25.3.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

L 79/1

(1)

Uredba Sveta (EGS) št. 479/92 z dne 25. februarja 1992 o uporabi člena 85(3) Pogodbe za nekatere skupine sporazumov, sklepov in usklajenih ravnanj med prevozniki v linijskem prevozu po morju (konzorciji) (2) je bila večkrat (3) bistveno spremenjena. Zaradi jasnosti in racionalnosti bi bilo treba navedeno uredbo kodificirati.

(2)

Člen 81(1) Pogodbe se lahko v skladu s členom 81(3) Pogodbe razglasi za neuporabljivega za tiste skupine sporazumov, sklepov in usklajenih ravnanj, ki izpolnjujejo pogoje iz člena 81(3).

(3)

Določbe za uporabo člena 81(3) Pogodbe je treba sprejeti z uredbo ali direktivo v skladu s členom 83 Pogodbe. Omenjene določbe morajo v skladu s členom 83(2)(b) določati podrobnosti uporabe člena 81(3) ob upoštevanju potrebe po zagotovitvi učinkovitega nadzora na eni strani in po čim večji poenostavitvi upravljanja na drugi. V skladu s členom 83(2)(d) so te določbe potrebne za opredelitev nalog Komisije in Sodišča.

(4)

Linijski prevoz po morju je kapitalsko intenzivna industrija. Kontejnerizacija je povečala pritisk za sodelovanje in racionalizacijo. Industrija ladijskih prevozov Skupnosti bi morala doseči ekonomije obsega, potrebne za uspešno konkurenco na svetovnem trgu linijskih prevozov po morju.

(5)

Sporazumi o skupnem opravljanju storitev med prevozniki v linijskem prevozu po morju, katerih namen je racionalizirati poslovanje s tehničnimi, poslovnimi in/ali komercialnimi sporazumi (v pomorskih krogih znanih kot konzorciji), lahko prispevajo k zagotovitvi sredstev, potrebnih za izboljšanje produktivnosti linijskih prevozov po morju ter k pospeševanju tehničnega in gospodarskega napredka.

(6)

Pomorski prevoz je pomemben za razvoj trgovine Skupnosti in sporazumi med konzorciji lahko ob upoštevanju posebnosti mednarodnih linijskih prevozov po morju odigrajo pomembno vlogo. Legalizacija teh sporazumov je ukrep, ki lahko ugodno prispeva k izboljšanju konkurenčnosti ladijskega prevoza v Skupnosti.

(7)

Uporabniki storitev ladijskega prevoza, ki jih ponujajo konzorciji, lahko uživajo delež koristi, ki izhajajo iz izboljšanja produktivnosti in storitev, med drugim tudi s točnostjo zvez, znižanjem stroškov zaradi višjih stopenj izrabe zmogljivosti in boljšo kakovostjo storitev zaradi izboljšanih plovil in opreme.

(8)

Komisiji bi bilo treba omogočiti, da določbe člena 81(1) Pogodbe z uredbo razglasi za neuporabljive za nekatere skupine sporazumov, sklepov in usklajenih ravnanj med konzorciji, da bi se podjetjem olajšalo sodelovanje, ki je gospodarsko zaželeno in nima škodljivih posledic z vidika politike konkurence. Komisiji bi bilo treba omogočiti, da v tesnem in stalnem sodelovanju s pristojnimi organi držav članic natančno opredeli področje uporabe teh izjem in pogoje, ki se nanje nanašajo.

(9)

Konzorciji v linijskih prevozih po morju so specializirana in zapletena oblika mešane družbe. Obstaja vrsta raznih sporazumov med konzorciji, ki delujejo v različnih okoliščinah. Področje uporabe, stranke, dejavnosti in pogoji konzorcijev se pogosto spreminjajo. Zato bi bilo treba Komisiji dodeliti pristojnost, da občasno opredeli, za katere konzorcije bi se morale uporabljati skupinske izjeme.

(10)

Za zagotovitev izpolnitve vseh pogojev člena 81(3) Pogodbe je treba navezati pogoje na skupinske izjeme, da bi zagotovili zlasti prenos pravičnega deleža koristi na vkrcevalce in da ne bi izključili konkurence –

25.3.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

L 79/5

25.3.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

L 79/7

(1)

Uredba Komisije (ES) št. 80/2001 z dne 16. januarja 2001 o določitvi podrobnih pravil za uporabo Uredbe Sveta (ES) št. 104/2000 glede obvestil o priznanju organizacij proizvajalcev, določanja cen in intervencije v okviru skupne organizacije trga za ribiške proizvode in proizvode akvakulture (2) je bila večkrat bistveno spremenjena (3). Ker je treba nadalje spremeniti seznam regij držav članic in oznake denarnih valut, ki se uporabljajo za namene te uredbe, je le-to zaradi jasnosti treba prenoviti.

(2)

V skladu s členom 13(6) Uredbe (ES) št. 104/2000 objavlja Komisija vsako leto seznam pooblaščenih organizacij proizvajalcev in njihovih združenj. Države članice ji morajo zato zagotoviti ustrezne informacije.

(3)

Komisija mora biti sposobna nadzorovati dejavnosti organizacij proizvajalcev glede stabilizacije cen in načina, kako ti uporabljajo sisteme finančnih nadomestil in premostitvenih premij.

(4)

Intervencijski režim Skupnosti skladno s členi 21 do 26 Uredbe (ES) št. 104/2000 zahteva, da so na voljo podatki o cenah, ki se evidentirajo v rednih presledkih po natančno opredeljenih regijah.

(5)

V okviru upravljanja skupne ribiške politike (sistem FIDES II) je bil uveden sistem elektronskega prenosa podatkov med državami članicami in Komisijo. Uporabljati se mora za namene zbiranja podatkov, ki jih navaja ta uredba.

(6)

So ukrepi, predvideni v tej uredbi, v skladu z mnenjem Upravnega odbora za ribiške proizvode –

25.3.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

L 79/34

(1)

Člen 67(3) Uredbe (ES) št. 726/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o postopkih Skupnosti za pridobitev dovoljenja za promet in nadzor zdravil za humano in veterinarsko uporabo ter o ustanovitvi Evropske agencije za zdravila (2) določa, da so prihodki Evropske agencije za zdravila (v nadaljnjem besedilu: Agencija) sestavljeni iz prispevka Skupnosti in pristojbin, ki jih Agenciji plačajo podjetja. Uredba (ES) št. 297/95 določa kategorije in višine takšnih pristojbin.

(2)

Člen 12 Uredbe (ES) št. 297/95 določa, da Komisija z učinkom od 1. aprila vsakega leta pregleda pristojbine Agencije glede na stopnjo inflacije in jih ustrezno prilagodi.

(3)

Navedene pristojbine je zato treba prilagoditi s sklicevanjem na stopnjo inflacije leta 2008. Stopnja inflacije v Skupnosti, kakor jo je objavil Statistični urad Evropskih skupnosti (Eurostat), je leta 2008 znašala 3,7 %.

(4)

Zaradi poenostavitve je treba prilagojene višine pristojbin zaokrožiti na vsoto, ki je najbližja 100 EUR.

(5)

Uredbo (ES) št. 297/95 je zato treba ustrezno spremeniti.

(6)

Zaradi pravne gotovosti se ta uredba ne sme uporabljati za veljavne vloge, ki so 1. aprila 2009 nerešene.

(7)

V skladu s členom 12 Uredbe (ES) št. 297/95 je treba prilagoditev izvesti z učinkom od 1. aprila 2009. Zato je primerno, da začne ta uredba veljati takoj in se uporablja od navedenega datuma –

1.

člen 3 se spremeni:

2.

v členu 4 se „60 600 EUR“ nadomesti z „62 800 EUR“;

3.

člen 5 se spremeni:

4.

v členu 6 se „36 400 EUR“ nadomesti s „37 700 EUR“;

5.

člen 7 se spremeni:

6.

člen 8 se spremeni:

25.3.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

L 79/37

(1)

Zaradi zelo velikih potreb po zunanjem financiranju sta se latvijska kapitalski in finančni trg nedavno znašla pod pritiskom, ki odraža splošno poslabšanje tržnih pričakovanj in vedno večjo zaskrbljenost glede zdravja latvijskega gospodarstva, v katerem obstajajo velika neravnovesja v smislu obsežnega zunanjega primanjkljaja in zelo velikega zunanjega dolga, poslabšanja javnih financ ter visokih stopenj inflacije stroškov in cen. Latvijski bančni sektor ima resne težave z likvidnostjo in zaupanjem. Raven deviznih rezerv se je zmanjšala, saj je centralna banka ukrepala, da bi ohranila vezavo menjalnega tečaja.

(2)

Svet redno pregleduje gospodarske politike, ki jih izvaja Latvija, zlasti v okviru konvergenčnega programa Latvije in nacionalnega programa reform, kot tudi v okviru konvergenčnih poročil.

(3)

Skupne potrebe Latvije po financiranju se za obdobje do prvega četrtletja leta 2011 ocenjujejo na 7,5 milijarde EUR.

(4)

Latvijski organi so EU in druge mednarodne finančne institucije ter države zaprosili za znatno finančno pomoč, da bi podprli vzdržnost plačilne bilance.

(5)

Latvijska plačilna bilanca je resno ogrožena, zato je upravičena nujna odobritev vzajemne pomoči Skupnosti v povezavi z MDS in drugimi prispevajočimi. Poleg tega je zaradi nujnosti zadeve potrebno odobriti izjemo od roka šestih tednov iz odstavka I(3) Protokola o vlogi nacionalnih parlamentov v Evropski uniji, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbama o ustanovitvi Evropskih skupnosti.

(6)

Sveženj finančne pomoči bi se zagotovil pod pogojem, da bi si Latvijski organi močno prizadevali za izvajanje ambicioznega programa za fiskalni in finančni sistem ter strukturno reformo, ki bi olajšal potrebne zunanje in notranje prilagoditve, stabiliziral gospodarstvo in ponovno vzpostavil verodostojnost gospodarske politike. Komisija bo v sodelovanju z EFO redno in podrobno preverjala, ali so izpolnjeni pogoji gospodarske politike, povezani s pomočjo –

25.3.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

L 79/39

(1)

Svet je z Odločbo 2009/289/ES (2) odločil o odobriti vzajemne pomoči Latviji.

(2)

Zaradi zelo velikih potreb po zunanjem financiranju sta se latvijski kapitalski in finančni trg nedavno znašla pod pritiskom, ki odraža splošno poslabšanje tržnih pričakovanj in vedno večjo zaskrbljenost glede zdravja latvijskega gospodarstva, v katerem obstajajo velika neravnovesja v smislu obsežnega zunanjega primanjkljaja, poslabšanja javnih financ ter visokih stopenj inflacije stroškov in cen. Latvijski bančni sektor ima resne težave z likvidnostjo in zaupanjem. Raven deviznih rezerv se je zmanjšala, saj je centralna banka ukrepala, da bi ohranila vezavo menjalnega tečaja.

(3)

Skupne potrebe Latvije po zunanjem financiranju se za obdobje do prvega četrtletja leta 2011 ocenjujejo na 7,5 milijarde EUR.

(4)

Primerno je, da Skupnost na podlagi aranžmaja za zagotavljanje srednjeročne finančne pomoči za plačilne bilance držav članic, ki je bil uveden z Uredbo (ES) št. 332/2002, zagotovi Latviji podporo v višini do 3,1 milijarde EUR. Navedeno pomoč Skupnosti bi bilo treba zagotoviti v povezavi s posojilom Mednarodnega denarnega sklada (MDS) v višini 1,5 milijarde SDR (1 200 % latvijske kvote pri MDS, približno 1,7 milijarde EUR) na podlagi aranžmaja „stand-by“ pri MDS, odobrenega 23. decembra 2008. Nordijske države (Švedska, Danska, Finska, Estonija in Norveška) bodo prispevale skupno 1,8 milijarde EUR, Svetovna banka 0,4 milijarde EUR, Evropska banka za obnovo in razvoj, Češka in Poljska pa skupno 0,4 milijarde EUR, tako da bo v obdobju do prvega četrtletja leta 2011 na voljo skupno 7,5 milijarde EUR.

(5)

Pomoč Skupnosti bo upravljala Komisija. Posebni pogoji gospodarske politike, o katerih so se dogovorili organi Latvije po posvetovanju z EFO, se določijo v memorandumu o soglasju. Vključevati bi morali med drugim ukrepe za ublažitev neposrednih likvidnostnih pritiskov, ponovno vzpostavitev dolgoročne stabilnosti na podlagi okrepitve bančnega sektorja, odprave fiskalnih neravnovesij in sprejetja notranjih politik, ki bodo izboljšale konkurenčnost. Ukrepi bi morali vključevati takojšnjo in trajno fiskalno konsolidacijo, celovito strategijo reševanja bank, okrepljeno sposobnost regulativnih organov za krizno upravljanje, celovite strukturne reforme ter tudi druge pomembne ukrepe. Podrobne finančne pogoje bi morala določiti Komisija v sporazumu o posojilu.

(6)

Pomoč bi bilo treba zagotoviti z namenom ublažitve neposrednih likvidnostnih pritiskov in pod pogojem, da se bodo izvajale politike za ponovno vzpostavitev dolgoročne stabilnosti na podlagi okrepitve bančnega sektorja, odprave fiskalnih neravnovesij in sprejetja notranjih politik, ki bodo izboljšale konkurenčnost, hkrati pa ohraniti ozek razpon menjalnega tečaja in obstoječega osrednjega tečaja –

(a)

sprejetje jasno določenega srednjeročnega fiskalnega programa, namenjenega zmanjšanju javnofinančnega primanjkljaja na stopnjo, ki ni višja od referenčne vrednosti 3 % BDP iz Pogodbe, do leta 2011;

(b)

izvrševanje proračuna za leto 2009, kakor je bil spremenjen z dodatnim proračunom, ki je bil sprejet 12. decembra 2008 (in se bo podrobneje spremenil v prvi četrtini leta 2009), katerega cilj je javnofinančni primanjkljaj v višini največ 5 % BDP oziroma 5,3 % v skladu s pravili ESA 95;

(c)

zmanjšanje povprečnih nominalnih plač v javnem sektorju za približno 15 % v letu 2009 v primerjavi s prvotnim proračunom s 14. novembra 2008 in dodatno zmanjšanje za 2 % v obdobju 2010–2011;

(d)

nadaljevanje z ukrepi, začetimi leta 2008, za zmanjšanje zaposlenosti v centralni vladi za najmanj 5 % do konca leta 2008 in skupnem zmanjšanju za 10 % do 30. junija 2009;

(e)

okrepitev oblikovanja in izvrševanja proračunskih postopkov s sprejetjem fiskalnega okvira ter proračunske reforme s spremembami obstoječega Zakona o proračunu in finančnem upravljanju;

(f)

uvedba jasnega in preglednega sistema izplačevanja plač uslužbencev v neposredni javni upravi ter vzpostavitev enotnega sistema za načrtovanje in upravljanje s človeškimi viri za institucije javne uprave;

(g)

mehanizmi za zagotovitev srednje- do dolgoročne širše stabilnosti bančnega sektorja, vključno z vrsto ukrepov v skladu z načelom skrbnega in varnega poslovanja ter ukrepov nadzorne in monetarne politike. Ti bi morali omejiti rast posojil na trajnostnih ravneh in se izogniti močni odvisnosti od nezanesljivega financiranja iz tujine. Opravljajo se usmerjena preverjanja bančnega sistema, ki bodo zagotavljala, da so vse banke solventne in imajo dovolj kapitala;

(h)

ustrezni ukrepi v zvezi s prestrukturiranjem dolga zasebnega sektorja. Okrepi se ustrezna pravna podlaga za prestrukturiranje obstoječega dolga glede roka zapadlosti in valute. Med prednostne naloge se uvrstita tudi lajšanje postopkov, ki so bili sproženi zaradi nesolventnosti, in hitro izvajanje sanacijskih načrtov;

(i)

zagotovitev, da preostali manjšinski delničarji banke Parex nimajo koristi od reševanja banke in ukrepov za povečanje finančne stabilnosti, s popolno nacionalizacijo banke Parex;

(j)

ukrepi strukturne reforme, ki se podpirajo v okviru lizbonske strategije in ki se izvajajo v latvijskem nacionalnem programu reform, vključno z aktivno politiko trga dela in vseživljenjskega učenja, večjim vključevanjem akterjev zasebnega sektorja pri raziskovalnih in razvojnih dejavnostih ter inovacijah, ukrepi za spodbujanje izvoza ter odpravo upravnih obremenitev za podjetja;

(k)

izvajanje projektov, ki jih financira EU, na načrtovani ravni, da bi se pomagal izboljšati prispevek menjalnega sektorja na gospodarsko rast;

(l)

ukrepi za izboljšanje dostopa do financiranja za podjetja in podjetnike, katerih prošnje za strukturne sklade so bile odobrene ali ki morda nameravajo vložiti prošnjo za strukturne sklade.

25.3.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

L 79/42

(1)

Irski organi so 25. junija 2008 v skladu s postopkom iz drugega odstavka člena 19 Direktive 2000/13/ES obvestili Komisijo o osnutkih zdravstvenih predpisov o obveznem označevanju države porekla perutnine ter prašičjega in ovčjega mesa.

(2)

Osnutki predpisov zahtevajo, da je treba vso perutnino, prašičje in ovčje meso ter živila, ki vsebujejo vsaj 70 % teže tega mesa, označevati z navedbo države porekla v jasni in čitljivi pisavi v irskem in/ali angleškem jeziku. „Poreklo“ je opredeljeno kot država, v kateri je bila žival rejena večino svojega življenja, oziroma država, kjer je bila zaklana, če gre za drugo državo.

(3)

Direktiva 2000/13/ES predvideva na eni strani uskladitev nekaterih nacionalnih določb in na drugi strani ureditev neusklajenih nacionalnih določb ter s tem omogoča uskladitev pravil o označevanju živil. Obseg usklajevanja je določen v členu 3(1), ki navaja samo seznam navedb, ki morajo biti nujno navedene na oznaki živil „v skladu s členi od 4 do 17 in ob upoštevanju izjem, ki so v njih predvidene“. Člen 4(2) pa poleg navedb iz člena 3(1) predvideva možnost še nadaljnjih obveznih navedb za nekatera živila, posebej določenih s predpisi Skupnosti, če ti ne obstajajo, pa z nacionalnimi predpisi.

(4)

Člen 18(2) Direktive 2000/13/ES omogoča sprejetje neusklajenih nacionalnih predpisov, ki se sprejmejo, če so utemeljeni na enem izmed razlogov, navedenih v teh predpisih, pri čemer ti razlogi med drugim vključujejo preprečevanje prevar in zaščito javnega zdravja, in če niso takšne narave, da bi ovirali uporabo opredelitev in pravil iz Direktive 2000/13/ES; zato je treba v primeru osnutka nacionalnih predpisov o označevanju, ki ga predloži država članica, preučiti njihovo usklajenost z zgoraj omenjenimi zahtevami in določbami Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti.

(5)

V skladu s točko 8 člena 3(1) Direktive 2000/13/ES je navedba kraja porekla ali izvora obvezna, „kadar bi lahko potrošnik brez te navedbe bil v zmoti glede pravega porekla ali izvora živila“. Ta določba ob upoštevanju obveznosti za navedbo porekla ali izvora živila, kadar bi druge navedbe na oznaki danega proizvoda lahko pomenile, da je takšen proizvod drugega porekla, zagotavlja ustrezen mehanizem proti tveganju zavajanja potrošnikov.

(6)

V primeru perutnine ter prašičjega in ovčjega mesa na podlagi razlogov, ki so jih predložili irski organi, ni mogoče zaključiti, da bi se irski potrošniki lahko na splošno motili, da zadevni proizvodi prihajajo iz določenega kraja.

(7)

Irska ni predložila nobenih dokazov, da so osnutki predpisov potrebni za dosego enega od ciljev iz zgoraj omenjenega člena 18 ali da je ovira, ki je s tem ustvarjena, sorazmerna. Omenja samo namen obveščanja potrošnikov o poreklu zadevnih proizvodov. Zgolj ta razlog ne zadostuje za utemeljitev osnutkov predpisov.

(8)

Na podlagi teh ugotovitev je Komisija v skladu s tretjim odstavkom člena 19 Direktive 2000/13/ES predložila negativno mnenje.

(9)

Irske organe je zato treba pozvati, da ne sprejmejo zadevnih osnutkov predpisov.

(10)

Ukrepi, predvideni s to odločbo, so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za prehranjevalno verigo in zdravje živali –

25.3.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

L 79/44

(1)

Odločba Komisije 1999/177/ES z dne 8. februarja 1999 o določitvi pogojev za odstopanje za plastične zaboje in plastične palete v zvezi s koncentracijami težkih kovin, določenimi v Direktivi 94/62/ES o embalaži in odpadni embalaži (2), preneha veljati 9. februarja 2009.

(2)

Po prenehanju veljavnosti Odločbe 1999/177/ES so na trgu ostale znatne količine plastičnih zabojev in plastičnih palet, katerih koncentracije težkih kovin presegajo koncentracije, določene z Direktivo 94/62/ES. Ob upoštevanju pomanjkanja zmogljivosti industrije za nadomestitev vseh takšnih zabojev in palet obstaja velika nevarnost, da bodo navedeni zaboji in palete odstranjeni na odlagališča odpadkov ali s sežiganjem. Obe dejanji bi imeli škodljive posledice za zdravje ljudi in okolje.

(3)

Cilj Direktive 94/62/ES je z vključitvijo ponovne uporabe in recikliranja omejiti prisotnost težkih kovin v embalaži ter doseči visoko stopnjo varstva okolja.

(4)

Da bi industriji omogočili dovolj časa, da z najboljšimi razpoložljivimi tehnikami nadomesti navedene plastične zaboje in plastične palete, je primerno, da se sprejmejo pogoji za odstopanje za navedene zaboje in palete, ki se uporabljajo v zaprtih in nadzorovanih verigah proizvodov. Na podlagi znanstvenih raziskav, predloženih Komisiji, se sprejetje takšnega odstopanja priporoča.

(5)

Ker namerava Komisija po petih letih ponovno pregledati delovanje sistema, ki ga zagotavlja ta odločba, in napredek, dosežen pri opuščanju plastičnih zabojev in plastičnih palet, ki vsebujejo težke kovine, morajo države članice predložiti ustrezne informacije. Da ne bi z zahtevo po posebnem poročanju držav članic povečali sedanje upravne obremenitve, zadostuje, da se takšne informacije vključijo v poročila, predložena Komisiji v skladu s členom 17 Direktive 94/62/ES.

(6)

Zaradi pravne varnosti in v izogib morebitnim negativnim posledicam prenehanja veljavnosti Odločbe 1999/177/ES bi se morala ta odločba začeti uporabljati na dan, ko navedena odločba preneha veljati.

(7)

Ukrepi, predvideni s to odločbo, so v skladu z mnenjem odbora, ustanovljenega na podlagi člena 21 Direktive 94/62/ES –

1.

„težke kovine“ pomeni svinec, kadmij, živo srebro in šestvalentni krom;

2.

„namerno dodajanje težkih kovin“ pomeni namerno uporabo snovi, ki vsebuje težke kovine, pri oblikovanju embalaže ali sestavnega dela embalaže, kadar je njena navzočnost v končni embalaži ali sestavnem delu embalaže zaželena, zato da se z njo doseže določena značilnost, videz ali kakovost;

3.

„naključna prisotnost težkih kovin“ pomeni prisotnost težkih kovin kot nenamerne sestavine v embalaži ali sestavnem delu embalaže.

25.3.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

L 79/47

(1)

Varnostni svet Združenih narodov (VSZN) je 2. junija 2008 sprejel resolucijo 1816 (2008), s katero se poziva države, da naj sodelujejo pri opredelitvi pristojnosti in pri preiskovanju in pregonu oseb, ki so odgovorne za kazniva dejanja piratstva in oborožene rope pred somalsko obalo. Z resolucijo VSZN 1846 (2008), sprejeto 2. decembra 2008, so bile te določbe potrjene.

(2)

Svet je 10. novembra 2008 sprejel Skupni ukrep 2008/851/SZVP o vojaški operaciji Evropske unije kot prispevku k odvračanju, preprečevanju in zatiranju piratstva in oboroženih ropov pred somalsko obalo (1) (operacija „Atalanta“).

(3)

Skupni ukrep 2008/851/SZVP določa, da se lahko osebe, ki so storile ali so osumljene storitve kaznivega dejanja piratstva ali oboroženega ropa in so prijete ali pridržane v somalskih teritorialnih vodah z namenom izvrševanja sodnega pregona, ter sredstva, uporabljena pri storitvi teh dejanj, predajo tretji državi, ki želi izvrševati jurisdikcijo nad temi osebami in sredstvi, če so bili s to tretjo državo dogovorjeni ustrezni pogoji, ki so skladni z veljavnim mednarodnim pravom, predvsem z mednarodnim pravom človekovih pravic, s čimer se zlasti zagotovi, da te osebe niso podvržene smrtni kazni, mučenju ali drugemu krutemu, nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju.

(4)

V skladu s členom 24 Pogodbe je predsedstvo ob pomoči generalnega sekretarja/visokega predstavnika (GS/VP) s pogajanji doseglo izmenjavo pisem med Evropsko unijo in vlado Kenije o pogojih in načinih premestitve oseb, osumljenih storitve kaznivih dejanj piratstva, ki so jih pridržale pomorske sile pod vodstvom Evropske unije (EUNAVFOR), ter zaseženih sredstev v posesti EUNAVFOR v Kenijo in njihovi obravnavi po takšni premestitvi.

(6)

Izmenjavo pisem bi bilo treba odobriti –