28.12.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 354/1

1.1

Enakost žensk in moških je cilj sam po sebi, prav tako pa je tudi eden od predpogojev za doseganje ciljev EU za rast, delovna mesta in socialno kohezijo.

1.2

Vmesna ocena načrta za enakost se izvaja v času gospodarske krize. Preučiti je treba vpliv in posledice krize za ženske in moške z vidika njihovega različnega položaja v družbi.

1.3

Enakost mora postati del vseh politik, zlasti socialne politike in politike zaposlovanja, prav tako pa je treba nadaljevati prizadevanja za odpravo ovir, ki preprečujejo polno in enakopravno udeležbo žensk in moških na trgu dela.

1.4

Za zagotovitev in povečanje ekonomske neodvisnosti žensk je treba izboljšati kakovost in povečati število delovnih mest za ženske, tudi s podporo za samozaposlene, se boriti proti tveganju negotovosti zaposlitve, ki so ji izpostavljene, ter spodbuditi pravično delitev družinskih in gospodinjskih obveznosti.

1.5

Razlogi za neenakost v plačah so strukturni: podcenjevanje sposobnosti, ki tradicionalno veljajo za „ženske“; poklicna in sektorska segregacija; negotova delovna mesta; prekinitve delovne dobe itd. Zakonodaja in kolektivne pogodbe so učinkoviti instrumenti v boju proti neenakosti plač, pri čemer je potrebno sodelovanje vseh gospodarskih in družbenih subjektov.

1.6

Večja prisotnost žensk v podjetništvu in političnih dejavnostih spodbuja enakost, njihovo ekonomsko neodvisnost, preseganje stereotipov o spolih ter udeležbo žensk pri sprejemanju odločitev.

1.7

Ženske so še posebno izpostavljene socialni izključenosti in revščini. Individualizacija socialnih pravic, minimalni zajamčeni dohodek, priznanje obdobij neaktivnosti in skrajšanega delovnega časa zaradi potrebe po oskrbi so ukrepi, ki povečujejo socialno varnost ter zmanjšujejo tveganje revščine med prebivalci.

1.8

Usklajevanje družinskega in poklicnega življenja je bistvenega pomena za doseganje enakosti in povečanje zaposlenosti žensk: kakovostne javne socialne storitve, ter izboljšanje obstoječih pravil glede porodniškega, očetovskega in starševskega dopusta. Doseči je treba napredek, da bodo vsi socialni akterji prevzeli odgovornost pri pravični delitvi gospodinjskih obveznosti in obveznosti oskrbe.

1.9

EESO meni, da je treba spodbujati enakopravno zastopanost žensk pri sprejemanju odločitev; za to si morajo države članice močneje prizadevati ter določiti jasne cilje in učinkovite ukrepe (pozitivna diskriminacija, načrti za enakost itd.).

1.10

EESO meni, da je treba zaradi nenehnih pojavov nasilja med spoloma in trgovine z ljudmi uveljaviti obstoječo zakonodajo in pripraviti nacionalne akcijske načrte, ki bodo usklajeni v okviru splošne evropske strategije, in da je treba podpreti posebne programe na tem področju.

1.11

EESO meni, da je treba za boj proti seksističnim stereotipom družbo vzgajati in izobraževati v skladu z neseksističnimi načeli, zagotoviti usposabljanje tako moškim kot ženskam, spodbuditi zanimanje žensk za študij naravoslovnih in tehničnih predmetov, izboljšati podobo poklicev, ki tradicionalno veljajo za „ženske“, ter preprečevati seksizem v medijih.

1.12

Zunanjo in razvojno politiko EU bi bilo treba uporabiti za spodbujanje pravic žensk na mednarodni ravni ter tako izboljšati njihovo usposobljenost in okrepiti njihovo vlogo.

1.13

EESO meni, da je treba analizo spolov kot horizontalno temo v celoti vključiti v vsa področja ukrepanja Komisije ter to analizo uporabiti v proračunskih postopkih na evropski in nacionalni ravni. Za to so potrebni človeški viri, specializirani za področje enakosti, kot tudi kazalci, razčlenjeni po spolu, ki bodo jasno prikazali položaj žensk in moških ter omogočili oceno izvajanja načrta za enakost.

1.14

V novi strategiji za enakost, ki se bo izvajala od leta 2010, cilji ne smejo ostati zgolj priporočila Komisije državam članicam, temveč zavezujoče direktive z merljivimi cilji. Zato je potrebna večja politična vključenost na vseh ravneh, institucije EU pa morajo biti zgled, treba pa je tudi proaktivno preučiti do zdaj opravljeno delo ter izvesti oceno učinka izvajanja.

2.1

Načrt za enakost žensk in moških 2006–2010 je zaveza Evropske komisije, da bi v sodelovanju z državami članicami dosegla napredek na področju enakosti. EESO na predlog Komisije izvaja oceno načrta, s proučitvijo vpliva sprejetih ukrepov in njihove ravni izvajanja, prav tako pa pripravlja predloge za ukrepanje v zvezi z novo strategijo od leta 2010.

2.2

EESO priznava široko zavezo EU za enakost: Rimska pogodba iz leta 1957 vključuje načelo enakega plačila, Amsterdamska pogodba iz leta 1997 uporablja dvojni pristop, ki združuje horizontalno metodo in posebne ukrepe, Lizbonska pogodba pa vsebuje izrecno zavezo za odpravo neenakosti in spodbujanje enakosti.

2.3

Na mednarodni ravni je Evropska unija pristopila k pekinškim izhodiščem za ukrepanje, razvojnim ciljem tisočletja kot tudi h Konvenciji o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk, ki žensko postavlja v središče najbolj perečih vprašanj na področju človekovih pravic.

2.4

Kljub temu obsežnemu ureditvenemu okviru zastavljeni cilji niso bili doseženi, neenakost žensk in moških pa še vedno obstaja. Na nobenem od šestih prednostnih področij iz načrta za enakost 2006–2010 niso bile dosežene bistvene spremembe v enakosti spolov. S tega vidika se postavlja vprašanje, ali obstaja resnična politična volja za spremembe. Vključitev načela enakosti spolov, ki je ključni dejavnik konkurenčnosti in rasti, mora postati prednostna naloga nove strategije EU 2020.

2.5

Ocena načrta za enakost 2006–2010 se izvaja v času gospodarske krize in preučiti je treba njene posledice za ženske, saj imajo drugačen položaj na trgu dela in v javnih politikah socialnih izdatkov, zlasti izdatkov za socialne storitve, ki na ženske najbolj vplivajo.

2.6

Kriza je najprej prizadela poklice, ki jih tradicionalno opravljajo moški (gradbeništvo, promet, industrija), pozneje pa se je razširila na druge sektorje, v katerih so v večini zastopane ženske (bančne storitve, trgovina itd.). Tako so se družinski prihodki v številnih primerih omejili izključno na plačo ženske, ki je običajno nižja od plače moških, saj so ženske večinoma zaposlene v sektorju storitev, s skrajšanim delovnim časom ali za določen čas ali v sivi ekonomiji. Vse to pa negativno vpliva na nacionalno gospodarstvo, saj znižuje zasebno potrošnjo ter s tem zavira oživitev gospodarstva.

2.7

Kriza vpliva tudi na socialne politike; nadomestilo za brezposelnost je za ženske manjše, kar zadeva višino in trajanje, saj je njihov položaj na trgu dela pogosto manj ugoden. Poleg tega se obseg osnovnih javnih storitev na področju higiene, zdravstva in izobraževanja zmanjšuje, socialne službe pa omejujejo svojo ponudbo v času, ko jo družine, zlasti pa ženske, najbolj potrebujejo. Ker gre za sektorje, v katerih so dejavne zlasti ženske, bo tudi to imelo negativne učinke na zaposlitev žensk.

2.8

Protikrizni ukrepi ne morejo biti nevtralni glede na spol, politike za okrevanje gospodarstva in obstoječi programi strukturnih skladov pa bodo morali upoštevati različen položaj žensk in moških v družbi.

2.9

Enakost mora postati prednostna naloga ne samo zato, da bi se spoprijeli s sedanjo krizo in bi se začelo okrevanje, temveč tudi zato, da bi se soočili z demografskimi in gospodarskimi izzivi, ki vplivajo na evropski socialni model ter na ženske in njihovo ekonomsko neodvisnost.

1.

Zagotavljanje enake ravni ekonomske neodvisnosti za ženske in moške

2.

Usklajevanje zasebnega in poklicnega življenja

3.

Enaka zastopanost žensk in moških pri odločanju

4.

Izkoreninjenje vseh oblik nasilja, katerih žrtve so ženske

5.

Odprava seksističnih stereotipov

6.

Spodbujanje enakosti spolov v zunanji in razvojni politiki.

3.1.1.1

Veliko držav še vedno ni izpolnilo cilja lizbonske strategije, ki predvideva 60-odstotno zaposlenost žensk. Medtem ko je stopnja zaposlenosti moških 70,9 %, pa je ta pri ženskah samo 58,8 % (1), v starostni skupini nad 55 let pa je stopnja zaposlenosti 36,8 % pri ženskah in 55 % pri moških. Brezposelnost pogosteje prizadene ženske, čeprav se z razvojem krize ta razlika zmanjšuje (9,8 % brezposelnih žensk v primerjavi z 9,6 % moških).

3.1.1.2

Poleg števila je treba povečati tudi kakovost zaposlitev za ženske, saj so te prekomerno zastopane v sektorjih z nizko plačo in na delovnih mestih z višjim tveganjem negotovosti zaposlitve. Delovna mesta s skrajšanim delovnim časom v večji meri zasedajo ženske (31,5 % žensk v primerjavi z 8,3 % moških), 14,3 % zaposlenih žensk pa ima pogodbo za določen čas. Po drugi strani pa se v času materinstva njihova stopnja zaposlenosti zmanjša za več kot deset odstotnih točk, kar odraža neenako porazdeljenost družinskih obveznosti in pomanjkanje storitev oskrbe.

3.1.1.3

EESO priporoča, da se izvede skupna analiza stopnje brezposelnosti in stopnje neaktivnosti žensk iz družinskih razlogov (2). Ker ženske skrbijo za družino, velikokrat ne izpolnjujejo pogojev, da bi jih obravnavali kot „brezposelne“, tako da neaktivnost postane oblika prikrite brezposelnosti.

3.1.1.4

Potreben je večdisciplinaren pristop, ki bo omogočil dopolnitev politik zaposlovanja s socialnimi in izobraževalnimi ukrepi; izobraževanje, ki odpravlja stereotipe na področju zaposlovanja; kakovostne javne socialne storitve, ki zagotavljajo oskrbo za vzdrževane osebe; ter kampanje za ozaveščanje o porazdelitvi družinskih obveznosti med ženske in moške.

3.1.1.5

Komisija mora vključiti enakost v vse svoje programe in jo v tem okviru tudi spodbujati (kar velja za program PROGRESS). Strukturni skladi so idealen okvir: dajejo informacije o stopnji izvajanja v državah ter omogočajo izvedbo letne ocene vpliva navedenih ukrepov na enakost spolov v posameznih državah in tudi določitev ustreznih ukrepov in sankcij za tiste, ki ne zagotavljajo zadostnega števila kakovostnih delovnih mest za ženske.

3.1.2.1

Doseganje izenačenosti plač je nujno za doseganje enakosti, vendar je kljub napredku na področju zakonodaje razlika v plačah žensk in moških 17,4 %, pri ženskah nad 50 letom starosti pa ta razlika dosega 30 %.

3.1.2.2

Razlogi za neenakost plač so strukturni: odrinjanje v manj ugledne gospodarske sektorje in poklice z nizkimi plačami, večja zaposlenost v sivi ekonomiji in socialno negotovih poklicih ter prekinitev ali skrajšanje poklicne dejavnosti iz družinskih razlogov. Vse to negativno vpliva na višino plač žensk.

3.1.2.3

EESO priporoča (3), da vsaka država članica preveri svoje predpise, kar zadeva pogodbene pogoje in plače, da se preprečita neposredna in posredna diskriminacija žensk.

3.1.2.4

Zakonodaja mora vključevati mehanizme nadzora, s katerimi se odkriva diskriminacija na podlagi spola in spodbujati pregledne sisteme za klasifikacijo poklicev, na podlagi katerih bodo kvalifikacije, izkušnje in potencial celotnega osebja enako vrednoteni in nagrajeni.

3.1.2.5

Pogajanja o kolektivnih pogodbah so učinkovit instrument za vključitev sistemov vrednotenja delovnih mest, ki bodo neodvisni od spola, odobritev študijskega dopusta za nadaljnje usposabljanje žensk, prekinitev dela in odobritev dopusta iz družinskih razlogov, prožne porazdelitve delovnega časa itd., kar bo zmanjšalo razlike v plačah.

3.1.3.1

Čeprav so ženske visoko kvalificirane, na odgovornih delovnih mestih v podjetjih še vedno predstavljajo manjšino. Komisija je spodbudila enakost v okviru družbene odgovornosti podjetij, povečala državno pomoč za podjetja, ki jih ustanovijo ženske (Uredba ES št. 800/2008), ter zagotovila podporo mreži podjetnic. Navedena mreža bi morala poleg vlad in uradnih institucij vključevati tudi pomembne organizacije civilne družbe ter tako omogočiti izmenjavo izkušenj in dobrih praks.

3.1.3.2

Priporočajo se izvedba akcijskega načrta EU o spodbujanju podjetništva, da se poveča število podjetij, ki jih ustanovijo ženske, ter ukrepi, kot so boljši dostop do financ in posojil, razvoj podjetniških mrež za organizacijo in svetovanje, ustrezno poklicno usposabljanje in prekvalifikacije, spodbujanje dobrih praks itd.

3.1.4.1

Ženske so še posebno izpostavljene socialni izključenosti in revščini. Neenak položaj na trgu dela in njihov odvisni položaj v sistemih socialnega varstva sta dejavnika, ki prispevata k tej situaciji.

3.1.4.2

Pogoje dostopa do socialnega varstva za ženske in moške je treba izenačiti. Skrajšanje delovnega časa iz družinskih razlogov, koriščenje porodniškega in/ali starševskega dopusta zaradi oskrbe, zaposlitev s skrajšanim delovnim časom ali za določen čas, plačne razlike in diskriminacija zmanjšujejo višino in trajanje prihodnjih socialnih prejemkov žensk, zlasti nadomestila za brezposelnost in pokojnine. Za delno omilitev neenakega položaja je treba – poleg drugih ukrepov – čas, ki je namenjen neplačanemu delu, kot tudi obdobja skrajšanega delovnega časa in neaktivnosti iz družinskih razlogov priznati kot v celoti plačan davčni prispevek.

3.1.4.3

Javni sistem socialnega varstva mora zagotavljati dostojen minimalni dohodek, ki zmanjšuje tveganje revščine z namenjanjem posebne pozornosti starejšim ženskam, vdovam, ki prejemajo izvedeno pokojnino, ter materam samohranilkam.

3.1.4.4

Posebno pozornost je treba nameniti zasebnim pokojninskim sistemom, ki so uveljavljeni v nekaterih državah, saj se pogoji za prihodnje pokojnine določajo na podlagi posameznih prihodkov in pričakovane življenjske dobe, kar je neugodno zlasti za ženske.

3.1.4.5

Evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti 2010 bo sovpadalo s koncem lizbonske strategije in izvajanja odprte metode koordinacije. Nova strategija EU 2020 mora določiti konkretne cilje in učinkovitejše ukrepe na kratek in dolgi rok za boj proti revščini, zlasti revščini žensk.

3.1.5.1

EESO meni, da je potrebna nova zdravstvena strategija, ki bo vključevala različne potrebe moških in žensk na področju zdravja, čeprav ugotavlja, da do zdaj še niso bili sprejeti nobeni konkretni ukrepi v tej smeri. Zato je potreben napredek na področju raziskav zdravja žensk in bolezni, ki jih prizadenejo.

3.1.5.2

Staranje prebivalstva in udeležba žensk na trgu dela bosta v prihodnosti povečala povpraševanje po dolgoročnih storitvah oskrbe. Države članice morajo zagotoviti kakovostne javne zdravstvene in socialne storitve, saj njihovo pomanjkanje prizadene zlasti ženske, ki opravljajo večino dela, povezanega z oskrbo.

3.1.6.1

EESO poudarja potrebo po vključitvi vprašanja spolov v politiko priseljevanja in azila. Priseljenkam in pripadnicam etničnih manjšin je treba nameniti več pozornosti, saj so bolj izpostavljene neenakosti in so v ranljivejšem položaju, zlasti v obdobju gospodarske krize (4).

3.1.6.2

Feminizacija priseljevanja je neposredno povezana s povpraševanjem po delovni sili v sektorjih gospodinjstva in oskrbe, v veliki meri zaradi nezadostne socialne infrastrukture. Veliko priseljenk je zaposlenih v teh sektorjih, za katera sta značilni neformalnost in negotovost zaposlitve. Ta področja zaposlitve je treba „profesionalizirati“ in zakonsko urediti, prav tako pa je treba spodbuditi strokovno usposobljenost za večjo vključenost priseljenk na trg dela.

3.2.1

Cilji lizbonske strategije na področju zaposlovanja žensk so bili izpolnjeni kljub temu, da cilji iz Barcelone, kar zadeva storitve za varstvo otrok (za najmanj 33 % otrok, mlajših od 3 let, in 90 % otrok med 6. in 9. letom starosti), niso bili izpolnjeni. Nujno je potrebna infrastruktura storitev za varstvo z zadostnim številom mest in prožno ponudbo storitev, ki zagotavlja posamezniku prilagojen in kakovostni pristop: infrastruktura, ki je na voljo tudi zunaj delovnega časa in v času počitnic, menze, specializirani centri glede na različne potrebe po oskrbi itd. Naložbe v socialne storitve pozitivno vplivajo na gospodarstvo in zlasti na zaposlenost ter prinašajo visoko socialno korist.

3.2.2

Skrb za otroke in vzdrževane osebe zahteva prilagodljiv delovni čas, pri čemer je treba delovni čas reorganizirati tako, da se ga prilagodi družinskim in poklicnim potrebam ter da postane enako dostopen za ženske in moške.

3.2.3

Veliko žensk izbere zaposlitev s skrajšanim delovnim časom kot način usklajevanja, kar je deloma posledica nezadostne ponudbe varstva. Vendar pa feminizacija zaposlitve s skrajšanim delovnim časom ni samo posledica družinskih obveznosti, temveč je velikokrat edina možnost za ženske, da se vključijo na trg dela (5).

3.2.4

Na področju dopustov je treba zagotoviti izenačenost individualnih pravic žensk in moških, ne glede na sklenjeno pogodbo (samostojni podjetnik, za določen čas, za nedoločen čas itd.). EESO v zvezi s tem podpira sporazum, sklenjen med Evropsko konfederacijo sindikatov, BUSINESSEUROPE, CEEP in UEAPME, za podaljšanje starševskega dopusta (6), čeprav meni, da je treba nadaljevati prizadevanja za popolno izenačenost. EESO pozdravlja pobudo Komisije za večjo zaščito nosečih delavk, žensk, ki so pred kratkim rodile, ali tistih, ki dojijo, ter meni, da je treba zagotoviti porodniški dopust najmanj 18 tednov (7).

3.2.5

Da bi v celoti izkoristili človeški kapital, si je treba jasno prizadevati za soodgovornost vseh socialnih akterjev pri gospodinjskih obveznostih in obveznostih oskrbe, ki so jih v glavnem prevzele ženske. Potrebna sta kampanja v podporo boljši delitvi gospodinjskih opravil in oskrbe, kar je eden od razlogov za neenakost, ter ponovno ovrednotenje te vrste del.

3.3.1

Potrebna je odločnejša zaveza za doseganje enakopravnosti žensk in moških pri sprejemanju odločitev (8) na ekonomskem, političnem, znanstvenem in tehnološkem področju. Položaj žensk se v zadnjih letih skoraj ni spremenil. Zato je treba določiti jasne cilje in roke za njihovo izpolnitev kot tudi posebne politike in učinkovite ukrepe (pozitivna diskriminacija, programi za enakost, posebno usposabljanje, kvote za udeležbo, kampanje ozaveščanja itd.).

3.3.2

Enakopravnost žensk in moških v politiki mora biti v središču evropskega povezovanja. Na evropskih volitvah junija 2009 so ženske zasedle 35 % mest v Evropskem parlamentu, medtem ko Komisijo sestavlja 10 komisark in 17 komisarjev. V nacionalnih parlamentih je delež žensk 24-odstoten, v posameznih nacionalnih vladah pa ženske zasedajo 25 % ministrskih resorjev (9). V EESO je trenutno 23,6 % članic in 76,4 % članov, medtem ko je na direktorskih mestih (direktorji, poddirektorji, pomočniki generalnih sekretarjev) zgolj 16,7 % žensk v primerjavi s 83,3 % moških. Enakopravna zastopanost moških in žensk mora biti ključna prednostna naloga za doseganje enakosti na vseh ravneh.

3.3.3

Napredek na področju raziskav v javnem sektorju je zelo skromen (39 % mest zasedajo ženske), poleg tega pa skoraj ni sprememb v gospodarskem in finančnem sektorju (ženske ne zasedajo nobenega vodilnega mesta v centralnih bankah, v njihovih upravah predstavljajo samo 17 % članov, v upravnih odborih velikih družb pa komaj 3 %).

3.4.1

Nasilje nad ženskami in deklicami je še vedno resen problem. Gre za svetovni in sistemski pojav, ki ima različne oblike in izraze. Podobno kot Komisija tudi EESO izraža zaskrbljenost zaradi števila žensk, ki so žrtve nasilja, zaradi obsega trgovine z ženskami in prostitucije, zlasti med priseljenkami, in zaradi kaznivih dejanj, storjenih pod pretvezo tradicije ali religije (10).

3.4.2

Izvajati je treba ustrezne socialne, ekonomske in pravne ukrepe, da se zmanjšajo in odpravijo dejavniki, ki spodbujajo nasilje nad ženskami, kot so: pomanjkanje materialnih sredstev, ekonomska odvisnost, nizka raven izobraženosti, stereotipi o spolih, težave pri dostopu do trga dela itd.

3.4.3

Posebno pozornost je treba nameniti priseljenkam, ki so zaradi svoje družbene izoliranosti ali neurejenega statusa najbolj ranljive. Jezik, socialno-kulturne razlike ali nepoznavanje obstoja storitev oskrbe jim včasih preprečuje, da bi zaprosile za pomoč, kadar so žrtve nasilja. Položaj je še slabši v primeru priseljenk brez dokumentov, zato je treba sprejeti posebne ukrepe za odpravo ovir in zagotavljanje njihovih pravic.

3.4.4

Potrebni so posebni programi (poleg nadaljevanja že obstoječih programov, kot je Daphne) in več finančnih sredstev za preprečevanje nasilja nad ženskami in boj proti njemu. Oblikovati je treba nacionalne akcijske načrte v okviru usklajene strategije na evropski ravni, in sicer s konkretnimi ukrepi in roki, ki zagotavljajo njihovo učinkovito izvajanje. Prednostna naloga držav članic mora biti uveljavljanje obstoječih pravnih okvirov za preprečevanje nasilja v družini ter zaščita žrtev in ogroženih oseb, vključno z otroki. Poleg tega so potrebni kazalci, ki omogočajo podroben vpogled v vse vidike nasilja med spoloma, vključno s spolno zlorabo in trgovino z ljudmi. Statistični podatki, združeni na ravni EU, so nujni za spremljanje in oceno na tem področju.

3.4.5

Glede na zaskrbljujoče število nasilnih dejanj, vključno z nasiljem med spoloma, ki se zgodijo med mladimi, je pomembna odločitev Komisije, da se boj proti nasilju med spoloma vključi med projekte programa Mladi v akciji, hkrati pa je treba kulturo nenasilja in spoštovanje pravic vseh posameznikov vključiti v programe izobraževanja in usposabljanja otrok in mladih.

3.5.1

Seksistični stereotipi so kulturno in socialno vedenje, ki predpostavlja obstoj „moških“ in „ženskih“ vlog in funkcij, kar vpliva na usposabljanje in možnosti zaposlitve ter povzroča segregacijo na trgu dela. Stereotipi pomenijo oviro za enakost in polno sodelovanje žensk in moških pri sprejemanju odločitev.

3.5.2

Kljub visoki ravni dosežene izobrazbe so ženske še vedno v glavnem zaposlene v gospodarskih sektorjih, kot so zdravstvo in socialne storitve, izobraževanje, trgovina, javna uprava, poslovne storitve, hoteli in restavracije itd., in poklicih, ki tradicionalno veljajo za „ženske“ (prodajalke, gospodinjske pomočnice, negovalke, administrativno osebje itd.), v najnižjih poklicnih kategorijah z najmanj možnostmi za dostop do boljših delovnih mest. V zadnjih letih se segregacija ni spremenila, saj je povečanje zaposlenosti žensk mogoče zaznati v sektorjih, kjer te že prevladujejo.

3.5.3

Za boj proti seksističnim stereotipom je treba:

3.6.1

Komisija mora preko svoje zunanje in razvojne politike še naprej spodbujati pravice žensk na mednarodni ravni. Razsežnost spolov je treba vključiti v vse vidike sodelovanja s posebnimi ukrepi za ženske ter spodbujati njihovo udeležbo v procesih sprejemanja odločitev in njihovo sposobnost dajanja pobud, pa tudi povečati zmogljivosti držav v razvoju, da bodo prevzele nalogo spodbujanja enakosti.

3.6.2

Vprašanje spolov je treba vključiti v evropsko varnostno in obrambno politiko (EVOP), da se omogoči delovanje v kriznih situacijah. Komisija bo morala na področju humanitarne pomoči v primeru naravnih nesreč posebno pozornost nameniti ženskam z otroki ali vzdrževanimi družinskimi člani, v obdobju konflikta pa ženskam, ki so žrtve nasilja moških.

4.1

Analizo spolov je treba horizontalno vključiti v vsako področje ukrepanja Komisije, vključno s proračunom, ter oceniti napredek na področju enakosti znotraj lastne strukture. Zato so potrebni človeški viri, usposobljeni na področju enakosti spolov, ter dobri kazalci, razčlenjeni po spolu, ki omogočajo vpogled v položaj žensk.

4.2

Komisija mora voditi odprt in stalen dialog z ženskimi organizacijami, socialnimi partnerji ter drugimi organizacijami civilne družbe, da bi bolje razumela težave v zvezi z neenakostjo.

4.3

EESO poziva Komisijo, naj od vseh enot zahteva, da v vseh svojih dokumentih, uradnih besedilih, tolmačenju vseh jezikov in na spletnih straneh uporabljajo neseksističen jezik.

5.1

Enakost žensk in moških je treba obravnavati globalno. Cilj politik Skupnosti ne sme biti samo krepitev sodelovanja žensk na vseh področjih, soočanje z demografskimi izzivi ali izboljšanje dobrega počutja otrok, temveč morajo biti njihovi ukrepi izrecno usmerjeni na zmanjšanje neenakosti pri delitvi družinskih obveznosti, obveznosti oskrbe in gospodinjskih opravil, zlasti med ženskami in moškimi ter med vsemi socialnimi akterji na splošno.

5.2

Komisija mora horizontalno vključiti enakost spolov kot prednostno nalogo v vsa svoja področja delovanja, komisije, enote, ukrepe, politike in direktorate. Vprašanje spolov ne zadeva samo generalnega direktorata za zaposlovanje in socialne zadeve.

5.3

Potrebni so strokovnjaki za vprašanja spolov, ki bodo zagotovili usposabljanje in zadostni material za povečanje ozaveščenosti, znanja in sposobnosti evropskega osebja na področju enakosti. Eurostat mora še naprej zbirati statistične podatke po spolu, izboljševati že obstoječe metodologije ter vključevati nove kazalce, ki bodo omogočili boljše razumevanje resničnega položaja žensk ter s tem zagotovili popoln pregled razmer v EU.

5.4

Vprašanje spolov je treba priznati v proračunih EU in vseh držav članic. Prav tako so potrebne študije za oceno učinka javnih ukrepov na ženske in moške.

5.5

Strukturni skladi so odličen okvir, ki državam članicam omogoča vključitev enakosti spolov v njihove operativne programe in različne faze uporabe sredstev, ter vključuje oceno učinka v zvezi s spoloma na vsakem prednostnem področju ali področju ukrepanja iz navedenih programov. Za izboljšanje rezultatov sta potrebna večje usklajevanje in sodelovanje med strukturnimi skladi in nacionalnimi organi za enakost.

5.6

Komisija mora zagotoviti učinkovito izvajanje zakonodaje tako, da predstavi primere dobre prakse in kaznuje države, ki ne spoštujejo načela enakosti žensk in moških. Prav tako mora nadzirati in oceniti enakost spolov v vseh svojih politikah in direktoratih. Za to sta potrebni metoda ocenjevanja, ki omogoča spremljanje in oceno izpolnjevanja zastavljenih ciljev, dosežkov ali nazadovanj, ter tudi ustanovitev enote za ocenjevanje, ki sistematično na podlagi kazalcev iz načrta za enakost nadzira in vrednoti izvajanje posameznih držav.

5.7

Kar zadeva morebitne spremembe prihodnjega načrta, EESO priporoča, da se spremeni področje 1, tako da se ustvarijo podkategorije, saj to področje zajema različne teme (zaposlovanje, zdravje, priseljevanje), ki zahtevajo različne mehanizme ukrepanja. Poleg tega se priporoča oblikovanje novega področja „ženske in okolje“, saj imajo ženske glede na njihov poseben interes za kakovost in trajnost življenja sedanjih in prihodnjih generacij ključno vlogo v trajnostnem razvoju (11).

5.8

EESO poudarja pomembno vlogo socialnih partnerjev pri spodbujanju enakosti v okviru socialnega dialoga in pogajanj o kolektivni pogodbi. Dober primer je okvir ukrepov za enakost žensk in moških iz leta 2005.

5.9

Evropski inštitut za enakost spolov mora imeti pomembno vlogo pri izboljšanju upravljanja in reviziji veljavne zakonodaje na področju ozaveščanja in enakosti. Inštitut mora spremljati in zagotoviti, da bodo vse politike upoštevale in spodbujale enakost, prav tako pa mora podpreti odgovornejšo in bolj vključujočo državljansko in politično udeležbo pri vprašanjih spolov.

5.10

Gospodarske in finančne težave, s katerimi se sooča Evropa, ter demografske spremembe ne smejo vplivati na cilj doseganja enakosti in ga potisniti v ozadje.

28.12.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 354/8

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) zahteva, da se pri sprejetju strategije EU za leto 2020, smernic za zaposlovanje in socialne agende vključi razdelek o invalidnosti, da se zagotovi vključevanje in boljše usklajevanje tega vidika v vseh politikah Skupnosti.

1.2

EESO opozarja, da bo imela vključitev meril za spodbujanje politik na področju invalidnosti v prihodnjo strategijo EU 2020 učinke na gospodarsko učinkovitost za celotno družbo in da bo s tem vodila do napredka pri vključenosti v družbo in nediskriminaciji.

1.3

EESO meni, da je treba sprejeti Evropski pakt o invalidnosti, s katerim bi postavili temelje nove evropske politike na področju invalidnosti, v skladu s prihodnjo strategijo Komisije za invalide, v okviru Lizbonske pogodbe in Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov in njenega protokola, h kateri morajo Evropska unija in države članice čim prej pristopiti.

1.4

EESO zahteva ukrepe, ki spodbujajo inovacije, temeljijo na statističnih podatkih in zagotavljajo prepoznavnost invalidov v vseh ustreznih evropskih in nacionalnih statistikah.

1.5

EESO se zavzema za vključujoč trg za vse in opozarja, da morajo politike zaposlovanja za invalide temeljiti na pristopu, ki v posameznikovem življenju zajema vse procese, povezane z delom (lifestreaming), in se posebej osredotočati na izobraževanje, zaposlovanje, ohranjanje zaposlenosti in na ponovno vključevanje na poklicnem področju. V prihodnji strategiji EU do leta 2020 in v novi strategiji Komisije za invalide morajo imeti prednost politike, namenjene mladim invalidom, ne glede na to, ali gre za prirojeno ali pozneje nastalo invalidnost.

1.6

EESO poziva Komisijo, naj v enem letu predloži poročilo o izvajanju določb o invalidnosti in zaposlovanju iz Direktive 2000/78.

1.7

EESO opozarja, da zaposlovanje v običajnem delovnem okolju zahteva razvoj ustreznih socialnih storitev ter spodbud in motivacij. Priznava tudi vlogo podjetij, ki zaposlujejo pretežno invalide, in nasploh podjetij socialne ekonomije ter malih in srednje velikih podjetij, ki prav tako zahtevajo podporo socialnih storitev in spodbud; s tem EESO poudarja pomen socialnih partnerjev na tem področju.

1.8

EESO zahteva politike ozaveščanja, ki naj bi odpravljale še vedno navzoče predsodke do delavcev invalidov, in poudarja vlogo medijev pri sprejemanju različnosti.

1.9

EESO poudarja, da je dostopnost koristna ne samo za invalide temveč za celotno družbo ter da prinaša podjetjem več strank.

1.10

Glede dostopnosti EESO priporoča postopno izvajanje na podlagi skupnih kratkoročnih, srednjeročnih in dolgoročnih ciljev (vključno z jasno določenimi in zavezujočimi roki za že obstoječe in nove izdelke, storitve in infrastrukturo).

1.11

EESO podpira ustanovitev Evropske prestolnice splošne dostopnosti.

1.12

EESO opozarja na nujnost predložitve zakonodaje o elektronski dostopnosti (e-dostopnosti), ponovno potrjuje svojo podporo načelu „načrtovano za vse“ in razvoju standardov glede dostopnosti, poziva k predložitvi ustreznega konkretnega akcijskega načrta pred letom 2011 in zagovarja razvoj „evropske invalidske kartice“, da se olajša medsebojno priznavanje pravic in čezmejnih potovanj invalidov.

1.13

Enakost spolov je treba kot tematiko, ki zajema več področij, vključiti v načrtovanje, razvoj, spremljanje in vrednotenje ukrepov v zvezi z invalidi, da bi tako spremenili prikrito in večvrstno diskriminacijo invalidnih žensk in deklet.

1.14

EESO priznava pomen socialnih partnerjev pri zagotavljanju pravičnih in ugodnih delovnih pogojev za invalide, kot so na voljo drugim.

1.15

Socialni partnerji morajo vidik invalidnosti vključiti v vse svoje ukrepe, medsektorska in sektorska pogajanja ter pogajanja na ravni podjetij, zlasti na področju zaposlovanja, dostopnosti in socialnega varstva.

1.16

EESO potrjuje svojo polno zavezanost načelu „nič za invalide brez vključenosti invalidov“. To načelo je treba uveljaviti v strategiji EU do leta 2020 in v programih za invalide, financiranih z javnimi sredstvi.

1.17

EU in države članice morajo zagotoviti spodbujanje in zagotavljanje sredstev za razvoj civilne družbe ter s tem njihovo neodvisnost in sposobnost za sodelovanje pri oblikovanju politike in/ali zagotavljanju socialnih storitev.

2.1

EESO pozdravlja zahtevo španskega predsedstva za pripravo mnenja Invalidi: zaposlovanje in dostopnost za invalide v EU po fazah. Lizbonska strategija po letu 2010.

2.2

EESO je s svojimi mnenji – vse od svojega prvega posebnega mnenja na lastno pobudo o vključevanju invalidov v družbo, sprejetega julija 2002 (1) – ustvaril večsektorski nabor dokumentov, ki je stalno na voljo in s katerim je mogoče podpreti enako obravnavanje ter nediskriminacijo invalidov in njihovih družin (2).

2.3

Invalidi predstavljajo več kot 16 % prebivalstva (najmanj 80 milijonov) (3), kar je delež, ki se s staranjem prebivalstva še naprej povečuje.

2.4

EESO priznava napredek v zakonodaji (4) in izvajanju evropskih politik (5), ki je – skupaj z madridsko izjavo leta 2002 (6) – prispeval k temu, da je EU postala za invalide bolj vključujoča. Vendar so še mogoče izboljšave, saj je bil napredek doslej omejen na posamezne sektorje, razdrobljen in okrnjen zaradi pomanjkanja enotne strategije, kot je bilo ugotovljeno z vmesno oceno evropskega akcijskega načrta 2003-2010 (7). Poleg tega je treba okrepiti tudi službe Evropske komisije, pristojnih za evropske politike v zvezi z invalidi.

2.5

EESO opozarja na najnovejše raziskave Eurobarometra iz leta 2009 (8), po katerih se je zaznana diskriminacija zaradi invalidnosti močno povečala (v lanskem letu za 8 %, tj. s 45 % v letu 2008 na 53 % v letu 2009), tako da se je v letu 2009 več kot 33 % invalidov počutilo diskriminirane.

2.6

EESO priznava, da je do napredka na področju ukrepov za invalide v veliki meri prišlo po zaslugi prizadevanj za ozaveščanje in pritiska evropskega invalidskega gibanja ter njegovih predstavniških organizacij, združenih v Evropski invalidski forum (EDF), ter podpore socialnih partnerjev.

2.7

EESO opozarja „trojko predsedstev“ Sveta, naj pri svojih predsedovanjih upošteva to mnenje.

3.6.1.1

EESO pričakuje, da se bosta s sprejetjem strategije EU do leta 2020 in socialne agende povečala usklajevanje ter učinek sedanje lizbonske strategije in prenovljene socialne agende (12), ki sta bila doslej omejena. Zato je treba v strategijo vključiti razdelek o invalidih in njihovih družinah, ki mora med drugim obravnavati zaposlovanje, izobraževanje, vključevanje v družbo in socialno varstvo ter tako zagotoviti vključitev tematike invalidnosti med tri najpomembnejše prednostne usmeritve strategije (13).

3.6.1.2

EESO opozarja, da bo vključitev politik na področju invalidnosti – v okviru pristojnosti EU – v strategijo EU do leta 2020 imela učinke na gospodarsko učinkovitost za celotno družbo in vodila do napredka pri vključevanju v družbo in nediskriminaciji; to kažejo najnovejše študije analiz stroškov in koristi (14).

3.6.1.3

Evropski pakt o invalidnosti mora biti v skladu s prihodnjo strategijo Komisije za invalide (15), ki naj bi nadomestila obstoječi akcijski načrt za invalide 2003-2010.

3.6.1.4

Evropska strategija zaposlovanja in odprta metoda koordinacije na področju socialne vključenosti, socialnega varstva, pokojnin, izobraževanja, mladine in na drugih področjih morata s svojimi smernicami in skupnimi cilji države članice še naprej zavezovati k vključevanju in izboljševanju politike v zvezi z invalidnostjo, da bi jo zajeli v svoje nacionalne načrte, povečali svoje analitične zmogljivosti in redno poročali o rezultatih.

3.6.1.5

Politike Skupnosti morajo preprečevati vse hude kršitve temeljnih pravic, zlasti nastanitev invalidov v velike zaprte ustanove, ločeno izobraževanje, odvzem pravne sposobnosti ali nasilje proti invalidom. Pri tem je treba upoštevati še posebej neugoden položaj invalidnih žensk in deklet ter oseb, ki potrebujejo veliko pomoči (16).

3.6.1.6

Potrebujemo ukrepe, ki spodbujajo inovacije in temeljijo na statističnih podatkih. Cilj pakta mora biti prepoznavnost invalidov v vseh ustreznih statističnih instrumentih (17). Zato morajo biti na voljo viri, kazalci in usklajeni statistični instrumenti, ki so ažurni in zanesljivi; med drugim je treba za evropsko raziskavo o delovni sili (European Labour Force Survey) ustvariti stalen modul o invalidnosti in modul o vključenosti invalidov v družbo. Poleg tega je treba v ustrezne splošne module vključiti vprašanja o invalidnosti.

3.6.1.7

EESO zahteva, da se na podlagi Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov v smernice EU o človekovih pravicah in mednarodnem humanitarnem pravu, ki naj bi jih sprejel Svet EU, vključi smernico o pravicah invalidov.

3.6.2.1

EESO ugotavlja, da začetek veljavnosti Lizbonske pogodbe prinaša nove pravne podlage. Opozarja tudi na člene 10, 11 in 19, ter 21 in 26 Listine EU o temeljnih pravicah, ki imajo enak status kot pogodba.

3.6.2.2

Konvencija Združenih narodov o pravicah invalidov ustvarja nove obveznosti za EU, zato EESO zahteva, da

3.6.2.3

EESO pozdravlja predložitev sedanjega predloga direktive o nediskriminaciji (21), ki presega področje zaposlitve, vendar opozarja, da predlog ni dovolj usklajen s Konvencijo Združenih narodov o pravicah invalidov. Ta direktiva, ki je trenutno v razpravi v Svetu, mora zagotoviti, da bo pojem diskriminacije invalidom v nekaterih okoliščinah priznal prednostno obravnavo; poleg tega je treba določiti obseg uporabe pri vprašanjih socialnega varstva, zdravja in izobraževanja; ob tem je treba ugotoviti, da je ločeno izobraževanje diskriminatorno; dostopnost za invalide mora veljati na splošno. Razumne prilagoditve je treba izvesti na vseh področjih, za njihovo uresničevanje pa je treba ponuditi javne spodbude. Dostopnost mora zajemati tudi vse dobrine in storitve, ki so ponujene javnosti. In končno je treba obveznosti EU pri izvedbi na tem področju izpolnjevati bolj oprijemljivo; ustrezne predpise za nove stavbe je treba uporabljati takoj, za obstoječe stavbe pa je treba sprejeti realistične zahteve.

3.6.3.1

Odbor opozarja, da je treba določbe splošnih pravil strukturnih skladov v zvezi z nediskriminacijo in dostopnostjo invalidov kot merila za izbor in izvajanje projektov, ki jih sofinancira EU (22), v prihodnji kohezijski politiki ohraniti in poostriti. Prihodnja kohezijska politika mora poleg tega z zadostnimi finančnimi sredstvi zagotavljati ukrepe za invalide v vseh državah članicah. Ta načela je treba razširiti na evropski proračun in druge evropske programe na področju raziskav, konkurence, izobraževanja, zaposlovanja, socialnih zadev in razvojnega sodelovanja, med drugim tudi z novimi programi po letu 2014.

3.6.3.2

EESO ugotavlja, da je sodelovanje civilne družbe pri neposrednem upravljanju ESS (pri usposabljanju in zaposlovanju) ter ESRR prineslo zelo pozitivne rezultate in se zavzema za razširitev uporabe tega modela po letu 2013 tudi na operativne programe strukturnih skladov.

3.6.3.3

EESO meni, da ohranitev finančne podpore prek programa Progress za podporo evropskim organizacijam invalidov, kot so med drugim Evropski forum invalidov ali ustanove za vključevanje v družbo, krepi demokracijo v EU in strukturirano civilno družbo.

4.1

Zaposlovanje invalidov je treba zajeti v evropsko strategijo zaposlovanja. Položaj delavcev v Evropi je sicer zapleten, vendar je položaj delavcev invalidov še mnogo težji. Zato je treba ustvariti trg, ki bo vključeval vse delavce.

4.2

EESO je zaskrbljen zaradi stopnje brezposelnosti invalidov. Že pred krizo 78 % oseb z visoko stopnjo invalidnosti ni imelo dostopa do trga dela. Delež neaktivnega prebivalstva je bil med njimi dvakrat tolikšen kot med ostalim prebivalstvom, stopnja zaposlenosti pa je bila za 20 % nižja od povprečja neinvalidov (23).

4.3

Zaradi krize (ki je v EU privedla do 10-odstotne brezposelnosti) (24) se položaj na trgu dela za invalide poslabšuje v dveh smereh. Prvič: vstop na trg dela bo še težji (25). In drugič: vlade si bodo prizadevale svoje javnoproračunske primanjkljaje zmanjšati s krčenjem vseh vrst pomoči in pokojnin. EESO opozarja, da invalidi ne smejo biti glavne žrtve krize, in nasprotuje krčenju podpor zanje (26).

4.4

Obstaja tveganje, da bo kriza povečala tveganje revščine za invalide in njihove družine. Po drugi strani pa bi bila lahko kriza tudi priložnost za razvoj bolj vključujoče gospodarske dejavnosti, ki ponuja spodbude in povečuje produktivnost podjetij, kar prispeva k izboljšanju gospodarstva kot celote.

4.5

EESO poudarja, da mora biti spodbujanje zaposlovanja invalidov eden glavnih ciljev evropske strategije zaposlovanja, in zahteva, da se v smernice za zaposlovanje vključi cilj, ki vsebuje Sklep 34 spomladanskega zasedanja Evropskega sveta 2006 (27): „Glavni cilj je povečanje udeležbe na trgu dela, zlasti […] invalidnih oseb […]. Za uresničitev teh ciljev naj bi delo potekalo v tesnem sodelovanju s socialnimi partnerji.“ Oblikovati je treba seznam ukrepov, ki jih morajo upoštevati države pri izvajanju svojih nacionalnih načrtov.

4.6

Socialni partnerji imajo ključno vlogo pri vstopanju invalidov na trg dela s pomočjo kolektivnih pogajanj in pri njihovem vključevanju v družbo. Prav tako prispevajo k razvoju politik raznolikosti in – v dogovoru z delodajalci, ki morajo prejeti spodbude za sodelovanje – k pogajanjem z delodajalci o načrtih za raznolikost, za uresničevanje katerih je mogoče uporabiti politike družbene odgovornosti podjetij. EESO zato izraža zadovoljstvo, da so evropski socialni partnerji decembra 2009 uspešno zaključili pogajanja za nov samostojen sporazum o vključujočih trgih dela.

4.7

EESO pričakuje, da bo v enem letu predloženo poročilo o izvajanju določb o invalidnosti in zaposlovanju iz Direktive 2000/78 (28).

4.8

EESO ponovno opozarja, da imajo invalidi tako kot vsi drugi sposobnosti za to, da so polno udeleženi v delovnem življenju, in da njihovih sposobnosti ne bi smeli podcenjevati, temveč jih krepiti. Invalidi imajo enako pravico do dela kot vsi drugi.

4.9

EESO opozarja, da so vedno pogostejše težave z duševnim zdravjem glede na rezultate raziskave Eurofund oblika invalidnosti, ki je glavni razlog za predčasni odhod s trga dela, ki v nekaterih državah dosega skoraj 40 % (29) vseh primerov zgodnjega upokojevanja. Potrebujemo spremembo odnosa do položaja teh delavcev ter ustrezno ozaveščanje državljanov in oblasti.

4.10

EESO opozarja, da morajo za priznanje teh znanj obstajati mehanizmi za potrjevanje znanj, pridobljenih bodisi z (neformalnimi) izkušnjami ali rednim izobraževanjem. Zato se EESO zavzema za uvedbo „potnega lista kvalifikacij“ (30), ki bi invalidom omogočal poklicno mobilnost znotraj EU.

4.11

Politike zaposlovanja za invalide morajo zajemati vse okoliščine, povezane z zaposlovanjem (lifestreaming)  (31), in sicer stanovanjsko vprašanje, osnovno izobraževanje, usposabljanje, družinsko prezadolženost, finančne težave, zdravje, neugodne življenjske razmere in lokalno gospodarstvo, pa tudi zaposlovanje, ohranitev zaposlitve in ponovno vključevanje na trg dela.

4.12

Prost pretok (načelo Skupnosti) za invalide ne obstaja. To vpliva na njihove možnosti potovanj zaradi dela znotraj EU in zadeva tudi študij, upokojitev ali katerokoli drugo dejavnost.

4.13

Med ovirami za prost pretok je predvsem dejstvo, da pravic, kot je pravica do osebne nege, ni mogoče „izvažati“. Mogoče pa bi jih bilo uresničiti s konkretnimi ukrepi za usklajevanje sistemov socialne varnosti in evropskimi kampanjami za ozaveščanje in usposabljanje.

4.14

EESO opozarja, da mora „dejavno vključevanje“ vzpostavljati povezavo s trgom dela in zagotavljati zadostno raven dohodkov ter dostop do kakovostnih socialnih storitev, ki vplivajo na izboljšanje življenjskih razmer, tudi za brezposelne (32).

4.15

EESO opozarja, da zaposlovanje v običajnem delovnem okolju zahteva službe za zaposlovanje, poklicno usposabljanje, socialne in zdravstvene storitve ter ohranjanje oziroma upravljanje dohodkov in spodbud (33).

4.16

EESO se zavzema za primerne socialne storitve in davčne ureditve v takšni obliki, da vključevanje v trg dela za invalide ne bi pomenilo izgube kupne moči in da bi bili motivirani za delo na kakovostnih delovnih mestih za pravično plačilo; zavzema se tudi za uvedbo finančnih spodbud za podjetja, s katerimi bi spodbujali zaposlovanje invalidov, zaposlovanje s pomočjo na rednem trgu dela, samozaposlovanje invalidov in krepili njihovega podjetniškega duha, med drugim tudi z drugimi načini mikrofinanciranja (34), pa tudi finančnih spodbud za nevladne organizacije, ki ponujajo podporne storitve delavcem invalidom in njihovim družinam.

4.17

Sprejeti je treba ukrepe za ohranjanje delavcev, ki so postali invalidi, na njihovih delovnih mestih ali za njihovo ponovno zaposlitev na teh mestih, da jim ne bi bilo treba predčasno zapuščati trga dela; poleg tega je treba na delovnem mestu in v njegovem okolju sprejeti primerne ukrepe za invalide; in končno je treba zagotoviti programe usposabljanja in poklicnega izpopolnjevanja za invalide, da se jim omogoči redno poklicno pot (35). V državah, kjer obstajajo sistemi kvot, je treba zagotoviti, da se cilji zaposlovanja izpolnijo s primernimi mehanizmi in podporo. Zaposlovanje invalidov je mogoče izboljšati tudi z vključevanjem socialnih meril v javna naročila.

4.18

EESO je trdno prepričan, da je koristneje financirati zaposlovanje kot pa nadomestila za primer brezposelnosti, tako kot je koristneje spodbujati invalide k iskanju zaposlitve ali delodajalce k zaposlovanju invalidov in končno tudi samozaposlovanje invalidov.

4.19

EESO se zavzema za ukrepe za mlade invalide, vključno s predšolskim izobraževanjem, ter za ukrepe za njihov prehod iz izobraževanja do prve zaposlitve, kot tudi za ukrepe v primerih oseb, ki postanejo invalidi, in ki zagotavljajo ohranjanje dela in ponovno vključevanje vanj. Te skupine morajo v prihodnji strategiji EU 2020 imeti prednost in morajo biti vključeni v pregled strategije Komisije za invalide. EESO opozarja na svoje mnenje SOC/349, da je treba razviti strategijo ne samo za mlade, ampak tudi z mladimi (36).

4.20

EESO priznava vlogo podjetij, v katerih je večina delavcev invalidov, in tistih, ki so na tem področju bolj dejavna, ter nasploh podjetij socialne ekonomije, kot so zadruge, vzajemne družbe, združenja in fundacije, ki spodbujajo vključevanje invalidov v družbo in njihovo udeležbo na trgu dela z enakimi pravicami v zvezi z delom in jim podeljujejo poseben status za pomoč, ki jo določijo države članice.

4.21

EESO poudarja podporo malim in srednje velikim podjetjem za razvoj vključujoče perspektive dela in svoje ključne vloge pri zagotavljanju učinkovitosti ukrepov v korist invalidov pri zaposlovanju.

4.22

Institucije in organi EU ter držav članic morajo poznati razmere in dajati zgled pri zaposlovanju delavcev invalidov, in sicer s pripravo načrtov konkretnih ukrepov, s katerimi je mogoče izboljšati sedanje stopnje zaposlovanja invalidov, ki so na splošno zelo nizke.

4.23

EESO opozarja na pomen koncepta prožne varnosti za invalide: tj. izboljšanje razmer za prožnost in prilagodljivost človeških virov v podjetjih, skupaj z izboljšanjem kakovosti delovnih razmer in varnosti zaposlitve. Strategije morajo zagotoviti usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, vseživljenjsko učenje in lažje prehode med različnimi možnimi socialnimi viri, stanji in zaposlovanjem v življenjskem ciklu invalidov.

4.24

EESO podpira odpiranje novih delovnih mest na področju okolja in socialnih storitev ter spodbujanje dostopnosti in „načrtovanja za vse“ – vse to so priložnosti za zaposlovanje invalidov.

4.25

EESO se zavzema za podpore delavcem invalidom, ki potrebujejo pomoč, in za storitve, ki jih potrebujejo družinski člani invalidov, da lahko slednji še naprej delajo.

4.26

Ukrepi ozaveščanja pomagajo odpravljati predsodke (37) o delavcih invalidih; namenjeni morajo biti socialnim partnerjem, upravljavcem, vodilnim delavcem in drugim zaposlenim ter zaposlenim v zdravstvu in javni upravi (38).

4.27

Podjetjem in delavcem je treba zagotoviti preprosto uporabo navedenih instrumentov spodbujanja; javne službe jih morajo učinkovito propagirati in uporabljati.

4.28

Poudariti je treba vlogo medijev kot ključnih nosilcev ozaveščanja in razširjanja načel strpnosti, vključevanja v družbo in sprejemanja različnosti v evropski družbi.

4.29

EESO podpira razvoj inovativnih pobud, kot sta že omenjena „potni list kvalifikacij“ in lifestreaming, in izpostavlja še druge primere:

5.1

EESO opozarja na resolucijo Sveta EU z dne 17. marca 2008, ki navaja, da je dostopnost za invalide odločilnega pomena za vsako vključujočo družbo, ki temelji na nediskriminaciji  (42). Pri tem imajo ključno vlogo socialni partnerji, saj je dostopnost predpogoj za zaposlitev.

5.2

EESO spominja na svoje raziskovalno mnenje o enakih možnostih za invalide  (43), v katerem poudarja, da imajo invalidi enake pravice kot drugi državljani, vendar različne potrebe in različne načine dostopnosti do blaga in storitev.

5.3

EESO priporoča postopno uvajanje skupnih kratkoročnih, srednjeročnih in dolgoročnih ciljev (z jasnimi in zavezujočimi roki za nove in obstoječe dobrine, storitve in infrastrukturo), ki države članice zavezujejo, da za to med drugim uporabljajo možnosti javnih naročil.

5.4

EESO ugotavlja, da je dostopnost ključnega pomena za neposredno uresničevanje političnih in državljanskih pravic in da je zato treba pripraviti posebne načrte za dostopnost, ki vključujejo standarde in sankcije, zavezujoče za vse organe oblasti; poleg tega morajo invalidi imeti dostop do mehanizmov, s pomočjo katerih lahko svoje pravice iztožijo. Tako volitve v Evropski parlament ne bi smele več potekati brez zagotovljene dostopnosti do volišč in brez pomembne zastopanosti invalidov med kandidati na volilnih seznamih; zato je treba v državah članicah sprejeti ustrezne ukrepe.

5.5

EESO opozarja na prizadevanja držav članic in Komisije za zagotovitev dostopnosti; cilj mora biti povsem neovirana dostopnost za invalide (do javnih zgradb, zgradb javnega pomena, zasebnih podjetij, dobrin in storitev, turizma, elektronske trgovine, informacij, prevoza, tehnologije in komunikacij).

5.6

Poleg tega EESO poudarja, da je takšna dostopnost koristna za vse (starejši ljudje, nosečnice, ljudje z zmanjšano zmožnostjo gibanja itd.). Podjetja, ki bodo laže dostopna, bi lahko pridobila dodatne stranke (15 % potrošnikov). Novi izdelki odpirajo nove trge in so vir trajnostne gospodarske rasti.

5.7

EESO nadalje poudarja, da je zavzemanje za dostopnost tudi zavzemanje za temeljne pravice evropskih državljanov, kot je zapisal že v svojem mnenju o e-dostopnosti  (44).

5.8

EESO opozarja evropske institucije in zlasti Komisijo, da je dostopnost do njihovih stavb in elektronskih informacijskih sistemov (npr. do spletne strani – dela s sporočili Komisije, namenjenimi javnosti) omejena. Zato je treba pripraviti načrt za dostopnost, ki naj pokaže resnično zavzetost za invalide (45).

5.9

EESO poziva k zagotovitvi državnih pomoči (46) za podjetja in zasebne storitve za dosego cilja razumnih prilagoditev v skladu z Direktivo 2000/78 (47). Preventivno načelo dostopnosti bi bilo treba začeti razvijati pri zasebnih storitvah.

5.10

Nadaljevati je treba z razvojem standardov za dostopnost v podporo zakonodaji javnih naročil po vzoru uspešne zakonodaje ZDA. EESO opozarja na pomen dialoga med institucijami, industrijo in civilno družbo pri opredelitvi teh standardov (48).

5.11

EESO podpira ustanovitev Evropske prestolnice splošne dostopnosti, temelječe na sistemu podeljevanja zastav, po katerem bi evropskim mestom in regijam podeljevali priznanje za prizadevanja na področju zagotavljanje dostopnosti svojih okolij, dobrin in storitev, in ki bi spodbujal trajnostni razvoj lokalnih skupnosti.

5.12

EESO upa, da novi predpisi o pomorskem prometu, mestnih in medkrajevnih avtobusih ter taksijih zadovoljivo upoštevajo različne potrebe invalidov in da ustrezno prilagajajo vsa prevozna sredstva in pripadajočo infrastrukturo po vzoru veljavnih predpisov v letalskem in železniškem prometu.

5.13

EESO je pozdravil sporočilo Komisije o elektronski dostopnosti (e-dostopnosti) (49) in poziva EU, naj v njem predlagane ukrepe vključi kot evropski strateški okvir za informacijsko družbo. Nujno je uvajanje zakonodaje na področju e-dostopnosti na področjih, kot so dostopnost do spletnih strani, vključujoče komuniciranje, telekomunikacijske storitve, mobilni telefoni, računalniška tehnologija, bankomati itd. Ti cilji so bili predstavljeni že leta 2003 v ministrski deklaraciji s Krete (50) in deklaraciji iz Rige. Vendar danes obstajajo utemeljeni dvomi, ali jih bo mogoče uresničiti v zastavljenih rokih, zato EESO zahteva, da se še pred letom 2011 pripravi intenziven akcijski načrt za dosego ciljev.

5.14

EESO ponovno potrjuje svojo zavezanost načelu „načrtovano za vse“, in meni, da je vključitev tega koncepta v učne načrte tako na ravni poklicnega usposabljanja kot univerzitetnega izobraževanja temeljnega pomena za to, da ga bodo uveljavljale vse poklicne skupine.

5.15

EESO se zavzema za razvoj „evropske invalidske kartice“, ki bo invalidom pri njihovih potovanjih v tujino po zgledu evropske parkirne kartice zagotovila vzajemno priznavanje pravic, vključno z enako ravnijo dostopa do prevoznih sredstev, kulturnih prireditev in prostočasnih dejavnosti.

6.1

EESO ugotavlja, da je v Evropi med invalidi 60 % žensk, ki ne uživajo enake obravnave, saj še vedno trpijo zaradi diskriminacije pri priznavanju njihovih pravic in dostopu do dobrin in storitev (med drugim pri zdravstvenem varstvu, izobraževanju in preprečevanje nasilja na podlagi spola).

6.2

V zadnjem desetletju je stopnja zaposlenosti invalidnih žensk ostala nespremenjena: velik delež jih je delovno neaktivnih ali brezposelnih, njihove plače so nižje, pri vstopanju na trg dela pa imajo še dodatne težave.

6.3

Vidik spola je treba vključiti v načrtovanje, razvoj, spremljanje in vrednotenje politik na področju invalidnosti. Sprejeti je treba posebne ukrepe in uvesti posebne dejavnosti za zagotovitev dostopa do zaposlitve in spodbujanje zaposlovanja žensk.

7.1

EESO poziva socialne partnerje, naj za invalide zagotovijo enake – ter primerne in zadovoljive – delovne pogoje kot za druge zaposlene, še zlasti enake možnosti napredovanja in plačila za enako delo, zagotovijo pa naj tudi uresničevanje delavskih in sindikalnih pravic; invalide še zlasti spodbuja, naj sodelujejo v strokovnih in sindikalnih organizacijah, ter nadalje poziva, naj tudi za delo, ki je oddano v zunanje izvajanje, veljajo enaki delovni pogoji (51) (člen 27 Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov).

7.2

Za uresničevanje pravic in enakih možnosti invalidov in njihovo nediskriminacijo je ključnega pomena socialni dialog v zvezi z zaposlovanjem, socialno varnostjo, zdravjem, varnostjo pri delu in drugod. Socialni dialog je temeljnega pomena za uresničevanje konkretnih ukrepov pri zaposlovanju in dostopnosti ter pri usposabljanju, spodbujanju in nudenju pomoči invalidom.

7.3

Socialni partnerji morajo v sodelovanju z organizacijami invalidov vidik invalidnosti vključiti v vse svoje ukrepe, medsektorska in sektorska pogajanja ter pogajanja na ravni podjetij, zlasti na področju zaposlovanja, dostopnosti in socialnega varstva.

7.4

Socialni partnerji morajo sodelovati pri spremljanju in uporabi Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov na področju delovnih odnosov in socialnega varstva.

8.1

EESO potrjuje svojo zavezanost načelu „nič za invalide brez vključenosti invalidov“ (52) in se zavzema za ukrepe za opolnomočenje (empowerment) in lastno zagovarjanje pravic (self-advocacy).

8.2

EESO meni, da je civilni dialog z invalidi in njihovimi družinami ustrezen okvir za izboljšanje upravljanja v EU, pri katerem se določijo postopki in zavezujoči protokoli ter vzpostavijo ad hoc organi za sodelovanje in posvetovanje v EU.

8.3

Organizacije invalidov morajo sodelovati pri periodičnih poročilih, v katerih se ocenjujejo ukrepi za zaposlovanje in dostopnost, uresničevanje Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov ter programi in finančni instrumenti Komisije, da se zagotovi vključitev vizije civilne družbe, na primer z alternativnimi poročili.

8.4

EU in države članice morajo zagotoviti spodbujanje in zagotavljanje sredstev za razvoj civilne družbe ter s tem njihovo neodvisnost in sposobnost za sodelovanje pri oblikovanju politike in/ali zagotavljanju socialnih storitev.

28.12.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 354/16

28.12.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 354/23

—

izvedba ambicioznega načrta za raziskave in razvoj na področju mobilnosti in prometa (vrste motorjev, gorivo, zmanjševanje emisij, energetska učinkovitost);

—

vzpostavitev spletnega foruma za izmenjavo dobrih praks na področju mestnega in medkrajevnega prometa;

—

vzpostavitev zmogljivosti P+R (parkiraj in se pelji) in javnega prevoza, zlasti s posebnimi pasovi, namenjenimi samo avtobusom, tramvajskimi progami in progami podzemne železnice;

—

izboljšava informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT) kot sredstva za zagotavljanje učinkovitega, zanesljivega in varnega javnega prevoza;

—

vzpostavitev pravih storitev upravljanja mobilnosti na geografsko dovolj širokih območjih za zagotavljanje čim večje pretočnosti in dobrih povezav med različnimi vrstami prevoza;

—

uvedba lokalnih centrov za dostavo in mestnih distribucijskih centrov v mestnih središčih;

—

ohranitev železniških prog v mestih;

—

uporaba davčnih ukrepov za spodbujanje vrst prevoza in tehnologij, ki so bolj energetsko učinkoviti in sproščajo manj emisij CO2 in drugih onesnaževal;

—

uvedba varnih in udobnih počivališč za poklicne voznike z izboljšanjem njihovih delovnih pogojev in njihovega usposabljanja;

—

hitra uvedba železniškega omrežja, namenjenega predvsem tovornemu prometu, in razvoj prave kulture storitev za stranke v tem sektorju;

—

spodbujanje, po potrebi tudi z davčnimi ukrepi, uporabe avtomobilov, ki uporabljajo alternativne vire energije, in biogoriv tretje generacije;

—

uvedba pravega evropskega načrta za razvoj električnih vozil, ki bi Evropski uniji omogočil, da opredeli ali prispeva k opredelitvi mednarodnih standardov v tem razvijajočem se sektorju;

—

oblikovanje koncepta „zelenih pristanišč“ in vzpostavitev pomorskih avtocest;

—

izboljšanje delovnih pogojev in usposabljanja pomorščakov;

—

razvoj rečnih avtocest in kombiniranih rečno-pomorskih avtocest ter začetek uporabe novih, bolje prilagojenih tovornih ladij, zlasti za prevoz polpriklopnikov in zabojnikov;

—

upoštevanje potrebe po okoljski trajnosti in varstvu okolja pri izbiri vrste prometne infrastrukture;

—

internalizacija zunanjih stroškov prevoza v prometnih sektorjih, da ne bi neupravičeno oškodovali posameznih vrst prevoza in da bi ugotovili dejanske stroške prevoza;

—

javne oblasti morajo sprejeti uresničljive cilje zmanjšanja emisij toplogrednih plinov in drugih onesnaževal ter cilje glede trajnosti na področju lokalnega prevoza;

—

upoštevanje teh ciljev pri oblikovanju sistemov javnega prevoza in izbiri infrastrukture;

—

redno pripravljanje zanesljivih in realističnih študij učinka pred začetkom izvajanja predlaganih politik in ukrepov.

—

notranji promet v zahodni Evropi se bo povečal za 33 %,

—

notranji promet v vzhodni Evropi se bo povečal za 77 %,

—

promet iz zahodne Evrope v vzhodno se bo povečal za 68 %,

—

promet iz vzhodne Evrope v zahodno se bo povečal za 55 %.

3.2.1

Ta vrsta prometa ima posebne omejitve. Mestni promet prispeva 40 % emisij CO2 in 70 % emisij ostalih onesnaževal, ki so posledica cestnega prometa. Zastoji v mestih poleg škodljivih vplivov na javno zdravje in okolje predvidoma pomenijo strošek v višini 2 % BDP Evropske unije. Nujno je treba razviti javni prevoz. Da bi ta izpolnjeval zahteve po zagotavljanju pravih storitev splošnega pomena in tako predstavljal alternativo osebnemu avtomobilu, mora ustrezati naslednjim merilom: pogostost, hitrost, varnost, udobje, dostopnost, sprejemljiv strošek, velikost mreže in dobre povezave. Tako bi uresničili okoljske cilje, pa tudi rešili vprašanja s področja socialne kohezije, na primer kako preprečiti izoliranost predmestij.

3.2.2

Uporaba prevoznih sredstev na električno energijo je sicer zaželena, vendar mora biti proizvodnja električne energije trajnostna in po možnosti brez emisij CO2. Prav tako je treba spodbujati skupno lastništvo ali skupno uporabo avtomobilov.

3.2.3

Vzpostaviti bi bilo treba pravo politiko trajnostne mobilnosti v mestih. To vključuje omejevanje zasebnega prevoza z uvedbo pristojbin za vožnjo v mestih, predvsem pa boljšo kakovost in lažjo uporabo javnega prevoza z razvojem infrastrukture in potrebnih storitev ter vzpostavitvijo učinkovite intermodalnosti. Glede na stanje javnih financ v številnih državah članicah Evropske unije bi to lahko v nekaterih primerih omogočili z vzpostavitvijo javno-zasebnih partnerstev za izgradnjo nove infrastrukture, kot so posebni pasovi, namenjeni samo avtobusom, tramvajske proge, proge za trolejbuse in proge podzemne železnice, nove regionalne železniške proge ali ponovna uporaba opuščenih prog, razvoj informacijskih in komunikacijskih tehnologij, namenjenih prometu, posodobitev in poenostavitev izdajanja vozovnic itd.

3.2.4

Resničen napredek s sprejemljivimi stroški bi dosegli z razumnimi ukrepi, kot so razvoj zmogljivosti P+R (parkiraj in se pelji) z dobrimi povezavami do mestnih središč, vzpostavitev posebnih pasov, namenjenih samo avtobusom, ali ponovna uporaba opuščenih železniških prog.

3.2.5

Izboljšava informacijskih in komunikacijskih tehnologij bo učinkovit instrument za razvoj intermodalnega prevoza v okviru prave teritorialne politike upravljanja prometa. Te tehnologije omogočajo učinkovitejše upravljanje prometa in bi morale omogočiti oblikovanje sistemov energetske optimizacije prometnih tokov v cestnem omrežju. Omogočajo tudi obveščanje potnikov v realnem času med celotnim potovanjem, poenostavitev in optimizacijo nakupa vozovnic ter enostavnejši postopek rezervacij. Na podlagi te tehnologije bodo potniki lahko bolje načrtovali pot, preverili vozni red in pogostost prihodov in odhodov ter celo porabo energije za izbrano vrsto prevoza. IKT se bodo tako uporabljale kot sredstva za ustvarjanje sinergij med vrstami prevoza, uporabo infrastrukture in energetsko učinkovitost.

3.2.6

Težave pri upravljanju prometnih sistemov pogosto ne zadevajo samo posameznih občin, ampak širše območje okoli ožjega mestnega središča. Na pobudo lokalnih oblasti bi lahko na velikih in natančno opredeljenih geografskih območjih ustvarili prave storitve upravljanja mobilnosti, na primer v obliki prenosa javnih pooblastil. Med te storitve bi lahko vključili zlasti:

3.2.7

Pristojni organ bi seveda še vedno imel pravico izbire lokalnih prevoznikov, določal pristojbine, prometno politiko, politiko prevoza in prostorskega načrtovanja. Zagotavljal bi preglednost pogodb, opredeljeval ciljno usmerjene pogodbe med ponudniki storitev in zadevnimi lokalnimi oblastmi, določal cilje glede kakovosti storitev itd.

3.2.8

EESO je že poudaril odločilno vlogo lokalnih oblasti pri organizaciji javnega prevoza in prostorskem načrtovanju. Pri tem je pomembno tudi načelo subsidiarnosti, vendar pa želi Evropska unija upravičeno spodbujati najbolj trajnostne modele mestnega prometa. Tako je že dodelila sredstva iz strukturnih skladov in kohezijskega sklada ter tudi iz programa CIVITAS. Zaželeno bi bilo, da EU okrepi izmenjavo dobrih praks na področju mestnega prometa, hkrati pa nameni sredstva iz prihodnjega okvirnega programa za raziskave na področju povezave med prometom in urbanističnim načrtovanjem.

3.3.1

Ta vrsta prevoza ustvarja veliko količino prometa. V Parizu, na primer, predstavlja 20 % prometa in 26 % emisij toplogrednih plinov. Zato je treba izboljšati logistiko v mestih in si, kadar je to mogoče, prizadevati za preusmeritev prevoza na železnico ali vodne poti.

3.3.2

Predvideli bi lahko:

3.4.1

Porast cestnega tovornega prometa pomeni, da je treba upoštevati številne izzive: povečanje emisij CO2, veliko odvisnost prometnega sektorja od fosilnih goriv, potrebo po izboljšanju infrastrukture, zlasti na področju varnosti, ter zagotavljanje ugodnih delovnih pogojev in okolja za poklicne voznike.

3.4.2

Treba je okrepiti raziskave in razvoj, da bi zmanjšali emisije CO2, zlasti z oblikovanjem novih vrst motorjev in razvojem alternativnih virov energije. Spodbujanje uporabe izdelkov in/ali ukrepov, usmerjenih v alternativne načine pogona in zmanjšanje emisij CO2, s pomočjo davčnih ukrepov, je še toliko bolj učinkovito, če jo spremlja ambiciozna politika na področju raziskav. Pri tem se mora internalizacija zunanjih stroškov (1) pravično izvajati za vse vrste prevoza.

3.4.3

Razvoj tehnoloških rešitev in uvedba informacijskih in komunikacijskih tehnologij, prilagojenih cestnemu tovornemu prometu, bosta bistvenega pomena za obvladovanje izzivov, s katerimi se sooča ta sektor, tj. zmanjšanje energetske odvisnosti, emisij vozil in preobremenjenosti omrežja. Treba bi bilo pripraviti jasen okvir za uvedbo novih tehnologij z oblikovanjem odprtih standardov, zagotavljanjem interoperabilnosti, povečanjem sredstev iz proračuna za raziskave in razvoj za tehnologije, ki jih je treba dodatno razviti, preden se uvedejo na trgu. Te tehnologije moramo uporabljati tudi za zmanjšanje števila voženj praznih vozil z boljšim informiranjem na področju logistike. Lahko pa tudi pomembno prispevajo k večji prometni varnosti.

3.4.4

Treba je izboljšati tudi infrastrukturo, zlasti z zagotavljanjem dobro opremljenih, varnih in varovanih parkirišč in počivališč, da bi voznike zavarovali pred krajami in drugimi kaznivimi dejanji ter jim tako zagotovili varnost.

3.4.5

Treba je ohraniti privlačnost poklica voznika z zagotavljanjem dobrih delovnih pogojev in delovnega okolja, kot sta delovni čas v skladu s predpisi ter usklajen čas vožnje in počitka, ki ne bodo samo zapisani v zakonodaji, ampak veljali tudi v praksi (2).

3.5.1

Obseg železniškega potniškega prometa se povečuje, predvsem na velikih razdaljah s progami za visoke hitrosti, obseg železniškega tovornega prometa pa ostaja skromen (približno 8 % vsega tovornega prometa). Na splošno si moramo prizadevati, da se pri posodobitvi in izboljšavi konkurenčnosti železniškega prometa v čim večji meri upoštevajo varnostne zahteve in potrebe po zagotavljanju kontinuitete storitev v primeru sezonskih vremenskih težav.

3.5.2

EESO podpira predlog Komisije za železniška omrežja, namenjena predvsem tovornemu prometu, hkrati pa meni, da je treba razviti pravo kulturo storitev za stranke, ki bi bila konkurenčna in poslovno usmerjena. Liberalizacija bi ta prehod olajšala.

3.5.3

Pri takih železniških omrežjih bi opredelili časovne bloke in posebna območja, kjer bi tovorni vlaki imeli prednost, pri tem pa ne bi ovirali potniškega železniškega prometa.

3.5.4

Opozoriti je treba, da se v Evropski uniji ponekod že izvaja praksa, da so določene proge namenjene izključno železniškemu tovornemu prometu, na primer proga Betuwe med pristaniščem v Rotterdamu in Nemčijo. Omenimo pa lahko tudi projekta New opera in Ferrmed.

3.5.5

Razvoj tovornega železniškega prometa je možen ob upoštevanju določenih pogojev:

3.5.6

Za razvoj železniškega tovornega prometa je potreben tudi razvoj intermodalnih platform za oprtni prevoz po cesti in železnici. V zvezi s tem lahko pozdravimo uvedbo povezave med Lyonom in Torinom. Po negotovem razvoju oprtnega prevoza pa moramo sedaj spodbujati uporabo potujočih avtocest (kot je alpska avtocesta ali proga Lorry-rail med Perpignanom in Luksemburgom) in pomorskih avtocest, kot je francosko-španski projekt Fres Mos med mestoma Nantes Saint Nazaire in Gijon.

3.6.1

Podnebno-energetski paket proizvajalcem avtomobilov nalaga stroga merila. Razvijati morajo nova vozila, ki uporabljajo alternative vire energije, predvsem električne in hibridne avtomobile. Prav tako je treba še vedno razmišljati o uporabi biogoriv. Trenutno se razvijajo učinkovitejša biogoriva tretje generacije, zlasti iz alg. Tako lahko preprečimo sporno izkoriščanje obdelovalnih površin, namenjenih kmetijski proizvodnji za prehrano ljudi.

3.6.2

Poleg razvoja tehnologij in ponudbe vozil na trgu je bil napredek dosežen tudi na drugih področjih, zlasti glede varčevanja z energijo in prostorom, ki je trenutno preobremenjen z avtomobili. Sem sodijo ukrepi, kot so tečaji o energetsko varčni vožnji, ki so jih organizirala nekatera velika podjetja ali javni organi, skupna uporaba in skupno lastništvo avtomobila ter dajanje majhnih električnih vozil v najem v nekaterih mestih.

3.7.1

V mestih je treba spodbujati tovrstne premike, ki pa jih omejujejo topografske in podnebne značilnosti ter demografski dejavnik. Kljub temu je jasno, da morajo lokalne oblasti razvijati varne kolesarske proge, saj je ena od ovir za uporabo koles prav potencialna nevarnost avtomobilskega prometa.

4.2.1

Ladje uporabljajo stranske proizvode nafte, ki zelo onesnažujejo okolje. Poleg potrebnega tehnološkega razvoja moramo s stroko preučiti, kako bi lahko najbolje izravnali škodljive vplive na okolje. Če se sistem trgovanja z emisijami CO2 izkaže kot neprimeren, bi morda razmislili o uvedbi ekološkega davka. O tej zadevi bi morali razpravljati mednarodni pomorski organi.

4.2.2

V vsakem primeru Odbor znova daje svojo podporo naložbam v raziskave in razvoj na področju ladij, goriv in okolju prijaznih pristanišč, in poudarja, da je treba uveljaviti pomorske avtoceste, predvidene v programu TEN.

4.3.1

Nevarnostim in nesrečam na morju se ne moremo izogniti, vendar pa si moramo v čim večji meri prizadevati, da zagotovimo varnost potnikov in posadk, tako pri konstrukciji kot vzdrževanju plovil. Evropska zakonodaja na področju pomorske varnosti je sicer ena najbolj dodelanih zakonodaj na svetu. Prav tako je treba z odločnimi in strogimi ukrepi preprečevati nezakonito odplinjevanje rezervoarjev.

4.4.1

Za ohranitev in razvoj evropskega pomorskega prometa je treba mladim dati možnost, da se odločijo za pomorski poklic in v njem tudi ostanejo. Treba je izboljšati kakovost usposabljanja pomorščakov ter delovne in življenjske pogoje na krovu ladij ter si prizadevati za povečanje števila članov posadk.

28.12.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 354/30

1.1

Industrija dvokolesnih motornih vozil je v EU zelo pomembna tako z gospodarskega vidika kot z vidika zaposlovanja. Položaj posameznih proizvajalcev se zelo razlikuje: nekateri so dejavni v svetovnem obsegu, drugi v vseh ali v zelo specializiranih segmentih, nekateri na nacionalni ali celo lokalni ravni, včasih blizu obrtni proizvodnji. To velja tudi za dejavnosti, povezane s to industrijo. V njih so močno zastopana mala in srednje velika podjetja (MSP) (1).

1.2

V zadnjem četrtletju leta 2008 je to industrijo zajela kriza. Padec povpraševanja je imel vrsto negativnih posledic za celoten sektor in močno vplival na strukturo in zaposlovanje (31-odstotno zmanjšanje povpraševanja s posledičnim 40-odstotnim padcem prodaje in naročil ter negativnim vplivom na zaposlovanje). Začasni podatki za leto 2009 potrjujejo negativen razvoj trga, na katerem je prišlo do 21-odstotnega padca v primerjavi z letom 2008 in 25-odstotnega padca primerjavi z letom 2007.

1.3

EESO izraža bojazen, da bo v letu 2010 še dodatno izgubljenih precej delovnih mest, če ne bodo čim prej pripravljeni ukrepi v podporo panogi.

1.4

EESO je organiziral javno obravnavo v okviru 67. mednarodnega salona motornih koles (Milano, 12. novembra 2009), da bi zbral dodatna mnenja proizvajalcev, dobaviteljev sestavnih delov, sindikatov, uporabnikov, nevladnih organizacij in univerz. Ta obravnava je v glavnem potrdila stališča, ki so bila izražena že v delovni skupini.

1.5

EESO v zvezi s tem:

2.1

Industrija dvokolesnih motornih vozil je v EU zelo pomembna tako z gospodarskega vidika kot z vidika zaposlovanja. V primerjavi z avtomobilsko industrijo (3) kaže nekatere podobnosti, vendar predvsem vrsto posebnosti: manjši obseg, bolj razdrobljena struktura in bolj raznolika proizvodnja.

2.2

Ta panoga se je v zadnjih desetletjih močno preobrazila; zgodovinske evropske znamke so bile izpostavljene vse močnejši japonski konkurenci. Japonski proizvajalci, ki so danes med vodilnimi v tej panogi, so razvili svoje proizvodne dejavnosti neposredno v EU. Obenem se je panoga v Evropi reorganizirala s prestrukturiranji, združitvami in prevzemi ter nastankom srednje velikih in velikih industrijskih skupin, ob katerih obstajajo še „nišni“ proizvajalci in precej MSP.

„Tradicionalni“ evropski, japonski in ameriški proizvajalci sicer danes še ohranjajo vodilni položaj na evropskem trgu, vendar se od devetdesetih let spopadajo z vse močnejšo konkurenco hitro razvijajočih se gospodarstev. Število izdelanih vozil v EU (1,4 milijona) je razmeroma majhno, zlasti v primerjavi s Kitajsko (več kot 20 milijonov), Indijo (več kot 8 milijonov) in Tajvanom (1,5 milijona), vendar so za njeno proizvodnjo značilne večja dodana vrednost, inovativnost, kakovost in varnost.

2.3

Eurostat uvršča industrijo dvokolesnih motornih vozil v postavko NACE 35.41. Po najnovejših podatkih (za leto 2006) je v EU-27 v panogi proizvajalcev dvokolesnih motornih vozil 870 podjetij, od tega 80 % v šestih državah članicah (Italiji, Veliki Britaniji, Nemčiji, Franciji, Španiji in Avstriji). Povprečni promet, ki obsega 8 milijonov EUR, kaže na precejšnje število MSP v panogi; ocenjujejo, da jih je 650 ali približno 75 % vseh podjetij.

2.4

90 % evropske proizvodnje ustvari približno sto majhnih in srednje velikih proizvajalcev, ki proizvajajo v različnih državah EU (razen v že omenjenih še na Češkem, Nizozemskem, Portugalskem, v Sloveniji in na Švedskem) ter na Norveškem in v Švici. Preostalih 10 % evropske proizvodnje je porazdeljene med majhne ali zelo majhne proizvajalce.

2.5

Položaj posameznih proizvajalcev se zelo razlikuje: nekateri so dejavni v svetovnem obsegu in v vseh segmentih (motocikli za različne namene – z različnimi delovnimi prostorninami motorja – skuterji z različnimi delovnimi prostorninami motorja, mopedi, trikolesniki in štirikolesniki), drugi v zelo specializiranih segmentih, nekateri na nacionalni ali celo lokalni ravni, včasih po velikosti in načinu proizvodnje blizu obrtni proizvodnji.

2.6

Tehnični predpisi (evropska homologacija) določajo več kategorij dvokolesnih motornih vozil z različnimi lastnostmi (delovna prostornina motorja, namen uporabe). Evropska direktiva o vozniških dovoljenjih pa določa različne pogoje za vožnjo dvokolesnih motornih vozil (moped kategorije AM, motorno kolo kategorije A1, motorno kolo kategorije A2, motorno kolo kategorije A). Ta zapletenost prispeva k razdrobljenosti proizvodnje in zmanjšuje ekonomijo obsega.

2.7

Razdrobljenost industrije dvokolesnih motornih vozil ima delno zgodovinske korenine, vendar izhaja predvsem iz same narave trga teh vozil. Medtem ko segmenti, ki so tesneje povezani z majhnimi vozili (predvsem mestnimi), npr. skuterji, omogočajo večje sinergije pri proizvodnji, predvsem pogonskih motorjev, pa so segmenti, povezani z motociklom, kot so uporaba skupnih pogonskih motorjev in sestavnih delov pri modelih različnih blagovnih znamk, manj hvaležni za sinergije. Gre predvsem za dinamične lastnosti, ki se zelo razlikujejo glede na velikost vozila, ter za razlike, ki so povezane s posebnimi nameni uporabe vozil in končno tudi z različnimi pričakovanji uporabnikov. V mnogih primerih v skladu s povpraševanjem trga, ki ga v veliki meri tvorijo navdušenci v Evropi in na izvoznih trgih, obstaja močno istovetenje blagovnih znamk z določenimi konfiguracijami pogonskih motorjev ali koles (npr. bokserski motor BMW, Ducatijevo desmodromično krmiljenje ventilov, V-twin Moto Guzzija, Triumphov tricilindrski motor).

2.8

Vozila proizvajajo v majhnih serijah in v omejenem številu, zaradi česar je donosnost vloženega kapitala manjša kot v avtomobilski industriji. Ta značilnost se delno odraža tudi v panogah proizvodnje sestavnih delov in distribucije.

2.9

Ob podpori trga EU, ki se je povečeval že vse od leta 2002 (+ 22 % v obdobju 2002–2007), je promet proizvodnje dvokolesnih motornih vozil v EU leta 2006 znašal 7 milijard eurov, celotni promet panoge v EU pa 34 milijard eurov. Zanimiva je ugotovitev, da je panoga v obdobju 2004–2006 napredovala za 12 %, kar je več od industrije kot celote ali od avtomobilske panoge (obe + 8 %), to pa je pozitivno vplivalo na zaposlovanje.

3.1

Velika razdrobljenost je značilna tudi za industrijo sestavnih delov in distribucijo.

3.2

Sestavni deli delno prihajajo od dobaviteljev avtomobilske industrije, ki v majhnem obsegu delujejo tudi v panogi dvokolesnih motornih vozil (sistemi napajanja z gorivom), predvsem pa – zaradi zahtevane specializacije – od posebnih dobaviteljev (kolesa, izpušni sistemi, sklopke …). Ocenjujejo, da je dobaviteljev približno 500. Ti dobavitelji so bili v preteklosti evropski (največ v Italiji, Španiji, Franciji, Veliki Britaniji, Nemčiji in na Nizozemskem). V zadnjih letih se je okrepila konkurenca azijskih dobaviteljev. Da bi ji bili kos, so evropski dobavitelji del svojih dejavnosti preselili v Azijo. Vendar pa so evropski proizvajalci sestavnih delov odvisni izključno od naročil evropskih proizvajalcev.

3.3

Distribucijska in servisna mreža ustreza zahtevi po bližini, ki je značilna za dvokolesna motorna vozila (to velja predvsem za mopede in skuterje): v EU je približno 37 000 prodajnih mest in mest za poprodajne storitve, ki jih pogosto vodijo družinska podjetja. Italija, Francija, Velika Britanija, Nemčija, Španija, Nizozemska, Grčija in Švedska imajo 91 % prometa v panogi distribucije in servisnih storitev. Ta promet se je v obdobju 2004–2006 povečal za 5 %.

4.1

V obdobju 2002–2007 se je zaposlenost v industriji dvokolesnih motornih vozil v EU stalno povečevala in je leta 2007 dosegla 150 000 delovnih mest. Zanimiva je ugotovitev, da se je v obdobju 2004–2006 povečala za 4 %, medtem ko se je v celotni industriji zmanjšala za 3 %, v avtomobilski panogi pa za 5 %. Ta napredek kaže na dinamičnost in inovativnost panoge, h kateri v teh težkih časih prispeva naraščajoče povpraševanje po mestnih vozilih in vozilih za prosti čas.

4.2

25 000 teh delovnih mest je neposredno povezanih s proizvodnjo dvokolesnih motornih vozil. Večidel so v Italiji, Španiji, Franciji, Veliki Britaniji, Nemčiji, Avstriji in na Nizozemskem. Sezonska narava trga dvokolesnih motornih vozil (osredotočenega na pomlad in poletje) določa vrhunce proizvodnje v nekaterih obdobjih leta, v katerih proizvajalci zaposlujejo tudi sezonske delavce. Za izpolnitev začasnih potreb trga je zato potrebna večja prožnost.

4.3

20 000 teh delovnih mest je povezanih s proizvodnjo sestavnih delov in so predvsem v Italiji, Španiji, Franciji, Veliki Britaniji, Nemčiji, na Nizozemskem in Madžarskem.

4.4

105 000 delovnih mest je povezanih s prodajo in poprodajnimi storitvami. Zaradi njihove narave jih najdemo v celotni EU, čeprav je v Italiji, Nemčiji, Franciji, Veliki Britaniji, Španiji, na Nizozemskem, v Grčiji, Belgiji in na Švedskem skupno 92 % vseh zaposlenih na teh delovnih mestih.

5.1

Prej navedeni podatki kažejo, da je bila industrija dvokolesnih motornih vozil v zadnjih letih zelo živahna; evropski trg se je povečeval in v letu 2007 štel več kot 2,7 milijona vozil (ocenjujejo, da je v EU v prometu približno 34 milijonov vozil). Vendar se je trg zaradi krize, ki je v zadnjih dveh letih prizadela EU, v letu 2008 v primerjavi z letom 2007 skrčil za 7,4 %. Zlasti je bil velik padec v zadnjem četrtletju leta 2008, in sicer za celih 34 % v primerjavi z enakim obdobjem v letu 2007. Ta negativni trend se je utrdil v prvem četrtletju leta 2009, v katerem se je prodaja motornih koles v primerjavi z enakim obdobjem leta 2008 zmanjšala za 37 %. Še začasni podatki za leto 2009 ta negativni trend na trgu potrjujejo: prodaja se je v celoti zmanjšala za 21 % v primerjavi z letom 2008 in za 25 % v primerjavi z letom 2007.

5.2

Učinke krize čutijo v celotni panogi. Za proizvajalce je imel padec prodaje – poleg tega, da je močno vplival na dohodke – za posledico zmanjšanje proizvodnje, da bi bilo tako mogoče zmanjšati presežne zaloge. Posledice tega zmanjšanja so bili zmanjšanje števila delovnih ur, zastoji v proizvodnji in zmanjšanje uporabe sezonskega dela, zaradi česar so bili spremenjeni kratkoročni in dolgoročni poslovni načrti. V nekaterih primerih je bilo potrebno stalno zmanjšanje števila zaposlenih, vse do 25 %. Nekateri srednje veliki in majhni proizvajalci so prišli pod prisilno upravo in so zdaj naprodaj, drugi pa so celo prenehali poslovati. Ta razvoj napoveduje druga prestrukturiranja, čeprav je težko napovedovati, kakšni bodo učinki možnih selitev izven Evrope na gospodarsko in socialno strukturo.

5.3

Tudi dobavitelji sestavnih delov morajo zaradi manjšega povpraševanja pri proizvajalcih zmanjšati proizvodnjo, kar posledično vpliva na zaposlenost. Nekateri so morali prenehati s poslovanjem; trenutno se ocenjuje, da približno 10 odstotkom dobaviteljev industrije dvokolesnih motornih vozil grozi stečaj. To povzroča dodatne stroške tudi za proizvajalce, ki se morajo soočati z nepredvidenimi naložbami za podporo dobaviteljem sestavnih delov ali najti druge, celo tako, da razvijajo nove kalupe za aluminijske ali plastične dele, kjer siceršnje dobave niso več mogoče. Trenutno so se naročila in promet znižali za približno 40 %. Pogosto se dogaja, da se številni proizvajalci zato, da ostanejo konkurenčni, obračajo na dobavitelje v jugovzhodni Aziji.

5.4

Kriza in zmanjšanje dejavnosti sta močno prizadela distribucijo in poprodajne storitve, tudi zaradi majhnosti podjetij (MSP in družinska podjetja). V Španiji se je na primer število prodajnih mest v letu 2008 zmanjšalo za 25 % in posledica je bila, da so odpustili več kot 6 000 ljudi. Če se trend ne bo spremenil, bo v obdobju od leta 2009 do 2010 prenehalo poslovati 25 % podjetij in pogodbenih trgovcev ter 60 % predstavnikov. Učinki krize na distribucijsko mrežo povzročajo dodatne stroške tudi za proizvajalce, ki morajo vzdrževati mrežo, da bi lahko ohranili možnosti za prodajo izdelkov in izkoristili gospodarsko okrevanje, ko bo do njega prišlo.

5.5

EESO izraža bojazen, da bo lahko v letu 2010 še dodatno izgubljenih precej delovnih mest, če ne bodo čim prej pripravljeni ukrepi v podporo panogi. Poleg tega je treba za ohranjanje delovnih mest v panogi razviti „socialni dialog“ s spodbujanjem stalnega usposabljanja in specializacije delavcev, tudi na univerzitetni stopnji, obenem pa si prizadevati za zmanjšanje negotovih zaposlitev.

5.6

Srednjeročni ukrepi v podporo povpraševanju po dvokolesnih motornih vozilih so bili doslej osamljeni in nezadostni. Za razliko od avtomobilske industrije je v Evropi le Italija hitro pripravila premijo za razgradnjo vozil, ki je imela pozitivne učinke za italijanski in tako tudi za evropski trg, poleg tega pa je spodbudila izločanje najbolj onesnažujočih vozil iz prometa. V Italiji se je v prvih dveh mesecih leta 2009 promet na trgu zmanjšal za približno 35 %, kasneje pa se je izboljšal položaj skuterjev z majhno delovno prostornino motorja, na kar je vplivala premija 500 EUR za uničevanje zastarelih vozil. V negativnem položaju pa ostajajo motocikli in skuterji, pri katerih je prodaja upadla za skupno več kot 20 %. Španija je sicer po več mesecih napovedovanja v juliju uvedla premijo za uničevanje dvokolesnih motornih vozil, vendar ukrepa še ne izvaja, s čimer potrošnike dejansko spodbuja k čakanju in torej dodatno zavira nakupe (od januarja do avgusta 2009 se je prodaja skuterjev v primerjavi z enakim obdobjem leta 2008 zmanjšala za 52 %, motociklov pa za 43 %). Iz tega primera je jasno razviden pomen evropskega regulativnega okvira, ki naj bi spodbujal stabilnost na domačih trgih ter pomagal krepiti zaupanje potrošnikov.

5.7

Ukrepi v podporo povpraševanju so za uporabnike zagotovo koristni, vendar ne rešujejo nujno problema dobaviteljev sestavnih delov ali evropske industrije dvokolesnih motornih vozil. V Italiji je na primer pavšalna premija 500 EUR zelo močno izboljšala prodajo majhnih skuterjev delovne prostornine 125 in 150 cm3, uvoženih iz Tajvana in naprodaj po 1 500 do 2 000 EUR, v manjši meri pa položaj evropskih, dražjih izdelkov, medtem ko ni prispevala k povpraševanju po srednje velikih dvokolesnih motornih vozil s cenami od 6 000 do 8 000 EUR. Evropski dobavitelji sestavnih delov niso imeli nobene koristi, ker azijskih proizvajalcev ne oskrbujejo. Da bi zagotovili koristi celotni panogi, je treba pripraviti ukrepe v podporo povpraševanju, med drugim tudi premijo, ki se bo povečevala vzporedno s povečevanjem prodajnih cen podpiranih vozil, še posebej tistih, ki vsebujejo napredne rešitve za zmanjšanje vpliva na okolje in napredne varnostne sisteme.

5.8

Nujno je treba olajšati dostop do financiranja za podjetja EU, ki delujejo v panogi, tako da bodo zmogla dodatne stroške, ki jih povzroča kriza, in še naprej vlagala v raziskave, razvoj in inovacije (proizvajalci in dobavitelji sestavnih delov skupaj); tako bodo podjetja ostala konkurenčna, s poudarkom na kakovosti in inovativnosti, ter proizvajala vedno bolj ekološka in vedno varnejša vozila.

6.1

Če bodo negativni rezultati prve polovice leta potrjeni za celotno leto 2009, bo celotna panoga v letu 2010 utrpela zmanjšanje posojilne zmogljivosti pri bankah. Tudi če bi prišlo do skorajšnjega okrevanja, bodo zmožnosti za vlaganja ter raziskave in razvoj zmanjšane, kar bi imelo škodljive srednjeročne učinke in zato povečalo krhkost podjetij, z možnimi nadaljnjimi posledicami za zaposlenost.

6.2

V zadnjem desetletju – od uvedbe standarda Euro 1 v letu 1999 do standardov, ki se uporabljajo danes – je panoga dosegla znatno zmanjšanje emisij onesnaževal, približno 90-odstotno za CO in HC ter več kot 50-odstotno za NOx. Spodbudni rezultati so bili doseženi pri zmanjšanju hrupa; panoga si v celoti (vključno z združenji potrošnikov) prizadeva za nadaljnje izboljšave, ki jih je mogoče doseči predvsem na cesti z izključno uporabo homologiranih izpuhov in okolju prijaznejšo vožnjo. Dokazala je inovativnost na področju varnosti z vrsto naprednih zavornih sistemov, ki se postopno vse bolj uporabljajo pri različnih vrstah dvokolesnih motornih vozil, vključno z vozili nove zasnove, kot so trikolesniki in štirikolesniki.

6.3

Komisija pripravlja predlog uredbe o dvokolesnih motornih vozilih, ki jo pričakujejo v začetku leta 2010. Čeprav je treba še naprej napredovati na področjih okolja in varnosti, je v sedanjih gospodarskih razmerah bistvenega pomena preprečevati spremembe z negativnimi učinki ter upoštevati dejanske zmožnosti panoge in velikost njenih akterjev. Glede novih standardov Euro je treba predlagati cilje, ki jih panoga lahko uresniči, in jih postopno uvajati, pri tem pa upoštevati roke, ki jih postavljajo načrtovanje, proizvodnja in trg. Zaželeno bi bilo, da bi uredba dajala prednost pristopu, ki bi panogi omogočal izkoriščanje njenih inovativnih sposobnosti in ji zagotavljal takšno stopnjo prilagodljivosti, ki bi upoštevala gospodarske razmere in veliko raznolikost izdelkov (v smislu tehničnih in tržnih značilnosti), še posebej glede širjenja naprednih zavornih sistemov. Industrija je tovrstne predloge že predložila Komisiji, in sicer za okoljski del in za del, ki se nanaša na varnost v cestnem prometu.

6.4

„Tradicionalni“ proizvajalci so – in bodo, še posebej v sedanjih gospodarskih razmerah, vedno bolj – izpostavljeni konkurenci ponudnikov nizkocenovnih in nizkokakovostnih izdelkov, predvsem dvokolesnih motornih vozil z majhno in srednjo delovno prostornino motorja, v glavnem iz jugovzhodne Azije. Marže so pri teh vozilih majhne. Preiskave so pokazale, da ti uvoženi izdelki pogosto ne izpolnjujejo zahtev evropske homologacije ter da ogrožajo varnost potrošnikov in okolja. Testi kitajskih dvokolesnih motornih vozil, uvoženih v EU, so pokazali neizpolnjevanje meril pri dolžini zavorne poti, ki je bila do 35 % daljša od zahtev homologacije v EU, in pri emisiji onesnaževal, ki so bile do 20-krat višje. Obstajajo tudi problemi, povezani s tem, da proizvajalci v hitro razvijajočih se gospodarstvih ponarejajo vozila ali dele vozil evropske proizvodnje, trgovske družbe, ki v EU uvažajo vozila, ki ne izpolnjujejo zahtev, pa ponarejajo potrdila o skladnosti. V delu trga EU, ki je cenovno zelo občutljiv, morajo pristojni organi in/ali službe za tehnični pregled za to, da bi zagotovili pošteno konkurenco, povečati nadzor pri homologaciji in na trgih, skrbno pregledovati „skladnost proizvodnje“ vozil, danih v prodajo, ter tako preverjati skladnost s homologiranim tipom in spoštovanje intelektualne lastnine.

6.5

„Tradicionalne“ proizvajalce pa potrošnik nagrajuje za obliko in kakovost izdelkov ter stopnjo inovativnosti in varnosti. To velja za najdražja vozila z majhno in srednjo, zlasti pa za vozila z veliko delovno prostornino motorja in visoko dodano vrednostjo, ki se odlikujejo po tehničnih rešitvah in pri katerih je pomembna blagovna znamka. Ti izdelki najbolj trpijo posledice sedanjih gospodarskih razmer. Širša uporaba tehnično naprednih vozil, na primer hibridnih in električnih, ki se začenjajo pojavljati na trgu, bo v veliki meri odvisna od podpore javnega sektorja in s tem od sposobnosti za premagovanje sedanje krize.

6.6

Posebno pozornost zahtevajo sporazumi o prosti trgovini, da bi zagotovili, da bi liberalizacija carin med EU in državami jugovzhodne Azije prinesla koristi obema stranema, in odpravili tudi netarifne ovire (na primer na Kitajskem prepoved vožnje za dvokolesna motorna vozila z delovno prostornino motorja nad 250 kubičnih cm), ki povzročajo evropskim izvoznikom velike težave.

6.7

Da bi se soočili z današnjimi izzivi, morajo evropski proizvajalci, enako kot že v preteklosti, nadaljevati s prestrukturiranji, združitvami in prevzemi ter razvijati nadaljnje oblike sodelovanja, ki omogočajo čim večje povečanje možnih sinergij.

6.8

Preživetje evropskih dobaviteljev sestavnih delov je bistvenega pomena za ohranitev posebnosti značilne evropske proizvodnje, za katere potrošniki priznavajo, da so ekskluzivne. Treba je torej preprečiti ponovitev tega, kar se je zgodilo na primer z industrijo koles, kjer je prišlo do izginotja dobaviteljev pomembnih sestavnih delov, na primer ogrodij, tako da je danes Evropa pri montaži koles odvisna od Kitajske.

6.9

Evropski dobavitelji sestavnih delov se ne morejo soočiti s cenovno konkurenco in se morajo nujno opirati na inovacije, na skupni razvoj s proizvajalci, da bi – kjer je mogoče – dosegli ekonomijo obsega in dejansko partnerstvo, ki zagotavlja pretok naročil med proizvajalci in dobavitelji za najdražje izdelke.

6.10

Da bi se lahko čim bolje spopadli s temi izzivi ter podpirali konkurenčnost panoge in zaposlovanje, je zaželen podoben pristop kot za CARS21, specifičen za panogo motornih koles kot celoto.

6.11

Sredstva za raziskave v okviru 7. okvirnega programa lahko prispevajo k tem ciljem tako, da dajejo prednost podjetjem, ki proizvajajo v Evropi in uporabljajo evropsko proizvodno verigo. V ta namen bi tako kot v avtomobilski panogi lahko bistven prispevek – zlasti za mala in srednja podjetja – s sodelovanjem v konzorciju za vzpostavitev prednostnih nalog raziskav pomenila raziskovalna platforma za dvokolesna motorna vozila.

6.12

Komisija je nedavno predložila akcijski načrt za mobilnost v mestih. Med različnimi cilji tega načrta je tudi pospešitev prometa, kar je bistvena značilnost dvokolesnih motornih vozil. Industrija dvokolesnih motornih vozil je zaradi krize postala ranljiva, vendar bo dolgoročno imela korist od vse večjih potreb po alternativnih vozilih z nizkimi emisijami, ki bodo omogočala bolj trajnostno mobilnost, zlasti v mestih, pod pogojem, da bo sedanje gospodarske težave mogoče v srednjeročnem obdobju premagati brez nepopravljive škode.

28.12.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 354/35

—

lahko v vseh evropskih regijah proizvaja pod (pogosto izkrivljenimi) pogoji na svetovnem trgu,

—

hkrati izpolnjuje vsa proizvodna pričakovanja (glede kakovosti, varnosti, varstva naravnih virov, dobrega počutja živali itd.) in lahko obvladuje tudi evropske stroške

—

ter poleg tega zagotavlja sodoben trg dela s privlačnimi plačili, ki ga odlikujejo visoka raven zaposlovanja in zaščite delavcev ter izobraževanja in nadaljnjega usposabljanja.

—

vse večjo nestanovitnost trgov, pri čemer se proizvodne cene vse bolj znižujejo,

—

vse večjo tržno moč predelovalnega in trgovinskega sektorja v primerjavi s proizvajalci,

—

očitne probleme v zvezi s proizvodnjo in prodajo kakovostnih lokalnih in regionalnih proizvodov; zato je za kmetijstvo, ki je osredotočeno na lokalne in regionalne trge, potrebna specifična zakonodaja.

—

se še obstoječi ukrepi za stabilizacijo trga ne le ohranijo in uporabijo, kadar trg to zahteva, temveč da se razvijejo in uvedejo novi pristopi, usklajeni s STO,

—

se kljub vedno večjim nepredvidljivim zapletom na mednarodnih kmetijskih trgih poskrbi za strateško pripravljenost v kriznih primerih s skladiščenjem kmetijskih proizvodov,

—

dodatno razmisli, kako s pomočjo organizacij proizvajalcev oz. sektorskimi dogovori stabilizacijsko vplivati na trge.

—

je na embalaži za mleko videti krave na paši, če se živali, iz katerih mleko izvira, več ne pasejo. Namesto tega je treba poskrbeti za diferenciacijo na trgu (od programov za mleko živali, ki se hranijo s senom ali se pasejo, do regionalnega trženja prek zadrug proizvajalcev ali majhnih zadrug),

—

se za oglaševanje uporabijo regionalni podatki, če proizvodi izvirajo od drugod.

—

neposredna plačila prvega oz. drugega stebra prejemajo samo kmetje, ki se aktivno ukvarjajo s kmetijstvom, združenja za varovanje krajine ali druge institucije, ki se ukvarjajo z ohranjanjem kulturne krajine,

—

so v neposrednih plačilih prvega oz. drugega stebra upoštevana delovna mesta, ustvarjena na posamezni kmetiji,

—

so neposredna plačila prvega oz. drugega stebra nadomestilo za družbene storitve kmetijstva, ki so potrebne za ohranitev evropskega modela kmetijstva. Dohodki kmetov bi morali izhajati predvsem iz cen na reguliranem trgu, ki priznava proizvodne stroške,

—

neposredna plačila prvega oz. drugega stebra zaradi zelo različnih podnebnih razmer v EU vsebujejo tudi določbe, ki bodo povsod v EU izravnale stroške, ki jih kmetom povzročijo podnebne razmere (5).

28.12.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 354/43

1.1

Svetovno gospodarstvo še nikoli ni bilo tako močno povezano kot je danes. Velike globalne krize v večpolarnem svetu obelodanjajo potrebo po novem načinu upravljanja in večji legitimnosti mednarodnih organizacij. Ta legitimnost mora temeljiti na skupnih vrednotah, standardih in ciljih, na usklajenosti in učinkovitosti ter na vključenosti vseh držav in njihovih državljanov. EESO podpira EU pri aktivnem vključevanju v oblikovanje novega načina upravljanja mednarodnih organizacij.

1.2

Potreba po reformi mednarodnih organizacij, organizacij ZN in institucij Bretton Woods je bila znana že prej, izbruh finančne in gospodarske krize pa je tej reformi dal dodatni zagon. Takoj, ko je postalo jasno, da so posledice finančne krize nepovratne, je skupina G20 prevzela pobudo pri iskanju rešitev. Kljub dobro sprejetim rezultatom, ki jih je dosegla skupina G20, je legitimnost njenih odločitev vprašljiva. EESO poziva EU, naj oblikuje učinkovite povezave med procesom v okviru skupine G20 in predstavniškimi institucijami ZN, ter da okrepi ECOSOC.

1.3

Državam v gospodarskem vzponu in državam v razvoju je treba dati pomembnejšo vlogo pri upravljanju mednarodnih organizacij. EESO podpira nadaljnje prestrukturiranje Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada (MDS) s ciljem okrepiti zastopanost teh držav.

1.4

Upravljanje mednarodnih organizacij bi moralo temeljiti na Ustanovni listini ZN in Splošni deklaraciji ZN o človekovih pravicah. EU je goreča zagovornica multilateralnega sodelovanja in EESO v celoti podpira to usmeritev. Vendar hkrati opozarja, da so se razmere za spodbujanje multilateralnih vrednot spremenile, in zato meni, da je treba ponovno obravnavati sporočili Evropske komisije o politikah, ki jih EU vodi na področju multilateralizma  (1).

1.5

Čeprav imajo mednarodne organizacije morda jasne cilje, niso zelo učinkovite zaradi pomanjkljivega nadzora nad naknadnim izvajanjem njihovih odločitev in neustreznega ocenjevanja njihovega učinka. EU ima na voljo nadzorne sisteme, ki so dobra praksa in ki bi lahko bili uvedeni na mednarodni ravni za nadzor zapletenih dejavnosti na več ravneh. EESO poziva EU, da te nadzorne sisteme uvede v mednarodne organizacije.

1.6

EESO podpira povečanje pristojnosti mednarodnih organizacij za regulacijo finančnih trgov na mednarodni ravni, katerega namen je preprečiti novo finančno krizo. EESO podpira večjo regulacijo na evropski in mednarodni ravni na naslednjih področjih: povečanje rezerv, ureditev hedge skladov, odpravljanje davčnih zatočišč, odvračanje od previsokih in neprimernih prejemkov, zmanjšanje tveganja finančnega vzvoda in nadnacionalna konsolidacija nadzornih organov.

1.7

EESO podpira vsakršno pobudo EU za spodbujanje sodelovanja in usklajenosti med mednarodnimi organizacijami. EESO poziva EU, da spodbudi naknadno izvajanje pobude nemške kanclerke Angele Merkel in olajša formalni dialog med mednarodnimi organizacijami za spodbujanje sodelovanja na podlagi agende MOD za dostojno delo.

1.8

EESO pozdravlja resolucijo Evropskega parlamenta, ki države članice EU poziva k ratifikaciji posodobljenih konvencij MOD, in podpira poziv Evropskega parlamenta, naj Komisija pripravi priporočilo, na podlagi katerega bi države članice ratificirale posodobljene konvencije MOD in dejavno prispevale k njihovemu izvajanju. EESO želi biti dejavno vključen v pripravo tega priporočila.

1.9

EESO se zaveda, da EU v strukturah upravljanja mednarodnih organizacij uporablja „mehko moč“, kljub temu pa meni, da bi EU morala za vsako posamezno mednarodno organizacijo oblikovati strategijo za povečanje svojega vpliva in okrepitev svojega položaja. Pri pripravi teh strategij bi bilo treba upoštevati prispevek EESO s posvetovalnih srečanj.

1.10

EESO upa, da bodo nova Lizbonska pogodba, nova funkcija visokega predstavnika za zunanje zadeve in intenzivnejše diplomatsko sodelovanje okrepili enotno nastopanje EU in izboljšali njen položaj v mednarodnih organizacijah. EESO spodbuja EU, naj bo usklajena pri pripravi svojih zunanjih politik in dosledna pri določanju svojih ciljev.

1.11

Postopek oblikovanja nove strukture upravljanja ni preveč pregleden. Vključiti je treba socialne partnerje in predstavniške organizacije civilne družbe, pri čemer EESO od EU pričakuje, da bo zagotovila dober dostop do informacij o tem postopku.

1.12

Učinkovitost mednarodnih organizacij je večja, če so odprte za posvetovanje z organizacijami civilne družbe, sindikati in organizacijami delodajalcev. Ti morajo biti del njihovih preglednih posvetovalnih struktur in njihovega nadzornega sistema. EESO od EU (Evropske komisije in držav članic) pričakuje, da bo spodbujala in pospeševala boljše posvetovanje z organizacijami civilne družbe in socialnimi partnerji v prihodnjih strukturah upravljanja mednarodnih organizacij.

2.1

Razprava o sistemu upravljanja mednarodnih organizacij ni nova, pri čemer pa sta hitro širjenje in globok vpliv svetovne finančne krize razkrila pomanjkljivosti svetovnega modela upravljanja v globaliziranem gospodarstvu. Pokazala sta tudi čedalje večjo soodvisnost med državami. Kriza je prizadela vsa gospodarstva, hkrati pa je sprožila tudi globoko krizo zaposlovanja, ki je prizadela milijone že tako ranljivih delavcev in podjetij. Da bi čim bolj omejili negativne posledice sedanje krize in preprečili prihodnje krize, bo treba bolje regulirati finančni sektor, kjer se je kriza začela. Vendar to ni dovolj. Za oblikovanje trajnostnega in na vrednotah temelječega gospodarstva moramo ustvariti nov, učinkovitejši, odgovornejši in preglednejši način upravljanja svetovnega gospodarstva.

2.2

To mnenje bo osredotočeno na mednarodne organizacije, ki vodijo socialne, ekonomske in finančne politike, ob upoštevanju potekajočega procesa reforme teh organizacij in finančne krize. To so OZN, STO, MOD, Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad, OECD, skupina G20 in Odbor za finančno stabilnost.

2.3

Svet se sooča z velikimi svetovnimi krizami, ki jih lahko učinkovito rešimo samo na svetovni ravni. To ne velja zgolj za sedanjo finančno in gospodarsko krizo, temveč tudi za prehrambeno krizo, preskrbo z vodo in energijo, povečanje revščine, okoljske probleme, vključno z učinki podnebnih sprememb, varnost in množičnejše preseljevanje.

2.4

Globalizacija je spremenila gospodarske odnose, kar se mora odražati tudi v svetovni strukturi gospodarskega upravljanja. Razmerja moči se spreminjajo: države BRIK (Brazilija, Rusija, Indija in Kitajska) postajajo gospodarsko, politično in strateško čedalje pomembnejše. Bipolarni svet (hladna vojna) se je preoblikoval v enopolarni svet (prevlada ZDA), slednji pa se spreminja v večpolarnega. Države v gospodarskem vzponu in države v razvoju morajo imeti ustrezno vlogo v institucijah, ki sestavljajo nov svetovni model upravljanja.

2.5

Na te izzive lahko odgovorijo zgolj institucije, ki so legitimne. Nova struktura upravljanja bo legitimna samo, če bodo politike v njej skladne, njihovo izvajanje učinkovito in če bo odprta za sodelovanje vseh držav in njihovih državljanov.

2.6

V preteklih letih je bilo sprejetih več pobud za pregled svetovnega sistema upravljanja mednarodnih organizacij in za reformo ZN. Napredek je bil dosežen pri pristopu One UN Delivery (ukrepamo združeni) na nacionalni ravni, z rezidenčnim koordinatorjem ZN v vodilni vlogi. Leta 2009 je Svet izvršnih direktorjev za koordinacijo sistema ZN napovedal 9 pobud, ki naj bi jih s skupaj izvedle organizacije ZN in institucije Bretton Woods. V okviru iskanja nove strukture za upravljanje svetovnega gospodarstva se predlaga, da se okrepita vloga in pristojnost ECOSOC. Izbruh finančne in gospodarske krize je reformnemu procesu dal dodatni zagon, vodilno vlogo pa je prevzela skupina G20.

2.7

Na srečanju 24. in 25. septembra 2009 v Pittsburghu (ZDA) so voditelji držav skupine G20 sprejeli odločitve, ki bodo bistveno spremenile način upravljanja mednarodnih organizacij. V skladu s temi odločitvami bo skupina G20 postala glavni forum za mednarodno gospodarsko sodelovanje. Sklenili so, da si bodo še naprej prizadevali za regulacijo finančnih trgov in da bodo kakovostna delovna mesta v ospredju oživitve gospodarstva. Hkrati so se dogovorili, da vzpostavijo okvir za močno, trajnostno in uravnoteženo gospodarsko rast, s čimer so se zavezali, da bodo oblikovali skupne srednjeročne cilje za svojo makroekonomsko, davčno in trgovinsko politiko, ki bodo v skladu s trajnostno in uravnoteženo rastjo svetovnega gospodarstva. MDS so pooblastili, da jim pomaga pri ocenjevanju politik in tako olajša njihov dialog. S to potezo so precej povečali vlogo MDS, ki so mu že pred tem namenili dodatna sredstva v višini 500 milijard ameriških dolarjev. Pooblastila Svetovne banke na področju zmanjšanja revščine so dodatno okrepili z dodatnim posojilom (100 milijard ameriških dolarjev), s posebnim poudarkom na zanesljivi preskrbi s hrano in energijo za revne. Voditelji skupine G20 se bodo znova srečali junija 2010 v Kanadi, novembra 2010 v Koreji in leta 2011 v Franciji.

2.8

Države članice skupine G20 so sklenile posodobiti strukturo gospodarskega sodelovanja. Glasovalne pravice držav v gospodarskem vzponu v MDS se bodo povečale za 5 % na račun držav z manjšimi gospodarstvi, ki so prekomerno zastopane. Tudi Svetovno banko so pozvali, naj preveri zastopanost držav v gospodarskem vzponu v svoji strukturi odločanja.

2.9

Čeprav so bili rezultati srečanj G20 dokaj dobro sprejeti, pa je legitimnost te vodilne vloge vprašljiva. Najrevnejše države sveta so namreč izključene iz razprave. Program skupine G20 ne temelji na dogovorjeni politiki in v njem ne sodelujejo aktivno vse pomembne mednarodne organizacije. V ZN obstaja velika zaskrbljenost, da se vloga te organizacije zmanjšuje, zlasti na področju socialno-ekonomskih vprašanj. Treba je najti novo ravnovesje med novo vlogo skupine G20, ZN in njihovimi agencijami ter institucijami Bretton Woods. Pričakovati je, da bodo podane nove pobude in zamisli glede na dejstvo, da se gospodarski in politični odnosi spreminjajo trajno in hitro.

2.10

Države skupine G20 morajo razviti učinkovite povezave z reprezentativnimi procesi Združenih narodov, da se interesi vseh držav v svetu upoštevajo v novi in vključujoči svetovni strukturi, ki jo bo spremljala ustanovitev „sveta ZN za ekonomsko in socialno varnost“, močno reformiranega ECOSOC-a z okrepljenimi pristojnostmi odločanja ali „globalnega ekonomskega sveta“ (2). Ob vseh teh spremembah mora EU najti svoje mesto, pri čemer nekateri opazovalci izražajo zaskrbljenost, da se bo ravnovesje moči spremenilo tako, da se bo evropski vpliv na mednarodnem prizorišču zmanjšal.

2.11

Vlogi civilne družbe in socialnih partnerjev v tem procesu ni namenjeno dovolj pozornosti. EESO priporoča, da skupina G20 dodeli formalno vlogo civilni družbi in socialnim partnerjem, in poziva ministre za delo držav skupine G20, da v svoje delo vključijo institucije, ki predstavljajo socialne partnerje na mednarodni ravni. Čeprav so nekatere mednarodne organizacije socialnim partnerjem in organizacijam civilne družbe že dodelile posvetovalni status, temu procesu na splošno primanjkuje preglednosti, saj bi morale biti vanj aktivneje vključene reprezentativne organizacije, kot so EESO in ekonomsko-socialni sveti.

3.1

Vsak nov način upravljanja mednarodnih organizacij mora temeljiti na načelih in vrednotah ZN. Mednarodne organizacije sicer imajo lastno strukturo upravljanja, vendar mora njihovo delovanje temeljiti na Ustanovni listini Združenih narodov, temeljnih človekovih pravicah, človeškem dostojanstvu ter enakopravnosti moških in žensk. Temeljiti mora tudi na pravičnosti in spoštovanju mednarodnih pogodb in standardov. Spodbujati mora družbeni napredek, boljši življenjski standard in večjo svobodo. Nova struktura upravljanja mednarodnih organizacij mora spodbujati trajnostni razvoj in socialno vključevanje ter se učinkovito odzivati na glavne svetovne probleme.

3.2

Vrednote iz Ustanovne listine ZN in Splošne deklaracije ZN o človekovih pravicah so hkrati vrednote Evropske unije. EU temelji na načelih svobode in dostojanstva, dialoga in stabilnosti ter spoštovanja mednarodnih sporazumov. Je tudi goreča zagovornica multilateralizma ter ZN in pogodb te organizacije. EESO vse to podpira. Vendar hkrati opozarja, da so se razmere za spodbujanje multilateralnih vrednot spremenile, in zato meni, da je treba ponovno obravnavati sporočili Evropske komisije o politikah, ki jih EU vodi na področju multilateralizma. (COM(2001)231: Oblikovanje učinkovitega partnerstva z Združenimi narodi na področju razvoja in humanitarnih zadev in COM(2003)526: Evropska unija in Združeni narodi: izbira multilateralizma.)

3.3

Nova struktura upravljanja svetovnega gospodarstva mora temeljiti na Mednarodnem paktu o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah in se osredotočiti na reševanje najresnejših socialnih vprašanj, kot so brezposelnost, revščina, zanesljivost preskrbe s hrano ter čedalje večja neenakost. Prispevati mora k socialni pravičnosti in pravičnejšem svetu. Imeti mora večjo vlogo pri spodbujanju okolju prijaznega gospodarstva, pri zaščiti javnih dobrin, na primer čiste vode in zraka, biotske raznovrstnosti ter pri zmanjševanju emisij CO2.

4.1

EESO poziva Evropsko komisijo in tudi druge evropske institucije, naj dejavno spodbujajo nov način upravljanja mednarodnih organizacij, s čimer bi povečali njihovo usklajenost in omogočili, da bolj učinkovito prispevajo k trajnostnemu razvoju, pa tudi k zagotavljanju dostojnega dela in trajnostnih projektov.

4.2

Mednarodne organizacije, zlasti organizacija ZN in njene agencije, imajo sicer jasne cilje, vendar jim pogosto primanjkuje učinkovitosti. Čeprav so cilji opredeljeni v mednarodnih pogodbah in standardih, je njihovo izvajanje pogosto neustrezno, učinkovitega sistema za oceno učinka pa ni. V okviru novega upravljanja mednarodnih organizacij bi bilo treba večji poudarek nameniti uveljavljanju in spremljanju izvajanja njihovih odločitev.

4.3

Nadzor postaja pomembno orodje za zagotavljanje skladnega izvajanja politik in smernic za upravljavce in politične nosilce glede načina, kako naj se osredotočijo na področja, ki jih morajo obravnavati prednostno. Zagotavlja tudi „zgodnja opozorila“, ki omogočajo pravočasno in ustrezno delovanje. EESO meni, da bi bilo treba razviti in uporabljati tak pristop, ob upoštevanju potreb mednarodnih organizacij, v večjem in bolj usklajenem mednarodnem obsegu, saj je uspešna evropska izkušnja pri nadzoru kompleksnih dejavnosti na več ravneh spodbudila uvajanje skupnih upravljavskih zmogljivosti javnih organov, strokovnjakov in zasebnega sektorja.

4.4

Mednarodne organizacije bodo bolj učinkovite, če bodo medsebojno krepile svoje cilje. Nekatere mednarodne organizacije imajo pritožbene in zavezujoče arbitražne mehanizme (STO), medtem ko so druge razvile nadzorne mehanizme, četudi brez pristojnosti uveljavljanja (MOD). Politike mednarodnih organizacij si med seboj ne smejo nasprotovati, saj bodo cilji organizacij ZN, mednarodnih finančnih institucij in EU doseženi samo, če bodo v medsebojnem sodelovanju spodbujale svoje standarde, kot so enakost spolov, trajnostni razvoj, dostojno delo in liberalizacija trgovine.

4.5

Upravljanje finančnih institucij (MDS, Svetovna banka, Odbor za finančno stabilnost) je bilo v ospredju razprav o mednarodnem upravljanju svetovnega gospodarstva. Danes je regulacija finančnih trgov, ki morajo postati preglednejši, potrebna bolj kot kdajkoli prej, saj ustreznih ukrepov ni več možno sprejemati zgolj na nacionalni ravni. Za večjo učinkovitost mednarodnih organizacij pri preprečevanju prihodnjih kriz EESO podpira enakomerno povečanje njihovih pristojnosti za regulacijo finančnih trgov na mednarodni ravni, ne da bi postale prekomerno omejujoče, utesnjujoče in birokratske. EESO podpira večjo regulacijo na evropski in mednarodni ravni na naslednjih področjih: povečanje rezerv, ureditev hedge skladov, odpravljanje davčnih zatočišč, odvračanje od previsokih in neprimernih prejemkov, zmanjšanje tveganja finančnega vzvoda in nadnacionalna konsolidacija nadzornih organov, če omenimo samo nekaj zadev.

4.6

Potrebno je več mednarodnega sodelovanja pri odpravljanju vpliva finančne krize na realno gospodarstvo. Za varno svetovno gospodarstvo je potrebna obsežnejša regulacija, ki bi v večji meri temeljila na vrednotah. Nemška kanclerka Angela Merkel je dala pomembno pobudo. Na srečanju STO, Svetovne banke (SB), MDS, MOD in OECD je predlagala Listino za trajnostno gospodarsko upravljanje (3), ki bi postavila temelje za usklajene politike za dosego skupnih ciljev, pri čemer bi vsaka organizacija delovala na podlagi lastnega mandata. Na podlagi te listine so voditelji držav skupine G20 v Pittsburghu oblikovali „temeljne vrednote za trajnostno gospodarsko dejavnost“, v katerih opredeljujejo svojo odgovornost do različnih interesnih skupin (potrošnikov, delavcev, vlagateljev in podjetnikov), da povečajo blaginjo ljudi z usklajenimi ekonomskimi, socialnimi in okoljskimi strategijami. OECD je pripravil „svetovni standard za 21. stoletje“, ki temelji na obstoječih standardih OECD za upravljanje družb, večnacionalna podjetja, boj proti korupciji in davčno sodelovanje (4). Stiglitzeva komisija priporoča ostre ukrepe za preprečevanje upadajočega povpraševanja, ustvarjanje novih delovnih mest in doseganje razvojnih ciljev novega tisočletja. EESO Evropski uniji in njenim državam članicam priporoča, da te pobude podprejo.

4.7

Osrednjo vlogo v tej novi strukturi upravljanja bo imela MOD. Njeni temeljni delovni standardi in načelo dostojnega dela in trajnostnih podjetij so smernice za reševanje krize zaposlovanja. Na 98. konferenci junija 2009 so tri sodelujoče strani MOD sprejele globalni pakt o delovnih mestih, ki je sveženj ukrepov, s katerimi naj bi obrnili trend upadanja zaposlovanja in rasti. EESO poziva EU, da spodbudi formalni dialog med mednarodnimi organizacijami na podlagi agende MOD za dostojno delo na področju zaposlovanja, razvoja podjetij, socialne zaščite, humanih delovnih razmer, stabilnih delovnih razmerij in pravic na delovnem mestu.

4.8

Za večjo usklajenost Odbor predlaga EU, da znotraj in zunaj EU spodbuja ratifikacijo posodobljenih konvencij MOD in izvajanje agende za dostojno delo. Odbor zlasti poziva k ratifikaciji in izvajanju konvencij, ki najbolj zadevajo agendo za dostojno delo, vključno s konvencijami o zdravju in varnosti pri delu, konvencijami o socialni varnosti in konvencijo št. 94 o določbah o delu v javnih pogodbah. Predpisi EU države članice ne odvezujejo od njihovih obveznosti iz ratificiranih konvencij MOD. EESO podpira poziv Evropskega parlamenta v svoji resoluciji z dne 26. novembra 2009, naj Komisija pripravi priporočilo, na podlagi katerega bi države članice ratificirale posodobljene konvencije MOD in dejavno prispevale k njihovemu izvajanju. Po tem, ko je sprejel mnenji o socialni razsežnosti globalizacije (5) in o spodbujanju dostojnega dela za vse (6), EESO želi, da bi bil dejavno vključen v pripravo tega priporočila.

4.9

Poleg tega EESO podpira vse pobude EU k sodelovanju pri posebnih vprašanjih med mednarodnimi organizacijami. Dobri primeri so sodelovanje med STO in MOD na področju zaposlovanja, sodelovanje med Svetovno banko in MOD glede vprašanj socialne varnosti ter sodelovanje med Svetovno banko in MDS pri izvajanju temeljnih delovnih standardov. Posebej pomembna vprašanja so zaposlovanje mladih, mikrofinanciranje in socialna varnost.

5.1

Države v razvoju in države v gospodarskem vzponu morajo imeti večjo vlogo v novih strukturah svetovnega upravljanja, ki jih bodo sprejele mednarodne organizacije. Vendar mora njihovo vključevanje temeljiti na predpisih ZN in spoštovanju človekovih pravic. Cilj zagotavljanja dostojnega dela in uvajanja temeljnih delovnih standardov MOD v države v razvoju in države v gospodarskem vzponu mora biti vodilo politik mednarodnih organizacij. Svetovna banka in MDS se morata preoblikovati, da bi povečala zastopanost in vlogo revnejših držav v svojih institucijah in postopkih.

5.2

Državam v razvoju je treba pomagati, da bi jim omogočili učinkovito sodelovanje v postopkih odločanja STO. Treba jih je pripraviti za aktivnejšo udeležbo v trgovinskih pogajanjih in spodbuditi, da izpopolnijo in izboljšajo svoje znanje na trgovinskem področju ter tudi svoje tehnične zmogljivosti in sposobnosti na področju povezovanja trgov. Državam v razvoju je treba dati nekaj legitimnega političnega prostora v trgovinskih odnosih.

5.3

Marca 2009 je MDS opravil analizo občutljivosti držav z nizkimi dohodki za negativne učinke svetovne finančne krize in recesije kot posledice krize (7). Na podlagi ocen MOD bo v skrajno revščino potisnjenih več kot 200 milijonov ljudi, predvsem ljudi iz držav v razvoju in gospodarstev v vzponu. Število zaposlenih, ki živijo pod pragom revščine (s plačilom nižjim od dva ameriška dolarja na dan), se lahko poveča na 1,4 milijarde, s čimer bi se izničil napredek, ki je bil v zadnjem desetletju dosežen glede zmanjšanja revščine v svetu. Vse večja revščina bo najbolj prizadela ženske, saj je 60 % revnega prebivalstva na svetu ženskega spola. V takih okoliščinah si je treba še dodatno prizadevati za izpolnitev razvojnih ciljev tisočletja. EESO poziva EU, naj učinkovito uveljavi svojo zavezo k izpolnitvi razvojnih ciljev tisočletja.

6.1

EU mora imeti na mednarodnem prizorišču posebno vlogo. Evropska unija je najpomembnejša izvoznica na svetu, največji donator pomoči državam v razvoju in referenčni trg za ves svet. Kljub temu nekatere raziskave kažejo, da EU izgublja svoj položaj v ZN (8). EU v generalni skupščini dobiva manj podpore za svoje resolucije o človekovih pravicah kot pred desetletjem zaradi vse večjega vpliva držav (kot sta Kitajska in Rusija), ki zavračajo vmešavanje v „notranje zadeve“ (9).

6.2

EU ima v sistemu svetovnega upravljanja velik interes. Model socialnega tržnega gospodarstva EU je edinstven in se je izkazal kot izredno prožen pri reševanju zapletenih problemov sedanje gospodarske krize. EU in njene institucije morajo sprejeti aktivne ukrepe za zaščito svojih interesov in spodbujanje svojih vrednot.

6.3

EU ima svoje predstavnike v vseh mednarodnih organizacijah, ki se ukvarjajo z upravljanjem svetovnega gospodarstva, na primer v okviru udeležbe držav članic v upravnih odborih teh organizacij, z usklajevanjem politik članic v teh organizacijah, z zastopstvom članice, ki vodi predsedstvo, ali neposredno v okviru predstavniškega statusa ES. EU ima v večini mednarodnih organizacij zgolj status opazovalke (z izjemo STO in FAO), tako da lahko vpliv uveljavlja zgolj na podlagi „mehke moči“. Čeprav sta „mehka moč“ in mreža dobrega imena EU morda učinkoviti, pa bi si morala EU aktivno prizadevati za sprejetje formalnih stališč, kadar je to mogoče. EU bi morala za vse mednarodne organizacije razviti strategijo za povečanje svoje vloge in okrepitev svojih stališč, da bi spodbujali bolj učinkovito in pošteno upravljanje omenjenih organizacij.

6.4

V MDS predstavljajo EU različni govorci (predsednik EURIMF, ECB, predsednik Euroskupine, minister za finance predsedstva EU), pri čemer razhajanja med državami članicami glede finančnih in razvojnih vprašanj ne dopuščajo, da bi Evropa spregovorila z enotnim glasom. Evropska komisija ima sicer pristojnost, da na področju trgovinskih zadev zastopa EU, vendar pa niti 16 držav članic EU, ki ima isto valuto in je del svoji pristojnosti preneslo na ECB, ne more vedno sprejeti enotnega stališča glede drugih finančnih in gospodarskih zadev. Glede na čedalje večji pomen institucij Bretton Woods in zlasti MDS EESO poziva EU in njene institucije, naj izboljšajo svoje usklajevanje pri upravljanju teh institucij. Države članice EU imajo v MDS skupaj 32 % glasovalnih pravic, v primerjavi s 17 % pravic ZDA. Zmanjševanje vpliva manjših držav članic EU na račun gospodarstev v vzponu je mogoče nadomestiti z bolje usklajeno politiko EU.

6.5

EESO poziva EU, naj spodbudi MDS k spodbujanju politik, ki zagotavljajo dostop do posojil in financiranja, zlasti za MSP in kmete, saj v vseh nacionalnih gospodarstvih ti sektorji predstavljajo hrbtenico gospodarstva in zagotavljajo največ delovnih mest. EESO predlaga tudi, naj EU mednarodne finančne institucije pozove, da zagotovijo sredstva za države v razvoju za izvedbo proticikličnih ukrepov, pri tem pa se izogibajo procikličnim pogojnim obvezam.

6.6

Z letom 2000 je EU znatno povečala svoje finančne prispevke v Svetovni banki (241 milijonov EUR leta 2008). EESO se zaveda pomena Svetovne banke za izkoreninjenje revščine in EU priporoča, naj Svetovno banko spodbudi, da sprejme razvojne politike, ki vključujejo dostojno delo ter dostop do zdravstvenega varstva, izobraževanja in drugih javnih dobrin. EESO poziva EU, naj podpre Svetovno banko pri financiranju načrtov za oživitev gospodarstva za države, ki jih je prizadela sedanja finančna in gospodarska kriza, ki se osredotočajo na podporo trajnostnega razvoja podjetij, ustvarjanje delovnih mest, javne naložbe, aktivne politike trga dela, zagotavljanje osnovne socialne varnosti za vse, dodatne varnostne mreže za najranljivejše ter naložbe v okolju prijazno gospodarstvo.

6.7

Po novi Lizbonski pogodbi ima Evropski parlament pristojnost soodločanja na področju trgovinske politike. Za EESO je to nova priložnost za okrepitev sodelovanja s Parlamentom in Komisijo na področju trgovinskih zadev. EESO je pripravil več mnenj o trgovinskih zadevah in o potrebi po uskladitvi trgovinskih politik s socialno in okoljsko politiko EU. (10)

6.8

EU porabi veliko časa za usklajevanje svojih pogledov in stališč v mednarodnih organizacijah, zaradi česar namenja manj časa in truda pridobivanju podpore svojim stališčem pri drugih članicah mednarodnih organizacij. Ena od nedavnih pozitivnih izjem je Konvencija ZN o pravicah invalidov. Organizacije civilne družbe lahko zagovarjajo skupno stališče. EESO ugotavlja, da je glasovanje držav članic EU čedalje bolj enotno, in poziva EU, naj se pripravi na enoten nastop in tako prepreči izgubo vpliva, ker članice niso soglasne. Upati je, da bo Lizbonska pogodba to izboljšala. Sprejetje nove Pogodbe, novi položaj visokega predstavnika in okrepljeno diplomatsko sodelovanje ponujajo priložnost za izboljšanje mednarodnega položaja EU.

6.9

Boljši način upravljanja mednarodnih organizacij z večjo usklajenostjo in zato tudi bolj učinkovito se začne doma. Politike EU v ZN in agencijah ZN, G20 in institucijah Bretton Woods bi morale upoštevati enaka načela in spodbujati enake cilje, in sicer v skladu s pooblastili in strukturo posameznih organizacij. Veliko več prizadevanj je potrebnih za razvoj skladnih politik v mednarodnih organizacijah. Politika EU o skladnosti za razvoj je pozitiven zgled. EESO se sklicuje tudi na skladnost med notranjimi in zunanjimi politikami v lizbonski strategiji (11).

7.1

Sodelovanje socialnih partnerjev in organizacij civilne družbe je temeljni pogoj za zaščito in spodbujanje vrednot, ki so bistvene za mednarodne organizacije. Za civilno družbo je način upravljanja v mednarodnih organizacijah zelo pomemben. V najnovejši krizi se je pokazalo, da civilna družba, tj. davkoplačevalci, zaposleni, potrošniki, varčevalci, lastniki hiš in podjetniki plačujejo visoko ceno za neustrezno in neučinkovito svetovno upravljanje.

7.2

Nova struktura upravljanja se izoblikuje na diplomatskih srečanjih na vrhu na visoki ravni. Ta proces ni preveč pregleden. Organizacije civilne družbe in socialni partnerji imajo omejen dostop do informacij o postopkih, še bolj omejen dostop pa do postopkov odločanja. Organizacije civilne družbe in sindikati poskušajo mobilizirati javno mnenje in lobirati pri svojih vladah, naj posredujejo njihove predloge za prihodnjo strukturo upravljanja svetovnega gospodarstva. Z nekaterimi poslovnimi krogi se posvetovanja izvedejo, drugi pa so izključeni. Glasu organizacij civilne družbe in socialnih partnerjev moramo bolje prisluhniti v okviru političnega procesa EU v sodelovanju z mednarodnimi organizacijami.

7.3

Na voljo so številni primeri dobre prakse vključevanja civilne družbe v upravljanje mednarodnih organizacij na nacionalni, regionalni in mednarodni ravni. Na mednarodni ravni izstopa primer MOD. Predstavniki delodajalcev in zaposlenih ter vlad v vseh institucijah MOD so enakovredno zastopani pri upravljanju, odločanju, določanju standardov ali nadzoru. Svetovalni odbor za podjetja in industrijo (BIAC – Business and Industry Advisory Council) ter svetovalni odbor za sindikate (TUAC – Trade Union Advisory Council) pri OECD sta prav tako primera institucionalnega posvetovanja s socialnimi partnerji. Vse druge mednarodne organizacije imajo bolj zadržan odnos do posvetovanj s socialnimi partnerji in drugimi organizacijami civilne družbe, kot je na primer odnos do posvetovalnega statusa nevladnih organizacij pri ZN, ali pa se z njimi sploh ne posvetujejo kot v primeru skupine G20. Učinkovito upravljanje mednarodnih organizacij bo okrepljeno z institucionalizacijo vključevanja predstavniških organizacij civilne družbe in socialnih partnerjev na pregleden način. Mednarodne organizacije lahko postanejo učinkovitejše, če v okviru njihovih mehanizmov spremljanja in nadzora ter sistemov zgodnjega opozarjanja sodelujejo organizacije civilne družbe in socialni partnerji.

7.4

EESO od EU pričakuje, da bo organizacije civilne družbe in socialne partnerje vključila v pripravo svojih politik in stališč v zvezi z novim načinom upravljanja mednarodnih organizacij. Poleg tega Odbor od EU pričakuje, da bo v mednarodnih organizacijah spodbujala odprtost za posvetovanje s civilno družbo in socialnimi partnerji v okviru razprave o njihovih upravljavskih strukturah. Koristno posvetovanje vključuje preglednost in enostaven dostop do dokumentov v časovnem okviru, ki omogoča, da se upoštevajo in vključijo stališča zainteresiranih strani.

7.5

EESO pričakuje da bo EU (Evropska komisija in države članice) spodbujala in pospeševala boljše posvetovanje organizacij civilne družbe in socialnih partnerjev v prihodnjem upravljanju mednarodnih organizacij.

28.12.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 354/50

—

nadaljevati je treba širitveni proces;

—

pospešiti je treba proces liberalizacije vizumskega režima za Albanijo ter Bosno in Hercegovino, da bodo lahko državljani teh držav brez vizumov potovali v države schengenskega območja. S Kosovom (1) je treba začeti pogajanja o tem vprašanju;

—

izkoristiti je treba vse razpoložljive vire financiranja, da bo mogoče čim bolj povečati vlaganja v infrastrukturne projekte, in se pri tem opreti na novoustanovljeni naložbeni okvir za Zahodni Balkan;

—

socialna razsežnost mora pri izvajanju pogodbe o ustanovitvi prometne skupnosti ostati prednostna naloga. Treba je podpreti socialni forum, da bo postal učinkovito orodje za boljši sektorski socialni dialog na regionalni ravni;

—

podpirati je treba prizadevanja za okolju prijaznejše načine prevoza, kot so npr. celinske plovne poti in železniške povezave na Zahodnem Balkanu;

—

pri razvijanju skupne prometne politike je treba upoštevati ocene socialno-ekonomskih vplivov prometnih omrežij;

—

podpirati je treba posodabljanje ključnega regionalnega prometnega omrežja v skladu s potrebami;

—

ključno regionalno prometno omrežje v Jugovzhodni Evropi je treba pri pregledu politike omrežja TEN-T obravnavati kot bodoči del omrežja TEN-T in tako podpreti nadaljnje vključevanje Zahodnega Balkana v EU;

—

začeti je treba študijo o zaposlovanju v državah Zahodnega Balkana, ki so pogodbenice prometne skupnosti. Razvoju programov usposabljanja za delodajalce in delojemalce je tudi treba nameniti ustrezno pozornost, da se bosta lahko obe skupini bolje odzivali na spremembe na trgu dela;

—

sekretariatu prometne skupnosti je treba dati na razpolago dovolj kadrov, usposobljenih za socialne zadeve in socialni dialog.

—

skupni posvetovalni odbor mora s svojim delom spodbujati socialne partnerje iz držav Zahodnega Balkana k aktivni udeležbi v socialnem dialogu tako na državni kot na regionalni ravni;

—

organizirati je treba konferenco o prometni politiki na Zahodnem Balkanu, ki bi se je udeležili predstavniki organizacij civilne družbe iz držav Zahodnega Balkana ter predstavniki Evropske komisije in EESO;

—

opredeliti je treba mehanizme za vzpostavitev in institucionalizacijo prihodnjega sodelovanja z regionalnim socialnim forumom, ki naj bi bil ustanovljen v skladu s pogodbo o ustanovitvi prometne skupnosti.

—

okrepiti je treba regionalno sodelovanje na področju prometne politike in prometne infrastrukture;

—

poskrbeti je treba za učinkovito načrtovanje javnih vlaganj, ki so v regionalnem interesu, v prometni sektor in v njem povečati obseg krepitve zmogljivosti;

—

izvesti je treba potrebne reforme in pospešiti proces sprejemanja pravnega reda (acquis communautaire);

—

izkoristiti je treba priložnosti za zasebno financiranje/sofinanciranje prednostnih in dopolnilnih projektov (javno-zasebno partnerstvo) ter zanje ustvariti primerne pogoje;

—

izboljšati je treba preglednost javnih naročil;

—

izboljšati je treba upravljanje meja in povečati pretočnost mejnih prehodov, da bo mogoče pospešiti regionalni promet in izboljšati njegovo kakovost;

—

na regionalni ravni je treba razviti skladne politike za spodbujanje intermodalnega prevoza in uvajanje inteligentnih prometnih sistemov;

—

še naprej je treba izboljševati odnose s sosednjimi državami in reševati odprta dvostranska vprašanja;

—

aktivno je treba sodelovati pri razvoju strategije za Donavo, ki se pravkar pripravlja, da bo mogoče izkoristiti prednosti skupnih infrastrukturnih projektov s članicami EU in sosednjimi državami;

—

socialne partnerje in predstavnike drugih ustreznih organizacij civilne družbe je treba vključiti v proces razvoja regionalne prometne politike in doseči zbližanje politik zaposlovanja z reformami.

2.2.1

EU ima na Zahodnem Balkanu neposreden interes, saj ta regija leži sredi Evrope. Vse države Zahodnega Balkana so bodisi kandidatke bodisi potencialne kandidatke za članstvo v EU, ta cilj pa bodo dosegle, ko bodo izpolnjevale vsa merila in pogoje za članstvo. Regionalno sodelovanje je eden od pogojev za uspešno vključitev teh držav v Evropsko unijo in je zato bistven del stabilizacijsko-pridružitvenega procesa. EU si zato prizadeva podpirati razvoj regionalnih projektov, vključno s ključnim regionalnim prometnim omrežjem, ki ima pri tem bistveno vlogo.

2.2.2

EU meni, da je promet najbolj primerno in ustrezno področje za učinkovito regionalno sodelovanje, in je zato prepričana, da ima lahko prometna politika na Zahodnem Balkanu daljnosežen učinek in da je z njo mogoče spodbuditi prilagajanje regije pravnemu redu Unije. Če upoštevamo dejstvo, da prek Zahodnega Balkana potekajo štirje od desetih vseevropskih prometnih koridorjev, je pomen prometne politike še toliko večji. Prometna politika EU v regiji ima tri glavne cilje. Prvi je izboljšati in posodobiti prometno omrežje v Jugovzhodni Evropi v korist družbenega in gospodarskega razvoja. Drugi je izboljšati promet v omrežju z mehkimi/horizontalnimi ukrepi. Tretji je pomagati regiji, da področje prometa uskladi s pravnim redom Unije. EU se z državami Zahodnega Balkana trenutno pogaja o pogodbi o ustanovitvi prometne skupnosti (glej točko 4.3), da bi te prednostne naloge lahko izvajali.

3.2.1

Skupna dolžina ključnega železniškega omrežja je 4 615 km; koridorji so dolgi 3 083 km, prometne poti pa 1 532 km. V dobrem stanju je samo 15 % ključnega železniškega omrežja, medtem ko je 19 % omrežja v slabem ali zelo slabem stanju. (5)

3.2.2

Med vsemi načini prevoza so železnice najšibkejši člen. Analiza dostopnosti je pokazala, da je med istima točkama začetka in konca poti čas prevoza po železnici do 200 % daljši kot po cesti. Železniška infrastruktura je v vseh državah Zahodnega Balkana nezadostno razvita. Zato bodo v vseh državah v regiji potrebna obsežna vlaganja v železnice, v prihodnosti pa bo izziv tudi prestrukturiranje železniških podjetij, za katera pogosto velja, da imajo preveč zaposlenih.

3.3.1

Skupna dolžina reke Donave (koridor VII) (6) na ozemlju Hrvaške in Srbije je 588 km, medtem ko je plovni del reke Save dolg 593 km. Ključno omrežje vključuje tudi sedem morskih in dve rečni pristanišči (7). Donava je – z izjemo približno 30 km – povečini v dobrem stanju, medtem ko je stanje reke Save precej slabše (8).

3.3.2

Celinske plovne poti so okolju najbolj prijazen in najcenejši način prevoza, njihova pomanjkljivost pa je počasnost.

3.3.3

Intermodalni prevoz je omejen, trenutno predvsem na kopenski prevoz ladijskih zabojnikov med pristanišči, obstoječi intermodalni terminali pa se še vedno premalo uporabljajo. Kljub temu bi lahko intermodalni prevoz v okviru ključnega omrežja dosegel okoli 10-odstotni delež, ki pa se bo do leta 2015 predvidoma dvignil za 15 %.

3.3.4

Lahko bi dejali, da z izvajanjem nacionalnih prometnih strategij in sprejemanjem nove zakonodaje in predpisov, skladnih s pravnim redom Unije na področju prometa in njeno prometno politiko, vse države v regiji nenehno dosegajo napredek pri reformi prometnega sektorja. Države se na splošno zavedajo, da bi morale biti reforme v skladu z regionalnim interesom, kar pomeni, da ne bi smele ustvarjati razlik, ki bi utegnile zavirati razvoj in učinkovito upravljanje ključnega omrežja. Podobno kot za proces vključevanja v EU tudi v tem primeru velja, da so nekatere države dosegle večji, druge pa manjši napredek.

4.1

Skupna prometna politika na Zahodnem Balkanu izhaja iz časa Pakta stabilnosti za Jugovzhodno Evropo iz leta 1999. Kot je navedeno zgoraj, EU meni, da je regionalno sodelovanje nujno za prihodnje članstvo držav Zahodnega Balkana v EU in tudi pogoj za razvoj regionalne prometne politike. EU zato te države spodbuja, naj začnejo sodelovati v okviru regije in izboljšajo usklajevanje na področju skupne prometne politike. Leta 2004 so Evropska komisija in sodelujoče države v regiji podpisale memorandum o soglasju za razvoj ključnega regionalnega prometnega omrežja, da bi spodbudile razvoj prometne infrastrukture v Jugovzhodni Evropi. Posledično so razne forume, vključene v dejavnosti v zvezi z regionalno prometno infrastrukturo, nadomestili trije glavni usklajevalni organi. Strateške odločitve se sprejemajo na letnem srečanju ministrov, izvajanje memoranduma o soglasju usklajuje usmerjevalni odbor, Prometni observatorij za Jugovzhodno Evropo (SEETO) pa opravlja funkcijo stalnega sekretariata (9). Memorandum o soglasju sodelujoče strani zavezuje k skupnemu razvoju in izvajanju večletnega drsečega akcijskega načrta za obdobje petih let. Memorandum o soglasju ima pomembno vlogo tudi pri zagotavljanju okvira za usklajen proces priprave pogodbe o ustanovitvi prometne skupnosti z državami Zahodnega Balkana.

4.2

Pogodba o ustanovitvi prometne skupnosti z državami Zahodnega Balkana, o kateri trenutno tečejo pogajanja, bo nadomestila obstoječi memorandum o soglasju. Cilj te pogodbe je vzpostaviti povezan trg za infrastrukturo ter sisteme in storitve prevoza po kopnem, celinskih plovnih poteh in morju, ki so tesno povezani z ustreznim notranjim trgom prevoza v Evropski uniji. Ustanovitev prometne skupnosti bi pospešila povezovanje sistemov prevoza v regiji in povezovanje s tovrstnimi sistemi v EU. Prometna skupnost bi poleg hitrejšega prilagajanja ustrezne zakonodaje, vključno z deli pravnega reda, ki se nanašajo na socialne zadeve, uporabnikom storitev prevoza in državljanom omogočila, da bi hitreje izkoristili ugodnosti pristopanja k EU. Prav tako bi upravljavcem in investitorjem v prometnem sektorju zagotovila pravno varnost ter s tem spodbudila in pospešila potrebne naložbe in gospodarski razvoj (10).

4.3

Drugi cilji so vzpostaviti stabilen zakonodajni in tržni okvir, s katerim bi bilo mogoče privabiti naložbe v vse načine prevoza in sisteme za upravljanje prometa, povečati učinkovitost načinov prevoza, prispevati k bolj trajnostni strukturi načinov prevoza ter pri razvoju prometa upoštevati tudi družbeni napredek in skrb za okolje. Poudariti je treba še dejstvo, da pogodba v nekaterih državah Zahodnega Balkana ne bo začela veljati, dokler ne bodo uveljavile vseh potrebnih delov pravnega reda Unije.

5.1.1

Povezovanje v prometnem sektorju temelji predvsem na harmonizaciji predpisov in usklajevanju pristojnih organov. V procesu razvoja regionalne prometne politike sodelujejo številni akterji, zato je treba aktivnosti ustrezno načrtovati in usklajevati.

5.1.2

Zaradi izvajanja pravnega reda Unije morajo vlade držav Zahodnega Balkana na nacionalni ravni načrtovati in izvajati pomembne reforme v prometnem sektorju, pa tudi v sektorjih, ki so z njim povezani. Ta proces bi bilo treba dopolniti še z natančno oceno učinka.

5.1.3

Kot enega pomembnih vidikov učinkovitega razvoja prometne politike bi bilo treba omeniti tudi učinkovito načrtovanje javne porabe in sodelovanje z drugimi zainteresiranimi stranmi, vključno s socialnimi partnerji in mednarodnimi finančnimi institucijami.

5.1.4

S tem povezan izziv je tudi potreba po usklajevanju nacionalnih prometnih strategij z regionalnimi interesi in usklajevanju izvajanja projekta ključnega omrežja, kar bi pripomoglo k učinkovitemu upravljanju in razvoju ključnega omrežja.

5.1.5

Priprava večletnih drsečih akcijskih načrtov SEETO za razvoj ključnega regionalnega prometnega omrežja pa zahteva tudi učinkovito načrtovanje in usklajevanje dejavnosti na regionalni ravni. Takšno usklajevanje bo potrebno tudi v okviru regionalnega socialnega foruma, v katerem bodo sodelovali predstavniki socialnih partnerjev in drugih zainteresiranih strani iz držav Zahodnega Balkana, vključno z nevladnimi organizacijami.

5.2.1

Prilagajanje nacionalne zakonodaje pravnemu redu in standardom EU je v prometnem sektorju prednostna naloga. Pravni red na področju prometa je še posebno obsežen, saj pokriva dostop do trga, pa tudi socialne, tehnične, davčne, varnostne in okoljske zahteve. Države Zahodnega Balkana se tako soočajo z izzivom izvajanja in uveljavljanja obsežnega korpusa pravnega reda na področju prometa, ki ga sestavljajo številne uredbe, direktive in sklepi. Dodaten izziv je tudi selektivno prenašanje in izvajanje pravnega reda.

5.2.2

Zaradi velike razdrobljenosti so vprašanja, povezana z mejnimi prehodi, za regijo Jugovzhodne Evrope zelo pomembna. Vpliv čakalnih dob na mejnih prehodih na učinkovitost in konkurenčnost ključnega omrežja je trenutno precej velik. Sodelujoče države Zahodnega Balkana bi si morale bolj prizadevati za izboljšanje upravljanja meja in postopkov ter skrajšanje čakalnih dob.

5.2.3

Opozoriti je treba tudi na okoljske vidike, saj je pri razvoju infrastrukturnih projektov upoštevanje okoljskih standardov vse bolj v ospredju. Okoljska zakonodaja je pomemben del pravnega reda Unije, zato njeno izvajanje niti ni vprašljivo. Kljub temu pa lahko rečemo, da imajo države Zahodnega Balkan resne težave z izvajanjem okoljske zakonodaje.

5.3.1

Razvoj in vzdrževanje prometnih omrežij zahtevata finančna sredstva, ki jih javni sektor ne more zagotoviti. Zato je usklajenost med donatorji zelo pomembna. Poleg EU bi morale tudi mednarodne finančne institucije, kot so Evropska banka za obnovo in razvoj, Svetovna banka, Evropska investicijska banka, Razvojna banka Sveta Evrope, in donatorji na bilateralni ravni usklajevati svoje dejavnosti in zagotoviti potrebna finančna sredstva, vlade držav Zahodnega Balkana pa bi lahko prometna omrežja financirale tudi s pomočjo javno-zasebnih partnerstev (JZP).

5.3.2

Pomen JZP je bil izpostavljen na ministrski konferenci septembra 2009 v Sarajevu. V ministrski izjavi so sodelujoči ne le priznali in pozdravili pomembno vlogo zasebnega sektorja pri razvoju infrastrukture, ampak tudi potrdili, da je treba razviti institucionalni in zakonodajni okvir, ki bi zasebnemu sektorju prek javno-zasebnega partnerstva omogočil sodelovanje v infrastrukturnih projektih. Poleg tega so se zavzeli za razvoj infrastrukturnih projektov na regionalni ravni in podprli ustanovitev Omrežja za javno-zasebna partnerstva v Jugovzhodni Evropi (11). Ta izjava je dober okvir za izboljšanje razvoja infrastrukturnih projektov z JZP v regiji. Kljub temu bodo za njeno izvajanje potrebne reforme, vključno z reformo zakonodajne in regulativne ureditve, in dejavna podpora mednarodnih partnerjev, tj. Evropske komisije, mednarodnih finančnih institucij in donatorjev na bilateralni ravni, v obliki tehnične in finančne pomoči.

5.3.3

Eden izmed pomembnih ukrepov, ki naj bi zagotovili tesnejše sodelovanje med mednarodnimi finančnimi institucijami, donatorji na bilateralni ravni in Evropsko unijo, je tudi naložbeni okvir za Zahodni Balkan. Ta je bil vzpostavljen decembra 2009, sestavljata pa ga skupni mehanizem nepovratne pomoči in skupni mehanizem posojanja, ki sta namenjena financiranju prednostnih projektov na Zahodnem Balkanu, med katerimi imajo infrastrukturni projekti osrednjo vlogo (12).

6.1.1

Promet je eden izmed sektorjev, v katerih se v regiji največ zaposluje. Zato bi morali biti delodajalci vključeni v pripravo politik in izvajanje reform, ki koristijo njihovim podjetjem, delojemalcem in državljanom njihovih držav. Sektorske organizacije za promet in posamezni delodajalci so prav tako vključeni v pogajanja o prednostnih ciljih nacionalnih in regionalnih prometnih omrežij in analizo njihovega vpliva na spodbujanje mobilnosti, ustvarjanja in ohranjanja delovnih mest ter splošnih koristi za nacionalna gospodarstva.

6.1.2

Organizacije delodajalcev imajo v državah v regiji različno prepoznavnost in vpliv. Njihov položaj je na splošno dokaj šibak, predvsem zaradi nezadostne sposobnosti notranje mobilizacije ter težav pri zagotavljanju učinkovite zastopanosti in uveljavljanju interesov v razmerju do vlad in drugih zainteresiranih strani.

6.1.3

Treba bo okrepiti zastopanost in analitične sposobnosti članov organizacij delodajalcev, kar bi lahko prineslo koristi ne le posameznim državam, temveč tudi EU.

6.2.1

Promet je eden izmed sektorjev, ki v regiji zagotavljajo največ delovnih mest. V večini držav so socialne razmere in razmere na trgu dela negotove, hkrati pa se soočajo s trajno visoko brezposelnostjo, velikim deležem revščine in preseljevanja v aktivni populaciji ter imajo preobremenjene sisteme socialne varnosti. Železniški sektor je v enem desetletju v povprečju izgubil 50 % delovne sile (13). Reforma železnic, ki naj bi jo izvedle vse države, pomeni zmanjšanje števila zaposlenih, privatizacijo prevoznikov tovora in ukinitev nedobičkonosnih krajevnih povezav (14). Načrti za liberalizacijo železniškega prevoza bodo zato vplivali na zaposlovanje in delovne pogoje.

6.2.2

Zmanjšanje števila delovnih mest vpliva tudi na pristaniški sektor, skupnosti, ki so od njega odvisne, in domače gospodarstvo. Do podobnega zmanjšanja števila delovnih mest je prišlo tudi v sektorju prevoza po celinskih plovnih poteh.

6.2.3

Sindikalne organizacije imajo skupaj z drugimi socialnimi partnerji pomembno vlogo pri ocenjevanju učinka razvoja ključnega regionalnega prometnega omrežja na zaposlovanje. Regionalni sindikati s področja prometa so se pod okriljem Evropske federacije delavcev v prometu tako na ravni EU kot na nacionalni ravni zavzemali za vključitev ocene socialnega učinka v celoten proces strateškega načrtovanja in izvajanja pogodbe o ustanovitvi prometne skupnosti (15). Sindikalne dejavnosti se osredotočajo tudi na zbliževanje politik zaposlovanja in reform.

28.12.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 354/56

1.1

Lizbonska pogodba je začela veljati 1. decembra 2009 in prinaša pomembne spremembe institucionalnega okvira Evropske unije, s tem ko uvaja novo funkcijo stalnega predsednika Evropskega sveta. Lizbonska pogodba je tudi ustvarila pravno podlago za „trojko predsedstev“ (1), v okviru katere tri države članice na podlagi vnaprej dogovorjenega programa v obdobju 18 mesecev opravljajo posebne naloge predsedovanja Svetu EU.

1.2

Za civilno družbo ima člen 11 Lizbonske pogodbe poseben pomen. Ta člen predvideva okrepitev participativne demokracije, pospešitev in institucionalizacijo dialoga z državljani, poglobljeno posvetovanje v okviru priprave politik EU ter državljansko pobudo. Vse to prispeva k povečanju pomena civilnega dialoga.

1.3

Namen tega dokumenta je preučiti vprašanja iz zgornjih točk. Zato poudarja posebno vlogo EESO kot institucionalnega predstavnika organizirane civilne družbe na evropski ravni, predstavlja predloge za krepitev te vloge, hkrati pa izraža podporo določbam Lizbonske pogodbe, ki naj bi zagotovile učinkovitejše in preglednejše delovanje ter večjo legitimnost EU.

2.1

Sedanje predsedstvo, ali natančneje, sedanje predsedstvo Sveta Evropske unije, ni novost, saj to nalogo vsakih šest mesecev prevzame ena od držav članic Unije. V tem obdobju je predsedujoča država „podoba in glas“ EU, opredeljuje strategije ter ima vlogo in naloge organizatorja in predstavnika.

2.2

Naloge predsedstva vključujejo veliko odgovornost in temeljijo na delu celotne vlade. Država članica med predsedovanjem ne sme zastopati svojih nacionalnih interesov.

2.3

S Sklepom Sveta z dne 15. septembra 2006 o sprejetju poslovnika Sveta (2006/683/ES) so bile spremenjene določbe o predsedovanju, s čimer je bila zagotovljena potrebna podlaga za uvedbo sistema „trojke predsedstev“. Ta poslovnik določa, da tri predsedstva, ki predsedujejo v obdobju osemnajstih mesecev – v tesnem sodelovanju in ob posvetovanju z Evropsko komisijo – pripravijo osnutek programa za dejavnosti Sveta za to obdobje.

2.4

Kakšna je prednost te nove oblike predsedovanja? Novi sistem ohranja značilnosti šestmesečnega predsedovanja, ki predsedujočim državam pušča nekaj manevrskega prostora. Program, ki ga „trojka“ pripravi skupaj, obenem prispeva k boljšemu sodelovanju med državami članicami, ki tako lahko zagotovijo večjo kontinuiteto in skladnost politik EU, s tem pa tudi delovanja Skupnosti.

2.5

Prva taka skupina predsedstev („trojka“), ki so jo sestavljale Nemčija, Portugalska in Slovenija, je predsedstvo prevzela 1. januarja 2007; v obdobju od 1. julija 2008 do 31. decembra 2009 jo je nasledila „trojka“, ki so jo sestavljale Francija, Češka in Švedska. Vendar se ocenjuje, da so pri delu teh „trojk“ zaradi različnih razlogov, predvsem zaradi odsotnosti pravne podlage, nacionalni interesi in želje prevladovali nad skupnimi stališči („trojke“).

2.6

Naloge „trojke predsedstev“ so po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe prevzele Španija, Belgija in Madžarska, in sicer 1. januarja 2010. Trojka bo delovala na podlagi delovnega programa, ki ga je Evropski svet sprejel na zasedanju 17. decembra 2009. Ta zelo ambiciozni program obsega različna področja. Eden od ključnih dejavnikov zagotavljanja uspešnega predsedovanja je sestava „trojke“: velika in/ali ustanovna država članica, tj. država z določeno količino izkušenj, država, ki se je pridružila pozneje, in „nova“ država članica.

2.7

Izkušnje kažejo, da imajo države z večjo politično težo tudi večjo pogajalsko moč, manjše države pa lahko svoj (pogosto le navidezno) slabši položaj ali morebitno neizkušenost kompenzirajo z dobro izbranimi prednostnimi nalogami, dobrimi pogajalskimi strategijami in pripravljenostjo na kompromis.

2.8

Po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe delovanje „trojke predsedstev“ ustvarja precedens glede porazdelitve nalog med predsednikom Evropskega sveta, izvoljenim za dobo dveh let in pol (z možnostjo enkratne ponovne izvolitve), ter „trojko“, ki deluje na podlagi rotacije – vse podrobnosti te porazdelitve nalog trenutno niso jasne. Za uspeh na tem področju je potrebno tesno sodelovanje. Glede na to, da se bo sedanji sistem še naprej uporabljal za številna področja, je upravičeno pričakovati, da si bodo seveda nacionalne vlade prizadevale, da bodo pritegnile pozornost in da bodo uspešne v šestih mesecih svojega predsedovanja. Ta nova situacija je povezana tudi z elementi, ki so enako pomembni za organizacije civilne družbe.

3.1

Izhajamo iz stališča, da je za izvajanje nalog rotirajočega predsedstva Sveta v osnovi odgovorna nacionalna vlada. Odločilno vlogo pri opravljanju teh nalog imajo javni uslužbenci (diplomati), strokovnjaki in politiki. Dokumenti, ki urejajo opravljanje nalog predsedstva, in Lizbonska pogodba ne omenjajo organiziranega in institucionaliziranega sodelovanja civilne družbe.

3.2

Vendar se institucije EU in države, ki prevzamejo rotirajoče predsedstvo Sveta, vedno bolj zavedajo, da lahko sodelovanje družbene skupnosti, tj. organizacij civilne družbe in državljanov, bistveno prispeva k učinkovitemu delu. To kaže na priznavanje vrednosti participativne demokracije in pomena civilnega dialoga.

3.3

Vendar ne moremo sklepati, da na ravni EU obstaja ena sama politika in ena sama praksa vključevanja in sodelovanja civilne družbe pri izvajanju programov predsedstva Sveta. Položaj na nacionalni ravni se od države do države lahko močno razlikuje, nanj pa ima odločilen vpliv obseg organiziranosti in dejavnosti civilne družbe v državi, ki predseduje Svetu, ter kakovost njenih odnosov z vlado. Ne bi mogli reči, da je za te odnose značilno partnerstvo.

3.4

Iz zgoraj navedenega lahko sklepamo, da vključevanje organizacij civilne družbe v pripravo prednostnih nalog države, ki prevzema predsedovanje Svetu, ni splošen pojav. Iz tega logično sledi, da je občutek povezanosti civilne družbe s temi prednostnimi nalogami premajhen ali ga sploh ni.

3.5

Glede na to, da je „trojka predsedstev“ razmeroma nov koncept, ni presenetljivo, da civilna družba v treh predsedujočih državah le občasno sodeluje pri vnaprej dogovorjenih skupnih pobudah ali ukrepih. V zvezi s tem lahko prve spodbudne znake pričakujemo med predsedovanjem „trojke“ Španija-Belgija-Madžarska, zlasti v okviru priprav in organizacije prireditev civilne družbe, ki bodo deležne velike javne pozornosti (v Malagi leta 2010 in v Budimpešti leta 2011).

3.6

V zadnjih nekaj letih je postala navada, da država, ki predseduje Svetu, ob podpori Evropske komisije organizira srečanje predstavnikov civilne družbe – tako je na primer francosko predsedstvo septembra 2008 v mestu La Rochelle organiziralo večji forum civilne družbe. Na teh srečanjih se razpravlja o vprašanjih, ki neposredno zadevajo organizacije civilne družbe; v najboljših primerih so ta vprašanja vključena v prednostne naloge zadevne države.

3.7

Tematska leta, ki jih določa EU (leto 2010 je na primer evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti), ponujajo dobre možnosti za sodelovanje organizacij civilne družbe pri programih in dejavnostih predsedstva Sveta.

—

vabil visoke predstavnike države, ki predseduje Svetu, na svoja plenarna zasedanja in seje drugih organov (strokovnih in drugih skupin itd.);

—

opredeljeval prednostne naloge in pripravljal posebne dejavnosti EESO v zvezi s programi polletnih predsedstev Sveta;

—

na zahtevo in pobudo predsedstva Sveta pripravljal mnenja o različnih vprašanjih;

—

sodeloval pri različnih programih predsedstva Sveta; objavljal mnenja o vprašanjih, ki so bila predmet razprave;

—

obiskoval predsedujočo državo Svetu; sodeloval pri posebnih programih in krepil povezave z različnimi organizacijami civilne družbe;

—

sodeloval pri večjih dogodkih, ki jih je na evropski ravni organizirala civilna družba predsedujoče države Svetu;

—

na svojem sedežu organiziral konference, predstavitve, kulturne prireditve, razstave itd., s tem pa omogočal predsedujoči državi Svetu in organizacijam civilne družbe, da se predstavijo;

—

na svojem sedežu sprejemal skupinske obiske (predstavnikov civilne družbe) iz predsedujoče države Svetu;

—

v okviru politike komuniciranja namenjal veliko pozornosti predsedujoči državi in njeni civilni družbi.

5.1

Naše izhodišče je Lizbonska pogodba, ki je začela veljati 1. decembra 2009. Pogodba bo Evropski uniji omogočila, da zagotovi v prihodnost usmerjene odzive na različne izzive, s katerimi se sooča.

5.2

Naš cilj je razvijati participativno demokracijo ter krepiti dialog z državljani in civilni dialog, da bi tako povečali demokratično legitimnost evropskih institucij.

5.3

Člen 11 Lizbonske pogodbe zagotavlja dobro podlago za ta namen; nove možnosti, ki jih predvideva ta člen, so popolnoma v skladu s preteklimi mnenji EESO, zlasti pa z mnenjem o dokumentu Komisije z naslovom Komisija in nevladne organizacije: krepitev partnerstva (sprejetim 13. julija 2000) (2) ter z mnenjem o reprezentativnosti evropskih organizacij civilne družbe v civilnem dialogu (sprejetim 14. februarja 2006) (3). To pomeni, da ni le mogoče, ampak tudi potrebno, da ima Odbor kot institucionalni predstavnik organizirane civilne družbe na evropski ravni aktivno vlogo pri zagotavljanju, da se v celoti izkoristijo možnosti, predvidene v Lizbonski pogodbi, zlasti v členu 11 Pogodbe, kar je Odbor že navedel v svojem mnenju o izvajanju Lizbonske pogodbe: participativna demokracija in evropska državljanska pobuda (člen 11), ki ga je tudi sprejel 17. marca 2010 (4).

5.4

V zvezi s tem predsedstvo Sveta lahko:

28.12.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 354/59

—

da se državljani pri izvajanju participativnih možnosti ne soočajo z nepotrebnimi ovirami, saj gre zgolj za „pobudo o agendi“;

—

da se z jasnimi pravili in določbami pobudnikom olajša organizacija pobude v 27 državah članicah brez presenetljivih nacionalnih ovir;

—

da se pobudnikom po potrebi zagotovi finančna podpora takoj, ko je dosežen določen prag.

—

horizontalni civilni dialog,

—

vertikalni civilni dialog,

—

že obstoječo prakso posvetovanja Komisije in

—

novo evropsko državljansko pobudo.

4.1.1

Ta določba je podlaga za horizontalni „civilni dialog“, vendar ga ne opredeljuje natančneje. Odbor je že v več mnenjih izrazil stališče glede civilnega dialoga (4)  (5)  (6) in navedel, da je to ključni element udeležbe v evropskem modelu demokracije. Večkrat je tudi že poudaril, da je pripravljen delovati kot platforma in posrednik pri tem dialogu ter prispevati k nastajanju evropske javnosti. V zvezi s tem je Odbor tudi večkrat poudaril, da želi kot partner in posrednik v civilnem dialogu prispevati k njegovemu razvoju. V zvezi s tem je pripravljen utrditi svojo vlogo kot srečevališče in nuditi praktično podporo, na primer s svojo infrastrukturo. Odbor meni, da je zelo pomembno, da prispeva k temu, da civilni dialog doseže potrebno (evropsko) javnost in se razvije v resnično interaktivno razpravo.

4.1.2

Odbor znova poudarja, da je za ta instrument participativne demokracije potrebna jasna opredelitev in da je treba določiti konkretna podrobna pravila za njegovo delovanje. Tako je treba na primer jasno določiti merila reprezentativnosti, ki jih morajo izpolnjevati združenja, navedena v tej točki, da lahko sodelujejo v dialogu. Odbor je tudi že v zvezi z vprašanjem reprezentativnosti akterjev organizirane civilne družbe opozoril (7) na to, da je pomembno razlikovati med kvantitativno (legitimno zastopanje večine udeleženih) in kvalitativno (dokazilo o ustrezni strokovnosti) reprezentativnostjo. Odbor meni, da morajo biti združenja, ki se bodo vključila v dialog, reprezentativna tako kvantitativno kot tudi kvalitativno.

4.1.3

Poleg tega bo moral zakonodajalec natančneje določiti, kateri konkretni ukrepi so potrebni z njegove strani, da bo izpolnjena zahteva po „ustreznem načinu“ (glej člen 11(1) PEU).

4.1.4

V zvezi s tem Odbor meni, da je treba opozoriti na razliko med evropskim civilnim dialogom in evropskim socialnim dialogom ter svari pred mešanjem teh dveh izrazov. Vsekakor je evropski socialni dialog tudi eden od stebrov kvalificirane udeležbe, vendar pa je podvržen posebnim pravilom v zvezi z vsebino, udeležbo, postopki in učinki. Njegova navedba v Pogodbi odraža njegov pomen.

4.2.1

Ta odstavek upošteva vertikalni civilni dialog in zavezuje organe Unije k rednemu vzdrževanju tega dialoga. Tudi o tej vrsti civilnega dialoga je Odbor že predstavil svoje stališče (8) in poziva Komisijo, naj tudi v zvezi s tem določi podrobnejša pravila, tako v zvezi z vsebino kot tudi s pravnimi postopki.

4.2.2

Evropski parlament je že pred časom – v pričakovanju sprejetja te pogodbene določbe – ustanovil tako imenovano Agoro in s tem ustvaril instrument za vertikalni civilni dialog.

4.2.3

Ker člen 11(2) PEU vse organe zavezuje k dialogu s civilno družbo, Odbor poziva vse ostale organe, zlasti Svet, naj čim prej pojasnijo, kako nameravajo izvajati ta člen Pogodbe.

4.2.4

Odbor ponuja vsem organom Unije na voljo svojo mrežo in infrastrukturo za začetek tega vertikalnega dialoga z organizirano civilno družbo oz. konstruktivno spremljanje tega dialoga.

4.3.1

Ta določba umešča prakso posvetovanja Komisije, ki se je že doslej obsežno uporabljala, v kontekst sedaj okrepljenega participativnega stebra evropskega modela demokracije. Odbor opozarja (9)  (10), da je ta praksa posvetovanja v bistvu temeljni element pojma evropskega upravljanja (11), ki ga je Komisija uvedla leta 2001, in kot ukrep od zgoraj navzdol šele posredno omogoča ukrepanje civilne družbe. Znova opozarja na to, da je treba razlikovati med „posvetovanjem“ kot ukrepom oblasti in „participacijo“ kot državljansko pravico. Ta ukrep se ne nanaša na vidik dejavnega vključevanja organizirane civilne družbe v proces od spodaj navzgor.

4.3.2

Odbor je pripravljen v skladu s svojim mandatom podpreti Evropsko komisijo, kadar želi izvesti posvetovanja, ki presegajo običajni spletni sistem, npr. z organizacijo skupnih posvetovanj o konkretnih temah ali s posvetovanji v okviru forumov zainteresiranih strani v skladu z metodo „odprtega prostora“.

4.3.3

Vendar pa samo posvetovanje še ni resnični dialog z organizirano civilno družbo. Odbor zato poziva Komisijo, da predela in strukturira sedanjo prakso posvetovanja. Na eni strani je potreben ustrezen časovni okvir posvetovanj, da imajo organizirana civilna družba in državljani resnično čas za pripravo svojih odgovorov in posvetovanje ni zgolj formalnost. Na drugi strani je treba proces presoje oblikovati bolj pregledno. Komisija bi morala odgovoriti na prispevke in pojasniti svoje stališče glede sprejetih ali zavrnjenih predlogov, da pride do resničnega dialoga. O tem in drugih izboljšavah bi se morala Komisija intenzivno posvetovati s civilno družbo.

4.4.1

Odbor se strinja z oceno, da pomen te nove evropske državljanske pobude za evropsko povezovanje močno presega pravno razsežnost in da jo je treba obravnavati kot prvi element neposredne demokracije na nadnacionalni ravni, ki pa je po besedilu določbe omejena na državljane Unije. Odbor bi pozdravil, če bi pri pregledu Pogodbe vanjo vključili tudi državljane tretjih držav s stalnim prebivališčem na območju Unije.

4.4.2

Treba je poudariti, da pri novi evropski državljanski pobudi ne gre za „državljansko pobudo“, ki jo poznajo mnoge države članice in ki sproži obvezujoči referendum, ampak za „pobudo za agendo“, ki Komisijo spodbuja k ukrepanju na zakonodajnem področju. To je instrument manjšine, ki zgolj daje možnost sooblikovanja političnega dnevnega reda. Pravico do zakonodajne pobude ima še naprej Komisija, morebitni zakonodajni proces, ki sledi, pa poteka v okviru predvidenih postopkov.

4.4.3

Vsekakor so za ta instrument potrebna določena pravila in standardi. Ker pa je treba instrumente neposredne demokracije na evropski ravni šele ustvariti, je treba dati državljanski pobudi okvir za postopen razvoj. Uredba o izvajanju člena 11(4) PEU bi morala določiti čim nižje minimalne standarde in standarde sprejemljivosti ter na področjih, kjer na ravni Skupnosti ni pridobljenih izkušenj, pustiti manevrski prostor za presojo in interpretacijo, ker lahko evropska državljanska pobuda doseže le, da se določena tema vključi v akcijski načrt Komisije.

4.4.4

Odbor pa se nikakor ne strinja s stališčem Evropskega parlamenta (12), da „ima Parlament politično nalogo, da nadzoruje postopek državljanske pobude“, in nasprotuje temu, da bi zakonodajalec nadzoroval proces na predzakonodajnem področju. Tovrstni „nadzor“ bi kršil načelo delitve oblasti; zato Odbor spodbuja ustanovitev neodvisnega „posvetovalnega organa“ oz. „službe za pomoč“, ki bi nudil pomoč pobudnikom pri pripravi in začetku evropske državljanske pobude, tako da bi se lahko v večini primerov izognili očitnim nasprotjem v zvezi z določbami dopustnosti in izvedbe, če jih že ni mogoče v celoti preprečiti.

4.4.5

Parlament v tem poročilu povsem upravičeno opozarja, da je treba razlikovati med peticijami, ki se naslovijo na Parlament, in državljanskimi pobudami, ki se kot poziv vložijo pri Komisiji. V tem smislu je treba za oba instrumenta soudeležbe od spodaj tudi popolnoma različno oblikovati postopke in zahteve.

4.4.6

Evropska državljanska pobuda kot instrument neposredne demokracije je tudi učinkovito sredstvo za začetek nadnacionalnih procesov posvetovanja. Državljani, ki so nekoliko odmaknjeni od „politične Evrope“, lahko sedaj sodelujejo s konkretnimi pobudami in cilji. Bolj kot bodo vabljeni in bolj kot se jih bo spodbujalo k sodelovanju pri pobudi brez nepotrebnih upravnih ovir, toliko hitreje bodo zapustili vlogo opazovalca nerazumljivih odločitev in iz objekta postali subjekt evropske skupnosti. Posledica tovrstnega postopoma sproženega procesa, ki zahteva razpravo o problemih, ki so pomembni za Evropo, je neizogibno ustvarjanje evropske zavesti in evropske javnosti.

4.4.7

Vsebinsko je treba opozoriti na to, da evropska državljanska pobuda seveda ne sme kršiti Pogodbe ali Listine Unije o temeljnih pravicah. Kot v posrednem/parlamentarnem procesu se lahko tudi v neposrednem/državljanskem procesu oblikovanja mnenja zgodi, da skupine skrajnežev izkoristijo obstoječe kanale oblikovanja mnenja in jih uporabijo oz. zlorabijo v svoje namene. To je velik, temeljni izziv vsake demokracije, hkrati pa tudi njena največja prednost v primerjavi z nedemokratičnimi sistemi. Sodobna predstavniška demokracija, ki temelji tako na posrednih kot tudi neposrednih stebrih, mora biti pripravljena odprto in pregledno razpravljati tudi o neprijetnih in morda celo skrajnih zadevah.

4.5.1

Čeprav Odbor ni bil neposredno vključen v postopek posvetovanja, ki je sedaj zaključen, želi pred obravnavo predlogov uredbe v Parlamentu in Svetu ustrezno prispevati k oblikovanju mnenja in v nadaljevanju predstavlja svoje stališče o vprašanjih, ki jih obravnava zelena knjiga.

4.6.1

Odbor se strinja s Komisijo, da je treba prag določiti na podlagi objektivnih meril. Ne strinja se s Komisijo, da šele tretjina držav članic, torej 9 držav, zagotavlja reprezentativnost za interes Unije, niti se ne strinja z mnenjem nekaterih organizacij, da že 4 države članice predstavljajo to pomembno število.

4.6.2

Odbor pa se strinja z mnenjem Evropskega parlamenta, da četrtina držav članic, torej trenutno 7 držav, predstavlja ustrezen prag. Ta vrednost se nanaša na člen 76 Pogodbe o delovanju EU (PDEU), v skladu s katerim se akti s področja upravnega sodelovanja, ki zadevajo pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah ali policijsko sodelovanje, lahko sprejmejo na pobudo četrtine držav članic. Odbor meni, da je to primerna vrednost za ustrezno evropsko razsežnost državljanskih pobud.

4.7.1

Ker Lizbonska pogodba govori le o „večjem številu držav članic“, bi lahko sprejeli tudi možnost, da se ne navede najmanjše število podpisnikov iz vsake države. Vendar pa se Odbor strinja z mnenjem Komisije, da glede na večkrat navedeno zahtevo po dvojni večini v Pogodbi ne bi bilo v duhu Pogodbe, če ne bi določili najmanjšega števila podpisnikov iz posamezne države članice.

4.7.2

Namesto toge določitve številke 0,2 % na državo članico Odbor priporoča drsno lestvico, ki bi lahko predstavljala smiselno ravnotežje med državami. Tako bi lahko zahtevali absolutno najnižjo mejo 0,08 % (13) za to, da se upoštevajo podpisi v eni državi članici. Skupaj je za državljansko pobudo seveda potrebno 1 milijon podpisov. Rezultat kombinacije obeh meril je samodejna izravnava, ki je tudi v skladu z zahtevami Pogodbe o reprezentativnosti in resničnem vseevropskem interesu.

4.7.3

Odbor meni, da je tovrstno prožno pravilo, ki bi omogočalo lažje izvajanje, upravičeno tudi zato, ker evropska državljanska pobuda nenazadnje ni obvezujoč sklep, ampak je zgolj „poziv“ Komisiji.

4.8.1

Odbor se strinja s Komisijo, da bi moral biti splošni pogoj za sodelovanje pri državljanski pobudi volilna pravica državljana, da se udeleži volitev v Evropski parlament v svoji državi prebivališča, zato da se prepreči nepotrebna upravna obremenitev. Kljub naklonjenosti za vključitev mladih (na primer z znižanjem starostne meje na 16 let) bi to odstopanje od pravice do udeležbe volitev v Evropski parlament prekomerno otežilo preverjanje podpisov, saj bi morale skoraj vse države pripraviti dvojne volilne imenike.

4.9.1

Tudi v zvezi s tem Odbor meni, da so togi predpisi glede oblike neprimerni. Veljati bi morale nujne zahteve o obliki za upravne vloge in določiti bi bilo treba nekatere minimalne zahteve (glej tudi 4.13). Vsebina pobude in zahtevanega sklepa mora biti predstavljena jasno in nedvoumno. Vselej mora biti jasno, kaj nekdo s podpisom evropske državljanske pobude podpre.

4.10.1

Ni razloga, da ne bi neodvisno od posamezne nacionalne zakonodaje na ravni Skupnosti določili enotnih postopkovnih zahtev oz. standardov za zbiranje podpisov ter preverjanje in potrjevanje njihove verodostojnosti, saj je evropska državljanska pobuda (nov) nadnacionalni instrument udeležbe.

4.10.2

Treba je dovoliti vse oblike zbiranja podpisov, ki omogočajo preverjanje identitete; tako bi moralo biti mogoče zbiranje podpisov prek spletnega portala kot tudi zbiranje v javnosti. Odbor meni, da so zahteve, kot je potrditev verodostojnosti podpisov prek nacionalnih organov ali notarja, nedopustne ovire. Vsekakor je treba poleg preverjanja identitete zagotoviti tudi, da so navedeni podpisniki podpisali pobudo samostojno in prostovoljno. Zato je treba zlasti za elektronsko zbiranje podpisov sprejeti posebne previdnostne ukrepe.

4.10.3

Pri zbiranju podpisov prek spleta za varnost in verodostojnost zadostujejo ime, naslov, rojstni datum in potrditvena e-pošta. Cilj mora biti, da se zagotovi, da nobene pobude, ki izpolnjuje minimalne zahteve o zbiranju podpisov iz uredbe, v nobeni državi EU ne morejo presenetiti dodatne ovire. Podpisi Evropejcev, ki živijo v tujini, se štejejo kot podpisi države, v kateri imajo stalno prebivališče.

4.10.4

Podpise bi morale preverjati države članice, in sicer v okviru vzorčnega preverjanja, ki je običajno v nekaterih državah članicah EU.

4.11.1

Izkušnje z državljanskimi pobudami pred Lizbonsko pogodbo so pokazale, da je ravno začetek pobude lahko dolgotrajen. Zato Odbor meni, da je rok enega leta, ki ga predlaga Komisija, prekratek, in se zavzema za rok 18 mesecev. Glede na navedeno dejstvo, da pobuda začenja proces, ki presega konkretni cilj in je usmerjen k oblikovanju resnične evropske javnosti, Odbor meni, da bi bilo škoda, če bi zaradi relativno kratkega roka enega leta postavili pod vprašaj pozitiven rezultat tovrstnega procesa z vsemi spremljajočimi pravnimi in družbeno-političnimi učinki.

4.12.1

Odbor se strinja s Komisijo, da je naloga pobudnikov, da vnaprej sami preverijo legitimnost in dopustnost svoje pobude. Prijava bi morala biti mogoča prek spletne strani, s katero upravlja Komisija in ki vsebuje tudi informacije o vsebinah pobud, da se lahko vsi državljani informirajo o tekočih pobudah.

4.12.2

V zvezi s tem Odbor poziva Komisijo, da prek spletne strani, ki naj bi jo postavili za evropsko državljansko pobudo, zagotovi tudi spletno orodje za zbiranje podpisov. Poleg tega bi lahko ta spletna stran služila tudi kot forum za razpravo o različnih pobudah ter tako predstavljala del evropskega javnega prostora.

4.12.3

Vendar pa Odbor meni, da bi morali imeti pobudniki državljanske pobude na voljo še kontaktno točko, ki bi zagotavljala svetovanje ne le o postopkovnih vprašanjih, ampak tudi o vsebini. Odbor je pripravljen delovati kot „služba za pomoč“.

4.12.4

Morebiti bi lahko razmislili o sistemu rumenega oz. rdečega kartona, s katerim bi pobudnike državljanske pobude relativno zgodaj lahko opozorili, da njihova pobuda morebiti ni sprejemljiva, na primer zaradi formalnih meril, kot je to, da Komisija na določenem področju nima ustreznih pristojnosti, ali zaradi jasnega kršenja temeljnih pravic.

4.13.1

Odbor meni, da bi morali pobudniki pobude predložiti naslednje podatke:

4.13.2

Odbor nikakor ne more sprejeti napovedi Komisije, da ni predvidena nobena oblika javne podpore in financiranja državljanskih pobud, zlasti pa ugotovitve, da naj bi se le tako zagotovilo, da so tovrstne pobude neodvisne. Evropska komisija s finančnimi sredstvi podpira strukture in delo mnogih učinkovitih nevladnih organizacij in bilo bi nedopustno iz tega sklepati, da so ti akterji civilne družbe, ki jih sofinancira Komisija, zato od nje odvisni. Poleg tega bi bile v skladu s pristopom Komisije le velike organizacije s finančno močnimi podporniki sposobne razmišljati o državljanski pobudi.

4.13.3

Odbor zato predlaga, da EU zagotovi pomoč v obliki financiranja, takoj ko je dosežena prva stopnja, npr. 50 000 podpisov iz treh držav članic, da se izločijo brezizgledne ali neresne kampanje. Tudi tu bi lahko imel vlogo predlagan sistem rumenega oz. rdečega kartona.

4.14.1

Odbor meni, da je rok 6 mesecev, ki ga predlaga Komisija, skrajna zgornja meja, in podpira dvostopenjski pristop, ki ga predlaga Evropski parlament v svoji resoluciji (2 meseca za preverjanje izpolnjevanja formalnih meril in 3 mesece za odločitev o vsebini (14). Komisija bi morala ta notranji proces odločanja oblikovati čim bolj pregledno.

4.14.2

Po vložitvi uspešne državljanske pobude je treba dokončno proučiti pravno dopustnost.

4.14.3

V fazi politične presoje Komisije bo Odbor – morebiti tudi ob vključitvi Parlamenta in predsedstva Sveta – organiziral posvetovanja, na katerih bi organizacije predstavile svojo pobudo Komisiji. EESO bi lahko ta proces po potrebi dopolnil tudi z raziskovalnim mnenjem ali mnenjem na lastno pobudo o tej temi.

4.14.4

Komisija mora sprejetje, delno sprejetje ali zavrnitev pobude podrobno in javno utemeljiti pobudnikom. V primeru zavrnitve mora Komisija izdati formalni sklep, proti kateremu je mogoče vložiti tožbo pri Sodišču EU.

4.15.1

Odbor meni, da bo pobudnikom prepuščena odločitev, ali želijo kljub temu začeti pobudo na podobno temo. Znova je treba spomniti, da gre pri novi evropski državljanski pobudi za „pobudo za agendo“. Odbor zato ne vidi razloga za vključitev prepovedi ali ovir.

4.16.1

Odbor meni, da bi morala Komisija za organizatorje državljanske pobude, ki jo je že podprlo 50 000 podpornikov iz treh držav članic, poskrbeti za prevod besedila v vse uradne jezike.

—

pripravo mnenja o državljanski pobudi, ki jo Komisija formalno sprejme, v okviru roka za presojo;

—

morebitno pripravo mnenja o podpori potekajoči državljanski pobudi;

—

pripravo posvetovanj o uspešnih pobudah (z organizatorji, Komisijo, Parlamentom in Svetom);

—

ustanovitev informacijske službe za pomoč (kot kontaktne točke za državljane o postopkovnih in podobnih vprašanjih);

—

dodatne informacije (objava priročnika o participativni demokraciji, konference o praktičnem izvajanju itd.).

—

15 predstavnikov voditeljev držav in vlad držav članic,

—

13 predstavnikov voditeljev držav in vlad držav kandidatk,

—

30 predstavnikov nacionalnih parlamentov držav članic,

—

26 predstavnikov nacionalnih parlamentov držav kandidatk,

—

16 predstavnikov iz vrst poslancev Evropskega parlamenta,

—

2 predstavnika Evropske komisije.

28.12.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 354/66

28.12.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 354/67

28.12.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 354/68

28.12.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 354/69

28.12.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 354/70

28.12.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 354/71

28.12.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 354/72

28.12.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 354/73

—

se ne uporablja samo za osebna vozila, temveč tudi za druge vrste prevoza, kot so avtobusi in tovornjaki;

—

proizvajalce zavezuje, da se odločijo med selektivno ali izključno distribucijo, pri čemer se šteje, da sta izvzeti predvsem dve različni vrsti distribucije:

—

posamezna pogodba ne sme kombinirati selektivnih in izključnih klavzul o distribuciji. Praktično to pomeni, da tako imenovana „klavzula o lokaciji“ ni dovoljena v sistemu selektivne distribucije, vendar jo je bilo mogoče uvesti za izključne distributerje;

—

Člen 8(1) Uredbe razlikuje med tremi različnimi proizvodnimi trgi:

—

poleg zgornjih pragov tržnega deleža člen 6(1)(c) Uredbe določa, da „cene ali pogoji dobave za pogodbeno ali ustrezno blago [, ki se] znatno razlikujejo med geografskimi trgi,“ niso združljivi. Komisija lahko v takšnih primerih odpravi izjemo, določeno v Uredbi;

—

namen Komisije je bil obravnavati ovire pri vzporedni trgovini, po Uredbi 1400/2002 pa bi omejitve, ki jih naložijo dobavitelji za prodajo končnim uporabnikom v drugih državah članicah (na primer tako, da je nabavna cena ali plačilo distributerju odvisno od namembnega kraja vozil ali od stalnega prebivališča končnih uporabnikov), pomenile posredno omejevanje prodaje. Poleg tega prodajni cilji, dodelitev izdelkov ali bonusni sistemi, ki temeljijo na ozemlju, manjšem od skupnega trga, niso dovoljeni.

—

osnutek uredbe Komisije (ES) št. …/… o uporabi člena 101(3) Pogodbe za nekatere skupine vertikalnih sporazumov in usklajenih ravnanj v sektorju motornih vozil ter

—

osnutek obvestila Komisije: Dopolnilne smernice o vertikalnih omejitvah v sporazumih o prodaji in popravilih motornih vozil ter distribuciji rezervnih delov za motorna vozila.

a)

da se v zvezi s sporazumi o prodaji novih motornih vozil z začetkom veljavnosti 31. maja 2013: