Begunci in osebe brez državljanstva – skupni standardi za kvalifikacije (od 2026)

KLJUČNE TOČKE

Prošnje za mednarodno zaščito

Prosilci morajo:

• predložiti svoje izjave in vso razpoložljivo dokumentacijo v podporo svoji prošnji;
• v celoti sodelovati z ustreznimi organi;
• ves čas postopka ostati v državi članici EU, ki je odgovorna za obravnavo prošnje.

Organi, ki preučujejo prošnjo:

• ocenijo vse ustrezne elemente prošnje;
• preganjanje ali povzročitev resne škode prosilcu ali grožnjo s tem obravnavajo kot resen znak njegovega dejanskega strahu pred preganjanjem;
• upoštevajo splošno verodostojnost prosilca, če ni dokumentarnih dokazov;
• upoštevajo dogodke v matični državi prosilca in lastne dejavnosti pri oceni strahu pred preganjanjem;
• uporabljajo smernice Agencije Evropske unije za azil o varnosti matične države prosilca;
• preučiti, ali lahko prosilec varno in zakonito potuje in živi v delu svoje matične države (»alternativa notranje zaščite«) in zato ne potrebuje mednarodne zaščite.

Pogoji za status begunca

V okviru uredbe je begunec državljan države zunaj EU, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini nahaja zunaj države svojega državljanstva in ne more ali zaradi tega strahu noče izkoristiti zaščite te države, ali oseba brez državljanstva, ki se zaradi enakih razlogov, kot so bili navedeni prej, ne more ali se zaradi tega strahu noče vrniti vanjo.

Dejanje preganjanja je eno samo resno ali ponavljajoče se dejanje ali več ukrepov, ki kršijo temeljne človekove pravice, vključno z:

• fizičnim, duševnim ali spolnim nasiljem;
• diskriminatornim pravnim, upravnim ali policijskim ravnanjem;
• nesorazmernim ali diskriminatornim pregonom ali kaznovanjem;
• pregonom ali kaznovanjem zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v konfliktu, kjer bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja;
• dejanji, specifičnimi za spol ali otroke.

Oseba, ki je državljan države zunaj EU, ali oseba brez državljanstva:

• preneha biti begunec, če:
  • prostovoljno ponovno izkoristi zaščito svoje matične države, pridobi drugo državljanstvo ali se njegove okoliščine spremenijo,
  • oblasti odvzamejo status, ker je državljan države zunaj EU ali oseba brez državljanstva napačno predstavila dejstva, predstavlja nevarnost za državo ali je obsojena za posebej hudo kaznivo dejanje;
• je izključena iz statusa begunca, če je med drugim storila zločin proti človeštvu ali hudo nepolitično kaznivo dejanje.

Pogoji za subsidiarno zaščito

V okviru uredbe je oseba, upravičena do subsidiarne zaščite, državljan države zunaj EU ali oseba brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za begunca, vendar obstajajo tehtni razlogi za prepričanje, da bi se ta oseba v primeru vrnitve v svojo državo izvora ali, v primeru osebe brez državljanstva, v državo svojega prejšnjega običajnega prebivališča, soočila z utemeljenim tveganjem resne škode in ne more ali zaradi takega tveganja ne želi izkoristiti zaščite te države.

Resna škodo predstavlja:

• smrtna kazen ali usmrtitev,
• mučenje ali nečloveško ali ponižujoče ravnanje ali kazen,
• resno in individualno grožnjo civilista zaradi vsesplošnega nasilja med oboroženim spopadom.

Upravičenec do subsidiarne zaščite:

• izgubi status, če okoliščine, ki so privedle do podelitve statusa, ne obstajajo več ali so se tako spremenile, da ne potrebuje več zaščite;
• ni upravičen do zaščite, če obstajajo tehtni razlogi za domnevo, da:
  • je storil zločin proti človeštvu ali hudo kaznivo dejanje pred ali po prihodu v državo članico;
  • predstavlja nevarnost za skupnost ali nacionalno varnost.

Pravice do mednarodne zaščite

Upravičenci do mednarodne zaščite imajo naslednje pravice:

• odprava prisilne vrnitve v državo, kjer bi lahko bili preganjani (načelo nevračanja);
• informacije o svojih pravicah in obveznostih;
• dovoljenja za prebivanje v 90 dneh od obvestila o odločitvi za podelitev mednarodne zaščite njim in družinskim članom;
• potne listine in prosto gibanje znotraj države članice, ki zagotavlja mednarodno zaščito, in schengenskega območja;
• dostop do zaposlitve, izobraževanja, priznavanja kvalifikacij in znanj, socialne varnosti in potrjevanja socialne pomoči, zdravstvenega varstva, nastanitve, ukrepov za pomoč pri integraciji in repatriaciji;
• zakonito imenovani skrbnik za mladoletne otroke.

Končne določbe

• Države članice imenujejo nacionalno kontaktno točko in se povezujejo z Evropsko komisijo.
• Komisija mora Evropskemu parlamentu in Svetu Evropske unije poročati o izvajanju uredbe do 13. junija 2028 in nato vsakih pet let.

Uredba:

• spreminja Direktivo 2003/109/EC o pravilih za prebivanje za daljši čas;
• razveljavlja Direktivo 2011/95/EU z učinkom od 12. junija 2026.

Sklep Komisije (EU) 2024/2099 potrjuje sodelovanje Irske pri uredbi.