Lizbonska pogodba krepi solidarnost med državami članicami Evropske unije (EU) pri obravnavanju zunanjih groženj z uvedbo klavzule o vzajemni obrambi (člen 42(7) Pogodbe o Evropski uniji). Če je država članica žrtev oboroženega napada na njeno ozemlje, ta klavzula določa, da morajo druge države članice v tem primeru tej državi pomagati z vsemi razpoložljivimi sredstvi v skladu s členom 51 Listine Organizacije Združenih narodov.
Ta obveznost vzajemne obrambe je zavezujoča za vse države članice. Vendar pa ne vpliva na nevtralnost nekaterih držav članic in je skladna z zavezami držav članic, ki so članice Nata.
To klavzulo dopolnjuje klavzula o solidarnosti (člen 222 Pogodbe o delovanju Evropske unije), ki določa, da morajo države članice delovati skupaj, kadar je ena od njih žrtev terorističnega napada, naravne nesreče ali nesreče, ki jo je povzročil človek.