19.2.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 65/1

19.2.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 65/2

—

ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, vključene v Pogodbi s členom 6 Pogodbe o Evropski uniji, in zlasti člena 38 Listine, ki določa, da politike Unije zagotavljajo visoko raven varstva potrošnikov,

—

ob upoštevanju člena 26 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), ki določa, da „notranji trg zajema območje brez notranjih meja, na katerem je v skladu z določbami Pogodb zagotovljen prost pretok blaga, oseb, storitev in kapitala“,

—

ob upoštevanju člena 3(3) Pogodbe o Evropski uniji, ki Unijo zavezuje k prizadevanju „za visoko konkurenčno socialno tržno gospodarstvo, usmerjeno v polno zaposlenost in socialni napredek, ter za visoko raven varstva in izboljšanje kakovosti okolja“,

—

ob upoštevanju člena 9 PDEU, ki določa, da „pri opredeljevanju in izvajanju svojih politik in dejavnosti Unija upošteva zahteve, ki so povezane s spodbujanjem visoke stopnje zaposlenosti, zagotavljanjem ustrezne socialne zaščite, bojem proti socialni izključenosti in visoko stopnjo izobraževanja in usposabljanja ter varovanjem človekovega zdravja“,

—

ob upoštevanju člena 11 PDEU, ki določa, da je treba „zahteve varstva okolja vključevati v opredelitve in izvajanje politik in dejavnosti Unije, zlasti zaradi spodbujanja trajnostnega razvoja“,

—

ob upoštevanju člena 12 PDEU, ki določa, da se „pri opredeljevanju in izvajanju drugih politik in dejavnosti Unije upoštevajo zahteve varstva potrošnikov“,

—

ob upoštevanju členov 14, 114(3) in 169 PDEU in njenega protokola 26 o storitvah v splošnem (gospodarskem) interesu,

—

ob upoštevanju člena 169(1) PDEU, ki določa, da „zato da bi podprli interese potrošnikov in zagotovili visoko raven varstva potrošnikov, Unija prispeva k varovanju zdravja, varnosti in ekonomskih interesov potrošnikov, pa tudi k spodbujanju njihove pravice do obveščenosti, izobraževanja in samoorganiziranja za zaščito njihovih interesov“,

—

ob upoštevanju priporočila Sveta 98/560/ES z dne 24. septembra 1998 o razvoju konkurenčnosti sektorja evropskih avdiovizualnih in informacijskih storitev s spodbujanjem nacionalnih okvirov za dosego primerljive in učinkovite ravni varstva mladoletnikov in človekovega dostojanstva (1),

—

ob upoštevanju poročila o uporabi Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. oktobra 2004 o sodelovanju med nacionalnimi organi, odgovornimi za izvrševanje zakonodaje o varstvu potrošnikov (Uredba o sodelovanju na področju varstva potrošnikov) (COM(2009)0336),

—

ob upoštevanju Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah) (2),

—

ob upoštevanju Sklepa št. 1926/2006/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o uvedbi programa ukrepov Skupnosti na področju potrošniške politike (2007–2013) (3),

—

ob upoštevanju priporočila 2006/952/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 o varstvu mladoletnikov in človeškega dostojanstva ter o pravici do odgovora v zvezi s konkurenčnostjo evropske avdiovizualne industrije in industrije spletnih informacijskih storitev (4),

—

ob upoštevanju Direktive 2007/65/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2007 o spremembi Direktive Sveta 89/552/EGS o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju dejavnosti razširjanja televizijskih programov (5),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru z naslovom „Strategija potrošniške politike EU za obdobje 2007–2013: usposabljanje potrošnikov, izboljševanje blaginje potrošnikov, učinkovito varstvo potrošnikov“ in resolucije Parlamenta z dne 20. maja 2008 o strategiji potrošnike politike EU za obdobje 2007–2013 (6),

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 765/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 o določitvi zahtev za akreditacijo in nadzor trga v zvezi s trženjem proizvodov (7), katere cilj je vzpostaviti splošni okvir pravil in načel v zvezi z akreditacijo in nadzorom trga,

—

ob upoštevanju Direktive 2009/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. junija 2009 o varnosti igrač (direktiva o varnosti igrač) (8),

—

ob upoštevanju priporočila Komisije z dne 29. junija 2009 o ukrepih za izboljšanje delovanja enotnega trga in njenega priporočila z dne 12. julija 2004 o prenosu v nacionalno zakonodajo direktiv, ki vplivajo na notranji trg (9),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 2. julija 2009 o izvrševanju pravnega reda Skupnosti o varstvu potrošnikov (COM(2009)0330) in poročila Komisije z dne 2. julija 2009 o uporabi Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. Oktobra 2004 o sodelovanju med nacionalnimi organi, odgovornimi za izvrševanje zakonodaje o varstvu potrošnikov („Uredba o sodelovanju na področju varstva potrošnikov“) (COM(2009)0336),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 7. julija 2009 Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o usklajeni metodologiji za klasifikacijo pritožb in poizvedb potrošnikov ter poročanje o njih (COM(2009)0346) ter spremljajočega osnutka priporočila Komisije (SEC(2009)0949),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu svetu „Evropa 2020 – Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast“ (COM(2010)2020),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. marca 2010 o varstvu potrošnikov (10),

—

ob upoštevanju Direktive 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. marca 2010 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev (Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah) (11),

—

ob upoštevanju poročila profesorja Maria Montija Komisiji z dne 9. maja 2010 o oživitvi notranjega trga z naslovom „Nova strategija za enotni trg“,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. maja 2010 o uresničitvi enotnega trga za potrošnike in državljane (12),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. septembra 2010 o dokončnem oblikovanju notranjega trga za elektronsko poslovanje (13),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. oktobra 2010 o finančni, gospodarski in socialni krizi: Priporočila za ukrepe in pobude, ki naj bi jih sprožili (vmesno poročilo) (14),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 22. oktobra 2010 z naslovom „Zagotavljanje učinkovitosti trgov v korist potrošnikov“ (četrta izdaja pregleda stanja potrošniških trgov) (SEC(2010)1257),

—

ob upoštevanju poročila z dne 27. oktobra 2010 z naslovom Poročilo o državljanstvu EU iz leta 2010: Odpravljanje ovir za pravice državljanov EU (COM(2010)0603),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 4. marca 2011 z naslovom „Potrošniki doma na enotnem trgu“ (peta izdaja pregleda stanja potrošniških trgov) (SEC(2011)0299),

—

ob upoštevanju letnega poročila o Evropski mreži centrov za varstvo potrošnikov v letu 2010 Urada za publikacije Evropske unije, izdanega leta 2011,

—

ob upoštevanju svojega stališča z dne 23. junija 2011 o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o pravicah potrošnikov (15),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. julija 2011 o bolj učinkovitem in poštenem maloprodajnem trgu (16),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije iz oktobra 2011 z naslovom „Zagotavljanje učinkovitosti trgov v korist potrošnikov“ (šesta izdaja pregleda stanja potrošniških trgov) (SEC(2011)1271),

—

ob upoštevanju „Krakovske izjave“ prvega foruma o enotnem trgu, ki je potekal v Krakovu (Poljska) 3. in 4. oktobra 2011,

—

ob upoštevanju predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. oktobra 2011 o vzpostavitvi instrumenta za povezovanje Evrope (COM(2011)0665),

—

ob upoštevanju svojih resolucij z dne 23. oktobra 2012 o pravicah potnikov pri vseh vrstah prevoza (17) in z dne 25. oktobra 2011 o mobilnosti in vključevanju invalidov ter evropski strategiji o invalidnosti 2010–2020 (18),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 29. marca 2012 o delovanju in uporabi veljavnih pravic letalskih potnikov (19),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1169/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom (20),

—

ob upoštevanju predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. novembra 2011 o programu varstva potrošnikov 2014 – 2020 (COM(2011)0707) in povezanih dokumentov (SEC(2011)1320 in SEC(2011)1321),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. novembra 2011 o novi strategiji za potrošniško politiko (21),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 19. decembra 2011 Evropskemu parlamentu in Svetu z naslovom „Evropska vizija za potnike: sporočilo o pravicah potnikov pri vseh vrstah prevoza“ (COM(2011)0898),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 11. januarja 2012 z naslovom „Skladen okvir za okrepitev zaupanja v enotni digitalni trg elektronskega poslovanja in spletnih storitev“ (COM(2011)0942),

—

ob upoštevanju predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. januarja 2012 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (Splošna uredba o varstvu podatkov) (COM(2012)0011),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 2. februarja 2012 o usklajenem evropskem pristopu h kolektivnim tožbam naproti (22),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. aprila 2012 z naslovom „Strategija za e-javna naročila“ (COM(2012)0179),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 2. maja 2012 z naslovom „Evropska strategija za boljši internet za otroke“ (COM(2012)0196),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. maja 2012 o strategiji za krepitev pravic ranljivih potrošnikov (23),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. maja 2012 o pregledu stanja notranjega trga (24),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 22. maja 2012 Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom „Evropska agenda za potrošnike – za krepitev zaupanja in rasti“ (COM(2012)0225),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 29. maja 2012 z naslovom „Pregled stanja potrošniških trgov – Potrošniki doma na enotnem trgu“ (sedma izdaja pregleda stanja potrošniških trgov) (SWD(2012)0165),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 7. decembra 2012 z naslovom „Zagotavljanje učinkovitosti trgov v korist potrošnikov“ (osma izdaja pregleda stanja potrošniških trgov) (SWD(2012)432),

—

ob upoštevanju predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. junija 2012 o elektronski identifikaciji in skrbniških storitvah za elektronske transakcije na notranjem trgu (COM(2012)0238),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 19. julija 2012 o izboljšanju vidikov krepitve moči potrošnikov od leta 2012 do leta 2014 (SWD(2012)0235),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 3. oktobra 2012 z naslovom „Akt za enotni trg II – Skupaj za novo rast“ (COM(2012)0573),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. decembra 2012 o dokončanju enotnega digitalnega trga (25),

—

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom „Evropska agenda za potrošnike – za krepitev zaupanja in rasti“ (COM(2012)0225),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov (A7-0163/2013),

A.

ker sta spodbujanje in varstvo potrošnikov in njihovih pravic temeljni vrednoti Unije;

B.

ker igrajo potrošniki osrednjo vlogo v gospodarstvu, saj je potrošnja ena glavnih gonilnih sil rasti v Uniji;

C.

ker imajo državljani EU kot potrošniki ključno vlogo pri doseganju ciljev strategije Evropa 2020, ki so pametna, vključujoča in trajnostna rast, in ker bi vloga potrošnika morala biti v skladu s tem priznana kot del gospodarske politike EU;

D.

ker je cilj Unije doseči visoko raven ozaveščenosti potrošnikov, njihovo čim vplivnejšo vlogo in čim boljšo varnost zanje, kakor tudi pravo ravnovesje med konkurenčnostjo podjetij in gospodarstev v Uniji, zlasti z varovanjem zdravja, varnosti in gospodarskih interesov potrošnikov ter tudi s spodbujanjem njihovih pravic do obveščenosti, izobraževanja in organiziranja;

E.

ker potrošniki niso homogena skupina in ker je treba to različnost obravnavati v Evropski agendi za potrošnike, saj med njimi obstajajo velike razlike v smislu potrošniških znanj in veščin, ozaveščenosti o zakonodaji, odločnosti in pripravljenosti za uveljavljanje svojih pravic; ker je treba pri izvajanju Evropske agende za potrošnike upoštevati nediskriminacijo in dostopnost;

F.

ker je treba spodbuditi zaupanje potrošnikov, njihovo varnost na trgu in poznavanje njihovih pravic, pri čemer je treba posebno pozornost nameniti skupinam ranljivih potrošnikov, kot so otroci, starejši in drugi potrošniki v primerih ranljivosti; ker je bistveno s tega vidika potrošnikom zagotoviti, da so v Uniji bolje zaščiteni pred tveganji zaradi proizvodov in storitev, ki lahko škodijo njihovemu zdravju ali varnosti;

G.

ker primerne in ustrezne informacije pomenijo informacije, ki so lahko dostopne, pregledne, nezavajajoče in primerljive;

H.

ker je uresničevanje pravilno delujočega notranjega trga v skladu s cilji lizbonske strategije, namreč s povečanjem rasti in delovnih mest, kar je v prid 500 milijonom potrošnikov v EU;

I.

ker je elektronsko trgovanje za vse potrošnike zelo koristno, saj ima ogromen čezmejni potencial, ki omogoča potrošnikom, da izrabijo vse koristi enotnega trga; ker je elektronsko trgovanje kot sredstvo vključevanja zelo koristno za invalidne potrošnike, potrošnike z omejeno mobilnostjo in potrošnike, ki živijo na podeželskih območjih z geografskimi ovirami;

J.

ker negotovost v zvezi s pravicami potrošnikov glede čezmejnih nakupov spodkopava koristi povezovanja trgov;

K.

ker razvoj elektronskega trgovanja upočasnjuje še vedno prisoten digitalni razkorak med državljani Unije, predvsem med starejšimi; ker večina javnih in zasebnih spletnih strani še vedno ni dostopna invalidnim osebam oziroma osebam z nižjo digitalno pismenostjo;

L.

ker razdrobljenost enotnega digitalnega trga ogroža pravice potrošnikov; ker nekatere spletne strani niso primerne za čezmejne nakupovalce in potrošnike; ker bosta kmalu začeli veljati direktiva o alternativnem reševanju sporov in uredba o spletnem reševanju sporov, ki bosta zagotovili uporabna orodja za potrošnike, zlasti za čezmejne transakcije; ker si uvedba ustreznih mehanizmov za vlaganje učinkovitih skupinskih tožb zasluži dodatne premislek;

M.

ker je nedavna finančna kriza poudarila, da je treba nujno zagotoviti varstvo in obveščenost potrošnikov na področju finančnih in bančnih storitev, saj bi takšni produkti lahko neposredno vplivali na njihovo splošno blaginjo, kot tudi, da potrebujemo bolj nepristransko svetovanje za potrošnike;

N.

ker Evropska agenda za potrošnike določa ukrepe za vključevanje potrošniške politike Unije, s katerimi naj bi dosegli cilje strategije Evropa 2020;

O.

ker sedanja gospodarska kriza resno vpliva tudi na kupno moč potrošnikov na enotnem trgu, zlasti na potrošnike v ranljivem položaju, ki izhaja iz njihovih socialnih ali finančnih okoliščin; ker je treba posledično pravice potrošnikov priznati do potrebne stopnje;

P.

ker mora enotni trg potrošnikom v Uniji zagotoviti dostop do široke palete visokokakovostnih izdelkov in storitev po konkurenčnih cenah; ker proizvodnja okolju prijaznih dobrin in nudenje okolju prijaznih storitev spodbuja odgovorno potrošnjo, kar bi spodbudilo trajnostni razvoj, zaposlovanje in gospodarsko rast; ker bi morala Komisija obravnavati in preučiti nove oblike potrošnje, kot je sodelovalna potrošnja;

Q.

ker bo treba z napredovanjem tehničnega in znanstvenega znanja uvesti potrebne prilagoditve glede varnosti hrane in varnosti drugih osnovnih potrošniških proizvodov;

R.

ker je treba okrepiti vlogo potrošniških združenj na vseh področjih s sprejetjem potrebnih pravnih in ekonomskih ukrepov ter jih podpreti s krepitvijo zmogljivosti; ker imajo potrošniška združenja edinstveno vlogo pri zagotavljanju zaupanja in razvoju enotnega trga;

S.

ker potniki niso zadostno obveščeni o svojih pravicah in kakovosti storitev, ki jo lahko upravičeno pričakujejo, ter imajo pogosto težave pri vlaganju pritožb in uveljavljanju svojih zakonitih pravic; ker potrebujemo smernice za lajšanje in izboljšanje uporabe različnih uredb o pravicah potnikov za vse načine prevoza; ker mora Komisija pri prihodnji reviziji direktive o paketnih potovanjih celovito preučiti vpliv elektronskega trgovanja in digitalnih trgov na vedenje potrošnikov v evropski turistični panogi;

T.

ker veljavna zakonodaja EU zagotavlja osnovno zaščito za potnike pri vseh načinih prevoza, vendar pa uporaba, nadzor in izvrševanje nekaterih pravic potnikov niso ustrezno zagotovljeni pri vseh načinih prevoza po celotni Uniji, kar škodi prostemu pretoku na enotnem trgu, saj vpliva na zaupanje državljanov, kadar potujejo, ter slabi pošteno konkurenco med prevozniki;

U.

ker je treba zagotoviti, da bo potnikom jasna razlika med neizbirnimi stroški poslovanja, ki so vključeni v prevoznine, in izbirnimi sestavinami, ki se lahko rezervirajo, v okviru računalniških sistemov rezervacij, kar ureja Uredba (ES) št. 1008/2008 o skupnih pravilih za opravljanje zračnih prevozov v Skupnosti (prenovitev) (26), da bi tako povečali preglednost cen za potrošnike, ki rezervirajo vozovnice po internetu;

V.

ker so štirje glavni cilji, določeni v sporočilu Komisije o Evropski agendi za potrošnike,: 1) krepitev varnosti potrošnikov; 2) izboljšanje znanja; 3) krepitev izvajanja in zagotavljanje pravnih instrumentov; in 4) usklajevanje pravic in ključnih politik s spremembami v družbi in gospodarstvu; ker bi morali Evropski parlament in nacionalni parlamenti prispevati k hitremu in učinkovitemu prenosu zakonodaje o varstvu potrošnikov;

W.

ker je Unija določila cilje za zmanjšanje emisij CO2 za uresničitev ciljev strategije Evropa 2020 in zagotovitev, da bo glavnina preskrbe z energijo do leta 2050 zagotovljena z obnovljivimi viri energije;

X.

ker morajo biti predlogi, ki jih je treba pripraviti, v skladu s štirimi glavnimi opredeljenimi cilji;

1.

pozdravlja celovit pristop Evropske agende za potrošnike in še zlasti dejstvo, da agenda zajema skoraj vsa za potrošnike pomembna področja politike in tako daje jasno sporočilo o povečanju vloge in pomena varnosti potrošnikov in njihovih pravic na enotnem trgu ter o krepitvi potrošniških združenj; vendar poudarja, da se mora to odražati tudi v zakonodajnih in drugih predlogih Komisije;

2.

pozdravlja pripravljenost Komisije, da bo sodelovala s trgovci in posredniki pri podpiranju pobud družbene odgovornosti podjetij, ki spodbujajo varnost potrošnikov; ugotavlja, da bi Komisija morala vzdrževati stalni dialog z zasebnim sektorjem, da bi bile pobude sprejete in bi se dejansko uporabljale;

3.

poziva, naj se potrošnikom omogoči enostavno in učinkovito uveljavljanje njihovih pravic na osnovnih področjih, vključno na področju prehrane, zdravstvenih storitev, energetike, finančnih in digitalnih storitev, dostopa do širokopasovnih povezav, zaščite podatkov, prevoza in telekomunikacij;

4.

poziva Komisijo, naj tesno sodeluje z nacionalnimi vladami pri uvajanju kampanje na ravni Unije za povečanje znanja o pravicah in interesih potrošnikov; poudarja, da je za uspeh te kampanje pomembno, da v procesu ne sodelujejo le javni sektor in organizacije za varstvo potrošnikov, temveč tudi zasebni sektor;

5.

meni, da je treba spodbujati elektronske platforme, kot sta mreža European Enterprise Support Network in spletno mesto Your Europe, ki prispevajo k razvoju enotnega evropskega trga ter zagotavljajo pomembne informacije za potrošnike ter mala in srednja podjetja;

6.

poziva Komisijo, naj predloži predlog o tem, kako izboljšati znanje državljanov o finančnem sektorju, da bi ljudje imeli vse potrebne informacije, preden se odločijo za najem posojila; posebno pozornost bi bilo treba posvetiti mlajši generaciji in izobraževanju družbe o kratkoročnih posojilih;

7.

poudarja, da usposabljanje potrošnikov zmanjšuje njihovo tveganje glede nevarnih ali ponarejenih izdelkov, špekulativnih finančnih produktov in zavajajočega oglaševanja; meni, da morata biti izobraževanje (vključno s finančnim opismenjevanjem) in krepitev moči potrošnikov vseživljenjsko in se morata začeti v šoli; poudarja, da je treba preprečiti poplavo informacij in namesto tega zmanjšati primanjkljaj znanja ter izboljšati osveščenost potrošnikov z zanesljivimi, jasnimi, primerljivimi in ciljno usmerjenimi informacijami;

8.

poudarja, da ne smemo pozabiti na vlogo in usposabljanje podjetij, če želimo, da potrošniki v celoti uveljavijo svoje pravice; meni, da je dobro poznavanje pravic potrošnikov v podjetjih bistveno, če želimo doseči popolno izvajanje obstoječe zakonodaje o varstvu potrošnikov; poziva Komisijo in države članice, naj v ta namen sprejmejo potrebne ukrepe in se pri tem osredotočijo na mala in srednja podjetja;

9.

na podlagi ugotovitev več anket poudarja, da so potrošniki, gledano dolgoročno, zaskrbljeni glede morebitnih razlik v kakovosti izdelkov enake znamke in v enaki embalaži, ki se prodajajo na enotnem trgu; meni, da potrošniki v različnih državah članicah nimajo dostopa do enake ravni kakovosti, ko na enotnem trgu kupujejo izdelke enake znamke in v enaki embalaži; poudarja, da ni sprejemljiva nobena oblika diskriminacije potrošnikov;

10.

poziva Komisijo, naj o tem izvede tehtno preiskavo, na podlagi katere bi bilo mogoče oceniti, ali je treba prilagoditi obstoječo zakonodajo Unije; poziva Komisijo, naj obvesti Evropski parlament in potrošnike o rezultatih te preiskave;

11.

poziva Komisijo, naj uvede posodobljene in enotne standarde, ki bodo zagotavljali varnost in pristnost izdelkov; v vsakem primeru upa, da bo predlog spremembe Direktive 2001/95/ES o splošni varnosti proizvodov zagotovil visoko raven varnosti potrošniških izdelkov;

12.

pozdravlja predlog Komisije za uvedbo pravnega okvira za varnost proizvodov; s tega vidika poudarja pomen učinkovitega nadzora trga, saj se na enotnem evropskem trgu še vedno najdejo nevarni proizvodi, med katerimi so tudi izdelki z oznako CE;

13.

poziva, naj potrošniki varno izkoristijo napredek na področju znanosti in tehnologije ter imajo dostop do informacij, nepristranskega svetovanja in instrumentov, ki so potrebni za poštene in učinkovite pravne instrumente;

14.

poziva države članice in Komisijo, naj podprejo pobude, katerih namen je, da bi rezultate napredka na področju znanosti, tehnološkega razvoja in drugih inovacij pretvorili v koristi za potrošnike, in sicer ob ustreznem upoštevanju zakonodaje o varnosti potrošniških izdelkov;

15.

poziva k ustreznemu varstvu potrošnikov in varnosti proizvodov na trgih potrošniškega blaga, proizvedenega z nanotehnologijo ali gensko spremenjenimi organizmi;

16.

poudarja, da morata biti znanstveno strokovno znanje in regulativno mnenje neodvisna in pregledna, zlasti v politiki na področju zdravja, okolja in živil, da bi zagotovili najvišjo raven varovanja zdravja potrošnikov in njihovega zaupanja;

17.

poudarja, da je treba zagotoviti boljšo zaščito pravic ranljivih skupin potrošnikov, kot so otroci in starejši oziroma potrošniki v primerih ranljivosti, zlasti na področju prometa, finančnih storitev, energetike ter informacijskih in komunikacijskih tehnologij; poudarja, da tako na ravni Unije kot na nacionalni ravni potrebujemo ukrepe, da bi zagotovili ustrezna jamstva za varstvo teh potrošnikov;

18.

poudarja, da morajo Komisija in države članice spodbujati odgovorno in trajnostno potrošnjo v skladu s cilji strategije Evropa 2020; treba je omogočiti tudi nemoten dostop potrošnikov do trgov z vidika visoko konkurenčnega socialnega tržnega gospodarstva v Uniji, ki temelji na solidarnosti; meni, da je treba nujno obravnavati tratenje hrane, zagotoviti večjo trajnost potrošniškega blaga, spodbujati recikliranje in potrošnjo rabljenega blaga ter dodatno izboljšati energetsko učinkovitost proizvodov, ki so na voljo na enotnem trgu;

19.

vztraja, da bi Komisija morala še naprej skrbno spremljati, kako se uporablja zakonodaja, ki podpira razvoj enotnega trga; poziva Komisijo, naj v skladu s Pogodbo o delovanju Evropske unije sprejme potrebne zakonske ukrepe proti tistim državam članicam, ki kršijo in ne izvajajo ali uveljavljajo zakonodaje o enotnem trgu;

20.

pozdravlja dodatne zakonodajne pobude, namenjene vzpostavitvi popolnoma povezanega enotnega trga, da bi povečali konkurenco in učinkovitost ter potrošnikom v Uniji zagotovili večjo izbiro;

21.

poziva predvsem Komisijo in države članice, naj zagotovijo pravočasno in dosledno izvajanje pravnega reda Unije o varstvu potrošnikov, zlasti direktive o pravicah potrošnikov (27), direktive o nepoštenih poslovnih praksah (28) ter direktive o zavajajočem in primerjalnem oglaševanju (29); nadalje poziva Komisijo in države članice, naj spremljajo učinkovitost pravnega reda o varstvu potrošnikov; izpostavlja dokaze, ki kažejo, da se državljani še vedno ne zavedajo svojih pravic na enotnem trgu, zato poziva Komisijo in države članice, naj si kot del postopka izvajanja nadalje prizadevajo za spodbujanje razpoložljivosti jasnih in celovitih informacij za potrošnike ter informacij o razpoložljivih odškodninskih instrumentih za potrošnike;

22.

poziva Komisijo, naj aktivneje pristopi k oceni stopnje, do katere imajo državljani v državah članicah dostop do bančnih računov; poziva Komisijo, naj poroča o tem, kako se spoprijema s to težavo, in poročilo o tem predloži Parlamentu do konca prvega četrtletja leta 2014;

23.

priporoča, da se bolje izkoristijo razpoložljivi podatki o vedenju potrošnikov, in še zlasti meni, da bi morali učinkoviteje izkoristiti izsledke pregleda stanja potrošniških trgov; zato predlaga, da Skupno raziskovalno središče opravi analizo in nadzor v obliki financiranega raziskovalnega projekta, da se določijo prednostna področja za državljane, kadar gre za vprašanje izboljšanja njihovih pravic kot potrošnikov na enotnem trgu, in skladno s tem prilagodijo vsebine, format in delo organizacij, ki informacije posredujejo potrošnikom;

24.

poudarja, da morajo politike EU spodbujati sodelovanje med potrošniškimi združenji in javnimi institucijami na vseh področjih in tako olajšati dostop do potrebnih finančnih virov ter pospešiti izmenjavo dobrih praks in znanja med temi združenji; meni, da je treba vzpostaviti register evropskih združenj, ki bo pomagal pri oblikovanju takih združenj;

25.

ugotavlja, da bi se Komisija morala osredotočiti ne le na nakup digitalne vsebine v digitalnem okolju, temveč tudi na to, kako spodbujati prodajo blaga in storitev v digitalnem okolju ter povečati zaupanje potrošnikov, da bi slednji vedeli, kako lahko branijo svoje pravice in rešujejo spore, če kupijo izdelek ali storitev slabe kakovosti;

26.

poziva Komisijo, naj posveti posebno pozornost varstvu potrošnikov na področju kratkoročnih posojil, saj so prav najbolj ranljivi potrošniki tisti, ki v času krize uporabljajo te finančne produkte, ne da bi se kot posojilojemalci popolnoma zavedali svojih obveznosti in tveganj;

27.

opozarja, da morajo primerne in ustrezne informacije za potrošnike spremljati ukrepi za krepitev moči, da bi potrošniki lahko v celoti izkoristili priložnosti, ki se ponujajo na notranjem trgu;

28.

poziva Komisijo, naj sodeluje z Evropskim parlamentom in nacionalnimi organi za izboljšanje informacij, ki so na razpolago potrošnikom, o tem, kako bolje upravljati porabo energije v gospodinjstvih;

29.

meni, da je treba izpeljati čezmejne energetske projekte, ki so vključeni v program instrumenta za povezovanje Evrope, saj bo to spodbudilo konkurenčnost med dobavitelji elektrike in plina ter povečalo neodvisnost energetskega sektorja v državah članicah;

30.

poziva k okrepitvi konkurenčne politike Unije in k spodbujanju pravic potrošnikov, ki bi morale imeti osrednjo vlogo v tem procesu; meni, da je ta reorganizacija še zlasti pomembna za razvoj trdnega enotnega digitalnega trga; v zvezi s tem izpostavlja pomembno vlogo spletnih strani za primerjavo cen in poudarja, da je treba zagotoviti njihovo neodvisnost;

31.

poziva Komisijo in države članice, naj potrdijo sredstva, potrebna za učinkovito izvajanje agende, tudi ob upoštevanju večletnega finančnega okvira 2014–2020, in naj izvajajo sistematične ocene njihovega učinka;

32.

poudarja, da je čedalje hitrejši razvoj elektronskega trgovanja, kar zadeva potrošnike, zelo pomemben, saj ponuja večjo izbiro, zlasti tistim, ki živijo na manj dostopnih, oddaljenih ali obrobnih območjih, in tudi tistim z omejeno sposobnostjo gibanja, ki sicer ne bi imeli dostopa do široke izbire blaga;

33.

poziva Komisijo, naj sprejme ukrepe za boj proti neenaki obravnavi potrošnikov na enotnem trgu zaradi obstoječih omejitev glede prodaje na daljavo, ki jih uporabljajo podjetja pri čezmejni prodaji na daljavo;

34.

poudarja, da nimajo vsi potrošniki možnosti ali zmožnosti uporabe interneta in da bi bilo zato treba potrošnikom ponujati storitve po več kanalih;

35.

poudarja, da je zaupanje potrošnika nujno za domačo in čezmejno elektronsko trgovanje; poudarja, da je treba zagotoviti kakovost, varnost, sledljivost in pristnost izdelkov, brez goljufij in na pošten način, pri tem pa se morajo spoštovati pravila glede varstva osebnih podatkov in zagotoviti, kjer je to ustrezno, da potrošnik poda jasno in izrecno privolitev za uporabo osebnih podatkov;

36.

poudarja, da je varstvo osebnih podatkov nujen predpogoj za varstvo potrošnikov ter delovanje in rast enotnega digitalnega trga;

37.

poudarja, da potrošniki pričakujejo hitre, zanesljive in konkurenčne dostavne storitve za elektronsko trgovanje, in da so dobro delujoče dostavne storitve nujne za pridobitev zaupanja potrošnikov;

38.

pozdravlja ukrepe, ki jih je Komisija predvidela na področju finančnih storitev, in poudarja, da je treba vzpostaviti celovit pravni okvir, ki bo zagotavljal neodvisno svetovanje potrošnikom, zlasti na področju finančnih storitev; poudarja, da morajo biti tržne informacije zanesljive, jasne in primerljive ter dostopne v elektronski obliki kot tudi v drugih oblikah; poudarja, da je treba sprožiti sodne postopke zoper nepoštenim trgovinskim praksam in nepoštenim pogodbenim pogojem; poudarja, da je treba varovati potrošnike, ki so „ujeti“ v enem od finančnih produktov;

39.

je seznanjen z novim predlogom (COM(2013)0130, 13. marec 2013) uredbe o spremembi Uredbe (ES) št. 261/2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov ter Uredbe (ES) št. 2027/97 o odgovornosti letalskih prevoznikov v zvezi z letalskim prevozom potnikov in njihove prtljage; ponovno poziva, da naj bo strnjen seznam pravic potnikov, ki veljajo za vse načine prevoza, v vseh uradnih jezikih Unije na voljo čim večjemu številu ljudi;

40.

poudarja, da je treba spodbujati pravico do dostopa do osnovnega plačilnega računa za vse potrošnike in jim ponuditi jasne in ustrezne podatke o naložbenih produktih, kot je med drugim predvideno v predlogu uredbe o regulaciji ključnih informacij za naložbene produkte (COM(2012)0352); poudarja, da so potrebna stroga pravila za ureditev finančnih trgov; poudarja, da sedanja gospodarska in finančna kriza slabita položaj velikega števila potrošnikov, saj postajajo vedno bolj ranljivi; ugotavlja tudi, da vse bolj negotova delovna mesta, stopnje brezposelnosti in izguba kupne moči povečujejo neenakosti; poziva Komisijo, naj pri oblikovanju politik upošteva te nove trende;

41.

poudarja, da potrebujemo tesno sodelovanje med evropskimi, nacionalnimi in lokalnimi organi ter potrošniškimi združenji, da se vzpostavijo posvetovalni mehanizmi in omogoči izvajanje ukrepov, predvidenih v agendi;

42.

poziva Komisijo, naj bo sistem za obveščanje RAPEX (sistem hitrega obveščanja za neživilske potrošniške izdelke) preglednejši in učinkovitejši; meni, da je treba razviti mreže evropskih potrošniških središč in mrežo sodelovanja na področju varstva potrošnikov; meni, da bi Komisija morala razmisliti o vzpostavitvi sistema, kakršen je RAPEX, za storitve;

43.

poudarja, da morajo biti odškodninski mehanizmi, kot sta alternativno ali spletno reševanje sporov, hitri, dostopni in učinkoviti; poudarja, da učinkovitega dostopa do pravnega varstva v čezmejnih sporih ne bi smele ovirati težave, ki izhajajo iz čezmejne narave spora, pomanjkanja sredstev ali nezadostnih informacij o dostopnosti pravne pomoči; zato poziva k boljšemu izvajanju Direktive Sveta 2003/8/ES z dne 27. januarja 2003 in, po potrebi, k njenemu pregledu, da se odpravijo pomanjkljivosti;

44.

poudarja, da alternativno ali spletno reševanje sporov ne more nadomestiti mehanizme kolektivnih pravnih instrumentov; poziva Komisijo, naj preuči ukrepe, ki bodo vodili k uvedbi usklajenega vseevropskega mehanizma kolektivnih pravnih instrumentov na področju varstva potrošnikov, ki se bo uporabljal za čezmejne primere; poudarja, da bi neusklajene pobude znotraj Unije lahko vodile k razdrobljenosti; poudarja, da bi moral pristop Unije h kolektivnim pravnim instrumentom, če naj bodo ta dejansko učinkovita in če se želijo preprečiti morebitne zlorabe, vključevati le zastopniške tožbe subjektov, ki so ustrezno priznani na nacionalni ravni (javni organi, kot so varuhi človekovih pravic ali potrošniške organizacije); vztraja, da je treba oblikovati pristop Unije h kolektivnim pravnim instrumentom na podlagi načela možnosti izbire (opt-in);

45.

poudarja, da je treba zagotoviti dostopnost blaga in storitev v Uniji, ki zadevajo področja, kot so grajeno okolje, prevoz ter informacijska in komunikacijska tehnologija; poziva Komisijo, naj predlaga evropski akt o dostopnosti, ki bi bil zelo velikopotezen;

46.

poudarja dejstvo, da bo moral prihodnji večletni finančni okvir 2014–2020 Evropski agendi za potrošnike omogočiti zadostno financiranje;

47.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

19.2.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 65/12

—

ob upoštevanju direktive Sveta 2003/8/ES z dne 27. januarja 2003 o izboljšanju dostopa do pravnega varstva v čezmejnih sporih z uvedbo minimalnih skupnih pravil v zvezi s pravno pomočjo pri takih sporih (1),

—

ob upoštevanju poročila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru z dne 23. februarja 2012 o izvajanju Direktive 2003/8/ES o izboljšanju dostopa do pravnega varstva v čezmejnih sporih z uvedbo minimalnih skupnih pravil v zvezi s pravno pomočjo pri takih sporih (COM(2012)0071),

—

ob upoštevanju člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

—

ob upoštevanju Haaške konvencije z dne 25. oktobra 1980 o mednarodnem dostopu do pravnega varstva,

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve in mnenja Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov (A7-0161/2013),

A.

ker člen 47(3) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah določa, da se „[O]sebam, ki nimajo zadostnih sredstev, […] odobri pravna pomoč, kolikor je ta potrebna za učinkovito zagotovitev dostopa do sodnega varstva“;

B.

ker Direktiva Sveta 2003/8/ES vsebuje določbe, ki zagotavljajo, da imajo državljani, ki so vpleteni v čezmejne spore, dostop do pravnega varstva;

C.

ker glavna določba te direktive zagotavlja, da pravne pomoči ni mogoče zavrniti samo z utemeljitvijo, da je spor po svoji naravi čezmejen, vsaka država članica tako ohrani svoj pravni sistem, a ga mora odpreti za osebe iz drugih držav članic;

D.

ker direktiva v nadaljevanju določa pogoje za zagotavljanje čezmejne pravne pomoči, ki zadevajo zlasti finančna sredstva, vsebino spora in čezmejno naravo spora;

E.

ker je treba pravno pomoč zagotoviti le osebam, ki si brez takšne pomoči s svojimi finančnimi sredstvi ne morejo privoščiti dostopa do pravnega varstva;

F.

ker se ta sredstva ocenjujejo na podlagi smernic, ki veljajo v državi članici, v kateri odloča sodišče, in ker so v več državah članicah določeni pragovi;

G.

ker se ti pragovi občutno razlikujejo med državami članicami in se utegne državljana, ki se v eni državi članici obravnava, kot da potrebuje pravno pomoč, v drugi državi članici obravnavati, kot da te ne potrebuje, in ker člen 5(4) direktive veliko prostora namenja priznavanju te težave;

H.

ker bi bilo treba za odpravo teh razlik razmisliti o tem, ali ne bi veljalo omogočiti državljanom, da zaprosijo za pravno pomoč v državah članicah, v katerih prebivajo, in bi organi teh držav potem odločali o teh prošnjah;

I.

ker bi bilo treba za poenostavitev zadev na strani državljana in na strani oblasti, ki izvajajo direktivo, dati državljanom možnost izbire v primeru čezmejne zahteve za pravno pomoč, da zahtevo za pravno pomoč predložijo v odločanje bodisi v državi članici, v kateri imajo prebivališče, ali v državi članici, v kateri odloča sodišče ali v kateri se izvrši sodba;

J.

ker bi v primeru zagotovitve takšne možnosti izbire organi držav članice lahko uporabili svoja lastna merila in jim ne bi bilo treba posredovati zahteve drugim državam članicam ali se sklicevati na njihove pogoje in smernice;

K.

ker bi bilo mogoče državljanom, ki jim je bila priznana upravičenost do pravne pomoči v njihovi državi članici prebivališča, izdati potrdilo o tem, ki bi ga upoštevali organi države članice, v kateri sodišče odloča ali v kateri se sodba izvrši;

L.

ker čezmejna pravna pomoč iz direktive zajema tudi dodatne stroške, povezane s čezmejnimi zadevami, kot so stroški tolmačenja, prevajanja in potni stroški;

M.

ob upoštevanju dejstva, da morajo biti informacije o razpoložljivosti pravne pomoči za državljane na voljo v enem od jezikov Unije, da se zagotovi, da državljan dobi informacije v jeziku, ki ga razume;

N.

ker Haaška konvencija z dne 25. oktobra 1980 o mednarodnem dostopu do pravnega varstva vsebuje podobne določbe na mednarodni ravni, vendar jo uporablja samo 17 od 27 držav članic;

O.

ker bi bilo treba zato preostale države članice spodbujati, naj podpišejo ali ratificirajo to konvencijo;

1.

čestita Komisiji za predložitev poročila o izvajanju Direktive 2003/8/ES;

2.

obžaluje, da Komisija ne upošteva evropskih postopkov, za katere se prav tako uporablja direktiva o pravni pomoči, kot je evropski postopek v sporih majhne vrednosti, čeprav bi uporabo direktive za ta postopek v obdobju med 1. januarjem 2009 in 31. decembrom 2010 vsekakor lahko preučili;

3.

z zadovoljstvom ugotavlja, da so to direktivo prenesle vse države članice; vseeno opaža, da se razlaga področja uporabe direktive v nekaterih točkah razlikuje med državami članicami;

4.

opozarja, da bi bilo treba za naslednje poročilo zbrati podatke o številu in vsebini primerov glede na državo, da bi dobili podrobnejši in zgovornejši pregled nad uporabo tega instrumenta;

5.

obžaluje dejstvo, da se zdi, da je razmeroma malo državljanov in pravosodnih delavcev seznanjenih s pravicami, ki jih daje direktiva;

6.

poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo ukrepe za izboljšanje poznavanja pravice do čezmejne pravne pomoči v civilnih in gospodarskih zadevah ter tako izboljšajo možnosti prostega gibanja državljanov;

7.

priznava dobro delo, ki ga opravljajo portal evropskega e-pravosodja, Evropska pravosodna mreža ter e-CODEX (obveščanje v okviru e-pravosodja prek spletne izmenjave podatkov), zlasti razpoložljivost obrazcev za pravno pomoč na spletnem portalu evropskega e-pravosodja, kot to določa Direktiva Sveta 2003/8/ES; vseeno poziva k večji jasnosti in lažjemu dostopu do obrazcev za pravno pomoč in obrazcev za nacionalno pravno pomoč, vključno z jasnimi in praktičnimi informacijami o tem, kako je v različnih državah članicah najbolje zaprositi za pravno pomoč v čezmejnih in gospodarskih sporih;

8.

nadalje poziva Komisijo in države članice, naj začnejo učinkovito kampanjo obveščanja, da bi dosegle veliko število morebitnih upravičencev, pa tudi pravosodnih delavcev;

9.

meni, da tudi drugi evropski postopki, kot sta evropski postopek v sporih majhne vrednosti in postopek za evropski plačilni nalog, niso poznani, s sedanjo informacijsko politiko pa se to ne bo bistveno spremenilo;

10.

opozarja, da bi bilo mogoče uporabiti nove tehnologije in komunikacijska orodja za omogočanje dostopa do informacij o pravni pomoči; zato Komisiji in državam članicam predlaga, naj uporabijo široko paleto komunikacijskih kanalov, tudi spletne kampanje in uporabo interaktivnih platform, npr. portala e-pravosodje, kot stroškovno učinkovitih načinov za nagovarjanje državljanov;

11.

poudarja, da je treba za zagotovitev stalnosti začetih postopkov izboljšati začasno in stalno hrambo obrazcev, potrebnih za pravno pomoč, kot tudi obrazce za druge postopke, zlasti za postopek v sporih majhne vrednosti in postopek za evropski plačilni nalog, kar bi med drugim zagotovilo, da so enako vidni v vseh jezikih, tudi na spletišču Evropskega pravosodnega atlasa za civilne zadeve in Evropskem portalu e-pravosodje; poziva Komisijo, naj nemudoma sprejme ukrepe na tem področju;

12.

meni, da bi bilo treba oblikovati sezname odvetnikov, z zadostnim znanjem jezikov in primerjalnega prava za delovanje v primerih čezmejne pravne pomoči, in tako zagotoviti, da so imenovani odvetniki, ki so v takšnih zadevah sposobni delovati; priznava, da so obstoječe čezmejne pravne zbirke podatkov, kot je platforma „Find-a-Lawyer“, primeri dobre prakse na tem področju in poziva k nadaljnjem razvoju teh orodij, da bi lahko oblikovali seznam odvetnikov na portalu e-pravosodje;

13.

meni, da bi bile koristne posebne sheme usposabljanja, osredotočene na jezikovne tečaje in primerjalno pravo, za pravosodne delavce, da se tem zagotovi strokovno znanje za čezmejne primere; poziva Komisijo, naj v sodelovanju z državami članicami podpre posebno usposabljanje za odvetnike, ki nudijo pravno pomoč;

14.

priznava, da pravna podpora in usposabljanje predstavljata strošek za države članice ter da bo zaradi trenutnega gospodarskega položaja financiranje v številnih državah članicah morda omejeno; zato poziva Evropsko komisijo, naj, kjer je mogoče, državam članicam zagotovi financiranje, da bi zagotovila stalno kakovostno pravno usposabljanje v zvezi s čezmejno pravno pomočjo v civilnih in gospodarskih zadevah;

15.

poudarja, da je pomembno zagotoviti enostavnost postopkov vložitve prošenj, da so državljani vedno sami sposobni zaprositi za pravno pomoč brez pomoči pravosodnega delavca; zagovarja, da se državljane, ki začnejo s takšnimi postopki, avtomatično seznani z obstojem portala e-pravosodje, da se zagotovi njihova boljša obveščenost;

16.

meni, da je v skladu z obstoječimi nacionalnimi sistemi pravne pomoči priporočljivo imenovati en sam organ, ki bo pristojen za čezmejno pravno pomoč, z osrednjo pisarno za vsako državo članico, ki bo sprejemala zahteve za pravno pomoč in jih posredovala;

17.

meni, da je treba pri določanju gospodarskih meril za odobritev pravne pomoči bolj upoštevati različne življenjske stroške v državah članicah ter natančno določiti, kako to storiti;

18.

predlaga, da bi bilo treba prosilcem dati možnost izbire, da za pravno pomoč zaprosijo v državi članici, v kateri imajo prebivališče, ali v državi članici, v kateri odloča sodišče ali v kateri se izvrši sodba; ugotavlja, da bi v takšni ureditvi lahko organi vsake države članice uporabljali svoja lastna merila pri odločanju o vlogi za pravno pomoč;

19.

predlaga, da bi bila vsaka odločitev organa države članice prebivališča, s katero se zagotovi pravna pomoč, kar dokazuje običajno potrdilo, veljavna tudi v državi članici, v kateri odloča sodišče ali v kateri se izvrši sodba;

20.

priporoča, da bi morali stroški, ki jih krije pravna pomoč, zajemati tudi stroške, ki so posredno in neposredno povezani z obvezno navzočnostjo pred sodnikom ali drugim organom, ki ocenjuje vlogo;

21.

poziva Komisijo in države članice, naj bodo posebej pozorne na najranljivejše skupine, da se zagotovi ustrezno upoštevanje njihovih potreb;

22.

poziva Komisijo, naj predloži predlog spremembe direktive, ki bo upošteval zgornje usmeritve, da bi oblikovali skupne, višje standarde čezmejne pravne pomoči;

23.

spodbuja države članice, naj oblikujejo učinkovitejše sisteme za sodelovanje med javnimi organi in nevladnimi organizacijami, da bi pravna pomoč in pravno svetovanja postala lažje dostopna državljanom;

24.

poziva k povezovanju nacionalnih sodišč s sistemom zgodnjega opozarjanja, da bi bile z vlogo za pomoč, vloženo v eni državi članici, seznanjene tudi druge države;

25.

predlaga tudi tesnejše sodelovanje med Komisijo, državami članicami ter strokovnimi pravnimi osebami in organizacijami, kot so evropska in nacionalna odvetniška združenja;

26.

pozdravlja številne pobude, ki so se izkazale kot dobri primeri najboljše prakse na področju brezplačnega pravnega svetovanja, med katere sodijo agencije pro bono in pravne klinike;

27.

spodbuja države članice, na zagotavljajo razpoložljivost in spodbujajo dostop do pravne pomoči pred pravdo, vključno s svetovanjem o uporabi alternativnih načinov reševanja sporov, ki se pogosto izkažejo za stroškovno učinkovitejše in porabijo manj časa kot pravde;

28.

poziva države članice, ki še niso podpisale in/ali ratificirale Haaške konvencije z dne 25. oktobra 1980 o mednarodnem dostopu do pravnega varstva, naj to storijo, saj konvencija izboljšuje dostop državljanov do pravnega varstva izven Evropske unije;

29.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in državam članicam.

19.2.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 65/16

—

ob upoštevanju svojega sklepa z dne 14. marca 2012 o ustanovitvi, dodelitvi, številčni sestavi in dolžini mandata Posebnega odbora za organizirani kriminal, korupcijo in pranje denarja, ki je bil sprejet v skladu s členom 184 Poslovnika,

—

ob upoštevanju svojega sklepa z dne 11. decembra 2012 o podaljšanju mandata Posebnega odbora za organizirani kriminal, korupcijo in pranje denarja do 30. septembra 2013,

—

ob upoštevanju člena 3 Pogodbe o Evropski uniji in člena 67, poglavij 4 (členi od 82 do 86) in 5 (členi od 87 do 89) naslova V tretjega dela Pogodbe o delovanju Evropske unije in ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti njenih členov 5, 6, 8, 32, 38 in 41, naslova VI (členi od 47 do 50) in člena 52,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta o oblikovanju in izvajanju političnega cikla EU za organizirani kriminal in hude oblike mednarodnega kriminala, ki določajo večletni proces, katerega namen je boj proti najpomembnejšim nevarnostim kriminala, in sicer skladno z najboljšim mogočim sodelovanjem med državami članicami, EU in tretjimi državami,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta o določitvi prednostnih nalog EU v boju proti organiziranemu kriminalu za obdobje med letoma 2011 in 2013,

—

ob upoštevanju stockholmskega programa na področju svobode, varnosti in pravice (1), sporočila Evropske komisije z naslovom „Zagotavljanje območja svobode, varnosti in pravice za državljane Evrope: akcijski načrt izvajanja stockholmskega programa“ (COM(2010)0171) in sporočila Evropske komisije z naslovom „Izvajanje strategije notranje varnosti EU: pet korakov k varnejši Evropi“ (COM(2010)0673),

—

ob upoštevanju strategije EU na področju drog (2005–2012) in akcijskega načrta EU na področju drog (2009–2012),

—

ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu, ki jo je 15. novembra 2000 sprejela Generalna skupščina (resolucija 55/25) in je v Palermu na voljo za podpis od 12. decembra 2000, ter njenih protokolov,

—

ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov proti korupciji (UNCAC), ki je v Meridi na voljo za podpis od 9. decembra 2003,

—

ob upoštevanju Konvencije ZN proti prepovedanemu trgovanju z mamili in psihotropnimi snovmi, ki jo je sprejela Generalna skupščina 20. decembra 1988 (resolucija 1988/8) in je bila na voljo za podpis na Dunaju od 20. decembra 1988 do 28. februarja 1989 in potem naprej do 20. decembra 1989 v New Yorku,

—

ob upoštevanju Kazenskopravne konvencije in Civilnopravne konvencije Sveta Evrope o korupciji, ki sta v Strasbourgu na voljo za podpis od 27. januarja oziroma 4. novembra 1999, in resolucij 98(7) in (99)5 o ustanovitvi Skupine držav proti korupciji (GRECO), ki ju je 5. maja 1998 oziroma 1. maja 1999 sprejel Odbor ministrov Sveta Evrope,

—

ob upoštevanju Akta Sveta z dne 26. maja 1997 o pripravi Konvencije o boju proti korupciji uradnikov Evropskih skupnosti ali uradnikov držav članic Evropske unije na podlagi člena K.3(2)(c) Pogodbe o Evropski uniji (2),

—

ob upoštevanju Konvencije Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) o boju proti podkupovanju tujih javnih uslužbencev v mednarodnem poslovanju, ki je v Parizu na voljo za podpis od 17. decembra 1997, in njenih poznejših dopolnitev,

—

ob upoštevanju Konvencije Sveta Evrope o pranju, odkrivanju, zasegu in zaplembi premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, in o financiranju terorizma, ki je v Varšavi na voljo za podpis od 16. maja 2005, in resolucije CM/Res(2010)12 Odbora ministrov Sveta Evrope z dne 13. oktobra 2010 o statutu Odbora strokovnjakov za ocenjevanje ukrepov odkrivanja in preprečevanja pranja denarja (MONEYVAL),

—

ob upoštevanju 40 priporočil in 9 posebnih priporočil projektne skupine za finančno ukrepanje (Groupe d'action financière GAFI ali Financial Action Task Force FATF) na področju boja proti pranju denarja, financiranju terorizma in širjenju jedrskega orožja,

—

ob upoštevanju dela Baselskega odbora za bančni nadzor (BCBS),

—

ob upoštevanju Okvirnega sklepa Sveta 2008/841/PNZ z dne 24. oktobra 2008 o boju proti organiziranemu kriminalu (3),

—

ob upoštevanju Okvirnega sklepa Sveta 2001/500/PNZ z dne 26. junija 2001 o pranju denarja, identifikaciji, sledenju, zamrznitvi, zasegu in zaplembi pripomočkov za kazniva dejanja in premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem (4), Okvirnega sklepa Sveta 2003/577/PNZ z dne 22. julija 2003 o izvrševanju sklepov o zasegu premoženja ali dokazov (5) v Evropski uniji, Okvirnega sklepa Sveta 2005/212/PNZ z dne 24. februarja 2005 o zaplembi premoženjske koristi, pripomočkov in premoženja, ki so povezani s kaznivimi dejanji (6), in Okvirnega sklepa Sveta 2006/783/PNZ z dne 6. oktobra 2006 o uporabi načela vzajemnega priznavanja odredb o zaplembi (7),

—

ob upoštevanju Sklepa Sveta 2007/845/PNZ z dne 6. decembra 2007 o sodelovanju med uradi za odvzem premoženjske koristi držav članic na področju sledenja in identifikacije premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, ali drugega premoženja, povezanega s kaznivimi dejanji (8), ter ob upoštevanju poročila Komisije COM(2011)0176 na podlagi člena 8 tega sklepa,

—

ob upoštevanju Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (9) ter aktov, ki ga spreminjajo,

—

ob upoštevanju Okvirnega sklepa Sveta 2002/465/PNZ z dne 13. junija 2002 o skupnih preiskovalnih enotah (10) in poročila Komisije o pravnem prenosu tega okvirnega sklepa (COM(2004)0858),

—

ob upoštevanju Sklepa Sveta 2009/902/PNZ z dne 30. novembra 2009 o ustanovitvi evropske mreže za preprečevanje kriminala (EUCPN) (11),

—

ob upoštevanju Direktive 2011/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2011 o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti njenih žrtev in o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2002/629/PNZ (12), ter sporočila Komisije „Strategija EU za odpravo trgovine z ljudmi za obdobje 2012–2016“ (COM(2012)0286),

—

ob upoštevanju Listine o temeljnih pravicah in dejstva, da morajo biti koristi otrok, ki so vpleteni v trgovino z ljudmi in migracijo, vedno glavna skrb,

—

ob upoštevanju Direktive 2011/93/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o boju proti spolni zlorabi in spolnemu izkoriščanju otrok ter otroški pornografiji in nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2004/68/PNZ (13),

—

ob upoštevanju Direktive 2005/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. oktobra 2005 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja in financiranje terorizma (14) ter poročila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o izvajanju te direktive (COM(2012)0168),

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1889/2005 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. oktobra 2005 o kontroli gotovine ob vstopu v Skupnost ali izstopu iz nje (15),

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 273/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o predhodnih sestavinah pri prepovedanih drogah (16),

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1781/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. novembra 2006 o podatkih o plačniku, ki spremljajo prenose denarnih sredstev (17),

—

ob upoštevanju Okvirnega sklepa Sveta 2003/568/PNZ z dne 22. julija 2003 o boju proti korupciji v zasebnem sektorju (18) in poročila Komisije Svetu, ki temelji na členu 9 tega okvirnega sklepa (COM(2007)0328),

—

ob upoštevanju Direktive 2004/17/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil naročnikov v vodnem, energetskem in transportnem sektorju ter sektorju poštnih storitev (19) in Direktive 2004/18/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev ter njunih poznejših sprememb (20),

—

ob upoštevanju Direktive 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov,

—

ob upoštevanju Direktive 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj ter o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2001/220/PNZ (21),

—

ob upoštevanju predloga Evropske komisije COM(2013)0045 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja in financiranje terorizma,

—

ob upoštevanju predloga Evropske komisije COM(2012)0085 za direktivo o zamrznitvi in zaplembi premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, v Evropski uniji,

—

ob upoštevanju predloga Evropske komisije COM(2010)0517 o napadih na informacijske sisteme in razveljavitvi Okvirnega sklepa Sveta 2005/222/PNZ,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z naslovom „Akcijski načrt za okrepljeni boj proti davčnim goljufijam in davčnim utajam“ (COM(2012)0722),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z naslovom „Prvo letno poročilo o izvajanju strategije notranje varnosti EU“ (COM(2011)0790),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu z naslovom „Boj proti kriminalu v digitalni dobi: ustanovitev Evropskega centra za boj proti kibernetski kriminaliteti“ (COM(2012)0140),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom „Celovitemu evropskemu okviru za spletne igre na srečo naproti“ (COM(2012)0596),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z naslovom „Ocenjevanje kriminalitete v EU: akcijski načrt za statistične podatke v obdobju 2011-2015“ (COM(2011)0713),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o konkretnih načinih za krepitev boja proti davčnim utajam in izmikanju davkom, vključno v zvezi s tretjimi državami (COM(2012)0351),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom „Oblikovanje kazenskopravne politike EU: zagotavljanje učinkovitega izvajanja politik EU s pomočjo kazenskega prava“ (COM(2011)0573),

—

ob upoštevanju poročila Komisije Svetu z dne 6. junija 2011 o načinih sodelovanja Evropske unije v Skupini držav proti korupciji (GRECO) pri Svetu Evrope (COM(2011)0307),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z naslovom „Premoženjske koristi, pridobljene z organiziranim kriminalom: zagotovitev, da „se kriminal ne splača“ (COM(2008)0766),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu o preprečevanju organiziranega kriminala v finančnem sektorju in boju proti njemu (COM(2004)0262),

—

ob upoštevanju priporočila Komisije št. 2007/425/ES z dne 13. junija 2007, ki opredeljuje niz ukrepov za izvrševanje Uredbe Sveta (ES) št. 338/97 o varstvu prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst z zakonsko ureditvijo trgovine z njimi,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. marca 2011„Obdavčenje in razvoj – sodelovanje z državami v razvoju pri spodbujanju dobrega upravljanja v davčnih zadevah“ (22),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. septembra 2011 o prizadevanjih Evropske unije za boj proti korupciji (23) resolucije z dne 25. oktobra 2011 o organiziranem kriminalu v Evropski uniji (24) in resolucije z dne 22. maja 2012 o pristopu EU do kazenskega prava (25),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. novembra 2011 o boju proti nezakonitemu ribolovu na globalni ravni – vloga EU (26),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. marca 2013 o vnaprejšnjem dogovarjanju o izidih tekem in korupciji v športu (27),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. januarja 2013 s priporočili Komisiji o zakonu Evropske unije o upravnem postopku (28),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. junija 2005 s predlogom priporočila Evropskega parlamenta Svetu o boju proti financiranju terorizma (29),

—

ob upoštevanju ocene ogroženosti zaradi hudih kaznivih dejanj in organiziranega kriminala za leto 2013 (SOCTA), ki jo je pripravil Europol,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. maja 2013 o boju proti davčnim goljufijam, davčnim utajam in davčnim oazam (30);

—

ob upoštevanju ugotovitev, ki so se izoblikovale na podlagi javnih predstavitev mnenj, razprav o delovnih dokumentih in izmenjave mnenj z uglednimi osebnostmi, pa tudi v okviru misij, ki so jih opravile delegacije Posebnega odbora za organizirani kriminal, korupcijo in pranje denarja,

—

ob upoštevanju odgovorov na vprašalnik, naslovljen na nacionalne parlamente, v zvezi z njihovo vlogo in izkušnjami na področju boja proti organiziranemu kriminalu, korupciji in pranju denarja,

—

ob upoštevanju tematskih prispevkov, ki so jih v zvezi z organiziranim kriminalom pripravili kolegica Inés Ayala Sender, kolega Agustín Díaz de Mera García Consuegra, kolegica Emma McClarkin in kolega Gay Mitchell,

—

ob upoštevanju tematskih prispevkov, ki so jih na področju korupcije pripravili kolega Cornelis de Jong, kolegica Marija Gabriel (Mariya Gabriel), kolega Teodoros Skilakakis (Theodoros Skylakakis) in kolegica Barbara Weiler,

—

ob upoštevanju tematskih prispevkov, ki sta jih na področju pranja denarja pripravila kolega Mario Borghezio in Rui Tavares,

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju vmesnega poročila Posebnega odbora za organizirani kriminal, korupcijo in pranje denarja (A7-0175/2013),

A.

ker je Posebni odbor za organizirani kriminal, korupcijo in pranje denarja (CRIM) dobil mandat, da razišče razširjenost organiziranega kriminala, korupcije in pranja denarja, pri čemer si pomaga z najboljšimi razpoložljivimi ocenami ogroženosti ter predlaga ustrezne ukrepe za EU, da bi lahko preprečili te nevarnosti in se soočili z njimi ter se proti njim borili na mednarodni, evropski in nacionalni ravni;

B.

ker so tradicionalne hudodelske združbe postopoma razširile področja svojega delovanja na mednarodno prizorišče z izkoriščanjem priložnosti, ki jih ponujajo odprtje mednarodnih meja Evropske unije ter gospodarska globalizacija in nove tehnologije, in se povezale s hudodelskimi združbami iz drugih držav (kot v primeru južnoameriških kartelov, ki se ukvarjajo z drogami, in rusko govorečimi skupinami organiziranega kriminala) ter si z njimi razdelile trge in vplivna območja; ker je delovanje hudodelskih združb vse bolj razvejano ter je vse več povezav med trgovino z drogami, trgovino z ljudmi, omogočanjem nezakonitega priseljevanja in trgovino z orožjem; ker postaja vez med terorizmom in organiziranim kriminalom vse bolj sistemska;

C.

ker svetovna gospodarska kriza ni le dobra podlaga za širjenje nezakonitih dejavnosti nekaterih posameznikov, ampak vodi tudi do novih oblik organiziranega kriminala, kot so goljufije in korupcija v poklicnem športu, tihotapljenje potrošniškega blaga, kot so živila in zdravila, nezakonita trgovina s poceni delovno silo in trgovina z ljudmi; ker imajo organizirani kriminal, goljufije in pranje denarja s prodorom v zakonito ekonomijo uničujoč učinek na države članice;

D.

ker je zelo redko, da hudodelska združba ne bi imela čezmejne razsežnosti in je to največja nevidna grožnja varnosti in blaginji evropskih državljanov, ki niso bili obveščeni o velikem porastu čezmejnega kriminala ali nesposobnosti nacionalnih organov pregona, da bi borili proti njemu razen v okviru lastnih nacionalnih meja;

E.

ker je opaziti vedno večjo nagnjenost k medsebojni pomoči med različnimi hudodelskimi združbami, med drugim s pomočjo novih mednarodnih struktur in razvejanostjo svojih dejavnosti, s katero premagujejo jezikovne in etnične razlike ter združujejo različne komercialne interese ter se zbližujejo v skupnih poslih, kar znižuje njihove stroške in povečuje dobičke v času svetovne gospodarske krize;

F.

ker Europol v oceni ogroženosti SOCTA 2013 predvideva, da je v EU trenutno aktivnih vsaj 3 600 hudodelskih združb, in ugotavlja, da so najbolj razširjene značilnosti teh združb njihov način mreženja in sodelovalni pristop, njihova močna zastopanost v mednarodnih zakonitih gospodarskih dejavnostih, njihovo sočasno osredotočanje na več različnih kriminalnih dejavnosti, kar posebej velja za velike združbe, ter dejstvo, da ima kar 70 % obstoječih združb člane različnih narodnosti, kar kaže na nadnacionalno naravo tega pojava;

G.

ker je revščina dejavnik, ki omogoča organizirani kriminal, saj jo hudodelske združbe izkoriščajo v svojo korist;

H.

ker je bistveno odpraviti revščino in izboljšati dostop ljudi do zaposlitve in socialnega varstva;

I.

ker mednarodne hudodelske združbe pogosto obvladujejo trgovino z ljudmi in človeškimi organi, prisilno prostitucijo in pojave siljenja v suženjstvo ter ustanavljanje delovnih taborišč; ker je treba in je tudi nujno stalno spremljati mednarodno trgovino s človeškimi organi in njene povezave s hudodelskimi združbami; ker je trgovina z ljudmi oblika kriminala in hitro spreminjajoči se pojav, ki vsako leto prinese približno 25 milijard EUR dobička in vpliva na vse države članice;

J.

ker se skupno število prisilnih delavcev v državah članicah EU ocenjuje na 880 000, od katerih je po ocenah 30 % žrtev spolnega izkoriščanja, 70 % žrtev okoriščanja s prisilnim delom, pri čemer ženske predstavljajo večino žrtev v EU; ker je prisilno delo zelo donosno za organizirani kriminal, vodi v socialni damping in povzroča škodo družbi v obliki izgubljenih davčnih prihodkov;

K.

ker žrtve trgovine z ljudmi izvirajo tako iz EU kot tudi zunaj EU;

L.

ker žrtve trgovine z ljudmi novačijo, prevažajo ali zadržujejo na silo, pod prisilo ali z goljufijo, z namenom spolnega izkoriščanja, prisilnega dela ali storitev, vključno s prosjačenjem, suženjstvom, služenjem, kaznivimi dejanji, pomočjo v gospodinjstvu, posvojitvami ali prisilnimi porokami, ali odstranitve organov; ker so žrtve izkoriščane in popolnoma podrejene preprodajalcem oziroma izkoriščevalcem in jim morajo odplačati velikanske dolgove, se jim pogosto vzame osebne dokumente, so zaprte, izolirane in ustrahovane, živijo v strahu pred maščevanjem, so brez denarja in so jim vcepili strah pred lokalnimi oblastmi, izgubijo vsakršno upanje za pobeg ali vrnitev v normalno življenje;

M.

ker je nemogoče nepredušno zapreti zunanje meje EU;

N.

ker v Sredozemlju vsako leto umre 2 000 ljudi, ko poskušajo vstopiti na območje EU;

O.

ker žrtve, kljub temu, da se trgovina z ljudmi razvija s spreminjajočimi se družbeno-ekonomskimi okoliščinami, večinoma izvirajo iz držav in regij, ki se spopadajo s težkimi gospodarskimi in socialnimi razmerami in kjer se dejavniki ranljivosti že leta niso spremenili; ker med druge razloge za trgovino z ljudmi spadata tudi razcvet spolne industrije ter povpraševanje po poceni delovni sili in izdelkih, in ker je pogost dejavnik, da oseba postane žrtev trgovine, na splošno obljube boljšega življenja in obstoja za žrtve same in/ali njihove družine;

P.

ker nedovoljena trgovina in tihotapljenje, povezana s človeškimi organi, orožjem, drogo, kemičnimi, biološkimi, radiološkimi in jedrskimi snovmi in predhodnimi sestavinami, zdravili na recept, prostoživečimi živalskimi vrstami in njihovimi deli telesa, cigaretami in tobakom, umetninami in drugimi proizvodi z različnim izvorom, oskrbuje nove kriminalne trge v celotni Evropi, zagotavlja izjemne priložnosti za dobiček hudodelskih združb ter ogroža varovanje meja EU in držav članic, enotni trg in finančne interese v Uniji;

Q.

ker internet predstavlja orodje in nov način tako za dobavo predhodnih sestavin za proizvodnjo prepovedanih drog kot tudi za distribucijo psihotropnih snovi; ker internet predstavlja novo orodje in nov način tako za dobavo predhodnih sestavin za proizvodnjo prepovedanih drog kot tudi za distribucijo psihotropnih snovi; ker trgovina s predhodnimi snovmi za droge, kot so efedrin, psevdoefedrin in anhidridi ocetne kisline, v Uniji ni pod ustreznim nadzorom in pomeni veliko nevarnost;

R.

ker je nadzor nad predhodnimi sestavinami in opremo, ki se uporablja pri proizvodnji sintetičnih drog, ključni element pri zmanjševanju oskrbe z drogami;

S.

ker lahko hudodelske združbe kemikalije, ki se uporabljajo v zakonite namene, preusmerijo od zakonite trgovine, da se uporabijo kot predhodne sestavine za droge; ker so v letu 2008 75 % vseh zasegov anhidridov ocetne kisline na svetu, ki je glavna predhodna sestavina za heroin, opravili v EU in ker se letna poročila Mednarodnega nadzornega sveta za droge pri ZN še naprej sklicujejo na nezadostno stroge ukrepe, ki jih je vzpostavila EU, da bi preprečila preusmerjanje te predhodne sestavine za nezakonite namene;

T.

ker mnogi državljani Unije živijo v revščini in so brezposelni, čezmejni kriminal pa se leto za letom razrašča;

U.

ker ni mogoče natančno izračunati števila zakonitih zaposlitev v Uniji, ki so se izgubile zaradi nezakonitih dejavnosti hudodelskih združb, saj te ne objavljajo poročil, vendar lahko to število ocenimo na desetine milijonov;

V.

ker lahko izgubo davčnih prihodkov, ki jo utrpijo nacionalne oblasti in Unija, podobno le ocenjujemo, verjetno pa je, da sega v stotine milijard EUR vsako leto in se še povečuje;

W.

ker nezakonita trgovina s cigaretami letno ustvari približno 10 milijard EUR izgube v državni blagajni; ker svetovni promet iz naslova trgovine z osebnim orožjem po ocenah znaša med 170 in 320 milijonov USD letno in ker je v Evropi več kot 10 milijonov kosov neprijavljenega strelnega orožja, kar pomeni resno grožnjo za varnost državljanov in organe pregona; ker omenjene oblike nedovoljene trgovine lahko predstavljajo izgubo za državno blagajno in oškodujejo proizvodna podjetja ter omogočajo širjenje drugih oblik organiziranega kriminala, ki posledično ustvarja hudo nevarnost za družbo, saj bi se ta pojav zlahka spreobrnil v vir financiranja terorizma;

X.

ker prihodki, ki jih ustvari trgovina s prostoživečimi živalskimi vrstami in njihovimi deli telesa, po ocenah znašajo od 18 do 26 milijard EUR letno, pri čemer je EU najpomembnejši ciljni trg na svetu;

Y.

ker nedovoljena trgovina pomeni izgubo prihodkov za državo, škoduje proizvodnim podjetjem in ima škodljive posledice za delovna mesta ter javno in družbeno okolje;

Z.

ker se je sposobnost vrivanja hudodelskih združb razvila do te mere, da te že poslujejo v sektorjih, kakršni so javne gradnje, promet, veleprodaja, ravnanje z odpadki, nedovoljena trgovina s prosto živečimi vrstami in naravnimi viri, zasebno varovanje, erotične vsebine in še marsikateri drugi, ki so večinoma predmet političnega nadzora in odločanja; ker je organizirani kriminal zato vedno bolj podoben globalnemu gospodarskemu subjektu, za katerega je značilna izjemna podjetniška naravnanost, kar mu omogoča zagotavljanje različnih vrst nezakonitega – v vedno večji meri pa tudi zakonitega – blaga in storitev obenem, kar vpliva na evropsko in svetovno gospodarstvo in podjetja stane 870 milijard USD letno;

AA.

ker so dejavnosti organiziranega kriminala in mafijskih združb, ki se nanašajo na okolje – v raznih oblikah nezakonite trgovine z odpadki in nezakonitega odlaganja odpadkov, uničevanja okolja, krajine, umetniške in kulturne dediščine – zdaj dobile mednarodne razsežnosti, zato so potrebna skupna prizadevanja vseh evropskih držav za učinkovitejše skupno ukrepanje, da se prepreči delovanje tako imenovanih ekomafij in omogoči boj proti njim;

AB.

ker se ogromne količine finančnih sredstev, ki jih ustvarijo organizirani kriminal in mafijske združbe, stekajo v bančne institucije in na finančne trge v sami Evropski uniji, zaradi česar so ti sokrivi za pranje denarja;

AC.

ker imajo mednarodne banke pomembno vlogo pri omogočanju pranja denarja in so bile neposredno vpletene v pranje prihodkov organiziranega kriminala;

AD.

ker poročilo SOCTA, ki ga je Europol objavil leta 2013, poudarja, da sta ponarejanje potrošniškega blaga in nezakonita trgovina z blagom nastajajoč kriminalni trg, ki ga spodbuja gospodarska kriza; ker trgovina s prepovedanimi drogami ostaja največji kriminalni trg; ker so nezakonita trgovina z odpadki in goljufije z energijo novo nastajajoče grožnje, ki si zaslužijo prav posebno pozornost;

AE.

ker je za učinkovit boj proti organiziranemu kriminalu v vseh njegovih oblikah nujno potrebno pripraviti in izvajati ukrepe za odvzem finančnih virov hudodelskih združb z opustitvijo bančne tajnosti, kadar je to potrebno;

AF.

ker hudodelske združbe lahko izkoristijo sivo območje dogovarjanja z drugimi subjekti in se za namene nekaterih operacij združujejo s storilci iz vrst vodstvenih kadrov in nameščencev (podjetniki, javnimi uradniki na vseh ravneh odločanja, politiki, strokovnjaki itd.), ki sicer niso povezani s strukturo hudodelskih združb, vendar imajo z njimi poslovne odnose v obojestransko korist;

AG.

ker v nekaterih evropskih državah, ki niso članice EU, velik del družbe ostaja v sivem območju in pogosto živi od kriminalnih dejavnosti; ker so v to v glavnem vključeni mladi;

AH.

ker značilni načini delovanja organiziranega kriminala poleg nasilja, ustrahovanja in terorizma vključujejo tudi korupcijo; ker je pranje denarja lahko povezano ne le z dejavnostmi, ki so značilne za organizirani kriminal, ampak tudi s korupcijo in kaznivimi dejanji na področju davkov; ker so navzkrižja interesov razlog za korupcijo in goljufijo; ker so organizirani kriminal, korupcija in pranje denarja sicer ločeni pojavi, vendar so pogosto medsebojno povezani; ker organizirani kriminal lahko izkoristi tudi javne in zasebne organizacije, vključno z neprofitnimi organizacijami, za prikrito korupcijo in pranje denarja;

AI.

ker imajo preiskovalni novinarji zelo pomembno vlogo pri odkrivanju korupcije, goljufije in organiziranega kriminala in so zaradi tega izpostavljeni določenim finančnim in varnostnim grožnjam; ker je bilo na primer v petletnem obdobju v 27 državah članicah objavljeno skupaj 233 poročil o preiskavah goljufij, povezanih z zlorabo sredstev EU (31); ker je dodatno financiranje, zlasti Komisije in drugih mednarodnih institucij, nepogrešljivo za podporo in nadaljnje širjenje preiskovalnega novinarstva;

AJ.

ker dejanja pranja denarja, korupcije in organiziranega kriminala, ki jih zagrešijo evropski akterji, resno vplivajo na države v razvoju in predstavljajo oviro za njihov razvoj zaradi plenjenja njihovih naravnih virov, omejevanja njihovih finančnih virov in večanja njihovega javnega dolga;

AK.

ker internet hudodelskim združbam omogoča, da delujejo hitreje in v večjem obsegu, in je tako spremenil načine izvajanja kriminalnih dejavnosti; ker kibernetska kriminaliteta, zlasti goljufije in izkoriščanje otrok, ostaja vedno večja grožnja in hudodelske združbe uporabljajo spletne športne stave kot orodje za ustvarjanje dobička in pranje denarja po vsem svetu;

AL.

ker je vnaprejšnje dogovarjanje o izidih tekem nova oblika kriminala z visokimi dobički in nizkimi kaznimi ter je zaradi nizke stopnje ugotovljenih kršitev donosen posel za storilce kaznivih dejanj;

AM.

ker zaščita državljanov in zakonitega gospodarstva temelji na politični volji na vseh ravneh, ter odločnih ukrepih proti pojavom organiziranega kriminala, trgovanja z ljudmi, korupcije in pranja denarja, ki povzročajo veliko škodo družbi in zlasti ogrožajo preživetje poštenih podjetnikov, varnost državljanov in potrošnikov in temeljna demokratična načela države;

AN.

ker hudodelske združbe izkoriščajo sodobno tehnologijo, okolja in priložnosti, ki predstavljajo zakonite poslovne priložnosti in cilje; ker imajo hudodelske združbe veliko strokovnega znanja, organizacijo, izkušnje in tehnološko razvitost, podprto z večjo mobilnostjo, povezljivostjo in lažjim potovanjem; ker zaradi tega organizirani kriminal deluje vse manj lokalno, zanj pa je bolj verjetno, da bo izkoriščal razlikujoče se pravne sisteme in nacionalne pravne pristojnosti;

AO.

ker po mnenju Urada Združenih narodov za droge in kriminal (UNODC) prihodki, pridobljeni z nezakonitimi dejavnostmi, na svetovni ravni znašajo približno 3,6 % svetovnega BDP, trenutni tokovi vsega „opranega“ denarja na svetu pa se gibljejo okrog 2,7 % svetovnega BDP; ker Evropska komisija ocenjuje, da stroški korupcije samo v Evropski uniji znašajo približno 120 milijard EUR letno oziroma 1 % BDP EU; ker gre v tem primeru za znatna finančna sredstva, ki so bila odvzeta gospodarskemu in socialnemu razvoju, javnim financam ter blaginji državljanov;

AP.

ker prihodki od nezakonitih dejavnosti in finančne mreže za pranje denarja negativno vplivajo na gospodarstvo Evropske unije s tem, ko krepijo špekulacije in finančne balone, ki škodijo realnemu gospodarstvu;

AQ.

ker korupcija v nekaterih državah resno ogroža demokraciji in ovira pošteno in učinkovito javno upravo; ker odvrača naložbe, kvari delovanje notranjega trga in onemogoča lojalno konkurenco med podjetji in v skrajnem primeru z nepravilnim dodeljevanjem virov ogroža gospodarsko rast, zlasti v škodo javnih storitev na splošno in natančneje socialnih storitev; ker zapletenost birokratskih mehanizmov – in visoko število nepotrebnih predhodnih dovoljenj – lahko zavre poslovne dejavnosti, omejuje zakonite gospodarske dejavnosti in spodbuja podkupovanje uradnikov ali druge oblike korupcije;

AR.

ker razlike v zakonodaji in izvrševanju v zvezi s podkupovanjem javnih uslužbencev negativno vplivajo na notranji trg, ne le zato, ker ni enakih konkurenčnih pogojev za podjetja, temveč tudi zaradi tega, ker se tovrstno podkupovanje izvaja tudi znotraj Evropske unije, če podjetja s sedežem v eni državi članici podkupijo javne uslužbence v drugi državi članici in tako ovirajo delovanje trgov;

AS.

ker 74 % Evropejcev korupcijo zaznava kot resno nacionalno in nadnacionalno težavo (32) in ker do pojavov korupcije očitno prihaja v vseh družbenih segmentih; ker korupcija poleg tega spodkopava zaupanje državljanov v demokratične institucije in učinkovitost izvoljene vlade pri ohranjanju pravne države, saj ustvarja privilegije in tako spodbuja družbeno neenakost; ker je nezaupanje v politike večje v obdobjih hude gospodarske krize;

AT.

ker so področja, kjer je evidentirana drobna korupcija višja, v smislu odstotnih deležev primerov podkupovanja na posamezen stik, v povprečju naslednja: zdravstvene storitve 6,2 %, storitve, povezane z zemljišči, 5 %, carina 4,8 %, sodstvo 4,2 %, policija 3,8 %, registracije in dovoljenja 3,8 %, šolski sistem 2,5 %, gospodarske javne službe 2,5 %, davčni prihodek 1,9 %;

AU.

ker si na območjih, za katera je značilna večja pojavnost kriminala, sredstva lokalnega gospodarstva nezakonito prilasti organizirani kriminal in ker se ljudje za podjetništvo raje ne odločajo več, kar velja tudi za naložbe iz drugih držav; ker je na teh območjih dostop do posojil za zdrave družbe otežen zaradi visokih stroškov in večjih jamstev, ki jih zahtevajo banke; ker so podjetja s poslovnimi težavami včasih prisiljena, da se obrnejo na hudodelske združbe, da dobijo sredstva za naložbe;

AV.

ker lokalne hudodelske združbe izkoriščajo vrzeli v zakonitih gospodarskih dejavnostih in lahko postanejo pomembni akterji pri dobavi proizvodov za vsakodnevno rabo; ker poleg izsiljevanja in ustrahovanja, ki ogrožata lokalne skupnosti, to spodkopava zakonito ekonomijo in skupnost kot celoto v smislu varnosti podjetij in državljanov; ker kibernetska kriminaliteta in nezakonita trgovina z ustvarjalnimi vsebinami, otroško pornografijo, farmacevtskimi izdelki, dovoljenimi psihotropnimi snovmi in predhodnimi sestavinami za prepovedane droge, sestavnimi deli, rezervnimi deli in ostalimi proizvodi za običajno vsakodnevno rabo, ter zadevami, povezanimi s pravicami in licencami, ki poteka na spletu, ogroža javno zdravje, varnost, delovna mesta in socialno stabilnost ter lahko povzroči velikansko škodo podjetjem v zadevnih sektorjih in dolgoročno celo ogrozi njihov obstanek;

AW.

ker vse več kaznivih dejanj, storjenih v kmetijsko-živilskem sektorju, ne le resno ogroža zdravje evropskih državljanov, temveč precej škoduje tudi tistim državam, za katere je odličnost živil njihova glavna prednost;

AX.

ker sta spolno izkoriščanje otrok na spletu in otroška pornografija posebna grožnja; ker so kibernetska kriminaliteta, zlasti pridobitno usmerjena, in nedovoljeni dostop do informacijskih sistemov pogosto povezane s finančnimi goljufijami; ker se kibernetska kriminaliteta kot ponudba storitev širi, izredno hitro pa se povečuje tudi število zlonamernih programov; ker evropski organi, ki se ukvarjajo s temi vprašanji, potrebujejo dodatna finančna sredstva;

AY.

ker se pranje denarja pojavlja v vedno bolj zapletenih oblikah, ki jih je težko izslediti; ker hudodelske združbe za pranje denarja nezakonitega izvora vedno pogosteje uporabljajo nezakonite, včasih pa celo zakonite stavniške mreže, pa tudi prirejanje izidov na športnih dogodkih, zlasti na spletu ter banke v državah, v katerih ni zadostnega nadzora nad denarnimi nakazili, da bi preprečili pranje denarja in davčne utaje; ker bi moralo prirejanje izidov na športnih dogodkih veljati za dobičkonosno obliko organiziranega kriminala; ker bi morali zakonito igranje na srečo kot izraz podjetniških dejavnosti podpirati na podlagi načel subsidiarnosti in proporcionalnosti;

AZ.

ker je ponarejanje računovodskih izkazov podjetij pogosto bistvenega pomena za ustvarjanje navidezne likvidnosti, ki prispeva k zmanjšanju davčne obveznosti in se lahko uporabi za namene korupcije in pranja denarja, ob tem pa škoduje lojalni konkurenci in zmanjšuje sposobnost države, da opravlja socialno funkcijo;

BA.

ker se ocenjuje, da v času varčevanja davčne goljufije stanejo države članice 1 000 milijard EUR na leto; ker izogibanje plačilu davka in davčna utaja nista omejena le na črni trg, temveč sta prisotna tudi v realnem gospodarstvu med zelo znanimi korporacijami;

BB.

ker je bilo na evropski ravni nekaj že storjenega za vzpostavitev usklajenega zakonodajnega in pravnega okvira na področju boja proti organiziranemu kriminalu, korupciji in pranju denarja;

BC.

ker lahko posebej v primeru čezmejnega kriminala razlike v pristopih držav članic do kriminalitete in razlike med kazenskim materialnim in procesnim pravom lahko ustvarijo vrzeli in slabosti v kazenskih, civilno-pravnih in davčnih pravnih sistemih po vsej Evropski uniji; ker so davčne oaze, države z ohlapnimi bančnimi politikami in odcepljene države, v katerih ni močnih osrednjih oblasti, postale bistvenega pomena za pranje denarja v okviru organiziranega kriminala;

BD.

ker imajo hudodelske združbe pogosto mednarodno mrežno strukturo in zato ta mednarodna struktura zahteva čezmejni odziv, vključno z učinkovito in celovito komunikacijo ter izmenjavo informacij med ustreznimi nacionalnimi in mednarodnimi agencijami;

BE.

ker mora biti zaščita finančnih interesov Unije in evra prednostna naloga, kar zadeva spremljanje vedno pogostejšega pojava preusmerjanja evropskih sredstev, s pomočjo tako imenovanih goljufij v Skupnosti ter ponarejanjem evra;

BF.

ker so bili za zaščito finančnih interesov EU in boj z nadnacionalnimi in čezmejnimi kriminalnimi in nezakonitimi dejavnostmi na evropski ravni razviti programi, kot so Hercule, Fiscalis, Customs in Pericles;

BG.

ker so glavni sovražnik evroobmočja odstopanja v rasti produktivnosti med državami članicami; ker srednje- in dolgoročno ustvarjajo razlike v smislu konkurenčnosti, ki jih ni mogoče popraviti z devalvacijo denarja in vodijo do strogih in politično nevzdržnih varčevalnih programov, namenjenih notranji devalvaciji; ker sistemska korupcija v javnem sektorju, ki je glavna ovira za učinkovitost, neposredne tuje naložbe in inovacije, tako preprečuje pravilno delovanje monetarne unije;

BH.

ker je vsaj 20 milijonov primerov drobne korupcije v javnem sektorju v EU in je očitno, da ima ta pojav tudi učinek prelivanja v delih javne uprave v državah članicah (in pri ustreznih političnih osebnostih), ki so odgovorni za upravljanje sredstev EU in drugih finančnih interesov;

BI.

ker v Evropi obstaja velika davčna vrzel – po ocenah se zaradi davčnih goljufij in izogibanja plačilu davka vsako leto izgubi 1 000 milijard evrov, kar predstavlja letni strošek približno 2 000 evrov na vsakega državljana EU;

BJ.

ker je treba za preprečevanje pojavov organiziranega kriminala zakonodajalcem v državah članicah omogočiti, da se hitro in učinkovito odzovejo na spremenjene strukture in nove oblike kriminala, zlasti po sprejetju Lizbonske pogodbe, ki državam članicam nalaga, da Uniji zagotavlja svobodo, varnost in pravico;

BK.

ker mora evropski pristop k boju proti organiziranemu kriminalu, korupciji in pranju denarja temeljiti na najboljši razpoložljivi oceni ogroženosti in na krepitvi pravosodnega in policijskega sodelovanja, vključno s tretjimi državami, enotni opredelitvi kaznivih dejanj, kot sta sodelovanje v hudodelski združbi in lastno pranje denarja, kaznivosti vseh oblik korupcije, približevanje zakonodaje držav članic glede nekaterih postopkovnih mehanizmov, kot so zastaralni rok, vzpostavitev učinkovitih načinov za zaplembo in vračilo premoženjske koristi na podlagi organiziranega kriminala in korupcije, krepitvi odgovornosti vlade, politikov, pravnikov, notarjev, nepremičninskih posrednikov, zavarovalnic in drugih podjetij, usposabljanju policije in sodstva, pa tudi na izmenjavi najboljših praks v povezavi z ustreznimi načini preprečevanja;

BL.

ker je vzajemno priznavanje priznano kot temeljno načelo, ki daje podlago pravosodnemu sodelovanju v civilnih in kazenskih zadevah med državami članicami EU;

BM.

ker je boj proti trgovini z ljudmi prednostna naloga za EU, saj je bilo od devetdesetih let naprej razvitih veliko pobud, ukrepov in programov financiranja ter pravni okvir; ker člen 5 Listine EU o temeljnih pravicah izrecno prepoveduje trgovino z ljudmi;

BN.

ker je za to, da bi države članice sodelovale pri boju proti kriminalu in pri omogočanju, da pravosodni sistemi delujejo, potrebno vzajemno zaupanje med pravosodnimi organi v EU; ker načelo vzajemnega zaupanja zahteva vzpostavitev minimalnih standardov varnosti na najvišji mogoči ravni;

BO.

ker so se kazensko pravo in sistemi kazenskih postopkov držav članic razvijali skozi stoletja; ker ima vsaka država članica svoje značilnosti in posebnosti in ker je zato treba ključna področja kazenskega prava prepustiti državam članicam;

BP.

ker je med pričami in osebami, ki sodelujejo s pravosodnimi organi, bistvena razlika; ker je dolžnost držav članic in Evropske unije, da zaščiti in zagotovi varnost tistih, ki so se zoperstavili organiziranemu kriminalu in mafijskim združbam ter s tem ogrozili svoje življenje in življenje svojih dragih;

BQ.

ker je kljub temu, da je oddaja ponudb za javna naročila strogo nadzorovana, poznejše trošenje denarja daleč od preglednega in ker se zahteve po izjavah o interesu med državami članicami zelo razlikujejo;

1.

meni, da je treba na ravni EU pripraviti ustrezen politični odziv za boj proti prisotnosti hudodelskih združb in mafije, in sicer z natančnim in pravočasnim akcijskim načrtom, ki bo določal zakonodajne in nezakonodajne ukrepe, namenjene odpravi teh združb ter ugotavljanju in izterjavi vsakršne oblike bogastva, ki je neposredno ali posredno povezano z njimi;

2.

izraža prepričanje, da se je za uspešen boj proti organiziranemu kriminalu in mafiji ter za izkoreninjenje pojavov, kot sta korupcija in pranje denarja, ki skupaj omejujeta svobodo, pravice in varnost državljanov EU in prihodnjih generacij, treba ne le odzvati na takšno kriminalno dejavnost, ampak si tudi močno prizadevati za njeno preprečevanje;

3.

poziva Komisijo, naj predloži skupne pravne standarde in modele povezovanja in sodelovanja med državami članicami; zlasti jo poziva, naj na podlagi poročila o oceni izvajanja okvirnega sklepa o organiziranem kriminalu na podlagi najnaprednejše zakonodaje držav članic predloži zakonodajni predlog, ki bo vseboval enotno opredelitev kaznivega dejanja, ki bi moral vključevati med drugim kaznivo dejanje združevanja z mafijskim vzorcem, s poudarkom, da so hudodelske združbe te vrste podjetniško naravnane in ustrahovalne narave ob upoštevanju člena 2(a) Konvencije Združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu; poudarja, da morajo predlogi določb kazenskega materialnega prava EU upoštevati temeljne pravice in načeli subsidiarnosti in sorazmernost ter stališča iz resolucije Parlamenta z dne 22. maja 2012 o pristopu EU do kazenskega prava;

4.

poziva Komisijo, naj pripravi skupno opredelitev korupcije za oblikovanje usklajene splošne politike proti korupciji; priporoča, naj Komisija v svojem poročilu o ukrepih za boj proti korupciji, ki so jih sprejele države članice in ki naj bi bilo objavljeno v letu 2013, upošteva vse oblike korupcije tako v javnem kot tudi v zasebnem sektorju, vključno z neprofitnimi organizacijami, in pri tem poudari najboljše nacionalne izkušnje pri boju s korupcijo ter zagotovi natančen način za merjenje tega pojava, vključno s celostnim pregledom ranljivih področij korupcije po posameznih državah; poziva Komisijo, naj Evropskemu parlamentu in konferenci držav pogodbenic Konvencije Združenih narodov proti korupciji (UNCAC) redno poroča o ukrepih za boj proti korupciji, ki so jih sprejele države članice in EU, ter posodobi veljavno evropsko zakonodajo na tem področju;

5.

meni, da bi moral učinkovit pravni okvir na področju pranja denarja ustrezno upoštevati medsebojni vpliv med določbami na področju boja proti pranju denarja in temeljno pravico do varstva osebnih podatkov, da bi se to področje obravnavalo brez zniževanja standardov varstva podatkov; v zvezi s tem pozdravlja sistem za varstvo podatkov, ki ga uporablja Europol;

6.

poziva Komisijo, naj v svoj predlog za uskladitev kazenskega prava na področju pranja denarja, ki bo predvidoma objavljen leta 2013, vključi enotno opredelitev kaznivega dejanja lastnega pranja denarja na podlagi najboljših praks držav članic, in naj kot predhodno kaznivo dejanje obravnava vsako kaznivo dejanje, ki velja kot hudo kaznivo dejanje, ker bi lahko storilcu prineslo dobiček;

7.

poziva Komisijo, naj pripravi predlog na podlagi člena 18 direktive o trgovini z ljudmi, ki države članice spodbuja k temu, da uporabo storitev žrtev vseh oblik izkoriščanja trgovine z ljudmi, tako spolnega izkoriščanja kot izkoriščanja delovne sile, obravnavajo kot kaznivo dejanje;

8.

meni, da so pogoji, katerim so izpostavljene žrtve trgovine z ljudmi, in uničujoče posledice, ki jih utrpijo, nesprejemljivi in predstavljajo kazniva dejanja, s katerimi se kršijo človekove pravice; zato poziva Komisijo in države članice, naj trgovino z ljudmi obsodijo kot družbeno nesprejemljivo z odločnimi in stalnimi kampanjami ozaveščanja, ki imajo jasne in načrtovane cilje zmanjševanja; te kampanje se ocenijo enkrat letno v okviru evropskega dneva boja proti trgovini z ljudmi, t.j. 18. oktobra, ter čez pet let v evropskem letu boja proti trgovini z ljudmi;

9.

priporoča, naj države članice v sodelovanju s Komisijo in Evropskim parlamentom ter ob podpori Europola, Eurojusta in Agencije za temeljne pravice na evropski ravni razvijejo skupne in čim bolj enotne kazalnike za merjenje najmanj obsega, stroškov in družbene škode pojavov organiziranega kriminala, korupcije in pranja denarja, ki jih je mogoče zaznati v Evropski uniji;

10.

poziva Evropsko komisijo in Svet, naj predvidita uvedbo evropskega seznama hudodelskih združb po zgledu evropskega seznama organizacij, ki štejejo za teroristične;

11.

priporoča vzpostavitev evropske mreže, ki bo povezovala različne akademske organizacije, ki obravnavajo organizirani kriminal, korupcijo in pranje denarja, da bi spodbudili univerzitetne raziskave na teh področjih;

12.

vztraja, da je treba v celoti uporabiti obstoječe instrumente vzajemnega priznavanja in sprejeti evropsko zakonodajo, ki bo zagotavljala izvrševanje obsodb in odredb za zaplembo na ozemlju države članice, ki ni država, v kateri so bile te izrečene oziroma izdane; meni, da je treba izboljšati vzajemno pravno pomoč in vzajemno dopustnost dokazov med državami članicami;

13.

meni, da se morajo ukrepi za boj proti trgovini z ljudmi in prisilnemu delu osredotočiti na odpravo glavnih vzrokov, kot so svetovne neenakosti; zato poziva države članice, naj izpolnijo svoje zaveze v zvezi z razvojno pomočjo in doseganjem razvojnih ciljev tisočletja;

14.

poziva Komisijo in ESZD, naj okrepita zunanjo razsežnost ukrepov in programov, vključno z dvostranskimi sporazumi, za boj proti trgovini z ljudmi s pomočjo preprečevalnih ukrepov v državah izvora in državah prehoda, s posebnim poudarkom na mladoletnih in otrocih brez spremstva;

15.

poziva Komisijo, naj razvije zanesljiv sistem spremljanja v vsej EU, da bi učinkoviteje spremljali gibanje trgovcev z ljudmi in žrtev te trgovine;

16.

poziva Komisijo, naj skupaj z državami članicami in mednarodnimi organizacijami, ki sodelujejo v boju proti trgovini z ljudmi, čim prej razvije primerljiv in zanesljiv sistem zbiranja podatkov na ravni EU, ki bo temeljil na dogovorjenih in skupnih trdnih kazalnikih; za povečanje prepoznavnosti tega podatkovnega sistema in zavedanja njegove nujnosti, bi bilo koristno vzpostaviti observatorij za boj proti trgovini z ljudmi v okviru že obstoječe spletne strani EU za boj proti trgovini z ljudmi, kamor bi morale svoje podatke vnašati vse institucije EU in sedem sodelujočih agencij, k vnosu podatkov pa bi pozvali tudi nevladne organizacije in druge institucije;

17.

zahteva, da Komisija izvede priporočilo iz strategije EU za odpravo trgovine z ljudmi za obdobje 2012–2016;

18.

poziva Komisijo, naj izpolni potrebne pogoje za uvedbo evropske telefonske linije za pomoč žrtvam trgovine z ljudmi, ki bo pripomogla k ozaveščanju o njihovih pravicah;

19.

poziva Komisijo, naj nameni več sredstev za boj proti uporabi družbenega mreženja in kibernetskega kriminala pri trgovini z ljudmi;

20.

poziva Komisijo, naj glede na to, da kaznivo dejanje trgovine z ljudmi ni omejeno na eno samo državo članico, poveča čezmejno pravosodno in policijsko sodelovanje med državami članicami EU in agencijami EU;

21.

poziva h krepitvi kazni za bančne in finančne institucije, ki so sokrive za prikrivanje in/ali pranje prihodkov od dejavnosti organiziranega kriminala;

22.

kar zadeva zaplembo, poziva države članice naj na podlagi najnaprednejše nacionalne zakonodaje premislijo o izvajanju modelov civilnega prava za zaseg imetja v primerih, ko je po presoji verjetnosti in če je podano dovoljenje sodišča, mogoče ugotoviti, da bi bila lahko ta sredstva pridobljena s kriminalnimi dejavnostmi ali se uporabljajo za kriminalne dejavnosti; meni, da bi se preventivni modeli zaplembe lahko predvideli po sklepu sodišča, skladno z ustavnimi nacionalnimi jamstvi in brez poseganja v pravico do premoženja in v pravico do obrambe; poleg tega spodbuja države članice, naj podpirajo uporabo nezakonito pridobljenega premoženja v družbene namene; predlaga, naj se sprejmejo ukrepi in uporabijo sredstva za financiranje ukrepov za zaščito zaplenjenega premoženja zavoljo ohranjanja njegove neokrnjenosti;

23.

priporoča, naj se gospodarski subjekt vsaj za pet let izključi iz sodelovanja v vseh javnih naročilih po celotni EU, če je bil pravnomočno obsojen zaradi sodelovanja v hudodelski združbi, pranja denarja, ali financiranja terorizma, sodelovanja pri izkoriščanju trgovine z ljudmi ali dela otrok, korupcije ali drugih hudih kaznivih dejanj zoper javni interes, če so ta kazniva dejanja povzročila izgubo davčnih prihodkov ali povzročila družbeno škodo, pa tudi zaradi ostalih posebno hudih kaznivih dejanj čezmejnih razsežnosti, navedenih v členu 83(1) PDEU (evropska kazniva dejanja), in sicer tudi takrat, ko takšen razlog za izključitev nastopi med postopkom oddaje naročil; meni, da morajo postopki javnih naročil temeljiti na načelu zakonitosti, in da je treba v tem okviru določiti merilo ekonomsko najugodnejše ponudbe, da bi zagotovili preglednost (ki jo je treba doseči vsaj za e-javna naročila) in preprečili goljufije, korupcijo in druge resne nepravilnosti; poziva službe Komisije, naj pripravijo strukturo ali programe sodelovanja, da se zagotovi celosten pristop do boja proti kaznivim dejanjem korupcije v zvezi z javnimi naročili;

24.

ugotavlja, da obstaja povezava med zakonitimi in nezakonitimi poslovnimi dejavnostmi, saj v nekaterih primerih zakoniti interesi zagotavljajo vire za nezakonite dejavnosti; poudarja, da spremljanje toka zakonitih interesov lahko pomaga pri prepoznavanju premoženja, pridobljenega s kaznivimi dejanji;

25.

meni, da bi morali biti v boju proti trgovini z drogami in drugim kaznivim dejanjem, ki so odraz organiziranega kriminala, ukrepi pravosodnih in policijskih organov podprti s sodelovanjem med Eurojustom in Europolom, pa tudi z dogovori o sodelovanju, brez poseganja v dolžnost varovanja poslovne tajnosti, s prometnim, logističnim in kemijskim sektorjem, ponudniki internetnih storitev, bankami in ponudniki finančnih storitev v državah članicah in v tretjih državah; poudarja, da se je treba proti ponudbi drog boriti s strogim nadzorom njihovih predhodnih sestavin, in pozdravlja predlog Komisije o spremembi Uredbe (ES) št. 273/2004, ki določa načine za izboljšanje preprečevanja preusmerjanja anhidrida ocetne kisline z notranjega trga EU, na primer z razširitvijo zahteve za registracijo te snovi;

26.

izraža zaskrbljenost zaradi neučinkovitosti preiskovalnih orodij v različnih nacionalnih pravnih sistemih, ki ne upoštevajo potrebe po ustreznem in specifičnem sklopu orodij za boj proti hudodelskim združbam in mafiji; ponovno poziva Komisijo, kot je to storil že v svoji resoluciji z dne 25. oktobra 2011, naj pripravi primerjalno študijo posebnih preiskovalnih tehnik, ki se trenutno uporabljajo v različnih državah članicah, da bi zagotovila podlago za ukrepanje na ravni EU in tako odgovorne organe opremila s potrebnimi preiskovalnimi orodji, ki temeljijo na obstoječih najboljših praksah;

27.

poziva Komisijo, države članice in podjetja, naj uvedejo konkretne ukrepe za izboljšanje sledljivosti svojih izdelkov (na primer označevanje države porekla na kmetijskih živilskih izdelkih, žige o preizkušanju strelnega orožja ali digitalne kode za davčno identifikacijo cigaret in alkoholnih pijač in zdravil na recept), da bi zaščitili zdravje državljanov, povečali njihovo varnost, preprečili tihotapljenje in se učinkoviteje borili proti nedovoljeni trgovini; izraža obžalovanje, ker države članice niso želele uvesti sledljivosti v posodobitev carinskega zakonika Evropske unije;

28.

poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo medsebojno pomorsko sodelovanje na področju boja proti trgovini z ljudmi in tihotapljenju drog in ostalih nezakonitih in ponarejenih izdelkov preko notranjih in zunanjih morskih meja Unije; priznava, da upravljanje meja vsebuje tudi razsežnost migracije, povezano s temeljnimi pravicami migrantov, vključno z morebitno pravico do azila, ter zaščito in pomoč zlasti mladoletnim žrtvam trgovine z ljudmi ali prisilnega dela;

29.

meni, da je treba brez odlašanja pripraviti akcijski načrt za vseevropski zakonodajni okvir za kazensko pravo in uvedbo operativnih orodij za boj proti kibernetskemu kriminalu, da bi povečali mednarodno sodelovanje in s podporo Evropskega centra za boj proti kibernetski kriminaliteti (EC3), da bi državljanom, zlasti ranljivim osebam, podjetjem in javnim organom zagotovili visoko raven varnosti brez poseganja v svobodo do informacij in zaščito podatkov;

30.

izraža zaskrbljenost zaradi močne povezave, ki so jo pravosodni organi in policija zasledili med organiziranim kriminalom in terorizmom v povezavi s financiranjem nezakonitih dejavnosti terorističnih skupin s prihodki od nezakonite trgovine na mednarodni ravni; poziva države članice, naj okrepijo svoje ukrepe v boju proti tem dejavnostim;

31.

poziva države članice, naj brez nadaljnjega odlašanja sprejmejo svoje nacionalne strategije za informacijsko varnost, saj organizirane kriminalne družbe vedno bolj uporabljajo splet in njegove nezakonite instrumente;

32.

poziva Komisijo, naj razvije Listino EU za zaščito in pomoč žrtvam trgovine z ljudmi, da se na način, ki je skladnejši, učinkovitejši in koristnejši za vse zainteresirane strani, zberejo vsi obstoječi kazalniki, ukrepi, programi in viri za dosego cilja okrepitve zaščite žrtev; poziva Komisijo, naj uvede telefonsko linijo za pomoč žrtvam trgovine z ljudmi;

33.

opozarja Komisijo, da je treba zagotoviti posebno obravnavo otrokom, ki so žrtve trgovine z ljudmi, ter izboljšati zaščito mladoletnikov brez spremstva in otrok, s katerimi trgujejo njihove lastne družine (primeri, ki jih je treba upoštevati pri predlogih za vrnitev v države izvora, določitvi skrbnikov itd.); poudarja, da je poleg pristopa glede na spol treba upoštevati tudi vlogo zdravstvenih težav in invalidnosti;

34.

poziva Komisijo, naj poveča sredstva za specializirane nevladne organizacije, medije in raziskave, da se okrepijo podpora, zaščita in pomoč žrtvam, da tako njihovo pričanje na sodišču postane manj potrebno; poziva Komisijo, naj okrepi tudi prepoznavnost in ozaveščenost o potrebah žrtev, da se zmanjša povpraševanje in izkoriščanje žrtev trgovine z ljudmi ter spodbudi prihodnost brez žrtev, kar zadeva spolno izkoriščanje in izkoriščanje delovne sile;

35.

poziva Komisijo, naj razvije sistem učinkovitejših in proaktivnejših finančnih preiskav, ki so ključnega pomena za zmanjšanje pritiska na žrtve trgovine z ljudmi, ki so glavne priče na sojenjih trgovcem; poziva Komisijo, naj agencijam EU, ki sodelujejo v boju proti trgovini z ljudmi, med drugim tudi pri čezmejnem sodelovanju in sodelovanju zunaj meja, nameni izboljšano specializirano usposabljanje in zadostna sredstva; opozarja Komisijo, da ti ukrepi zahtevajo celosten pristop, ki spodbuja večdisciplinarno sodelovanje na lokalni, nacionalni in nadnacionalni ravni, ter podpira države članice pri oblikovanju, med drugim, posebnih nacionalnih policijskih obveščevalnih enot in pri pospeševanju sodelovanja med upravnimi organi in organi kazenskega pregona;

36.

poudarja, da je pomembno okrepiti sodelovanje in povečati preglednost, tako da se vzpostavi učinkovita izmenjava informacij na področju pravosodja in kazenskega pregona med državami članicami, Europolom, Eurojustom, Evropskim uradom za boj proti goljufijam (OLAF) in Evropsko agencijo za varnost omrežij in informacij (ENISA) ter ustreznimi organi tretjih držav, zlasti sosednjimi državami EU, da bi izboljšali sisteme za zbiranje dokazov in zagotovili učinkovito obdelavo in izmenjavo podatkov in informacij, potrebnih za preiskovanje kaznivih dejanj, vključno s tistimi zoper finančne interese Evropske unije, pri tem pa v celoti spoštujejo načeli subsidiarnosti in sorazmernosti, pa tudi temeljne pravice v Uniji; v zvezi s tem poziva pristojne organe v državah članicah, naj uporabljajo sprejete instrumente za pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah, ki so pomembna orodja za zagotovitev učinkovitega boja proti čezmejnemu organiziranemu kriminalu; poziva Komisijo, naj pripravi načrt za še tesnejše pravosodno in policijsko sodelovanje, v okviru katerega naj ustanovi kazensko preiskovalno telo, ki je pristojno za preiskovanje kršitev in kaznivih dejanj v EU;

37.

poziva Komisijo, naj razmisli o vključitvi posebnih klavzul o sodelovanju na področju boja proti nezakonitemu trgovanju, organiziranemu kriminalu in pranju denarja v svoje pridružitvene in trgovinske sporazume s tretjimi državami; opozarja na nezadostno mednarodno sodelovanje, zlasti s tranzitnimi ali izvornimi državami; priznava potrebo po odločnem diplomatskem ukrepanju, da se organe te države spodbudi k ustreznim dogovorom o sodelovanju oziroma izpolnjevanju podpisanih sporazumov; poudarja pomen mehanizma zaprosil za pravno pomoč;

38.

poudarja, da bi Europol, Eurojust in Cepol morali okrepiti obstoječo mrežo nacionalnih kontaktnih točk za boj proti korupciji ter ji nuditi svojo pomoč; poudarja, da ta mreža ne bi smela služiti le kot mesto za izmenjavo informacij, ampak bi bilo treba te kontaktne točke uporabiti tudi za izboljšanje dvostranskega sodelovanja v konkretnih primerih podkupovanja tujih javnih uslužbencev; priporoča, da kontaktne točke obravnavajo razlike pri določanju prednosti ter razlike v sredstvih in strokovnem znanju ter opozorijo na kakršne koli težave, ki izvirajo iz teh razlik; poudarja, da bi morala mreža spodbujati usklajene ukrepe v primeru, da se podkupovanje zgodi v eni od držav članic na ravni odvisne družbe, katere matična družba ali družba pooblaščenka ima sedež v drugi državi članici;

39.

poziva države članice, naj hitro in celovito izvajajo veljavno zakonodajo EU, da bo Unija lahko usklajeno ukrepala v boju proti kriminalu;

40.

poziva vse države članice, naj se zavežejo celovitemu izkoriščanju agencij Europol in Eurojust, katerih delovanje in rezultati so, ne glede na trenutne reforme in potrebne izboljšave, v veliki meri odvisni od stopnje udeležbe, zaupanja in sodelovanja nacionalnih preiskovalnih in pravosodnih organov;

41.

poudarja, da je za boj proti organiziranemu kriminalu bistven civilno-družbeni pristop k boju proti korupciji in organiziranemu kriminalu na evropski ravni, vključno z usposabljanjem in sodelovanjem policistov in policijskih načelnikov, zlasti kar zadeva osveščenost o nastajajočih ali manj vidnih vrstah kriminalnih dejavnosti; ugotavlja, da je lokalni kriminal pogosto vključen v mednarodni kriminal;

42.

poziva države članice, naj razvijejo smernice za kazenski pregon v zvezi s korupcijo in pranjem denarja; priporoča, da te smernice zajemajo najboljše prakse (npr. potrebo po specializiranem osebju, sodelovanje med preiskovalnimi organi in sodstvom, metode za premagovanje pogostih težav pri zbiranju dokazov), navedbo kritične stopnje človeških in drugih virov, ki so potrebni za učinkovit pregon, in ukrepe za izboljšanje mednarodnega sodelovanja;

43.

meni, da je za dosego zelo visoke ravni medevropskega pravosodnega sodelovanja izredno pomembno celovito izkoriščanje obstoječe sinergije med Evropsko pravosodno mrežo in Eurojustom;

44.

poudarja pomen posvetovanja z regionalnimi in nacionalnimi organi kazenskega pregona ter civilno družbo pri razvijanju zakonodajnih in regulativnih okvirov;

45.

poudarja, da je za odkrivanje nastajajočih groženj, ranljivosti trga in dejavnikov tveganja ter za oblikovanje strategije EU, ki temelji na načrtovanju in ne le na odzivu, pomembno, da države članice v partnerstvu z Evropsko unijo in mednarodnimi akterji razpolagajo s prepričljivim dolgoročnim strateškim načrtom za lokalne in svetovne problematike v zvezi z organiziranim kriminalom;

46.

poziva države članice in Komisijo, naj okrepijo vlogo sodnikov, tožilcev in uradnikov za zvezo ter naj zagotovijo izobraževanje zaposlenih v pravosodju, da se bodo ti lahko soočali z vsemi oblikami organiziranega kriminala, korupcije in pranja denarja, vključno s kibernetsko kriminaliteto, zlasti preko Evropske policijske akademije (CEPOL) in Evropskega omrežja za izobraževanje pravosodnih poklicev (EJTN), pa tudi s pomočjo celovitega izkoriščanja finančnih instrumentov, kot sta Sklad za notranjo varnost na področju policijskega sodelovanja ali program Herkul III; predlaga spodbujanje učenja tujih jezikov pri usposabljanju zaposlenih v policiji in pravosodju, da bi olajšali nadnacionalno sodelovanje; poziva k spodbujanju evropske izmenjave najboljših praks in usposabljanja za sodnike, tožilce in policiste;

47.

poziva države članice in Komisijo, naj nadaljujejo s skupnimi prizadevanji za zaključek pogajanj o osnutku direktive o evropskem preiskovalnem nalogu v kazenskih zadevah, ki poenostavlja zbiranje dokazov v čezmejnih zadevah in je tako pomemben korak naprej na poti k skupnemu območju svobode, varnosti in pravice;

48.

poziva k večjemu sodelovanju na področju ponarejenih dokumentov in goljufij ter k skupnemu razmisleku za izboljšanje zanesljivosti in overjanja izvornih dokumentov;

49.

se zavzema za vzpostavitev zmogljivosti na nacionalni ravni, namenjenih preiskovanju hudodelskih združb in mafije ter boju proti njim, z možnostjo razvoja, s podporo Europola, poenotene neformalne „operativne mreže za boj proti mafiji“ za namen izmenjave informacij o strukturi obstoječih mafij, načrtovanih kaznivih dejanjih in finančnih načrtih, lokaciji premoženja in poskusih vrivanja v javna naročila;

50.

meni, da je zaradi globalizacije organiziranega kriminala potrebno okrepljeno sodelovanje med državami članicami ter na evropski in mednarodni ravni; spodbuja tesnejše povezovanje med Evropsko unijo, OZN, OECD in Svetom Evrope na področju boja proti organiziranemu kriminalu, korupciji in pranju denarja, da bi združili zadevne politike in skupaj opredelili področje delovanja; podpira prizadevanja Projektne skupine za finančno ukrepanje (FATF) pri spodbujanju politik na področju boja proti pranju denarja; poziva države članice, naj ratificirajo in celovito izvajajo vse veljavne mednarodne instrumente na omenjenih področjih; poziva Komisijo, naj učinkovito podpira prizadevanja držav članic v boju proti organiziranemu kriminalu; priporoča, da Evropska unija pristopi k Skupini držav proti korupciji (GRECO) kot polnopravna udeleženka;

51.

priporoča skupno ukrepanje za preprečevanje in boj proti nezakonitim dejavnostim na okoljskem področju, povezanim z organiziranimi kriminalnimi in mafijskimi dejavnostmi ali dejavnostmi, ki iz njih izhajajo, tudi z okrepitvijo evropskih organizmov, kot sta Europol in Eurojust, poleg mednarodnih organizmov, kot sta Interpol in Razvojni inštitut Združenih narodov za mednarodni kriminal in pravosodje (UNICRI), ter z izmenjavo metodologij dela in informacijskih metodologij, ki se uporabljajo v državah članicah, najdejavnejših v boju proti navedeni obliki kriminala, da bi tako izoblikovali skupni akcijski načrt;

52.

poziva Svet in države članice, naj ratificirajo in v celoti izvajajo konvencijo Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) o boju proti podkupovanju tujih uradnikov v mednarodnem poslovanju; poudarja negativne posledice podkupovanja tujih uradnikov za temeljne pravice, okolje in razvojno politiko Unije;

53.

poziva k uvedbi evropskega preiskovalnega naloga (EIO) in okrepitvi orodij za boj proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu, kot so skupne preiskovalne enote; poziva k tesnejšemu sodelovanju s sosednjimi državami EU v boju proti organiziranemu kriminalu, ki vstopa v EU;

54.

poziva države članice, naj razvijejo ustrezne splošne strategije za izmenjavo informacij v okviru svojih obveščevalnih služb in analiz ter opredelijo nastajajoče trende organiziranega kriminala;

55.

poudarja, da je treba okrepiti sodelovanje na področju goljufij v EU med službami EU na vseh državnih ravneh, vključno z regionalno in občinsko, ki imata pomembno vlogo pri upravljanju sredstev EU;

56.

meni, da brez protikorupcijske Unije ne moremo imeti učinkovite gospodarske in fiskalne unije;

57.

poudarja, da je preglednost naravni sovražnik korupcije, s katero se začnejo kazniva dejanja, in izraža prepričanje, da bi se moralo od oseb na visokih položajih ali z velikim bogastvom, ki uživajo privilegije in imunitete, zahtevati popolno preglednost pri njihovih dejavnostih;

58.

meni, da neurejena in nepregledna birokracija in zapleteni postopki ne vplivajo le na učinkovitost upravnih ukrepov, ampak tudi ogrožajo preglednost postopkov odločanja, poslabšujejo položaj upravljanih subjektov in tako nudijo plodna tla za razrast korupcije; prav tako meni, da nepropustne bančne in poslovne skrivnosti lahko skrijejo nezakonite dobičke korupcije, pranja denarja in organiziranega kriminala;

59.

se sklicuje na konvencijo iz Meride proti korupciji (2003) in poudarja, da bi morali osebe na visokih položajih ali z velikim bogastvom, ki uživajo privilegije in imunitete, nadzirati, med drugim s strani davčnih organov, in da bi morali ta nadzor poostriti in tako zagotoviti poštene in učinkovite storitve skupnosti ter se boriti proti davčnim goljufijam; zlasti priporoča, da bi morali nosilci javnih funkcij predložiti prijave premoženja, prihodkov, obveznosti in interesov; poziva k ukrepom za okrepitev preglednosti in preprečevanja s pomočjo usklajenega sistema upravnega prava, ki ureja javno porabo ter dostop do dokumentov in vzpostavitev potrebnih registrov;

60.

priporoča krepitev mehanizmov za zagotavljanje preglednosti in odpravo pretirane birokratizacije v javni upravi in drugih javnih organih z zagotavljanjem pravice državljanov do dostopa do dokumentov (predvsem na izjemno občutljivem sektorju javnega naročanja); si prizadeva za spodbujanje kulture poštenosti in integritete tako v javnem kot tudi v zasebnem sektorju, tudi z učinkovitimi mehanizmi za zaščito prijaviteljev;

61.

podpira ukrepe Komisije, ki so usmerjeni k priznavanju vloge preiskovalnega novinarstva pri odkrivanju dejanj, povezanih z organiziranim kriminalom, korupcijo in pranjem denarja, ter poročanju o njih;

62.

poziva države članice, naj okrepijo vlogo uradnikov na področju preprečevanja tveganj, povezanih s prevarami in korupcijo, ter obveščanja in boja proti njim;

63.

poziva naj se poleg mehanizmov uveljavljanja in spremljanja v kodeksu ravnanja opredelijo jasna in proporcionalna pravica, da bi preprečili pojav menjave stolčkov, ki bi javnim funkcionarjem z določenimi vodstvenimi ali finančnimi odgovornostmi prepovedovala prehod v zasebni sektor, dokler ne preteče določen čas od njihovega odhoda s funkcije, če obstaja nevarnost navzkrižja interesov z njihovo prejšnjo funkcijo; poleg tega meni, da bi podobne omejitve morale veljati za ljudi, ki prehajajo iz zasebnega v javni sektor, kadar koli obstaja nevarnost navzkrižja interesov;

64.

poziva Komisijo, naj čim prej poda predlog o zakonu Evropske unije o upravnem postopku v skladu s priporočili Evropskega parlamenta z dne 15. januarja 2013;

65.

meni, da je register lobistov koristno orodje za preglednost; poziva države članice, naj uvedejo to orodje, če ga še nimajo; poziva vlade in javne uprave, naj poskrbijo za to, da bo registracija v register lobistov predpogoj za srečanje s poslovno, interesno ali lobistično organizacijo;

66.

opozarja, da samourejanje kot običajen mehanizem za odpravo korupcije v športu in športnih stavah, ni bilo učinkovito; poudarja, da so vlade na nacionalni, regionalni in lokalni ravni eni največjih financerjev športa, zato poziva države članice, naj vzpostavijo pregledne delovne odnose s športno skupnostjo in po naročilu nacionalnih vladnih organov predstavijo rezultate popolne neodvisne preiskave o korupciji v športu;

67.

meni, da je popolna preglednost vseh upravnih ukrepov na vseh ravneh javnega sektorja ključnega pomena za boj proti kriminalnim dejavnostim in zaščito državljanov pred vsemi oblikami slabega upravljanja javnih zadev; zavrača vsakršno obliko upora javnih organov v zvezi s popolnim nadzorom dejavnosti, ki se izvajajo z javnim denarjem in v interesu skupnosti, s strani državljanov in tiska; meni, da bi se morale EU in posamezne države članice jasno zavezati k zagotavljanju popolne preglednosti in razvijanju oblik odprte vlade na učinkovit način in na osnovi obstoječih najboljših praks;

68.

poudarja, da se podkupovanje ne sme prikrivati z zlorabo pojma „olajševalna plačila“, ki jih Konvencija OECD šteje za sprejemljiva pod določenimi posebnimi pogoji (majhna plačila, npr. za dovoljenje za raztovarjanje blaga v pristanišču); poziva države članice, naj se dogovorijo, da bodo ta pojem zavrnile oziroma ga bodo uporabljale samo v izrednih razmerah, in poziva k pripravi smernic za enotno tolmačenje pojma v vsej EU; poudarja, da za podkupnine in olajševalna plačila ni mogoče uveljavljati odbitka davka;

69.

podpira uvedbo rednih pregledov spoštovanja pravil v zvezi z integriteto oziroma kodeksov ravnanja in zagotovitev zadostnih sredstev za usposabljanje javnih uslužbencev na področju integritete;

70.

opozarja politične stranke na odgovornost, ki jo imajo pri predlaganju kandidatov ali oblikovanju volilnih seznamov na vseh ravneh in preverjanju kakovosti kandidatov, tudi na podlagi strogega etičnega kodeksa, ki ga morajo spoštovati, vključno s kodeksom ravnanja, ki bi moral zajemati jasna in pregledna pravila o donacijah političnim strankam;

71.

zagovarja načelo neizvoljivosti v Evropski parlament ali neupravičenosti do službovanja v drugih institucijah ali agencijah EU tistih oseb, ki so bile pravnomočno obsojene za kazniva dejanja organiziranega kriminala, pranja denarja, korupcije in druga huda ekonomska ali finančna kazniva dejanja zoper javni interes; poziva, naj se ob ohranitvi načela sorazmernosti podobno načelo uveljavi tudi za nacionalne parlamente in druge funkcije, na katere so osebe izvoljene;

72.

priporoča, da države članice kot element sistema sankcij uvedejo in dejansko uporabljajo prepoved kandidiranja osebam, obsojenim zaradi korupcije; meni, da bi ta kazen morala veljati za vsaj pet let, da bi zajeli vse vrste volitev; poleg tega priporoča uvedbo pravil, ki bodo tem osebam onemogočila, da bi v istem obdobju zasedale vladne položaje na vseh ravneh, vključno z EU;

73.

priporoča uvedbo pravil glede odvzema političnih (v vladi ali primerljivih organih) ter vodstvenih in upravnih funkcij na podlagi pravnomočne obsodbe za kazniva dejanja organiziranega kriminala, korupcije ali pranja denarja;

74.

priznava, da so imunitete, ki jih uživajo nekatere kategorije nosilcev javnih funkcij in izvoljenih predstavnikov, velika ovira za boj proti korupciji; poziva Komisijo in države članice, naj občutno zmanjšajo število kategorij tistih, ki uživajo imuniteto;

75.

se zavzema za oblikovanje etičnih kodeksov za politične stranke in za povečanje preglednosti finančnih izkazov političnih strank; predlaga, da se bolj nadzira javno financiranje strank in da se izogiba zlorabi in nepotrebnemu trošenju, pri čemer je treba bolj spremljati in nadzirati tudi zasebna finančna sredstva, da bi zagotovili odgovornost političnih strank in njihovih donatorjev;

76.

poziva države članice, naj prepovejo in kaznujejo kupovanje glasov, zlasti z določbami, ki bodo upoštevale, da korist, ponujena v zameno za obljubo glasu, ni nujno zgolj denarna, ampak lahko vključuje tudi ostale koristi, vključno z nepremoženjskimi koristmi in koristmi za tretje osebe, ki niso neposredno vpletene v nezakonito dogovarjanje;

77.

meni, da je objava prihodkov in finančnih interesov evropskih poslancev dobra praksa, ki bi jo bilo treba razširiti na nacionalne poslance;

78.

priporoča državam članicam, naj vzpostavijo učinkovite, uspešne, odgovorne in uravnotežene kazenskopravne sisteme, ki lahko jamčijo ohranitev zaščite pravic v skladu z Listino EU o temeljnih pravicah; prav tako priporoča, da se na evropski ravni oblikuje mehanizem za spremljanje učinkovitosti kazenskopravnih sistemov v boju proti korupciji, s pomočjo katerega bi se izvajala redna ocenjevanja in izdajala priporočila;

79.

spodbuja Komisijo in države članice, naj razmislijo tudi o nezakonodajnih ukrepih, ki utrjujejo zaupanje med različnimi pravnimi sistemi držav članic, povečujejo skladnost in spodbujajo razvoj skupne pravne kulture EU za boj proti kriminalu;

80.

poziva Komisijo, naj pripravi zakonodajni predlog, ki bo določal pravno odgovornost pravnih oseb v primerih finančnega kriminala, še zlasti odgovornost holdingov in matičnih družb za njihove odvisne družbe; poudarja, da mora ta predlog pojasniti odgovornost fizičnih oseb za kazniva dejanja podjetja ali njegovih odvisnih družb, za katera so lahko te delno ali v celoti kazensko odgovorne;

81.

meni, da bi morali ukrepi za približevanje ukrepov proti korupciji obravnavati razlike med državami članicami glede rokov zastaranja, da bi uskladili zahteve glede obrambe ter učinkovitega in uspešnega pregona in obsodbe, in da bi morali biti ti modeli zastaranja organizirani glede na stopnjo postopka ali stopnjo sojenja, kar pomeni, da bi kaznivo dejanje zastaralo le, če se zadevna faza ali stopnja ne bi mogli zaključiti v natančno opredeljenem časovnem obdobju; poleg tega meni, da ob upoštevanju načela proporcionalnosti in pravne države, primeri korupcije med tekočim kazenskim postopkom ne bi smeli zastarati;

82.

meni, da bi moral boj proti organiziranemu kriminalu združevati učinkovite in odvračilne mehanizme za zaplembo nezakonito pridobljenega premoženja ter prizadevanja, s katerimi bi zagotovili, da bodo osebe, ki se namenoma izogibajo kazenskemu pregonu, privedene pred roko pravice, s čimer bi zaprtim mafijskim voditeljem preprečili, brez poseganja v osnovna načela pravic zapornikov, da bi kljub temu, da so zaprti, še naprej vodili svojo združbo z dajanjem ukazov članom;

83.

poziva k vzpostavitvi odvračilnih in učinkovitih kazni in sankcij – tako kazenskih obsodb kot glob, vključno z visokimi globami – v vseh državah članicah in za vsa huda kazniva dejanja, ki ogrožajo zdravje in varnost državljanov ter priporoča harmonizacijo kazni;

84.

brez poseganja v odstavek 80 poudarja vlogo preprečevanja kriminala in organiziranega kriminala in spodbuja države članice k vzpostavitvi in uvedbi pravnih instrumentov in kazni, ki so drugačne od prestajanja zaporne kazni, kot so denarne kazni ali delo v korist skupnosti, če je to dovoljeno, in ob upoštevanju vseh okoliščin, vključno s tem, da kaznivo dejanje ni hude oblike;

85.

priporoča samourejanje in preglednost podjetij s pomočjo kodeksov ravnanja in uvedbo nadzornih postopkov, ki bi med drugim vključevali notranje ali zunanje revizije in vzpostavitev javnega registra lobistov, ki delujejo pri različnih ustanovah, da bi se izognili pojavom korupcije in tajnega dogovarjanja in navzkrižjem interesa med javnim in zasebnim sektorjem ter preprečili nelojalno konkurenco; poleg tega priporoča preglednost glede področij, ciljev in finančnih podatkov na nacionalni in evropski ravni;

86.

poziva k oblikovanju seznamov podjetij, akreditiranih pri javnih organih in seznamov tistih, ki jih je treba izključiti; meni, da to velja zlasti za primere, ko so v podjetjih velike pomanjkljivosti glede pogodbenih zahtev ali kjer obstaja navzkrižje interesov bodisi v državi članici ali na ravni EU;

87.

poziva države članice, naj okrepijo vlogo gospodarskih zbornic na tem področju s preprečevanjem najpogostejših tveganj, povezanih s pranjem denarja v gospodarskih družbah, obveščanjem o tovrstnih tveganjih in bojem proti njim, in naj v celoti izpolnjujejo akcijski načrt Komisije za boj proti utaji in izogibanju davkov;

88.

opozarja, da raziskovalno novinarstvo, pa tudi nevladne organizacije in akademski krogi, ki obravnavajo vprašanja v zvezi z delovanjem javne uprave in gospodarskih družb, opravljajo ključno dobronamerno nalogo pri ugotavljanju primerov goljufije, korupcije in drugih vrst oškodovanj;

89.

poziva podjetja, naj zagotovijo izvajanje notranjih smernic za izvedbo javnih naročil, da bi zagotovili skladnost z zakonodajo in čim večjo preglednost v postopkih razpisov javnih naročil, naj ravnajo s potrebno skrbnostjo pri ocenjevanju morebitnih podizvajalcev in dobaviteljev, da se prepričajo, ali imajo ti učinkovite programe za boj proti podkupovanju, naj pomembne podizvajalce in dobavitelje spremljajo kot del rednega preverjanja odnosov z njimi in naj imajo pravico prekiniti pogodbo v primeru, da ti dajejo podkupnine ali delujejo na način, ki ni skladen s programom podjetja;

90.

poziva h krepitvi sodelovanja in večji preglednosti v povezavi z bančnimi sistemi in poklicnimi skupinami, tudi na področju financ in računovodstva, v vseh državah članicah in s tretjimi državami, zlasti z namenom opredelitve informacijskih orodij ter zakonodajnih in upravnih ukrepov za zagotavljanje sledljivosti finančnih tokov in odkrivanje pojavov kriminalitete in opredelitve načinov za obveščanje o morebitnih kaznivih dejanjih;

91.

poziva Komisijo in druge nadzorne organe, naj zagotovijo izvajanje skrbnega preverjanja strank (customer due diligence) in izdelavo ustreznega profila tveganja v bankah, zavarovalnicah in kreditnih institucijah, da poslovni subjekti ali pravne osebe v državah članicah pridobijo ter imajo na voljo ustrezne, natančne in aktualne informacije v zvezi z dejanskim lastništvom, tudi iz eksteritorialnih davčnih oaz, da se registri podjetij redno posodabljajo in da se nadzira njihova kakovost; meni, da preglednost informacij, tudi s pomočjo objave registra dejanskega lastništva po posameznih državah in s čezmejnim sodelovanjem, lahko prispeva k boju proti pojavom pranja denarja, financiranja terorizma in izogibanja davkov;

92.

poziva države članice, naj uvedejo pojem dejanskega lastništva (beneficial ownership) v svoje poslovne registre in si prizadevajo za globalno vključitev tega pojma kot tudi mehanizmov za izmenjavo informacij;

93.

poziva Komisijo, naj določi skupen sklop načel in upravnih smernic za ustrezno uporabo transfernih cen;

94.

v celoti podpira predlog Komisije, naj se kazniva dejanja na področju davkov izrecno navajajo kot predhodna kazniva dejanja v okviru pranju denarja, v skladu s priporočilom Projektne skupine za finančno ukrepanje (FATF) za leto 2012; poziva EU, naj poveča preglednost informacij o dejanskem lastništvu in postopkov dolžne skrbnosti pri ugotavljanju identitete stranke za preprečevanje pranja denarja; se zavzema za uskladitev kaznivega dejanja pranja denarja znotraj EU in poziva k polnemu izvajanju standardov Projektne skupine za finančno ukrepanje na podlagi učinkovitega nadzora in sorazmernih kazni ter na podlagi verodostojnih zaščitnih ukrepov;

95.

predlaga natančno ovrednotenje tveganj, povezanih z novimi bančnimi in finančnimi produkti, v primeru da ti omogočajo anonimnost in uporabo na daljavo; poleg tega poziva k enotni definiciji davčne oaze, saj hudodelske združbe slednje pogosto uporabljajo za izdajanje obveznic zasebnih podjetij ali bank, katerih dejansko lastništvo je težko določiti;

96.

poziva k oblikovanju operativnih rešitev, ki bodo spoštovale predpise na področju varstva osebnih podatkov in finančnim in kreditnim ustanovam omogočale ugotavljanje istovetnosti subjektov, ki želijo izvesti morebitne transakcije, saj so goljufije, povezane s krajo identitete, pogosto podlaga za pranje denarja; zato pozdravlja oblikovanje bančne unije;

97.

priporoča odpravo bančne tajnosti;

98.

poziva vse zadevne javne in zasebne organe, naj sodelujejo pri odločnem boju proti pranju denarja; poziva k zagotavljanju polnega spoštovanja obveznosti v zvezi z bojem proti pranju denarja s strani strokovnjakov, kar je treba doseči s spodbujanjem mehanizmov za poročanje o sumljivih transakcijah in kodeksov ravnanja, ki vključujejo poklicne skupine in strokovna združenja;

99.

poudarja bistveno vlogo, ki jo imajo enote za finančne informacije pri zagotavljanju visokih mednarodnih standardov boja proti pranju denarja; priznava pomen evropskih instrumentov za sledljivost finančnih tokov v boju proti grožnjam, kot so kibernetski kriminal, pranje denarja in financiranje terorizma;

100.

priporoča sistematično identifikacijo in preverjanje igralcev, prepoved uporabe anonimnih plačilnih sredstev za plačilo vložkov pri spletnih igrah na srečo ter identifikacijo strežnikov, na katerih tovrstni spletni portali gostujejo, in razvojem informacijskih sistemov, ki bodo omogočali popolno sledljivost obračanja gotovine, do katerega prihaja v običajnem in spletnem igralništvu;

101.

pozdravlja razširitev področja uporabe, predlaganega v tako imenovani četrti direktivi za boj proti pranju denarja, kar zadeva sektor iger na srečo; poziva Komisijo, naj predloži zakonodajni okvir in ustrezne ukrepe za boj proti pojavom pranja denarja, ki so povezani s stavami, zlasti na športnih tekmovanjih, ki opredeljujejo nova kazniva dejanja, kot so stave, povezane z dogovarjanjem o izidih športnih tekmovanj, in ustrezne kazni ter podpirajo mehanizme za spremljanje, v sodelovanju s športnimi zvezami, združenji, ponudniki običajnih in spletnih stav ter po potrebi nacionalnimi organi; poziva športne organizacije, naj sprejmejo kodeks ravnanja za vse uslužbence z jasno prepovedjo prirejanja izidov na športnih dogodkih zaradi stav ali z drugimi nameni, s prepovedjo stav na izid lastnih tekem in obveznostjo prijave, kadar se zavedajo prirejanja izidov, ob ustreznih mehanizmih za zaščito prijaviteljev;

102.

ugotavlja, da organizirani kriminal pogosto pere denar z organiziranimi stavami na športnih tekmovanjih; zato poziva Komisijo, naj predstavi zakonodajni predlog, ki bo vseboval opredelitev kaznivih dejanj športne korupcije in goljufije; poziva države članice, naj ne dovolijo organizacije stav na tekmah brez športnega tveganja ter prepovejo najnevarnejše oblike športnih stav; priporoča tudi, naj se na nacionalni ravni uvedejo mehanizmi za prijavo suma športne korupcije po zgledu mehanizmov, uvedenih na področju pranja denarja, ki bi bili obvezni za ponudnike običajnih in spletnih stav in vse akterje v športnem svetu;

103.

poudarja, naj se okrepi sodelovanje in izmenjava informacij med državami članicami, njihovimi regulativnimi organi, Europolom in Eurojustom za preprečevanje kaznivih dejanj pri čezmejnih spletnih igrah na srečo;

104.

se zaveda, da so spletne igre na srečo vedno bolj običajen način pranja denarja, pri katerem so dobitki pogosto oproščeni davka, velik obseg transakcij izjemno otežuje odkrivanje umazanega denarja, številni obdelovalci plačil pa sistem še dodatno zapletajo; poziva k vzpostavitvi regulativnega okvira za boj proti pranju denarja s pomočjo vseh vrst spletnih iger na srečo;

105.

poziva države članice, naj vključijo usklajeno opredelitev prirejanja izidov športnih dogodkov v kazensko pravo in oblikujejo pravni instrument kot orodje za boj proti prirejanju izidov športnih dogodkov; določijo naj sankcije v zvezi s prirejanjem izidov športnih dogodkov, vključno z denarnimi kaznimi in zaplembo, ter ustanovijo posebno enoto za boj proti prirejanju izidov v okviru organov kazenskega pregona kot vozlišče za komunikacijo in sodelovanje z glavnimi zainteresiranimi stranmi, nadaljnje preiskave in predložitev tožilstvu;

106.

poziva k večjemu sodelovanju na evropski ravni – ki bi ga usklajevala Komisija – za odkrivanje in prepoved ponudnikov spletnih iger na srečo, ki sodelujejo v dejavnostih prirejanja izidov športnih dogodkov in drugih nezakonitih dejavnostih;

107.

poziva športne vodstvene organe, države članice in Evropsko komisijo, naj vlagajo v kampanje za ozaveščanje športnikov o prirejanju izidov športnih dogodkov, pravnih posledicah tega kaznivega dejanja in škodljivih učinkih za integriteto športnih tekmovanj;

108.

poziva k uskladitvi vloge in pristojnosti finančnih obveščevalnih enot (FIU) v državah članicah, k povečanju njihovih pooblastil in k izboljšanju mehanizmov za sodelovanje med njimi;

109.

predlaga, naj se države članice uskladijo glede izrekanja in izvajanja kazni ter glede zaporniških sistemov in usposabljanja zaporniškega osebja;

110.

priporoča, naj se poveča nadzorna vloga Evropskega bančnega organa, Evropskega organa za vrednostne papirje in trge, Evropskega organa za zavarovanja in poklicne pokojnine in enotnega nadzornega mehanizma na ravni Evropske unije v zvezi s pranjem denarja, tudi z vidika vzpostavitve pristne evropske bančne unije, ki se bo lahko z učinkovitimi ukrepi in na podlagi usklajenih pravil o navzkrižju interesov borila proti pojavom korupcije in pranja denarja; vztraja, da je treba medtem okrepiti nadzorne zmogljivosti, strokovno znanje in odločnost na nacionalni ravni, da bi poglobili sodelovanje med nacionalnimi organi;

111.

spodbuja sprejetje minimalnih pravil dobrega upravljanja na davčnem področju, zlasti s skupnimi pobudami držav članic za vzpostavitev ustreznih odnosov z ozemlji, ki delujejo kot davčne oaze, med drugim tudi z namenom lajšanja dostopa do informacij o lastništvu morebitnih slamnatih podjetij, ki imajo sedež v teh državah; vztraja pri pomenu zgoraj omenjenega sporočila Komisije z dne 6. decembra 2012, ki priporoča krepitev vezi med politiko boja proti goljufijam ter razvojno, davčno in trgovinsko politiko EU;

112.

poziva Evropsko unijo, naj sprejme učinkovite ukrepe na mednarodnem prizorišču, na primer na srečanjih G8 in G20, za odpravo kaznivih dejanj, povezanih z davčnimi oazami;

113.

poudarja, da je treba načela obdavčenja uskladiti s priporočili OECD iz poročila „Addressing base erosion and profit shifting“ (Obravnavanje zniževanja osnove in prenosa dobička), po katerem splošno načelo obdavčenja pravi, da je treba obdavčiti dobiček tam, kjer so se odvijale gospodarske dejavnosti, iz katerih dobiček izhaja – načelo „izvora premoženja“;

114.

meni, da načelo izvora premoženja davčnim organom lajša učinkovito obdavčenje in preprečevanje davčnih utaj; meni, da je pravičen davčni sistem nujno potreben, zlasti v času krize, ko se davčno breme nepravično prenese na mala podjetja in gospodinjstva, in da je utaja davkov deloma posledica davčnih oaz znotraj EU;

115.

poudarja, da je krepitev boja proti davčnim goljufijam in utajam ključnega pomena za spodbujanje trajnostne rasti v EU; poudarja, da bi zmanjšane stopnje goljufij in utaj utrdile javne finance in pripomogle k poštenim in enakim konkurenčnim pogojem za podjetja, s čimer bi okrepile potencial rasti v gospodarstvu;

116.

poziva revizijska podjetja in pravne svetovalce, naj nacionalne davčne organe obveščajo o kakršnih koli znakih agresivnega davčnega načrtovanja pregledanih podjetij ali podjetij, katerim svetujejo;

117.

pozdravlja zavezanost Komisije, da spodbuja samodejno izmenjavo podatkov; vseeno pa ponovno poziva k mednarodno zavezujočemu večstranskemu sporazumu o samodejni izmenjavi davčnih podatkov, ki bi pokrival tudi sklade in ustanove ter vključeval ukrepe proti nekooperativnim jurisdikcijam in finančnim institucijam, ki sodelujejo z davčnimi oazami; poziva EU, naj sprejme podobne ukrepe, kot je zakon ZDA za odpravo zlorabe davčnih oaz, in naj preuči možnost odvzema dovoljenja za opravljanje bančnih storitev finančnim ustanovam, ki sodelujejo z davčnimi oazami; poziva Komisijo, naj predloži evropsko črni seznam davčnih oaz na podlagi strogih meril in predlaga evropske sisteme sankcioniranja v primeru neupoštevanja ukrepov ali okrepljenega sodelovanja, če pristop EU ne bi bil mogoč;

118.

poziva države članice in Evropski parlament, naj hitro dosežejo sporazum o direktivah EU, ki zadevajo odprtost in knjigovodstvo; poziva, naj se področje uporabe teh direktiv v prihodnje razširi, da bodo zajemale vsa velika podjetja ne glede na sektor;

119.

poziva Komisijo, naj razvije stroga merila glede bistva poslovanja, da bi ustavili ustanavljanje slamnatih podjetij ali podjetij – poštnih nabiralnikov, ki pripomorejo k zakonitim in nezakonitim praksam izogibanja in utaje davkov;

120.

poziva Komisijo, naj ovrednoti sedanje davčne pogodbe, ki veljajo med državami članicami in tretjimi državami, ki se lahko štejejo za davčne oaze; poleg tega poziva Komisijo, naj poda predloge, vključno z revizijo vseh takšnih sporazumov, da bi uredila to vprašanje; poziva Komisijo, naj o svojih ugotovitvah in predlogih poroča Evropskemu parlamentu najpozneje do konca leta 2013;

121.

meni, da bi evropski satelitski sistemi za določanje položaja in opazovanje Zemlje lahko prispevali k odkrivanju poti ladij, ki skrivaj prevažajo, iztovarjajo ali pretovarjajo nezakonito blago; zato poziva pravosodne organe h krepitvi uporabe novih tehnologij na tem področju, vključno s satelitskim opazovanjem, saj bi to lahko prispevalo k boju proti pojavom kriminalitete;

122.

ugotavlja, da globalni porast uporabe interneta ponuja nove možnosti za internetne kriminalne dejavnosti, kot so kraja intelektualne lastnine, prodaja in kupovanje ponarejenih izdelkov ter kraja identitete, ki ogrožajo gospodarstvo, varnost in zdravje evropskih državljanov;

123.

ugotavlja, da so kampanje za izobraževanje in osveščanje javnosti bistvene za spopadanje z naraščajočo težavo kibernetskega kriminala; poudarja, da pomanjkanje spretnosti in osveščenosti javnosti krepi zmožnosti hudodelskih združb za izkoriščanje interneta in priložnosti, ki jih ta ponuja;

124.

pozdravlja ustanovitev Europolovega Evropskega centra za boj proti kibernetski kriminaliteti (EC3) in spodbuja nadaljnji razvoj te agencije, zlasti za boj proti organiziranemu kriminalu tudi na čezmejni podlagi in v sodelovanju s tretjimi državami;

125.

poudarja, da obstaja nujna potreba po dogovorjeni in natančni opredelitvi pojma „kibernetska kriminaliteta“, ki bi veljala za vse države članice EU;

126.

spodbuja raziskave o uporabi novih tehnologij v različnih sistemih nadzora, ki jih uporabljajo države članice, in o njihovi lažji uporabi; to lahko zajema na primer opazovanje in evidentiranje davčnih, carinskih in drugih vrst nadzornih pregledov na mestu samem prek spleta s strani centraliziranih protikorupcijskih enot;

127.

spodbuja vzpostavitev enotnega sistema prijav o vseh primerih prevar in korupcije, ki se sodno preganjajo (z ustrezno zaščito osebnih podatkov in domnevo nedolžnosti);

128.

poziva k vzpostaviti evropskega javnega tožilstva, kot to določa člen 86 PDEU, zlasti za boj proti kaznivim dejanjem, njihovo preiskavo, pregonom in obsodbo kaznivih dejanj zoper finančne interese Evropske unije in v zvezi s čezmejnimi hudimi kaznivimi dejanji; predlaga, da bi moralo prihodnje evropsko javno tožilstvo imeti učinkovito in smotrno strukturo, in biti zadolženo za usklajevanje in spodbujanje nacionalnih organov, da se z enotnimi postopkovnimi pravili zagotovi večja doslednost preiskav; je prepričan, da bi morala Komisija predložiti predlog pred septembrom 2013 in v njem jasno opredeliti strukturo urada evropskega javnega tožilca, njegovo odgovornost do Evropskega parlamenta in se pri tem osredotočiti zlasti na njegovo sodelovanje z Europolom, Eurojustom, Evropskim uradom za boj proti goljufijam (OLAF) in Agencijo za temeljne pravice, ter da mora biti evropsko javno tožilstvo podprto z jasnim okvirom o procesnih pravicah, kazniva dejanja, za katera bo pristojno, pa jasno opredeljena;

129.

meni, da bi se Eurojust lahko še naprej ukvarjal s kaznivimi dejanji iz člena 83(1) PDEU in po potrebi tudi s kaznivimi dejanji dopolnilne narave glede na izvajanje politike Unije, kot je predvideno v odstavku 2 omenjenega člena, hkrati pa bi s prihodnjo revizijo zagotovil odgovornost za demokratične in temeljne pravice;

130.

poziva države članice, naj ne znižajo proračuna Unije zaradi kratkoročnih učinkov na javno mnenje, temveč naj zagotovijo dodatna sredstva za Europol, Eurojust, Frontex in prihodnji urad evropskega javnega tožilstva, ker ima njihova uspešnost mnogokratni učinek na zmanjšanje davčnih izgub držav članic;

131.

želi, da se z Lihtenštajnom sklene sporazum o boju proti čezmejnemu kriminalu;

132.

odločno poziva države članice, naj določbe Direktive 2012/29/EU o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj čim prej prenesejo v svoje zakonodaje; poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo prenos te direktive v nacionalno zakonodajo ustrezen; poziva države članice in Komisijo, naj dokončajo načrt o pravicah osumljenih in obtoženih oseb v kazenskem postopku, vključno z direktivo o preiskovalnem priporu;

133.

poziva k strožjim kaznim za sodelovanje v organiziranih kriminalnih združbah in za kazniva dejanja, povezana s prekupčevanjem z drogami, trgovino z ljudmi in človeškimi organi;

134.

poziva države članice v skladu s priporočili Konvencije ZN proti korupciji, naj sprejmejo zakonodajne in druge ukrepe, da se nezakonita obogatitev, to je znatno povečanje premoženja javnega uslužbenca, ki ga ta ne more razumno obrazložiti glede na svoje zakonite dohodke, opredeli kot kaznivo dejanje, če je storjeno namerno;

135.

izraža zaskrbljenost v zvezi z dejstvom, da kljub temu, da je cela vrsta tako imenovanih kaznivih dejanj v vzponu, kot so nezakonito trgovanje z odpadki, nezakonito trgovanje z umetninami in zaščitenimi vrstami ter ponarejanje blaga, za kriminalne združbe izjemno donosnih, da imajo zelo negativne socialne, gospodarske in okoljske učinke ter da so po naravi izrazito nadnacionalna, ta dejanja niso vključena med „evropska kazniva dejanja“; meni, da bi bilo treba ta kazniva dejanja ustrezno upoštevati pri odločitvah na ravni EU, zato predlaga, naj Svet v skladu s svojimi pooblastili iz člena 83(1) PDEU sprejme sklep za opredelitev drugih področij kriminala, vključno z zgoraj omenjenimi;

136.

poziva Komisijo, naj čim prej pripravi zakonodajni predlog na področju učinkovitega evropskega programa zaščite prijaviteljev, ko gre za čezmejno korupcijo in korupcijo, povezano s finančnimi interesi EU, ter zaščite prič in oseb, ki sodelujejo s pravosodnimi organi, ki bo predvidel zlasti možnosti za reševanje njihovih težkih življenjskih pogojev, ki zajemajo tako tveganja, povezana s povračilnimi ukrepi, in pretrganje družinskih vezi kot tudi selitev na druga geografska območja in njihovo socialno in poklicno izključenost;

137.

meni, da ravnanje s pričami in vodenje programov za zaščito prič ne sme biti odvisno od proračunskih omejitev, ker gre za dolžnost, ki je nacionalni organi in organi EU ne smejo prezreti, tj. da zagotovijo varnost in varstvo državljanov, zlati tistih, ki so si uničili življenje, da bi pomagali oblastem; poziva vse države članice, naj sprejmejo potrebne ukrepe (zakonodajne in druge) za zagotovitev, da bodo priče in njihove družine fizično varne in bodo imele pravico živeti socialno, poklicno, družinsko in ekonomsko dostojno življenje z ustrezno podporo institucij (vključno z določbo o zaposlovanju prič v javni upravi);

138.

poziva Komisijo, naj začne čim prej izvajati vse ukrepe in instrumente, ki jih je predstavila v svojem sporočilu Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru z naslovom „Strategija EU za odpravo trgovine z ljudmi za obdobje 2012–2016“ (COM(2012)0286);

139.

poziva Komisijo, naj poda zakonodajni predlog o Europolu, kot je določeno v členu 88(2) PDEU, z namenom izboljšati operativno učinkovitost Europola na področju zatiranja težjih oblik kriminala in organiziranega kriminala; poudarja, da prihodnja reforma agencije ne sme ogroziti edinstvene vloge Evropske policijske akademije (CEPOL) pri dejavnostih usposabljanja EU na področju kazenskega pregona;

140.

opominja vse države članice, naj vse obstoječe evropske in mednarodne pravne instrumente čim prej prenesejo v svoje nacionalne zakonodaje, da bi odgovorile zlasti na številna opozorila, ki jih je izdala Komisija glede pravilnega prenosa številnih obstoječih okvirnih sklepov;

141.

poudarja potrebo po spodbujanju kulture zakonitosti in izboljšanju védenja državljanov o pojavu mafije; v zvezi s tem priznava temeljno vlogo kulturnih, rekreativnih in športnih društev pri ozaveščanju javnosti o boju proti organiziranemu kriminalu in pri spodbujanju zakonitosti in pravičnosti;

142.

poziva Komisijo, naj razvije evropski akcijski načrt proti trgovanju s prostoživečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami, ki bo poudarjal jasne rezultate tako znotraj kot zunaj EU, da bi zmanjšali obseg nezakonite trgovine s prostoživečimi vrstami in njihovimi telesnimi deli; poziva Komisijo in Svet, naj svoje instrumente za trgovino in razvoj spodbudita k oblikovanju posebnih programov z znatnimi finančnimi sredstvi, da bi okrepili izvajanje Konvencije o mednarodni trgovini z ogroženimi prostoživečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami ter zagotovili sredstva za krepitev zmogljivosti proti divjemu lovu in prekupčevanju, zlasti s podporo, krepitvijo in širjenjem pobud za ukrepe pregona, kot sta pobudi ASEAN-WEN in HA-WEN, katerih cilj je ustanovitev regionalnih strokovnih centrov ter zagotavljanje modelov sodelovanja v boju proti kaznivim dejanjem na področju prostoživečih živali in rastlin;

143.

zahteva usklajene in stroge sankcije za tihotapljenje divjih živali in njihovih telesnih delov ter redkih rastlin in dreves v Unijo;

144.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, nacionalnim parlamentom, Evropski policijski akademiji (CEPOL), Europolu, Eurojustu, Evropskemu uradu za boj proti goljufijam (OLAF), Svetu Evrope, Organizaciji za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), Interpolu, Uradu Združenih narodov za droge in kriminal (UNODC), Svetovni banki in projektni skupini za finančno ukrepanje (FATF/GAFI).

19.2.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 65/40

—

ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji (PEU), zlasti člena 3(3), in Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), zlasti členov 9, 14, 148, 151, 153 in 160 ter njenega Protokola št. 26 o storitvah splošnega pomena,

—

ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti njenih členov 34 in 36,

—

ob upoštevanju Protokola št. 26 PDEU o storitvah splošnega pomena,

—

ob upoštevanju spremenjene Evropske socialne listine, zlasti člena 30 (o pravici do zaščite pred revščino in socialno izključenostjo), 31 (o pravici do stanovanja) in 16 (o pravici družine do socialne, pravne in gospodarske varnosti),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. marca 2010 z naslovom „Evropa 2020: strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast“ (COM(2010)2020),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1173/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. novembra 2011 o učinkovitem izvrševanju proračunskega nadzora v euroobmočju (1),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1175/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. novembra 2011 o spremembi Uredbe (ES) št. 1466/97 o okrepitvi nadzora nad proračunskim stanjem ter o nadzoru in usklajevanju gospodarskih politik (2),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (EU) št. 1177/2011 z dne 8. novembra 2011o spremembi Uredbe (ES) št. 1467/97 o pospešitvi in razjasnitvi izvajanja postopka v zvezi s čezmernim primanjkljajem (3),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1174/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. novembra 2011 o izvršilnih ukrepih za odpravljanje čezmernih makroekonomskih neravnotežij v euroobmočju (4),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1176/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. novembra 2011 o preprečevanju in odpravljanju makroekonomskih neravnotežij (5),

—

ob upoštevanju Direktive Sveta 2011/85/EU z dne 8. novembra 2011 o zahtevah v zvezi s proračunskimi okviri držav članic (6),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 18. aprila 2012 z naslovom „K okrevanju s številnimi novimi delovnimi mesti“ (COM(2012)0173),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Evropska platforma proti revščini in socialni izključenosti: evropski okvir za socialno in teritorialno kohezijo“ (COM(2010)0758) in mnenj Evropskega ekonomsko-socialnega odbora in Odbora regij ter svoje resolucije z dne 15. novembra 2011 (7) na to temo,

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1081/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o Evropskem socialnem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1784/1999 (8),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1260/1999 (9),

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1080/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o Evropskem skladu za regionalni razvoj in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1783/1999 (10),

—

ob upoštevanju predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o skupnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu, Evropskem kmetijskem skladu za razvoj podeželja in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo, ki jih zajema splošni strateški okvir, o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1083/2006 (COM(2011)0615),

—

ob upoštevanju predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o posebnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj in cilju naložbe za rast in delovna mesta ter razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1080/2006 (COM(2011)0614),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 26. novembra 2008 z naslovom „Evropski načrt za oživitev gospodarstva“ (COM(2008)0800),

—

ob upoštevanju Direktive 2012/27/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o energetski učinkovitosti, spremembi direktiv 2009/125/ES in 2010/30/EU ter razveljavitvi direktiv 2004/8/ES in 2006/32/ES (11) in svoje resolucije z dne 15. decembra 2010 o pregledu akcijskega načrta o energetski učinkovitosti (12),

—

ob upoštevanju Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (13),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 23. marca 2011 z naslovom „Preoblikovanje pravil EU o državni pomoči za storitve splošnega gospodarskega pomena“ (COM(2011)0146) in svoje resolucije z dne 15. novembra 2011 na to temo (14),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Strategija za učinkovito izvajanje Listine o temeljnih pravicah v Evropski uniji“ (COM(2010)0573),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Okvir EU za nacionalne strategije vključevanja Romov do leta 2020“ (COM(2011)0173),

—

ob upoštevanju Smernic Komisije z dne 15. maja 2012 o dobrih praksah za omejevanje, zmanjševanje ali izravnavo zapiranja tal (SWD(2012)0101),

—

ob upoštevanju Pregleda razvoja na področju zaposlovanja in socialnih zadev v Evropi z dne 8. januarja 2013, ki ga je pripravila Komisija (15),

—

ob upoštevanju svežnja Komisije o socialnih naložbah z dne 20. februarja 2013,

—

ob upoštevanju raziskave evropske statistike o dohodku in življenjskih pogojih (European Statistics on Income and Living Conditions – EU-SILC) in Eurostatovega sporočila za javnost z dne 8. februarja 2012 (16),

—

ob upoštevanju evropske statistike iz tretje evropske raziskave o kakovosti življenja (Third European Quality of Life Survey), zlasti poglavja 6 (17),

—

ob upoštevanju poročila Evropske fundacije za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer (Eurofound) o službah za svetovanje o odplačevanju dolgov gospodinjstev v Evropski uniji (18),

—

ob upoštevanju poročila Eurofound z naslovom „Življenjske razmere Romov: neustrezna stanovanja in zdravje“ (19),

—

ob upoštevanju sklepa Komisije z dne 20. decembra 2011 o uporabi člena 106(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije za državno pomoč v obliki nadomestila za javne storitve, dodeljenega nekaterim podjetjem, pooblaščenim za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena (20),

—

ob upoštevanju sodbe Sodišča Evropske unije z dne 14. marca 2013 v zadevi C-415/11 (Mohamed Aziz) o zaščiti imetnikov hipotek napram bankam v primeru nepoštenih pogodbenih pogojev (21),

—

ob upoštevanju Sklepa št. 1098/2008/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2008 o evropskem letu boja proti revščini in socialni izključenosti (2010) (22),

—

ob upoštevanju izjave Sveta z dne 6. decembra 2010 o evropskem letu boja proti revščini in socialni izključenosti: skupaj v boju proti revščini v letu 2010 in po njem (23),

—

ob upoštevanju poročila Odbora za socialno zaščito z dne 18. februarja 2011 z naslovom Ocena socialne razsežnosti strategije Evropa 2020 (24),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 5. februarja 2010 z naslovom „Skupno poročilo o socialni zaščiti in socialni vključenosti“ (SEC(2010)0098),

—

ob upoštevanju poročila Odbora za socialno zaščito z dne 15. februarja 2010 z naslovom „Skupno poročilo o socialni zaščiti in socialni vključenosti“ (25),

—

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z naslovom „Vprašanja glede opredelitve socialnih stanovanj kot storitve splošnega gospodarskega pomena“ (26),

—

ob upoštevanju mnenja Odbora regij z naslovom „Priprava evropske agende za socialna stanovanja“ (27),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. novembra 2012 o paktu za socialne naložbe – odgovor na krizo (28),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. junija 2010 o EU 2020 (29),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. maja 2010 o prispevku kohezijske politike k doseganju lizbonskih ciljev in ciljev strategije EU 2020 (30),

—

ob upoštevanju svoje zakonodajne resolucije z dne 8. septembra 2010 o predlogu sklepa Sveta o smernicah za politike zaposlovanja držav članic: del II integriranih smernic strategije Evropa 2020 (31),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. oktobra 2010 o finančni, gospodarski in socialni krizi: priporočila za ukrepe in pobude, ki naj bi jih sprožili (32),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. julija 2011 o prihodnosti socialnih storitev splošnega pomena (33),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. maja 2007 o stanovanjski in regionalni politiki (34),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. septembra 2011 o strategiji EU glede brezdomstva (35),

—

ob upoštevanju svojih pisnih deklaracij z dne 22. aprila 2008 o odpravi uličnega brezdomstva (36) in z dne 16. decembra 2010 o strategiji EU glede brezdomstva (37),

—

ob upoštevanju poročila Eurofound o tretji evropski raziskavi o kakovosti življenja – Kakovost življenja v Evropi: učinek krize (38),

—

ob upoštevanju končnih priporočil Evropske konference o soglasju na področju brezdomstva z dne 9. in 10. decembra 2010,

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve in mnenj Odbora za regionalni razvoj ter Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A7-0155/2013),

A.

ker je dostop do nastanitve temeljna pravica, ki jo lahko dojemamo kot pogoj za uresničevanje in dostop do drugih temeljnih pravic in dostojnega življenja; ker je zagotavljanje dostopa do dostojne in primerne nastanitve mednarodna odgovornost, naložena državam članicam, ki jo mora Unija spoštovati, ter se pravica do dostopa in pomoči pri pridobitvi stanovanja priznava s členom 34 Listine EU o temeljnih pravicah, členoma 30 in 31 Evropske socialne listine (spremenjene), ki jo je sprejel Svet Evrope, in členom 25 Splošne deklaracije o človekovih pravicah, vključena pa je tudi v ustavo številnih držav članic;

B.

ker imajo nacionalni, regionalni in lokalni organi v državah članicah pravico in dolžnost določiti lastno stanovanjsko politiko in sprejeti potrebne ukrepe, da bi na svojem trgu stanovanj v skladu s potrebami svojih prebivalcev zagotovili izvajanje te temeljne pravice, katere namen je vsem državljanom zagotoviti dostop do dostojnega in cenovno sprejemljivega stanovanja;

C.

ker je cenovno dostopna, dostojna in varna nastanitev primeren instrument za doseganje socialne pravičnosti in kohezije, in je naložba v cenovno dostopno stanovanje pogoj za večjo mobilnost delavcev in večje zaposlitvene možnosti, ker sta gradnja in prenova socialnih stanovanj ključnega pomena za doseganje ciljev izpolnjevanja potreb po stanovanjih, zagotavljanja cenovno dostopnih stanovanj za veliko število prebivalcev, krepitve gospodarstev, zmanjšanja obsega nepremičninskih balonov, boja proti energetski revščini in zagotavljanja davčnih prihodkov držav članic;

D.

ker imajo države članice v skladu z načelom subsidiarnosti bistveno vlogo in široko diskrecijsko pravico pri zagotavljanju, naročanju in organiziranju socialnih stanovanj vzporedno z nenačrtovano ponudbo tržnih stanovanj in kot njeno dopolnilo; ker bi morala oskrba s socialnimi stanovanji dosegati visoko raven kakovosti, varnosti in cenovne dostopnosti ter spodbujati enako obravnavo in pravice uporabnikov;

E.

ker v večini držav članic EU primanjkuje socialnih stanovanj in zato obstaja vse večja potreba po cenovno dostopnih stanovanjih; ker se je spremenil socialni in družinski profil ljudi, ki uporabljajo socialna stanovanja; ker je treba prepoznati nove socialne dejavnike, da lahko države članice in njihovi lokalni in regionalni organi določijo niz stanovanjskih strategij, ki bolj ustrezajo sedanjim okoliščinam;

F.

ker je socialna stanovanjska politika sestavni del storitev splošnega gospodarskega pomena, ker omogočajo zadovoljevanje stanovanjskih potreb, olajšujejo dostop do nepremičnin, krepijo kakovost življenjskega prostora, izboljšujejo obstoječi življenjski prostor in prilagajajo stanovanjske izdatke položaju družine in sredstvom stanovalcev, ob tem pa jim puščajo prostor za lastna prizadevanja;

G.

ker bi moralo biti za socialna stanovanja značilno dobro razmerje med kakovostjo in nakupno ceno oziroma najemnino in ker bi morala ta stanovanja omogočati varčevanje z energijo in biti umeščena v okolje, ki vključuje zelene površine in je primerno za različne generacije ter upošteva posebne potrebe otrok in starejših;

H.

ker je treba oblikovati pravila za hipoteke za zaščito potrošnikov in pravično razdelitev tveganj, da se prepreči povečanje števila brezdomcev in vse prihodnje stanovanjske krize;

I.

ker so socialna stanovanja ključna za uresničitev ciljev strategije Evropa 2020 – zlasti cilja glede revščine, vključno s preprečevanjem medgeneracijskega prenosa prikrajšanosti – ker prispevajo k zagotavljanju visoke stopnje zaposlenosti, vključenosti in socialne kohezije, spodbujanju poklicne mobilnosti ter k boju proti podnebnim spremembam in pomanjkanju energije s posodabljanjem stavb;

J.

ker je finančna kriza v povezavi z gospodarsko krizo, varčevalnimi ukrepi, rastjo cen stanovanj in nižjimi prihodki gospodinjstev povečala stopnjo brezposelnosti in socialne izključenosti v EU, zlasti med najbolj ranljivimi skupinami ljudi, in s tem povečala obremenitev storitev socialnega skrbstva; ugotavlja, da je javno financiranje socialnih stanovanj ne glede na svoj velik stabilizacijski učinek v nekaterih državah članicah postalo žrtev nedavnih varčevalnih ukrepov;

K.

ker gospodarska in socialna kriza zaradi poka nepremičninskih balonov, kreditnega krča, zamud pri plačilih in upada javnih naročil neposredno negativno vpliva na dejavnost gradnje in prenove stanovanj, zlasti socialnih, in finančno podporo tej dejavnosti, čeprav bi bil lahko ta sektor gonilna sila za zagotovitev trajnega in vključujočega izhoda iz krize ter bi prispeval k spoprijemanju s podnebnimi in energetskimi izzivi;

L.

ker je treba varčevalne ukrepe in ukrepe proračunske konsolidacije povezati s celostno naložbeno strategijo, ki bo pripomogla k trajnostni in vključujoči rasti ter uresničevanju ciljev strategije Evropa 2020, vključno s tistimi, ki se nanašajo na boj proti revščini in socialni izključenosti;

M.

ker je stanovanje nujno potrebna dobrina, za katero države članice v skladu z lastnimi političnimi odločitvami določijo minimalne bivanjske standarde glede primernosti in udobja, posebne urbanistične in gradbene predpise ter maksimalno dovoljeno razmerje med dohodkom gospodinjstva in njegovimi izdatki za stanovanje, nekatere med njimi pa urejajo tudi gibanje cen stanovanj ali celo vzpostavijo mehanizme za zagotavljanje socialne pomoči ali davčnih spodbud, s katerimi nudijo pomoč za ta velik izdatek gospodinjstev;

N.

ker morajo države članice in Unija zaradi hudega gospodarskega, socialnega in dolgoročnega vpliva krize – ne le na gospodarsko rast, stopnjo zaposlenosti ter raven revščine in socialne izključenosti, temveč tudi na dostop do stanovanj ter na naložbe v socialna stanovanja v EU – nujno ukrepati za zagotovitev dostopa do dostojnih in cenovno sprejemljivih stanovanj; ker je v zvezi s tem zaskrbljen zaradi strmega porasta cen, povezanih s stanovanji (cene zemljišč, cene nakupa in najema ter cene energije), ki so že zdaj najpomembnejši izdatek evropskih gospodinjstev ter zato povzročajo nestabilnost in zaskrbljenost; ker se je brezposelnost v EU močno povečala in je januarja 2013 v EU-27 dosegla 10,9 % in ker se hkrati stara evropsko prebivalstvo, obstaja veliko tveganje za vse večji prepad med bogatimi in revnimi, socialno izključenost in brezdomstvo, ki ga občuti že 80 milijonov Evropejcev, izpostavljenih tveganju revščine;

O.

ker Romi običajno živijo na zelo segregiranih območjih, kjer je dostop do socialnih in zdravstvenih storitev problematičen;

P.

ker obstaja med podstandardnimi stanovanji in slabim zdravstvenim stanjem jasna povezava: hipotekarno zadolževanje je povezano s poslabšanjem duševnega zdravja; prenatrpanost je povezana s psihološkimi težavami, tuberkulozo, okužbami dihal, večjimi možnostmi požara in nesreč na domu; življenje v neustreznih bivanjskih razmerah negativno vpliva na zdravje, varnost ter povečuje možnost nesreč na domu, življenje na hrupnem območju je povezano z višjo stopnjo hipertenzije in višjim krvnim tlakom; kdor nima stanovanja, je pod stresom in se slabo počuti, kar škodljivo vpliva na kakovost življenja, zdravje in blaginjo;

Q.

ker pomanjkanje cenovno dostopnih in prilagojenih socialnih stanovanj še posebej prizadene ženske – leta 2010 jih je bilo 24,5 % izpostavljenih tveganju revščine in socialne izključenosti, zlasti tiste z nizkimi dohodki, matere samohranilke, ženske na slabo plačanih delovnih mestih, migrantke, ovdovele ženske z otroki ter ženske, ki so žrtve nasilja v družini – ter materinske enostarševske družine z otroki, mlade družine, velike družine, študente, mlade na začetku poklicne poti, mlade brezposelne pare, invalide, osebe s telesno ali duševno boleznijo, pripadnike marginaliziranih skupnosti, vključno z Romi, in starejše; ker so te kategorije še posebej izpostavljene tveganju brezdomstva in se pogosto preselijo v zasebne, podstandardne bivalne enote, ki ne izpolnjujejo standardov, kar močno poveča tveganje zdravstvenih težav; ker te kategorije pogosto iščejo alternativne rešitve, tako da se vselijo skupaj z družino, prijatelji ali znanci, kar onemogoča ustrezno analizo in preglednost števila brezdomcev;

R.

ker gospodarska kriza in visoke cene na trgu nepremičnin zmanjšujejo zmožnost žensk, da bi se ločile ali končale sobivanje, s čimer je omejena njihova svoboda in so bolj izpostavljene nasilju v družini na podlagi spola;

S.

ker so cenovno dostopna najemna stanovanja ključnega pomena za mlade, da se lahko poklicno usposabljajo, študirajo ter sprejmejo pripravništva in zaposlitvene priložnosti;

T.

ker države članice vzpostavljajo in organizirajo tudi vzporedno ponudbo socialnih stanovanj, ki dopolnjuje spontano ponudbo na trgu in v okviru katere stanovanja pod posebnimi pogoji in po posebnih cenah zagotavljajo nepridobitne organizacije, ustanovljene posebej v ta namen; ker tako 25 milijonov evropskih državljanov prebiva v socialnih stanovanjih, za katera veljajo pogoji glede lokalnega in regionalnega načrtovanja, dostopa in cene, ki jih neposredno določijo javni organi držav članic; ker ta vzporedna ponudba stanovanj zaradi svoje stabilnosti in nadzora nad cenami prispeva zlasti k omejevanju obsega nepremičninskih ciklov in pojava nepremičninskih balonov;

1.

ugotavlja, da zaradi zdajšnje gospodarske in socialne krize samo delovanje trga, zlasti na gosto poseljenih mestnih območjih, vse slabše zadovoljuje potrebe po cenovno dostopnih stanovanjih, naraščajoči stroški stanovanj in energije pa povečujejo tveganje bolezni, revščine in socialne izključenosti; je seznanjen z vse večjim številom deložacij in bančnih zasegov nepremičnin v številnih državah članicah; poziva, da je treba sprejeti ukrepe v odgovor na te izzive; je zaskrbljen zaradi neposrednega in posrednega učinka nekaterih varčevalnih ukrepov v okviru sedanje družbene in gospodarske krize, kot so znižanja pri stanovanjskih dodatkih in socialnih storitvah, obdavčitev ponudnikov socialnih stanovanj, ukinitev novih stanovanjskih projektov in delna odprodaja državnih stanovanjskih fondov, kar lahko še zaostri začarani krog socialne izključenosti in segregacije;

2.

opozarja, da imajo pri boju proti revščini otrok socialne stanovanjske politike pomembno vlogo z izkoreninjanjem revščine v družinah in preprečevanjem medgeneracijskega prenosa socialno-ekonomske prikrajšanosti; poudarja, da zaradi socialnih in demografskih sprememb v strukturi družin ter povečanja števila negotovih delovnih mest obstaja večja potreba po cenovno dostopnih stanovanjih tudi za segmente družbe, ki so socialno vključeni;

3.

poziva k upoštevanju člena 14 PDEU in Protokola št. 26, ki ji je priložen, v skladu s katerima javni organi prosto odločajo o organizaciji in financiranju sektorja socialnih stanovanj in o tem, katere vrste gospodinjstev so upravičene, da bi izpolnili potrebe lokalnega prebivalstva in zagotovili visoko raven kakovosti, varnosti, dostopnosti, enake obravnave in spodbujanja pravic uporabnikov; meni, da je posredovanje javnih organov v teh razmerah odziv na pomanjkljivosti trga, njegov namen pa je zagotavljanje splošnega dostopa do dostojnih in cenovno sprejemljivih stanovanj v skladu s členi 16, 30 in 31 Evropske socialne listine;

4.

opozarja Komisijo, države članice ter njihove lokalne in regionalne organe, da poraba sredstev za socialna stanovanja omogoča zagotavljanje temeljnih pravic, izpolnjevanje nujnih socialnih potreb, kot strateška naložba pa na trajnosten način pripomore k zagotavljanju lokalnih delovnih mest, ki jih ni mogoče preselili, in stabilizaciji gospodarstva, saj zmanjšuje nevarnost nepremičninskih balonov in prezadolženosti gospodinjstev, ter k uspešnemu upiranju podnebnim spremembam in preprečevanju energetske revščine; zato vztraja, da socialnih stanovanj ne bi smeli obravnavati kot strošek, temveč kot naložbo, ki se dolgoročno obrestuje z boljšim zdravstvenim stanjem in socialno blaginjo, dostopom do trga dela in omogočanjem ljudem, zlasti starejšim, da živijo samostojno;

5.

poziva Komisijo, naj opredelijo evropski okvir za ukrepanje v zvezi s socialnimi stanovanji, da bi tako zagotovili usklajevanje in približevanje različnih pristopov EU k tej problematiki (državne pomoči, strukturni skladi, energetska politika, boj proti revščini in socialni izključenosti, zdravje);

6.

poziva Komisijo, naj razjasni opredelitev socialnih stanovanj na podlagi izmenjave dobrih praks in izkušenj med državami članicami in ob upoštevanju dejstva, da se socialna stanovanja v državah članicah, regionalnih in lokalnih skupnostih različno pojmujejo in upravljajo (pogosto zaradi prožnosti pri določanju prednostnih nalog);

7.

ugotavlja, da so naložbe v socialna stanovanja del celovitejših političnih prizadevanj, katerih namen je organizirati in financirati ponudbo javnih socialnih, zdravstvenih ter izobraževalnih storitev za zagotavljanje temeljnih socialnih pravic, in tudi kot odgovor na nove socialne potrebe in ciklične gospodarske spremembe;

8.

poudarja potrebo po spremljanju socialnih naložb v okviru pakta za socialne naložbe po vzoru Pakta „evro plus“, katerega namen je krepitev gospodarskega in proračunskega upravljanja Unije in vključevanje naložb v socialna stanovanja; poudarja tudi, da je treba za države članice določiti cilje za socialne naložbe, da bodo izpolnili naloge na področju sociale, zaposlovanja in izobraževanja, določene v strategiji Evropa 2020; pozdravlja dejstvo, da je ta predlog podkrepljen s sklepi Evropskega sveta z decembra 2012, v katerih je poudarjeno, da „se lahko v preventivnem delu Pakta za stabilnost in rast izkoristijo možnosti, ki jih ponuja obstoječi fiskalni okvir EU, da se uravnotežijo produktivne potrebe po javnih naložbah in cilji na področju fiskalne discipline“; poziva Komisijo, naj bolje spremlja socialne naložbe na podlagi preglednice kazalnikov v zvezi z naložbami držav članic in na ravni Unije, pri čemer naj v zvezi z naložbami v socialna stanovanja upošteva gibanje cen stanovanj in število prosilcev, ki v državah članicah čakajo na dodelitev stanovanja; poziva države članice, naj ratificirajo spremenjeno Evropsko socialno listino, s posebnim poudarkom na členu 31;

9.

meni, da je treba v opredeljevanje stanovanjskih strategij, ki jih bodo izvajale države članice, vključiti organizacije prebivalcev in najemnikov;

10.

poudarja, da morata socialne inovacije podpreti tako Evropska platforma proti revščini in socialni izključenosti kot tudi okvirni program za raziskave, da bi lahko analizirali nove politike, namenjene izboljšanju dostopa do nastanitve in zmanjševanju brezdomstva;

11.

je naklonjen predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2011 (COM(2011)0142), katerega namen je sprejeti predpise v zvezi s kreditnimi pogodbami za stanovanjske nepremičnine, s čimer bi omejili prezadolženost gospodinjstev; poziva, naj določbe EU o hipotekah vključujejo dobre prakse, ki so kar najbolj ugodne za potrošnike; poziva k vključitvi postopkov za ponovna pogajanja in reprogramiranje poplačila dolgov za plačilno nesposobne posameznike in družine; poziva države članice, naj preprečijo, da bi že izseljena gospodinjstva še naprej vračala hipotekarne kredite; poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo ukrepe kot odziv na socialne stiske, v katerih so se znašli tisti, ki sta jih gospodarska kriza in brezposelnost najbolj prizadeli in ki so jih deložirali in jim odvzeli stanovanje; poudarja, da se to dogaja v kontekstu velikih pobud za javno pomoč, ki naj finančni sistem ponovno postavijo na trdne temelje; poziva države članice, naj si prizadevajo ponuditi alternativne rešitve deložacijam;

12.

poziva Evropsko komisijo, naj države članice s posebnimi priporočili za posamezne države opozori, kdaj so z reformami ogrožene naložbe v socialna ali cenovno dostopna stanovanja, in naj ne izdaja priporočil v zvezi z velikostjo sektorja socialnih stanovanj v posameznih državah članicah; obžaluje, da so nekatere države članice v okviru programov proračunske konsolidacije na podlagi posebnih priporočil Komisije v zvezi z ukrepanjem na trgu stanovanj zmanjšale zmogljivosti sektorja z obdavčenjem najemodajalcev socialnih stanovanj; poleg tega je zaskrbljen zaradi omejevalne opredelitve Komisije na področju politike konkurence, ki socialna stanovanja namenja samo prikrajšanim skupinam;

13.

poziva Svet, naj se vsaj enkrat na leto sestanejo ministri držav članic za stanovanjsko problematiko, da bi razpravljali o vplivu različnih evropskih politik na stanovanjske politike in zagotovili boljše upoštevanje gospodarskih, socialnih in okoljskih razsežnosti stanovanjskega sektorja v evropskih politikah, in sicer z vključitvijo zainteresiranih strani, kot so organizacije za socialna stanovanja, predstavniška združenja stanovalcev in združenja, ki si prizadevajo za boljši dostop do stanovanj;

14.

ugotavlja, da bi morala biti opredelitev socialnih stanovanj in upravičencev rezultat demokratične razprave, da bi lahko upoštevali različne tradicije držav članic;

15.

poziva Komisijo in države članice, naj v okviru strategije za socialno zaščito in vključevanje ter s pobudami za zmanjšanje brezdomstva in stanovanjske izključenosti večji pomen pripišejo dostopu do stanovanj in s tem povezanim storitvam, in sicer na podlagi skupnih kazalnikov za vse države članice, pri čemer naj spodbujajo izmenjavo dobrih praks v zvezi z dejanskim uveljavljanjem pravice do stanovanja;

16.

spodbuja države članice, naj podvojijo prizadevanja za vključitev naložb v socialna stanovanja v svoje srednje- in dolgoročne proračunske cilje, pa tudi v nacionalne programe reform in strateške prednostne naloge v okviru partnerskega sporazuma za obdobje 2014–2020; poziva Evropski svet in Komisijo k boljšemu spremljanju izvajanja in doseganja ciljev strategije Evropa 2020 na področju socialne politike;

17.

ugotavlja, da je treba stanovanjske politike in programe razvijati ob posvetovanju z ženskami, ki imajo nizke dohodke in prihajajo iz različnih socialnih okolij, da bi ugotovili, katere politike bolje ustrezajo njihovim potrebam.

18.

poudarja, da je gospodarska vloga sektorja stanovanj, še zlasti socialnih, proticiklična, saj pripomore k zmanjšanju energetske odvisnosti, podpori gradbenih in prenovitvenih dejavnosti ter trajnostnemu in nepreseljivemu lokalnemu zaposlovanju, za kar se gre zahvaliti zlasti delovni intenzivnosti sektorja, razvoju zelenih podjetij v okviru lokalnega gospodarstva in posledičnemu ugodnemu vplivu na preostali del gospodarstva; zato meni, da naložb v socialna stanovanja ne bi smeli obravnavati le kot odhodke, temveč tudi kot produktivne naložbe; nadalje spodbuja države članice, naj vzpostavijo dialog z gradbeno industrijo, da bi razvili boljše poslovno okolje za socialna stanovanja in njihovo ureditev, s posebnim poudarkom na vzpostavitvi ciljev gradnje, ureditvi infrastrukturnih stroškov in zagotavljanju zazidljivih zemljišč;

19.

poudarja dodano vrednost, ki izhaja iz lokalnega zaposlovanja in znaten učinek finančnega vzvoda na naložbe, ki sta rezultat neposrednega učinka strukturnih skladov v sektorju socialnih stanovanj v obdobju 2007–2013;

20.

meni, da sredstva, ki se dodelijo kohezijskim skladom v okviru večletnega finančnega okvira 2014–2020, ne smejo biti nižja od sredstev v okviru sedanjega večletnega finančnega okvira, da se zagotovi ustrezno financiranje Evropskega sklada za regionalni razvoj, zlasti naložbene prednostne naloge „spodbujanje socialne vključenosti in boj proti revščini – podpora fizični in gospodarski oživitvi ogroženih mestnih in podeželskih skupnosti“;

21.

se zaveda, da je mnogo držav članic že vzpostavilo učinkovite socialne stanovanjske politike, in meni, da bi morala EU v tem okviru olajšati izmenjavo dobrih praks med državami članicami;

22.

je seznanjen s predlogom Komisije za štiri zakonodajne svežnje uredb o kohezijski politiki 2014–2020; se zavzema, da bi bile v proračunskem obdobju 2014–2020 do sredstev iz strukturnih in kohezijskih skladov upravičene prednostne naložbe v energetsko učinkovitost in uporabo obnovljivih virov energije pri socialnih in cenovno dostopnih stanovanjih, pa tudi v celostne ukrepe za trajnostni urbani in ozemeljski razvoj, enako dostopnost stanovanj za odrinjene skupnosti ter promocijo subjektov socialnega in solidarnega gospodarstva, kot so neprofitne stanovanjske zadruge in podjetja;

23.

spodbuja države članice in vse zadevne organe, naj dajo naložbam v socialna in cenovno sprejemljiva stanovanja ter krepitvi neprofitnega stanovanjskega sektorja vidno mesto v nacionalnih programih reform in pri oblikovanju strateških prednostnih nalog v okviru partnerskih sporazumov za obdobje 2014–2020 ter zagotovijo, da bodo načrtovani stanovanjski ukrepi upoštevali ustrezne nacionalne strategije vključevanja Romov;

24.

spodbuja države članice, naj bolje izkoristijo zasebnopravna sredstva – kot je dolgoročni zakup – za poenostavitev izgradnje socialnih stanovanj, ki omogoča gradnjo brez nakupa zemljišča, in pravico užitka za najemodajalca socialnega stanovanja, ki posamezniku omogoča, da ostane lastnik;

25.

poudarja, da stanovanjske in poslovne stavbe predstavljajo 40 % porabe končne energije in skupnih emisij CO2 v Evropi in da okoljsko trajnostna gradnja prispeva k zmanjšanju gradbenih stroškov in skrajšanju časa gradnje, znatnemu zmanjšanju vpliva na okolje in porabe energije ter zato tudi stroškov upravljanja, povezanih z bivanjem;

26.

podpira ambiciozen proračun za večletni finančni okvir 2014–2020, ki bo kohezijsko politiko prepoznal kot gonilno silo pri gospodarskem okrevanju; podpira sklepe evropskega pakta za rast in delovna mesta glede poziva državam članicam, naj omogočijo in pospešijo prerazporeditev neporabljenih sredstev iz strukturnih skladov v projekte energetske učinkovitosti in obnovljivih virov energije v programskem obdobju 2007–2013; meni, da bi morale biti te prerazporeditve namenjene tudi sektorju socialnih stanovanj;

27.

poziva države članice, njihove upravne organe in Komisijo, naj si prizadevajo za tesno sodelovanje med akterji s področja stanovanjske problematike, predstavniškimi združenji stanovalcev in združenji, ki si prizadevajo za dostop do stanovanj, kot socialnimi partnerji za izoblikovanje, spremljanje in oceno partnerskih sporazumov in operativnih programov; poudarja pomen novih instrumentov celostnega razvoja (lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost, in celostne teritorialne naložbe) za vzpostavitev celostnih strategij za stanovanja, v katerih bi imeli vodilno vlogo organizacije za socialna stanovanja in stanovalci; meni tudi, da je treba v zvezi s strukturnimi in kohezijskimi skladi učinkovito uporabljati načelo partnerstva in upravljanja na več ravneh in da je treba države članice spodbujati k sodelovanju z lokalnimi in regionalnimi organi pri opredeljevanju prednostnih nalog in določanju, kako uporabiti sredstva iz skladov; meni, da bi lahko večje sinergije med strukturnimi skladi in kohezijskim skladom spodbudile trajnostni razvoj prikrajšanih področij ali podeželja, preprečile njihovo izolacijo in upadanje prebivalstva ter tako zaustavile negativne učinke družbene segregacije in spodbujale raznolikost, socialno kohezijo in enakost spolov;

28.

poziva države članice, naj za pospeševanje kakovostne gradnje in prenove socialnih in cenovno sprejemljivih stanovanj okrepijo ali razvijajo posebne mehanizme za financiranje, ter na usklajen način spodbujajo uporabo nepovratnih sredstev iz programa Obzorje 2020 ter finančnih instrumentov in programov tehnične pomoči, ki se ponujajo v okviru strukturnih skladov, Evropske investicijske banke, Evropske banke za obnovo in razvoj, Razvojne banke Sveta Evrope ter Evropskega sklada za energetsko učinkovitost; poleg tega poziva države članice, naj poskušajo najti načine za uporabo spremenjene uredbe o Evropskem skladu za regionalni razvoj, da zagotovijo stanovanja za marginalizirane skupnosti;

29.

poziva Evropsko investicijsko banko, naj v tesnem posvetovanju z lokalnimi in regionalnimi organi pri svojih prednostnih naložbah večji pomen pripiše sektorju socialnih in cenovno dostopnih stanovanj, zlasti v državah članicah, ki nimajo javne stanovanjske banke, ter naj hkrati izboljša pogoje dodeljevanja posojil; poziva Evropsko investicijsko banko, naj opredeli, pri katerih ukrepih bi bile lahko projektne obveznice instrument za financiranje socialne infrastrukture, kot so stanovanja, ter pred razširitvijo upošteva oceno pilotne faze;

30.

poziva države članice, naj podprejo dejavnosti stanovanjskih zadrug, ki so koristno orodje za cenovno dostopen nakup prvega stanovanja; poudarja, da so zadruge tudi učinkovito orodje za spodbujanje pobud za prenovo mest, ustvarjanje sinergij z lokalnimi skupnostmi in zmanjšanje zapuščanja mest;

31.

poziva Komisijo, naj da državam članicam na voljo druge potencialne vire sredstev za spodbujanje ponudbe in prenove socialnih stanovanj kot oblike socialne naložbe, ter naj države članice ter regionalne in lokalne organe spodbudi k učinkoviti uporabi razpoložljivih evropskih sredstev, pri čemer naj ob upoštevanju delovne intenzivnosti sektorja in njegovega zelo omejenega vpliva na čezmejno trgovino ohrani znižane stopnje davka na dodano vrednost, ki veljajo za take naložbe; hkrati predlaga, naj se preuči možnost uporabe enakih stopenj DDV kot za osnovne življenjske potrebščine; spodbuja države članice, naj aktivirajo zasebne prihranke, da bi olajšali dostop do zemljišč ter spodbudili izgradnjo in prenovo socialnih stanovanj;

32.

spodbuja vzpostavitev celostnih modelov sodelovanja, ki bi z namenom toplotne prenove in izgradnje nizkoenergetskih socialnih stanovanj združevali vodenje projektov, najemodajalce socialnih stanovanj in gradbena podjetja;

33.

je naklonjen sporočilu Komisije z dne 31. julija 2012 o strategiji za trajnostno konkurenčnost gradbenega sektorja in gradbenih podjetij (COM(2012)0433); meni, da so za izboljšanje konkurenčnosti in inovativnosti v tem sektorju poleg davčnih spodbud in finančne podpore nujni ukrepi za zvišanje ravni strokovnega znanja delovne sile, da bi se lahko spoprijeli z izzivi Evrope, gospodarne z viri, in nizkoogljičnega gospodarstva ter uresničili cilje, postavljene v Direktivi 2012/27/EU o energetski učinkovitosti (39) in Direktivi 2010/31/EU o energetski učinkovitosti stavb (40);

34.

poziva Komisijo, naj tesneje sodeluje z državami članicami in pristojnimi lokalnimi organi pri opredeljevanju srednje- in dolgoročnih predvidevanj glede znanj in spretnosti, potrebnih na trgu dela; poziva pristojne zainteresirane strani, naj spremljajo zaposlovanje, da bo osnovno poklicno usposabljanje in vseživljenjsko izobraževanje postalo bolj pomembno; poziva države članice in pristojne lokalne organe, naj svoje sisteme izobraževanja in poklicnega usposabljanja hitro prilagodijo, vključno s poklicnim izobraževanjem in usposabljanjem, in sicer zlasti z vključitvijo koncepta trajnostnega gospodarstva, ter naj zagotovijo dostop do programov za pridobitev kvalifikacij, da bodo mladi imeli lažji dostop do novih „zelenih“ delovnih mest in panog; poudarja, da spodbujanje zelenih delovnih mest lahko ustvari kakovostne in trajnostne zaposlitvene možnosti, pripomore k boju proti revščini in socialni izključenosti in zagotovi podporne službe za zaposlovanje;

35.

ugotavlja, da lahko „zeleni“ sektor zagotovi veliko različnih zaposlitvenih priložnosti, od začetnih in manj kvalificiranih delovnih mest do visoko kvalificiranih delovnih mest v sektorju znanja, zato:

36.

pozdravlja sveženj o socialnih naložbah, s katerim Komisija državam članicam ponuja smernice za izvajanje učinkovitejših in uspešnejših socialnih politik, namenjenih rasti in koheziji;

37.

opozarja, da so naložbe v socialna stanovanja del celovitejših politik, katerih namen je organizirati in financirati ponudbo javnih socialnih, zdravstvenih in izobraževalnih storitev za zagotavljanje dejanskega izvajanja temeljnih socialnih pravic in ustrezno prilagajanje spremembam socialnih potreb;

38.

opozarja, da priznanje in uresničevanje pravice do stanovanja vplivata na uresničevanje drugih temeljnih pravic, vključno s političnimi in socialnimi pravicami; opozarja, da mora država članica ali pristojni javni organ zagotoviti dejansko izvajanje te pravice, tako da s svojimi politikami in programi izboljša splošen dostop do stanovanj, zlasti za prikrajšane osebe, in sicer z zadostno ponudbo ustreznih, dostojnih, zdravih in cenovno dostopnih stanovanj;

39.

poziva Agencijo za temeljne pravice, naj v sodelovanju z zainteresiranimi stranmi izvede študijo, s katero naj oceni, kako učinkovito in pod katerimi pogoji se v državah članicah izvajata pravica do stanovanja in pomoč pri ureditvi stanovanjske problematike; poziva agencijo, naj spodbuja izmenjavo dobrih praks pri učinkovitem uresničevanju pravice do stanovanja za posebej ranljive skupine, vključno z brezdomci; poziva Komisijo, naj te dejavnosti spremlja v okviru svežnja o socialnih naložbah;

40.

poziva države članice in Komisijo, naj podpirajo in spodbujajo inovativno izmenjavo dobrih praks za uveljavljanje pravice do stanovanja za najbolj ranljive in marginalizirane skupine, pri čemer naj posebno pozornost namenijo boju proti nasilju v družini; z obžalovanjem ugotavlja, da je pogosto zelo verjetno, da žrtve nasilja v družini ostanejo v okolju, ki jih zlorablja, če zaradi pomanjkanja finančnih sredstev ne morejo najti primernega stanovanja; poziva države članice, naj zagotovijo celostne socialne storitve za družine, ki so žrtve tovrstnega nasilja;

41.

pričakuje, da bo Komisija raziskala, v kakšni meri je neposredna podpora s stanovanjskimi subvencijami ali posredna podpora v smislu socialnih stanovanj učinkovitejši ukrep za zagotavljanje cenovno dostopnih stanovanj za socialne skupine, ki svojih stanovanjskih potreb ne morejo zadovoljiti na stanovanjskem trgu;

42.

poziva Evropsko komisijo in agencijo Eurofound, naj leta 2014 v okviru programa agencije izvedeta študijo o stroških neukrepanja v zvezi z neustreznimi bivanjskimi razmerami;

43.

z zaskrbljenostjo opaža, da veliko držav članic, ki se soočajo s proračunskimi neravnovesji, opušča dejavnosti, programe in ukrepe (na primer subvencije za hipoteke in najemnine) za lažjo pridobitev stanovanja in hkrati nesorazmerno viša davke na nepremičnine v času ostre gospodarske krize ter dopušča, da mnogo družbenih skupin zapade v revščino in pomanjkanje;

44.

poziva države članice, naj pri vseh stanovanjskih politikah in programih izvedejo analizo socialnih učinkov, s poudarkom na spolu in gospodinjstvu, pri čemer naj se zlasti upošteva dohodkovna in finančna neenakost med spoloma; poudarja, da je treba vse statistične podatke razčleniti glede na spol in vrsto gospodinjstva ter opraviti še več raziskav, s katerimi bi preverili, kako lahko stanovanjske politike pomagajo posameznikom in skupinam v ranljivem položaju, kot so ženske (upoštevati je treba vsestransko vlogo žensk kot samohranilk, skrbnic za družinske člane in za invalide), družine, mladi, invalidi in starejši;

45.

priporoča, naj države članice ter njihovi lokalni in regionalni organi pripravijo celostne politike za spodbujanje socialne vključenosti ter zagotavljanje splošnega dostopa do dostojnih, zdravih in cenovno sprejemljivih stanovanj; predlaga, naj te politike zajemajo naslednje ukrepe:

46.

poziva države članice, naj zagotovijo, da si bodo lahko vsi državljani privoščili stanovanje, kar naj se doseže z zviševanjem najemnin na podlagi objektivnega sistema, ki zagotavlja zmerno zviševanje cen nepremičnin, in s prilagoditvijo davčne politike tako, da bo zajezila špekulacije;

47.

poziva Komisijo, naj takoj poskrbi za izvajanje resolucije Evropskega parlamenta o strategiji EU za brezdomstvo;

48.

poudarja, da je treba k vprašanju večplastnosti brezdomstva med ženskami pristopiti na celovit način in ga vključiti v vse politične okvire EU; poziva Komisijo in države članice, naj izvajajo sistematične ocene učinka z vidika spola, spremljajo poseben položaj in potrebe brezdomnih žensk, spodbujajo projekte s področja podpore iz okolja pri samostojnem življenju in gradnjo cenovno dostopnih, prilagojenih in energetsko učinkovitih stanovanj in naj v programe socialnih stanovanj vključijo družine srednjega razreda, ki so iz njih pogosto izključene, saj lahko zaradi gospodarske krize trpijo materialno pomanjkanje enako kot druga gospodinjstva;

49.

spodbuja vzpostavitev celostnih modelov sodelovanja, ki bodo združevali socialne in zdravstvene storitve, spremljevalne storitve za prikrajšane osebe ter najemodajalce socialnih stanovanj in združenja, da bi pomagali ranljivim osebam, ki iščejo ali že imajo stanovanje;

50.

poziva Komisijo, države članice in pristojne organe, naj sredstva iz strukturnih skladov namenijo za stanovanja in nastanitev odrinjenih skupnosti, zlasti za socialna stanovanja, in naj to prednostno nalogo vključijo v operativne programe; v zvezi s tem poziva Komisijo in Agencijo za temeljne pravice, naj razvijeta izmenjavo dobrih praks med lokalnimi organi na podlagi skupnih in preglednih meril;

51.

priporoča državam članicam in njihovim pristojnim organom, naj vlagajo v izgradnjo in preureditev cenovno dostopnih socialnih stanovanj ter tako naslovijo vprašanje njihove dotrajanosti in s tem povezanih zdravstvenih tveganj, upoštevajo različne družinske modele in staranje prebivalstva, obravnavajo vprašanje odvisnih starejših oseb, ki želijo ostati doma, ter posebne potrebe invalidov in mladih, zlasti v zvezi z menjavanjem prebivališča in poklicno mobilnostjo; priporoča, naj se v prihodnjem programskem obdobju (2014–2020) v ta namen uporabijo sredstva iz strukturnih skladov; meni, da ukrepi socialne pomoči pri dostopu do stanovanj prispevajo k ustvarjanju „belih“ delovnih mest, ki so nujno potrebna pri spoprijemanju s sedanjimi in prihodnjimi družbenimi izzivi, kot je staranje prebivalstva; poudarja pozitivno vlogo, ki bi jo evropski skladi za socialno podjetništvo lahko imeli pri projektih socialne pomoči in integracije prek zagotavljanja stanovanj;

52.

poziva države članice ter njihove regionalne in lokalne organe, naj na podlagi predvidenih potreb po stanovanjih sprejmejo učinkovite spodbujevalne ukrepe, da bi tako preprečili dolgoročno izpraznjenost stanovanj, zlasti na problematičnih območjih in preprečili nepremičninske špekulacije ter ta stanovanja uporabili kot socialna stanovanja;

53.

poudarja, kako pomemben je sistem za ocenjevanje zdravja in varnosti stanovanja, ki zagotavlja zdravstveno oceno tveganj, povezanih s stanovanji;

54.

poziva države članice in ustrezne organe, naj poenostavijo postopek vlaganja prošenj za socialno stanovanje ter da poskrbijo za bolj pošteno, pregledno in nepristransko dodeljevanje v skladu s socialnimi, gospodarskimi in kulturnimi okoliščinami v vsaki državi članici, s čemer bi v celoti odpravili diskriminacijo in preprečili, da bi se posebej ranljive skupine izogibale vlaganju prošenj za stanovanje, saj gre za pojav, katerega učinek je zaostrovanje stanovanjske prostorske segregacije in ustvarjanje getov; v zvezi s tem poudarja smiselnost nekaterih mehanizmov, ki se uporabljajo v nekaterih državah članicah, kot so seznam zakonsko določenih, natančnih in preglednih meril za dodelitev, s katerimi se spodbuja socialna raznolikost, pa tudi anonimizacija prošenj za socialna stanovanja, objava ponudbe prostih stanovanj, vzpostavitev sistemov za ocenjevanje vlog prosilcev, stroga ločitev organov, ki določajo merila, od organov za dodeljevanje stanovanj, ter ustrezno vodenje dodeljevanja, da bi tako spodbudili širšo socialno raznolikost;

55.

opozarja na izzive, povezane s staranjem prebivalstva, in na potrebo po zagotavljanju dostopa do ustreznih, dostojnih in cenovno ugodnih stanovanj za naraščajoče število starejših v EU; ugotavlja, da je revščina med starejšimi prebivalci v vseh evropskih državah vedno večja, in zato poziva, da se v novo evropsko partnerstvo za inovacije za dejavno in zdravo staranje, ki usklajuje raziskovalna prizadevanja na tem področju, vključi posebno poglavje zlasti za razvoj dostopnih rešitev, da bi starejši lahko čim dlje ostali v svojem stanovanju; v zvezi s tem ugotavlja, da so ukrepi za izboljšanje sedanjega dostopa do stanovanj in ukrepi za krepitev samostojnosti pomemben način zmanjševanja socialne izključenosti zato poziva države članice, naj v svoje nacionalne reforme vključijo posebno poglavje za razvoj cenovno dostopnih rešitev, ki bodo starejšim omogočile, da čim dlje ostanejo v svojem stanovanju, ob upoštevanju, da je izboljšanje pogojev za dostop do obstoječega stanovanjskega fonda zaželeno, saj prebivalstvo spodbuja, da ostane v domačem kraju, in z izboljšanjem pogojev za njegovo samostojnost olajšuje ponovno vključevanje v družbeno življenje;

56.

poudarja, da je treba sektor socialnih stanovanj oblikovati na način, ki bi preprečeval spreminjanje sestave prebivalstva (gentrifikacija) in getoizacijo; kjer je to potrebno, poziva k finančnim spodbudam, ki so namenjene razvoju skupnega in mešanega prostora zasebnih in socialnih stanovanj, da bi preprečili socialno segregacijo;

57.

glede na obstoječa socialna neravnovesja v Evropi, zlasti v državah, ki so k Uniji pristopile pred kratkim, meni, da je izjemno pomembno posredovanje Evropske unije pri podpori prikrajšanim družbenim razredom, zlasti v zvezi z zagotavljanjem stanovanj;

58.

priporoča državam članicam in zadevnim organom, naj sprejmejo ukrepe za izboljšanje dostopa do cenovno ugodnih stanovanj s povečanjem količine in kakovosti socialnega in cenovno dostopnega stanovanjskega fonda ter s povezovanjem s storitvami oskrbe v skupnosti in socialnimi storitvami, ter naj za dosego tega cilja uporabijo Evropski socialni sklad in druge strukturne sklade;