20.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 264/1

Poročevalec:

José María ZUFIAUR NARVAIZA

1.1

EESO se strinja, da je treba revidirati sedanjo evropsko varnostno strategijo iz leta 2003, da bi se odzvali na mednarodne okoliščine, ki so se bistveno spremenile. Kot svetovalni organ evropskih institucij in predstavnik organizirane civilne družbe meni, da se je treba nujno posvetovati z njim v postopku priprave nove strategije in da je treba zagotoviti strukturirano udeležbo civilne družbe v njej. Po mnenju EESO bi bilo treba celovito strategijo revidirati pogosteje, na primer vsakih pet let, kar bi sovpadalo z mandatoma Parlamenta in Komisije.

1.2

EU se sooča s krizo, katere glavne značilnosti so družbeni razkroj, soodvisnost, institucionalna šibkost in globalni značaj neenakosti. Vstopili smo v obdobje, v katerem je socialna izključenost glavni dejavnik konfliktov, pri katerih vojaško posredovanje očitno ne zadostuje.

1.3

Večja nestabilnost geopolitične in geoekonomske konkurence ter vztrajni poskusi nekaterih sil, da bi svet razdelili na interesne sfere, vpliva na evropski strateški model, ki temelji na sodelovanju in pozitivnemu pogojevanju, zato je ga je treba prilagoditi.

1.4

Po mnenju EESO bodo lahko Evropejci na tako zapletenem mednarodnem prizorišču branili svoje vrednote in interese le, če bodo bolj enotni glede ciljev, politik in sredstev. Evropska zunanja politika se začne doma, saj je povezanost med notranjo in zunanjo politiko neločljiva.

1.5

Evropski državljani se bodo odmaknili od svoje sedanje nezainteresiranosti, se čutili Evropejce in se zavzeli za Unijo le, če bo ta spremenila smer in se uveljavila kot tista, ki skrbi za njihovo varnost, svobodo in blaginjo ter brani enakopravnost, tako v Evropi kot po vsem svetu.

1.6

Nujno je okrepiti evropsko politično povezovanje, če si prizadevamo za suverenost v globaliziranem svetu, za sprejemanje odločitev, ki bi s prenovljeno socialno pogodbo oživile navdušenje nad evropskim projektom, in za spopadanje z demokratičnim deficitom.

1.7

Zunanji politiki ter evropski varnostni in obrambni politiki bi bilo treba nameniti več sredstev in vanje vpeljati prožnejše metode dela, morale pa bi biti tudi bolj usklajene med državami članicami in evropskimi institucijami.

1.8

Obramba EU terja boljše usklajevanje in skupno načrtovanje, da bi v prihodnje dosegli celo evropsko obrambno unijo. Za to so potrebna večja finančna sredstva in razvoj evropske obrambne industrije, pri čemer se je treba s pobudami skupne uporabe in delitve izogniti podvajanju in izdatkom. Podobno sta poleg promocije velikih skupnih projektov ključna tudi boljše upravljanje in dosledna institucionalna struktura. To pa ne sme vplivati na čezatlantske odnose in tesno sodelovanje z zavezništvi in organizacijami, kot je NATO, v katere je včlanjena večina držav EU.

1.9

Po mnenju EESO bi morale biti prednostne naloge nove celovite strategije naslednje: a) utrditev poti do pridružitve za države kandidatke, zlasti države Zahodnega Balkana, ter stabilizacija vzhodnega in južnega sosedstva, vključno z odzivom na tokove migrantov in beguncev, b) spodbujanje zmogljivejše, učinkovite in prepoznavne skupne varnostne in obrambne politike (SVOP), ki se opira na trdno in jasneje določeno tehnološko in industrijsko bazo evropske obrambe (EDTIB), c) okrepitev učinkovitega in reformiranega multilateralnega sistema za varnostno, socialno-ekonomsko in razvojno upravljanje, in d) promocija trgovine in naložb. Omenjene prednostne naloge bi morali prežemati dve medsektorski razsežnosti: trajnostni razvoj v širšem pomenu in krepitev organizacij civilne družbe.

1.10

EU bi morala biti s svojo tradicionalno preventivno in večstransko diplomacijo regulativna in konstruktivna sila, ki bi krepila vključujoče upravljanje in si prizadevala za sodelovanje gospodarstev v vzponu v večstranskih institucijah.

1.11

EU, ki je nastala z namenom utrjevanja miru v Evropi, si mora v svoji splošni strategiji določiti za glavni cilj ohranjanje in spodbujanje miru. Pri tem so bistvenega pomena varnostna in obrambna politika, delovanje diplomacije in vloga civilne družbe.

1.12

V zvezi z begunsko krizo EESO meni, da mora EU nujno sprejeti skupno begunsko in azilno politiko ter politiko priseljevanja, ki bi jo izvajala evropska institucija, s čimer bi zagotovili, da evropske države skupaj, sorazmerno in solidarno izpolnjujejo svoje obveznosti.

1.13

Po mnenju EESO bi bilo treba spremeniti sistem dodeljevanja evropskih sredstev za razvoj, da bi bil hitrejši, večnamenski in prilagojen dejanskim razmeram.

1.14

Skupek obsežnih trgovinskih sporazumov, ki so še v fazi pogajanj ali ratifikacije, dobiva poleg svojih strogo trgovinskih vidikov tudi nezanemarljivo geopolitično razsežnost. Temeljni sestavni deli prihodnje celovite strategije EU bodo tudi obravnava geopolitičnega vpliva tovrstnih sporazumov, krepitev večstranskih odnosov in preprečevanje napetosti med trgovinskimi bloki. Ker ti sporazumi vplivajo na način življenja, je treba po mnenju EESO nujno obravnavati zahteve in zaskrbljenost civilne družbe in državljanov na splošno v zvezi z njimi.

1.15

Krepitev civilne družbe, njenega delovanja in povezav, vzporednih diplomatskemu delovanju, je po mnenju EESO bistvena za izvajanje zunanje in varnostne politike EU. EESO se zato zavzema za izrecno vključitev te komponente med prednostne cilje skupne zunanje in varnostne politike (SZVP).

1.16

Menimo, da ima EESO kot svetovalni organ evropskih institucij in predstavnik vseh pomembnih organizacij civilne družbe držav članic najboljše pogoje za to, da postane bistveni partner Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD) v skupni zunanji in varnostni politiki EU.

1.17

V ta namen EESO predlaga, da skupaj z ESZD razišče omenjene prednostne naloge in način vzpostavitve medsebojnega sodelovanja.

1.18

EESO ponuja ESZD pomoč pri pripravi poročila o oceni sedanjega udejstvovanja civilne družbe na področju evropske zunanje politike.

1.19

Predlagamo, da bi EESO v prisotnosti visoke predstavnice organiziral letno posvetovanje o zunanji in varnostni politiki, ki bi se ga udeležile glavne evropske organizacije civilne družbe.

2.1

EESO ugotavlja, da je potrebna strategija, ki bi v splošnem skladnem in posodobljenem okviru zajemala vse instrumente zunanjepolitičnega delovanja, vključno z varnostjo in obrambo. Zato so potrebne spremembe ciljev, prednostnih nalog, interesov in instrumentov evropskega zunanjega delovanja s celostno perspektivo, s katero bi presegli parcialne interese in odpor držav ter okrepili usklajevanje in prožnost (1)  (2).

2.2

Kljub pomembnemu družbenemu napredku pri različnih vidikih razvojnih ciljev tisočletja so svetovne geopolitične razmere zaradi drugih dejavnikov, kot so zmanjšan vpliv zahodnih držav, utrjevanje vloge novih razvijajočih se sil, rastoči učinek informacijskih tehnologij, demografski trendi in večja neenakost, bolj zapletene, model, ki temelji na pravilih in vrednotah odprte družbe, pa bo v teh razmerah naletel na odločnejše nasprotovanje. To se dogaja v večstranskih institucijah, ki se niso prilagodile novemu večpolnemu svetu. Zato mednarodni standardi padajo, hkrati pa se spreminja pomen geopolitike. Zaradi večjega števila akterjev, tudi nevladnih, in nadnacionalnih podjetij ter razvoja revolucionarnih tehnologij je težje pripraviti strateško agendo in vzpostaviti upravljanje kompleksnih okolij.

2.3

Grožnje, s katerimi se sooča EU, so: upravljanje migracijskih tokov, zaščita celine pred terorističnimi grožnjami ter preprečevanje vojaških in kibernetskih napadov na države članice EU. Drugi izzivi, grožnje in nevarnosti so zdaj predvsem globalni: podnebne spremembe, finančne in gospodarske krize, utaja davkov, korupcija, organizirani kriminal, pandemije, humanitarne krize itd. Unija mora na vseh teh področjih opravljati svojo vlogo. Skupna zunanja in varnostna politika mora postati veliko bolj učinkovit instrument, kot je zdaj, da bi branila interese Unije in držav članic, kar je bistvenega pomena za tiste, ki so v veliko večji meri vključeni v zunanjo in varnostno politiko EU. Kot je dejala visoka predstavnica in podpredsednica: „Potrebujemo strategijo za proaktivno zaščito lastnih interesov, pri čemer je treba upoštevati, da mednje spada tudi spodbujanje naših vrednot.“

2.4

Po strategiji iz leta 2003 je prišlo do dveh velikih strukturnih sprememb.

2.4.1

Prvič, soočamo se s krizo, katere glavne značilnosti so družbeni razkroj, soodvisnost, institucionalna šibkost in globalni značaj neenakosti. Globalizacija danes pomeni bližino, prepoznavnost in gostoto prebivalstva. Neenakost je postala svetovni kazalnik. Ta velika družbena nasprotja so vzrok za množično preseljevanje. Svet, ki je vedno bolj povezan in skrajno neenak, je vir nestabilnosti in negotovosti. Vstopili smo v obdobje sporov zaradi socialne izključenosti, v zvezi s katerimi je vojaško posredovanje očitno nezadostno. Stojimo pred socialnim vprašanjem svetovnih razsežnosti, ki ga je treba prepoznati in nanj odgovoriti, kot so to storile evropske nacionalne države v 19. in 20. stoletju. Na mednarodni ravni pa je bilo to storjeno s filadelfijsko deklaracijo iz leta 1944, ki je bila prva te vrste. Zato bodo potrebne regulativna politika ter politika solidarnosti in sodelovanja.

2.4.2

Drugič, geopolitična konkurenca ima vedno večjo težo in to ne le v evropskem sosedstvu. Pogojeni smo z našim geografskim položajem. Konflikti v Ukrajini, Siriji, Iraku, Libiji in Sahelu, na primer, neposredno vplivajo na našo trgovino, džihadistični terorizem pa na oskrbo z energijo ter pritok beguncev in migrantov. To vpliva na evropski strateški model, ki temelji na sodelovanju in pozitivni pogojenosti.

2.4.3

Še vedno velja trditev iz sedanje strategije: „Najboljša zaščita naše varnosti je svet demokratičnih držav z dobrim upravljanjem.“ Vendar pa so se pri tej strategiji pokazale določene vrzeli: 1) koncept na splošno ni dal pričakovanih rezultatov, razen v nekaterih primerih, povezanih zlasti s pristopnim procesom EU; 2) obstajajo tudi druge vizije, ki temeljijo na posebnih razlagah religije, kot je razlaga samooklicane Islamske države, ali na določenem avtoritarnem nacionalizmu kot na primer v Rusiji in na Kitajskem (velesile, ki neposredno vplivajo na razširjeno sosedstvo EU), katerih koncept geopolitike temelji na vplivnih območjih; 3) pogosto se ne upošteva raznolikosti držav, s katerimi se je EU trudila vzpostaviti povezave; 4) pogosto je prihajalo do neskladja med tem, kar EU govori, in politikami, ki jih v praksi izvaja; 5) ni se dovolj upoštevalo, da demokracije in pravne države ni možno vsiliti od zunaj, pač pa se morata poroditi znotraj.

2.5

EU bi morala s pomočjo tega, kar je ESZD poimenovala „pragmatični idealizem“, prilagoditi strategijo zagovarjanja svojih univerzalnih načel in vrednot, da bi jih učinkoviteje uveljavljala.

3.1

Zunanja politika je podaljšek notranje politike – s to trditvijo se vsi strinjajo. Da bi bili učinkoviti, morata zato imeti enake cilje, biti povezani, usklajeni in ne razpršeni, ko gre za osrednje in skupne vidike. Po mnenju EESO je treba dva bistvena stebra celovite strategije EU za zunanjo politiko graditi doma.

3.1.1

Prvi je glavni element privlačnosti EU za ostali svet: njen način življenja, ki temelji na svobodi in človekovih pravicah ter socialni koheziji celotnega prebivalstva. Zdi se, da razmišljanje o bolj strukturirani, skupni in učinkovitejši zunanji in varnostni politiki EU ni realistično, dokler se povečujejo gospodarske in družbene razlike med njenimi članicami in slabša njen socialni model ter dokler obstajajo znaki nesolidarnosti in nezaupanja, umikanje v nacionalni prostor, težave pri dogovarjanju o skupnih odločitvah, rastoče nezadovoljstvo državljanov, krepitev populističnih, ksenofobnih in evrofobnih gibanj. Prizadevanje za suverenost v globaliziranem svetu, sprejemanje odločitev, ki bi s prenovljeno socialno pogodbo oživile navdušenje nad evropskim projektom, prenovljena socialna pogodba in izenačitev procesa odločanja z demokracijo nujno zahtevajo tesnejše evropsko politično povezovanje, verjetno z okrepljenim sodelovanjem, ki je predvideno v Pogodbah.

3.1.2

Drugi steber se nanaša na močnejše evropsko povezovanje in uvajanje politik in instrumentov za skupno ukrepanje na področjih migracijskih tokov, oskrbe z energijo, podnebnih sprememb, mednarodnega terorizma, prehranske varnosti, trgovinske politike, boja proti organiziranemu kriminalu, učinkovitega evropskega načrta za naložbe in ustvarjanje delovnih mest, evropske socialne razsežnosti ali dokončne vzpostavitve notranjega trga. Evropski državljani se bodo odmaknili od svoje sedanje nezainteresiranosti, se čutili Evropejce in se zavzeli za Unijo le, če bo ta spremenila smer in se uveljavila kot tista, ki skrbi za njihovo varnost, svobodo in blaginjo ter brani enakopravnost, tako v Evropi kot po vsem svetu.

3.2

Po njegovem mnenju je prednostna naloga EU okrepiti enotni evropski trg – industrijsko politiko, finančni sistem, telekomunikacijsko in prometno politiko, digitalne tehnologije ter obrambno industrijo. Tudi zunanja politika se mora lotevati vedno večjega števila tem, povezanih s politikami EU na socialnem, okoljskem, energetskem, digitalnem, gospodarskem, industrijskem in prometnem področju, med drugimi. Prav tako je treba opredeliti dolgoročno vizijo, v kateri bo zunanja gospodarska politika poglaviten steber spodbujanja trgovine in naložb. Poleg tega je nujno imeti skupno energetsko politiko, kakor tudi skupno politiko na področju migracij in azila.

3.3

Pred novo geostrateško konfiguracijo sveta EU nima druge možnosti, kot da razvije svoje zmogljivosti na področju varnosti in obrambe. To nujno zahteva bolj povezano zunanjo politiko – države članice so na mednarodni ravni postopoma manj pomembne in skupno delovanje koristi vsem –, pomeni pa tudi dati več prostora evropski obrambni politiki. Vse to pa pomeni veliko širši koncept varnosti in obrambe, kot je uporaba sile. Zagotoviti je tudi treba, da se obrambna politika uporablja preventivno, da ima tudi odvračilno vlogo, hkrati pa mora biti instrument v zadnji sili, ko se bistveni interesi in dolžnost varovanja ne morejo braniti na noben drug način. To terja večjo in boljšo uporabo virov. Čeprav ima 28 različnih vojaških struktur, EU porabi le 40 % sredstev, ki jih Združene države Amerike namenijo za nacionalno obrambo. Temu je treba prišteti še precejšnje podvajanje in slabo razvito obrambno industrijo, med drugim, zato bi potrebovali več finančnih sredstev in skupne instrumente načrtovanja in nadzorovanja. Vlade in državljani EU se morajo zavedati, da so varnost, blaginja in svoboda neločljivo povezane. Vendar večja strateška avtonomija EU z vidika obrambe ne sme biti nezdružljiva ali v nasprotju s čezatlantskimi odnosi in sodelovanjem z zavezništvi in organizacijami, v katere je včlanjena večina držav EU, kot je zlasti NATO, ki je še vedno temelj njene skupne obrambe.

3.4

Evropska obrambna politika bi se morala osredotočiti na dve osnovni področji: 1) aktualna geopolitična realnost narekuje, da bi se morala EU, ki zagotavlja varnost zunaj svojih meja, osredotočiti na razširjeno sosedstvo, poleg tega pa podpirati človekove pravice in prispevati k razvoju sosednjih držav, 2) prispevek k prostemu dostopu do svetovnih javnih dobrin in mednarodnemu redu, ki temelji na pravilih.

3.5

Obrambna industrija EU mora imeti pomembno vlogo pri doseganju strateške avtonomnosti Evropske unije. Njena konkurenčnost je vrednota, ki presega interese zasebnega sektorja. Odpraviti je treba njeno razdrobljenost, uspešnost tega procesa pa je močno povezana z uporabo nekaterih ključnih orodij, kot so izvajanje projektov sodelovanja, dodelitev ustreznih sredstev za naslednji pripravljalni ukrep (3) in uvedba posebne proračunske postavke v naslednjem večletnem finančnem okviru.

3.6

Ideja, da je stabilnost naše dejanske soseščine – naših sosedov in sosedov naših sosedov – nujna za našo lastno stabilnost, se lahko zelo neposredno uporabi pri teroristični grožnji samozvane Islamske države. To pomeni, da je na primer iskanje politične rešitve vojne v Siriji odgovornost, ki je neposredno povezana z EU. Treba je namreč ukrepati glede enega od vzrokov problema, prav tako pa tudi izboljšati usklajevanje na področju boja proti terorizmu in obveščevalnih dejavnosti. Nujno je večje izmenjavanje informacij med državami članicami, vključno z oblikovanjem evropske obveščevalne službe. Poleg tega je treba pripraviti globalno strategijo boja proti terorizmu, ki bo analizirala vzroke zanj, se izognila konfliktu med verskimi pogledi in, nasprotno, spodbujala sodelovanje med skupnostmi z različnimi religijami v boju proti terorističnim fanatikom. Zlasti je pomembno podpreti arabsko-muslimanski svet (ki je zaradi napadov slabo poimenovane Islamske države najbolj kaznovan), da se obrne proti tej grožnji v lastni sredi. Podobno bi morali biti del evropske strategije proti terorističnim dejanjem tudi ukrepi proti prodaji in tihotapljenju orožja ter virom financiranja. Odnosi med civilno družbo in našo širšo soseščino bi lahko imeli pozitivno vlogo pri teh prizadevanjih.

3.7

Povečati bi bilo treba prožnost zunanjega delovanja. Večja prožnost pa ne bi smela povzročiti razdrobljenosti, temveč omogočiti popolno uporabo instrumentov, ki so predvideni v PEU in PDEU. Treba je torej povečati konstruktivno vzdržanost držav članic v Svetu na področju SZVP ter skupne varnostne in obrambne politike. V tem okviru in v zvezi z mednarodno varnostjo EESO ponovno opozarja na potrebo po ohranitvi določenih zunanjepolitičnih vrednot, zlasti spoštovanje Ustanovne listine Združenih narodov. Pa vendar je treba, kadar v okviru obstoječih instrumentov ni mogoče najti zadovoljive rešitve, ustanoviti ad hoc skupine, v katerih sodeluje visoka predstavnica, ali, če to ni mogoče, kak drug organ evropskih institucij, zato da načelo soglasja ne ohromi možnosti, ki jih ima Unija v zunanji politiki. Mreža za zeleno diplomacijo, ki je bila sprva ustanovljena za spodbujanje vključevanja okoljskih ciljev v zunanje odnose EU in je imela pomembno vlogo pri aktiviranju in usklajevanju diplomatskih ukrepov EU pred COP21, je lahko vzor za druge mreže.

3.8

EU ne bi smela čakati na naslednjo krizo, da si zagotovi več sredstev za zunanjo politiko. Ta sredstva morajo biti skladna s cilji in se ne smejo bistveno spreminjati glede na gospodarske razmere. Z ustreznim načrtovanjem bi bilo treba ugotoviti, katerim področjem Unija namenja premalo sredstev. Na ta način bi preprečili reaktivno odzivanje na različne krize, ki je bilo v zadnjih letih značilno za EU. Povečati je treba proračun EU za zunanje delovanje, zlasti na humanitarnem, migracijskem, razvojnem, izobraževalnem, protiterorističnem in diplomatskem področju, ter za krepitev organizirane civilne družbe.

4.1

EESO meni, da nova strategija vključuje ponoven pregled analize EU o mednarodnih razmerah in vlogi, ki jo namerava imeti v prihodnosti. Ključnega pomena je poiskati nov diskurz, ki bo temeljil na aktivnem enakopravnem sodelovanju državljanov pri njihovih razsežnostih svobode, varnosti in blaginje, in pomembno je poudariti prednosti EU. Med njimi so: največji notranji trg na svetu, aktivna trgovinska politika, najbolj podprta politika sodelovanja in humanitarne pomoči na svetu, način življenja, ki temelji na spoštovanju pravne države in demokratičnih načel, socialni model na podlagi socialne in ekonomske kohezije ter zagovarjanje modela trajnostnega razvoja, ki temelji na boju proti neenakosti in varstvu okolja, vključno z močnimi cilji podnebne politike.

4.2

Vlogo EU v svetu je od nekdaj oviralo pomanjkanje notranje kohezije in politične volje. Unija si ne prizadeva, da bi postala velesila, temveč želi učinkoviteje uveljavljati svoj vpliv. Zato se mora osredotočiti na področja, na katerih bodo imela njena prizadevanja dodano vrednost in bo njen vpliv lahko pomembnejši, zlasti v njeni okolici in mednarodnih institucijah, kot so Združeni narodi, Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka ali G20, kjer je malo usklajevanja med državami članicami, s tem pa je njena zmožnost vplivanja omejena. EESO v tem smislu pozitivno ocenjuje predlog Komisije iz oktobra 2015 za enotno zastopanje euroobmočja v Mednarodnem denarnem skladu in drugih mednarodnih organizacijah.

4.3

EU mora še naprej izvajati svojo tradicionalno preventivno in večstransko diplomacijo ter si prizadevati, da bi bila regulativna in konstruktivna sila. Zagovarjanje odprtega svetovnega reda, ki temelji na pravilih, je osnovna značilnost identitete Unije v mednarodnem prostoru. Kot trgovinska velesila ima EU koristi od povezanega sveta na energetskem in finančnem področju ter področju kibernetskega prostora in pomorskih poti (približno 90 % zunanje trgovine EU poteka po morju). Jedrska in energetska varnost morata ostati v središču pozornosti.

4.4

Prav tako mora še naprej sodelovati v različnih procesih regionalnega povezovanja, kot so Gospodarska skupnost zahodnoafriških držav (ECOWAS), Združenje držav jugovzhodne Azije (ASEAN) in Mercosur.

4.5

EU mora krepiti vključujoče demokratično upravljanje in spodbujati udeležbo gospodarstev v vzponu v večstranskih institucijah, da bi na miren način omilila napetosti in jih odvrnila od oblikovanja alternativnih ali sovražnih mehanizmov upravljanja.

4.6

EU mora ohranjati svoje vrednote in načela, univerzalnost in neokrnjenost človekovih pravic, boj proti smrtni kazni in nasilju nad ženskami in otroki, zaščito pravic oseb z različnimi spolnimi identitetami (LGBTI). Zato mora svojo zunanjo in varnostno politiko osnovati na socialnem modelu, ki je značilen zanjo in je temelj njene varnosti, svobode in blaginje.

5.1

Celovita strategija bi morala zdaj biti pripravljena tako, da se v njej jasno odraža pomen, ki ga imata vzhodno in južno sosedstvo Evrope za njeno lastno varnost in blaginjo, hkrati pa bi morala EU omogočiti večji učinek in vpliv na ključno dogajanje na teh območjih, osredotočanje na tokove migrantov in beguncev ter njihovo ureditev. Omenjene prednostne naloge bi morali prežemati dve medsektorski razsežnosti: trajnostni razvoj in krepitev organizacij civilne družbe (4)  (5).

5.2

Razširjeno ali strateško sosedstvo (od Sahela do Zaliva in od Osrednje Azije do Arktike) je zelo pomembno območje, ne le za evropsko zunanje delovanje, temveč tudi za notranjo razsežnost držav članic. V tem prostoru danes prihaja do globokega razkroja družbe in institucij, ki ga povzroča več dejavnikov, kot so vojaški spopadi, prisilno izseljevanje, mednarodni terorizem, zlom državnih struktur, korupcija in organizirani kriminal, nazadovanje v avtoritarnost, na primer v Turčiji, ter uveljavljanje sil, kot je Rusija, ter hibridnih ali vojaških napadov. To prinaša globoke dolgoročne strukturne izzive in močno vpliva na Unijo.

5.3

EU mora v teh nespodbudnih razmerah prevzeti več odgovornosti za izboljšanje gospodarskih, socialnih in varnostnih razmer v svojem sosedstvu. Ne sme se odpovedati zagovarjanju demokracije, pravne države ter temeljnih človekovih in socialnih pravic – mednje sodijo tudi svoboda združevanja in pravica do kolektivnih pogajanj – v svojem sosedstvu, za kar sta ključni podpora lokalne civilne družbe, vključno s socialnimi partnerji, ter ohranitev njene neodvisnosti.

5.4

EESO pozitivno ocenjuje revizijo evropske sosedske politike in ugotovitev povezave med nestabilnostjo, revščino, neenakostjo in pomanjkanjem priložnosti, ki lahko povečajo dovzetnost za radikalizacijo. V tem smislu se lahko z zunanjim delovanjem doseže sinergija pri usklajevanju varnosti, razvoja in trgovine. Za dosego tega cilja je treba odpraviti kršitve pravice do združevanja in svobodnega organiziranja podjetnikov, delavcev ali organizacij terciarnega sektorja. Pomembno je tudi okrepiti instrumente za zgodnje opozarjanje, da bi preprečili morebitne prihodnje krize.

5.5

EESO se zavzema za ohranitev strogega, toda ne restriktivnega pristopa na področju širitve in liberalizacije vizumskih ureditev, ki morata biti vedno pogojeni z obvladljivimi reformami.

5.6

S tem sosedstvom je tesno povezana afriška celina, ki bi morala biti po mnenju EESO drugo prednostno geografsko območje zunanje politike EU. Ne le zato, ker od tam prihaja velik del izzivov, temveč tudi zaradi možnosti zavezništev, ki lahko pripomorejo h gospodarskemu razvoju in globalnemu upravljanju (6). Agenda za trajnostni razvoj do leta 2030 in Pariški sporazum o podnebnih spremembah nudita očitne možnosti za vzpostavljanje in krepitev partnerstev z Afriko.

5.7

Z geopolitičnega vidika stabilnost naše širše soseščine pomeni tudi skrb glede velikih sil, ki nanjo najbolj vplivajo, zlasti Rusije in Kitajske. Zaradi nove ruske odločnosti in kitajske politike „en pas ena pot“ (orjaške naložbe v povezovalno infrastrukturo) je zdaj bolj kot kdaj prej pomembno, da EU v odnosu do teh dveh sil deluje enotno, in ne z 28 glasovi.

5.8

V zvezi z begunsko krizo EESO meni, da mora EU nujno sprejeti skupno azilno in begunsko politiko ter politiko priseljevanja, ki bi jo izvajala evropska institucija, s čimer bi zagotovili, da evropske države skupaj, sorazmerno in solidarno izpolnjujejo svoje obveznosti. Pomembno je okrepiti poti zakonitih migracij, da bi se odzvali na povpraševanje po delovnih mestih in zatočišču ter zadovoljili potrebe po migrantih v EU, ki so posledica demografskega upada, hkrati pa bi preprečili trgovino z ljudmi. Prav tako je treba nujno spoštovati mednarodno pravo in pravo EU, Unija se mora odzvati na humanitarno krizo ljudi, ki so že na njenem ozemlju, povečati je treba sredstva za varstvo skupnih meja in reševanje na morju ter ustanoviti evropsko mejno in obalno stražo, kakor je predlagala Evropska komisija.

6.1

EU mora uskladiti notranjo in zunanjo politiko s cilji agende za trajnostni razvoj do leta 2030. V svoji razvojni politiki bi morala EU posebej poudarjati agendo za ukrepanje iz Adis Abebe. Ob Pariškem sporazumu o podnebnih spremembah se je pokazalo, da se svet nezadržno usmerja v zeleno gospodarstvo, EU pa ima v tem procesu vodilno vlogo.

6.2

EESO pozdravlja ukrepe za preusmeritev uradne razvojne pomoči (URP) v najmanj razvite države, financiranje „novega dogovora za ranljive države“, strateško oceno pomoči za enakost med spoloma, povečanje sredstev za varstvo biotske raznovrstnosti in zavezo Evropske investicijske banke v boju proti podnebnim spremembam ter finančno podporo za države v razvoju v višini 100 milijard USD letno od leta 2020 naprej, k čemur zavezuje Pariški sporazum.

6.3

Gospodarsko razsežnost evropske zunanje in varnostne politike bi bilo treba okrepiti, pri čemer se ne bi smeli omejiti samo na področje trgovine. Podpreti je treba tudi izobraževanje, inovacije in podjetništvo, saj sta za stabilizacijo sosednjih držav potrebna gospodarski in socialni razvoj. Države, kot so med drugim Tunizija, Libanon in Jordanija, bi morale imeti korist od razvojnega načrta, ki bi omogočal krepitev njihovega gospodarstva. Pomoč tretjim državam pri prehodu na nizkoogljično gospodarstvo, med drugim z učinkovitim prenosom tehnologije in sodelovanjem, nudi vzajemne priložnosti.

6.4

EESO opaža, da podnebne spremembe prispevajo k migracijam, povezanim z nestabilnimi in negotovimi razmerami v državah ter pomanjkanjem virov. EU mora podpirati države v razvoju, zlasti najbolj ranljive, in jim pomagati pri neposrednem prehodu na nizkoogljično gospodarstvo in krepitvi odpornosti na podnebne spremembe.

6.5

EESO poudarja, da je treba kljub proračunskim omejitvam, ki trenutno veljajo v številnih državah članicah, dati prednost cilju izplačila najmanj 0,7 % bruto nacionalnega dohodka (BND) za uradno razvojno pomoč. Povečati je treba tudi usklajenost politik za razvoj ter okrepiti usklajevanje med državami članicami in institucijami EU (7).

6.6

Pri financiranju ciljev trajnostnega razvoja je treba vključiti vse vrste deležnikov, vključno s civilno družbo in razvojnimi finančnimi institucijami. Poleg tega je treba socialne partnerje v večji meri vključiti v upravljanje projektov (8).

6.7

Po mnenju EESO bi bilo treba spremeniti sistem dodeljevanja evropskih sredstev za razvoj, da bi bil hitrejši, večnamenski in prilagojen dejanskim razmeram. Med drugim je v tem smislu nujna uvedba „okvirnih sporazumov“, subvencij za poslovanje, subvencij po kaskadnem načelu, večletnih dogovorov, skladov za nujne primere ali izvajanje „zbirke orodij“, opredeljene v strukturiranem dialogu (9).

7.1

EESO podpira prosto trgovino, enega od temeljev Evropske unije. Hkrati meni, da je treba upoštevati neskladnost pogajalskih strani ter spoštovati temeljne pravice delavcev in okoljske standarde. Prav tako še vedno podpira večstranski pristop STO do trgovinskih predpisov. Po mnenju EESO je potreben temeljit ponoven razmislek o posvetovalni in dejanski udeležbi najbolj reprezentativnih organizacij civilne družbe pri sprejemanju sporazumov (10).

7.2

Tako obsežni sporazumi, kot so Transpacifiško partnerstvo (TTP), sporazumi o prosti trgovini z Japonsko in Indijo, ali obsežno regionalno gospodarsko partnerstvo (RCEP), poleg svojih strogo trgovinskih vidikov dobivajo nezanemarljivo geopolitično razsežnost. Vedno bolj vzbujajo zanimanje civilne družbe, ker vplivajo na pravila in standarde, ki prinašajo pomembne posledice za način življenja ljudi. Kar zadeva učinke, je to še zlasti pomembno pri demokratičnem sprejemanju odločitev, mehanizmih za reševanje sporov med vlagatelji in državami ter odborih za zakonodajno sodelovanje.

7.3

EU se na tem področju sooča z izzivom, da mora ob odpiranju gospodarskih in geostrateških možnosti zagotoviti evropska pravila in standarde, javne storitve in ohranitev bistvenih področij političnega urejanja, kot so zdravstvena, delovna in okoljevarstvena zakonodaja (11). Tako kot civilna družba je tudi EESO naklonjen temu, da varstvo vlagateljev zagotavljajo redna sodišča ali, če teh ni, neodvisno mednarodno sodišče, ki bi ga ustanovili Združeni narodi, ter učinkovitemu sodelovanju organizirane civilne družbe pri sporazumih, ki mora biti pri pogajanjih in odločitvah, ki vplivajo na civilno družbo, v realnem času povezano s politiko transparentnosti informacij (12).

8.1

Po mnenju EESO je organizirana civilna družba eden od sestavnih delov demokracije. Svobodna civilna družba s pravicami in močnimi socialnimi partnerji, ki učinkovito sodeluje pri sprejemanju odločitev in je institucionalno priznana, je ključna za uveljavitev in utrditev demokracije, preprečevanje avtoritarnih odklonov, spodbujanje gospodarskega razvoja in socialne kohezije, izgradnjo miru, boj za različne vidike enakosti, spodbujanje in omogočanje modela trajnostnega razvoja in bogatitev demokratičnih institucij. Bistvena je tudi za krepitev vezi s civilnimi družbami drugih držav in regij po svetu prek ukrepov, vzporednih diplomatskim, ki so bistveni za povezovanje zgodovine, kultur, prepričanj in globalnih ciljev.

8.2

EESO se zato zavzema za izrecno vključitev te komponente med prednostne cilje skupne zunanje in varnostne politike (SZVP). Za to bi uporabili različna sredstva, kot so finančna sredstva za sodelovanje in razvoj človekovih pravic; diplomatski ukrepi in zahteve; dejansko in učinkovito udejstvovanje – svetovanje, ne zgolj poslušanje – civilne družbe pri trgovinskih sporazumih ali partnerstvih, v katerih mora biti udeležena in imeti pooblastila za vsa njihova področja; krepitev politike, ki si prizadeva, da bi evropska podjetja, ki delujejo v drugih državah ali regijah, spoštovala temeljne konvencije Mednarodne organizacije dela in razvijala politiko družbene odgovornosti podjetij, ki jo zagovarja EU.

8.3

EESO meni, da bi bilo zato treba evropsko organizirano civilno družbo vključiti v opredeljevanje in izvajanje ciljev in prednostnih nalog SZVP. Predlaga, da bi vlogo civilne družbe izboljšali:

9.1

Menimo, da ima EESO kot svetovalni organ evropskih institucij in predstavnik vseh pomembnih organizacij civilne družbe držav članic EU najboljše pogoje za to, da postane bistveni partner ESZD in Evropske komisije za krepitev in nadaljnji razvoj učinkovite zunanje in varnostne politike EU. To trditev potrjujejo njegova tripartitna sestava, celovita vizija, obsežne izkušnje in odnosi s civilno družbo iz drugih delov sveta, ki večinoma temeljijo na pooblastilih, pridobljenih z različnimi mednarodnimi sporazumi, ki jih je podpisala EU: sporazumi o partnerstvu, strateškimi partnerstvi, prostotrgovinskimi sporazumi, sporazumi z državami kandidatkami za pristop (13).

9.1.1

Predlagamo, da bi EESO v prisotnosti visoke predstavnice organiziral letno posvetovanje o zunanji in varnostni politiki, ki bi se ga udeležile glavne evropske organizacije civilne družbe.

9.2

Meni, da bi bila zelo pozitivna vzpostavitev strateškega odnosa z Evropsko službo za zunanje delovanje, ki bi temeljil na prepričanju obeh strani, da je civilna družba v okviru zunanje politike EU pomembna, zlasti pri uresničevanju nekaterih prednostnih ciljev. V ta namen EESO predlaga, da skupaj z ESZD razišče omenjene prednostne naloge in način vzpostavitve medsebojnega sodelovanja.

9.3

EESO lahko ESZD pomaga pri pripravi poročila o oceni sedanjega udejstvovanja civilne družbe na področju evropske zunanje politike.

9.4

Na področju skupne zunanje in varnostne politike bo EESO okrepil sodelovanje z organizacijami Združenih narodov, kot sta Mednarodna organizacija dela in Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo.

20.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 264/11

Poročevalka:

Laura GONZÁLEZ DE TXABARRI ETXANI

Soporočevalka:

Dorthe ANDERSEN

1.1

EESO meni, da si morajo Komisija in države članice v trenutnih političnih okoliščinah posebej prizadevati za zagotavljanje in promocijo prostega gibanja delavcev v EU, pri tem pa odpraviti vsakršno diskriminacijo na podlagi državljanstva in se izogibati neupravičenim omejitvam za delavce in podjetja, saj gre za temeljne svoboščine iz PDEU in enega najbolj cenjenih dosežkov v procesu povezovanja Evrope. EESO podpira pobude, ki lahko spodbujajo in promovirajo pravično mobilnost delovne sile v EU, kar je navedlo tudi nizozemsko predsedstvo, hkrati pa je promocija mobilnosti tudi cilj Komisije.

1.2

Mobilnost delovne sile lahko delavce, delodajalce in celotno družbo bogati in jim koristi, če se izvaja na podlagi pravičnih pogojev in ponuja pozitivno možnost. Mobilnost delovne sile je eden od temeljev notranjega trga in lahko pomaga ustvariti priložnosti za zaposlovanje ter blaginjo Evropskih državljanov in podjetij. Predstavlja lahko pomemben element za dosego ciljev zaposlovanja in gospodarske rasti EU, saj lahko pripomore k uravnoteženju različnih stopenj zaposlenosti v državah članicah, zagotavlja delovno silo in talent, kjer ju primanjkuje, omogoča lahko učinkovitejšo razporeditev človeških virov, poleg tega pa lahko spodbuja prenos znanja, inovacije in razvoj spretnosti, kar je ob tehnoloških spremembah v svetu nujno. V državah gostiteljicah lahko pomaga tudi blažiti posledice staranja delovne sile.

1.3

Mobilnost delovne sile pa lahko v nekaterih primerih in nekaterih panogah povzroči t. i. beg možganov, ko se iz nekaterih držav, ki imajo visoko stopnjo brezposelnosti, selijo zlasti mladi, da bi našli zaposlitev ali si izboljšali možnosti za delo. Hkrati pozitivnega prispevka prostega gibanja delovne sile ne smemo zmanjševati ali o njem dvomiti zaradi neosnovanega strahu pred raznoraznimi zlorabami.

1.4

Da bi takšne razmere preprečili, EESO poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo gospodarske politike, usmerjene v povečanje rasti in produktivnosti ter ustvarjanje kakovostnih delovnih mest v vseh državah članicah, da bi izboljšali življenjske razmere vseh evropskih državljanov.

1.5

Za pravično mobilnost je treba zagotavljati upoštevanje načel enakega obravnavanja in nediskriminacije na podlagi državljanstva v skladu z evropskim pravnim redom v primeru vseh evropskih mobilnih delavcev, ki uveljavljajo pravico do prostega gibanja, za katere veljajo pogoji dela in pravila za določanje plač v državi gostiteljici, pri čemer je treba v celoti spoštovati nacionalne sisteme kolektivnih pogajanj in razmerij med delodajalci in delojemalci.

1.6

EESO poziva Komisijo, naj v posvetovanju s socialnimi partnerji obravnava vsa potrebna vprašanja v zvezi z napotenimi delavci, da bi bilo mogoče obravnavati nezakonite prakse, ki vodijo v socialni damping. Vsak nov ukrep na evropski ravni mora tudi spoštovati nacionalne pristojnosti na področju kolektivnih pogajanj in različne sisteme odnosov med delodajalci in delojemalci.

1.7

EESO meni, da je treba spremljati stanje v zvezi z obmejnimi delavci in o tem zbirati podatke na ravni EU, s čimer bi lahko odpravili morebitne ovire ter zagotovili prosto in pravično mobilnost teh delavcev.

1.8

EESO poziva Komisijo, naj v skladu s svojo namero o odpravi socialnega dampinga in zlorab ne dopusti, da bi do tega prihajalo zaradi drugih pobud na področju notranjega trga (vključno z načrtovanim potnim listom za storitve).

1.9

Delovna inšpekcija mora prevzeti temeljno vlogo pri zagotavljanju pravične mobilnosti. Da bi to omogočili, EESO poziva države članice, naj nacionalnim inšpekcijskim službam in organom za nadzor trga dela dodelijo dovolj pooblastil, osebja in sredstev, hkrati pa podpira izboljšanje evropskih čezmejnih instrumentov za delovno inšpekcijo, vključno z boljšim čezmejnim izvrševanjem kazni.

1.10

EESO podpira poenostavitev pravil o koordinaciji sistemov socialne varnosti in sodelovanje med državami članicami pri njihovem izvajanju ter poudarja, da mora vsakršna sprememba Uredbe (ES) št. 883/2004 (1) ustrezno upoštevati načelo enake obravnave mobilnih delavcev, da ti zaradi selitve v drugo državo članico zaradi dela ne bi izgubili pridobljenih pravic ali ostali brez pravic.

2.1

EESO je raziskovalno mnenje o pravičnejši mobilnosti delovne sile v EU pripravil na zaprosilo nizozemskega predsedstva, ki v sklopu svojih prioritet navaja, da lahko mobilnost delavcev spodbudi gospodarsko rast in zaposlovanje, vendar je treba obravnavati tudi slabosti, da bo mogoče okrepiti javno podporo za prosto gibanje delavcev.

2.2

Prosto gibanje delavcev je ena od temeljnih svoboščin notranjega trga in eden od stebrov procesa evropskega povezovanja, pa tudi eden izmed dosežkov, ki ga evropski državljani najbolj cenijo. Notranji trg, ki je zrasel na podlagi prostega pretoka, je prispeval h gospodarski rasti, zaposlovanju in priložnostim za državljane, delavce in podjetja. Mobilnost delovne sile lahko koristi delavcem, delodajalcem in celotni družbi, če se izvaja pod pravičnimi pogoji. Zato jo je treba spodbujati in v čim večji meri odpraviti ovire zanjo. Nelojalna konkurenca ali diskriminacija delavcev na notranjem trgu nista dopustni.

2.3

Z mobilnostjo delovne sile so lahko povezane tudi številne pomanjkljivosti, ki jih je treba odpraviti, da bi zmanjšali njeno tveganost ter delavcem in podjetjem omogočili, da v celoti izkoriščajo priložnosti, ki jih ponuja.

2.4

EU si prizadeva za pravičnejšo mobilnost delovne sile v EU z odstranjevanjem ovir, ki ji stojijo napoti. Evropska komisija je v delovnem programu za leto 2016 napovedala predloge za mobilnost delovne sile, ki bodo obsegali ukrepe „za boj proti zlorabam na podlagi boljšega izvrševanja in usklajevanja sistemov socialnega varstva [, pri] reviziji direktive o napotitvi delavcev (2) pa se [bo osredotočila] na preprečevanje nepoštenih praks, ki povzročajo socialni damping in beg možganov, pri čemer [bo poskrbela], da bo za enako delo na enakem mestu zajamčena enaka plača“; spodbujala naj bi se tudi mobilnost delovne sile v EU.

2.5

To mnenje obravnava različne vidike mobilnosti delovne sile v času, ko se trgi dela še vedno soočajo z visokimi stopnjami brezposelnosti in se zaradi globalizacije, družbenih sprememb in tehnoloških inovacij korenito spreminjajo.

2.6

Po desetletjih zelo majhne mobilnosti znotraj Skupnosti je zaradi širitve EU, krize, ki se je začela leta 2008, in povečanja brezposelnosti mobilnost delavcev narasla. Leta 2014 je bilo v EU približno 15 milijonov mobilnih delavcev v primerjavi z nekaj manj kot 12 milijoni v letu 2006 (3). Istega leta je število mobilnih delavcev v delovno aktivnem obdobju, ki so delali in živeli v drugi državi članici, znašalo 8,3 milijona, kar je 3,4 % celotne delovne sile, poleg tega pa je še 1,6 milijona ljudi živelo v eni, delalo pa v drugi državi (obmejni delavci) (4).

2.7

Vendar je zdaj prosto gibanje državljanov in delavcev v EU zaradi različnih dejavnikov postavljeno pod vprašaj. Za EESO je takšno dogajanje zaskrbljujoče. Omejitve schengenskega prostora (5), ki jih zaradi pritoka beguncev uvajajo nekatere države članice, in izjeme od načela enakega obravnavanja mobilnih delavcev znotraj EU, o katerih je bil med zasedanjem Evropskega sveta 18. in 19. februarja 2016 sklenjen dogovor z Združenim kraljestvom (6), bi lahko negativno vplivale na enega izmed največjih dosežkov v procesu povezovanja Evrope.

2.8

Prosto gibanje delavcev in odprava vsakršne diskriminacije na podlagi državljanstva sta temeljni načeli iz Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), ki ju je treba zagotavljati in promovirati. Hkrati ima schengensko območje osrednjo vlogo v procesu evropskega povezovanja in je ključno za ustrezno delovanje gospodarstva znotraj njega. EU ter njene države članice bi morale prednostno in obvezno zagotoviti, da so meje odprte in da se lahko evropski državljani gibajo, živijo in delajo v katerikoli državi članici pod enakimi pogoji.

2.9

Ker to vpliva predvsem na delavce in podjetja, bi se morala Komisija na sektorski in medsektorski ravni posvetovati s socialnimi partnerji o nujnosti pobud na tem področju in njihovi vsebini. Vsak nov ukrep na evropski ravni mora tudi spoštovati nacionalne pristojnosti na področju kolektivnih pogajanj in različne sisteme odnosov med delodajalci in delojemalci.

3.1

Prosto gibanje delavcev urejajo člen 3.2 Pogodbe o Evropski uniji ter členi 4(2)(a), 20, 26 in 45 do 48 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU). Vključuje prepoved vsakršne diskriminacije med delavci držav članic na podlagi državljanstva v zvezi z zaposlitvijo, plačilom in drugimi delovnimi in zaposlitvenimi pogoji. Omogoča uresničevanje pravice do mobilnosti in prebivanja ter ekonomskih in socialnih pravic, ki jih v osnovi urejata Direktiva 2004/38/ES o pravici do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic in Direktiva 2014/54/EU (7) o ukrepih za lažje uresničevanje pravic, podeljenih delavcem v okviru prostega gibanja delavcev (8).

3.2

Prosto gibanje delavcev pomeni pravico do neoviranega gibanja in bivanja v eni od držav članic zaradi zaposlitve v skladu z določbami zakonov in drugih predpisov, ki urejajo zaposlovanje državljanov te države. Obsega torej prosto gibanje kot tako in pravico do enakega obravnavanja, med drugim v zvezi z zaposlovanjem, socialnimi storitvami, izobraževanjem in usposabljanjem.

3.3

Mobilnost delovne sile lahko koristi delavcem, delodajalcem in celotni družbi, če se izvaja pod pravičnimi pogoji. Pomeni lahko veliko priložnost za osebni, ekonomski in socialni razvoj državljanov in delavcev, zato jo je treba podpirati.

3.4

Mobilnost pomembno vpliva na zaposljivost in razvoj talentov ter lahko pomaga odpraviti razlike v stopnji zaposlenosti v različnih državah članicah, uravnotežiti pomanjkanje delovne sile, kjer se pojavi, in bolje izkoristiti veščine delavcev. Delavcem prinaša več možnosti za zaposlitev, delodajalcem pa več izbire pri iskanju talentov. V tem smislu lahko ima mobilnost pomembno vlogo pri doseganju ciljev glede zaposlovanja in gospodarske rasti iz strategije Evropa 2020.

3.5

Z mobilnostjo delovne sile je mogoče tudi spodbujati prenos znanja, inovacije in razvoj človeškega kapitala, kar je v času hitrih tehnoloških sprememb in globalizacije bistvenega pomena. V ustreznih pogojih bi morala pravična mobilnost delovne sile spodbujati interakcijo med evropskimi državljani in izboljšati medsebojno razumevanje in sprejemanje ter tako prispevati k bolj tolerantni in vključujoči družbi.

3.6

Ne smemo pozabiti, da so z mobilnostjo delovne sile povezane tudi številne pomanjkljivosti. Evropski državljani, ki delajo v drugi državi članici, so včasih iz različnih razlogov bolj izpostavljeni zlorabam in diskriminaciji na področjih, kot so socialna varnost, pogoji dela in plače, dostop do socialnih prejemkov in izobraževanja, na davčnem področju in drugod. To lahko povzroči izkrivljanje konkurence med podjetji, zlasti v delovno intenzivnih panogah, kot je gradbeništvo, ki ga sestavlja veliko zelo majhnih podjetij. Z mobilnostjo so lahko povezani tudi ločeno družinsko življenje ter težave pri integraciji v drugo državo zaradi jezikovnih, kulturnih in drugih ovir. EESO je pripravil številna mnenja, v katerih je poudaril pomen podpiranja mobilnosti znotraj EU in odprave teh ovir (9).

3.7

Zaradi še vedno slabih gospodarskih obetov, visoke stopnje brezposelnosti in nezadostnih zaposlitvenih možnosti v nekaterih državah članicah EU nekateri delavci, zlasti mladi, iščejo zaposlitev ali boljše plačne in delovne pogoje v drugih državah. To je lahko pozitivno, saj lahko mladi delajo v drugi državi in si tako pridobijo izkušnje ter razvijajo svoje veščine, namesto da bi v državi izvora ostali brezposelni, ob povratku pa bodo pridobljene izkušnje koristile njihovi državi. Po drugi strani lahko takšna mobilnost v državah izvora povzroči problem „bega možganov“ in poslabša posledice staranja prebivalstva.

3.8

Prav tako lahko visoka stopnja mobilnosti povzroči pomembne izzive in napetosti na trgu dela namembnih držav, zlasti če gospodarske razmere ne zagotavljajo ustrezne stopnje rasti in ustvarjanja delovnih mest za preprečevanje naraščanja brezposelnosti.

3.9

Nujen pogoj za to, da bi čim bolj povečali prednosti, ki jih ima mobilnost delovne sile v EU, hkrati pa zmanjšali njena tveganja ter delavcem in podjetjem omogočili, da v celoti izkoristijo priložnosti, ki jih mobilnost ponuja, je spodbujanje gospodarske politike, usmerjene k povečanju rasti, produktivnosti in ustvarjanja delovnih mest, ki bi omogočila boljše življenjske pogoje v vseh državah.

3.10

Zaradi javnega mnenja v nekaterih državah, da lahko mobilnost delovne sile prinese socialni in plačni damping, ter neutemeljenega prepričanja, da mobilni delavci izrabljajo javne in socialne storitve, t. i. socialnega turizma, se povečuje sovražna nastrojenost do mobilnosti delovne sile. Na to je mogoče odgovoriti z različnimi študijami, ki niso našle dokazov, da se ljudje za delovno mobilnost odločajo predvsem zaradi socialnih prejemkov, ki so v nekaterih državah članicah višji kot v državah izvora. To potrjuje ugotovitev, da mobilni delavci znotraj Unije te prejemke manj koristijo kot domači delavci. Kadar mobilni delavci bolj intenzivno koristijo nekatere prejemke, je to posledica njihovih posebnih socialno-ekonomskih razmer (10). Študije kažejo, da je povezava med mobilnostjo in socialnimi prejemki minimalna, veliko pomembnejša dejavnika pa sta stopnja brezposelnosti v državi in raven plač (11).

4.1.1

Prav tako je treba odpraviti administrativne, institucionalne in jezikovne prepreke, ki še naprej ovirajo mobilnost delovne sile. V ta namen je treba v sodelovanju z mrežo EURES in mrežo javnih zavodov za zaposlovanje Unije sprejeti konkretne ukrepe, kot sta nudenje informacij in svetovanje mobilnim delavcem, v skladu s predlogi iz prejšnjih mnenj EESO (12) pa ukrepe za izboljšanje jezikovnih kompetenc, priznavanje poklicnih kvalifikacij ipd.

4.1.2

Poleg tega je treba pravično mobilnost delovne sile podpreti z ukrepi za zagotavljanje rasti in ustvarjanje delovnih mest v vseh državah EU, da se razlike med njimi ne bi še poglobile in da bi lahko koristila vsem.

4.1.3

Le v teh pogojih se lahko zagotovi pravična mobilnost delovne sile, ki jo razumemo kot pozitivno možnost za delavce in ne kot prisilno izbiro.

4.2.1

Za napotene delavce velja drugačna pravna ureditev, saj ne uveljavljajo svoje pravice do prostega gibanja, temveč je delodajalec tisti, ki z začasno napotitvijo delavcev v drugo državo koristi svobodno opravljanje storitev. Koristi imata oba, podjetnik in delavec, saj jima ni treba spreminjati kraja dela, navedenega v pogodbi, in lahko prispevke za socialno varnost še naprej plačujeta v državi izvora.

4.2.2

Pravno ureditev, ki velja za napotene delavce, določata Direktiva 96/71/ES (13) in njena izvedbena direktiva 2014/67/EU (14), sprejeta maja 2014.

4.2.3

Čeprav ni uradnih statistik o plačah napotenih delavcev, je iz poročila, ki ga je naročila Evropska komisija (15), razvidno, da so v gradbeništvu in prevozništvu njihove plače lahko za do 50 % nižje od plač, ki jih prejemajo domači delavci. Te razlike je mogoče pojasniti z nepravilno uporabo minimalnih plač in drugimi razlogi: napoteni delavci so na običajni plačni lestvici na primer pogosto uvrščeni v nižji razred. Razlike obstajajo tudi v drugih proizvodnih panogah, vendar so manjše in se razlikujejo od države do države. Izpostaviti je treba, da so viri informacij raznoliki: delovne inšpekcije, poročila sindikatov in organizacij delodajalcev, mediji (16).

4.2.4

Tudi Sodišče Evropske unije je obravnavalo vprašanje plače, ki se uporablja za napotene delavce, ter s svojo sodno prakso sprožilo velika nesoglasja. Zato je Komisija predlagala Direktivo 2014/67/EU (17) za okrepitev boja proti goljufijam in zlorabi napotitve delavcev. Države članice imajo za prenos izvedbene direktive čas do 18. junija 2016. EESO je že ugotovil, da ta direktiva ne zadovoljuje njegovih zahtev (18), čeprav predstavlja korak v smeri krepitve socialne razsežnosti notranjega trga.

4.2.5

Komisija je v okviru svežnja o mobilnosti delovne sile napovedala ciljno revizijo direktive o napotitvi delavcev, da bi „[preprečila nepoštene prakse], ki povzročajo socialni damping in beg možganov, pri čemer [bo poskrbela], da bo za enako delo na enakem delovnem mestu zajamčena enaka plača“ (19). Svoj zakonodajni predlog za revizijo direktive (20) je objavila 8. marca, in sicer pred predstavitvijo svežnja o mobilnosti delovne sile in iztekom roka za prenos izvedbene direktive. EESO bo vsa vprašanja v zvezi s tem obravnaval v posebnem mnenju o predlogu Komisije.

4.2.6

EESO se ne glede na vse z zanimanjem seznanja z namero Evropske komisije, da odpravi socialni damping. Odbor ponavlja svoje stališče iz mnenja SOC/460, v katerem je opozoril, „da je treba zagotoviti zaščito napotenih delavcev, spoštovati različne modele trga dela v državah članicah ter preprečevati socialni damping in nepošteno konkurenco“. Zdaj in tudi v prihodnje je pomembno najti pravo ravnovesje med potrebo po promociji svobode izvajanja storitev in potrebo po varstvu pravic napotenih delavcev. EESO bo to vprašanje še obravnaval.

4.2.7

EESO poziva Komisijo, naj v skladu s svojo namero o odpravi socialnega dampinga in zlorab ne dopusti, da bi do tega prihajalo zaradi drugih pobud na področju notranjega trga (vključno z načrtovanim potnim listom za storitve).

4.4.1

EESO meni, da mora nacionalna delovna inšpekcija imeti ključno vlogo v boju proti fiktivnim podjetjem, prenizkim plačam in neprijavljenemu delu, tako da zagotavlja spoštovanje in uresničevanje pravic mobilnih in napotenih delavcev ter preprečuje zlorabe. S tem bo mogoče preprečiti tudi izkrivljanje konkurence med podjetji.

4.4.2

Nekatere države ne izvajajo nadzora, ker nimajo ustreznega inšpektorata za delo, zadostnih pooblastil, ustreznega znanja ali potrebnih sredstev, kar omogoča zlorabe. Inšpektorati za delo in drugi organi za nadzor trga dela so lahko učinkoviti le takrat, ko imajo na voljo dovolj finančnih sredstev in ustrezno usposobljenega osebja. V tem smislu so potrebni evropski predpisi, vključno z boljšim čezmejnim izvrševanjem kazni, in podpora za države članice, ki bi imele težave pri vzpostavljanju takšnih struktur.

4.4.3

V povezavi s tem bi lahko z boljšimi evropskimi instrumenti za čezmejno inšpekcijo, predlaganimi v resoluciji Evropskega parlamenta z dne 14. januarja 2014 (21), izboljšali odkrivanje in preprečevanje socialnega dampinga, zlasti z odkrivanjem fiktivnih podjetij.

4.4.4

To bi bilo docela skladno s pred kratkim ustanovljeno platformo EU za boj proti neprijavljenemu delu.

4.5.1

EESO podpira poenostavitev pravil o koordinaciji sistemov socialne varnosti in sodelovanje med državami članicami pri njihovem izvajanju ter poudarja, da mora vsakršna sprememba Uredbe št. 883/2004 ustrezno upoštevati načelo enake obravnave mobilnih delavcev, da ti zaradi selitve v drugo državo članico zaradi dela ne bi izgubili pridobljenih pravic ali ostali brez pravic.

4.5.2

Zagotavljanje prenosljivosti socialnih pravic mobilnih delavcev, ki odidejo na delo v drugo državo, in tistih, ki se po delu v tujini vrnejo v državo izvora, je prav tako ključen vidik pravične mobilnosti.

4.5.3

Za lažje prosto gibanje oseb in spodbujanje mobilnosti delovne sile si EU prizadeva za koordiniranje sistemov socialne varnosti, katerega namen je urejanje razmerij med nacionalnimi sistemi brez spreminjanja vsebine nacionalnih pravil.

4.5.4

V okviru izvajanja pogodb so bila sprejeta pravila o koordinaciji sistemov socialne varnosti. med drugim Uredba Sveta (EGS) št. 1408/71 (osnovna uredba) in Uredba (EGS) št. 574/72 (izvedbena uredba), ki sta ju nadomestili Uredba (ES) št. 883/2004 (osnovna) in Uredba (ES) št. 987/2009 (22) (izvedbena). Trenutno je v teku pregled Uredbe (ES) št. 883/2004.

4.5.5

EESO namerava pripraviti podrobno poročilo, takoj ko mu bo Komisija posredovala predlog spremembe Uredbe št. 883/2004. Kot je že zapisal v enem izmed predhodnih mnenj, se mora zakonodajni okvir prilagajati spremenljivim razmeram na področju dela, novim oblikam zaposlovanja in zlasti novim oblikam mobilnosti (23).

4.5.6

EESO meni, da so načela enake obravnave, seštevanja dob, izplačevanja dajatev v tujino in določitve veljavne zakonodaje (načelo enotnosti) temeljna za prosto gibanje delovne sile ter bi jih bilo treba zagotoviti pri vsakršni prihodnji spremembi Uredbe št. 883/2004.

4.5.7

V zvezi s prostim gibanjem iskalcev zaposlitve v drugih državah EESO poudarja izjavo komisarke Marianne Thyssen z dne 13. novembra 2015 v Dublinu: „Menimo, da je treba zlasti glede na velike razlike v stopnjah brezposelnosti med državami članicami zagotoviti tudi pravico iskalcev zaposlitve do prostega gibanja, vendar je bistveno, da ne na račun sistema socialne varnosti države gostiteljice. S tem želimo osebam, ki ostanejo brez službe, omogočiti, da svoje nadomestilo za brezposelnost prenesejo v drugo državo, kjer utegnejo lažje najti službo. To je danes že možno za obdobje treh mesecev.“ Komisija želi to obdobje podaljšati na šest mesecev.

4.5.8

Zaradi zapletenosti Uredbe (ES) št. 883/2004 sta potrebna tesno sodelovanje nacionalnih organov, da bi zagotovili, da razlike med nacionalnimi predpisi ne ovirajo prostega gibanja, kot tudi čim večja jasnost informacij, da bodo upravičenci do prejemkov in podjetja poznali svoje pravice in dolžnosti. Okrepiti je treba tudi uporabo elektronskih sredstev in sodelovanje med državami članicami, da bi se zmanjšale zahteve glede obveščanja, ki jih imajo delavci in podjetja.

20.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 264/19

Poročevalka:

Christa SCHWENG

Soporočevalec:

Panagiotis GKOFAS

2.1

EESO je prepričan, da je vključevanje nujno potrebno za našo družbo, če želimo ohraniti socialno kohezijo.

2.2

EESO meni, da je treba za učinkovitost in povrnitev zaupanja v vrednote naše družbe nemudoma uvesti skupni evropski azilni sistem ter izvesti temeljito reformo dublinske uredbe in evropskega načrta za migracije.

2.3

EESO poudarja, da je vključevanje dvosmerni proces. Najboljše prakse na področju politik vključevanja ne zajemajo le beguncev, temveč tudi lokalno prebivalstvo. Tak pristop je ključen, če želimo, da lokalno prebivalstvo soglaša z ukrepi vključevanja. Mediji, lokalne oblasti, sindikati, organizacije delodajalcev in nevladne organizacije imajo v tem procesu pomembno vlogo. Da bi ustvarili pozitivno vzdušje glede beguncev v državah sprejemnicah – zlasti v času napovedi šibke gospodarske rasti in krčenja trga dela v nekaterih državah – bi bilo treba tako za lokalno prebivalstvo kot begunce zagotoviti ukrepe vključevanja in socialne naložbe za odzivanje na potrebe posameznih ciljnih skupin.

2.4

Če se pričakuje pozitivna odločitev glede azila, je treba kmalu po registraciji nuditi jezikovno usposabljanje, ki bi moralo zajemati tudi osnovne informacije o vrednotah, kulturi in procesih ter opredelitev znanj in kvalifikacij. Pri pripravi metod za opredelitev znanj, ki so bila pridobljena v državi izvora, bi lahko pomagal Cedefop.

2.5

EESO priporoča, da se posebna pozornost nameni mladoletnikom, še posebej tistim brez spremstva, ki so pogosto travmatizirani in potrebujejo podporo socialnih pedagogov. Zagotoviti je treba hitro vključevanje v šolski sistem ali svetovanje v zvezi s priložnostmi za poklicno usposabljanje.

2.6

EESO poudarja, da morajo imeti begunci dostop do informacij o pravicah in obveznostih v družbi gostiteljici na splošno in še posebej o pravicah in obveznostih na trgu dela. Begunce je treba na trgu dela obravnavati enako kot lokalno prebivalstvo, da bi preprečili nelojalno konkurenco ter socialni in plačni damping.

2.7

EESO ponovno izraža pohvalo za solidarnost, ki so jo pokazali nekateri deli civilne družbe, sindikati, organizacije delodajalcev, posamezniki in podjetja, zlasti mikropodjetja ter mala in srednja obrtna podjetja, ki prostovoljno pomagajo prosilcem za azil. EESO poudarja, da je pomembno ohraniti in podpirati takšna prizadevanja posameznikov z ustreznimi spodbudami, zlasti v izrednih humanitarnih razmerah, ter s tem spodbujati solidarnost v civilni družbi.

2.8

EESO poudarja, da mora takojšen odziv EU na te razmere temeljiti na solidarnosti in pravični delitvi odgovornosti in stroškov, kot je navedeno v členu 80 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU).

2.9

Države članice in pristojni organi EU, tudi v tranzitnih državah, bi morali sodelovati s civilnodružbenimi organizacijami pri spremljanju, posodabljanju podatkov in usklajevalnih dejavnostih, da bi oblikovali učinkovitejšo skupno azilno politiko EU. Treba je razviti skupne, usklajene in posodobljene statistične sisteme, s katerimi se lahko opredelijo možnosti politike EU in držav članic.

2.10

Za trajnostno uspešnost vključevanja beguncev je v okviru Junckerjevega načrta in širše potrebno okrepljeno prizadevanje glede naložb za spodbujanje gospodarske rasti in zaposlovanja. Lokalnemu prebivalstvu in beguncem bi bilo treba zagotoviti dodatne naložbe v ukrepe vključevanja in socialne naložbe za odzivanje na potrebe vsake ciljne skupine. EESO upošteva možne pozitivne učinke davka na finančne transakcije v okviru javnih financ z zagotavljanjem pravičnejših prispevkov iz finančnega sektorja. Zaradi izjemnih okoliščin in v skladu s Paktom za stabilnost in rast dodatnih stroškov sprejema beguncev ne bi smeli, na podlagi temeljitega preverjanja, šteti v javni primanjkljaj držav članic. Naložbe v ukrepe vključevanja so kratko- in srednjeročno drage, vendar je treba razumeti, da so to naložbe v ljudi, ki se bodo dolgoročno izplačale. Uspešno vključevanje bo omogočilo socialno kohezijo, gospodarsko rast in ustvarjanje delovnih mest. Poleg tega bi bilo treba ustrezno povečati sredstva Sklada za azil, migracije in vključevanje ter Evropskega socialnega sklada (ESS) še posebej v državah članicah s preseženo begunsko kvoto, da se zagotovi boljše sofinanciranje ukrepov za vključevanje beguncev.

3.1

Spori na Bližnjem vzhodu so povzročili doslej največji prihod beguncev v Evropo. Ljudje iz držav v vojni so se pomešali z ljudmi, ki so želeli zapustiti svoje države zaradi ekonomskih razlogov. Vse evropske države so podpisale Ženevsko konvencijo o statusu beguncev iz leta 1951, s katero so bile beguncem dodeljene osnovne pravice, da se ta ranljiva skupina zaščiti. Glede na veliko število ljudi ter zaradi spoštovanja določb Ženevske konvencije in splošnih načel glede človekovih pravic je pomembno, da se jasno razlikuje med ekonomskimi migranti in begunci, tj. ljudmi, ki potrebujejo zaščito (zlasti azil ali subsidiarno zaščito).

3.2

Z vidika posameznika je popolnoma razumljivo, da zapusti svojo državo v iskanju boljših gospodarskih razmer v tujini, vendar sedanje razmere in družbeno ozračje v večini držav članic zahtevajo jasno razlikovanje. Ekonomski migranti se morajo vrniti v državo izvora, če je njihova prošnja za zaščito neutemeljena. Države članice se morajo v primerih, ko je prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena, držati akcijskega načrta EU o vračanju in priročnika o vračanju.

3.3

Za to je potreben skupni evropski azilni sistem, ki bi zajemal učinkovito zaščito zunanjih meja, ustrezno registracijo na t. i. žariščnih točkah, hitro obravnavo prošenj za azil in vračanje v države izvora oziroma v tretjo državo, s katero je bil sklenjen sporazum o ponovnem sprejemu, če prosilcu niso odobrili nobene mednarodne zaščite in so mu zavrnili prošnjo za azil. Zelo pomembno in učinkovito bi bilo tudi, če bi se žariščne točke za registracijo in vložitev prošenj za azil vzpostavile v tretjih državah, ki mejijo na EU ter imajo sklenjene sporazume o migracijski politiki.

3.4

Dogodki v drugi polovici leta 2015 so pokazali, da državljani tretjih držav v Evropo pogosto pridejo z napačnimi pričakovanji in predstavami o lepem življenju v EU, o čemer jih prepričajo tihotapci. Ko so soočeni z realnostjo, so razočarani, zato se nekateri sami vrnejo v svojo državo. Osebe, ki so vključene v program prostovoljnega vračanja, bi lahko prispevale k bolj realističnemu predstavljanju življenja v Evropi svojim sodržavljanom, kar bi slednje morda odvrnilo od odločitve, da se podajo na nevarno pot proti Evropi.

3.5

Za vzpostavitev trajnostne in pravične porazdelitve odgovornosti in stroškov ter zmanjšanje pritiska na sedanji azilni sistem bo treba ne le poskrbeti za popolno delovanje skupnega evropskega azilnega sistema, temveč tudi hitro uvesti nov evropski pristop za migracije in izvesti temeljito reformo dublinske uredbe, da se bodo lahko obravnavali kratkoročni in dolgoročni izzivi, kot je napovedal predsednik Juncker za prvo četrtletje leta 2016. EESO bo svoja stališča izrazil v ločenem mnenju.

3.6

EESO je v resoluciji o beguncih, ki jo je sprejel decembra 2015, poudaril, da „mora EU za begunce, ki prihajajo iz držav v vojni in ki jim grozi terorizem, zaradi trenutnih razmer vzpostaviti varne humanitarne koridorje, in sicer v sodelovanju z državami, kjer je teh beguncev največ“. EESO ponovno poudarja, da bi moral biti postopek registracije opravljen že zunaj EU.

3.7

Zaradi vojne, podnebnih sprememb in slabih obetov za prihodnost v tretjih državah bi se lahko prihod beguncev in migrantov nadaljeval ali celo povečal. Omejitev dejavnikov, ki spodbujajo k migraciji, je načeloma svetovni izziv. Toda to mnenje obravnava le vključevanje posameznikov, ki jim je zaščita odobrena ali so zanjo zaprosili.

4.1

Nizozemsko predsedstvo je želelo vedeti, kakšne so bile izkušnje pri vključevanju v prejšnjih krizah, ki so povzročile obsežno gibanje beguncev. EESO je ugotovil, da sedanje begunske krize ni mogoče primerjati s preteklimi zaradi števila ljudi, ki se selijo (leta 2015 je meje EU prek Grčije prestopilo več kot 900 000 migrantov), in hitrosti razvoja krize, zaradi česar se je povečala negotovost med lokalnim prebivalstvom. Če na primer pogledamo razmere v Avstriji, kamor je v začetku devetdesetih let 20. stoletja prišlo okoli 90 000 beguncev, ki so bežali pred vojno v nekdanji Jugoslaviji, so razlike precej očitne: veliko ljudi iz Bosne je imelo sorodnike v Avstriji ali pa so že delali tam. Kvalifikacije, ki so jih pridobili v državi izvora, so bile dragocene za avstrijska podjetja, ženske pa so bile vajene vključevanja na trg dela. S tem so se povečali družinski dohodki, družine pa so bile mobilnejše, kar je preprečilo nastajanje posebnih območij ter omogočilo boljše socialno mešanje v šolah in na trgu dela.

4.2

Izkušnje z razmerami v devetdesetih letih niso popolnoma primerljive z današnjim stanjem. Ljudje, ki prihajajo zdaj, imajo bolj raznoliko ozadje. Nekateri imajo visokošolske diplome, ki so primerljive z evropskimi, drugi imajo izobrazbo, ki morda ni neposredno uporabna v Evropi, spet tretji imajo zelo omejeno izobrazbo in veliko žensk ni bilo še nikoli na trgu dela. Poleg tega so prebivalci držav sprejemnic precej zadržani do tujcev, ki jim konkurirajo na trgu dela, saj še vedno čutijo posledice gospodarske krize.

5.1

Po navedbah UNHCR v razvitih državah ni soglasja o opredelitvi vključevanja priseljencev. Prav tako ni uradne opredelitve v mednarodni zakonodaji o beguncih. Mnogi vladni in akademski poskusi opredelitve vključevanja ali povezane družbe temeljijo na širokem razumevanju vključevanja kot individualnega in dvostranskega procesa.

5.2

„Opredelitev UNHCR temelji na konceptu vključevanja kot dvostranskega procesa, in sicer na podlagi predpostavke, da se ena stran ‚prilagodi‘, druga pa ‚sprejme‘. Vendar pa se beguncem ni treba odpovedati svoji kulturni identiteti, zato se vključevanje razlikuje od asimilacije“ (1). Ta opredelitev je skladna s stališčem EESO (2).

5.3

EESO je poudaril potrebo po povezavi vključevanja z vrednotami in načeli iz Pogodbe, z Listino o temeljnih pravicah, Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, strategijo Evropa 2020, politiko zaposlovanja in socialno agendo. EESO meni, da je to sklicevanje ključno, če se upošteva, da se nekateri socialni sektorji in politike v Evropi soočajo s krizo vrednot. Vključevanje ter ekonomska in socialna kohezija sta dve plati iste medalje (3). Zagotavljanje dostojnih življenjskih razmer in obetov za vse bo prispevalo k boljšemu sprejemanju ukrepov vključevanja.

5.4

Skupna osnovna načela politike vključevanja priseljencev (2004) in skupni program za vključevanje (2005), prek katerega se ta načela izvajajo, sta podlaga za oblikovanje vključevanja migrantov v EU, ki zajema:

5.5

Čeprav ta načela ne razlikujejo med vključevanjem migrantov in beguncev, jih EESO obravnava kot podlago za vključevanje beguncev. Zaradi velikega števila ljudi, ki prihajajo v Evropo, si je treba dodatno prizadevati za zagotavljanje učenja jezikov, nastanitve in vključevanja na trg dela.

5.6

Da bi ustvarili pozitivno vzdušje glede beguncev v državah sprejemnicah – zlasti v času napovedi šibke gospodarske rasti in krčenja trga dela v nekaterih državah – bi bilo treba tako za lokalno prebivalstvo kot begunce zagotoviti ukrepe vključevanja in socialne naložbe za odzivanje na potrebe posameznih ciljnih skupin. EESO je izrazil stališče, da je treba povezati in uskladiti socialne cilje v okviru vključevanja beguncev (4).

5.7

EESO je prepričan, da je vključevanje beguncev nujno potrebno za našo družbo, če želimo ohraniti socialno kohezijo. Nezadostno vključevanje lahko vodi k ustvarjanju vzporednih družb, kar lahko povzroči destabilizacijo držav sprejemnic. Zato je v našem interesu, da začnemo ukrepe vključevanja čim prej izvajati. Medije bi bilo treba spodbujati, da priznajo pomembnost vključevanja in svoje vloge pri ustvarjanju pozitivnega političnega in družbenega ozračja.

5.8

Demografski razvoj v večini evropskih držav kaže na upad števila delovno sposobnega prebivalstva. Da bi ohranili vzdržne družbene sisteme za prihodnje generacije, mora biti prednostna naloga vključevanje celotne delovne sile na trg dela, ne glede na npr. spol, starost, fizične sposobnosti, veroizpoved, spolno usmerjenost ali (etnično) poreklo. Naložbe v ukrepe vključevanja so kratko- in srednjeročno drage, vendar je treba razumeti, da so to naložbe v ljudi, ki se bodo dolgoročno izplačale. Uspešno vključevanje bo omogočilo socialno kohezijo, gospodarsko rast in ustvarjanje delovnih mest.

5.9

Odločilno vlogo pri vključevanju ima lokalna raven, kjer ljudje sobivajo in kjer se najprej pokaže, da vključevanje ni uspešno. Skupnostim je treba svetovati in jih usmerjati glede uspešnih ukrepov vključevanja, kot je spodbujanje beguncev, naj sodelujejo v lokalnih prostovoljskih združenjih (npr. sindikati, nevladne organizacije, gasilska društva ali športni klubi).

5.10

Spletno mesto Evropske komisije o vključevanju (5) nudi bogat nabor informacij o zgledih vključevanja. Z uporabo iskalnih filtrov je mogoče najti primere dobre prakse po, na primer, državah, področjih vključevanja ali ciljnih skupinah. To spletno mesto bi bilo treba še bolj promovirati, da bi države članice, lokalne oblasti, nevladne organizacije in socialne partnerje navdušili za dejavnosti vključevanja.

5.11

Na podlagi predloga EESO je že vzpostavljeno strukturirano sodelovanje med civilnodružbenimi organizacijami, EESO in Evropsko komisijo, in sicer prek evropskega foruma za migracije, ki obravnava vsa vprašanja, povezana z migracijami, azilom in vključevanjem. Koristno bi lahko bilo tudi, da se mandat svetovalnega odbora za prosto gibanje oseb razširi na vključevanje beguncev, saj prek tega odbora vlade razpravljajo in si izmenjuje ideje s socialnimi partnerji. V tem odboru bi se lahko tudi izmenjevale dobre prakse.

6.1

Prosilci za azil, ki prihajajo v Evropo, po (v večini primerov) napornem in pogosto travmatičnem potovanju, najprej potrebujejo streho nad glavo in prostor za počitek. V tem času bi jih morale oblasti ustrezno registrirati in približno oceniti, ali imajo možnost, da se jim prizna status begunca. V tem primeru bi morali čim prej začeti izvajati ukrepe vključevanja. Po podatkih nedavne raziskave Svetovne zdravstvene organizacije potrebujejo begunci, ki trpijo zaradi posttravmatske stresne motnje, posebno zdravstveno oskrbo, saj je ta motnja pogosto najdražja prepreka v procesu vključevanja.

6.2

Brez vsaj osnovnega znanja jezika države sprejemnice vključevanje ni mogoče. Zato bi bilo treba z učenjem jezika začeti čim prej v azilnem postopku. Za to so potrebne nove strukture in tudi izboljšano upravljanje vmesnih ravni, da bo mogoče obravnavati veliko število prosilcev za azil. Na jezikovnih tečajih bi bilo treba prosilce za azil seznaniti tudi z vrednotami (npr. enaka obravnava žensk in moških, svoboda izražanja, prepoved nasilja v družini) in kulturo države sprejemnice ter jim dati osnovne smernice v zvezi z vprašanji o organizacijah in institucijah ter informacije o tem, na koga se obrniti v primeru težav. Prosilci za azil pogosto prihajajo iz zelo različnih kultur. Dejanja, ki so posledica slabega poznavanja osnovnih vrednot, pravic in obveznosti v državi sprejemnici, lahko ogrozijo vključevanje.

6.3

Otroci beguncev bi morali čim prej začeti hoditi v šolo skupaj z otroki lokalnega prebivalstva ter prejemati pomoč pri učenju nacionalnega jezika. Posebno pozornost je treba nameniti mladoletnikom, še posebej tistim brez spremstva, ki so pogosto travmatizirani. Če jim zaradi starosti ni več dovoljeno šolanje, jim je treba zagotoviti ustrezne možnosti, da se prepreči nezadovoljstvo. Države članice bi se morale zavedati posebnih potreb travmatiziranih otrok in mladoletnikov brez spremstva ter jim zagotoviti socialno-pedagoško podporo (npr. na Dunaju poskušajo otroke brez spremstva namestiti v rejniške družine z uporabo obstoječih okvirov).

6.4

Zgodnja opredelitev ter klasifikacija certifikatov, spretnosti in kvalifikacij sta bistveni za hitro vključevanje na trg dela. Poklicne spretnosti in kvalifikacije prosilca za azil bi bilo treba opredeliti že na začetku azilnega postopka, pri čemer bi morali sodelovati strokovnjaki za trg dela. Ti vidiki so nepogrešljivi za spodbujanje učenja ciljnega jezika, začetek usposabljanja, priznavanje poklicnih kvalifikacij, zagotavljanje potrebnih sekundarnih kvalifikacij in učinkovito iskanje ustrezne zaposlitve. Opredelitev spretnosti pa je lahko zelo težaven postopek. Veliko beguncev nima s seboj niti osebnih dokumentov, kaj šele potrdil ali certifikatov, ki bi dokazovali njihovo raven kvalificiranosti. Zato v različnih državah članicah (npr. v Nemčiji in Avstriji) razvijajo različne metode za preverjanje spretnosti in kompetenc. Cedefop bi lahko zagotovil platformo za vzajemno učenje in izmenjavo najboljših praks na tem področju.

6.5

Azilni postopki so pogosto zelo dolgotrajni, zaradi česar so prosilci za azil v negotovem položaju. Dolga obdobja, ko prosilci za azil ne morejo odločati o svojem življenju, lahko povzročijo psihosocialno nestabilnost, izgubo samozavesti in sindrom odvisnosti, ki lahko ovirajo možnosti za zaposlitev celo po priznanju statusa begunca. To še bolj vpliva na otroke, ki potrebujejo stabilno okolje. Zato EESO poziva države članice, naj čim prej sprejmejo odločitve o azilnih postopkih. Po podatkih OECD (6) o podpori pri vključevanju prosilcev za azil imajo v Grčiji, Belgiji in na Danskem najkrajše azilne postopke, vključujejo pa jezikovne tečaje v povezavi z izobraževanjem odraslih in poklicnim usposabljanjem.

6.6

Glede na napovedi o gospodarski rasti in razmere na trgu dela lahko države poskusijo sprejeti ukrepe, s katerimi bodo skrajšale čakanje na dostop do trga dela. Nemčija in Madžarska sta ta čakalni čas že skrajšali, Finska, Belgija in Luksemburg pa so prav tako sprejeli nekatere ukrepe na tem področju. Pravični, pregledni in razumni predpisi, ki urejajo omogočanje dostopa prosilcev za azil do trga dela, preprečujejo delo na črno in povečujejo sprejemanje med lokalnim prebivalstvom. Poleg tega bi morale imeti osebe z odobreno zaščito možnost ostati v državi gostiteljici, če so vključene na trg dela ali v družbo gostiteljice. Prosilci za azil morajo biti seznanjeni, da je njihov dostop do trga dela odvisen od države, v kateri so zaprosili za azil. Zaradi neinformiranosti nekateri odpotujejo v druge države članice in upajo, da bodo tam dobili delo. Tako pa se znajdejo v neurejenem položaju, čemur bi se lahko enostavno izognili, če bi bili ustrezno obveščeni.

6.7

Pri vključevanju je zelo pomembna nastanitev: sprejemni centri zadostijo takojšnji potrebi po prostoru za počitek (pogosto za veliko daljši čas, kot je načrtovano), vendar daljše bivanje tam otežuje vključevanje. V Avstriji so vzpostavili projekt Kosmopolis za zasebne nastanitve. Nekaj stanovanj v novozgrajenem naselju je rezerviranih za begunce, ki so že našli zaposlitev. Da bi se izognili nesporazumom med begunci in lokalnim prebivalstvom, je bil v bližini ustanovljen informacijski center. Na Portugalskem je dogovor med občino Lizbona in portugalskimi nevladnimi organizacijami omogočil zagotavljanje nastanitev za begunce ter dostop do občinskih storitev na področjih usposabljanja, izobraževanja in vključevanja na trg dela (7).

6.8

Po odobritvi azila mora begunec sam poiskati nastanitev. To je pogosto zelo težko obdobje, saj begunec nima več začetne podpore države in mora najti službo na enak način kot prebivalci države sprejemnice.

6.9

Posebno vlogo pri tem imajo javni zavodi za zaposlovanje. Ti morajo v prvi vrsti dejavno izpolnjevati svojo vlogo posrednika pri trajnostnem zaposlovanju. Morajo pa tudi določiti dodatne kvalifikacije, ki bi jih begunec moral pridobiti, če želi uspeti na trgu dela. Zavedati se je treba, da je po štirih letih bivanja zaposlenih le 25 % beguncev in da celo po desetih letih ta delež znaša le okoli 50 % (8). Da bi omogočili polno vključevanje na trg dela, bi lahko z vsakim beguncem sklenili posebno pogodbo o vključevanju, ki bi vsebovala ustrezne ukrepe (dodatno usposabljanje, število prošenj itd.). EESO poudarja, da je treba begunce na trgu dela obravnavati enako kot lokalno prebivalstvo, da bi preprečili nelojalno konkurenco ter socialni in plačni damping. Če beguncu v razumnem času ni mogoče najti zaposlitve, bi se mu lahko ponudilo prostovoljsko delo v okviru družbeno koristnega dela. Takšno delo bi mu lahko omogočilo pridobivanje dodatnih jezikovnih spretnosti in pomagalo, da se vključi v družbo.

6.10

Dober primer je Nemčija, kjer so se nedavno odločili, da uvedejo posebno osebno izkaznico, namenjeno prosilcem za azil. Po prvi registraciji ta izkaznica postane glavno in obvezno sredstvo za identifikacijo, povezano s centralno zbirko podatkov, ki vsebuje informacije, kot so izobrazba in poklicne izkušnje osebe.

6.11

Med begunci in tudi med lokalnim prebivalstvom so ljudje s podjetniškimi interesi in znanjem. Zagotoviti bi jim bilo treba informacije in nasvete o tem, kako ustanoviti podjetje in postati delodajalec.

6.12

V Nemčiji in na Slovaškem trenutno potekajo razprave o tem, kako bi lahko begunce z visokimi kvalifikacijami za poklice, za katere primanjkuje usposobljenih delavcev, vključili na trg dela po hitrih postopkih.

6.13

Begunci potrebujejo splošne informacije o trgu dela, priložnostih za poklicno usposabljanje in delovnih mestih, ki so na voljo. Ker je velik odstotek beguncev primerne starosti za študij (med 16 in 25 let), jim je treba pred začetkom usposabljanja zagotoviti osnovne informacije ali pripravljalne tečaje na različnih poklicnih področjih. V Nemčiji je gospodarska zbornica začela pobude za pomoč pri posredovanju zaposlitve, na primer z razgovori za delo v slogu hitrih zmenkov. Nemška gospodarska zbornica podjetja spodbuja, naj prek projekta Zavezanost k usposabljanju beguncem omogočijo pridobivanje kvalifikacij in usposabljanje. Poskuša tudi pritegniti sponzorje, ki bi prostovoljno skrbeli za begunce in podjetja, tako da bi svetovali obema stranema. Prav tako zagotavlja podporo beguncem, ki želijo ustanoviti lastna podjetja.

6.14

V Avstriji so začeli izvajati projekt, katerega namen je mladim beguncem poiskati delo na prostih vajeniških mestih s podporo javnih zavodov za zaposlovanje in mentorjev. Pred sklenitvijo uradnega sporazuma o vajeništvu lahko poteka obdobje pripravništva. Poleg tega so avstrijske zvezne železnice (ÖBB) začele projekt Raznolikost kot priložnost (Diversität als Chance), v okviru katerega so 50 beguncem brez spremstva, starim od 15 do 17 let, ponudile pripravništvo.

6.15

Da bi olajšali vključevanje visokokvalificiranih migrantov, je avstrijska gospodarska zbornica razvila program Mentorstvo migrantov, ki je na voljo visokokvalificiranim beguncem. Mentorji so ljudje, ki so dobro vključeni na avstrijski trg dela in podpirajo migranta med obdobjem iskanja zaposlitve, tako da mu zagotovijo informacije ali celo dostop do svoje lastne strokovne mreže. Ta program tudi prispeva k preprečevanju kulturnih nesporazumov.

6.16

V številnih državah članicah beguncem pomagajo tako imenovani prijatelji beguncev (refugee buddies), ki prostovoljno sodelujejo v raznih organizacijah in se redno srečujejo z enim beguncem, da vzpostavijo osebni stik. To je še toliko bolj pomembno, ker je veliko število beguncev mladoletnikov brez spremstva, ki potujejo brez svojih družin. Prijatelji beguncev bi lahko delovali tudi kot zagovorniki, da se izboljša podoba beguncev v njihovi državi.

6.17

Organizacije socialnih partnerjev v nekaterih državah članicah (npr. v Španiji, Franciji, Nemčiji, na Češkem in v Avstriji) so pozvale svoje vlade, naj si prizadevajo za učinkovitejše vključevanje beguncev. V Španiji je bil v politike letnega načrta za zaposlovanje vključen dodaten ukrep, katerega namen je vključevanje beguncev na trg dela.

6.18

Danska za vključevanje beguncev na trg dela uporablja tako imenovani stopničasti model: na prvi stopnji (štiri do osem tednov) se opredelijo kompetence posameznega begunca in zagotovijo učne ure danščine. Na drugi stopnji (26–52 tednov) se pripravnik vključi v podjetje (brez stroškov za delodajalca), zagotovijo pa se mu tudi dodatne učne ure danščine. Nato je begunec pripravljen, da sprejme delovno mesto s subvencionirano plačo. Učinkovito izvajanje takšnih modelov bi moralo spodbujati ustvarjanje dodatnih priložnosti za zaposlitev in preprečiti izrivanje lokalnega prebivalstva (brez pojava „vrtljivih vrat“).

6.19

Za zagotovitev poštene konkurence je treba v celoti spoštovati delovne pogoje, vključno s plačami, ne glede na narodnost ali status delavca (lex loci laboris). Države članice morajo zagotoviti učinkovite ukrepe, mehanizme in upravne zmogljivosti za takšno izvajanje. Zaposlene begunce ali migrante brez dokumentacije pri uveljavljanju njihovih pravic podpirajo sindikati (Ecole des solidarités – Belgija, UNDOK – Avstrija).

7.1

EESO poudarja, da bodo morali biti vsi ukrepi ustrezno financirani, da bodo lahko imeli trajen pozitiven učinek na našo družbo. Za trajnostno uspešnost vključevanja beguncev je v okviru Junckerjevega načrta in širše potrebno okrepljeno prizadevanje glede naložb za spodbujanje gospodarske rasti in zaposlovanja. Lokalnemu prebivalstvu in beguncem bi bilo treba zagotoviti dodatne naložbe v ukrepe vključevanja in socialne naložbe za odzivanje na potrebe posameznih ciljnih skupin. EESO upošteva možne pozitivne učinke davka na finančne transakcije v okviru javnih financ z zagotavljanjem pravičnejših prispevkov iz finančnega sektorja. Zaradi izjemnih okoliščin in v skladu s Paktom za stabilnost in rast dodatnih stroškov sprejema beguncev ne bi smeli, na podlagi temeljitega preverjanja, šteti v javni primanjkljaj držav članic (9).

7.2

Države članice prvotnega sprejema, kot so Italija, Malta, Španija in Grčija, bi morale prejeti neposredno gospodarsko pomoč za vsakega begunca ali migranta, da bodo lahko pravilno in hitro obravnavale prošnje za azil ali urejale vračanje v primerih, v katerih zahteve za dodelitev azila niso izpolnjene. Tudi države članice, ki v svojo družbo vključijo več beguncev, kot od njih zahteva načelo solidarnosti, bi morale imeti možnost računati na finančno pomoč EU.

7.3

Treba je povečati finančna sredstva Sklada za azil, migracije in vključevanje, da bo lahko bolje sodeloval z državami članicami pri financiranju vključevanja beguncev, še posebej programov, ki jih izvajajo lokalne oblasti in nevladne organizacije. Ustrezno bi bilo treba povečati tudi sredstva Evropskega socialnega sklada, da se spodbudijo socialno vključevanje beguncev, enakost žensk, podpora podjetjem in vključevanje beguncev na trg dela, za kar sta potrebna dialog in sodelovanje s socialnimi partnerji. Poleg tega bi moral Evropski sklad za regionalni razvoj nameniti dodatna sredstva za mestna območja, ki izvajajo ureditve, potrebne za sprejemanje in vključevanje beguncev.

7.4

Treba je preučiti možnost mednarodnega sodelovanja na področju financiranja vključevanja beguncev ob posebnem sodelovanju UNHCR in Mednarodne organizacije za migracije.

20.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 264/28

Poročevalec:

Vitas MAČIULIS

1.1

Energija je neločljiv del mednarodne politike in trenutno glavna tema na ravni EU. Glede na to, da skušajo nekateri mednarodni akterji na račun energije doseči svoje politične cilje, mora EU zaradi svojih državljanov pozorno spremljati energetska vprašanja.

1.1.1

Pri zunanji razsežnosti energije so ključnega pomena trije dejavniki: diverzifikacija, enoten nastop in ustrezno razvit notranji energetski sistem.

1.2

Diverzifikacija energetskih virov, dobaviteljev in poti v EU je nujna za zunanjo energetsko politiko. Kakor je poudarjeno v strategiji EU za energetsko unijo, je glavni izziv za EU dejstvo, da več kot polovica porabljene energije prihaja iz uvoza, ki ga je treba zaščititi z ustreznimi trgovinskimi politikami.

1.2.1

Nenehno je treba iskati in vzpostavljati dialog z novimi, zanesljivimi in predvidljivimi dobavitelji energije ter tako širiti krog partnerjev za uvoz energije.

1.2.2

Novi večji infrastrukturni projekti, ki bodo prispevali k ciljem diverzifikacije, morajo izpolnjevati cilje strategije za energetsko unijo in biti povsem v skladu s pravnim redom EU. Poleg tega morajo biti ti projekti popolnoma v skladu s ciljem razvoja decentraliziranega energetskega sistema, v katerem imajo obnovljivi viri energije glavno vlogo.

1.2.3

Spodbujati bi bilo treba sodelovanje med predstavniki zasebnega sektorja in politike, da bi našli najustreznejše načine in partnerje za zunanji razvoj na področju energije. Vedno bi bilo treba upoštevati cilje glede energetske varnosti in trajnosti.

1.3

Kljub različnim mešanicam energetskih virov, strukturam za uvoz energije in tradicionalnim partnerskim državam med državami članicami si je treba prizadevati za enoten nastop. Skupno notranje stališče EU je ključno za močno zunanjo razsežnost.

1.3.1

EESO poziva države članice, naj uskladijo svoje energetske interese in ves čas ohranjajo medsebojno solidarnost in transparentnost.

1.3.2

EESO pozdravlja predlog Komisije z dne 16. februarja 2016 za okrepitev sedanjega mehanizma za izmenjavo informacij v zvezi z medvladnimi sporazumi in nezavezujočimi instrumenti.

1.3.3

Pomemben del zunanje energetske politike EU bi morali biti skupni okoljski standardi in standardi na področju jedrske varnosti pri izvajanju energetskih projektov v sosednjih državah EU. Omejiti bi bilo treba odkup energije iz držav, ki ne spoštujejo teh standardov.

1.4

Močan notranji energetski sistem je temelj za zmanjšanje zunanjih učinkov: ena od glavnih razsežnosti energetske unije je vzpostavitev v celoti delujočega in transparentnega notranjega energetskega trga EU. Neposredni rezultat tega bi bil učinkovitejši pristop EU k zunanjim energetskim vprašanjem.

1.4.1

Zagotoviti je treba vse potrebne dele energetske infrastrukture, da bi optimizirali in racionalizirali uvoz energetskih virov v EU.

1.4.2

EESO poudarja, da je treba energetska omrežja in sisteme v vseh državah članicah v celoti povezati v notranji trg EU in jih popolnoma uskladiti.

1.4.3

Konkurenčnost proizvajalcev energije v EU je treba ohraniti z vzpostavitvijo enakih konkurenčnih pogojev tako za evropske kot neevropske proizvajalce energije.

1.4.4

EESO poziva, naj se pri oblikovanju in izvajanju zunanje energetske politike EU upošteva, da je treba evropski industriji in še posebej energetsko intenzivnim panogam zagotoviti konkurenčno, stabilno in predvidljivo oskrbo z energijo, da bi lahko delovale pod enakimi konkurenčnimi pogoji kot njihovi tekmeci na mednarodni ravni.

1.5

V prihodnost usmerjena energetska politika, ki bi prispevala k uresničevanju zunanjih ciljev EU, tudi v okviru sporazuma, doseženega na konferenci COP 21, bi morala predvsem temeljiti na sistematičnem upoštevanju ciljev evropske podnebne politike in prizadevanj mednarodne skupnosti, da bi omejili spremembe podnebja, zlasti z razvojem treh glavnih elementov: obnovljivih virov energije, energetske učinkovitosti ter raziskav in razvoja.

1.5.1

Obnovljivi viri so bistveni za povečanje energetske varnosti in zmanjšanje odvisnosti od uvoza.

1.5.2

EU bi si morala čim bolj prizadevati, da ohrani vodilni položaj na tem področju.

1.5.3

Energetska učinkovitost je eden od glavnih elementov za zmanjšanje porabe energije v EU in s tem zmanjšanje obsega uvožene energije. Zato je nujno zmanjšanje porabe energije tako v gospodinjstvih kot podjetjih.

1.6

Raziskavam in razvoju je treba nameniti ustrezna sredstva, kar bi privedlo do večje učinkovitosti in manjših stroškov proizvodnje energije. Pri tem je seveda pomembno tudi mednarodno sodelovanje.

1.7

Energija bi morala biti cenovno dostopna potrošnikom in podpirati konkurenčnost industrije, zato EESO poziva Komisijo in vlade držav članic, naj dajo pomembno vlogo civilni družbi, socialnim partnerjem in potrošniškim organizacijam. Poziva tudi k evropskemu energetskemu dialogu in evropskemu energetskemu forumu, ki bi vključevala vse zainteresirane strani. To je ključnega pomena za pametno, učinkovito in trajnostno zunanjo energetsko politiko EU.

1.7.1

EESO mora spodbuditi svoje mednarodne organe, naj prevzamejo aktivno vlogo pri oblikovanju učinkovite in odporne zunanje energetske politike EU.

2.1

Energetska vprašanja so šele pred kratkim postala pomemben del političnih razprav EU in so trenutno na vrhu dnevnega reda Evropske komisije. EESO je dejaven tudi na področju zunanje razsežnosti energije in je pripravil že več mnenj na to temo (1).

2.2

Zaradi vse večje odvisnosti EU od uvoza energije, zlasti nafte in plina, postaja zunanja razsežnost energetske politike EU ključna za zanesljivo oskrbo z energijo.

2.2.1

Več kot polovica (53,2 %) bruto nacionalne porabe energije v EU prihaja iz uvoza. EU uvozi 44,2 % trdnih goriv (več kot polovica je črni premog), 87,4 % nafte in naftnih derivatov ter 65,3 % zemeljskega plina (podatki Eurostata, 2013).

2.2.2

Te številke jasno kažejo obseg odvisnosti EU od trgovine z dobavitelji iz tretjih držav. Zato bi bila v primeru, da se dobavitelj izkaže za nezanesljivega ali nepredvidljivega ali da infrastruktura ni ustrezno vzdrževana, resno ogrožena varnost preskrbe z energijo v celotni EU.

3.1

EU bi morala poiskati nove možnosti za sodelovanje in okrepitev obstoječih energetskih partnerstev s tretjimi državami v smislu diverzifikacije virov, dobaviteljev in poti.

3.2

Najverjetneje bo Rusija v bližnji prihodnosti ostala glavni partner EU za uvoz energije. To zlasti velja za zemeljski plin, ki se dobavlja po plinovodih.

3.2.1

Za Rusijo je ključno, da vsaj ohrani ugoden položaj na energetskem trgu EU, ki je njena največja destinacija za izvoz energije in hkrati zelo zanesljiv kupec.

3.2.2

Trenutno je glavni element ruske energetske agende, usmerjene v povečevanje izvoza zemeljskega plina v EU, projekt plinovoda Severni tok II. Znotraj EU so bili izraženi pomisleki, da je morda ta projekt v nasprotju s strategijo EU za energetsko unijo glede diverzifikacije oskrbe s plinom. Po mnenju EESO je najpomembnejša naloga Komisije, da natančno oceni projekt Severni tok II in preveri njegovo skladnost s pravnim redom EU, vključno s tretjim energetskim svežnjem, pa tudi s cilji v okviru strategije za energetsko unijo, predvsem diverzifikacije energetskih virov, dobaviteljev energije in poti oskrbe z energijo.

3.2.3

Pri oblikovanju skupnega stališča EU o Severnem toku II je treba upoštevati interese vseh držav članic. Gospodarski vidiki projekta ne bi smeli biti edini dejavnik pri odločitvi, zlasti glede na težnjo Rusije, da energijo uporablja kot orodje za doseganje geopolitičnih ciljev.

3.3

Pomemben mednarodni partner Evropske unije je tudi Norveška, ki ima podobne politične prednostne naloge, tudi na področju energetike. Norveška je kot podpisnica Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru del notranjega trga EU.

3.3.1

Pomen severne razsežnosti se bo verjetno povečal, ravno tako sodelovanje s severnimi območji glede naftnih in plinskih polj v Severnem ledenem morju. Vendar bi bilo treba v primeru, da podjetja začnejo resno preučevati potencialne vire na tem območju, posebno pozornost nameniti občutljivemu ekosistemu.

3.4

Sodelovanje na področju energije med EU ter njenimi južnimi in vzhodnimi sredozemskimi partnerji je z nedavno vzpostavitvijo regionalnih platform, ki pokrivajo plin, elektriko, obnovljive vire in energetsko učinkovitost, pridobilo nov zagon. Te platforme naj bi prispevale k lažjemu in boljšemu sodelovanju na področju energije.

3.5

Ker je Srednja Azija strateško pomembna regija, ki je bogata z energetskimi viri, se je Evropska unija zavezala, da bo z njo vzpostavila trajen in stabilen odnos. Kakor je navedeno v sklepih Sveta za zunanje zadeve o strategiji EU za Srednjo Azijo, sprejetih 22. junija 2015, EU poziva h krepitvi energetskih povezav, kar bi prispevalo k energetski varnosti obeh strani.

3.6

Z južnim plinskim koridorjem bo regija Kaspijskega morja povezana s trgom EU, kar bo odprlo nove možnosti za trgovino z zemeljskim plinom ter prispevalo k cilju EU v zvezi z diverzifikacijo. Osrednji del povezave bo Transanatolijski plinovod za zemeljski plin (TANAP) skupaj s Transjadranskim plinovodom (TAP).

3.7

Energetski odnosi z ZDA postajajo za EU vse pomembnejši, kar dokazuje tudi Energetski svet EU-ZDA. Cene plina v ZDA so trenutno nizke zaradi njegove nekonvencionalne proizvodnje. EU bi morala to izkoristiti in spodbuditi razvoj čezatlantske trgovine z utekočinjenim zemeljskim plinom, saj bi to močno prispevalo k diverzifikaciji virov energije.

3.7.1

Čezatlantsko partnerstvo za trgovino in naložbe (TTIP) bi lahko postalo pomembno orodje tudi za krepitev čezatlantske energetske varnosti. EESO poziva obe strani, naj si z vsemi močmi prizadevata za ustrezno rešitev energetskih vprašanj v sporazumu.

3.8

Energetska varnost EU je tesno povezana z dogajanjem na področju energije v sosednjih državah. EU mora zato še naprej tesno sodelovati s svojimi sosedami in povečati obseg vzajemno koristnega sodelovanja.

3.8.1

EESO poziva Komisijo, naj si prizadeva za še močnejšo Energetsko skupnost, zlasti naj se pravni red EU na področju energije uporablja tudi za pogodbenice (2).

3.8.2

Ključni cilj Energetske skupnosti je razširitev notranjega energetskega trga EU. EU mora še naprej krepiti sodelovanje s sosednjimi državami in njihovimi civilnimi družbami, da bi se vzpostavil pravi vseevropski energetski trg. EESO pozdravlja predlog Komisije za uredbo o zanesljivosti oskrbe, ki neposredno vključuje države Energetske skupnosti.

3.9

EU mora izkoristiti ukinitev mednarodnih sankcij proti Iranu in ponovno navezati odnose na področju energetike, saj bi lahko imel Iran pomembno vlogo pri diverzifikaciji virov za oskrbo EU z energijo.

3.10

Poleg tega bi EU morala pospešiti in okrepiti prizadevanja za utrditev zanesljivih partnerstev z različnimi, a pomembnimi tretjimi državami, kot so Kanada, Turčija in Alžirija. EESO pozdravlja začetek energetskih dialogov na visoki ravni s temi državami v letu 2015.

3.11

Energetski vidik se mora ustrezno odražati v trgovinskih sporazumih s tretjimi državami. Poleg tega morajo biti energetski sporazumi z dobavitelji iz tretjih držav v skladu s predpisi EU in načeli energetske varnosti.

4.1

Svet za zunanje zadeve je 20. julija 2015 odobril akcijski načrt za diplomacijo na področju energije, da bi podprl zunanjo razsežnost strategije za energetsko unijo. Cilj tega načrta je okrepitev skupnih sporočil, kar bi EU omogočilo, da bi pri najpomembnejših energetskih vprašanjih nastopala enotno ter energetske cilje uresničevala v duhu solidarnosti in skupnih interesov, namesto da se energetske politike ponovno nacionalizirajo.

4.1.1

Akcijski načrt za diplomacijo na področju energije zajema predvsem diplomatsko podporo za diverzifikacijo virov energije, dobaviteljev in poti, krepitev sodelovanja s tranzitnimi državami (zlasti Ukrajino) in tretjimi državami, ki so ključne energetske partnerice, dodatno utrditev Energetske skupnosti ter ohranjanje strateškega sodelovanja EU v večstranskih pobudah na področju energetike.

4.2

S sklepom Parlamenta in Sveta dne 25. oktobra 2012 je bil vzpostavljen mehanizem za izmenjavo informacij v zvezi z medvladnimi sporazumi, da bi se zagotovili pravna jasnost in transparentnost sporazumov ter skladnost njihovih določb s pravom EU. Komisija je februarja 2016 vložila predlog za okrepitev obstoječega mehanizma.

4.2.1

EESO pozdravlja prizadevanja za zagotovitev pravne skladnosti in transparentnosti sporazumov EU s tretjimi stranmi (3), zato podpira okrepitev sedanjega mehanizma za izmenjavo informacij.

4.3

EU bi si morala še naprej prizadevati za spodbujanje in nenehno izboljševanje okoljskih standardov in standardov na področju jedrske varnosti v tretjih državah.

4.3.1

Posebno pozornost je treba nameniti jedrskim elektrarnam, ki se gradijo v tretjih državah blizu meja EU (tj. jedrska elektrarna Astravec v Belorusiji, za katero je bilo ugotovljeno, da ni v skladu z določbami Konvencije iz Espooja). EU bi morala tretje strani opozoriti, da je treba zagotoviti vsestransko varnost takih projektov v skladu s Konvencijo IAEA o jedrski varnosti in drugimi pomembnimi mednarodnimi sporazumi. Komisija bi morala okrepiti svoja prizadevanja, da bodo države, ki so dale soglasje k izvajanju izrednih varnostnih pregledov v skladu s pravili EU, čim prej izpolnile to obveznost. Poleg tega bi bilo treba nevarnim jedrskim elektrarnam omejiti dostop do energetskega trga EU.

5.1

Močan notranji energetski sistem se neposredno odraža v trdnem zunanjem stališču. Zato bi EU morala uskladiti notranji pristop k energetskim vprašanjem.

5.2

Strategija za energetsko unijo je prednostna pobuda, namenjena uskladitvi skupnega odziva EU na energetske izzive. Glede na to, da energetska varnost pogojuje gospodarski in družbeni napredek EU, je to skupna odgovornost držav članic, proizvajalcev energije, potrošnikov, tranzitnih držav in mednarodne skupnosti, saj so vsi vključeni v današnje globalizirane energetske trge.

5.2.1

Ključni steber energetske unije je izboljšanje povezav med državami članicami in celovito izvajanje pravnega reda na področju notranjega energetskega trga. Zaradi popolne integracije notranjega trga EU se bo povečala konkurenca med ponudniki energije, s tem pa se bodo izboljšale cene za končne porabnike.

5.2.2

Glede na to, da utekočinjeni zemeljski plin postaja vse bolj razširjen na svetovni ravni, se s tem EU ponujajo nove priložnosti za diverzifikacijo oskrbe s plinom. Zato bi bilo treba okrepiti in razviti interno infrastrukturo za utekočinjeni zemeljski plin. V zvezi s tem EESO odločno podpira strategijo za utekočinjeni zemeljski plin in skladiščenje plina, ki jo je Komisija sprejela februarja 2016.

5.2.3

S popolno integracijo EU bodo odpravljeni „energetski otoki“. EESO poudarja, da je treba energetska omrežja in sisteme vseh držav članic v celoti povezati v notranji trg EU, tako z razvojem fizične infrastrukture za povezovanje omrežij kot tudi z dokončno sinhronizacijo treh baltskih držav (4), saj je upravljanje njihovega elektroenergetskega sistema zdaj odvisno od operaterja tretje države (Rusija).

5.2.4

Ohraniti je treba konkurenčnost proizvajalcev energije EU. Vzpostaviti je treba enake konkurenčne pogoje za evropske in neevropske proizvajalce energije, da bodo vsi udeleženci na energetskem trgu spoštovali pravila EU o konkurenci.

6.1

Obnovljivi viri energije so neposredna priložnost, da EU zmanjša svojo odvisnost od uvoženih fosilnih goriv in domačo proizvodnjo energije preoblikuje v bolj trajnostno. Po mnenju EESO je razvoj obnovljivih virov energije eden od najpomembnejših ukrepov za varnejšo energetsko prihodnost. Vendar pa se EU ne bi smela zanašati na pretekle uspehe, pač pa bi morala storiti vse, kar je v njeni moči, da ohrani vodilni položaj na tem področju. Poleg tega bi morali uradniki EU spodbujati tretje države, naj določijo ambiciozne cilje v zvezi z energijo iz obnovljivih virov.

6.1.1

EU se je že usmerila na obdobje po letu 2020 in postavila še ambicioznejše cilje za leto 2030. Da bi države članice dosegle skupni cilj najmanj 27 % energije iz obnovljivih virov, bodo morale bolj sodelovati na regionalni ravni, kar bo dodatno okrepilo energetski sektor EU.

6.1.2

Kar zadeva blažitev posledic podnebnih sprememb, EESO pozdravlja sporazum s konference COP 21 in zavezo EU, da bo do leta 2030 zmanjšala emisije toplogrednih plinov za vsaj 40 % (glede na ravni iz leta 1990), kakor je določeno v okviru podnebne in energetske politike. EU bi morala ne le spodbujati svoje partnerje k aktivni drži na tem področju, temveč bi jim morala zagotavljati tudi praktično pomoč, kadar je to potrebno.

6.1.3

Decentralizirana proizvodnja energije in energetske zadruge bi lahko prispevale k doseganju ciljev EU na področju podnebja in energetike, saj omogočajo sodelovanje širše družbe pri prizadevanjih za energetsko neodvisnost in varnost v posameznih državah in celotni EU. Zato bi bilo treba sprejeti najboljše prakse za stroškovno učinkovite načine lastne proizvodnje in porabe.

6.2

Energetska učinkovitost je ravno tako eden od neposrednih načinov za reševanje problema visokega uvoza energije v EU. Za leto 2030 je bil določen cilj, da se mora energetska učinkovitost v celotni Evropi izboljšati za vsaj 27 % (enak delež kot za obnovljive vire energije), pri čemer si Evropska komisija močno prizadeva za uresničevanje prednostnega pomena energetske učinkovitosti. Energetska unija pa bo še naprej spodbujala boljši dostop do instrumentov financiranja za energetsko učinkovitost, zlasti v prometnem in stavbnem sektorju, in spodbujala države članice k prednostni obravnavi energetske učinkovitosti v njihovih politikah.

6.3

Zagotavljanje zadostnih sredstev za raziskave in razvoj je ključno za ohranjanje tehnološkega napredka pri proizvodnji energije in pametni distribuciji. To je zlasti pomembno na področju energije iz obnovljivih virov, da bi postala njena proizvodnja stroškovno dostopna in zanesljiva. Poleg tega je treba nadaljevati z razvojem najsodobnejših tehnologij, kot so uporaba vodika, gorivnih celic in jedrske fuzije v proizvodnji energije.

6.4

EESO poziva EU, naj prek politik in pobud za zagotavljanje finančne, tehnične in pravne pomoči prevzame vodilno vlogo pri trajnostnem reševanju energetskih vprašanj držav v razvoju. Podpora za izobraževanje in usposabljanje na povezanih področjih bi morala biti glavno orodje za povečanje sodelovanja z državami v razvoju.

7.1

Potrošniki pričakujejo, da bo energija dostopna in bo podpirala konkurenčnost gospodarstva, zato EESO poziva Komisijo in nacionalne vlade, naj v energetske zadeve vključijo civilno družbo, socialne partnerje in potrošniške organizacije ter ohranjajo odprt dialog. To bi znatno prispevalo k boljšemu razumevanju energetskih vprašanj.

7.1.1

Energetska revščina je svetovni problem, ki ga EU ne sme zanemariti niti v svoji notranji niti zunanji energetski politiki. Tistim, ki so najbolj ogroženi, je treba ponuditi pomoč.

7.2

Civilna družba bi morala pokazati več samoiniciativnosti v postopkih oblikovanja energetskih politik. EESO pozdravlja skupno izjavo, ki jo je 11. februarja 2016 podpisala platforma civilne družbe EU-Ukrajina in katere cilj je okrepiti vlogo civilne družbe in pripraviti priporočila v zvezi s pravno državo za ustrezne organe.

7.2.1

Energetska vprašanja je treba vključiti na dnevni red srečanj EESO na mednarodni ravni, ravno tako morajo postati pomembna tema v razpravah s civilno družbo partnerskih držav.

1)

Prispevek civilne družbe k pregledu strategije EU za Srednjo Azijo, mnenje EESO (UL C 242, 23.7.2015, str. 1).

2)

Strateški okvir za energetsko unijo, mnenje EESO (UL C 383, 17.11.2015, str. 84).

3)

Energija – dejavnik razvoja in poglobljenega pristopnega procesa Zahodnega Balkana, mnenje EESO (UL C 32, 28.1.2016. str. 8).

4)

Zagotavljanje uvoza pomembnih dobrin za EU v okviru obstoječe trgovinske politike in sorodnih politik EU, mnenje EESO (UL C 67, 6.3.2014, str. 47).

5)

Medvladni sporazumi med državami članicami in tretjimi državami na področju energije, mnenje EESO (UL C 68, 6.3.2012, str. 65).

6)

Vključitev civilne družbe v oblikovanje prihodnje evropske energetske skupnosti, mnenje EESO (UL C 68, 6.3.2012, str. 15).

7)

Zunanja razsežnost energetske politike EU, mnenje EESO (OJ C 182, 4.8.2009, str. 8).

20.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 264/35

Poročevalka:

Milena ANGELOVA

1.1

EESO pozdravlja izraženi cilj Komisije v zvezi z objavo te zelene knjige in dejstvo, da je Komisija na pravi poti ter ima ambiciozen program za izvajanje akcijskega načrta o oblikovanju unije kapitalskih trgov (1).

1.2

EESO podpira zamisel Komisije o prizadevanju za lajšanje čezmejne distribucije maloprodajnih finančnih storitev in možnosti, da potrošniki zamenjajo ponudnika. S takimi ukrepi naj bi zagotovili konkurenčnejšo tržno strukturo in povečali koristi potrošnikov finančnih storitev, vključno s spodbujanjem enakega dostopa do mehanizmov izvensodnega reševanja sporov v vseh državah članicah (2).

1.3

EESO pozdravlja pristop Komisije iz zelene knjige, da se poiščejo ustrezne politike za spodbujanje obeh strani trga maloprodajnih finančnih storitev – ponudbe in povpraševanja.

1.4

EESO podpira zamisel, da bi morali potrošniki, če je le mogoče, imeti priložnost za primerjavo različnih produktov, da se lahko ozaveščeno odločajo. V zvezi s tem v celoti podpira direktivo o trgih finančnih instrumentov (MiFID) II, medtem ko še vedno pripravlja mnenje o nedavno predlaganih revizijah (3), in uredbo o paketnih naložbenih produktih za male vlagatelje in zavarovalnih naložbenih produktih, pri čemer sta potrebna boljša preglednost ter razkrivanje informacij (4).

1.5

Med cilje zelene knjige spada tudi zmanjšanje razdrobljenosti trga na področju maloprodajnih finančnih storitev. EESO želi zato poudariti, da ni nobenih popolnoma zanesljivih dokazov, da razlike v cenah povzroča le nedelovanje trga v EU. Na cene produktov in storitev vplivajo tudi nacionalni in lokalni dejavniki, kar otežuje usklajevanje cen med državami članicami. Premija avtomobilske zavarovalne police za potrošnika v eni državi članici in enakovredna premija za potrošnika v drugi državi članici se lahko zelo razlikujeta zaradi škodnega količnika, ki temelji na številu prometnih nesreč ali številu primerov goljufij v posamezni državi. Podobno se lahko kreditne obrestne mere potrošnikov razlikujejo med državami članicami, odvisno od njihove ravni problematičnih terjatev. Taki lokalni dejavniki so v zeleni knjigi pravilno navedeni, treba pa bi jih bilo dodatno analizirati. EESO zato z zanimanjem pričakuje rezultate posvetovanj in Komisijo poziva, naj še naprej išče morebitne dokaze o nezadostni konkurenci ter jasnejše razloge za pojasnitev zaznanih razlik v ceni. Komisija bi morala to raziskati tudi v okviru ocene učinka, ki jo bo izvedla pred oblikovanjem pričakovanih pravnih predlogov.

1.6

Hkrati želi EESO poudariti, da so številne težave, izpostavljene v zeleni knjigi o maloprodajnih finančnih storitvah iz leta 2007 (5), osem let pozneje še vedno aktualne v sedanji zeleni knjigi. EESO je na splošno podprl prejšnjo zeleno knjigo (6) in pohvalil sprejete ukrepe za iskanje praktičnih rešitev (7). Kljub nekaterim pozitivnim rezultatom je napredek omejen, težave za delovanje enotnega trga na področju maloprodajnih storitev pa še vedno niso odpravljene. EESO zato meni, da je treba rezultate posvetovanj v zvezi z novo zeleno knjigo tokrat prenesti v ambicioznejši program, s katerim bi premagali dolgoročne težave.

1.7

V zeleni knjigi so obravnavani raznoliki finančni produkti, vendar ni mogoče doseči večje izbire in več možnosti hkrati za vse izmed njih. Zanje bodo jasno potrebne različne prednostne obravnave in časovni okviri. EESO predlaga, da bi se rezultati postopka posvetovanja prednostno uporabili za enostavnejše produkte, v zvezi s katerimi imajo lokalni dejavniki razmeroma manjši pomen. Tako se bosta postopku oblikovanja enotnega trga za finančne produkte zagotovila zagon in zaupanje. Med te produkte lahko spadajo plačilne storitve, vseevropski pokojninski produkti, varčevalni računi ter avtomobilsko in življenjsko zavarovanje. Eden prvih korakov bi bila lahko uporaba sistema bonusov in malusov v avtomobilskem zavarovanju v vseh državah članicah, kar zmanjšuje pomembnost lokalnih dejavnikov in zavarovalne premije tesno povezuje s profili posameznikov. Temu bi morali v časovnem okviru slediti produkti, kot so hipoteke, potrošniška posojila, zavarovanje poklicne odgovornosti in upravljanje sredstev.

1.8

Medtem ko so v zeleni knjigi poudarjene zlasti digitalne tehnologije, EESO meni, da bi bilo treba upoštevati dva pomembna dejavnika za večje čezmejno povpraševanje po produktih:

1.9

EESO meni, da si je nujno čim bolj prizadevati, da bi se preprečilo ponovno spreminjanje direktiv (kot sta revidirana direktiva o plačilnih storitvah in direktiva o hipotekarnih kreditih (9)), ki so bile sprejete pred kratkim. Zagotoviti je treba nekaj časa za učinkovito uporabo ukrepov, nove regulativne ukrepe pa je treba izvajati preudarno, da ne bi pretirano regulirali finančnih trgov.

2.1

Evropska komisija je objavila zeleno knjigo v povezavi z akcijskim načrtom o oblikovanju unije kapitalskih trgov (10), da bi preučila, kako se lahko še bolj poveča odprtost evropskega trga za maloprodajne finančne storitve, in sicer za zavarovanja, kredite, plačila, tekoče in varčevalne račune ter druge naložbene produkte za male vlagatelje, in s tem dosežejo boljši rezultati za potrošnike in podjetja, hkrati pa se ohrani ustrezna raven varstva potrošnikov ter vlagateljev na evropski in nacionalni ravni.

2.2

V zeleni knjigi so obravnavani predvsem izzivi digitalizacije, kar lahko prispeva k znižanju cen in izboljšanju primerljivosti produktov, s čimer se krepi ozaveščenost potrošnikov pri sprejemanju finančnih odločitev. Na dolgi rok bi morala digitalizacija podjetjem omogočiti, da bi bili njihovi produkti na voljo povsod v Uniji, s čimer bi se približali temu, da bi enotni evropski trg postal resničnost.

2.3

Še eno pomembno vprašanje v zeleni knjigi je krepitev zaupanja, ki je ključno pri širitvi enotnega trga na področju finančnih maloprodajnih storitev. V dokumentu je v zvezi z doseganjem teh ciljev poudarek na tem, kako bi se dosegla večja razumljivost storitev in produktov.

2.4

V zeleni knjigi se preučuje tudi, kaj je mogoče storiti, da bi enotni trg na področju finančnih storitev konkretno izboljšal življenje ljudi v EU ter ustvaril nove tržne priložnosti za ponudnike ter tako podprl rast evropskega gospodarstva in ustvaril nova delovna mesta.

3.1

EESO meni, da so razdrobljenost trgov za maloprodajne finančne storitve, izpostavljeno v zeleni knjigi, skupaj povzročili vpliv nacionalnih in lokalnih dejavnikov na cene produktov in storitev (pravne, regulativne in kulturne posebnosti ter posebnosti na področju javnih sistemov socialnega varstva) ter izzivi na trgu, povezani s povpraševanjem in ponudbo, ki jih bo treba obravnavati v prihodnosti.

3.2

Glavni izzivi, povezani s ponudbo, so:

3.3

Glavni izzivi, povezani s povpraševanjem, so:

3.4

EESO se strinja tudi, da razvoj digitalizacije ustvarja novo okolje ter znatno širi obseg za zagotavljanje novih storitev in boljšo čezmejno dejavnost. Vendar je treba paziti, da digitalnega napredka ne bi uporabili za zavajanje potrošnika s ponujanjem preveč zapletenih, nepomembnih ali težko primerljivih informacij o finančnih storitvah.

3.5

Odbor poudarja, da se finančna pismenost oseb še vedno zelo razlikuje med različnimi kraji ter je razmeroma nizka v primerjavi z drugimi razvitimi državami, kot so ZDA, Avstralija in Kanada (12). Predprodajno finančno svetovanje ni dobro urejeno in ne zagotavlja, da bodo stranke izbrale najustreznejše produkte, pri čemer so strokovne storitve finančnega svetovanja premalo razvite v primerjavi z nekaterimi državami zunaj EU.

3.6

Možnosti, ki so na voljo zaradi novih tehnologij in vse večje ponudbe, tudi čezmejne ponudbe, prinašajo priložnosti, pa tudi nekaj morebitnih tveganj. Če potrošniki ne bi imeli potrebnega finančnega znanja, bi lahko prišlo do visokih ravni dolga, neplačil hipoteke in več primerov plačilne nesposobnosti. Ogroženi bi bili lahko potrošniki, ki zavarovalne in pokojninske produkte kupujejo prek spleta, ker produktov pogosto ne raziščejo dovolj ter lahko sklepajo pogodbe, ne da bi se tega zavedali (13). Nacionalni regulatorji bi morali zato zagotoviti, da družbe, ki produkte prodajajo prek spleta, upoštevajo t. i. dolžnost svetovanja, da se zagotovi varstvo potrošnikov. Obstaja več kot dovolj argumentov za dokazovanje pomembnosti finančnega izobraževanja in ustreznega svetovanja.

3.7

Potrošniki, ki ne razumejo pojma obrestnih obresti, dolgujejo več denarja ter plačujejo višje obrestne mere in stroške transakcij (14), medtem ko potrošniki s finančnim znanjem bolje načrtujejo, več prihranijo za obdobje upokojitve (15) in razpršijo finančna tveganja (16). To velja tudi na makroekonomski ravni, saj ima lahko finančna pismenost zelo ugoden učinek na nacionalno varčevanje in zbiranje bogastva (17). Zato se zelo priporoča jasnejša ločnica med dejavnostmi, vključenimi v trženje produktov, in dejavnostmi, vključenimi v prodajo produktov, zlasti kadar je vključeno tudi svetovanje. Svetovanje se nikakor ne bi smelo izrabljati za orodje za trženje, svetovalci pa bi morali biti resnično neodvisni. Predložiti bi bilo treba predpogodbene informacije ter jih jasno in izčrpno predstaviti. EESO je trdno prepričan, da so za ponovno vzpostavitev zaupanja v trge finančnih storitev, povečanje čezmejne dejavnosti in izboljšanje prenosljivosti finančnih produktov potrebni usmerjeni ukrepi za izobraževanje posameznih vlagateljev ter izboljšanje finančnih nasvetov.

4.1.1

Zelena knjiga vsebuje vprašanja v zvezi z različnimi bančnimi in nebančnimi produkti ter storitvami, čeprav obstajajo znatne razlike med glavnimi transakcijskimi produkti (kot so tekoči računi ali vezane vloge) in pogodbenimi produkti (kot so hipoteke ali varčevalni in naložbeni produkti). Kar zadeva varčevalne in naložbene produkte, bodo na trg vplivali nekateri drugi pravni instrumenti EU (kot je direktiva MiFID ali pobuda o oblikovanju unije kapitalskih trgov), ko bodo začeli veljati.

4.1.2

V zvezi z vsemi produkti iz zelene knjige ima čezmejno zagotavljanje storitev potencial za okrepitev konkurence na nacionalnih trgih. Na tej stopnji so produkti z največjim potencialom nedvomno pokojninski in naložbeni produkti. Glede na sistem točkovanja Komisije je trg za te produkte najslabši med 31 potrošniškimi trgi (18). Za pokojninske produkte, ki so na voljo, so značilni lokalna omejenost in visoke pristojbine. Ob upoštevanju inflacije, provizij za upravljanje in dodatnih plačil imajo ti produkti pogosto negativen realni donos ter dosegajo slabše rezultate od ustreznih tržnih kazalnikov (19). Zato EESO močno podpira zamisel enotnega trga za pokojninske produkte in zlasti za pripravo vseevropskega produkta osebnega pokojninskega zavarovanja (20), kar bo privedlo do okrepljene ekonomije obsega, nižjih cen ter večje izbire za potrošnike.

4.1.3

Nekateri zavarovalni produkti so enostavno prenosljivi, na primer produkti življenjskega zavarovanja, v okviru katerega je stranka zavarovana, tudi če se preseli zunaj lokalnih meja. Drugi zavarovalni produkti vsebujejo elemente, ki se urejajo lokalno in jih je treba prilagoditi, ko jih subjekti poskušajo distribuirati v različnih državah. Člen 11 direktive o distribuciji zavarovalnih produktov (21) določa, da morajo države članice vzpostaviti enotno kontaktno točko, ki je odgovorna za zagotavljanje informacij o predpisih o splošnih koristih v njihovih državah, EIOPA pa mora na svojem spletnem mestu objaviti spletne povezave do spletnih mest pristojnih organov, kjer so objavljene informacije o teh predpisih o splošnih koristih. Poleg tega čezmejno zagotavljanje storitev v celoti še vedno ne bo možno ali zaželeno, in sicer zaradi dejanskih potreb strank, ki uporabljajo produkte, ter razlik v vedenju in dejavnikih tveganja, ki vplivajo na pogoje produkta. EESO pozdravlja rešitve, s katerimi se bo pripomoglo k ublažitvi pomanjkanja prenosljivosti produktov, in priporoča, naj se v nekaterih primerih uvedejo vsaj delne rešitve, kot je možnost, da bi imetniki polic krili le razlike med višjim kritjem in nižjimi kritji v različnih državah članicah.

4.1.4

Poglavitne ovire na strani ponudbe so navedene v točki 3.2. Da bi jih premagali, je treba:

4.1.5

Poglavitne ovire na strani povpraševanja so navedene v točki 3.3.

4.1.6

Zaradi novih tehnologij, zlasti digitalizacije, je prvič mogoče doseči resničen napredek na področju čezmejnega zagotavljanja finančnih produktov. Imele bi lahko znatno vlogo pri zagotavljanju več in kakovostnejših informacij, povečevanju preglednosti in primerljivosti produktov ter identifikaciji strank. Prinašale bi lahko tudi koristi pri zmanjševanju stroškov z odpravo potrebe po fizično lociranih kontaktnih točkah. Ne morejo pa nadomestiti premagovanja drugih pomembnih ovir, kot sta neenaka raven usklajevanja pravnih ureditev in varstva potrošnikov.

4.1.7

Nedvomno v prihodnosti nekatere osebe zaradi različnih vzrokov še vedno ne bodo mogle uporabljati digitalnih tehnologij. To ne bi smelo ovirati prizadevanja za spodbujanje uporabe teh tehnologij pri zagotavljanju finančnih produktov. Razlog za to je, da bodo tradicionalni načini zagotavljanja teh produktov obstajali še dolgo časa, poleg tega pa bodo lahko ti ljudje dostopali do večje izbire produktov na podlagi dobro urejenih storitev finančnega svetovanja.

4.1.8

Z razširjeno uporabo digitalnih tehnologij bodo nedvomno nastali nekateri izzivi za informacijsko varnost ter varstvo podatkov in potrošnikov. Zato bi bilo treba poleg različnih predpisov, ki urejajo ponudbo finančnih produktov in povpraševanje po njih prek teh tehnologij, izvesti oceno tveganj, ki jih predstavljajo ti izzivi, ter predlagati načine za njihovo omejevanje.

4.1.9

Splošno sprejete opredelitve za varne, enostavne in razumljive finančne produkte ni. Splošno sprejeto je, da bi morali ti produkti imeti značilnosti, kot so preglednost cen, ustreznost in razumljivost v jeziku uporabnika za učinkovito komunikacijo, možnosti primerjave s podobnimi produkti, jasnost ter neposredni rezultati. Vseh teh značilnosti ni lahko doseči v tako zapletenem svetu, kot je finančni trg.

4.1.10

Produkti s temi značilnostmi v strogem smislu so redko na voljo na trgih, zato potrošniki nimajo lahkega dostopa do njih. To velja za države z dobro razvitimi finančnimi trgi in za države z manj razvitimi trgi. Široka ponudba produktov, ki obstajajo v nekaterih državah članicah, potrošnikom ni nujno v pomoč, ker lahko povzroči zmedo in težave pri določanju ter navsezadnje vodi v napačno odločitev.

4.1.11

Dostop do teh produktov se lahko zagotovi z vzpostavitvijo osnovnega razreda finančnih produktov (22) na evropski ravni, ki so v skladu s posebnimi standardiziranimi zahtevami, odvisno od potreb, ki naj bi jih zadovoljili. Biti bi morali certificirani in imeti posebno ime, da bi jih lahko potrošniki brez težav prepoznali. Tak razred lahko vključuje skupne produkte, kot so različni varčevalni računi in življenjsko zavarovanje, sklenjeno za določen čas. Zaradi razmeroma visoke čezmejne stopnje trženja kolektivnih naložbenih podjemov za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP) se pričakuje, da bi bilo mogoče ustvariti vseevropski standardizirani produkt osebnega pokojninskega zavarovanja na podlagi dejavnikov uspeha KNPVP in ga vključiti v isti razred. Z obstojem takega razreda produktov bi se povečalo zaupanje v finančne trge.

4.1.12

V številnih državah prihaja do čezmernega prenašanja (23), različnih razlag evropske zakonodaje, zamud pri usklajevanju, razlik pri prenosu evropske zakonodaje v nacionalno zakonodajo in razlik pri dejanski uporabi, zaradi česar so nastale pretirane upravne zahteve ter ovire. Vse to ovira združevanje in negativno vpliva na zaupanje potrošnikov.

4.1.13

Za varstvo potrošnikov so odgovorni evropski nadzorni organi. EESO se zavzema za izvajanje te naloge v skladu z naslednjimi načeli:

4.1.14

Nazadnje bi morali evropski nadzorni organi vedno dajati prednost praksam, ki so boljše za stranke. Prednost bi bilo treba dati:

4.1.15

V zeleni knjigi sta dobro obravnavana trenutno prevladujoča trenda, tj. šibka čezmejna konkurenca na področju maloprodajnih finančnih storitev in omejena izbira finančnih produktov za potrošnike.

4.2.1.1

Boljše informacije za stranke in pomoč pri zamenjavi ponudnika

4.2.1.1.1

Spodbujanje finančne pismenosti in dostopnost finančnega svetovanja sta nedvomno bistvena. Potrošniki bi morali ne le imeti na voljo informacije, ki bi jih morali biti tudi sposobni razumeti, marveč tudi dostop do visokokakovostnih in ustreznih storitev finančnega svetovanja.

4.2.1.2

Kljub naraščajočemu trendu med potrošniki, da informacije pridobivajo prek digitalnih storitev, jih ima velik delež še vedno raje osebni stik, zlasti pri pogajanju o produktih. Banke bi ob upoštevanju trenutnega znanja, vedenja in preferenc potrošnikov lahko določile primernejše načine za izboljšanje znanja potrošnikov o finančnih storitvah, na primer z vseevropskim spletnim mestom EU za potrošnike. O virih financiranja takšnih spletnih strani bi bilo treba še razpravljati, vendar bi lahko združili prizadevanja nacionalnih vlad, lokalnih oblasti in tretjih agregatorjih. Pri ustvarjanju takšnega orodja je treba upoštevati, da primerjalniki zavarovalniških produktov sodijo predvsem v nacionalni kulturni okvir. Zato bo pri vseevropskem primerjalniku zavarovanj zelo zahtevno upoštevati raznolikost uporabnikov/strank v Evropi, zlasti kar zadeva primerjavo zavarovalnih tveganj, ki so še posebej povezana z določenim nacionalnim in lokalnim (kulturnim, pravnim, davčnim, socialnim itd.) okvirom.

4.2.1.2.1

EESO podpira prizadevanje, da bi se dosegel učinkovitejši, prilagodljivejši in preglednejši trg, ter podpira usmerjenost sedanje regulativne pobude v boljše varstvo potrošnikov. Meni, da bi bilo mogoče izboljšati tudi kakovost storitev, ki spremljajo zagotavljanje finančnih storitev, z boljšo uporabo prednosti digitalizacije in izkoriščanjem potenciala različnih posrednikov, in sicer z dobro usposobljenim in kvalificiranim osebjem ter ustrezno metodologijo za zagotavljanje popolnih, objektivnih in primerljivih informacij, na podlagi katerih se lahko potrošniki odločajo.

4.2.1.2.2

Zagotovljene informacije bi morale biti natančne, razumljive in ustrezne za uporabnike. Izogibati bi se bilo treba preplavljanju potrošnikov z informacijami in pretiranemu poenostavljanju resničnosti, da bi se poudarili boljši donosi. Dober primer tega je praksa zamenjave ponudnikov finančnih storitev v Združenem kraljestvu, v katerem za točnost zamenjave bank pošiljateljic in bank prejemnic jamči neodvisna tretja stran, s čimer se zagotovi preprost ter pregleden potek postopka zamenjave v sedmih delovnih dneh. Še druga dobra praksa je prenosljivost hipotekarnih posojil v Italiji, ki je bila uvedena leta 2006 (25).

4.2.1.3

Obravnava zapletenih in nedopustno visokih provizij za tuje transakcije

4.2.1.4

Uredba (ES) št. 924/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (26) je že odpravila razlike med pristojbinami za čezmejna plačila v eurih in za plačila v eurih na nacionalni ravni. Mogoče bi bilo izvesti priložnostno oceno, s katero bi preverili, ali bi bila uporaba te določbe za vse valute v EU (tj. uskladitev provizij za čezmejna in domača plačila, denominirana v določeni valuti), smiselna in bi koristila potrošnikom. Kar zadeva informacije za uporabnike plačilnih storitev v okviru prenovljene direktive o plačilnih storitvah (27), morajo ponudniki plačilnih storitev obvestiti stranko – uporabnika plačilnih storitev – pred podpisom zavezujoče pogodbe ali sprejetjem ponudbe o vseh pristojbinah, ki jih mora plačati ponudniku plačilnih storitev, pa tudi o dejanskem ali referenčnem menjalnem tečaju, ki se bo uporabil za plačilno transakcijo, če se opravi pretvorba valute. Prenovljena direktiva o plačilnih storitvah vsebuje podobne določbe glede informacij, ki jih ponudniki plačilnih storitev morajo posredovati plačniku in prejemniku plačila po izvedeni transakciji. EESO meni, da niso potrebni nadaljnji ukrepi, saj prenovljena direktiva o plačilnih storitvah že določa jasne zahteve glede preglednosti za ponudnike plačilnih storitev. Poleg tega bi bilo uporabo Uredbe (ES) št. 924/2009 o čezmejnih plačilih mogoče razširiti na druge valute v EU, ki niso euro.

4.2.1.5

EESO meni, da prenovljena direktiva o finančnih storitvah določa jasne zahteve glede preglednosti, ki bodo plačnikom in prejemnikom plačil omogočale ustrezno obveščenost o menjalnem tečaju, ki velja pred čezmejno transakcijo in po njej. To direktivo je treba v nacionalno zakonodajo prenesti do 13. januarja 2018, zato nadaljnji ukrepi niso potrebni.

4.2.2.1

Za zavarovatelje je prebivališče pomembno, ker:

je pri odločanju, na primer o pogojih in oblikovanju cen stanovanjskega zavarovanja, treba upoštevati lokalne dejavnike, kot sta podnebje ali seizmografija; brez določene kritične mase ni mogoče zagotavljati storitve na ustrezni podlagi. Modeli aktuarjev delujejo z veliko stopnjo napake, kadar število dogodkov, ki se uporablja za izračune, ni dovolj visoko. Kadar se poleg tega tveganja zavarujejo s pozavarovanjem, se z modeli pozavarovanj cena določa različno glede na kraj.

4.2.2.2

Večanje prenosljivosti produktov

4.2.2.2.1

Na splošno bi bili zavarovalni produkti, ki zagotavljajo osebni prejemek ali enostavno izplačilo, lažje prenosljivi od tistih, ki zagotavljajo storitev ali obravnavanje zahtevkov.

4.2.2.2.2

Produkti življenjskega zavarovanja so že delno prenosljivi v smislu, da je stranka zavarovana med potovanjem v tujino, razen v nekaterih primerih, če potuje v države z visokim tveganjem. V okviru lokalnega življenjskega zavarovanja je zavarovana tudi ne glede na to, kje je. Zgodi se lahko, da se imetnik police v drugo državo ne preseli kot popotnik, ampak kot rezident za neomejen čas. V tem primeru bi moralo biti mogoče obdržati zavarovanje s prilagoditvijo premije ali kritja police. V vseh teh primerih bi zavarovalni produkti zagotavljali določen znesek denarja.

4.2.2.2.3

Drugi zavarovalni produkti niso sami po sebi lahko prenosljivi, ker so njihovi pogoji neločljivo povezani z elementi na državni ravni. V primeru zdravstvenega zavarovanja sta denimo zasnova in cena produkta odvisna predvsem od kritja v okviru sistemov javnega zdravstva v posamezni državi.

4.2.2.2.4

S tem je povezano tudi vprašanje obsega: prilagoditev produkta dejanskim razmeram posebej za stranko, ki bi to lahko zahtevala med življenjem v tujini, je teoretično mogoča, vendar bi to pomenilo odrekanje možnosti doseganja ekonomije obsega. Produkt bi bil preveč prilagojen primeru stranke, pri čemer bi bil subjekt, ki bi produkt zagotavljal, manj konkurenčen od dejanskih lokalnih ponudnikov. Najboljša možnost bi bila spodbujanje sodelovanja med zavarovalnicami, ki so prisotne v različnih evropskih državah.

4.2.2.3

Drug primer zavarovalnih produktov, ki zagotavljajo storitve, sta stanovanjsko in avtomobilsko zavarovanje. Ta produkta, ki zagotavljata popravilo škode ali obravnavata avtomobilske nesreče, od zavarovalnic zahtevata sporazume s ponudniki storitev v državi, pri čemer je za poslovno vzdržnost potreben določen obseg. Izvedljiva možnost bi bila spodbujati sodelovanje z lokalnimi (zavarovalnimi) družbami za zagotavljanje te storitve v drugih državah.

4.2.2.4

Olajševanje dostopa do zavarovanja poklicne odgovornosti in njegovega čezmejnega priznavanja

16.

4.2.3

Eden od načinov za omogočanje čezmejnega dostopa do obveznega zavarovanja poklicne odgovornosti bi bila uskladitev zneskov in pogojev obveznega zavarovanja poklicne odgovornosti.

4.2.3.1

Krepiti zaupanje ljudi v izkoriščanje priložnosti drugod po Evropi

4.2.3.2

Olajševanje dostopa do zavarovanja poklicne odgovornosti in njegovega čezmejnega priznavanja

4.2.3.2.1

EESO meni, da so neodvisna spletna mesta, ki bi zagotavljala informacije in omogočala primerjavo posameznih produktov in storitev, ki jih zagotavljajo različni ponudniki v posameznih državah, edina mogoča dobra možnost za povečanje ozaveščenosti. Močno priporoča zamisel o namensko vzpostavljeni uradni spletni strani, ki bi jo lahko podpiral skrbnik, imenovan na zakonodajni ravni, pri čemer bi morali ponudniki posodabljati informacije v določenih časovnih intervalih, ali pa mreži, ki bi jo vzpostavile potrošniške organizacije v državah članicah. Prav tako bi bilo mogoče povezati različna spletna mesta v decentraliziran in medsebojno povezan sistem.

Ko se za primerjavo uporabljajo digitalne rešitve, bi morale platforme zagotavljati jasne informacije za namen primerjave enakovrednih produktov in tveganj, ki bi jim bili lahko izpostavljeni potrošniki med njihovo uporabo. Kadar je razlik več, kot bi jih bilo mogoče primerjati v okviru platform, ki se običajno osredotočajo zlasti na ceno, bi bilo treba jasno navesti značilnosti, ki niso vključene v primerjavo. Navesti bi bilo treba tudi vse pomembne pogoje, povezane z razločevanjem produkta. Potrošnike bi bilo treba jasno opozoriti o možnih tveganjih, povezanih z uporabo primerjalnih platform (na primer z združevanjem osebnih podatkov).

4.2.3.2.2

Primerjava bi morala zajemati bistvene parametre in ne bi smela biti zavajajoča. Uporaba osebnih podatkov bi morala biti omejena na najnižjo raven, potrebno za zagotavljanje koristi potrošnikom, informacije pa bi morale biti predložene jasno in lahko razumljivo.

4.2.3.3

Izboljšanje pravnih sredstev na področju maloprodajnih finančnih storitev

4.2.3.3.1

Zunajsodno reševanje sporov je bistveno bolj prilagodljiv postopek od sodnega reševanja sporov: je cenejši, hitrejši in vključuje veliko manj formalnosti. Tak postopek je zlasti koristen mednarodno, pri čemer bi morala imeti mreža FIN-NET glede na želeno povečanje čezmejne ponudbe finančnih storitev in povpraševanja po njih večjo vlogo. Žal je ozaveščenost potrošnikov o prednostih mreže FIN-NET trenutno razmeroma nizka, zato bi bilo treba sprejeti ukrepe za krepitev njihove ozaveščenosti. Poleg tega je v mrežo FIN-NET včlanjenih le 22 od 28 držav članic EU (29). Če se to ne bo spremenilo, mreže FIN-NET ne bo mogoče uporabiti kot infrastrukturo za lajšanje oblikovanja enotnega trga za finančne storitve. Zato bi bilo treba natančno preučiti možnosti regulativne zahteve v zvezi s tem.

4.2.3.3.2

V večini primerov takšnega dostopa ni. Pojem zavajajoče prodaje v veliki meri še vedno ni razumljen in se praktično ne uporablja zaradi njegove nejasne oblike in pomanjkanja izkušenj regulativnih organov (30). Marsikje so preskusi za določanje finančnih produktov, primernih za stranke, formalni in ne zagotavljajo izbire najprimernejših produktov zanje.

4.2.3.3.3

Dostop do finančnega nadomestila je mogoče zagotoviti, če se uvedeta enotna, natančna in praktična opredelitev pojma zavajajoče prodaje ter vseevropska regulativna praksa za sankcioniranje teh prodaj (31).

4.2.3.4

Varstvo žrtev v primeru plačilne nesposobnosti avtomobilskih zavarovalnic

4.2.3.5

Poglejmo primer najboljše prakse iz Španije. Španski subjekt Consorcio de Compensación de Seguros deluje kot zavarovalnica, če nobena zavarovalnica ne sprejme tveganja ali če ni zavarovalnice, na primer v primeru plačilne nesposobnosti, in sicer vedno podredno. Jamstvo tega subjekta se nanaša le na španske subjekte. Da bi se zagotovilo kritje žrtev avtomobilskih nesreč na enaki ravni, bo morala Komisija zahtevati vzpostavitev podobne jamstvene sheme v vseh državah članicah. Predvideti bi bilo mogoče razširitev podobnega instrumenta na evropski ravni v države, v katerih ne obstaja.

4.2.3.6

Večanje preglednosti in primerljivosti dopolnilnih zavarovanj

4.2.3.6.1

Nova direktiva o distribuciji zavarovalnih produktov (32) določa okrepljene zahteve po preglednosti na področju informacij za zavarovalne distributerje, vključno z dopolnilnimi zavarovalnimi posredniki, čeprav v njihovem primeru veljajo nekatere omejitve (prag). Poleg tega se je leta 2015 pet velikih podjetij za najem vozil zavezalo k izboljšanju svojih spletnih mest, da bi potrošnikom zagotovila boljše informacije o izbirnih opustitvah zavarovanja in zavarovalnih produktih. To so koraki v pravo smer. Države članice bodo morale direktivo o distribuciji zavarovalnih produktov prenesti do 23. februarja 2018, zato je še prezgodaj napovedovati, ali so potrebni morebitni dodatni ukrepi. Hkrati je priporočljivo, da Komisija spremlja, ali bodo podjetja za najem vozil izpolnila svoje zaveze, pri čemer ne gre le za zavarovalne produkte, in preuči dodatne ukrepe za izboljšanje preglednosti ter preprečevanje škode za potrošnike.

4.2.3.6.2

V primeru sektorja najema vozil je treba upoštevati dejstvo, da se zahteve dodatnih zavarovalnih produktov pogosto razlikujejo glede na profil tveganja najemnika (kar je običajno povezano z limitom porabe za kreditno kartico) ali glede na avtomobilski škodni delež ali druge tržne značilnosti države članice. Vendar so v vsakem primeru predpogodbene informacije in prizadevanje za doseganje primerljivosti različnih ponudb pomembni za potrošnika, zato bi bilo pred analizo, ali so morda potrebni dodatni ukrepi, priporočljivo počakati na dokončno izvedbo zahtev iz te direktive.

4.3.1.1

Zagotavljanje pomoči podjetjem, da bolje izkoristijo digitalizacijo

4.3.1.1.1

EESO pozdravlja spodbujanje inovativnih digitalnih finančnih storitev po Evropi. Pri tem priznava, da so banke največje ponudnice finančnih storitev, ki jih je prav tako treba spodbuditi k dejavnemu izkoriščanju priložnosti, ki jih omogoča digitalna revolucija. Zato morajo zanje veljati enaka pravila kot za njihove konkurente, ki zagotavljajo podobne storitve, zaradi česar je potreben pregled glavnih slojev bančnih predpisov na številnih področjih, da bi se lahko zagotovili enaki konkurenčni pogoji v zvezi z:

4.3.1.2

Omogočanje elektronskega podpisa in preverjanja identitete

4.3.1.2.1

Še vedno obstajajo razlike med predpisi za elektronsko identifikacijo ter zahtevami glede poznavanja stranke in preprečevanja pranja denarja. Veljavni predpisi zahtevajo osebno identifikacijo in individualno ocenjevanje za trajno sprejetje strank. Zaradi teh zahtev je omejen razvoj popolnoma digitalnih finančnih storitev, pri čemer nastajajo pomembne ovire za sprejemanje novih potrošnikov in se višajo stroški.

4.3.1.2.2

Potrebni so dodatni ukrepi za premagovanje odsotnosti evropskega mehanizma za elektronsko identifikacijo in podpise zaradi razlik v nacionalnih praksah: čeprav so bili s predpisi določeni skupni standardi za digitalne podpise v državah članicah, je čezmejno priznavanje digitalnih podpisov ovirano zaradi načina, na katerega standarde na nacionalni ravni uporabljajo lokalni operaterji. Lokalni digitalni operaterji niso medsebojno povezani in to omejuje njihovo sposobnost, da bi evropskim potrošnikom zagotovili v celoti digitalizirane finančne storitve.

4.3.1.2.3

Da, potrebni so ukrepi za:

4.3.1.3

Izboljševanje dostopa do finančnih podatkov in njihove uporabnosti

4.3.1.3.1

Čeprav obstaja splošen dogovor o vidikih finančnega stanja stranke, ki bi jih bilo treba uporabiti za ocenjevanje kreditne sposobnosti, kreditodajalci uporabljajo svoje strokovne ocene in notranje metode za oceno ter upravljanje vsakega posameznega primera. Zato bi se bilo treba izogibati pobudam, ki banke ali druge kreditne institucije zavezujejo, da morajo deliti obdelane informacije, ki jih pridobijo v zvezi s kreditno sposobnostjo svojih strank. Hkrati bi se lahko delili surovi (neobdelani) podatki, in sicer z dovoljenjem stranke in v skladu s standardi varstva podatkov v EU. Tako bi se izboljšala primerljivost ocene kreditne sposobnosti.

4.3.1.3.2

Finančne institucije se poskušajo bolje seznaniti z vedenjem potrošnikov, da bi lahko uspešneje razpršile in prilagodile svoje produkte ter storitve. Pri tem ni jasnih pravil, kako bi bilo treba uporabljati zbrane podatke, celo v primeru soglasja potrošnikov. EESO meni, da bi bilo dobro poskrbeti za večjo jasnost v zvezi z uporabnostjo pravil na tem področju, da bi se zagotovilo varstvo potrošnikov in hkrati potrošnikom omogočilo koristi zaradi finančnih inovacij.

4.3.1.3.3

Podatki o preteklih zavarovalnih zahtevkih vsebujejo občutljive osebne podatke strank. Domača zavarovalnica teh informacij ne sme predložiti drugim deležnikom, ampak samo dejanski stranki. Od stranke je odvisno, ali bo podatke o preteklih zavarovalnih zahtevkih poslala novi zavarovalnici. To ne pomeni ovire za čezmejne storitve, saj lahko stranka svoje podatke pošlje v državo, ki jo sama izbere. Hkrati bi morala Komisija s pomočjo organa EIOPA raziskati načine za spodbujanje standardizacije na področju izmenjave podatkov o preteklih zavarovalnih zahtevkih med zavarovalnicami in sprejetja sistemov bonusov in malusov.

4.3.1.4

Olajševanje zagotavljanja poprodajnih storitev

4.3.1.4.1

Popogodbene storitve v drugi državi članici se ne bi smele razlikovati od storitev v državi, v kateri so ti produkti na voljo. To pomeni, da bi bilo treba produkt in povezane popogodbene storitve obravnavati kot enoten subjekt za čezmejno ponudbo finančnih produktov. Uporaba tega načela mora biti zagotovljena, sicer potrošniki ne bodo v enakovrednem položaju. Pomembno je, da ustrezni regulativni organi spremljajo uporabo tega načela.

4.3.1.4.2

Platforme, ki podpirajo podjetja pri čezmejni ponudbi njihovih produktov, bi morale vključevati tudi oddelek za popogodbene storitve. Praktičen način za ponudbo teh popogodbenih storitev bi bil spodbujanje podjetij, da oblikujejo skupine in sodelujejo, da bi dosegla zadosten obseg delovanja.

4.3.1.5

Usklajevanje postopkov za insolventnost fizičnih oseb, vrednotenje premoženja in izvrševanje zavarovanja s premoženjem

4.3.1.5.1

Glavna težava na tem področju je povezana s prisilno izterjavo dolgov, če kreditojemalci ne izpolnjujejo svojih obveznosti v okviru posojilne pogodbe. Glede na to se kreditojemalcem čezmejno hipotekarno kreditiranje trenutno ne zdi privlačno, zato so potrebni dodatni ukrepi za spodbujanje notranjega trga EU na tem področju.

4.3.1.5.2

Hipoteke in posojila spadajo med finančne produkte, pri katerih na čezmejno trženje vplivajo številne ovire, ki jih je težko premagati. Zdi se, da bodo med vsemi finančnimi storitvami prav ti produkti tisti, pri katerih bo premagovanje ovir trajalo najdlje. Zato bi bilo začetno prizadevanje zdaj bolje osredotočiti na druge maloprodajne finančne storitve, pri katerih je ovir manj, ter pridobiti praktične izkušnje in zagon prek dejavnega dela na področju teh storitev.

4.3.2

4.3.2.1

Olajševanje skladnosti s pravnimi zahtevami, ki veljajo v drugih državah članicah, za podjetja

4.3.2.1.1

Uporaba evropske zakonodaje na številnih področjih, kot je med drugim tudi zagotavljanje naložbenih produktov, je v različnih državah članicah nedosledna in si nasprotuje. Zato je treba za pomoč zaprositi nacionalne organe, da bi se odpravilo čezmerno prenašanje.

Še ena dobra pobuda je mreža SOLVIT, ki na ravni EU pomaga podjetjem, ko se srečajo s težavami zaradi javnih organov, ki zakonodaje EU ne uporabljajo pravilno, enotne kontaktne točke pa pomagajo podjetjem pri izpolnjevanju obveznosti pri čezmejnem zagotavljanju storitev (33).

4.3.2.1.2

Smiselno bi bilo izkoristiti izkušnje mreže SOLVIT in prizadevanje usmeriti v doseganje rešitve, namenjene izključno finančnim produktom, boljšemu sodelovanju in usklajevanju med nacionalnimi regulativnimi organi, s pomočjo regulativnih organov inovativnim podjetjem pri razumevanju njihovih obveznosti.

4.3.2.2

Polna uporaba svobode ustanavljanja

Za zavarovalnice je pogosto potrebna lokalna navzočnost, da tako bolje poznajo tveganja na kraju samem in stranke, ki naj bi jih zavarovale. Svoboda ustanavljanja na lokalni ravni je zato bistvenega pomena za zavarovalnice, kot so vzajemne družbe. Odsotnost evropskega priznavanja oblik socialnih podjetij, med njimi tudi vzajemnih družb, onemogoča ustanavljanje tovrstnih družb v državah članicah, ki jih ne priznavajo, kar zavira njihov čezmejni razvoj, pa tudi razvoj trgov in konkurence. EESO poziva Evropsko komisijo, Svet Evropske unije, Evropski parlament in države članice, naj spodbujajo priznavanje vzajemnih družb v Evropski uniji.

4.3.2.3

Oblikovanje avtonomnih ali bolje usklajenih ureditev na ravni EU

4.3.2.3.1

Z vidika čezmejne distribucije je treba nameniti pozornost naslednjim vprašanjem:

4.3.2.3.2

Lokacija tveganja je običajno kraj običajnega prebivališča zavarovanca, z nekaterimi izjemami v primerih nepremičnin, kadar gre za lokacijo stavbe. To načelo je običajno standardizirano po svetu ter ima pravne in davčne posledice za sodelujoče strani. EESO meni, da načelo lokacije tveganja na področju zavarovanja ustreza namenu. Pri tem pa razume, da je treba pravila glede splošnih koristi revidirati, saj državam članicam omogočajo sprejetje zakonodaje, ki bo verjetno ovirala čezmejno distribucijo zavarovalnih produktov.

20.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 264/51

Poročevalec:

Denis MEYNENT

1.1

EESO obžaluje, da Komisija v obravnavanem sporočilu ne predlaga konkretnejših predlogov, temveč le našteva možnosti za ukrepanje, ne da bi izrazila svoje mnenje o njih, zaradi česar je onemogočena dobro strukturirana razprava.

1.2

Avtorske pravice so še vedno temeljno sredstvo za zaščito avtorjev in tistih, ki sodelujejo pri razširjanju del in predstav prek medsebojno povezanih digitalnih omrežij, in zagotavljanje pravičnega plačila zanje.

1.3

Odbor poziva, naj se čim prej ratificira Marakeška pogodba. Prednostno bi morale biti obravnavane tudi izjeme na področjih izobraževanja, znanstvenega raziskovanja in izmenjave znanja. Odbor je naklonjen tudi digitalizaciji osirotelih del.

1.4

EESO meni, da je možno in zaželeno oblikovanje enotnega evropskega stališča o zasebnem kopiranju. Velik del sredstev iz plačil za zasebno kopiranje bi moral biti na primer namenjen financiranju književnega in umetniškega ustvarjanja, spodbujanju kulturne raznolikosti ter financiranju javnih dobrin, kot so izobraževanje in raziskave.

1.5

EESO se zavzema za vzpostavitev pravnega okvira, ki bo spodbujal tako ustvarjanje del, zaščitenih z avtorskimi pravicami, kot prispevek novih modelov licenciranja in novih poslovnih modelov k oblikovanju enotnega evropskega trga, hkrati pa je treba ohraniti pogodbeno svobodo ter pravico avtorjev in ustvarjalcev, da v celoti izkoristijo vse sadove svojega dela.

1.6

EESO meni, da je uredba najboljši instrument za vzpostavitev enotnega digitalnega trga. Utrditi je treba tudi veljavno zakonodajo.

1.7

EESO poziva Komisijo, naj izvede podrobne študije in raziskave o poslovnih modelih, povezanih s prostimi licencami, o njihovi trenutni in potencialni gospodarski pomembnosti, o dohodkih in zaposlitvah, ki bi jih lahko z njimi ustvarili na različnih področjih, ter o morebitnih zakonodajnih predlogih za njihovo spodbujanje in uporabo.

1.8

EESO meni, da je kulturna raznolikost Evrope temelj evropske identitete in bi jo bilo treba podpirati in spodbujati v vseh državah članicah.

1.9

V okviru boja proti kršenju avtorskih pravic bi bilo treba odpraviti in kaznovati predvsem kršitve v komercialnem obsegu. Pri tem sta nujna sodelovanje in izmenjava informacij med organi kazenskega pregona in pravosodnimi organi držav članic.

1.10

Obravnavati bi bilo treba prenos vrednosti v spletnem okolju, od katerega imajo trenutno korist le samozvani posredniki, ki se izogibajo pridobivanju soglasja od ustvarjalcev in njihovemu plačilu.

2.1

Cilj tega akcijskega načrta je posodobiti evropska pravila o avtorskih pravicah. Komisija v svojem sporočilu izpostavlja naslednje bistvene elemente za uresničevanje strategije enotnega digitalnega trga: razširitev dostopa do vsebin po vsej Uniji, določitev izjem na področju avtorskih pravic, vzpostavitev bolj poštenega trga in boj proti komercialnemu piratstvu ter spodbujanje dolgoročnega poenotenja avtorskih pravic.

2.2

V sporočilu je predstavljen predvsem predlog uredbe o čezmejni prenosljivosti spletnih vsebinskih storitev (1), tj. novi pravici evropskih potrošnikov, ki naj bi se začela izvajati leta 2017, ko bodo odpravljeni tudi stroški gostovanja v Uniji.

3.1

Digitalnih prenosov med evropskimi državami je zelo malo (4 % vseh prenosov). Večina digitalnih storitev izhaja iz Združenih držav, ostali prenosi pa potekajo znotraj nacionalnih meja. Evropski enotni digitalni trg je trenutno slabo razvit. Ovire še vedno niso bile odpravljene in omejujejo predvsem kulturne izmenjave med številnimi evropskimi jezikovnimi manjšinami, ki jih deli več nacionalnih meja.

3.2

Predsednik Komisije v svojem načrtu „Nov začetek za Evropo“ (2) kot prednostno obravnava vzpostavitev obsežnega povezanega digitalnega trga za vse države članice EU, in sicer brez nacionalne diskriminacije.

3.3

Avtorske pravice so pravni temelj ustvarjanja in osnova za plačilo avtorjem, ustvarjalcem, poustvarjalcem in drugim imetnikom pravic, splošneje pa tudi za ekosistem kulturnih in ustvarjalnih dejavnosti ter industrij. Avtorske pravice so lokalne pravice, ki se med državami članicami razlikujejo. Povsod so zagotovljene izključne in materialne pravice imetnikom pravic, ki dohodkov ne prejemajo le od licenc, temveč tudi na podlagi možnosti, da bo njihovo delo kopirano na druge nosilce ali da ga bo pridobitelj ene licence posredoval tretji osebi brez dokaza o kopiranju (dajatve za zasebno kopiranje in obdavčenje neposnetih nosilcev, ki bi se lahko uporabljali za nezakonito kopiranje). Nekatera poštena dejanja uporabnikov, storjena v dobri veri, so v nekaterih državah celo obravnavana kot kazniva dejanja, v drugih državah pa so ta dejanja dovoljena.

3.4

Izjem in omejitev na področju avtorskih pravic je v vseh državah malo. Avtorske pravice niso več v celoti v koraku z digitalno družbo in hitrimi medsebojno povezanimi omrežji, ki se nenehno razvijajo, saj so bile oblikovane v času papirnatega tiska ter za namene takratnih tehnologij, najprej za izdajanje knjig, pozneje pa tudi za objavljanje časopisov in revij ter notnih zapisov, zato bi jih bilo treba natančneje opredeliti. Na drugih področjih, kot so novi načini za dostop do glasbe in avdiovizualnih stvaritev, je postalo upravljanje pravic precej bolj kompleksno zaradi razdrobljenosti nabora področij, ki bi jih morala obravnavati nova direktiva o kolektivnem upravljanju avtorskih pravic (3). Od časa gramofonskih plošč in DVD-jev se na področju distribucije ali izposoje del ni veliko spremenilo. Nove tehnologije pa so popolnoma preoblikovale ta model in zaradi novih oblik digitalne spletne distribucije ali izposoje so se zaprle skoraj vse trgovine s ploščami in DVD-ji. Enako velja za kinematografijo, televizijo in vso umetnost, ki jo je mogoče objaviti na spletu.

3.5

Neustrezen razvoj zakonodaje na tem področju preprečuje, da bi lahko v celoti izkoristili vse možnosti, ki jih prinašajo digitalizacija del in nematerialne stvaritve ter njihovo kroženje na spletu, ki se zelo hitro širi in razvija.

4.1

EESO obžaluje, da Komisija v obravnavanem sporočilu ne predlaga konkretnejših predlogov, temveč le našteva možnosti za ukrepanje, ne da bi izrazila svoje mnenje o njih, zaradi česar je onemogočena dobro strukturirana razprava.

4.2

EESO je v svojem mnenju z dne 26. oktobra 2006 (4) pozval Komisijo, naj pripravi predloge za spodbujanje in zaščito prostih licenc, kot so javne licence LGPL za tehnično dokumentacijo ali licence Creative Commons za področje knjig in umetniških del. Čeprav je to vprašanje pomembno, saj velika večina strežnikov in strežniških farm na svetu deluje na podlagi prostih licenc, kot je Debian ali GPL za GNU/Linux, je treba omeniti, da do zdaj Komisija ni pripravila nobenega predloga na to temo.

4.3

To škodi razvoju čezmejnega prenosa podatkov in storitev na enotnem evropskem trgu. Licenca Creative Commons in javna domena sta novi univerzalni možnosti, ki sta ju prinesla digitalizacija in medsebojno povezano omrežje, medtem ko razdrobljenost zakonodaje prinaša številne druge ovire, na primer za čezmejno trgovino.

4.4

Zakonodaja mora omogočiti, da se izkoristi velik potencial spleta za avtorje in ustvarjalce na eni strani ter uporabnike na drugi, namesto da se ga omeji. Evropska zakonodaja bi morala omogočiti, da se odpravi čim več ovir na področju čezmejnih izmenjav, povezanih z manjšinskimi jeziki v Evropski uniji, ter zagotoviti lažji dostop do storitev in del.

4.5

Imetniki pravic se ne bi smeli bati razvoja, temveč izkoristiti priložnosti, ki jim jih razvoj ponuja. „Prost“ ne pomeni nujno „brezplačen“. Odprtokodna programska oprema na primer omogoča drugačen poslovni model, ki temelji na storitvi in ustvarjanju delovnih mest, za razliko od nekaterih sedanjih praks, ki dajejo prednost dobičku lastnikov in njihovemu pravnemu varstvu.

4.6

EESO ponovno poziva Komisijo, naj izvede podrobne študije in raziskave o poslovnih modelih, povezanih s prostimi licencami, o njihovi trenutni in potencialni gospodarski pomembnosti, o dohodkih in zaposlitvah, ki bi jih lahko z njimi ustvarili na različnih področjih, ter o morebitnih zakonodajnih predlogih za njihovo spodbujanje in uporabo.

4.7

Veliko pozornosti je treba nameniti praksam, kot je objava različnih del na spletu na podlagi proste licence, na primer znanstvenih raziskav, poročil o raziskavah, financiranih z javnimi sredstvi, in univerzitetnih predavanj, kot so predavanja na univerzi MIT, da bi izravnali nesorazmerne stroške univerzitetnega študija v nekaterih državah. Preučiti je treba možnosti za njihovo uporabo v EU (prosto dostopen spletni učni program za vse – MOOC). S tega vidika postajata visokošolsko izobraževanje in kultura javni dobrini, ki spodbujata vzpostavitev družbe znanja, ki jo želimo razviti v EU.

4.8

Načini proizvodnje se spreminjajo, nematerialne dobrine in storitve, dostopne prek medsebojno povezanih omrežij, pa predstavljajo nove možnosti za gospodarski razvoj ter ustvarjanje delovnih mest in inovativnih podjetij. Načini potrošnje so se začeli spreminjati in ti novi načini se hitro uveljavljajo. Biti pa moramo jasni: kljub temu še ni vzpostavljen enoten evropski trg za sedanje ponudnike nematerialnih storitev. Razlogi za to so predvsem različne preference in kulturne prakse v državah članicah, jezik, ki ga govorijo potrošniki, in razdrobljenost avtorskih pravic, ki ovira razvoj evropskega trga in uvedbo večozemeljskih ali celo evropskih licenc.

4.9

EESO se zavzema za vzpostavitev pravnega okvira, ki bo spodbujal tako ustvarjanje del, zaščitenih z avtorskimi pravicami, kot prispevek novih modelov licenciranja in novih poslovnih modelov k oblikovanju enotnega evropskega trga, hkrati pa je treba ohraniti pogodbeno svobodo ter pravico avtorjev in ustvarjalcev, da v celoti izkoristijo vse sadove svojega dela. Ti novi modeli bi se lahko razvijali vzporedno z modeli iz pogodb Svetovne organizacije za intelektualno lastnino. To vprašanje bi moralo biti del digitalne strategije, ki jo je Komisija napovedala maja 2015, in obravnavanega načrta za posodobitev pravil o avtorskih pravicah.

4.10

Dodatno oviro predstavljajo izjeme. EESO poziva države članice, naj čim prej ratificirajo Marakeško pogodbo, ki uvaja izjemo za slepe in slabovidne. EU je to pogodbo podpisala, toda veljati bo začela šele, ko jo bodo ratificirale posamezne države članice. EESO priporoča Komisiji, naj ravna v skladu z mnenjem Evropskega parlamenta z dne 9. julija 2015 in spodbuja države članice, naj čim prej ratificirajo to pomembno pogodbo, o kateri se je bilo zaradi konservativnega odnosa nekaterih deležnikov zelo težko pogajati. Prav tako poziva Evropski svet, naj si z vsemi močmi prizadeva za hitrejšo ratifikacijo.

4.11

Poleg tega je treba zagotoviti, da bo slepim in slabovidnim na voljo več del, saj jim trenutno ni dostopnih več kot 95 % knjig.

4.12

Obravnavati bi bilo treba tudi druge izjeme, povezane z dobo digitalizacije in omrežji, zlasti na področju javnih raziskav, digitalizacije javnih ali osirotelih književnih del v univerzitetnih in javnih knjižnicah, izposoje digitalnih knjig ter avdio in video nosilcev, pri čemer je treba upoštevati hitro širjenje digitalnih bralnikov in veliko število novih nosilcev. Obenem je pomembno poudariti, da želijo nekatere tehnološke industrije ponovno pridobiti zaščito za nekaj, kar je že javno dobro, in tako zaradi poslovnih strategij omejujejo dostop.

4.13

Širjenje del ovira tudi geografska razdrobljenost. To vpliva na vse potencialne uporabnike, predvsem na številne jezikovne manjšine v EU, in sicer zaradi razlik med političnim in jezikovnim zemljevidom Evrope, ki je zgodovinska dediščina in posledica vojn iz 19. in 20. stoletja. Zaradi vzpona populizma in nacionalizma je nujno potrebna politična razsežnost pri reševanju te težave. Evropsko listino o regionalnih ali manjšinskih jezikih je ratificiralo veliko držav, vendar pa je zaradi trenutnih ovir na primer kulturni vpliv televizijskih oddaj v regionalnih jezikih močno omejen.

4.14

EESO meni, da je kulturna raznolikost Evrope temelj evropske identitete in bi jo bilo treba podpirati in spodbujati v vseh državah članicah.

4.15

Poleg tega meni, da so to prednostna vprašanja, ki jih mora obravnavati, in spodbuja Komisijo, naj razmisli o njegovih predlogih, ki so skladni z mednarodnimi pogodbami o avtorskih pravicah in bi lahko zagotovili nove možnosti za vzpostavitev enotnega digitalnega trga EU.

5.1

V bližnji prihodnosti bodo potrebne znatne spremembe, in sicer po zgledu strategije, ki vsebuje 16 pobud in je bila objavljena maja 2015, ter predhodnih splošnih opomb, ki predlagajo novo pomembno strategijo za spodbujanje javnih dobrin, interoperabilnosti, čezmejnih odnosov in prostih licenc. EESO je v mnenjih o pravicah, ki izhajajo iz digitalnih pogodb (INT/775), in o ekonomiji delitve in samourejanju (INT/779) potrdil, da so avtorske pravice pomembne za ustrezno opredelitev pravic deležnikov pri izvajanju digitalnih pogodb in v ekonomiji delitve.

5.2

EESO z zanimanjem ugotavlja, da je Komisija jasno določila, da je treba prilagoditi pravila o avtorskih pravicah na ravni Unije, da bi lahko vsi udeleženci na trgu in državljani izkoristili priložnosti, ki jih ponuja to novo okolje, ter da je potreben bolj evropski pravni okvir za odpravo razdrobljenosti in trenj znotraj delujočega enotnega trga. Odbor podpira ta cilj, vendar ugotavlja, da vlade zagovarjajo teritorialnost avtorskih pravic kot edini način, s katerim bi zagotovili financiranje ustvarjanja. Obstajajo tudi drugi načini, ki jih je treba raziskati, zato bi morali pustiti odprte možnosti, vsaj dokler ne bodo objektivno ocenjene druge možnosti.

5.3

Odbor meni, da neukrepanje in zavračanje sprememb v zvezi z avtorskimi pravicami nista primeren odziv na hiter tehnološki razvoj ter inovacije na področju storitev in distribucije, ki se neizogibno pojavljajo in razvijajo hkrati z razvojem interneta, omrežij ter širokopasovnih storitev. Strinja se z mnenjem Komisije, da bo treba „po potrebi prilagoditi pravila o avtorskih pravicah novi tehnološki resničnosti, tako da pravila še vedno izpolnjujejo svoje cilje“.

5.4

Kar zadeva izjeme, ki so tesno povezane z izobraževanjem, raziskovanjem in dostopom do znanja, se kaže velika raznolikost, ki se bo morda v prihodnosti še povečala. To lahko vključuje vse od preproste uporabe primerov ali ponazoritev do – vsaj v praksi, če ne v zakonodaji – neomejene razpoložljivosti del, knjig ali predavanj za namene izobraževanja.

5.5

Direktiva 2001/29 o avtorskih pravicah vsebuje seznam izjem. O udejanjanju elementov tega seznama in njihovem razvoju bi bilo treba razpravljati v skladu s prakso participativne demokracije, da bi dosegli napredek pri posameznih in skupnih mnenjih ter oblikovali usklajeno in poenoteno evropsko zakonodajo glede izjem. Izjeme morajo biti natančno opredeljene in določene, da jih je mogoče lažje uporabljati. EESO podpira mnenje Komisije, da bi morale biti prednostno obravnavane izjeme na področjih izobraževanja, znanstvenih raziskav in izmenjave znanj; hkrati bi bilo treba preučiti druge javne dobrine, da bi se pripravili na prihodnost.

5.6

EESO meni, da je možno in zaželeno oblikovanje enotnega evropskega stališča o zasebnem kopiranju. V zvezi s tem bo podpiral ukrepe Komisije, ki jih je treba sprejeti čim prej, saj nacionalne razlike močno ovirajo enotni trg elektronskih dobrin, medtem ko se še naprej pojavljajo novi nosilci vsebin. Za prost pretok blaga, ki zajema te nosilce, je nujna usklajenost. Pri razdeljevanju prihodkov od dajatev za nosilce bi bilo treba upoštevati dejstvo, da večina teh nosilcev ni namenjena kopiranju del, zaščitenih z avtorskimi pravicami. Zato bi bilo smiselno velik del teh sredstev nameniti za financiranje ustvarjanja in spodbujanja kulturne raznolikosti, kot to že počnejo v nekaterih državah, ter javnih dobrin na področju izobraževanja in raziskav.

5.7

Odbor je prepričan, da mora internet ohraniti svoje načelo nevtralnosti, da se bo zagotovila popolna enakost potrošnikov ne glede na njihovo gospodarsko moč. Nevtralnost omrežja je temeljno načelo interneta, ki zagotavlja, da telekomunikacijski operaterji komunikacij svojih uporabnikov ne obravnavajo različno, temveč le prenašajo informacije. To načelo vsem uporabnikom ne glede na njihova sredstva omogoča, da v celoti dostopajo do istega omrežja. Ta opredelitev in izjava o zaščiti te nevtralnosti morata biti jasno izraženi v evropski zakonodaji.

5.8

V okviru boja proti kršenju avtorskih pravic bi bilo treba odpraviti in kaznovati kršitve v komercialnem obsegu, zaradi katerih avtorji izgubijo velik del dohodkov. Odbor se je že večkrat izrekel o vprašanju boja proti ponarejanju blaga in vsem oblikam kršitev avtorskih in sorodnih pravic, zato se sklicuje na svoja predhodna mnenja, saj meni, da so še vedno povsem relevantna (5).

5.9

Avtorske pravice so temeljno sredstvo za zaščito avtorjev in tistih, ki sodelujejo pri razširjanju del in predstav prek medsebojno povezanih digitalnih omrežij. Da bi se prilagodili zelo hitremu razvoju tehnologij in inovacij na področju distribucije in storitev, je treba posodobiti avtorske pravice. Ta posodobitev mora biti izvedena tako, da se zaščitijo pravice avtorjev in izvajalcev, zagotovi, da avtorji in izvajalci dobijo pošteno plačilo za svoja ustvarjalna prizadevanja in da imajo koristi od komercialnega uspeha svojih del, ter da se ohrani visoka raven zaščite in financiranja del. Zlasti je treba pregledati pravni status spletnih platformnih storitev z vidika avtorskih pravic. Čeprav uporabniki danes do spletnih vsebin dostopajo zlasti prek platformnih storitev, se te skuša prikazati zgolj kot tehnične posrednike, na osnovi česar se odklanjajo plačila ustvarjalcem vsebin. S tem se krni učinkovitost trga, izkrivlja konkurenca in znižuje skupna vrednost kulturnih vsebin v spletu.

5.10

Zavračanje prilagoditev globalni naravi interneta, širokopasovnemu omrežju in novim pričakovanjem potrošnikov lahko vodi do razvrednotenja pravic, ki so pomembne za napredek intelektualnih del in njihovo širjenje. Sprejeti bo treba izjeme, ki so upravičene zaradi pravic tretjih oseb, katerih socialne potrebe se spreminjajo, kot so invalidi, študenti ali javne knjižnice. V državah članicah, ki lahko s pravnega vidika najbolj vplivajo na prihodnje spremembe, bo potreben nadaljnji razvoj za „evropeizacijo“ avtorskih in sorodnih pravic.

5.11

EESO meni, da je uredba najboljši instrument za vzpostavitev enotnega digitalnega trga, saj razlike med nacionalnimi zakonodajami nedvomno vodijo k praktično popolnemu zastoju, ki ga bo treba odpraviti z vključujočim dialogom med vsemi deležniki, vključno s predstavniki licenc za brezplačno programsko opremo in vsebine ter novih storitev in poslovnih modelov, povezanih s tem. Izvesti bi morali tudi poglobljeno analizo ovir za večozemeljske licence in preučiti načine, kako jih odpraviti.

5.12

Različni interesi in predsodki na področju avtorskih pravic so tako močni, da bo mogoč le postopen napredek, ki bo temeljil na natančnem ocenjevanju in ustreznih odzivih. Vseeno je treba narediti vse, da bi vzpostavili družbo znanja in informacijsko družbo, saj se lahko Evropa le na tak način reši krize, ki ogroža same temelje evropskega ideala. Splošni interes bi moral prevladati nad nekaterimi posebnimi interesi v okviru dinamičnega socialnega tržnega gospodarstva.

20.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 264/57

Poročevalec:

Jorge PEGADO LIZ

1.1

EESO meni, da je nujno in primerno urediti nekatera področja, našteta v sporočilu Komisije (COM(2015) 633 final), zlasti področja iz predloga direktive o nekaterih vidikih pogodb o dobavi digitalnih vsebin.

1.2

EESO kljub temu ocenjuje, da so drugi dejavniki, ki jih našteva, veliko pomembnejši od ureditve pogodbenih pravic pri pogodbah o spletni prodaji premičnega materialnega blaga, so odločilnejši in prednostni z vidika ciljev, ki jih Komisija namerava doseči v povezavi z oblikovanjem enotnega digitalnega trga, in pomenijo večjo oviro za razvoj čezmejnega poslovanja.

1.3

Poleg tega se EESO v zvezi z obravnavanimi vidiki ne strinja s pravno podlago, na katero se sklicuje Komisija, in namesto tega predlaga sklicevanje na člen 169 PDEU.

1.4

Iz odstavkov 2(a) in 4 tega člena je razvidno, da morajo sprejeti ukrepi načeloma temeljiti na direktivah za minimalno uskladitev, kar je evropski zakonodajalec na splošno sprejel.

1.5

EESO meni, da je urejanje teh vprašanj z dvema direktivama namesto z enotnim instrumentom sprejemljivo le, če je nujno in primerno, da se uredi spletna trgovina z digitalnimi vsebinami.

1.6

Prav tako meni, da predstavljeni razlogi za sprejetje ciljne popolne uskladitve namesto drugih možnosti, kot sta prostovoljna evropska vzorčna pogodba v povezavi z znakom zaupanja EU ali minimalna uskladitev v skladu s členom 169 PDEU, niso dovolj.

1.7

Meni, da bi bilo ustrezneje, če bi bili vidiki, ki so zdaj posebej urejeni v predlogu, ki se nanaša na pogodbe o spletni prodaji premičnega materialnega blaga, urejeni skupaj z drugimi vidiki v okviru pregleda Direktive 1999/44/ES, in sicer v enem od njenih poglavij, v sklopu programa ustreznosti in uspešnosti predpisov (REFIT), ki se uporablja pri zakonodaji o varstvu potrošnikov.

1.8

Komisija je s svojim predlogom v zvezi s spletno prodajo materialnega blaga oblikovala dva sistema, v okviru katerih se drugače obravnavata spletna prodaja blaga in prodaja blaga zunaj spleta, kar ni sprejemljivo.

1.9

Če bi Komisija še naprej nameravala slediti svoji nameri, kot je zastavljena zdaj, EESO predlaga več izboljšav predlaganih določb, s katerimi bi preprečili zmanjšanje pravic potrošnikov ter bi lahko učinkovito zagotavljali visoko raven njihovega varstva, kot je zahtevano v PDEU.

1.10

To velja zlasti za urejanje prodaje digitalnih vsebin, ki se EESO zdi prednostno in v zvezi s katerim zaradi pragmatičnosti sprejema ciljno maksimalno uskladitev, kakršno je predlagala Komisija.

1.11

Kljub temu je ureditev tega področja pomanjkljiva, predvidljivost pa nezadostna. To ni v skladu z maksimalno uskladitvijo ter ustvarja nepremostljive ovire pri prenosu in izvajanju v državah članicah, ki bi jih bilo treba odpraviti z vrsto predlogov o konkretnih točkah.

2.1

Z obravnavanim sporočilom je Komisija naredila prvi korak pri izvajanju strategije za enotni digitalni trg za Evropo (1) in izvaja enega najpomembnejših ukrepov iz svojega delovnega programa za leto 2015 (2). V tem sklopu predlaga besedilo, katerega namen je med drugim zagotoviti „boljši dostop potrošnikov in podjetij do spletnega blaga in storitev po vsej Evropi“ in ki vključuje naslednja zakonodajna instrumenta:

2.2

Komisija se zaveda, da so glavni elementi obeh predlogov sistematično gledano tesno povezani z direktivo o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij (3), zato je poudarila, da bodo ti „čim bolj usklajeni“. Vendar je pojasnila, da se je odločila „sprejeti dva ločena zakonodajna instrumenta“, ker „je treba zaradi posebne narave digitalnih vsebin nekaj pravil v zvezi z njimi urediti drugače kot v zvezi z blagom“, ker bo „zaradi hitrega tehnološkega in komercialnega razvoja digitalnih vsebin potreben pregled uporabe te direktive“ ter da bi upravičila „njihovo zajetje v enoten pravni instrument, to je v direktivo o dobavi digitalnih vsebin“.

2.3

Komisija namerava s tema predlogoma doseči pet ciljev:

2.4

Komisija meni, da je „ciljna“ uskladitev v obeh primerih najustreznejša metoda. Gre za popolno uskladitev pravil, ki se uporabljajo za pogodbe o dobavi digitalnih vsebin in pogodbe o spletni prodaji blaga, ter obveznih pravic in obveznosti strank, ki sklenejo pogodbo o dobavi digitalnih vsebin ali pogodbo o spletni prodaji blaga. Ta zajema skoraj vse določbe direktive, razen pravil o sestavi, veljavnosti in učinkih pogodb, vključno s posledicami odstopa od pogodbe (člen 1(4) predloga direktive o prodaji na daljavo), ter nekaterih vidikov njenega izvajanja.

2.5

Komisija izrecno omejuje področje uporabe na določbe pogodbenega prava, ki urejajo razmerja med podjetji in potrošniki, saj glede na oceno učinka (str. 23) ni nobenega dokaza, da razlike v pogodbenem pravu podjetjem iz EU preprečujejo nakupovanje v drugih državah. Priznava, da imajo MSP, ki so najšibkejše stranke z manjšo pogajalsko močjo, prav tako težave, povezane s pogodbenim pravom, zlasti pri uporabi digitalnih vsebin. Komisija se je zlasti ob upoštevanju stališč, ki so jih izrazili deležniki in države članice, odločila, da bo to vprašanje proučila v okviru drugih pobud, napovedanih v strategiji za enotni digitalni trg.

2.6

Kar zadeva izbiro pravnega instrumenta, se je Komisija odločila za direktivo namesto za uredbo, ker meni, da je direktiva ustreznejši instrument, saj državam članicam omogoča, da izvajanje prilagodijo glede na nacionalno zakonodajo. Po njenem mnenju se bo s to možnostjo v povezavi s ciljno usmerjeno popolno uskladitvijo obveznih pravic potrošnikov vzpostavilo ustrezno ravnotežje med visoko ravnjo varstva potrošnikov v EU in številnimi novimi možnostmi, ki jih popolna uskladitev prinaša za podjetja.

2.7

Komisija obravnavana predloga direktiv ekonomsko upravičuje z nekaterimi predpostavkami, med katerimi so najpomembnejše naslednje:

2.8

Vendar za doseganje teh predvidenih rezultatov predlagani direktivi ne zadostujeta, saj sta del večjega svežnja ukrepov, med katerimi Komisija izpostavlja zlasti naslednje:

2.9

Komisija na koncu poudarja tudi pomen takojšnjega ukrepanja, preden bo prepozno, saj bi lahko vse zamude na področju digitalnih vsebin pripeljale do oblikovanja nacionalnih določb, ki bi povzročile pravno razdrobljenost, ta pa bi pomenila oviro tako za potrošnike kot dobavitelje v čezmejnih transakcijah.

3.1

V študiji, priloženi oceni učinka, naj bi bila navedena ekonomska in psihološka utemeljitev razmerja med predlaganimi zakonodajnimi ukrepi in povečanjem obsega elektronskega poslovanja ter njihov neizogiben učinek na rast v Evropi. Iz podrobne analize tega dokumenta pa ni jasno, ali so podatki, na katerih dokument temelji, in rezultati, do katerih prihaja, popolnoma zanesljivi, ali nanje ne vplivajo drugi dejavniki in ali druge možnosti ne bi dale boljših rezultatov.

3.1.1

Tudi če bi sklepali, da so izhodiščni statistični podatki pravilni, in sicer da naj bi se 62 % (str. 10) evropskih trgovcev oziroma več kot 122 000 podjetij ter več kot 13,5 % (str. 13) potrošnikov, kar pomeni povečanje za od 8 do 13 milijonov oziroma skupaj 70 milijonov, začelo ukvarjati s čezmejno spletno prodajo, če bi bili odpravljeni domnevne ovire in dodatni stroški, ki izhajajo neposredno iz sedanjega pravnega sistema, ne bi mogli z gotovostjo opredeliti povečanja obsega poslov, ki naj bi bili izvedeni, in posledičnega povečanja evropskega BDP, ocenjenega na 0,03 %, kar ustreza približno 4 milijardam EUR, kot nujne in izključne posledice; na drugi strani pa bo moralo vsako podjetje zagotovo kriti povprečno 7 000 EUR stroškov za prilagoditev pogodbenih instrumentov novi ureditvi.

3.1.2

Na drugi strani v tej študiji prav tako ni ustrezno količinsko ovrednoteno, da drugi dodatni dejavniki, kot so vprašanje jezika ali davčni režim, kakovost, stroški in razpoložljivost storitev hitrega internetnega dostopa, tveganje goljufij, pravni stroški, varnost plačilnih sredstev, potrjevanje istovetnosti in poštenosti prodajalcev, pomanjkanje zaupanja v postopke sodnega ali izvensodnega reševanja sporov, ne bodo še naprej odločilno vplivali na odločitev o izbiri čezmejne spletne prodaje, morda še bolj kot sedanji pravni sistem (opisan v oceni učinka od 7. strani dalje in od 18. strani dalje).

3.1.2.1

V zvezi s tem so zlasti pomembni pozen prenos, težave pri uporabi in neučinkovitost nekaterih sistemov za izvensodno reševanje sporov, ki so bili vzpostavljeni z Direktivo 2013/11/EU (5), in se zato obravnavajo v vseh študijah, ki jih je naročila Komisija. Razloga za to sta, da v nekaterih državah članicah pogosto primanjkuje finančnih sredstev in zlasti da sistem za spletno reševanje sporov očitno ne deluje. Slednji je bil vzpostavljen z Uredbo (EU) št. 524/2013 (6), ki je začela veljati 15. februarja 2016 in je bistvenega pomena za delovanje enotnega digitalnega trga.

3.1.3

Poleg tega ni jasno opredeljen relativni pomen elastičnosti ponudbe in povpraševanja v izračunu nasičenosti trga ob popolni konkurenci, ki pa je, čeprav je le hipotetična predpostavka, nujen za verodostojnost modela; omeniti pa je treba še zunanje dejavnike makroekonomske politike, ki odločilno vplivajo na odločitev potrošnikov za nakup, na primer posledice varčevalne politike, v primerjavi s keynesiansko politiko rasti, ki temelji na potrošnji in naložbah.

3.1.4

Ocena Komisije daje poudarek predlaganemu modelu in ne upošteva v celoti gospodarskih posledic preostalih štirih modelov, ki so bili na voljo (ocena učinka, od 23. strani dalje) in bi lahko prav tako prispevali k odpravi istih ovir, s čimer bi se zagotovila primerjalna analiza. To velja zlasti za možnost 5 – prostovoljno evropsko vzorčno pogodbo v povezavi z znakom zaupanja EU (25. stran) – ki bi povzročila malo stroškov ter bi bila preprostejša in bi prinesla manj upravnega bremena (od 38. strani dalje) oziroma bi bila najbolj usklajena s svežnjem o boljšem pravnem urejanju (7) ter programom ustreznosti in uspešnosti predpisov (8), prejela pa je tudi največ podpore na pripravljalnih posvetovanjih.

3.2

Poleg tega se odločitev za direktivi za maksimalno uskladitev ne zdi ustrezno upravičena. EESO je na splošno že poudaril, da je pri uskladitvi vprašanj, ki se nanašajo predvsem na delovanje notranjega trga, bolj naklonjen ustrezno podrobnim uredbam. Poleg tega je dal vedeti, da je v zvezi s področji, ki imajo poseben vpliv na pravice potrošnikov, bolj naklonjen direktivam za minimalno uskladitev, kot izhaja iz načela, opredeljenega v PDEU (člen 169(4)).

3.2.1

Po drugi strani se je EESO večkrat izrekel proti prevladujoči težnji Komisije v zadnjih letih, da sprejema direktive za maksimalno uskladitev, ki so zagotavljale nizko raven varstva in niso upoštevale interesov izvajalcev dejavnosti (9).

3.2.2

V tem primeru obstaja vrsta vprašanj, ki jih direktivi ne obravnavata in bi jih bilo nujno treba uskladiti, kot so starost, pri kateri lahko mladoletne osebe sklepajo pogodbe v digitalnem okolju (v skladu z zadnjo različico direktive o varstvu podatkov je to med 13. in 16. letom), opredelitev kategorij nedovoljenih pogojev v pogodbah, sklenjenih v spletu, ki niso zajete v Direktivi 93/13/EGS (10), nedavna praksa uporabe gumba „plačaj zdaj“ (pay now) na spletnih straneh nekaterih socialnih omrežij brez povezave na spletno mesto odgovorne platforme ter priporočljiva vključitev standardne določbe o sourejanju.

3.3

Izbira dveh direktiv namesto ene se ne zdi upravičena tudi zato, ker se zakonske določbe po nepotrebnem ponavljajo, ker je potrebnega še več dela pri prenosu, da se zagotovi njuna usklajenost z notranjimi določbami posamezne države članice, in ker je potreben večji napor pri razlagi. Temu pa bi se izognili, če bi se kot osnova vzelo besedilo direktive o spletni prodaji materialnega blaga in bi bile posebnosti prodaje nematerialnih sredstev vključene kot izjeme od osnovne ureditve, saj razlika med materialnim blagom in digitalno vsebino ni zaznavna, zlasti kadar sta medsebojno povezana.

3.4

Po navedbah Komisije je izbira instrumenta temeljila na: 189 odgovorih, zbranih v okviru javnega posvetovanja med vsemi kategorijami deležnikov iz vse EU; sedmih posvetovalnih srečanjih s skupino, v katero je bilo vključenih 22 organizacij, ki predstavljajo širok nabor interesov; delavnicah z državami članicami; srečanjih z nacionalnimi organi, pristojnimi za izvajanje zakonodaje, na sestanku odbora za sodelovanje na področju varstva potrošnikov in z nacionalnimi organi, pristojnimi za potrošniško politiko, na sestanku mreže za potrošniško politiko (maja 2015). Pozneje se je izpodbijala veljavnost tega vzorca zaradi njegove omejene velikosti (11).

3.4.1

Znani in že objavljeni rezultati (12) ne potrjujejo, da večina podpira izbrano možnost: potrošniške organizacije odločno nasprotujejo vsakršni uporabi zakonodaje države prodajalca, večina strokovnih organizacij in nekatere univerzitetne organizacije pa to možnost podpirajo. Večina držav članic dvomi, da je potrebna nova zakonodaja na področju prodaje na daljavo (saj sedanja že upošteva spletno prodajo) in zlasti da sta potrebni dve direktivi, saj je težko izluščiti točne in jasno opredeljene smernice. Na prvi pogled objektivna analiza odgovorov, pridobljenih v okviru posvetovanj, pokaže, da so se izvajalci dejavnosti in potrošniki na splošno strinjali z možnostjo 5 – čeprav je to seveda odvisno od vsebine določb vzorčne pogodbe, o kateri se je treba dogovoriti v posameznih sektorjih, ter stopnje uporabe in sprejetosti znaka zaupanja v podjetjih v EU –, zlasti ker bi ta možnost izvajalcem dejavnosti povzročila najmanj stroškov.

3.5

Opozoriti je treba tudi, da se je EESO o pravicah potrošnikov v digitalnem okolju podrobno opredelil v več svojih mnenjih, v katerih je opredelil svojo ključno usmeritev, v skladu s katero morajo biti pravice, ki so priznane v „fizičnem“ svetu zunaj spleta (pri pogodbah, sklenjenih osebno), skladne s pravicami v spletnem okolju brez poseganja v posebnosti ali ustrezne oblike transakcij, ki vključujejo (nematerialne) digitalne vsebine, če gre pri tem za njihovo okrepitev in ne zmanjšanje ali oslabitev. Komisija je s svojim predlogom v zvezi s spletno prodajo materialnega blaga oblikovala dva sistema, v okviru katerih se drugače obravnavata spletna prodaja blaga in prodaja blaga zunaj spleta, kar ni sprejemljivo.

4.1

Predhodne ugotovitve ne pomenijo, da EESO v celoti ne podpira potrebe in priložnosti za ureditev nekaterih področij iz obravnavanih predlogov direktiv, zlasti v zvezi s spletno prodajo digitalnih vsebin. V zvezi s spletno prodajo materialnega blaga priporoča, da se ukrepi sprejmejo pravočasno in v okviru programa ustreznosti in uspešnosti predpisov. Zaradi jasne omejitve prostora v ugotovitvah, ki jih navaja za posamezno besedilo predlogov, obravnava le točke, v katerih se ne strinja s predlaganim normativnim delom.

4.2

Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o nekaterih vidikih pogodb o spletni in drugi prodaji blaga na daljavo (COM(2015) 635 final – 2015/0288 (COD))

4.2.1

Predstavniki potrošnikov in večina članov EESO v skladu s predhodnimi mnenji menijo, da bi moral biti pravna podlaga člen 169(2) PDEU, saj ne gre le za vzpostavitev enotnega trga, temveč predvsem za opredelitev pravic potrošnikov, njihovo zaščito in varstvo. Nekateri člani EESO, zlasti predstavniki s področja podjetništva, ki dajejo prednost vzpostavitvi enotnega trga, pa se strinjajo s Komisijo.

4.2.2

Ker je bila izbrana direktiva, EESO meni, da bi morala biti uskladitev minimalna po vzoru sedanje direktive o prodaji in garancijah (Direktiva 1999/44/ES), saj sprejeta možnost povzroča večjo „razdrobljenost“, zagotavlja manjšo pravno varnost in oblikuje dve vrsti varstva, čeprav bi se morale nove „izboljšave“ uporabiti tudi pri prodaji v „fizičnem svetu“.

4.2.3

Ob upoštevanju zapletene zakonodaje na področju varstva potrošnikov predlog deluje skupaj z vrsto drugih pravil, ki jih dopolnjuje (13), hkrati pa zahteva nepotreben napor pri razlagi, kar je v nasprotju s standardi iz svežnja o boljšem pravnem urejanju in ustvarja obsežne težave pri prenosu zaradi uskladitve z že obstoječimi nacionalnimi predpisi, s katerimi so bili preneseni in dopolnjeni predpisi Skupnosti ter ki se med državami članicami razlikujejo.

4.2.4

Zato se EESO zavzema, da bi pravila iz tega predloga direktive spremljala spremembo Direktive 1999/44/ES v okviru programa ustreznosti in uspešnosti predpisov.

4.2.5

V nadaljevanju so predlagane konkretne spremembe nekaterih predpisov iz predloga.

1.

Pojem tržne garancije bi moral zajemati tudi druge oblike pravnih sredstev, ki niso zajete v določbah člena 15.

2.

Pojem premičnega materialnega predmeta ni pozitivno opredeljen, zaradi česar si ga države članice različno razlagajo.

3.

Poleg tega niso izključene druge vrste zakonsko ustrezno urejenih izdelkov, kot so farmacevtski izdelki in medicinski pripomočki, ki niso vključeni v uporabo drugih predpisov o varstvu potrošnikov.

4.

Zdi se, da ni opredeljeno, ali bi se lahko spletne platforme štele za prodajalce.

5.

Poleg tega se zdi, da ni opredeljen pojem proizvajalca glede na učinek njegove neposredne odgovornosti do potrošnika v skladu s členom 16.

1.

Vključiti je treba merilo trajnosti (14) ter ustrezno prilagoditi obdobje veljavnosti garancije.

2.

Opredelitev zahtev o skladnosti mora biti oblikovana obratno, da se potrošnika jasno izvzame iz obveznosti dokazovanja neskladnosti blaga s pogodbo, pri čemer bi moral to dokazno breme prevzeti prodajalec.

3.

Na podlagi besedila izjem iz člena se vzpostavlja splošno izvzetje glede odgovornosti prodajalca, ki ne sme škoditi potrošniku brez poseganja v regresno pravico (ki se uporablja v primeru VW).

1.

Na koncu odstavka 2 naj se doda besedilo: „razen kadar je po dogovoru s prodajalcem zaradi posebne zapletenosti montaže potrebnega več časa“.

2.

Pravice v zvezi z odnosom do prodajalca, dodeljene v tem predlogu, morajo biti prenosljive na vsakogar, ki ravna v dobri veri.

1.

Iz predpisa je kot prva možnost izključena možnost takojšnje vrnitve blaga in povrnitve plačila, kar nasprotuje pravicam potrošnikov v več državah članicah, kjer se te znatno razlikujejo (Grčija, Portugalska, Irska, Združeno kraljestvo, Danska in Litva).

2.

Pojem razumnega roka je subjektiven in omogoča različne prenose ključnega področja, kar ni združljivo s ciljem maksimalne uskladitve. V državah, kot so Bolgarija, Francija, Portugalska in Luksemburg, je rok na primer 30 dni, medtem ko je na Madžarskem, v Romuniji, Grčiji in Estoniji 15 dni. Predpis mora določiti rok, ki ustreza najdaljšemu roku v nekaterih državah EU, tj. 15 dni.

3.

Izraz „nemogoča“ v odstavku 3(a) je treba nadomestiti z izrazom „tehnično nemogoča“.

4.

Podobno subjektiven je tudi pojem „znatne neprijetnosti“, zato bi ga bilo treba črtati ali nadomestiti z ubeseditvijo iz avstrijske zakonodaje – „najmanjše možne neprijetnosti“, dodati pa bi bilo treba tudi možnost, da potrošnik takoj dobi na voljo podobno nadomestno blago, dokler prodajalec ne opravi popravila.

5.

V predlogu Komisije ni bila upoštevana zahteva, vključena že v več različnih nacionalnih zakonodaj (Francija, Malta, Grčija, Romunija, Portugalska in Slovenija), ki proizvajalce, ki dobavljajo trgovcem, obvezuje, da ohranjajo ustrezno zalogo rezervnih delov ali so sposobni v želenem roku te dele dobaviti prodajalcem v času pričakovane življenjske dobe blaga, kar je vprašanje, ki je povezano z načrtovano zastarelostjo in garancijskim rokom nadomeščenega dela.

6.

Komisija bi morala določiti obveznost prodajalca, da začasno nadomesti blago.

1.

Komisija ni predvidela prekinitve garancijskega roka med popravilom ali zamenjavo, kar omogoča večina nacionalnih zakonodaj. Enako velja za čas med morebitnimi presojami, arbitražami ali sodnimi postopki.

2.

Pri zamenjavi je treba za nadomeščeno blago določiti nov enak garancijski rok, ki začne veljati takoj po izročitvi blaga.

1.

Pojem „znatnih“ je treba iz že navedenih razlogov črtati.

2.

V primeru ponavljajočih se napak mora imeti potrošnik samodejno možnost, da odstopi od pogodbe.

1.

Zelo sporna je obveznost potrošnika, da mora plačati za uporabo, okvaro ali uničenje blaga, če odstopi od pogodbe.

2.

Sodišče je poleg tega že navedlo, da se od potrošnika, ki uveljavlja pravico do zamenjave, ne more zahtevati, da bi plačal nadomestilo za uporabo izdelka z napako (zadeva Quelle (15)).

3.

Vrednost, ki jo je treba povrniti, kadar je nakup opravljen po skupni ceni za različno blago brez razlike, ni jasno opredeljena.

1.

V odstavku 1 naj se doda nova točka (d): „drugih garancijah, ki jih prodajalec ponuja v imenu tretjih oseb za dodelitev garancije (zavarovanje opreme, jamstvo za znamko itd.)“.

2.

Doda naj se tudi informacija o možnosti prenosa tržne garancije na tretje osebe.

1.

Iz neusklajenosti tega vidika izhajajo pomembne razlike v uporabi direktive, ki imajo negativne posledice za poslovanje.

2.

Predpis bi moral predvidevati neposredno solidarno odgovornost proizvajalca do potrošnika, kadar se ta odloči za popravilo ali zamenjavo blaga.

3.

Poleg tega je treba predvideti, da ima prodajalec v primeru pritožbe proti proizvajalcu pravico izterjati celoten znesek izdatkov.

4.

Kot v prejšnjih točkah bi moral predvidevati tudi solidarno odgovornost spletnih platform, prek katerih je potrošnik kupil blago.

4.3

Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o nekaterih vidikih pogodb o dobavi digitalnih vsebin (COM(2015) 634 final – 2015/0287 (COD))

4.3.1

Kot potrjuje tudi Komisija, se razlogi za predlog, zbiranje strokovnih mnenj in oceni učinka nanašajo na oba predloga, saj ta predloga tvorita sveženj s skupnimi cilji. EESO zato ne bo ponovno obravnaval splošnih vprašanj, skupnih obema predlogoma, ampak se bo osredotočil na ugotovitve o posebnih vidikih. Najprej je treba poudariti, da se EESO na splošno načelno strinja s predlogom zlasti v zvezi z naslednjim:

4.3.2

V nadaljevanju so predlagane konkretne spremembe nekaterih določb predloga, sestavljenega iz 24 členov (in ne 20, kot je v nekaterih različicah napačno navedeno v točki 5).

1.

EESO bi se lahko strinjal, da se plačilo izvede v naravi („v zameno za protistoritev, ki ni v denarni obliki“), če bo natančno opredeljeno, kaj ta pojem zajema. V primeru zagotavljanja osebnih ali drugih podatkov bi bilo treba opredeliti tudi, za katere podatke gre ter v kakšnih pogojih in okoliščinah.

2.

Poleg tega bi bilo treba pojasniti, ali so vključene nekatere storitve, kot so plačljiva televizija (pay TV), storitve Google in Facebook Messenger, ter ali nekatere fizične platforme za dostop ali internet stvari spadajo pod materialno ali nematerialno blago.

3.

Ni jasno, ali izvzetje iz odstavka 5(a) zajema tudi zdravstveno varstvo, storitve iger na srečo ali finančne storitve. To vprašanje bi bilo treba dodatno pojasniti, saj bi lahko povzročilo pravno negotovost.

4.

Ni jasno, ali ta določba zajema tudi tako imenovana „skrita plačila“ oziroma brezplačne storitve, ki pa lahko med izvajanjem zajemajo druge plačljive storitve.

5.

Področje uporabe člena 3(4), ki obravnava osebne podatke, obdelava katerih je nujno potrebna, mora poleg izvajanja pogodbe vključevati tudi „sklenitev pogodbe“; obdelava takih podatkov mora biti odobrena v skladu s pravili, predvidenimi v zakonodaji o osebnih podatkih.

6.

Poleg tega je treba nujno pojasniti razliko med izdelki in storitvami na spletu ter izdelki in storitvami, ki so v celoti povezani z materialnim blagom, kot so nosljive elektronske naprave (wearables) ali internet stvari, pri katerih se postopek večinoma izvaja na digitalni ravni, brez poseganja v obstoj dejanskega materialnega blaga.

7.

V tem predlogu je treba jasno opredeliti storitve podatkovnih centrov, zlasti na področju računalništva v oblaku, ne glede na to, ali so brezplačne ali zamenjane za protistoritev, pri čemer je treba upoštevati, da so pogosto povezane z drugimi storitvami ali izdelki, ki se ponujajo potrošnikom, zaradi česar obstaja tveganje, da bi lahko bile izključene s področja uporabe direktive.

8.

Poleg tega se je pokazalo, da je treba v okviru tega instrumenta natančno opredeliti, ali je vključena kombinacija storitev digitalnih vsebin in komunikacijskih storitev, kot sta Facebook Messenger ali Google Hangouts, saj teh Direktiva 2002/21/ES v zvezi s storitvami elektronske komunikacije trenutno ne ureja, obstaja pa soglasje, da je treba nekatere od teh storitev šteti za storitve elektronske komunikacije, ki zahtevajo večje varstvo potrošnikov.

9.

Prav tako ni jasna razlika med primeri, ko so pridobljeni osebni podatki namenjeni le izvajanju pogodbe, in primeri, ko so ti namenjeni izvajanju pravnih obveznosti. Zato EESO zaradi previdnosti predlaga, da bi se direktiva uporabljala za vse storitve, ki se izvajajo z zagotavljanjem osebnih podatkov, pri čemer bi bile izvzete le storitve, pri katerih dobavitelj izrecno dokaže, da so podatki namenjeni le izvajanju pogodbe ali izvajanju pravnih obveznosti.

10.

V zvezi z odstavkom 4 poudarja še, da je nujno določiti, kdaj je zbiranje osebnih podatkov namenjeno izvajanju pogodbe ali izvajanju pravnih obveznosti, saj se osebni podatki, pa čeprav je njihova uporaba za namene izvajanja pogodbe dovoljena, na drugih področjih, kot so telekomunikacije ali energija, pogosto uporabljajo za komercialne kampanje teh podjetij, zlasti če gre za zbiranje podatkov pri drugih vrstah nedenarnih protistoritev.

1.

V odstavku 1 naj se črta „kadar je to ustrezno“.

2.

V odstavku 1(b) naj se za besedilom „za katerega jih potrošnik potrebuje“ doda „ali ki ga lahko od izdelka upravičeno pričakuje“.

3.

V odstavku 2(b) naj se črta „kadar je to ustrezno“.

1.

V odstavku 2(b) naj se besedilo „mora dobavitelj sprejeti vse ukrepe, ki jih je mogoče pričakovati, da se vzdrži“ nadomesti z besedilom „se mora dobavitelj vzdržati“.

2.

Točke (c), (d) in (e) so odvisne od ureditve avtorskih pravic, ki pa še ni znana.