1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 5(a) in (b) Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (UL 2008, L 348, str. 98).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Bundesrepublik Deutschland (Zvezna republika Nemčija) in GS, mladoletnikom, ki ga zastopajo starši, med drugim zaradi odredbe o zapustitvi ozemlja z grožnjo odstranitve, ki jo je zoper navedenega mladoletnika sprejel Bundesamt für Migration und Flüchtlinge (zvezni urad za migracije in begunce, Nemčija; v nadaljevanju: urad).

3

Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) v členu 7, naslovljenem „Spoštovanje zasebnega in družinskega življenja“, določa:

„Vsakdo ima pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, stanovanja ter komunikacij.“

4

Člen 24 Listine, naslovljen „Pravice otroka“, določa:

„[…]

2.   Pri vseh ukrepih javnih organov ali zasebnih ustanov, ki se nanašajo na otroke, se morajo upoštevati predvsem koristi otroka.

3.   Vsak otrok ima pravico do rednih osebnih odnosov in neposrednih stikov z obema staršema, če to ni v nasprotju z njegovimi koristmi.“

5

V skladu z odstavkom 2(1) Direktive 2008/115 se ta „uporablja za državljane tretjih držav, ki nezakonito prebivajo na ozemlju države članice“.

6

Člen 3 te direktive, naslovljen „Opredelitev pojmov“, določa:

„1.   ‚državljan tretje države‘ pomeni katero koli osebo, ki ni državljan [Evropske u]nije v smislu člena [9 PEU] in ne uživa pravice Skupnosti do prostega gibanja, kakor je opredeljena v členu 2(5) [Uredbe (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o Zakoniku Skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja (Zakonik o schengenskih mejah) (UL 2006, L 105, str. 1)];

2.   ‚nezakonito prebivanje‘ pomeni prisotnost državljana tretje države na ozemlju države članice, ki ne izpolnjuje ali ne izpolnjuje več pogojev za vstop iz člena 5 Zakonika o schengenskih mejah ali drugih pogojev za vstop, bivanje ali stalno prebivališče v tej državi članici;

3.   ‚vrnitev‘ pomeni proces vračanja državljana tretje države – bodisi prostovoljno izpolnitev obveznosti vrnitve ali prisilno vrnitev – v:

4.   ‚odločba o vrnitvi‘ pomeni upravno ali sodno odločbo ali akt, ki navaja ali opredeljuje, da je prebivanje državljana tretje države nezakonito, ter nalaga ali navaja obveznost vrnitve;

5.   ‚odstranitev‘ pomeni izvršitev obveznosti vrnitve, in sicer fizični prevoz iz države članice;

[…]

8.   ‚prostovoljni odhod‘ pomeni izpolnitev obveznosti vrnitve v roku, ki je bil za to določen v odločbi o vrnitvi;

[…]“

7

Člen 5 navedene direktive, naslovljen „Nevračanje, največje koristi otroka, družinsko življenje in zdravstveno stanje“, določa:

„Države članice pri izvajanju te direktive ustrezno upoštevajo:

in spoštujejo načelo nevračanja.“

8

Gesetz über den Aufenthalt, die Erwerbstätigkeit und die Integration von Ausländern im Bundesgebiet (zakon o prebivanju, delu in vključevanju tujcev na zveznem ozemlju) z dne 30. julija 2004 (BGBl. 2004 I, str. 1950) v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v sporu o glavni stvari (BGBl. 2017, str. 2780) (v nadaljevanju: zakon o prebivanju tujcev), vsebuje člen 59, naslovljen „Odredba o zapustitvi ozemlja z grožnjo odstranitve“, ki določa:

„1.   Pred odstranitvijo se izda odredba o zapustitvi ozemlja z grožnjo odstranitve, v kateri se določi razumen rok za prostovoljni odhod od sedem do 30 dni. […]

2.   V odredbi o zapustitvi ozemlja z grožnjo odstranitve se navede država, v katero bo tujec odstranjen, in opozori, da je lahko odstranjen tudi v drugo državo, na ozemlje katere mu je vstop dovoljen ali ki ga je dolžna sprejeti. […]

3.   Obstoj prepovedi odstranitve in razlogov za odlog odstranitve ne nasprotuje sprejetju odredbe o zapustitvi ozemlja. […]

4.   Kadar zoper odredbo o zapustitvi ozemlja ni več možnosti pritožbe, se okoliščine, ki preprečujejo odstranitev v državo, določeno v [tej odredbi], in ki so nastale, preden zoper [navedeno odredbo] ni bilo več možnosti pritožbe, ne upoštevajo pri poznejših odločbah urada za tujce o odstranitvi ali odlogu odstranitve; druge okoliščine, na katere se sklicuje tujec in ki preprečujejo odstranitev v to državo, se lahko ne upoštevajo. Določbe, ki tujcu omogočajo, da se pred sodiščem sklicuje na okoliščine iz prvega stavka v pritožbi po vsebini ali v predlogu za izdajo začasne odredbe v skladu [z] Verwaltungsgerichtsordnung (zakonik o upravnem sodstvu), niso spremenjene.“

9

Člen 60a zakona o prebivanju tujcev, naslovljen „Začasni odlog odstranitve (Dovolitev zadrževanja)“, v odstavkih od 2 do 5 določa:

„2.   Odstranitev tujca se odloži, dokler je ta odstranitev nemogoča iz dejanskih ali pravnih razlogov in tujcu ni izdano dovoljenje za začasno prebivanje. […]

[…]

3.   Odlog odstranitve tujca ne vpliva na njegovo obveznost zapustitve ozemlja.

4.   Tujcu, čigar odstranitev je začasno odložena, se izda potrdilo.

5.   Odlog odstranitve se konča na datum, ko tujec zapusti ozemlje. […]“

10

Člen 34 Asylgesetz (zakon o pravici do azila) (BGBl. 2008 I, str. 1798) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (BGBl. 2013 I, str. 3474), določa:

„(1)   V skladu s členom 59 in členom 60(10) [zakona o prebivanju tujcev] se pisna odredba o zapustitvi ozemlja sprejme, kadar

3.   pogoji iz člena 60(5) in (7) [zakona o prebivanju tujcev] niso izpolnjeni ali je odstranitev odobrena kljub izpolnitvi pogojev iz člena 60(7), prvi stavek, [zakona o prebivanju tujcev], in

4.   tujec nima dovoljenja za prebivanje.

Pred odreditvijo odstranitve zaslišanje tujca ni potrebno. Poleg tega je urad za tujce še naprej pristojen za sprejetje odločb na podlagi člena 59(1), četrti stavek, in (6) [zakona o prebivanju tujcev].

(2) Odredbo o zapustitvi ozemlja je treba priložiti odločitvi o prošnji za azil. […]“

11

Člen 123 zakonika o upravnem sodstvu v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari, na splošno določa, da lahko sodišča na zahtevo zadevne osebe in neodvisno od vložitve pritožbe po vsebini odredijo začasne ukrepe.

12

Tožeča stranka v postopku v glavni stvari, rojena decembra 2018 v Nemčiji, je tako kot njegovi starši in sorojenca državljan Zvezne republike Nigerije.

13

Z odločbama iz marca 2017 oziroma marca 2018 je urad odločil, da očeta tožeče stranke v postopku v glavni stvari in ene od njenih sester, rojene leta 2014, ni mogoče odstraniti v Nigerijo. V zvezi s tem je menil, da so pogoji za prepoved odstranitve, kot so določeni z nacionalno zakonodajo, izpolnjeni v zvezi s to državo, saj oče tožeče stranke v postopku v glavni stvari ne bi mogel izpolniti preživninskih obveznosti v zvezi s svojimi starši, ženo in otroki, če bi bil odstranjen v to državo. Z odločbama iz februarja oziroma aprila 2018 je pristojni upravni organ očetu tožeče stranke v postopku v glavni stvari in njeni sestri iz humanitarnih razlogov podelil dovoljenje za prebivanje v skladu z nacionalnimi predpisi, ki se uporabljajo na področju prepovedi odstranitve.

14

Prošnji za azil matere tožeče stranke v postopku v glavni stvari in njene druge sestre, rojene leta 2016, pa sta bili zavrnjeni kot očitno neutemeljeni. Njuno bivanje v Nemčiji je bilo kljub temu dopuščeno.

15

Urad je z odločbo z dne 13. junija 2019 po eni strani zavrnil prošnjo tožeče stranke v postopku v glavni stvari za podelitev statusa begunca, azila ali subsidiarne zaščite ter po drugi strani v zvezi z njo sprejel odredbo o zapustitvi ozemlja z grožnjo odstranitve v Nigerijo, pri čemer ji je dodelil 30‑dnevni rok za prostovoljni odhod (v nadaljevanju: odredba o zapustitvi ozemlja).

16

Verwaltungsgericht (upravno sodišče, Nemčija), pri katerem je bila vložena pritožba zoper to odredbo, je s sodbo z dne 7. junija 2021 zavrnilo večino predlogov tožeče stranke v postopku v glavni stvari. Vendar pa je razveljavilo odredbo o zapustitvi ozemlja, izdano zoper njo, ker bi bila njena odstranitev v nasprotju s pravico do spoštovanja družinskega življenja, zagotovljeno z nemško ustavo in členom 8 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu, v zvezi s prepovedjo odstranitve, do katere sta bila upravičena njen oče in ena od njenih sester, saj ni mogoče zahtevati ločitve tožeče stranke v postopku v glavni stvari in njenega očeta.

17

Zvezna republika Nemčija je pri Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče, Nemčija), ki je predložitveno sodišče, zoper sodbo Verwaltungsgericht (upravno sodišče) v delu, v katerem je zadnjenavedeno razveljavilo odredbo o zapustitvi ozemlja, vložila revizijo, omejeno na pravna vprašanja.

18

V podporo reviziji Zvezna republika Nemčija v bistvu trdi, da v postopku, v katerem se sprejme odredba o zapustitvi ozemlja, ki spada v pristojnost urada, ni treba upoštevati razlogov, ki nasprotujejo odstranitvi osebe in se nanašajo na največje koristi otroka in spoštovanje njegovega družinskega življenja iz člena 5(a) in (b) Direktive 2008/115. Po njenem mnenju je take razloge mogoče upoštevati le v ločenem in poznejšem postopku za izvršitev odstranitve, ki spada v pristojnost drugih organov, in sicer regionalne službe za tujce.

19

V teh okoliščinah je Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člen 5(a) in (b) Direktive 2008/115 razlagati tako, da brez izjeme nasprotuje zakonitosti odločbe o vrnitvi, ki je bila izdana mladoletnemu državljanu tretje države in je izdana skupaj z zavrnitvijo njegove prošnje za mednarodno zaščito ter mu za odhod daje rok 30 dni od njene dokončnosti, če iz pravnih razlogov za nedoločen čas nobenega od staršev ni mogoče vrniti v državo, navedeno v členu 3, točka 3, Direktive 2008/115, in tako tudi od mladoletnika zaradi njegovega družinskega življenja, ki mu je treba zagotoviti varstvo (člen 7 in 24(2) Listine, člen 8 [Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin]), ni mogoče zahtevati, da zapusti državo članico, ali pa zadostuje, da se na podlagi nacionalne zakonske ureditve največje koristi otroka in družinsko življenje v smislu člena 5(a) in (b) Direktive 2008/115 upoštevajo po sprejemu odločbe o vrnitvi z odlogom odstranitve?“

20

Če je iz sodne prakse mogoče jasno sklepati, kakšen je odgovor na vprašanje za predhodno odločanje, ali če ta odgovor ne dopušča nobenega razumnega dvoma, lahko Sodišče na podlagi člena 99 svojega poslovnika, na predlog sodnika poročevalca, po opredelitvi generalnega pravobranilca kadar koli odloči z obrazloženim sklepom.

21

To določbo je treba uporabiti v okviru tega predloga za sprejetje predhodne odločbe.

22

Predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 5(a) in (b) Direktive 2008/115 razlagati tako, da se z njim zahteva, da je v postopku, v katerem se sprejme odločba o vrnitvi, izrečena glede mladoletnika, zagotovljena zaščita največjih koristi otroka in njegovega družinskega življenja, ali da zadostuje, da se ta mladoletnik, da bi po potrebi dosegel odlog izvršbe odločbe o vrnitvi, na ta zaščitena interesa lahko sklicuje v poznejšem postopku za izvršbo navedene odločbe.

23

V zvezi s tem je treba opozoriti, da se glede na njegov namen, da se v okviru postopka vračanja, uvedenega s to direktivo, zagotovi spoštovanje več temeljnih pravic, med katerimi so temeljne otrokove pravice, kot so določene v členu 24 Listine, člen 5 Direktive 2008/115 ne sme razlagati ozko (sodba z dne 11. marca 2021, État belge (Vrnitev enega od mladoletnikovih staršev), C‑112/20, EU:C:2021:197, točka 35).

24

S členom 5(a) Direktive 2008/115 in členom 24(2) Listine se torej zahteva, da se zagotovi zaščita največjih koristi otroka v vseh fazah postopka (glej v tem smislu sodbo z dne 14. januarja 2021, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Vrnitev mladoletnika brez spremstva), C‑441/19, EU:C:2021:9, točka 54), medtem ko iz člena 5(b) te direktive izhaja, da morajo države članice ustrezno upoštevati tudi družinsko življenje (glej v tem smislu sodbo z dne 11. marca 2021, État belge (Vrnitev enega od mladoletnikovih staršev), C‑112/20, EU:C:2021:197, točka 41).

25

Tako člen 5 Direktive 2008/115 nasprotuje temu, da država sprejme odločbo o vrnitvi, ne da bi vzela v ozir vse upoštevne dejavnike družinskega življenja zadevnega državljana tretje države, ki jih je ta državljan navedel, da bi nasprotoval sprejetju take odločbe (sodba z dne 8. maja 2018, K. A. in drugi (Združitev družine v Belgiji), C‑82/16, EU:C:2018:308, točka 104).

26

Natančneje, zadevna država članica mora pred sprejetjem odločbe o vrnitvi mladoletnika opraviti celovito in temeljito presojo položaja tega mladoletnika, ob ustreznem upoštevanju največjih koristi otroka (glej v tem smislu sodbo z dne 14. januarja 2021, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Vrnitev mladoletnika brez spremstva), C‑441/19, EU:C:2021:9, točka 60).

27

Zato člen 5(a) in (b) Direktive 2008/115 nasprotuje nacionalni sodni praksi, v skladu s katero se šteje, da je obveznost upoštevanja največjih koristi otroka in njegovega družinskega življenja ob sprejetju odredbe o zapustitvi ozemlja z grožnjo odstranitve spoštovana, dokler odstranitev ni izvršena.

28

Glede na navedeno je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 5(a) in (b) Direktive 2008/115 razlagati tako, da se z njim zahteva, da je v postopku, v katerem se sprejme odločba o vrnitvi, izrečena glede mladoletnika, zagotovljena zaščita največjih koristi otroka in njegovega družinskega življenja, in ne zadostuje, da se ta mladoletnik, da bi po potrebi dosegel odlog izvršbe odločbe o vrnitvi, na ta zaščitena interesa lahko sklicuje v poznejšem postopku za izvršbo navedene odločbe.

29

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški navedenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (osmi senat) sklenilo:

Člen 5(a) in (b) Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav

je treba razlagati tako, da

se z njim zahteva, da je v postopku, v katerem se sprejme odločba o vrnitvi, izrečena glede mladoletnika, zagotovljena zaščita največjih koristi otroka in njegovega družinskega življenja, in ne zadostuje, da se ta mladoletnik, da bi po potrebi dosegel odlog izvršbe odločbe o vrnitvi, na ta zaščitena interesa lahko sklicuje v poznejšem postopku za izvršbo navedene odločbe.