28.12.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 354/8

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) zahteva, da se pri sprejetju strategije EU za leto 2020, smernic za zaposlovanje in socialne agende vključi razdelek o invalidnosti, da se zagotovi vključevanje in boljše usklajevanje tega vidika v vseh politikah Skupnosti.

1.2

EESO opozarja, da bo imela vključitev meril za spodbujanje politik na področju invalidnosti v prihodnjo strategijo EU 2020 učinke na gospodarsko učinkovitost za celotno družbo in da bo s tem vodila do napredka pri vključenosti v družbo in nediskriminaciji.

1.3

EESO meni, da je treba sprejeti Evropski pakt o invalidnosti, s katerim bi postavili temelje nove evropske politike na področju invalidnosti, v skladu s prihodnjo strategijo Komisije za invalide, v okviru Lizbonske pogodbe in Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov in njenega protokola, h kateri morajo Evropska unija in države članice čim prej pristopiti.

1.4

EESO zahteva ukrepe, ki spodbujajo inovacije, temeljijo na statističnih podatkih in zagotavljajo prepoznavnost invalidov v vseh ustreznih evropskih in nacionalnih statistikah.

1.5

EESO se zavzema za vključujoč trg za vse in opozarja, da morajo politike zaposlovanja za invalide temeljiti na pristopu, ki v posameznikovem življenju zajema vse procese, povezane z delom (lifestreaming), in se posebej osredotočati na izobraževanje, zaposlovanje, ohranjanje zaposlenosti in na ponovno vključevanje na poklicnem področju. V prihodnji strategiji EU do leta 2020 in v novi strategiji Komisije za invalide morajo imeti prednost politike, namenjene mladim invalidom, ne glede na to, ali gre za prirojeno ali pozneje nastalo invalidnost.

1.6

EESO poziva Komisijo, naj v enem letu predloži poročilo o izvajanju določb o invalidnosti in zaposlovanju iz Direktive 2000/78.

1.7

EESO opozarja, da zaposlovanje v običajnem delovnem okolju zahteva razvoj ustreznih socialnih storitev ter spodbud in motivacij. Priznava tudi vlogo podjetij, ki zaposlujejo pretežno invalide, in nasploh podjetij socialne ekonomije ter malih in srednje velikih podjetij, ki prav tako zahtevajo podporo socialnih storitev in spodbud; s tem EESO poudarja pomen socialnih partnerjev na tem področju.

1.8

EESO zahteva politike ozaveščanja, ki naj bi odpravljale še vedno navzoče predsodke do delavcev invalidov, in poudarja vlogo medijev pri sprejemanju različnosti.

1.9

EESO poudarja, da je dostopnost koristna ne samo za invalide temveč za celotno družbo ter da prinaša podjetjem več strank.

1.10

Glede dostopnosti EESO priporoča postopno izvajanje na podlagi skupnih kratkoročnih, srednjeročnih in dolgoročnih ciljev (vključno z jasno določenimi in zavezujočimi roki za že obstoječe in nove izdelke, storitve in infrastrukturo).

1.11

EESO podpira ustanovitev Evropske prestolnice splošne dostopnosti.

1.12

EESO opozarja na nujnost predložitve zakonodaje o elektronski dostopnosti (e-dostopnosti), ponovno potrjuje svojo podporo načelu „načrtovano za vse“ in razvoju standardov glede dostopnosti, poziva k predložitvi ustreznega konkretnega akcijskega načrta pred letom 2011 in zagovarja razvoj „evropske invalidske kartice“, da se olajša medsebojno priznavanje pravic in čezmejnih potovanj invalidov.

1.13

Enakost spolov je treba kot tematiko, ki zajema več področij, vključiti v načrtovanje, razvoj, spremljanje in vrednotenje ukrepov v zvezi z invalidi, da bi tako spremenili prikrito in večvrstno diskriminacijo invalidnih žensk in deklet.

1.14

EESO priznava pomen socialnih partnerjev pri zagotavljanju pravičnih in ugodnih delovnih pogojev za invalide, kot so na voljo drugim.

1.15

Socialni partnerji morajo vidik invalidnosti vključiti v vse svoje ukrepe, medsektorska in sektorska pogajanja ter pogajanja na ravni podjetij, zlasti na področju zaposlovanja, dostopnosti in socialnega varstva.

1.16

EESO potrjuje svojo polno zavezanost načelu „nič za invalide brez vključenosti invalidov“. To načelo je treba uveljaviti v strategiji EU do leta 2020 in v programih za invalide, financiranih z javnimi sredstvi.

1.17

EU in države članice morajo zagotoviti spodbujanje in zagotavljanje sredstev za razvoj civilne družbe ter s tem njihovo neodvisnost in sposobnost za sodelovanje pri oblikovanju politike in/ali zagotavljanju socialnih storitev.

2.1

EESO pozdravlja zahtevo španskega predsedstva za pripravo mnenja Invalidi: zaposlovanje in dostopnost za invalide v EU po fazah. Lizbonska strategija po letu 2010.

2.2

EESO je s svojimi mnenji – vse od svojega prvega posebnega mnenja na lastno pobudo o vključevanju invalidov v družbo, sprejetega julija 2002 (1) – ustvaril večsektorski nabor dokumentov, ki je stalno na voljo in s katerim je mogoče podpreti enako obravnavanje ter nediskriminacijo invalidov in njihovih družin (2).

2.3

Invalidi predstavljajo več kot 16 % prebivalstva (najmanj 80 milijonov) (3), kar je delež, ki se s staranjem prebivalstva še naprej povečuje.

2.4

EESO priznava napredek v zakonodaji (4) in izvajanju evropskih politik (5), ki je – skupaj z madridsko izjavo leta 2002 (6) – prispeval k temu, da je EU postala za invalide bolj vključujoča. Vendar so še mogoče izboljšave, saj je bil napredek doslej omejen na posamezne sektorje, razdrobljen in okrnjen zaradi pomanjkanja enotne strategije, kot je bilo ugotovljeno z vmesno oceno evropskega akcijskega načrta 2003-2010 (7). Poleg tega je treba okrepiti tudi službe Evropske komisije, pristojnih za evropske politike v zvezi z invalidi.

2.5

EESO opozarja na najnovejše raziskave Eurobarometra iz leta 2009 (8), po katerih se je zaznana diskriminacija zaradi invalidnosti močno povečala (v lanskem letu za 8 %, tj. s 45 % v letu 2008 na 53 % v letu 2009), tako da se je v letu 2009 več kot 33 % invalidov počutilo diskriminirane.

2.6

EESO priznava, da je do napredka na področju ukrepov za invalide v veliki meri prišlo po zaslugi prizadevanj za ozaveščanje in pritiska evropskega invalidskega gibanja ter njegovih predstavniških organizacij, združenih v Evropski invalidski forum (EDF), ter podpore socialnih partnerjev.

2.7

EESO opozarja „trojko predsedstev“ Sveta, naj pri svojih predsedovanjih upošteva to mnenje.

3.6.1.1

EESO pričakuje, da se bosta s sprejetjem strategije EU do leta 2020 in socialne agende povečala usklajevanje ter učinek sedanje lizbonske strategije in prenovljene socialne agende (12), ki sta bila doslej omejena. Zato je treba v strategijo vključiti razdelek o invalidih in njihovih družinah, ki mora med drugim obravnavati zaposlovanje, izobraževanje, vključevanje v družbo in socialno varstvo ter tako zagotoviti vključitev tematike invalidnosti med tri najpomembnejše prednostne usmeritve strategije (13).

3.6.1.2

EESO opozarja, da bo vključitev politik na področju invalidnosti – v okviru pristojnosti EU – v strategijo EU do leta 2020 imela učinke na gospodarsko učinkovitost za celotno družbo in vodila do napredka pri vključevanju v družbo in nediskriminaciji; to kažejo najnovejše študije analiz stroškov in koristi (14).

3.6.1.3

Evropski pakt o invalidnosti mora biti v skladu s prihodnjo strategijo Komisije za invalide (15), ki naj bi nadomestila obstoječi akcijski načrt za invalide 2003-2010.

3.6.1.4

Evropska strategija zaposlovanja in odprta metoda koordinacije na področju socialne vključenosti, socialnega varstva, pokojnin, izobraževanja, mladine in na drugih področjih morata s svojimi smernicami in skupnimi cilji države članice še naprej zavezovati k vključevanju in izboljševanju politike v zvezi z invalidnostjo, da bi jo zajeli v svoje nacionalne načrte, povečali svoje analitične zmogljivosti in redno poročali o rezultatih.

3.6.1.5

Politike Skupnosti morajo preprečevati vse hude kršitve temeljnih pravic, zlasti nastanitev invalidov v velike zaprte ustanove, ločeno izobraževanje, odvzem pravne sposobnosti ali nasilje proti invalidom. Pri tem je treba upoštevati še posebej neugoden položaj invalidnih žensk in deklet ter oseb, ki potrebujejo veliko pomoči (16).

3.6.1.6

Potrebujemo ukrepe, ki spodbujajo inovacije in temeljijo na statističnih podatkih. Cilj pakta mora biti prepoznavnost invalidov v vseh ustreznih statističnih instrumentih (17). Zato morajo biti na voljo viri, kazalci in usklajeni statistični instrumenti, ki so ažurni in zanesljivi; med drugim je treba za evropsko raziskavo o delovni sili (European Labour Force Survey) ustvariti stalen modul o invalidnosti in modul o vključenosti invalidov v družbo. Poleg tega je treba v ustrezne splošne module vključiti vprašanja o invalidnosti.

3.6.1.7

EESO zahteva, da se na podlagi Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov v smernice EU o človekovih pravicah in mednarodnem humanitarnem pravu, ki naj bi jih sprejel Svet EU, vključi smernico o pravicah invalidov.

3.6.2.1

EESO ugotavlja, da začetek veljavnosti Lizbonske pogodbe prinaša nove pravne podlage. Opozarja tudi na člene 10, 11 in 19, ter 21 in 26 Listine EU o temeljnih pravicah, ki imajo enak status kot pogodba.

3.6.2.2

Konvencija Združenih narodov o pravicah invalidov ustvarja nove obveznosti za EU, zato EESO zahteva, da

3.6.2.3

EESO pozdravlja predložitev sedanjega predloga direktive o nediskriminaciji (21), ki presega področje zaposlitve, vendar opozarja, da predlog ni dovolj usklajen s Konvencijo Združenih narodov o pravicah invalidov. Ta direktiva, ki je trenutno v razpravi v Svetu, mora zagotoviti, da bo pojem diskriminacije invalidom v nekaterih okoliščinah priznal prednostno obravnavo; poleg tega je treba določiti obseg uporabe pri vprašanjih socialnega varstva, zdravja in izobraževanja; ob tem je treba ugotoviti, da je ločeno izobraževanje diskriminatorno; dostopnost za invalide mora veljati na splošno. Razumne prilagoditve je treba izvesti na vseh področjih, za njihovo uresničevanje pa je treba ponuditi javne spodbude. Dostopnost mora zajemati tudi vse dobrine in storitve, ki so ponujene javnosti. In končno je treba obveznosti EU pri izvedbi na tem področju izpolnjevati bolj oprijemljivo; ustrezne predpise za nove stavbe je treba uporabljati takoj, za obstoječe stavbe pa je treba sprejeti realistične zahteve.

3.6.3.1

Odbor opozarja, da je treba določbe splošnih pravil strukturnih skladov v zvezi z nediskriminacijo in dostopnostjo invalidov kot merila za izbor in izvajanje projektov, ki jih sofinancira EU (22), v prihodnji kohezijski politiki ohraniti in poostriti. Prihodnja kohezijska politika mora poleg tega z zadostnimi finančnimi sredstvi zagotavljati ukrepe za invalide v vseh državah članicah. Ta načela je treba razširiti na evropski proračun in druge evropske programe na področju raziskav, konkurence, izobraževanja, zaposlovanja, socialnih zadev in razvojnega sodelovanja, med drugim tudi z novimi programi po letu 2014.

3.6.3.2

EESO ugotavlja, da je sodelovanje civilne družbe pri neposrednem upravljanju ESS (pri usposabljanju in zaposlovanju) ter ESRR prineslo zelo pozitivne rezultate in se zavzema za razširitev uporabe tega modela po letu 2013 tudi na operativne programe strukturnih skladov.

3.6.3.3

EESO meni, da ohranitev finančne podpore prek programa Progress za podporo evropskim organizacijam invalidov, kot so med drugim Evropski forum invalidov ali ustanove za vključevanje v družbo, krepi demokracijo v EU in strukturirano civilno družbo.

4.1

Zaposlovanje invalidov je treba zajeti v evropsko strategijo zaposlovanja. Položaj delavcev v Evropi je sicer zapleten, vendar je položaj delavcev invalidov še mnogo težji. Zato je treba ustvariti trg, ki bo vključeval vse delavce.

4.2

EESO je zaskrbljen zaradi stopnje brezposelnosti invalidov. Že pred krizo 78 % oseb z visoko stopnjo invalidnosti ni imelo dostopa do trga dela. Delež neaktivnega prebivalstva je bil med njimi dvakrat tolikšen kot med ostalim prebivalstvom, stopnja zaposlenosti pa je bila za 20 % nižja od povprečja neinvalidov (23).

4.3

Zaradi krize (ki je v EU privedla do 10-odstotne brezposelnosti) (24) se položaj na trgu dela za invalide poslabšuje v dveh smereh. Prvič: vstop na trg dela bo še težji (25). In drugič: vlade si bodo prizadevale svoje javnoproračunske primanjkljaje zmanjšati s krčenjem vseh vrst pomoči in pokojnin. EESO opozarja, da invalidi ne smejo biti glavne žrtve krize, in nasprotuje krčenju podpor zanje (26).

4.4

Obstaja tveganje, da bo kriza povečala tveganje revščine za invalide in njihove družine. Po drugi strani pa bi bila lahko kriza tudi priložnost za razvoj bolj vključujoče gospodarske dejavnosti, ki ponuja spodbude in povečuje produktivnost podjetij, kar prispeva k izboljšanju gospodarstva kot celote.

4.5

EESO poudarja, da mora biti spodbujanje zaposlovanja invalidov eden glavnih ciljev evropske strategije zaposlovanja, in zahteva, da se v smernice za zaposlovanje vključi cilj, ki vsebuje Sklep 34 spomladanskega zasedanja Evropskega sveta 2006 (27): „Glavni cilj je povečanje udeležbe na trgu dela, zlasti […] invalidnih oseb […]. Za uresničitev teh ciljev naj bi delo potekalo v tesnem sodelovanju s socialnimi partnerji.“ Oblikovati je treba seznam ukrepov, ki jih morajo upoštevati države pri izvajanju svojih nacionalnih načrtov.

4.6

Socialni partnerji imajo ključno vlogo pri vstopanju invalidov na trg dela s pomočjo kolektivnih pogajanj in pri njihovem vključevanju v družbo. Prav tako prispevajo k razvoju politik raznolikosti in – v dogovoru z delodajalci, ki morajo prejeti spodbude za sodelovanje – k pogajanjem z delodajalci o načrtih za raznolikost, za uresničevanje katerih je mogoče uporabiti politike družbene odgovornosti podjetij. EESO zato izraža zadovoljstvo, da so evropski socialni partnerji decembra 2009 uspešno zaključili pogajanja za nov samostojen sporazum o vključujočih trgih dela.

4.7

EESO pričakuje, da bo v enem letu predloženo poročilo o izvajanju določb o invalidnosti in zaposlovanju iz Direktive 2000/78 (28).

4.8

EESO ponovno opozarja, da imajo invalidi tako kot vsi drugi sposobnosti za to, da so polno udeleženi v delovnem življenju, in da njihovih sposobnosti ne bi smeli podcenjevati, temveč jih krepiti. Invalidi imajo enako pravico do dela kot vsi drugi.

4.9

EESO opozarja, da so vedno pogostejše težave z duševnim zdravjem glede na rezultate raziskave Eurofund oblika invalidnosti, ki je glavni razlog za predčasni odhod s trga dela, ki v nekaterih državah dosega skoraj 40 % (29) vseh primerov zgodnjega upokojevanja. Potrebujemo spremembo odnosa do položaja teh delavcev ter ustrezno ozaveščanje državljanov in oblasti.

4.10

EESO opozarja, da morajo za priznanje teh znanj obstajati mehanizmi za potrjevanje znanj, pridobljenih bodisi z (neformalnimi) izkušnjami ali rednim izobraževanjem. Zato se EESO zavzema za uvedbo „potnega lista kvalifikacij“ (30), ki bi invalidom omogočal poklicno mobilnost znotraj EU.

4.11

Politike zaposlovanja za invalide morajo zajemati vse okoliščine, povezane z zaposlovanjem (lifestreaming)  (31), in sicer stanovanjsko vprašanje, osnovno izobraževanje, usposabljanje, družinsko prezadolženost, finančne težave, zdravje, neugodne življenjske razmere in lokalno gospodarstvo, pa tudi zaposlovanje, ohranitev zaposlitve in ponovno vključevanje na trg dela.

4.12

Prost pretok (načelo Skupnosti) za invalide ne obstaja. To vpliva na njihove možnosti potovanj zaradi dela znotraj EU in zadeva tudi študij, upokojitev ali katerokoli drugo dejavnost.

4.13

Med ovirami za prost pretok je predvsem dejstvo, da pravic, kot je pravica do osebne nege, ni mogoče „izvažati“. Mogoče pa bi jih bilo uresničiti s konkretnimi ukrepi za usklajevanje sistemov socialne varnosti in evropskimi kampanjami za ozaveščanje in usposabljanje.

4.14

EESO opozarja, da mora „dejavno vključevanje“ vzpostavljati povezavo s trgom dela in zagotavljati zadostno raven dohodkov ter dostop do kakovostnih socialnih storitev, ki vplivajo na izboljšanje življenjskih razmer, tudi za brezposelne (32).

4.15

EESO opozarja, da zaposlovanje v običajnem delovnem okolju zahteva službe za zaposlovanje, poklicno usposabljanje, socialne in zdravstvene storitve ter ohranjanje oziroma upravljanje dohodkov in spodbud (33).

4.16

EESO se zavzema za primerne socialne storitve in davčne ureditve v takšni obliki, da vključevanje v trg dela za invalide ne bi pomenilo izgube kupne moči in da bi bili motivirani za delo na kakovostnih delovnih mestih za pravično plačilo; zavzema se tudi za uvedbo finančnih spodbud za podjetja, s katerimi bi spodbujali zaposlovanje invalidov, zaposlovanje s pomočjo na rednem trgu dela, samozaposlovanje invalidov in krepili njihovega podjetniškega duha, med drugim tudi z drugimi načini mikrofinanciranja (34), pa tudi finančnih spodbud za nevladne organizacije, ki ponujajo podporne storitve delavcem invalidom in njihovim družinam.

4.17

Sprejeti je treba ukrepe za ohranjanje delavcev, ki so postali invalidi, na njihovih delovnih mestih ali za njihovo ponovno zaposlitev na teh mestih, da jim ne bi bilo treba predčasno zapuščati trga dela; poleg tega je treba na delovnem mestu in v njegovem okolju sprejeti primerne ukrepe za invalide; in končno je treba zagotoviti programe usposabljanja in poklicnega izpopolnjevanja za invalide, da se jim omogoči redno poklicno pot (35). V državah, kjer obstajajo sistemi kvot, je treba zagotoviti, da se cilji zaposlovanja izpolnijo s primernimi mehanizmi in podporo. Zaposlovanje invalidov je mogoče izboljšati tudi z vključevanjem socialnih meril v javna naročila.

4.18

EESO je trdno prepričan, da je koristneje financirati zaposlovanje kot pa nadomestila za primer brezposelnosti, tako kot je koristneje spodbujati invalide k iskanju zaposlitve ali delodajalce k zaposlovanju invalidov in končno tudi samozaposlovanje invalidov.

4.19

EESO se zavzema za ukrepe za mlade invalide, vključno s predšolskim izobraževanjem, ter za ukrepe za njihov prehod iz izobraževanja do prve zaposlitve, kot tudi za ukrepe v primerih oseb, ki postanejo invalidi, in ki zagotavljajo ohranjanje dela in ponovno vključevanje vanj. Te skupine morajo v prihodnji strategiji EU 2020 imeti prednost in morajo biti vključeni v pregled strategije Komisije za invalide. EESO opozarja na svoje mnenje SOC/349, da je treba razviti strategijo ne samo za mlade, ampak tudi z mladimi (36).

4.20

EESO priznava vlogo podjetij, v katerih je večina delavcev invalidov, in tistih, ki so na tem področju bolj dejavna, ter nasploh podjetij socialne ekonomije, kot so zadruge, vzajemne družbe, združenja in fundacije, ki spodbujajo vključevanje invalidov v družbo in njihovo udeležbo na trgu dela z enakimi pravicami v zvezi z delom in jim podeljujejo poseben status za pomoč, ki jo določijo države članice.

4.21

EESO poudarja podporo malim in srednje velikim podjetjem za razvoj vključujoče perspektive dela in svoje ključne vloge pri zagotavljanju učinkovitosti ukrepov v korist invalidov pri zaposlovanju.

4.22

Institucije in organi EU ter držav članic morajo poznati razmere in dajati zgled pri zaposlovanju delavcev invalidov, in sicer s pripravo načrtov konkretnih ukrepov, s katerimi je mogoče izboljšati sedanje stopnje zaposlovanja invalidov, ki so na splošno zelo nizke.

4.23

EESO opozarja na pomen koncepta prožne varnosti za invalide: tj. izboljšanje razmer za prožnost in prilagodljivost človeških virov v podjetjih, skupaj z izboljšanjem kakovosti delovnih razmer in varnosti zaposlitve. Strategije morajo zagotoviti usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, vseživljenjsko učenje in lažje prehode med različnimi možnimi socialnimi viri, stanji in zaposlovanjem v življenjskem ciklu invalidov.

4.24

EESO podpira odpiranje novih delovnih mest na področju okolja in socialnih storitev ter spodbujanje dostopnosti in „načrtovanja za vse“ – vse to so priložnosti za zaposlovanje invalidov.

4.25

EESO se zavzema za podpore delavcem invalidom, ki potrebujejo pomoč, in za storitve, ki jih potrebujejo družinski člani invalidov, da lahko slednji še naprej delajo.

4.26

Ukrepi ozaveščanja pomagajo odpravljati predsodke (37) o delavcih invalidih; namenjeni morajo biti socialnim partnerjem, upravljavcem, vodilnim delavcem in drugim zaposlenim ter zaposlenim v zdravstvu in javni upravi (38).

4.27

Podjetjem in delavcem je treba zagotoviti preprosto uporabo navedenih instrumentov spodbujanja; javne službe jih morajo učinkovito propagirati in uporabljati.

4.28

Poudariti je treba vlogo medijev kot ključnih nosilcev ozaveščanja in razširjanja načel strpnosti, vključevanja v družbo in sprejemanja različnosti v evropski družbi.

4.29

EESO podpira razvoj inovativnih pobud, kot sta že omenjena „potni list kvalifikacij“ in lifestreaming, in izpostavlja še druge primere:

5.1

EESO opozarja na resolucijo Sveta EU z dne 17. marca 2008, ki navaja, da je dostopnost za invalide odločilnega pomena za vsako vključujočo družbo, ki temelji na nediskriminaciji  (42). Pri tem imajo ključno vlogo socialni partnerji, saj je dostopnost predpogoj za zaposlitev.

5.2

EESO spominja na svoje raziskovalno mnenje o enakih možnostih za invalide  (43), v katerem poudarja, da imajo invalidi enake pravice kot drugi državljani, vendar različne potrebe in različne načine dostopnosti do blaga in storitev.

5.3

EESO priporoča postopno uvajanje skupnih kratkoročnih, srednjeročnih in dolgoročnih ciljev (z jasnimi in zavezujočimi roki za nove in obstoječe dobrine, storitve in infrastrukturo), ki države članice zavezujejo, da za to med drugim uporabljajo možnosti javnih naročil.

5.4

EESO ugotavlja, da je dostopnost ključnega pomena za neposredno uresničevanje političnih in državljanskih pravic in da je zato treba pripraviti posebne načrte za dostopnost, ki vključujejo standarde in sankcije, zavezujoče za vse organe oblasti; poleg tega morajo invalidi imeti dostop do mehanizmov, s pomočjo katerih lahko svoje pravice iztožijo. Tako volitve v Evropski parlament ne bi smele več potekati brez zagotovljene dostopnosti do volišč in brez pomembne zastopanosti invalidov med kandidati na volilnih seznamih; zato je treba v državah članicah sprejeti ustrezne ukrepe.

5.5

EESO opozarja na prizadevanja držav članic in Komisije za zagotovitev dostopnosti; cilj mora biti povsem neovirana dostopnost za invalide (do javnih zgradb, zgradb javnega pomena, zasebnih podjetij, dobrin in storitev, turizma, elektronske trgovine, informacij, prevoza, tehnologije in komunikacij).

5.6

Poleg tega EESO poudarja, da je takšna dostopnost koristna za vse (starejši ljudje, nosečnice, ljudje z zmanjšano zmožnostjo gibanja itd.). Podjetja, ki bodo laže dostopna, bi lahko pridobila dodatne stranke (15 % potrošnikov). Novi izdelki odpirajo nove trge in so vir trajnostne gospodarske rasti.

5.7

EESO nadalje poudarja, da je zavzemanje za dostopnost tudi zavzemanje za temeljne pravice evropskih državljanov, kot je zapisal že v svojem mnenju o e-dostopnosti  (44).

5.8

EESO opozarja evropske institucije in zlasti Komisijo, da je dostopnost do njihovih stavb in elektronskih informacijskih sistemov (npr. do spletne strani – dela s sporočili Komisije, namenjenimi javnosti) omejena. Zato je treba pripraviti načrt za dostopnost, ki naj pokaže resnično zavzetost za invalide (45).

5.9

EESO poziva k zagotovitvi državnih pomoči (46) za podjetja in zasebne storitve za dosego cilja razumnih prilagoditev v skladu z Direktivo 2000/78 (47). Preventivno načelo dostopnosti bi bilo treba začeti razvijati pri zasebnih storitvah.

5.10

Nadaljevati je treba z razvojem standardov za dostopnost v podporo zakonodaji javnih naročil po vzoru uspešne zakonodaje ZDA. EESO opozarja na pomen dialoga med institucijami, industrijo in civilno družbo pri opredelitvi teh standardov (48).

5.11

EESO podpira ustanovitev Evropske prestolnice splošne dostopnosti, temelječe na sistemu podeljevanja zastav, po katerem bi evropskim mestom in regijam podeljevali priznanje za prizadevanja na področju zagotavljanje dostopnosti svojih okolij, dobrin in storitev, in ki bi spodbujal trajnostni razvoj lokalnih skupnosti.

5.12

EESO upa, da novi predpisi o pomorskem prometu, mestnih in medkrajevnih avtobusih ter taksijih zadovoljivo upoštevajo različne potrebe invalidov in da ustrezno prilagajajo vsa prevozna sredstva in pripadajočo infrastrukturo po vzoru veljavnih predpisov v letalskem in železniškem prometu.

5.13

EESO je pozdravil sporočilo Komisije o elektronski dostopnosti (e-dostopnosti) (49) in poziva EU, naj v njem predlagane ukrepe vključi kot evropski strateški okvir za informacijsko družbo. Nujno je uvajanje zakonodaje na področju e-dostopnosti na področjih, kot so dostopnost do spletnih strani, vključujoče komuniciranje, telekomunikacijske storitve, mobilni telefoni, računalniška tehnologija, bankomati itd. Ti cilji so bili predstavljeni že leta 2003 v ministrski deklaraciji s Krete (50) in deklaraciji iz Rige. Vendar danes obstajajo utemeljeni dvomi, ali jih bo mogoče uresničiti v zastavljenih rokih, zato EESO zahteva, da se še pred letom 2011 pripravi intenziven akcijski načrt za dosego ciljev.

5.14

EESO ponovno potrjuje svojo zavezanost načelu „načrtovano za vse“, in meni, da je vključitev tega koncepta v učne načrte tako na ravni poklicnega usposabljanja kot univerzitetnega izobraževanja temeljnega pomena za to, da ga bodo uveljavljale vse poklicne skupine.

5.15

EESO se zavzema za razvoj „evropske invalidske kartice“, ki bo invalidom pri njihovih potovanjih v tujino po zgledu evropske parkirne kartice zagotovila vzajemno priznavanje pravic, vključno z enako ravnijo dostopa do prevoznih sredstev, kulturnih prireditev in prostočasnih dejavnosti.

6.1

EESO ugotavlja, da je v Evropi med invalidi 60 % žensk, ki ne uživajo enake obravnave, saj še vedno trpijo zaradi diskriminacije pri priznavanju njihovih pravic in dostopu do dobrin in storitev (med drugim pri zdravstvenem varstvu, izobraževanju in preprečevanje nasilja na podlagi spola).

6.2

V zadnjem desetletju je stopnja zaposlenosti invalidnih žensk ostala nespremenjena: velik delež jih je delovno neaktivnih ali brezposelnih, njihove plače so nižje, pri vstopanju na trg dela pa imajo še dodatne težave.

6.3

Vidik spola je treba vključiti v načrtovanje, razvoj, spremljanje in vrednotenje politik na področju invalidnosti. Sprejeti je treba posebne ukrepe in uvesti posebne dejavnosti za zagotovitev dostopa do zaposlitve in spodbujanje zaposlovanja žensk.

7.1

EESO poziva socialne partnerje, naj za invalide zagotovijo enake – ter primerne in zadovoljive – delovne pogoje kot za druge zaposlene, še zlasti enake možnosti napredovanja in plačila za enako delo, zagotovijo pa naj tudi uresničevanje delavskih in sindikalnih pravic; invalide še zlasti spodbuja, naj sodelujejo v strokovnih in sindikalnih organizacijah, ter nadalje poziva, naj tudi za delo, ki je oddano v zunanje izvajanje, veljajo enaki delovni pogoji (51) (člen 27 Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov).

7.2

Za uresničevanje pravic in enakih možnosti invalidov in njihovo nediskriminacijo je ključnega pomena socialni dialog v zvezi z zaposlovanjem, socialno varnostjo, zdravjem, varnostjo pri delu in drugod. Socialni dialog je temeljnega pomena za uresničevanje konkretnih ukrepov pri zaposlovanju in dostopnosti ter pri usposabljanju, spodbujanju in nudenju pomoči invalidom.

7.3

Socialni partnerji morajo v sodelovanju z organizacijami invalidov vidik invalidnosti vključiti v vse svoje ukrepe, medsektorska in sektorska pogajanja ter pogajanja na ravni podjetij, zlasti na področju zaposlovanja, dostopnosti in socialnega varstva.

7.4

Socialni partnerji morajo sodelovati pri spremljanju in uporabi Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov na področju delovnih odnosov in socialnega varstva.

8.1

EESO potrjuje svojo zavezanost načelu „nič za invalide brez vključenosti invalidov“ (52) in se zavzema za ukrepe za opolnomočenje (empowerment) in lastno zagovarjanje pravic (self-advocacy).

8.2

EESO meni, da je civilni dialog z invalidi in njihovimi družinami ustrezen okvir za izboljšanje upravljanja v EU, pri katerem se določijo postopki in zavezujoči protokoli ter vzpostavijo ad hoc organi za sodelovanje in posvetovanje v EU.

8.3

Organizacije invalidov morajo sodelovati pri periodičnih poročilih, v katerih se ocenjujejo ukrepi za zaposlovanje in dostopnost, uresničevanje Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov ter programi in finančni instrumenti Komisije, da se zagotovi vključitev vizije civilne družbe, na primer z alternativnimi poročili.

8.4

EU in države članice morajo zagotoviti spodbujanje in zagotavljanje sredstev za razvoj civilne družbe ter s tem njihovo neodvisnost in sposobnost za sodelovanje pri oblikovanju politike in/ali zagotavljanju socialnih storitev.