanov je med najvišjimi na svetu. Še vedno pa mora veliko storiti, da bo dosegla socialno razsežnost ciljev trajnostnega razvoja. Po zadnjih razpoložljivih podatkih Eurostata 3 je leta 2018 revščina ali socialna izključenost ogrožala 109,2 milijona ljudi oz. 21,7 % prebivalstva EU. Najbolj ogroženi so otroci in manjšine. Obseg hudega materialnega pomanjkanja, ki je absolutno merilo revščine, se je od leta 2008 zmanjšal, in sicer z 8,5 % na 5,8 % prebivalstva EU leta 2018 4 , kar pa je še vedno daleč od cilja iz strategije Evropa 2020.

3.2Delež zaposlenih žensk znaša le 67,5 % 5 , delež zaposlenih moških pa 73 % (pri čemer je zaposlenih le 55 % žensk s tremi ali več otroki, medtem ko pri moških ta delež znaša 85 %) 6 ; s krajšim delovnim časom dela 32 % žensk 7 in le 8 % moških. Leta 2017 je bil v EU bruto zaslužek žensk na uro v povprečju 16 % nižji od zaslužka moških zaradi kombinacije stereotipov, segregacije v izobraževanju in na trgu dela, vodstvenih in nadzornih položajev, ki so jih večinoma zasedali moški, daljših obdobij odsotnosti s trga dela, neplačanih skrbstvenih obveznosti in plačne diskriminacije 8 . Pomanjkanje storitev oskrbe (varstva otrok) je še vedno eden od glavnih razlogov za to, da ženske niso udeležene na trgu dela. Vsaka tretja neaktivna ženska (31,7 %) je dejala, da ni aktivna zaradi skrbstvenih obveznosti, delež neaktivnih moških zaradi tega razloga pa je znašal le 4,6 %. Razlika med plačami moških in žensk se s kariero in starostjo povečuje, kar vodi v osupljive razlike v pokojninah med spoloma, in sicer kar v višini 39 %, pri čemer je razlika v stopnji revščine med spoloma največja v najvišji starostni skupini (65 let ali več) 9 .

3.3Porazdelitev bogastva je še bolj neenakomerna: 10 % najbogatejših gospodinjstev ima v lasti 50 % skupnega bogastva, medtem ko ga ima 40 % najmanj bogatih nekaj več kot 3 % 10 . Dohodkovni delež 40 % najrevnejšega prebivalstva v smislu skupnega ekvivalentnega razpoložljivega dohodka se je ustalil na nizki ravni in je leta 2017 dosegel 21,1 % (poročilo Eurostata o ciljih trajnostnega razvoja za leto 2019). V EU obstajajo tudi velike razlike v porazdelitvi dohodka: leta 2016 je 20 % najbogatejšega prebivalstva (z najvišjimi dohodki) prejelo 5,2-krat več dohodkov kot 20 % najrevnejšega prebivalstva 11 .

3.4Revni so postali še revnejši: intenzivnost revščine (tj. koliko so dohodki ljudi, ki jim grozi revščina, pod pragom tveganja revščine) v vsej EU je leta 2016 znašala 25 %, kar pomeni, da je bila polovica ljudi, ki je živela pod pragom revščine, vsaj za 25 % pod takratnim pragom tveganja revščine 12 .

3.5Glede na (delne) dokaze, ki so na voljo, gospodinjstva z nizkimi dohodki ponavadi živijo v manj zdravem okolju kot tista z višjimi dohodki in so ranljiva v številnih pogledih. Revnejša gospodinjstva se soočajo tudi z večjimi izzivi pri plačevanju energije in mobilnosti 13 . Med evropskimi državljani ni enakosti, ko gre za izpostavljenost onesnaževanju ali drugim okoljskim nevarnostim 14 .

3.6Čeprav so se gospodarske razlike med državami EU sčasoma zmanjšale, so med državami članicami še vedno velike razlike 15 , saj se delež prebivalstva, ki ga ogroža revščina, lahko giblje od 32,8 % (Bolgarija) do 12,2 % (Češka) 16 . Razpoložljivi dohodek gospodinjstev se po EU razlikuje za 25,8 % z višjimi ravnmi v severnih in zahodnih državah ter nižjimi v vzhodnih in južnih državah. Med državami članicami so tudi velike razlike v stopnjah brezposelnosti in razširjenosti hudega materialnega pomanjkanja 17 . Na splošno je ogroženih 64,9 % brezposelnih v EU, od 81,8 % v Nemčiji do 51,5 % na Poljskem 18 .

3.7Neenakosti so posledica našega sedanjega gospodarskega stanja. Kaskadna teorija rasti, po kateri naj bi se vsi dvignili enako, ne odraža evropske stvarnosti: evropska rast ni koristila vsem enako, saj gospodinjstva z višjimi dohodki dobijo veliko več kot 40 % prebivalstva na dnu lestvice. Medtem ko se veliko ljudi težko preživlja, večino bogastva, h kateremu prispevamo vsi, uživa le peščica ljudi.

4.Različni učinki prehoda na trajnostni razvoj

4.1Prehod na trajnost ne pomeni le, da je treba naše naravne vire obravnavati bolj skrbno in odgovorno, vedno bolj je namreč očiten tudi njegov gospodarski potencial. Vse hitreje se širi svetovni trg za nizkoogljično blago in storitve. Nekatera delovna mesta, ki so ustvarjena v nizkoogljičnem gospodarstvu, so v regijah in sektorjih, v katera se je desetletja premalo vlagalo. Bolj krožno gospodarstvo bo prispevalo k učinkoviti rabi virov, zmanjšalo negativne vplive na okolje in povečalo zaposlovanje, med drugim s premestitvijo dejavnosti nazaj v Evropo in znotraj držav članic, tudi na območja z omejenimi možnostmi. Po ocenah nedavne študije se bo zaradi politik krožnega gospodarstva do leta 2030 neto zaposlenost povečala za približno 650 000 do 700 000 delovnih mest 19 . Poskrbeti moramo, da bodo imeli vsi ljudje dostop do njih in da bodo kakovostna. Do leta 2030 naj bi prehod na podnebno nevtralno gospodarstvo v EU ustvaril dodatnih 1,2 milijona delovnih mest, poleg 12 milijonov novih delovnih mest, ki se že pričakujejo. Prehod bi lahko ublažil sedanjo polarizacijo delovnih mest, ki izhaja iz avtomatizacije in digitalizacije, tudi z ustvarjanjem delovnih mest na sredini lestvice plač ter znanja in spretnosti, zlasti v gradbeništvu in proizvodnji 20 . To bo vplivalo na vse sektorje, največ motenj pa je pričakovati v avtomobilski industriji in kmetijstvu.

4.2Kljub temu še vedno opažamo izredno močno izkrivljanje konkurence, saj obstoječi okvir našega tržnega gospodarstva ne preprečuje prekomerne porabe, onesnaževanja in uničevanja naravnih virov. To izkrivljanje ne ogroža le okolja, temveč preprečuje tudi hitro uvajanje novih trajnostnih gospodarskih možnosti. Priča smo mu tako v Evropi kot na mednarodni ravni. Tako v politiki notranjega trga kot v trgovinski politiki konkurenčna prednost ne sme izvirati iz neodgovornega odnosa do blaginje ljudi ali plenjenja naravnih virov. EESO zato pozdravlja dejstvo, da je nova predsednica Evropske komisije na primer pozvala k uvedbi davka na meji glede na emisije ogljika, vendar mora biti ta shema namenjena pospešitvi prehoda na trajnost in doseganju večje socialne pravičnosti. Meni, da si mora EU prizadevati za oblikovanje cen ogljika na svetovni ravni, saj je to trdna dolgoročna rešitev.

4.3Davčni sistemi v državah članicah EU vzbujajo pomisleke, saj se opirajo predvsem na obdavčitev dela. Okoljski davki so leta 2016 znašali le 6,3 % vseh davčnih prihodkov, obdavčitev dela pa je znašala 49,8 % vseh davkov. S celostnim pristopom k davčni reformi, ki bi bila v skladu s cilji trajnostnega razvoja, bi lahko dejansko preusmerili poudarek z obdavčitve dela na davke na čezmerno premoženje, potrošnjo, onesnaževanje ali digitalizacijo 21 . Pri takem premiku bi bilo treba upoštevati vse večjo dohodkovno neenakost v Evropi ter povezavo med ravnmi dohodkov in ogljičnim odtisom. Okoljske davke je treba zato načrtovati tako, da bodo največji porabniki spremenili svoje ravnanje, hkrati pa se bodo karseda zmanjšali negativni učinki na dohodkovno in premoženjsko neenakost. Z odpravo subvencij za vire energije iz fosilnih goriv, določanjem cen CO2 in dodelitvijo ustreznih prihodkov za razvoj javnega prevoza bi lahko ugodno vplivali na dohodkovno neenakost in socialne rezultate.

4.4EU bo dovolj verodostojna za vodilno vlogo v svetu na področju trajnosti samo, če bo glede tega uspešno opravila svojo nalogo. To je med drugim osnovni pogoj za izkoriščanje hitro rastočih prihodnjih trgov, npr. na področjih krožnega gospodarstva, zelene tehnologije, bioinženirstva in trajnostnega financiranja. Zaveza k trajnosti na svetovni ravni hkrati prispeva k doseganju ciljev politike EU na drugih področjih (kot so obravnavanje vzrokov migracij, pravična svetovna trgovina in zmanjšanje odvisnosti od držav, bogatih z nafto, z vidika zunanje politike).

4.5Za prehod na trajnost pa so potrebne ogromne javne in zasebne naložbe ali veliki izdatki za trajno potrošno blago, ki se bodo dolgoročno obrestovali na ravni gospodinjstev in podjetij, pa tudi občin, regij in držav. Ključno vprašanje za družbeno trajnost je, kdo lahko vlaga ali porabi ta denar. To vprašanje določa, kdo ima koristi od opredeljenih gospodarskih prednosti in kdo ne. Družbena trajnost je ogrožena, če:

-lahko vlagajo samo velika podjetja, MSP pa ne,

-zagonska podjetja nimajo dostopa do prihodnjih trgov trajnostnega gospodarstva,

-ima samo javni sektor v bogatejših regijah, ne pa tudi v strukturno šibkejših regijah, proračun za prilagoditev infrastrukture trajnostnemu razvoju,

-(kar je najpomembneje) ljudje z nižjimi dohodki in majhnimi finančnimi viri, nižjo izobrazbo in manj znanja, manjšim zanimanjem bank zanje, nižjim socialnim kapitalom in pomanjkanjem zaupanja vase nimajo ali ne vidijo dejanskih možnosti, da bi vlagali ali spremenili svoje potrošniške vzorce v smeri trajnosti. V tem primeru imajo koristi od prehoda na trajnostni razvoj zgolj tisti, ki so že uspešni. Tako bi se le še povečale socialne neenakosti in krivice ter razlike med regijami.

4.6Bistvo družbene trajnosti ni nadaljnji razvoj tradicionalne socialne politike (kot so višji socialni prejemki), temveč zagotavljanje bolj enakih možnosti za udeležbo v gospodarstvu. V ta namen je treba MSP, zagonskim podjetjem, javnemu sektorju v strukturno šibkih regijah in predvsem državljanom (zlasti najbolj ranljivim) omogočiti, da dejavno sodelujejo pri prehodu na trajnostni razvoj. Pri tem je treba upoštevati še dejavnike, kot so spol, starost in sposobnosti vsakega posameznika, saj lahko povečajo obstoječe neenakosti v Evropi.

4.7Upoštevati je treba tudi teritorialni učinek prehoda. Na svetovni ravni bo do leta 2050 v mestih živelo 67 % ljudi. V Evropi se pričakuje, da bo stopnja urbanizacije dosegla 80 %. Vsi državljani okolja ne obremenjujejo enako, zato je treba to ustrezno upoštevati pri oblikovanju politike. Londončani na primer proizvedejo dobro polovico povprečnih emisij Združenega kraljestva 22 . Hkrati pa ima podeželsko prebivalstvo pogosto pomembno vlogo pri zagotavljanju in ohranjanju ekosistemskih storitev. Zato pri prehodu ne smemo pozabiti na podeželske regije in manjša mesta ter najbolj oddaljene regije EU, ki morajo biti prav tako vključeni.

5.Strateška področja ukrepanja – iskanje rešitev

5.1Pri skupnem pristopu v politiki trajnostnega razvoja je treba z ekonomskimi spodbudami spodbujati okolju prijazno vedenje in/ali kaznovati vedenje, ki škodi okolju. Pri določanju cen CO2 na primer velja prepričanje, da bi morala tržna cena odražati stroške emisij CO2. Ta pristop je mogoče posplošiti na vse zunanje učinke na naravno okolje, ki jih je treba upoštevati pri vključevanju zunanjih stroškov v ceno. Ta pristop internalizacije zunanjih stroškov je priljubljen, saj lahko ustvari visoko učinkovitost in uspešnost ter je združljiv z osnovnim konceptom tržnega gospodarstva.

5.2Na srečo je Evropska komisija začela resneje jemati pristop internalizacije zunanjih stroškov. Priznala je na primer, da energija iz obnovljivih virov ne bo dovolj zanimiva, dokler zunanji stroški fosilnih virov ne bodo v celoti upoštevani v tržni ceni 23 . Poleg tega si prizadeva, da bi v prometnem sektorju izvajali načelo „onesnaževalec plača“ 24 . Ti pristopi povezujejo ekološko in gospodarsko razsežnost trajnosti, ne vključujejo pa socialne razsežnosti. Vsem družbenim skupinam in deležnikom je treba zagotoviti okvir, ki jim bo dejansko omogočal trajnostno proizvodnjo in potrošnjo. V nasprotnem primeru MSP ne bodo več konkurenčna, strukturno šibke regije bodo postale še šibkejše, socialno prikrajšane osebe ali osebe s posebnimi prikrajšanostmi pa bodo imele še manj možnosti, da bi bile udeležene pri ustvarjanju družbene blaginje.

5.3Zato trajnostna strategija, ki se opira zgolj na trg, kjer so v najboljšem primeru vsi zunanji stroški internalizirani, ne zadostuje, saj ne prinaša samodejno trajnostnih rezultatov za družbo. Poleg internalizacije zunanjih učinkov mora politika, ki spodbuja tudi družbeno trajnost, zavzeti širši pristop. Odpraviti je treba obstoječe ovire, ki posameznikom, družbenim skupinam, zadrugam, posameznim podjetjem ali javnemu sektorju preprečujejo, da bi sodelovali pri trajnostnem razvoju.

5.4Prehod na trajnostni razvoj bo zlasti pomemben v nekaterih sektorjih, kot so živilski, prometni, stanovanjski in energetski sektor. To ponazarjajo zlasti trije primeri iz energetskega sektorja:

·Višja cena CO2 zvišuje stroške električne energije, razen če je ta proizvedena popolnoma brez emisij CO2. Zato je samooskrba z električno energijo iz obnovljivih virov, kot je sončna energija (ki jo bo v prihodnosti spodbudilo tudi shranjevanje električne energije) toliko bolj privlačna. Sistem proizvajalec-odjemalec je smiseln z vidika okoljske in gospodarske trajnosti. Res pa je, da imajo tisti, ki živijo v svojih domovih, ali tisti, ki upravljajo večja podjetja in imajo dovolj velike (strešne) površine, veliko boljše možnosti, da izkoristijo ta sistem. Za najemnike ali mala obrtniška podjetja je težje ali objektivno skoraj nemogoče, da bi postali proizvajalci-odjemalci. Zato je električna energija zanje vse dražja, samodobavitelji pa lahko prihranijo denar in odplačajo naložbo ter včasih celo prejmejo denar davkoplačevalcev. To povečuje socialno neenakost in slabi konkurenčni položaj malih podjetij. Zelo podobne težave se pojavljajo tudi v sektorju ogrevanja.

·Zaradi višje cene CO2 so draga tudi fosilna goriva. Z drugimi besedami to pomeni, da se na primer stroški nakupa električnega avtomobila hitreje povrnejo. Za to pa je potrebna finančna likvidnost ali vsaj kreditna sposobnost. Posamezniki ali celo mala podjetja, ki tega nimajo, ne morejo kupiti električnega avtomobila in se morajo zato sprijazniti z višjo ceno bencina. Druga možnost, vsaj v velikih mestih, je javni prevoz ali kolesarjenje, vendar to na številnih podeželskih območjih ni mogoče. Posledica tega je, da ne gre zgolj za enake težave kot pri električni energiji ali ogrevanju, pod dodatnim pritiskom je tudi regionalna kohezija.

·Najboljši način za učinkovito spodbujanje razvoja krožnega gospodarstva je verjetno podražitev porabe surovin, npr. prek DDV. Za čim manjšo uporabo surovin ali za njihovo recikliranje v gospodarskih panogah ali trgovini pa so pogosto potrebne tudi začetne naložbe v opremo in tehnologijo, kar spet koristi velikim podjetjem v škodo MSP.

5.5Čeprav je še tako utemeljeno spodbujati uporabo energije iz obnovljivih virov, elektromobilnost in krožno gospodarstvo z višjimi stroški emisij ali surovin, ti primeri kažejo, da bo družbena trajnost trpela, če bo to edini pristop. Zato ga je treba podpreti s pobudami, ki bodo posebej namenjene obravnavanju položaja prikrajšanih udeležencev na trgu, in bodo omogočile, da bodo prejeli vsaj nadomestilo za svojo prikrajšanost. Zgolj nadomestilo pa pogosto ni dovolj za doseganje napredka na področju družbene trajnosti. V nekaterih okoliščinah morajo imeti prikrajšane osebe boljše možnosti kot drugi.

5.6Glede na povedano je na primer sodelovanje pri energetskem prehodu odvisno tudi od izobraževanja in poznavanja morebitnih ukrepov, zato je bistveno pomagati ljudem, da se z večjim zaupanjem lotijo dejavnosti, ki vodijo k večjemu sodelovanju pri trajnostnem razvoju. Brez tega so lahko ovire, ki jih ustvarjajo upravni postopki in birokracija, še bolj obremenjujoče. Pozornost je treba nameniti tudi spreminjanju infrastrukture.

5.7Drugo strateško področje ukrepanja je usposabljanje, izobraževanje, svetovanje in pomoč. Prehod na podnebno nevtralno gospodarstvo bo močno vplival na potrebe po znanju in spretnostih. Nujno je vlagati v človeški kapital (izobraževanje, usposabljanje, vseživljenjsko učenje), da bi sedanje in prihodnje generacije opremili s potrebnim znanjem in spretnostmi na področju zelene in digitalne tehnologije. Šole in univerze bi morale vključevati posebne učne načrte za poučevanje o trajnostnem razvoju, da bi spodbudile tudi učenje na delovnem mestu, ki upošteva stanje na trgih dela. Da nihče ne bo zapostavljen, so bistvene naložbe v prekvalifikacijo in strokovno izpopolnjevanje prebivalstva.

5.8Enako pomembni so socialni transferji (npr. financirani s „progresivno obdavčitvijo“ in inovativnimi davki, kot je davek na finančne transakcije). Zaradi spreminjajoče se narave dela, ki je posledica tehnoloških sprememb, bo vprašanje novih pravic, med drugim ustreznega dohodka za vse, v prihodnjem obdobju glavna tema razprav, v katere morajo biti polno vključeni socialni partnerji. Te pravice bo treba opredeliti tako, da bodo prispevale k trajnosti in je ne bodo ovirale.

5.9Socialna politika je zanemarjala okoljske izzive. Evropski socialni sklad na primer ne obravnava podnebnih sprememb. Ocenjuje se, da je samo 7 % sredstev namenjenih nizkoogljičnemu gospodarstvu, odpornemu na podnebne spremembe, kar naj bi dosegli z reformo sistemov izobraževanja in usposabljanja, prilagoditvijo znanja in spretnosti ter kvalifikacij, strokovnim izpopolnjevanjem delovne sile in ustvarjanjem novih delovnih mest 25 . Poleg tega pomanjkanje usklajenosti med okviri politike pomeni, da kompromisi, sinergije in potreba po spremljevalnih ukrepih bodisi niso vključeni v razprave ali pa jih je težko oceniti zaradi pomanjkanja prilagojenih podatkov, orodij ali postopkov.

5.10Konkretneje, da bi olajšali preusmeritev paradigme od naknadnih nadomestil in prizadevanj za blažitev posledic k temu, da bi socialno prikrajšanim osebam v strukturno prikrajšanih regijah omogočili, da same razvijajo projekte, ki se izvajajo od spodaj navzgor, in postopno ustvarjajo resnično trajnostne, participativne in vključujoče gospodarske modele 26 , bo treba zagotoviti:

·zajamčen ustrezen dohodek za ljudi v stiski;

·zajamčen dostop do mikrofinančne pomoči ali javnih posojil za ljudi z visokim kreditnim tveganjem z vidika zasebnih bank;

·podporo samooskrbi (zlasti v skupnosti), na primer na področjih energije, stanovanj in kmetijstva, ki bi lahko bila v obliki različnih struktur socialne ekonomije, zlasti zadrug);

·zmanjšanje upravnih ovir za te akterje;

·pravno in tehnično svetovanje na terenu;

·krepitev javnih naložb v infrastrukturo in socialne naložbe.

6.Vloga evropskega stebra socialnih pravic v okviru trajnosti

6.1Evropski steber socialnih pravic, ki ga je novembra 2017 razglasila EU, je posebno orodje za reševanje socialnih izzivov, s katerimi se srečuje EU, saj zajema načela in pravice, ki so bistveni za pravične in dobro delujoče trge dela ter sisteme socialnega varstva v 21. stoletju v Evropi. Njegov namen je vsem državljanom zagotoviti nove in učinkovitejše pravice na podlagi 20 ključnih načel, razvrščenih v tri kategorije: i) enake možnosti in dostop do trga dela, ii) pošteni delovni pogoji ter iii) socialna zaščita in vključenost vseh.

6.2Za izvajanje evropskega stebra socialnih pravic so potrebni trdna proračunska osnova in naložbe. Po eni strani bi moral naslednji večletni finančni okvir zagotoviti potrebna finančna sredstva, po drugi strani pa bi lahko s sklicevanjem na zlato pravilo 27 za socialno in okoljsko usmerjene javne naložbe olajšali socialne naložbe. Ustrezne davčne politike, vključno z učinkovitimi ukrepi proti davčnim goljufijam, izogibanju davkom in agresivnemu davčnemu načrtovanju, bi morale državam članicam in EU omogočiti, da zberejo dodatna sredstva in prispevajo k financiranju socialnega stebra in ciljev trajnostnega razvoja 28 . Javno porabo ali naložbe lahko na nekaterih področjih dopolnijo tudi naložbe zasebnega sektorja, vendar bi morala zanje veljati specifična in pregledna merila, ki bi zagotavljala zadosten socialni donos v splošno korist 29 .

6.3Čeprav je med 17 cilji trajnostnega razvoja ter 20 pravicami in načeli evropskega stebra socialnih pravic veliko skupnega, še ni bilo pripravljenega predloga o tem, kako ustvariti koristne sinergije med njimi. To bi lahko dosegli z izboljšanjem 14 kazalnikov iz pregleda socialnih kazalnikov, da bi bili bolje usklajeni z 20 pravicami in načeli evropskega stebra socialnih pravic ter cilji trajnostnega razvoja. Evropska komisija bi morala na podlagi razširjenega in bolj specifičnega sklopa skupnih kazalnikov pripraviti tudi strategijo za boljše povezovanje teh dveh bistvenih orodij za socialno-okoljski napredek in pri tem paziti, da ne bi prišlo do podvajanja, kar bi lahko povzročilo zmedo. Spletišče www.inequalityin.eu 30 je dober primer orodja, ki kot kazalnike kakovosti življenja v državah članicah uporablja prihodke in okoljske parametre.

6.4Trenutno poteka razprava o tem, kako udejanjiti koncept „pravičnega prehoda“ v Evropi. Aktivne politike trga dela bi morale olajšati prehod zlasti na nizkoogljična delovna mesta (na primer z usposabljanjem in pomočjo pri iskanju zaposlitve) in povečati udeležbo delavcev ter plačila za okoljske storitve, ki podpirajo prikrajšane skupine med prehodom 31 .

V Bruslju, 31. oktobra 2019

Luca JAHIER

predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

_____________

(1)    Mnenje EESO o prehodu na bolj trajnostno evropsko prihodnost, UL C 81, 2.3.2018, str. 44 .

(2)    Poročilo Brundtland Our Common Future (Naša skupna prihodnost) .

(3)     https://ec.europa.eu/eurostat/documents/2995521/10163468/3-16102019-CP-EN.pdf/edc3178f-ae3e-9973-f147-b839ee522578 .

(4)    Glej opombo 3.

(5)    Glej prejšnjo opombo.

(6)     https://eige.europa.eu/publications/poverty-gender-and-intersecting-inequalities-in-the-eu .

(7)     Eurostat .

(8)     https://ec.europa.eu/info/policies/justice-and-fundamental-rights/gender-equality/equal-pay/gender-pay-gap-situation-eu_sl .

(9)     https://www.equalpayday.be/europa/ ; Eurostat .

(10)     OECD, Understanding the Socio-Economic Divide in Europe, Background Report (Razumevanje družbeno-ekonomskega razkoraka v Evropi, informativno poročilo), 2017 .

(11)     Income inequality in the EU (Dohodkovna neenakost v EU) , Eurostat, 2016.

(12)     What is poverty – Poverty facts and trends (Kaj je revščina – dejstva in trendi revščine) , EAPN, 2016.

(13)    30x30 Actions for a Sustainable Europe, #Think2030 Action Plan (30 x 30 ukrepov za trajnostno Evropo, akcijski načrt #Think2030), IEEP.

(14)    Evropska agencija za okolje, 2018.

(15)    Eurostat, 2019.

(16)    Glej opombo 3.

(17)    ESPAS, 2019, in Eurostat, 2018.

(18)    Eurostat, 2018.

(19)    Impacts of circular economy policies on the labour market (Vplivi politik krožnega gospodarstva na trg dela), poročilo, ki so ga za Evropsko komisijo pripravili Cambridge Econometrics, Trinomics in ICF, maj 2018.

(20)    ESDE, 2019.

(21)    Mnenje EESO o vzdržnih sistemih socialne varnosti in socialne zaščite v digitalni dobi, UL C 129, 11.4.2018, str. 7 .

(22)    Mednarodni inštitut za okolje in razvoj (IIED).

(23)    Smernice o državni pomoči za varstvo okolja in energijo za obdobje 2014–2020 (2014/C 200/01).

(24)    Bela knjiga – Načrt za enotni evropski prometni prostor – na poti h konkurenčnemu in z viri gospodarnemu prometnemu sistemu (COM(2011) 144).

(25)    Baldock, David in Charveriat, Céline, 2018. V poročilu se podatki označujejo kot: „lastni izračuni na podlagi študije Ricardo (2017) Climate mainstreaming in the EU Budget: preparing for the next MFF“ (Vključevanje podnebnih ukrepov v proračun EU: priprave na naslednji večletni finančni okvir).

(26)    Mnenje EESO o novih trajnostnih gospodarskih modelih, UL C 81, 2.3.2018, str. 57 .

(27)       UL C 227, 28.6.2018, str. 1 , točka 1.6; UL C 197, 8.6.2018, str. 33 , točki 1.8 in 3.6; UL C 327, 12.11.2013, str. 11 ; UL C 227, 28.6.2018, str. 95 , točka 1.4; UL C 226, 16.7.2014, str. 21 ; UL C 262, 25.7.2018, str. 1 , točka 3.14, in UL C 190, 5.6.2019, str. 24 , točka 1.8; ECO/498 (UL, str. xx).

(28)     UL C 262, 25.7.2018, str. 1 , točka 1.6.

(29)     UL C 262, 25.7.2018, str. 1 , točka 1.4.

(30)     https://www.inequalityin.eu .

(31)     Mednarodna konfederacija sindikatov navaja smernice Mednarodne organizacije dela za pravičen prehod.