Minimalne plače v EU

KLJUČNE TOČKE

Področje uporabe

Direktiva se uporablja za delavce v EU, ki imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje, kot je opredeljeno z zakonom, kolektivno pogodbo ali prakso, ki velja v vsaki državi članici EU, ob upoštevanju sodne prakse Sodišča.

Za povečanje kolektivnih pogajanj o določanju plač morajo države članice z vključevanjem socialnih partnerjev:

• spodbujati gradnjo in krepitev zmogljivosti socialnih partnerjev za sodelovanje v kolektivnih pogajanjih, zlasti na sektorski in medpanožni ravni;
• spodbujati konstruktivna, smiselna in informirana pogajanja o plačah med socialnimi partnerji;
• zagotoviti pravico do kolektivnega pogajanja o plačah in preprečiti diskriminacijo delavcev in sindikalnih predstavnikov pri zaposlovanju;
• sprejeti ukrepe za zaščito delavcev in predstavnikov sindikatov, skupaj s sindikati in organizacijami delodajalcev, pred kakršnim koli vzajemnim vmešavanjem ali njihovih zastopnikov ali članov v njihovo ustanavljanje, delovanje ali upravljanje;
• kjer je stopnja pokritosti s kolektivnimi pogajanji pod pragom 80 %, z zakonom ali po posvetovanju s socialnimi partnerji zagotoviti ugodne pogoje in pripraviti akcijski načrt za povečanje te pokritosti.

Države članice z zakonsko določenimi minimalnimi plačami bodo vzpostavile določene postopke, da zagotovijo njihovo ustreznost, s ciljem:

• doseganja dostojnega življenjskega standarda;
• zmanjšanja revščine zaposlenih;
• spodbujanja socialne kohezije in dviga socialne konvergence;
• zmanjšanja razlike v plačilu med spoloma.

Morajo:

• uporabiti merila, ki morajo vključevati vsaj naslednje:
  • kupno moč zakonsko določene minimalne plače ob upoštevanju življenjskih stroškov,
  • splošno raven plač, stopnjo njihove rasti in njihovo porazdelitev,
  • dolgoročne nacionalne ravni produktivnosti in trende;
• uporabiti okvirne referenčne vrednosti za oceno, ali so zakonsko določene minimalne plače ustrezne – države članice lahko uporabijo samodejne prilagoditve indeksacije, če to ne povzroči znižanja zakonsko določene minimalne plače;
• posodobiti zakonsko predpisane minimalne plače vsaj vsaki dve leti ali, za države članice, ki uporabljajo mehanizem samodejne indeksacije, vsaj vsake štiri leta;
• določiti enega ali več posvetovalnih organov za zagotavljanje svetovanja;
• socialne partnerje vključiti v določanje in posodabljanje zakonsko določenih minimalnih plač;
• v sodelovanju s socialnimi partnerji zagotoviti, da imajo delavci učinkovit dostop do obstoječe zakonsko določene zaščite minimalne plače z zagotavljanjem:
  • učinkovitega, sorazmernega in nediskriminatornega nadzora in inšpekcije na terenu;
  • zadostnih sredstev, usposabljanja in smernic za organe pregona, da bodo ciljno preganjali delodajalce, ki ne izpolnjujejo predpisov.

Dodatna pravila od držav članic zahtevajo, da:

• zbirajo točne podatke za spremljanje zaščite minimalne plače;
• javno objavljajo vse relevantne informacije o zakonsko določenih minimalnih plačah ter seznanjajo delavce in delodajalce z ukrepi;
• delavcem zagotovijo dostop do učinkovitega, pravočasnega in nepristranskega reševanja sporov ter pravico do pravnih sredstev;.
• zaščitijo delavce in njihove predstavnike pred kakršnim koli negativnim ravnanjem s strani delodajalca;
• uporabijo kazni za kršitve obveznosti iz direktive.

Direktiva ne:

• posega v avtonomijo socialnih partnerjev oziroma v njihovo pravico do pogajanj in sklepanja kolektivnih pogodb;
• obvezuje držav članic, da:
  • uvedejo zakonsko določeno minimalno plačo,
  • katera koli kolektivna pogodba postane vsesplošno veljavna;
• vpliva na pravico držav članic, da:
  • odločajo o določitvi zakonsko določenih minimalnih plač, njihovi višini in dostopu do te zaščite,
  • uvedejo ugodnejše ukrepe ali kolektivne pogodbe za delavce;
• zagotavlja podlage za znižanje splošne ravni zaščite, ki jo delavci že uživajo, z znižanjem ali odpravo minimalne plače.